84 Glasnik SED 64|1 2024 * Dagmar Nared, mag. etnologije in kulturne antropologije, doktorska študentka, asistentka – mlada raziskovalka, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; dagmar.nared@ff.uni-lj.si. Knjižne ocene in por očila Dagmar N ar ed* V oda je vir življenja; je povsod, z njo se odžejamo, kuhamo, se umivamo. Zemljo poplavi, lahko tudi izsuši. Si- mona Kuntarič Zupanc, avtorica znan- stvene monografije »Aman Iman« – Voda je življenje, nazorno pokaže, da se voda – pa tega morda sprva niti ne opazimo – prikrade v marsikateri del- ček našega vsakdanjega življenja. Svo- jo študijo je utemeljila na šestmesečni etnografski raziskavi v vasi Ašbarū v Maroku, kjer je spoznavala način ži- vljenja, predvsem pa njegovo preplete- nost z vodo. Svoje ugotovitve je prelila v poglobljeno znanstveno monografijo, ki jo spremljajo fotografije, skice ter podrobni opisi uporabe vode in njene umeščenosti v sodobno družbeno in ekonomsko realnost. Avtorica vodo postavi v družbeni kon- tekst in v monografiji antropološko ne obravnava le vode, temveč tudi njeno infrastrukturo; vanjo je vključila tudi sodobne raziskave o vodi. Osredotoča se na koncept hidrosocialnega cikla oz. na vpliv vode na človeka in njegov odnos do vode. V ode namreč ne more- mo razumeti ločeno od sebe. Maroko in vas Ašbarū sta za antropološko ra- ziskavo vode pomenljiv teren. Država namreč zaradi podnebnih sprememb doživlja vse pogostejša sušna obdobja, tako kmetovanje kot preživetje pa po- stajata vse težja. Vaški prebivalci do podzemnih in nadzemnih vodnih virov dostopajo na različne načine, tako na moderen kot tudi tradicionalen način. A kljub temu je vode vse manj, lahko govorimo že o krajini makinš alma‘ (‘ni vode‘). Ker v tej krajini vode v določenih obdobjih sploh ni, avtorica tudi obdobja poimenuje stanje ma- kinš alma‘. Prav na tej podlagi Simo- na Kuntarič Zupanc razmišlja o svoji etnografiji in jo pojasnjuje. Avtorica v celotni monografiji piše o družbenem življenju, organiziranem okrog stanja makinš alma‘, hkrati pa opaža, da opisano stanje postaja izra- zitejše tudi zaradi družbenega življenja samega. Vaščani do vode namreč do- stopajo po patrilinearnem sorodstve- nem sistemu. V Ašbarūju živi deset patrilinij s pravico do uporabe vode iz podzemnega ali nadzemnega vira. Gospodinjstva iz patrilinije do vode dostopajo izmenično. Stanje makinš alma‘ soustvarjajo tudi načini dedova- nja. Prepletenost vodne infrastrukture in dedovanja se kaže v spreminjajo- čem se dostopu do vode s pomočjo infrastrukture, na katero močno vpliva drobljenje lastništva zemlje. Do vode iz tradicionalne khotare ne morejo do- stopati niti vsi otroci patrilinij, to po- manjkanje pa se pokaže predvsem pri kmetovanju. Zanimivo je, da so načini dedovanja in sorodstveni sistemi, ki jih je avtorica želela razvozlati in po- jasniti, malce nejasni tudi vaščanom. Tudi oni pogosto ne vedo, kdo je la- stnik khotare in kdo ima do nje dostop. V družinah se te dinamike razlikujejo tudi po spolu: čeprav se dedovanje pra- vice do vodne infrastrukture določa po moški liniji, z vodo v gospodinjstvu razpolaga ženska, ki običajno tudi ve, ali do vode lahko dostopa ali ne. Tako tradicionalne kot novejše prakse dostopanja do vode so podvržene tudi drugim spremembam v okolju. Patri- linije se širijo, vode se porablja vse več, infrastruktura pa se ne obnavlja in ostaja enaka. Avtorica podrobno opisu- je vse prakse dostopa do vode kot tudi njeno porabo. Kljub dodelanosti tradi- cionalnega načina črpanja vode (bodisi preko khotar ali segij) se znanje o tem zaradi izseljevanja mladih in njihovega nezanimanja za tradicionalne prakse vse bolj izgublja. Khotare in segije s tem (p)ostajajo obrabljene, stanje ma- kinš alma‘ pa vztraja. Kaj pa se v vasi dogaja med sušnimi obdobji? Avtorica je bila še zlasti po- zorna na vaško hierarhijo. Khotara ni edino sredstvo, kako priti do vo- de, je pa najbolj zanesljivo v sušnem obdobju. V ode iz vsem dostopnih nadzemnih virov hitreje zmanjka. Po- membna pa so tudi finančna sredstva, s katerimi si je vodo laže priboriti. Zato se mnogi, ki do vode iz khotare nimajo dostopa niti prek patrilinjskega dedo- vanja niti finančno, običajno izselijo. Stanje makinš alma‘ ni zgodba samo o vodi, pač pa o vaškem življenju, v ka- terem vodna infrastruktura sooblikuje tudi družbene vezi in hierarhije. Avto- rica prav s tovrstnimi primeri pokaže koncept hidrosocialnosti; s pomočjo knjige bralca prepričljivo popelje v družbeni svet vasi Ašbarū, ki ga za- znamujejo makinš alma‘, vodna infra- struktura ter trenutno ekonomsko in družbeno stanje. V zadnjem delu knjige se monogra- fija posveča prepletu religije in vode, SIMON A KUNT ARIČ ZUP ANC: » Aman Iman « – V oda je živ ljenje : Antr opološk a študi ja v ode v v asi Ašbarū v Mar ok u Slovensko etnološko društvo, Ljubljana 2023, 144 str. 85 Glasnik SED 64|1 2024 Knjižne ocene i n por očila Dagmar N ar ed Knjižne ocene i n por očila Klemen Senica* s čimer ta pridobi nekoliko drugačno vlogo; avtorica vodo razume kot vir življenja. Med drugim za primer na- vede hamam, prostor čiščenja telesa. Hamam, ki zaznamuje dan in teden, je pomemben dogodek za celotno druži- no oz. skupnost. V oda posameznike v hamamu prečisti in oživi. Tak pomen je voda imela tudi v preteklosti, ko je v vasi prevladovalo animistično razume- vanje vode. To je sicer v zametkih še vedno prisotno, vse bolj pa prevladuje državni islam. Avtorica pokaže, da ima voda kljub temu podobno prečiščeval- no oz. duhovno vlogo. V monografiji spoznavamo tako ži- vljenjski pomen vode v vasi Ašbarū kot stanje makinš alma‘, kompleksno stanje, ki ga soustvarja več dejavnikov. Antropološka raziskava Simone Kun- tarič Zupanc pokaže, da ima voda v različnih kontekstih različne pomene. Njena etnografija prikaže predvsem preplet infrastrukture in človeka oz. skupnosti v soočanju ne le s podneb- nimi, temveč tudi z družbenimi in eko- nomskimi spremembami. ALEŠ G ABRIČ: Od popolne neznank e do pr isrčne pr i jat eljice: Slo v ensk o spozna v anje Japonsk e, njenih pr ebiv alce v in običaje v Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2023, 259 str. Ob nedavni epidemiji koronavirusa, ko so njeni politični odločevalci domala neprodušno zaprli meje Japonske za tujce, so se nekateri raziskovalci in pre- davatelji zbali, da bo takšna radikalna odločitev povzročila upad akademskega zanimanja za deželo na skrajnem vzho- dnem robu azijske celine. Da je bil strah odveč, priča tudi monografija Aleša Ga- briča Od popolne neznanke do prisrčne prijateljice: Slovensko spoznavanje Ja- ponske, njenih prebivalcev in običajev, ki jo je leta 2023 izdal Inštitut za novej- šo zgodovino v Ljubljani. Monografija, poleg uvodnega jo sesta- vljajo še štiri osrednja poglavja, prvič v slovenski akademski prostor, in se- veda tudi širše, prinaša strnjen prikaz reprezentacij japonskega Drugega, ki je bil že od nekdaj zaznamovan tako z negativno kot s pozitivno stereotipiza- cijo. Avtor, sicer zgodovinar, ki se razi- skovalno primarno ne ukvarja z Vzho- dno Azijo, se pri tem osredotoča na analizo tekstov, nastalih v obdobju od prvih »slovenskih« stikov z japonskim otočjem v prvi polovici 19. stoletja pa do začetnih let samostojne Slovenije. Pri tem osrednji raziskovalni interes fokusira na podobe Japonk in Japon- cev v časopisju in potopisnih besedi- lih, ki so v omenjenem obdobju 150 let najverjetneje nagovarjale najširši krog bralcev. Na prvih straneh monografi- je najbolj prevzame zgodba o Janezu Bolleju (1850–1924), domnevnem pr- vem posamezniku s slovenskega etnič- nega prostora na uradnem gospodar- skem obisku na Japonskem. Rezultat obiska je bila tudi knjiga Sviloreja na Japonskem: Z mnogimi podobami, ki je izšla davnega leta 1898. V nadaljevanju se Gabrič pomudi pri opisih rusko-japonske vojne (1904– 1905) v delu tedanjega periodičnega ti- ska na Slovenskem, primarno Slovencu in Slovenskemu narodu, pri čemer po- udari prevladujoče stereotipno in rasi- stično opisovanje Japonk in Japoncev, ki so nenadoma postali sovragi »naših slovanskih bratov« Rusov. Poenosta- vljene podobe Japoncev pojasni v luči vplivov ruskega kulturnega miljeja in odsotnosti stikov slovenskega etnične- ga prostora z Japonsko v začetku 20. stoletja. A če je bil takšen manko priso- ten tudi v centru britanskega imperija Londonu, kot v avtobiografiji Sama: Iz otroštva in mladosti (2010: 151) zapiše celjska pisateljica, intelektual- ka in nekonformistka Alma M. Kar- lin (1889–1950), je bila prav ona tista – poleg Marije Skušek (1893–1963), znane kot Tsuneko Kondo Kawase – ki je primarno (ženskemu) nemško be- ročemu bralstvu na Slovenskem med obema svetovnima vojnama ponudila obilico pogledov na japonsko družbo in položaj običajne Japonke oz. Japon- ca; izoblikovala si jih je med svojim več kot enoletnim bivanjem v Tokiu v začetku dvajsetih let 20. stoletja. Po- sledično zato še bolj preseneča, da se navedenemu navkljub avtor odloči za * Klemen Senica, dokt or e tnologi je, podokt or and na Oddelk u za azi jsk e študije F ilozof sk e f ak ult e t e U niv er ze Jur aja Dobr ile v Pulju; k senica@unipu.hr.