nrna
%
Vampir.
Povest, spisal dr. Fr. Detela.
Valentin Ribič, ki je živel v Ljubljani v pokoju, je prihajal ob počitnicah k Lenartovim. Vabil ga ni ne lepi kraj ne sveži zrak ne ljubeznivi svak; ampak razvedriti in ohrabriti je moral od časa do časa omagujočo sestro. Hčeri ni mogla mati z besedami razodeti svojega srca, da ne bi zastrupila nežne duše s sovražnimi čuvstvi Proti onemu, ki mu je bila hči dolžna ljubezen in spoštovanje. Z bratom pa se je lahko pogovorila in bratova ljubezen in razboritost je našla vedno tolažilnih besed, ki so sestri vsaj za hip pomirile in olajšale srce. Takšen pomen je imelo za Ribiča letovanje. Prihajal je s strahom, kaj mu bo zopet natožila sestra in kaj bo moral sam gledati in slišati; pomagal je Potem ves čas pri delu v veseli zavesti, da dela za sestro, da ni nadležen gost; odhajal je navadno žalosten, ker se ni dalo nič pomagati. Če bi bil pomagal svaku lenobo pasti in tarokirati, bi se bila morda lepše gledala; tako pa se je zdela njegova Pridnost Lenartu očitek in njegovi nasveti. ter opomini poseganje v gospodarske Pravice. Žena, hči in svak so se v vročini trudili, gospodar pa jih je, v senci zleknjen, porogljivo gledal in z zaničljivo zadovoljnostjo premišljeval, kako črte nje-Ka, a pomagati si ne morejo; zakaj on je gospodar! In čim bolj ga je svaril svak, naj se varuje Jarnika, naj ne kupčuje s tako premetenim trgovcem, tem rajši in Prav zato in nalašč zato je sklepal Lenart z njim kupčije.
Da bo ob takem gospodarstvu Lenartova hiša propadla, sta vedela Ribič in Jarnik; a Jarnik se je samo bal. da ne bi prišla v kake druge roke, zato ie nastavljal o pravem času svojo mrežo. Dve hčeri je imel že omoženi; najmlajša je oskrbo-
vala trgovino. Starejši sin Tone je delal doma, Ivan se je učil na poljedelski šoli. Pridni so bili vsi in vidno je raslo premoženje. Brez hišnega križa pa tudi niso bili; a ker so si ga bili voljno naložili in skupno nosili, jim ni bil pretežak.
V	koči nad Lenartovo hišo sta gostovali dve osebenjki, Urša in Zefa. Hodili sta po dninah, pletli kite, nabirali po gozdih maline, jagode, gobe, suhljad in redili par prašičev. Dasi nista mno--> zaslužili, se je vendar na njunem ognjišču mnogo cvrlo in peklo. Delovali sta namreč socijalno. Shajali so se tam ob nedeljah in praznikih, včasi tudi med tednom zvečer vsakovrstni ljudje, fantje in dekleta, hlapci in dekle. Malokdo je prišel s praznimi rokami in marsikdo je namignil, kje bi se dalo kaj brez škode odnesti ali odpeljati. To ljudo-milo delovanje je prineslo ubogi Urši tekom let tri sinke, tri junake, same popolu-brate, ki so bili že za pašo in za druga lahka dela, ki so vedno vedeli, kje so že jabolka ali hruške zrele, ki so prinašali tudi krompirja, fižola in jajec domov, ki so nastavljali ptičem in ujeli ^oleg sinic in kalinov včasi tudi kako neumno kokoš ali kakega predrznega petelina. Uršina koča je bila hkrati glavna pošta, kamor so se stekale vse novice in odkoder so jih potem, povečane in popravljene, prostovoljni pismonoši širili na vse strani.
Jarnik se je na to hišo zelo jezil in zaradi te hiše tudi na župana, zakaj daTrpi v občini to zalego; on da bi kot žunan vzel Urši vse tri otroke, da bi se ne vzgajali za same barabe.
Za to svojo jezo pa je imel Jarnik tudi posebne, osebne in zasebne razloge. Pred osmimi leti je služila pri Lenartu brhka dekla Metka, ki je bila Tonetu zelo všeč.
Ker je pa tudi Metka Toneta rada gledala, bi bilo nastalo hrepenenje in koprnenje brez cilja in konca, ako bi ne bila Urša, ki je ljubila veselo mladino in črtila neizprosne matere in trinoške očete, priskočila na pomoč. Oče Jarnik, ki ni poznal nobene šale in brez čigar privolitve si ni upal noben sin in nobena hči misliti na zakon, je sicer kmalu spazil in prestregel Toneta, ki je bil zašel v Uršino hišo; tudi pretepel ga je; a bilo je že prepozno. Nastale so govorice in Urša je začela okoli tožiti, da nima pošten človek nobenega miru pred nesramnimi babjeki; prej da so njo tako grdo za nos vodili; zdaj so pa Metko premotili, kljub njenemu svarjenju. Stvar je postala očividna in znana. Potrt in ponižan se je vlačil Tone no svojih opravkih, se ogibal družbe in se umikal domačim in znancem. Oče ga je pikro gledal in čakal, kdaj da izpregovori; mati in sestra sta ga milovali in bi mu bili radi pomagali, da se nista bali očeta. V skrajnem obupu se je opogumil Tone in prosil očeta, naj mu dovoli, da vzame Meto za ženo, a naletel je na tak odpor, da si ni upal ponoviti prošnje. Nastali so prepiri, čule so se kletve, tekle so solze na nemalo veselje neprizadetim, nekaterim mlajšim pa tudi na strah in sočutje s človeško usodo. Nazadnje so se pogodili in Metka ie obljubila, da se ne vrne več v šentlenarsko župnijo.
Stvar bi se bila sčasoma pozabila, če bi bil stari Jarnik Urši prizanašal; toda brezobzirni mož jo je napadal z ostrim jezikom, podil je njene otroke iz svoje ho-ste, z vrta in dvorišča in dajal ii je take priimke, da bi bila tudi potrpežljivejši osebi kri zavrela. Urša mu je pa drugače zagodla. Pisala je Metki, da se misli Tone z drugo poročiti in da naj ona ta zakon prepreči. Neizkušena sirota se ie dala zavesti. Nekega dne, ko so ravno praznovali vsi Jarnikovi, oba sina, vse hčere in dva zeta, očetov god, jim je prinesla Urša Tonetovega in Metkinega sinka v hišo.
»Metka je tudi poslala vezilo,« je dejala, položila otroka na klop in pohlevno pogledala po osuplih obrazili.
Stara dva Jarnika sta se najprej zavedela.
»Kar tukaj pusti!« je dejala mati in vzela otroka v naročje; oče pa je zgrabil za palico in pokazal Urši vrata.
Mali Tonček je ostal pri Jarnikovih in postal kmalu miljenček vse družine. Mati ga je ljubila iz ljubezni do sina; sestram se je smilil sirotek, ki je bil tako lep in zdrav; oče pa tudi ni bil dolgo nejevoljen, ko je videl, kako se sin pokori, kako se mu je upognil hrbet, kako zvesto gleda, da bi staršem ustregel. Za nobeno družbo ni marai več Tone, in nobene pre-
šerne besede ni bilo več slišati iz njegovih ust. Tudi z domačimi je malo govoril. Očeta se je bal, ker je poznal njegovo oblastno naravo in zbadljiv jezik; nežne ljubezni matere in sestre pa se je sramoval, prepričan, da je ni vreden. Zato je tudi sumljivo tehtal besede drugih ljudi, jili obračal nase in iskal zlobnih namiga-vanj. Ko pa je bil čas rano zacelil in sramoto zabrisal, ko doma nihče ni več tega v misel vzel in so se bili tudi sosedje že potolažili in pomirili, je začel Tone ravno-dušneje presojati, kar se je bilo zgodilo. Mladost je bila izkažena; a sinka se ni sramoval več; skoraj ponašal se ie ž njim; le kadar se ga je fantek oklenil in uprl vanj svoje jasne oči, bleščeč odsvit rajske nedolžnosti, so mu otožne skrbi naguban-čile čelo; zasmilil se mu je ljubljenček in s težkim srcem je gledal, kako se bliža čas, ko bo deček izpregledal in z nemim, a zanj zgovornim pogledom zahteval račun od očeta, ki mu ie kot dediščino za vse življenje naložil težak dolg. On je bil najstarejši sin, po naravi naslednik svojemu očetu in bodoči gospodar; a vest mu je očitala, da je to pravico zapravil, da ne more vladati hiše, katero je osramotil. Vdan se je prepuščal Tone sklepom svojih staršev, prepričan, da bo vse zgolj dobrota, karkoli mu naklonita, in v delu je topil neprijetne spomine in brezplodno kesanje. Čim rajši pa je imel sina, tem bolj je zameril Metki, da je zapustila svoje dete, tem bolj se je prejšnja ljubezen, ki mu je vdihala načrte, kako bi se kljub vsem oviram poročil ž njo, umikala sovražni mržnji.
Metka se je bila kmalu pokesala svoje prenaglice. Zahtevala je otroka na'zai; prosila je v ganljivih pismih, naj ga ji vrnejo. Zaman. Če je Tone omahoval, sta ugovarjala starša, češ, da je njena prošnja zgolj hinavščina, njena zahteva samo iz-sijjevanje, kakršnega se je pri Urši naučila. Tako se je širil prepad med očetom in materjo, med materjo in otrokom. Tonček se je oklepal svojega očeta in dveh ljubih mater, babice in tete; da koprni in gine za njim prava mati, tega ni ne zvedel ne slutil.
Lenart je pomenljivo kimal, da ni vse zlato, kar se pri Jarniku sveti: Urša pa se je naravnost zgražala, da očiten greh po Jarnikovem dvorišču skače.
III.
Olga je obiskovala svoje znanke po Št. Lenartu. Najprej je šla k najbližji in najboljši prijateljici, Jarnikovi Ani. Dobila jo je v lopici pred hišo; z veselim pozdravom sta se mladenki objeli in hitro z očmi
preleteli druga drugo od vrha do tal. Na-tihein se je zavzela Ana, kako brhka da je postala Olga, in natihem si je dejala Olga, da se je Ana postarala.
Ana je priklicala mater, izgovarjala Toneta, ki dela na polju, popraševala, kaj da je v Ljubljani novega, in pripovedovala, kaj se je v Št. Lenartu važnega zgodilo.
»Vašega očeta še ni doma,« je dejala mati, »in našega pred dvema dnevoma tudi ne bo. Ker mačke ni, so miši dobre volje. Gospoda strica sem že videla. Prijetno druščino imate; nas pa tolaži gospod Skendcr«.
»Kaj opravljate?« se je oglasil učitelj Škender in začel pozdravljati na vse strani. »Častitam, gospodična Olga, na izbornem uspehu«.
»Seveda, Olga,« je pritrdila Ana; »s kakšnim veselim ponosom smo brali, da si z odliko izvršila. Tisti list sem shranila«.
»Mama je bila gotovo zelo vesela,« je dejala mati. »Njej človek tako privošči, ker ima vedno toliko skrbi in truda«.
»Danes ste orglali v cerkvi, gospodična,« je dejal Škender, »in še precej dobro«.
»Še precej dobro, gospod Škender!« je pograjala Ana in udarila Škendra po roki. »Kako milostno! Izborno je igrala«.
»Tvoja sodba ne velja,« se je nasmehnila Olga. »Gospod Škender je strokovnjak. Kaj pa Vam ni bilo všeč?«
»Orgle niso klavir, gospodična. Vam se še preveč pozna klavir; tudi pedali Vam še precej nagajajo«.
Prišel je s polja Tone in ž njim sinček.
Komaj je zagledal Tonček Olgo, je stekel k njej, se je oklenil in kričal: »Gospodična, gospodična, ali mi boste k'de o zgodbo povedali? Zgodbo, gospodiči>;i. ZRodbo!«
»Ne bodi siten, Tonček!« ga je svaril (jče in zadovoljen gledal, kako je Olga ^ečka objemala.
»Oster sodnik ste Vi, gospod Šken-Uer,« je dejala Olga. »Le počakajte! Ce
pridem jaz na vašo šolo, se pa tudi ne bova lepo gledala«.
»Ali ste prosili za Podlog?«
»Tudi in še za druge kraje«.
»Bog Vain daj srečo! Boste videli, kakšen je Podlog, kakšen je župnik, kakšen župan, kakšen šolski svet. Jaz sem namreč z vsemi razprt«.
»S kom pa ti nisi razprt, Škender?« je dejal Tone. »Kaj pa si tako siten! Pihaš, kjer te ne peče, in praskaš, kjer te ne srbi«.
»Narava, prijatelj, moja narava. Moj sošolec, sedaj gospod Janez, kaplan ne vem že kje, je ravno takšen. Kadar razlaga kmetom krščanski nauk, ne govori tolikanj o napuhu zavrženih angelov in brezverskih učenjakov, ampak o kmetskem napuhu; ne žigosa lakomnosti Židov in kapitalistov, ampak kmetsko lakomnost in tako naprej. Janez, sem mu jaz rekel, nikar tako! — Drugim namreč človek bolje svetuje kot sebi. — Ne tolci po kmetih! sem dejal; po framasonih udari! Janez ni maral. Ljudje pa so rekli: Kaplan je zarobljen. Če bo še zabavljal, postanemo vsi liberalci. — Gospod Janez ie moral iti. Prestavili so ga, da se prepreči večje zlo, da ne izgubi stranka mandata«.
»Ali se je potem spametoval?« je vprašala mati.
»Toliko kakor jaz: ir tako romava iz kraja v kraj. on po eni strani gori, jaz po drugi strani doli«.
»Ali se smem nadejati, gospod Škender,« je dejala Olga, »da boste Vi priporočili mojo prošnjo?«
»Nikakor ne, gospodična,« je dejal Škender. »Zakaj če Vas jaz priporočim, ste izgubljeni. Jaz bom agitiral proti Vam, se Vas bom na ves glas bal in branil, potem se Vas bo morda šolski svet usmilil«.
Olga je vstala, da bi se poslovila, Tonček pa jo je vlekel s seboj, ker ji je hotel pokazati svojega žrebička.
(Dalje.)
Trije hajduki.
Sredi burne, črne noči Feruz-paša iz sna skoči,
Lučka bleda zatrepeče, ko da čita sanje z lic. Feruz-paša slugi reče:
„Kje so ključi od temnic?
Leta tri trohne kosti treh hajdukov v temni ječi, pa še zdaj pokoja ni, v snu prihajajo grozeči.“
„0, ne hodi, aga, v noči, čakaj vsaj, da zor napoči, jutri navsezgodaj damo prah njih zakopati v jamo.“
„IIa-ha-ha-ha! Ne budali, živih nismo se jih bali, ko so bili brez okov, pa se bomo mrtvih psov? Moram iti dol, da vidim, kakšne so zdaj njih postelje, da jih prašam, kaj bi radi, kakšne so nocoj njih želje.“
Vzame luč, plamen strepeče čez njegovo bledo lice, zarjaveli kjuč zaškriplje, naglo se spusti v temnice.
A v temnici, ledenici, kjer škorpjon škorpjona davi, kjer so kače vzglavje glavi, zmučeni od strašnih muk, tam sede trije kostojaki, vsak kostnjak — ko živ hajduk.
Tam sedijo - kaj ne vara mar oko še Feruz-paše? -in pred njimi na kamenu kot na mizi tri so čaše.
Reče paši hajduk prvi:
„Glej jo, paša, čaša krvi! ljubico imel sem verno, ko me skrila je ta jama, je ostala reva sama.
Ne, ni sama, z mečem v roki Kje ste, kje ste, krvoloki? v tvojem belem dvoru vpije: puška poči in prebije srce mlado jadne žene.
To je čaša krvi njene!
Krasno vino, polna čaša,
Pij! Na zdravje, Feruz-paša!“
Roka paši sama vboga, sama se približa noga, nagne čašo in izpije, zaječi—kostnjak pa sivi se zasmeje: Bog te živi!
To mu pravi hajduk drugi: „Ko me krila noč je groba, vprašala je mati moja:
Koliko ti dam za roba?
Ti si rekel: ,,Tri cekine!“
Ni čutila bolečine, noč in dan se je znojila, nič ni jedla, nič ni pila, dokler ni s krvavim znojem tri cekine izmučila.
Ko ti je denar prinesla, ti si rekel ji pretkano:
„To je komaj še za hrano! Sin tvoj, on je bil junak, če je znal že kamen zgrizli, se zredil je. Zdaj je drag." Zgrudila se mati moja.
Čaša ta je polna vina, polna njenega je znoja.
Krasno vino, polna čaša.
Pij! Na zdravje Feruz-paša!“
To mu pravi hajduk tretji: ,,Ko objela me je tmina ječe te, imel v gorici nedoraslega sem sina.
Hotel puško je nositi, puška težka, slaba roka, solze je začel točiti, ker ni šel nad krvoloka. Plakal sam je dolgo, reva,
ko trohnel je v ječi oče.
Ni ga več, zdaj več ne joče.
Čaša solz teh prekipeva, krasno vino, polna čaša,
Pij! i\Ta zdravje Feruz-paša!“
Roka paši sama vboga, sama se približa noga.
Nagne čašo, in od muke krikne, mrtev med hajduke pade, a—kostnjaki sivi zasmejo se: ,,Bog te živi!“
Jova Jovanovič — Poslovenil Alojzij Gradnik.
Slavje.
Slika. Spisal France Bevk.
Vsakokrat, kadar bi hotel imeti človek najmočnejši glas, ima najšibkejšega; ko bi hotel biti Martin Krpan, če ne Peter Klepec sam, je kot dete, komaj v plenice povito. Govoril bi besede iz ust in iz srca celega naroda, pa se zavem, da jecljam, kar sem se naučil kdo ve kje.
Kaj naj vam govorim te dni? S kmetom na cesti, ki se nisva videla še nikoli, sva se samo spogledala in dovolj nama je bilo: molče sva se razumela, kot se razumejo ljudje samo v trpljenju. Dete, ki se je jedva odtrgalo od materinih prsi, je zajokalo, samo ni vedelo zakaj. Bodočnost je legla na nas s težo, da še vzdihniti nismo mogli.
Niti harmonik in niti poskočnic ni bilo, kaj bi govoril o svatih! Kje je bila Pesem, od Boga poslana, našemu grlu darovana, da je ležala vas kakor mrtva in niti ptice niso pele ta dan?
Mesto je živelo. S hiš so visele zastave, okna z zelenjem prepletena, visoki odri, od vrha do tal vsi okrašeni, so čakali gostov, ki so prihajali v procesijah in množicah.
Prišle so godbe in uniforme, luči in napisi, zastave in venci; vse je šlo mimo kot morje in pelo kot svatba,vse je drhtelo in teklo kot solza, kanjena v reko, ki sama sebe lovi. — Mlad obraz stopi k tebi in te drzno premeri v srce:
»Kliči: živijo!«
Množica je pijana in vpije »živijo«, ker ni bilo dano povelje, da naj kliče: »Smrt!« Kaj je tvoj glas med to množico?
Bogve, koliko je grenkega in zlaganega v vsem tem, koliko tistega blišča, ki skriva nagoto, vso črno, od življenja povaljano?
Tudi deček je bil zraven. Bogve iz katere vasi je in kako mu je ime. Njegovo suho in dolgo telo je gledalo iz vrasle obleke, oči so strmele, kot da pijejo življenje. Ravno tak kot sem bil jaz s štirinajstimi leti, niti otrok niti mož; nesel sem, kar so mi naložili, gledal sem, kar mi je prišlo pred oči; nekaj se je dvigalo v meni in dozorevalo v čudnem trpljenju, več sem videl in čutil kot drugi ljudje.
Ko se je ustavila množica, je tudi deček postal. Majhen in šibek je stal med ljudmi, z iztegnjenim vratom je strmel tja nekam... Tam so pokali streli kot pest na srce, tam so donele pesmi, tam so vihrale zastave, tam so stali vsi v lepih oblekah, gospodje in dame; čisto nov, še nepoznan svet.
Na odru je stal črnooblečen gospod t zlatimi naočniki, ki je gledal, kot bi nekaj iskal med množico in vgledal dečka. Njegove oči so bile široke, obraz se je spremenil. Tisti hip je stopil naprej in vse je vtih-nilo od zemlje do neba, kot bi v strašnem pričakovanju trpelo: Kaj bo?
Gospod je spregovoril. Govoril je z glasom, za spoznanje pojočim in povdar-jal besede, za dečka tuje in prazne; zvok je bil temen, zvenel je kot grožnja, se gibal kot senca za zastorom.
Poslušal je kot da sanja in zastor se je pričel odmikati in kot da prihaja glas
ne onim za zastorom, spisane samo za praznik, dečku neumljive, z aplavzom sprejete ...
Deček se je iztrgal iz množice in šel domov: Kako, da je bil zašel med te tuje ljudi?--------
Vrsta oči se je ozrla vanj in ga vprašala: »Kako je bilo?«
Molčal je in nato je govoril o besedah izza skrivnega zastora, o pesmi, kije ne more ponoviti, če ne živi do sive starosti, četudi jo ponavlja noč in dan.
Bili so hudi nanj; on pa se je stisnil v kot in mislil na to, da bo enkrat velik ...
Večerna,
Zašlo je solnce v	daljni dalji,	Oko ljubeče vame zroče
moj klic je klical	za teboj;	in usta zganjena v nasmeh...
takrat je vstala v	beli halji	ročice bele, vse tresoče
podoba tvoja pred menoj.	vtopila v mojih si dlaneh.
In duša v dušo	se	prelila
pobožno je	in	tisti	hip
v	vesoljstvu neizmernem bila, predraga, sva en sam utrip!
Janko Samec.
od nekje iz večnosti, je slišal razločno v svoje srce:
»Kot dete si bil položen na breg morja, v naročje te zemlje; vtisnil si ji svoj obraz, njeno mleko si pil, s svojo krvjo si jo pojil. In plačal je nisi ne z mečem ne z zlatom, z žulji in boljo si jo odkupil, da ti zdaj poje in ti plodi in so tvoji gozdovi in polja, morje in bregovi; če ji postaneš nezvest te bo preklela, tvojo truplo izvrgla, tvoje vnuke izgnala. Služi ji z dušo in z roko, s srcem in s sinovi...!«
Zastor se je zagrnil. Gospod je prenehal govoriti besede, ki niso bile podob-
Arleška.
Spisal Alfonse Daudet. Prevedel Jože Rupnik.
Iz mojega mlina vodi pot v vas, ki leži tik ob veliki pristavi. Ob cesti je obsežno, s celtovim drevjem obsajeno dvorišče, v ozadju pa je hiša. Tipično provansalsko poslopje je to: streha iz rudeče opeke, dolga, počrnela prednja stran, ki jo nepravilno prodirajo okna; visoko zgoraj, na podu je veternica; škripec, ki služi za dviganje vreč ter tu in tam izpod strehe štrleč snop rujavega sena ...
Zakaj sem postal pozoren na to hišo? Zakaj mi je bilo tesno pri srcu ob pogledu na ta vrata? Ne bil bi mogel tega povedati, in vendar me je stresal mraz, če sem videl to bivališče. Pregloboka tišina je vladala tu okrog ... Kadar sem šel mimo, ni nikoli zalajal pes in fazani so tiho odleteli ... Če bi ne bilo na oknih belih zastorov in če bi se ne bil dvigal dim iznad strehe, bi mislil marsikdo, da je ta kraj neobljuden.
Včeraj proti poldnevu sem se vračal iz vasi; da bi se izognil solnčnim žarkom, sem stopal v senci ob zidovju rastočih celtovih dreves ... Na cesti pred pristavo so bili ravnokar naložili hlapci molče voz sena ... Vrata so bila še odprta. Mimogrede sem se ozrl skoznje in zagledal na koncu dvorišča za kamenito mizo že čisto belolasega starčka; komolce je opiral na mizo, glavo je imel podprto z rokama, oblečen je bil v kratek jopič in v čisto raztrgane hlače ... Obstal sem. Eden izmed hlapcev mi je dejal pritajeno:
»Tiho! Gospodar je to... Odkar se je ponesrečil njegov sin, je tak«.
Istočasno sta dospela mimo nas na pristavo žena in mal deček, oba črnooble-čena in z zlatoobrezanimi molitveniki v rokah.
Mož je nadaljeval.
» ... Gospa in malček prihajata od maše. Odkar se je zgodila nesreča, sta vsak dan v cerkvi... Ali, gospod, kako žalostno... ! Oče še vedno nosi rajniko-vo obleko in ne moremo ga pregovoriti, da bi jo slekel... Hi, hot! Konjič!«
Voz se je pričel pomikati. Ker sem postal radoveden, sem prosil hlapca, da bi smel prisesti; na vozu vrh sena sem poslušal žalostno zgodbo ..,
V 'r
Ime mu je bilo Ivan. Bil je krasen, dvajsetleten dečko, sramežljiv kot kako dekle, močan in jasnega obraza. Ker je bil lepe postave, so gledale vse deklice za njim; njemu pa je vgajala samo ena — mala Arleška, vsa v žametu in svili, ki jo je bil spoznal v Lice d’Arles. — Na prista-
vi	so gledali to znanje precej po strani. Deklica je bila baje koketka in njeni sta-' iši niso bili z dežele.
Ivan je hotel imeti svojo Arleško za vsako ceno. Dejal je:
»Če mi je ne dado, umrem«.
Ker je bilo verjetno, da se ne šali, so sklenili, da ju poroče po končani žetvi.
Neke nedelje je ravno končala družina na pristavi svoj obed. Bila je to skoraj ženitovanjska pojedina. Nevesta je bila odsotna, vendar so pili cel čas na njeno zdravje ... Naenkrat vstopi neznan m oz in prosi gospoda Esteva za par besedi med štirimi očmi. Esteve vstane in stopi na cesto.
»Gospod,« pravi tujec, »Vi hočete poročiti svojega otroka z lahkoživko, ki je bila dve leti moja ljubimka. Kar govorim tudi dokažem: tu so njena pisma! ... Sta-riši vedo vse in so mi jo obljubili: toda, °dkar se poteza Vaš sin zanjo, nočejo niti stariši, niti deklica nič več slišati o meni... Zdi se mi, da potemtakem ne more postati žena koga drugega«.
»Je že prav!« je odvrnil gospod Este-ve, ko je prečital pisma: »stopite z menoj na kozarec muškatelca«.
Mož je odgovoril:
»Hvala! Bolj me muči žalost, kot žeja«.
In odšel je.
Ko se je oče vrnil, je sedel za mizo 111 Pojedina se je veselo zaključila.
Zvečer je šel gospod Esteve s svojim sinom na polje. Izostala sta dolgo časa; °b povratku je čakala mati nanju.
, »Ženka,« je dejal oče in pokazal na sina, »objemi ga! Nesrečen je...«
* * *
Ivan poslej ni več govoril o Arleški.
-	Toda ljubil jo je kljub temu, da jo je videl v naročju drugega, celo bolj kot kdaj poprej. Bil pa je preponosen, da bi se bil izdal. In to ga je gnalo v smrt, nesrečnika!... Včasi je presedel cele dneve v kakem kotu. Drugič je delal z vso besnostjo in naredil sam za deset dninarjev ... Kadar je napočil večer, se je odpravil proti Arlesu in šel, dokler ni zagledal na rdečem večernem obzorju obrisov vitkih mestnih stolpov. Tedaj se je vrnil. Dalje ni šel nikoli.
Ljudje na pristavi, ki so ga videli vedno žalostnega, vedno osamljenega, niso vedeli, kaj naj počno. Bali so se nesreče. — ——■
Nekoč mu je pri kosilu dejala mati s solzami v očeh: »Čuj, Ivan! Če jo že hočeš imeti na vsak način, imej jo ...«
Rudeč od sramu je povesil oče glavo... Sin je odkimal in odšel...
Odslej je pričel drugačno življenje. Da bi pomiril svoje stariše, se je delal zadovoljnega. Hodil je zopet na plesišče in v krčmo.
Oče je dejal: »Ozdravljen je«. Mati pa se je še vedno bala za svojega otroka in ga čuvala kot še nikdar. Ivan je spal s svojim bratom poleg čumnate za svilo-prejke; uboga starka si je pripravila posteljo poleg njegove spalnice ... Bilo bi pač mogoče, da bi jo kedaj potrebovali pri svilodih. —
Prišel je praznik sv. Egidija in obenem god gospodarja pristave.
Veliko veselje je bilo na pristavi... Vsega je bilo več kot preveč in penečega vina cele potoke. Rakete in švigalci, pisane svetiljke na celtovem drevju ... Bog živi svetega Egidija! Plesali so za žive in mrtve. Najmlajši si je prežgal svoj novi jopič. Celo Ivan je bil videti popolnoma zadovoljen; priganjal je celo svojo mater na ples; uboga žena je jokala od sreče.
O polnoči so odšli spat. Vsak je čutil potrebo po .počitku ... Ivan ni spal... Najmlajši je pozneje pripovedoval, da je ihtel celo noč... Ah! Zagotavljam vas, da ga potem z očitki niso pustili v miru.
❖ * *
Drugo jutro je čula mati nagle korake skozi svojo sobo. Spreletelo jo je nekaj kot slutnja.
»Ali si ti, Ivan?«
Ivan ni odgovoril, že je bil na stop-njicah.	'
V	hipu je skočila mati iz postelje:
»Ivan, kam greš?«
2e je bil na podu, mati je hitela za njim.
»Moj sin! Za božjo voljo!«
On je zaprl vrata in jih je zapahnil.
»Ivan, moj Ivan, odgovori mi! Kaj hočeš storiti?«
S svojima starima, tresočima rokama je tipala okrog, in iskala kljuko... Neko okno se je odprlo, čul se je padec nekega telesa na kameniti dvoriščni tlak in bilo je vse tiho ...
Ubogi dečko! Sam pri sebi je dejal: »Preveč jo ljubim ... zato hočem umreti ...« Ah! Kako revna stvar je pač naše srce! In vendar je močno, ker ne more niti zaničevanje zamoriti ljubezni...
Tisto jutro so se vpraševali ljudje v vasi, kaj pomeni silen krik, ki prihaja iz smeri Estejeve pristave.
Bila je mati. Stala je napol oblečena na dvorišču pred kamenito, orošeno in okrvavljeno mizo ter tarnala nad svojim otrokom, ki ga je držala mrtvega v naročju.
Domovini.
Še včeraj je bilo, ko sem te sanjal veliko kot vesoljstvo neizmerno; in da sam Bog nad tabo se je sklanjal in ljubil te z ljubeznijo stoterno.
In mislil sem, da tvojo moč oznanjal od juter mladih v zarjo bom večerno; da bom od tebe laž sveta odganjal, kot sin nad tabo čuval z roko verno,..
A danes srce tlači skrb mi druga:
O Korotan, mej naših zvesta straža, kjer tekla zibel našega je pluga,
o tožna Istra, naša hči najdražja in Kras, Goriška, vi mejniki juga, kdaj boste našli svojega Matjaža?
Janko Samec.
Metamorfoza.
Tragikomična slika iz polpreteklosti. Spisal Josip Ribičič.
Davčni upravitelj Komar je odložil	Pa če nisi vzel, je bila zamera!
pero, se naslonil na stol in se zamislil v	Komar je globoko vzdihnil, sklonil
tiste čase, ko se je bal, da preveč ne ode-	glavo i)i se še bolj zamislil v lepe, stare
beli, zakaj kamorkoli se je obrnil, povsod	čase.
je našel pogrnjeno mizo in na mizi... Kaj	pa kmet, tisti dobri, pohlevni kranj-
vsega ni bilo na mizah! Človek se je bal	ski kmet! Ko je hodil Komar po bližnji
prestopiti znančev prag, zakaj povsod	Vasi, je vse gledalo zvedavo kam neki
se je ponavljala ista prozaičnost:	krene. Vse gospodinje so si gladile čela in
»Prosim, gospod upravitelj, vzemite,	če je Komar prestopil prag ene hiše, je
saj niste kmečka nevesta še, še!« krenila zavist v vse druge. Na dvorišču
je vtilinil krik otrok, ki so se poskrili. Dekle na pragu jc zardelo in se hvaležno nasmehnilo, če se je Komarjeva roka ponižala do njenega rožnatega lica. Mati v hiši je pregrnila mizo z najlepšim belim prtom in obrisala s predpasnikom stol. V zadregi je vabila in prosila, naj vendar sede za hip. In ko je sedel, je prišla od nekod gnjat na mizo in hleb pšeničnega kruha; gospodar je prinesel iz kleti polič vina ali mošta, prisedel in hvalil vse, tudi tisto, kar ni bilo po njegovih mislih.
Ko je Komar odhajal, ga je spremila vsa družina do vrat in gledala še dolgo za njim. —
Pa so prišli vse drugačni časi. Vse kar je bilo prej prozaično, se je postavilo na glavo in postalo poetično. Česar se je človek nekdaj bal, po tem je sedaj hrepenel.
Taki časi so prišli, da je Komar shujšal do kosti. Najprej je izginila debela na-branost za vratom, katera mu je vedno silila izza ovratnika in mu je bila celo v napotje, dalje okrogli trebušček, na katerem je prijetno odskakovala zlata verižica in končno še ostalo meso.
Komar je globoko vzdihnil, zakaj obetali so se hujši časi. Gostilničarka, pri kateri je bil na hrani že celih deset let, mu je bila pred par dnevi odpovedala večerjo, danes zajutrek in opoldne je že na-migavala, da tudi obeda kmalu ne bo več.
»Mleko bom pil, tudi za večerjo ga bom pil! Najmanj dela bo s tem. Zavreš, pa je pripravljeno! Pa še sladkor si prihranim«, je pomislil Komar in vstal, ker je bila že peta ura.
Ko je stopil davčni upravitelj na prosto, mu je zapihljala hladna sapica naproti in se poigrala z njegovo obleko, da je zaplapolala, kakor bi bila navajena na palico. Krenil je proti bližnji vasi. Kmetje, ki so ga srečali, so komaj privzdigovali pokrivala v pozdrav. Vsi so gledali srepo nekam naprej. Komar pa je vljudno pozdravljal in se vsakemu posebej naklonjeno nasmehnil.
»K županovim stopim in zaprosim za mleko. Tam so bili še najbolj prijazni z menoj«, je pomislil, ko je prišel do vasi.
Na dvorišču se je srečal z domačim dekletom. Na glavi je nesla posodo s pomijami za prešiče.
Ponosno in brez pozdrava je 'šla mimo njega, ko da nosi krono na glavi.
Na pragu se je igral najmlajši. Ko je stopil upravitelj proti vežnim vratom, je samosrajčnik dvignil glavo in zavpil:
»Nimamo, ničesar nimamo, le nikar ne hodite!«
Komar ga je srepo pogledal in šel mimo njega v hišo.
Županja je stala ob ognjišču in se delala, kakor bi ne bila zapazila gosta.
Izbina vrata so se odprla in župan je vstopil v kuhinjo.
»Kaj bi radi?«, je vprašal in pogledal nezaupno.
»Mater županjo bi rad prosil, če bi mi mogla dajati vsak dan liter mleka.«
»Le z njo se pomenite,« je zamrmral župan in odšel v izbo.
»Nimamo!«, se je odrezala županja, ne da bi se okrenila.
»Imate, vem, da imate — nikar ne bodite tako trdi!«
Županja se je okrenila od ognjišča.
»Pa če bi tudi imeli, kdo naj ga nosi v trg?«
»Vsak otrok lahko to opravi.«
»Ne izplača se!«
»Plačam, kolikor hočete!«
»Eh, čemu nam bo papir! Imamo ga dovolj!«
»Bom pa koga pošiljal ponj.«
»Saj vam pravim, da nimamo — vprašajte kje drugje.«
»Kje?«
»Kjer hočete — v vasi.«
Županja je šla k izbinim vratom in jih je odprla.
Tedaj je Komar spoznal, da je že opravil. Domislil se je nekdanjih časov in hripavo zagodrnjal:
»Nekdaj pa niste bili tako prevzetni!«
»Enkrat teče zajec, drugič pa pes!« se je oglasil župan iz izbe.
»Že prav, počasi bomo vsi poginili; tudi vi boste še drugače prevzetovali!«, je zavpil upravitelj in se obrnil proti du-rim.
»Če bomo, pa bomo! A gospoda bo najprej na vrsti, da veste,« je zakričala županja in zaloputnila vrata. —
Ko je prišel Komar na prosto, je dvignil pest in srdito zagodrnjal:
»Le čakaj, hudič, še tretji čas bo prišel! In tedaj...«
Kai tedaj? Tega pa Komar ni vedel.
Josip Juraj Strossmayer
K 106 letnici največjega Jugoslovana.
V	začetku tega meseca je praznovala Jugoslavija, prvič svobodna in ujedi-njena, slovesno obletnico rojstva moža, ki je bil posvetil svoje življenje veliki ideji ujedinjenja Srbov, Hrvatov, Slovencev in Bolgarov. To je bil djakovski škof Josip Juraj Strossmayer, rojen v Osijeku dne 4. februarja 1. 1815. Njegove stoletnice jugoslovanski narod ni mogel slovesno obhajati, ker je živel prav tedaj — 1. 1915 — v najtežjih preizkušnjah svetovne vojne; s temvečjo hvaležnostjo in radostjo se ga spominja vsako jugoslovansko srce danes.
Kot besede svetnika zveni govor, ki ga je s solzami v očeh govoril ob blago-slovljenju stolne cerkve v Djakovu:
»Jedinstvo, sloga in ljubezen našega naroda so mi bili in so mi jedino in najvišje hrepenenje na zemlji. Vse moje mišljenje in stremljenje je vedno veljalo temu jedinstvu, slogi in ljubezni in mnogi so me radi tega napačno sodili in celo obsojali. Pripravljen sem dati tudi svoje življenje za to jedinstvo. Naše ljudstvo je revno in velike težave ga žulijo. Naš narod nima prijatelja. Vsi pa najdemo svojo
pomoč, če prispemo do sloge in ljubavi, če dosežemo jedinstvo.- Kadar se poslovim s sveta, bo moja zadnja molitev za narodno jedinstvo. Če me VsegamogočnJ spozna za vrednega, da stopim pred njegovo' obličje, bom imel eno samo prošnjo. Če je naše ljudstvo revno, si more samo pomagati s pridnostjo in štedljivostjo. ^e ga tepejo ujme, so krive slabe letine, in vendar je še ostala nada, da pridejo boljše. Če nima prijateljev, si jih morda še pridobi. Moja molitev pred božjim obličjem pa se bo glasila: Vsemogočni večni Bog, usmili sc mojega dobrega naroda in ujedini ga!«
O	Slovencih je Strossmayer govoril: Bog in priroda sta nas ustvarila, da smo en narod in ista bodočnost nas čaka. O Srbili pa je rekel: Krivo dela, kdor loči kri od krvi. Bratje smo, skupni so nam jezik, usoda in bodočnost.
Deloval je v času, ko so Bachovi hu-zarji kot kuga preplavili Hrvatsko. Ni se bal. Svojemu narodu je postavil veličasten politični program. »Narod naj veruje v svojo lastno silo, narod naj veruje v neomajano pravico do svobode.«
Ustanovil je jugoslovansko akademijo znanosti in umetnosti, ki je imela namen gojiti in širiti umetnost in znanost na slovanskem jugu pri Srbih, Hrvatih, Slovencih in Bolgarih in da podpira vsa stremljenja po literarnem edinstvu na slovanskem jugu. Tu naj bi bilo središče za kulturni preporod vsega jugoslovanstva. Pripomogel je k osnovanju zagrebškega vseučilišča, poklonil je milijonski dar za prosveto; njegovih darov v kulturne namene ne bi prešteli; bil je največji jugoslovanski mecen.
Strossmayer je imel tesne kulturne stike in osebna znanja tudi na drugi strani tedanje državne meje — v Srbiji. Tudi za te je gorelo njegovo srce, in nič manj ga niso spoštovali Srbi kot ostali Jugoslovani. V plačilo za vse to pa je bil seveda padel v veliko nemilost pri dunajskem dvoru. Za vse to se idealni mož ni brigal.
Zmagala je pravica nad krivico. Združeni troedini narod pa proslavlja moža, ki je z živo idejo pokazal narodu pot k svobodi in sreči. — Le del njegovega programa nas še čaka.
Detinsko blagovestje.
Legenda. Spisal Venceslav Bele.
Odhod.
Ko odpočil je Jezušček v šotoru,
—	kot dete, ki pri materi počiva in v nje naročju bajne sanje sniva, se za uspavanke je vsemu zboru, posebno pa Davideku zahvalil, nasmehnil se in ljubko se pošalil: »Prav kot vodica, ki iz vira vre, iz tvojih prs nam pesmice kipe; in kakor vir, ki vedno žubori, je tvoje srce, ki Boga slavi.«
Nato so vse ovčice skupaj zbrali
in proti Jordanu so jih pognali, da se v njegovih vodah napoje.
In Jezušček je z družbico hotel k nebeškim dvorom tam mimogrede še Janezka Krsttiička obiskati; on bo obiska iz srca vesel in brž začel jim bo pridigovati, in ko dovolj se že nagovori, vse skupaj s sladkim medom pogosti. Ko z ovčkami so k Jordanu hiteli, so na piščalke piskali in peli:
Pastirske pesmice.
I.
II.
Mi smo vsi pastirčki božji, dom naš je livada cvetna, naše ljubljene ovčice so nam družbica prijetna.
Preko vse livade cvetne solnčni žarki se smehljajo in od vseh strani nebeških sladki veterčki pihljajo.
Kakor sama sladka sreča božja luč nas vse obseva, kot skrivnostno - sladka milost božji dih nas vse preveva.
Po livadah vseh zelenih bele pasejo ovčice, kot da bi pod sinjim nebom bele plavale meglice.
Ej to niso nam ovčice, to so naše misli mlade, niso bele to meglice, to so naše lepe nade.
Kam ovčice in meglice vse naprej tako hitijo?
Naše misli, naše nade k Tebi Bogec hrepenijo!
III.
Plavajo pod sinjim nebom bele ptice — golobice, pasejo po cvetni loki snežnobele se ovčice.
Božjega miru nosilke — bele ptice — golobice in znanilke so krotkosti snežnobele nam ovčice.
Božjega miru so polne naše duše — golobice, polna svete so krotkosti naša srčeca — ovčice.
(Dalje.)
ZA NAŠE ttALEKE (§
Jožkove sanje.
Malemu Jožku se je sanjalo, da vidi lastavico.
»Pojdi sem,« ji je rekel, »se bova poigrala!«
»Ne grem,« je rekla lastavica.
»Ti bom vjel muho,« je silil Joško.
»Jih znam sama bolje loviti, kakor ti,«< je odgovarjala lastavica.
»Pojdi!«
»Ne grem«.
»Zakaj pa ne?«
»Zato ker si poreden«.
»Nisem ne poreden,« se je branil Joško.
»Kdo je bil pa včeraj našeškan, kdo?;< se je smejala lastavica.
Joško je napravil majhno šobo, zame ril je. Toda še se je branil. Pogledal je tt-čico izpod čela in rekel počasi:
»Včeraj sem bil poreden, danes sem pa priden!«
»Kdo ve?« se je spet sme.ala iasta-
vica.
Zdaj je bilo pa Jošku preveč Namršil je obrvi, jezno pogledal lastavico ter ji zabrusil:
»Tiho bodi ti, ki muhe ješ!«
Tedaj pa je lastavičina glava jela rasti in rasti. Crne oči so bile sti ašne in so postajale vedno večje ... Toda Joško jc kmalu videl samo 'e odprti kljun, ne kljun, žrelo, ki je zijalo in ga hotelo pogoltniti.
In — Joško se je prebudil, ves trd
od strahu.
Ravno še pravi čas, drugače bi ga bila lastavica požrla.
U - /
&
Nese Minka, nese Miha.
Starka zima, sneg v laseh, radi šli bi na saneh, radi delali možš, v roko metlo, dva nosa.
Ali v veži ni polena, če je naša deca lena, če je naša deca v hosti, je drv& in kaše dosti.
Nese Minka, nese Miha, mraz je, da si v roke piha, tudi Peterček, seveda, da bo kaše večja skleda.
Jim pomaga kužek Čuži, da kosilo si zasluži; bodo skupaj se igrali, na saneh se popeljali.
France Bevk.
Iz naše književnosti.
Franc Milčinski: „5uha roba/'
Kdo ni bral narodnih pravljic in pripovedk od Milčinskega, zbranih v lepo opremljenih knjigah »Pravljice« in »Tolovaj Mataj«. Tu je podan del našega pravljičnega bogastva, vestno izbran, izpiljen in ohranjen z vsemi onimi potezami, ki označujejo naš obraz in jezik. Pravljic nam ni še nihče srečneje priredil kot Milčinski. Za »Novi rod« je napisal Kraljeviča Marka v slovenščini; s tem je postal gotovo nepozaben prijatelj naše mladine.
Zelo srečno je zadel Milčinski tudi vedro stran našega značaja in nam napisal šaljivke, ki stoje po svojih vrlinah na prvem mestu v našem slovstvu. Njegov lmmor je svež in pristen, učil se je od naroda; satirična bodica je včasi komaj vidna, a jedka zadosti. V mislih imam »Igračke« in »Muhoborce«. Ni čuda tedaj, da je Milčinskega zamikal šegavi značaj Ribničana, tega poosebljenega smeha na
Kaj je vse skusil
Matevž si je pomagal s kupčijo in ko je imel prihranka par tolarjev, si je kupil konja lisca, da je imel druščino po svojih Potih in tovariša pri kupčiji.
Preskusila sta precej sveta in se je nid postavil Matevž, kaj sta vse doživela.
»Vajste,« je pravil, »kdor malu hodi po svajtu, nič ne vaj; jest pa moj lisec sva Pa vre dosti sveta videla in marsiktero grenko požrla.
Enkrat sva z liscem hodila po Istri, Pa je naju pred lajso kruota ustavilu, zevpilu je: »Holtberdja!«
Jest pa sem dejal: »Lonce peljam«.
Pa me naj rezumajlu, moral sem ž njim v šišo. Preteto ne bodi! Kaj bo tu? sem si mislil, če mene zaprejo, kaj bo počel lisec!
»Jest lonce peljam, pustite me, ga-spud!« sem dejal. Pa zdaj sem bil šele sršena razdražil.
»Vošta vin!« zevpije.
Jest sem pa dejal: »Ne vozim vina ne, *e lonce sva prodajala z liscem po Istri, zdaj pa greva skoz Trst damu«.
našem narodnem telesu, našega Pavliho, zdaj zvitega kot kozji rog, drugič zopet takega, da se vse norčuje iž njega. Vesele, zdravega humorja polne ribniške prl-povesti je nabral Milčinski v 19 poglavij obsegajočo zbirko »Siiha roba«, uredil jih je, zaokrožil, dal jim lep jezik in pustil tu pa tam značilno ribniško narečje, brez katerega bi ta ali oni stavek izgubil na humorju, tudi je dodal »ribniškim« kak drug narodni dovtip, da je uspeh gotov. Henrik Smrekar je knjigo srečno ilustriral, Umetniška propaganda ji je dala lepo opremo. — Tako smo dobili knjigo, ki je lep donesek k naši sicer ubogi humoristični literaturi.
Da knjigo lažje označimo in da boste videli, kaj se je godilo ubogemu Matevžu po naših krajih, podajamo par primerov.
F. B.
Ribničan Matevž,
Netu so mene spustili, so pa lisca ze-prli. Ti ubogu kljuse ti, si lačnu, de kumaj gledaš, zdaj so te pa še v kajho dali, — kaku se mi smiliš! Pa kaj bom jest brez lisca doma!
»Gaspud, dajte mi lisca nezaj, če ne bom tako naredil, ki se vam ne zdi!«
•	»Nu, nu,« je reklu kruota, »mar se vam taku mudi domu?«
»Lejte, kajpek!«
»Pa pajte,« je dejalu kruota. »Samu tu mi še povajte, kaj bi takega naredili, če bi vam ne dali konja?«
»Lejte nu, driizega bi si kupil«. —
Tu je bil lisec vesel, de je vendar spet videl Trst. Ali preteta taka vas, ki še kolca najma, da bi lisca privezal nanj!
Lejte nu, sem dejal, ki sem ravno v Trstu, moram vendar kaj kupiti, saj je tukaj vse po cajni.
Grem v štacuno. Kar ugledam ribniško sajine notri, zlate ribe je prodajalu.
»Fantek,« sem dejal, »kiiliku košta taka riba?«
»I, po krajcarji jili prodajam. Naj pa ho, vi, ki ste ribniški rojak, mi boste pa dva dali za ano«.
Je le dobro, če ima človek prijatelje po svajtu. »Dajte mi nu ano! — Kaku se pa tu kuha?«
»Precej je kuhano in pečeno, de le ogenj vidi«.
»Fantek, zedel si jo, po potu ne bo časa čakati«.
Vajste, kuinaj sem dočakal, de me je lakot prijela; vzamem zlato ribo, — dejali so, de ji je »arenk« ime, — jo držim proti mejscu in pravim:
»Arenk, vidiš ogenj?«
Pa pri tej priči mi je v lužo palu.
Se zeženem za njim, ga zegrabim za zadnje noge in mu pokažem še enkrat ogenj. Pa kruota mi je začelu kvakati!
»Kruota, kaj boš kvakalu, saj si kuhano in pečenu, ker si ogenj videlu!«
Kaj je se pravil lončar Matevž s svojih poti.
To vajste, da se gre iz Trsta v Ribnico čez Kras.
Kraševci so pa vsi vražji, samu glavuo imajo pasjo. Kumaj sem se jim prikazal, se je že znašlu kruota in mi je zečelo ne-gajati. De pa mi lončarji najsmo kar bodi, vre ves svajt vaj, pa tudi najsem na dolgu ostal besajde.
Kruota je bilo punče, po lajtiii godnu za moža, po pameti za šibo.
*	Pa mi pritrese lonec, vajste, večje sorte je bil, takšne sem dajal po štiri groše anega, par pa po devet, ker sem jih imel bolj malu. Nu in ta lonec ie bil počen, sevajde, kuharice so tudi včasi nerodne.
»Oče,'< je rjaklu kruota in se mrdalu. »ali je rajs Ribničan tiiliku nasiikaii, cie čiije rasti travo in vidi, kaku žvižgajo plan-ke? Dajte, je rjaklu, »če imate kaj pod kiobtikom, zasijte lonec! Ne bom stiskaia pri plačilu, labora mlajka dobite zvrhom prazno in še tri sladke besajde«.
»E j,« sem dejal, »mlajka si samu bolj potrebnu kakor jest, sladke reči so pa tudi za otroke, ne za može, ne bom te zajedal. Vajš kaj, punče, lonec ti zešijem zestonj: ampak pri nas šivamo hlače nerobe, loncc pa tudi; obrni lonec, punče, taku de bo ziinaj, kar je zdaj znotraj, pa ti ga zešijem, de se ne bo poznal šiv in bo držal lonec vso večnost in še tri dni.
Vajste, pa je bilu tihu. .
No, prideva z liscem v Postojno, je bil pa škric, de me je podražil; pa sem se mu bil tudi dobro cdrajzal.
Vprašal tnc je: »Kiiliku košta lončen bas?«’
Jest sem mu dejal: »Kaj me tu vprašujete, saj ga ne boste kupili«.
»Ali le povejte, kiiliku košta?«
»Vajste kaj, gaspud, mati županja v Čabrovi vasi so mi hotejli dvakrat zani škorenj oblizniti ob podplatu, dajte ga vi trikrat, pa bo lončeni bas vaš!«
O ribniškem ognju.
/daj bom pa še tu povajdal, Kaki. jc Ribnica zgorajla. potlej pa nič več.
Taku velik ogenj je bil, da je vse pogorajlu; še ščurkov najsmo rešili. Samo cveki so ostali. Pri zadnji šiši so biil gaspud panali ogenj, pa so bili prestrašeni, sevajde, — so biikve držali nerobe in bi jim bile kmalu še biikve zgorajle, de ni župan pljunil na utrinek in ga ugasnil.
Drugi dan so prišli Dlanjci cveke pobirat, pa najsmo Ribničanje pustili; dejali smo: »Cveke bomo že sami pobrali.«
Dlanjci so bili ranku hudi, jezili so se na Ribničane in so dejali: »Bog daj in Mati božja, de bi pri nas enkrat gorajlu, tudi mi ne bomo vam pustili!«
Oaspud pa so nas bili vse jaku po-krajgali in v pridigi hudu prijeli. Udarili so ob prižnico in so dejali: »Vi. kruote, ste bili preveč začeli kruotiti se. Zatu vas je Bog z debelim očesom pogledal in z debelim palcem potipal. Jest vam torej dam ta svet: Več se ne kruotite, kruote kruotaste!«
E S! 0
t
TQ m flNQ -<-®;-drOrO
Književnost in umetnost,
Svetokret. List za ekspedicijo na severni pol človekovega dulia. Izdaje Virgil Poljanski, lelo 1921. št. 1. Januar. •EUE[iqn['i — Tako je pisano, prosim in ker izdaja list Virgil Poljanski, si pač ne moremo misliti, da to ni resno mišljeno. List je pisan v hrvaščini, prvi članek se glasi: »Evo me!«
V	njem se predstavlja: »Ja sam lud! Ja sam bik. Ja sam glupan«. Globoke besede, ki jim radi verjamemo, posebno če preberemo zadnji stavek, ki so glasi: Aaaaaaaaaaaaaaa!-— V svojih sodbah pozna li.st samo dvoje vrst ljudi: idiote in polbogove; na ta način se pred nami, navadnimi zemljani, ki se še nismo naučili papagajsko kričati: »Živela ‘»nsoujauin eaou oni, ki jih list hvali, samo diskreditirajo, če tudi sami tega niso kiivi in četudi je med temi sam 'foao>i [uBW
Tako je, prosim, pisan v listu. Ker smo slučajno navajeni hoditi po nogah in ne po rokah ali po glavi in radi tega še vedno z glavo mislimo, nismo prijazni ti najnovejši literarni revoluciji, četudi smo zato tepci in idioti, biki in volovi. Ta bolezen, ki jo je neki gospod imenoval literarna histerija, bi bila gotovo ozdravljena, če bi dotični živeli v naših razmerah, ki ne dovoljujejo igrač in moramo združiti vse svoje narodne in kulturne sile v resno delo, da se vzdržimo. Sicer pa vsem lep futuristični pozdrav in podpis.
France Bevk.
Nova gledališka dela. Skladatelj Risto Savin je predložil ljubljanskemu gledališču v uprizoritev »Plesno legendo«. Delo je v glasbenem in mimič-nem oziru dobro. Pisatelj Finžgar je spisal trode-janko iz kmečkega življenja: »Razvaline življenja«. Fr. Kosec je spisal igrokaz »Mrakovi«. — V. Jelene je poslal gledališču enodejanki »Kosovo« in »Za domovino«. Marija Kmetova pa dvodejanko »Mati« in enodejanko »Notturno«.
Mesečnik za italijansko umetnost. »II primato •iifistico italiano« je posvetil ivojo dvojno številko (Oktober, december 192^) 'luvo pridobljenim krajem. Prinaša članek: »La Trie.->te del tieceuto«. r!-ije »Trento« z lepimi slikami pos.ieiki umetnikih del in stavb v tem mestu. I-Tinaš;:. tudi razpravo o slikarju jezuitu, 'I ii Jenti .\u, Andreju Poz-zo. Daljni članki so: Aquileia, Orado Rocoa dl Monfalcone, Andrea, Sehiavone (Dalmatinec, sTi-ks r), Cherso c Lussin, Vittore Carpaccio Fran-Cl sco Ouarcli, Giovanni Segantini, Teriolis. I ca-stelli deli' alto Adige, II castelo di Gorizia, Isti ia. ^spetti di S. iusto, La basilica di Parati zn, Ca ^tua, I castellieri del’.i Venezia Giulia, Z.ira Vsi ti članki so pojalnieni ; slikami starih s'!k, iimet-"ostnih spomenikov in stavb. Dalje prinaša še ne-
kaj spominov na može z njih slikami,-kakor: Antonio Rosmini, Carlo Stnparich, (rodom Tržačan, priimek in obrez izdajata njegovo slovarsko po-koljenje), Scipio Sla*;aper, (beri: Zlataiicf, pisatelj, rojen v I rstu, po stariših Kraševcc). List ima še mnogo ciugegi zanimivega drobiža, tikajočega se umetnosti.
Vesti.
t Luka Svetec, nestor v vrstah slovenskih politikov, pisateljev in narodnih delavcev, je umrl dne 21. preteklega meseca v Litiji v Sloveniji. Bil je rojen 8. oktobra 1826. v Podgorju pri Kamniku in je dosegel starost 95 let. Bil je notar, več let deželni in državni poslanec. Dolgo časa je bil pod-
predsednik Družbe sv. Cirila in Metoda. Boril se jeza probudj n vstajenje s:o\eri'l.egi lir.roda ob strani z Bleivveisom, Vošnjakom, Rajičem in Tomanom. Za slovensko slovstvo si je pridobil pomembnih zaslug, pisal je- lepo slovenščino, bil za enoten pismen jezik in gajico, ki je prodrla leta 1848. v Bleivveisovih »Novicah«.
___________________Drobiž._____________________
DR. A. MAHNIČ.
Popravek: Tiskarski škrat je premenil letnico Mahničevega rojstva v I. 1890. Pravilno ima stati: rojen dne 14. sept. I. 1850. — V mojem sestavku stoji zapisano, da je bil Mahnič gojenec malega semenišča, kar pa ni res, kakor sporočajo oni, ki boljše poznajo' Mahniča kot jaz, ki nisem bil več njegov učenec. Naprošen od uredništva »Mladike« sem sestavil kratek življenjepis Mahničev. Glede njegovih dijaških let sem se naslanjal na Glaserjevo zgodovino slovenskega slovstva, kjer stoji v IV. delu str. 238. dobesedno: »Velenadarjen, izboren dijak je že v malem semenišču pokazal svojo živahnost, povzetnost in jeklenost. Zastavil je svoje pero in z nekaterimi tovariši — gojenci ustanovil v z a-vodu domač listič »Vrt« za katerega je sam največ napisal«. — Glaser mi je bil znan kot netočen slovestveni zgodovinar, a da je tako netočen nisem vedel in se zanesel preveč na njegovo besedo. Toliko v pojasnilo.
V. Bele.
ZNAČILNOST.
Nekaj je silno značilnega za nas. Kadar izideta »Dom in Svet« ali »Ljubljanski Zvon«, ki predstavljata v slednji številki vendarle neko literarno vrednoto, se ljubljanski dnevniki niti zme nijo ne, kvečjemu da oni list, ki je reviji po svetovnem naziranju najbližji, prinese tu pa tam vsebino številke, ki ravno izide. Da, zgodilo se je, da je javnost čisto prezrla kako knjigo, ki pomeni za našo kulturo več kot par letnikov političnega lista. In glejte, ko je izšel »Svetokret«, ta izliv literarne histerije, so prinesli listi dolge podlistke. Kdo se briga za naša domača dela, za naša književna vprašanja; o Schnitzlerjevi igri .Reigen' so pisali članke. Eno je potrebno za nas: Iz umetnosti moramo narediti maškerado ali škandal, da bo prodrla tudi med širše množice. *
 Narodno blago-________________________________
Narodno blago. V 2. št. »Mladike« je objavljena pesem Od »rožmarina«, pa ne — tista. Varijante te pesmi dobimo v III. zvezku Štrekljevih narodnih pesmi pod skupnim naslovom začetnega verza: »Rasti, rasti, rožmarin —« od št. 6263 do 6266 imamo variante iz Tolminskega. Filipičevi varianti je najbolj podobna št. 6266 iz Oblok, zapisana od J. Kokošarja.
Pesem O j p 1 a n i n c a ! je treba uvrstiti v Štrekljevi zbirki v I. zvezek pod skupni naslov: »Marija, tiča pevka in zamorska deklica«; svoje najsorodnejše variante ima pri štev. 562—563. Najpodobnejši sta ji od Kokošarja zapisana hu-dojuženska in od Murovca zapisana podmelška; Filipičeva inačica je s tema dvema identična, razlika besedila je neznatna.
Dobro bi bilo, da na podlagi Štrekljevega dela inventariziramo, kar še mogoče tega narodnega blaga.	Belč.
Ta zlati Očenaš.
Ta zlati Očenaš, ki ga je molil sam Oče nebeški v svojem raju in svojem domovanju.
On pokliče dva angelca h sebi:
»Al gresta dol k Mater, k Mater na to črno zemljo?«
»»Midva ne greva na to črno zemljo!
Doli so prav hud’ledje; bodo nam to perje popukal in si povštre žnjeh ruvnali!««
»Če vidva ne gresta dou na to črno zemljo pa part tiga svetiga raja zgubita!
»»Rajš ko pa part tiga svetiga raja zgubiva, rajši greva še trikrat in trikrat na to črno zemljo!««
Zgrnila sta perotnice in sfrlela sta k tej beli cerkvici.
Tam sta pokleknila, z žegnano vedo se pokropila in tri Očenaže in Ceščenamarije pomolila.
Marija jih je zauprašala:
»Kdo vaji je dou poslov?«
»»Sam Oče nebešk’ naji je dou poslov, da se vemo h tej smrti pripravt in umret.««
Marija je rekla:
»Jest sem dost težko čakala!«
Marija je šla h spoved in je umrla.
Del’ so jo norka v ’no trumnasto truglo in so jo nesli h pogrebu.
Marija je začela noter u trujšcMepo pet:
»O pogrebci, denite me dou!
jaz bom rožce trgala
in jih po trujše’pokladala!« —
Tri duše tam v peklenščem ognju upijejo:
»O Marija, usmil’ se ti čez nas!«
»»Kako se bom usmilila čez vas, k’ ste po trojne in po trojne otroke zavrgli in s krancelnam h sv.
Rešnimu Teles’hodil’!?«« —
Tam Jezus kleči — svet krvav’ pot poti.
Pridejo judje. Trdo ga popadejo, pred sodno hišo ga peljejo.
Marija je po cerkvic’ tekla in je tje pritekla.
Z’ no roko ga je objemvala, z ustneem ga je ubušvala:
»O moj Sin, oj kod sti hodu, kod sti biu?«
»»Userod sem hodu,
useiod sem biu —
samo tam u peklensk’ dežel’ ne!
Tam so prav hud’ledje in pil ledje,
štoru sem sv. križ čez nje: Amen!«*
Spisal Alojz Filipič.
II
4
Vsebina četrte številke
LEPOSLOVNI ČLANKI:
Vampir, spisal dr. Franc Detela. — Slavje. Slika. Spisal France Bevk.
A r 1 e š k a. Spisal Alfonse Daudet. Prevedel Jože Rupnik.
Metamorfoza. Tragikomična slika iz polpreteklosti. Spisal Josip Ribičič.
POUČNI ČLANKI:
Josip Juraj Strossmayer.
PESMI:
I	r i j e hajduki. (Jova Jovanovič — Alojz Gradnik.)
Večerna. (Janko Samec.) Domovini. (Janko Samec.)
PESNITVE:
D e t i n s k o b 1 a g o ve s t j e. Legenda. Spisal Venceslav Bele.
Za naše malčke: Jožkove sanje. (P.) Nese Minka, nese Miha. (France Bevk.)
Iz naše književnosti: Franc Milčinski: Stiha roba. (F. B.) Kaj je vse skusil Ribničan Matevž. Kaj je še pravil lončar Matevž s svojih poti. O ribniškem ognju.
TO IN ONO:
Književnost in umetnost: Sve-tokret. Nova gledališka dela, Mesečnik za italijansko umetnost.
Vesti: t Luka Svetec.
Drobiž:	Dr.	Anton	Mahnič.	V.	Bele.
Značilnost.
Narodno blago:	Narodno	blago.
(Bele.) Ta zlati Očenaš (Alojz Filipič.)
SLIKE: Josip Juraj Strossmayer; . Nese Minka, nese Miha; t Luka Svetec.
MLADIKA izhaja dne 15. In 30. vsakega meseca. Izdaja jo Katoliško Tiskovno Društvo v Gorici. Stane na leto 16 L, pol leta 8 L, četrtletno 4 L. Denar se pošlje naprej. Posamezne številke po 1 L. Tiska jo Narodna Tiskarna v Gorici. — Odgovorni urednik je Anton Sfiligoj.
Listnica uprave naznanja, da stane list za inozemstvo, tudi za Jugoslavijo 20 lir. Naročnino iz Jugoslavije se lahko vpošlje na prodajalno Nove Založbe v Ljubljani, Kongresni trg 19.
Širite „Mladiko“! Nabirajte za sklad ,MLADIKE“!
Paberki.
BOJ ZA MODO.
V	Parizu se je vnel zanimiv boj med modnim krojačem Poiretom, ki je v vpra Sanjin, ki se tičejo ženske,mode, danes odločujoča oseba in med kardinalom Duboi-:>cm, ki je v pastirskem listu nastopil proti modi, ki je vse drugo kot spodobna. Zenske so namreč začele štediti blago na i? način, da kažejo gole hrbte; nedavno je b.:la v Berlinu razstava, na kateri je dobila p, vo tiarilo ona dama, ki je imela bluzo na
lubiu izrezano 40 cm. globoko. Zdravniki piavijo, da niso bile pariške bolnišnice še nikoli tako polne žensk kot to zimo. zakaj nešteto jih je, ki se radi ljube mode prehladijo in si nakopljejo celo pljučnico. Seveda Voe nič ne pomaga, razum ljudi še ni srečal, turiški krojač, ki danes po časopisih no pada učenega kardinala, je tako ukazal 'n tako ostane, dokler se gospodu modnemu krojaču ne bo poljubilo, da bo svojemu elegantnemu, dolgolasemu in kratkoum-nernu ženstvu predpisal obleko, ki se bo zapenjala čez nos, prepovedal pa bo morda — nogavice. Do tistega časa pa pridi-guje kardinal gluhim ušesom.
Dom in svet bo v prihodnjem letu izhajal samo štirikrat po tri številke v enem zvezku. Urednik ostane dr. Fr. Stelč. List bo prinesel Lovrenčičevega »Trentarskega študenta«, ki ga je ilustriral Fr. Kralj, v celoti. Poleg tega bo prinašal Pre-geljevo štiridejanko »Azazel«. Sodelovanje so obljubili vsi novejši slov. pesniki in pisatelji. Listu je narisal opremo Fr. Kralj. Stane celoletno 120 K.
»Srpski književni glasnik«, je začel po 6 letih zopet izhajati v Belgradu. To je najuglednejša srbska revija. Okrog nje se zbirajo najuglednejši srbski pesniki, pisatelji, publicisti in znanstveniki.
V Gorici, dne 28. februarja 1931. Poštno tekoči račun St. 50.
Prodaja na irota in Talilo naravnost iz tOTarae t MIRNU,
ter t la
1 (SORICI,
CORSO VERPI 32.
V TRSTU
VIA RETTORI I.
Edino domače podjetje te stroke.
Stalne tovarniške CENE
^ A
Varstvena znamka.	I
'i----------------_____-----  —-------—
čevljarska zadrugah Mirnu * Gorici*-
ZZZZZZZ izdeluje	~
lične in trpežne čevlje za vsak slan.
BopiSka zveza gospodarskih zadrug in društev # Gorici
registrovana zadruga z omejeno zavezo
v Gorici, Corso Verdi 32,
I. nadstr.,
oraduje vsak delavnik od 8. do 14 i •franke se sprejemajo le do poldneva,
****•»—d'~*i irV»_i~*u<*~ i.i "i u'Y>_rrn*~ i.i ~i
Andrej Mavrič, frgTvecinv
Gorici, Gosposka ulica 11 (Via Carducci), se najtopleje priporoča slav. občinstvu v jflestu in na deželi, posebno pa preč. duhovščini, za obila naročila, katere izvršuje točno in po Znižanih cenah. -t- — —
Knjigarna Kat. Tisk. Društva
priporoča
veliko izbero najnovejših slovenskih leposlovnih in molitvenih knj'g.
Zaloga rožnih vencev, svetinj, nabožnih podob, ter podobic.
Pisarniške potrebščine.
Izvršijo se po naročilu naročila knjig iz Dunaja in Nemčije.
Listi.
Don in Svet. Zadnji dve številki »Dom in Sve-ta<. sta izšli in prinašata to-Ie vsebino: Stano Kosovel:	Sveta ura. jeseni.) Silvin Sardenko;
Prelja, Skrivnost, Kesanje, Preklic, Cudo, (Pesmi.) Anton Podbevšček: Električna žoga. (Pesem.) Stanko Majcen: Dediči nebeškega kraljestva,
(Drama.) Dr. Ivo Pregelj: Plcbanus Joannes. (Poveš1.) Fianc Jaklič: Nevesta s Korinja. (Povest.) Ivan Zorec: Pop Elija. (Novela.) Andrč Čebokli: Otok živih. (Črtica.) Dr. .los. Debevec: Dr. Fr. Detela. (Razprava.) Alojzij Reš: Rafael. (Razprava.) Dr. V. Rožič: Franc Grafenauer. (Razprava.) V. Steska: Prva slovenska dramatična igra. (Razprava.) — Zapiski: Slovstvo, umetnost, glasba. Številka prinaša par risb od Kralja in par slik od Rafaela. —
Ljubljanski Zvon prinaša v prvi letošnji številki: Janko Samec: Ob Adriji. (3 soneti.) Ivo Šor-
li: Zgodbe o nekaterih čednostih in nečednostih. I). D.: Iz inegle v luč. (Pesem.) Dr. Ivan Prijatelj: Duševni profili naših preporoditcljev. Alojzij Gradnik: Kako te čakam. (Pesem.) Ivan Zorec: Njena pot. Miran Jarc:	Poletje.	Sophokles
Kralj Oidipus. Miran Jarc: O novejši srbohrvaški liriki. Alojzij Gradnik: Oslavje. (Pesem.)
- Vilko Mazi: Prepovedana pot. — Gustav Strniša: Kozniopolitična. (Pesem.) — L. Kuhar: Borba. Alojzij Gradnik: Noč v Medani. (Pesem.) — Marija Kmetova: Meditacija. -— Pastuškin: Tvoje oči. (Pesem.) Književna poročila..
kanski, 18 metrov dolgi kotel, ki ga prevažajo z cestnim parnim valjarjem in ki ga je izgotovila neka nemškoavstrijska tvrdka. Kotel tehta 30.0(10 kg; izgotovljen je bil za Švico.
UMETNOST.
pogosto zavite z ene ali druge strani v tendenco, da se ni mogoče popolnoma zanesti nanje. Isto je o boljševiški umetnosti; eni hvalijo boljsevike v tem oziru, drugi pravijo, da so zamorili vsako umetnost. Da pesniki javno bero svoja dela in komponisti javno koncertrirajo, smo že slišali. Slikarji izdelujejo reklame plakate, kiparji postavljajo spomenike revolucionarnim duhovom, Marxu in drugim. Tako sta dobila tudi revolucijonar v glasbi in revolucijonar v pesništvu, Beethoven in Heine svoja spomenika, kot ju predstavlja slika, ki kaže tudi grobi slog teh umetnin. Sploh se je v Rusiji pojavilo polno novih struj v umetnosti, ki ne pomenijo nič drugega kot revolucijo za vsako ceno.
Dogodki v podobi.
VELIKANSKI KOTEL. (
I
Nemška industrija, ki je dosegla v letih pred vojno velikanski razmah, stoji še danes na toliki višini, da se morejo meriti njeni izdelki z vsemi drugimi izdelki te vrste. Naša slika nam predstavlja veli-
BOLJEVIŠKA
Kar izvemo iz današnje Rusije, ni mnogo in še te vesti, ki pridejo do nas, so
Uganke.
1.	Demant.
(Priobčila N. in R.)
A A A A A A A A A A A A A A B Č CDEEEEEGO G I I I I I I J J K KLLLLLLLMM
nnnnooooo
P R S S S S Š TUUVV VVZ
ž
• Soglasnik.
Mesto v Srbiji. Mesto v Italiji.
Trg na Notranjskem. Velik praznik.
K	Niti sever niti zahod.
M	Kova država.
Mesto v Bosni. Moško ime.
Lepa čednost. Žensko ime. Samoglasnik.
Po sredi navzdol se čita pregovor.
3. Čuden napis.
(Priobčil Domen.)
Ob človečka grobar ne bo.
2.	Dopolnilna uganka.
(Priobčil Domen.)
				
B i		ž	i	
1		n	m	•
1	•	e	0.	
0	•a		i	
g		t	v	•
Postavi v prazne prostore črke a- č, e, i, i, j, j, j, m, o, o, o, o, p, s, in dobiš znan pregovor.
Razpis nagrade!
Kdor pravilno razreši vse tri uganke in pošlje rešitev do 15. marca ter bo izžreban, dobi v dar lepo vezano knjigo: Veliki slovenski spisovnik. Ime bo objavljeno v šesti številki.
Pozor!
Ker se je tretja številka lista z razpošiljanjem zakasnila, podaljšujemo rok za pošiljanje rešenih ugank do 10. marca.
Rešitev ugank v 2 številki:
1. Križ: k, ali, krava, Mladika, slika, ako, a. Po sredi navzdol in počez se bere: Mladika.
2. Besedi v številkah:	„Prijat’lji vprašajo me kam?“ — Mak, mak, mak sredi polja kima."
3. Vizitka: Di •va so za peč.
Pravilnih rešitev smo prejeli 50. Žreb je določil Ario Ažman, učiteljico v Postojni.
Kratko časnice.
ZDRAVNIK NAJBOLJE VE.
Nekega kmeta je povozil avtomobil. Zdravnik, ki je prišel na lice mesta, je dejal njegovi ženi: »Bojim se, da je Vaš mož mrtev«. Kmet pa se je oglasil:	»Nisem
mrtev ne!« Kmetica pa se je razhudila na moža: »Tiho! Zdravnik bo pač bolje vedel kot ti!«
ZAPRAVLJIVEC.
Mladenič je ljubil deklico, ki je živela daleč proč od njega, zato jo je brzojavno vprašal: Ali hočete postati moja? Dvajset besed je plačanih za odgovor. — »Odgovor pa je bil ta-le: Vi, zapravljivec! Devetnajst besed preveč ste plačali. — Ne!«
RAZTRESENOST.
Profesorjeva žena je porodila hčerko. Služkinja je javila zamišljenemu gospodu to novico z besedami: »Gospod profesor, mala deklica je tu«. Profesor pa je odgovoril:	»Zdaj	je nimam časa sprejemati;
vprašajte jo, kaj hoče«.
PROFESORSKA.
Profesor. Spodi mačka, Mici! Kje pa tiči, da dela tak' vrišč?
Mici. Vi sedite"na njem, gospot1 profesor.
VSE ZAMAN.
Prijatelj : Kaj pa ti je, Janez, da si tako potrt in žalosten?
Janez: Moj Bog, žena noče ostati pri meni.
Prijatelj : Poizkusi jo spraviti na drugo misel.
Janez :	Vse	sem že poizkusil.
Zmerjal sem jo, brez jedi pustil, tudi pretepel sem jo, a vse nič ne pomaga. Vedno pravi: ne ostanem pri tebi,.grem domov!
IDILA V NOČI.
Noč je, tema je v sobi, dva tovariša ležita vsak na svoji postelji. Naenkrat se ('glasi eden izmed obeli in pokliče rahlo:
»Ti! Ali spiš?«
»Ne«.
Posodi mi desetak!«
»Spim«.
In zopet je vse tiho v sobi.
V	KNJIŽNICI.
»Vidiš, z onimi, ki vodijo državo, je ravno tako kot knjigami tu v k.;ii'n:oi'<
»Kako to?«
»Knjige, ki jih rabimo najmanj in so najslabše, stoje najvišje«.
KDO JE IZPIL?
G o s t. Natakar; kozarec je do polovice izpraznjen.
Natakar. Tako? Kje pa je tedaj mrtva muha, ki je preje plavala v kozarcu?
STATISTIKA.
Oče je bral v časopisu Statistiko, da ima trideset odstotkov šolo obiskujočih otrok uši.
»Oče,« je vprašal Jožek, »katere živali imajo pa drugi otroci?«
Skrivalnica.
KJE JE LOVEC?
Pa planinca je visoka, na nji kočica stoji, bistre vode in gozdovi, modro se nebo smeji, srn je mnogo, tudi zajčkov, le Bog vd, kje lovec ždi?
Nove knjige.
TISKOVNA ZADRUGA V LJUBLJANI
je izdala knjigo »Rasa in vera v srbski p r o š 1 o s t i« v zbirki političnih, gospodarskih in socijalnih spisov. Knjižico je spisal Vladimir C o r o v i č.
Jos. Stare, Lisjakova hči. Povest. Izdala Zveza kulturnih društev. Založila Tiskovna zadruga.
V	Ljubljani 1920. 8“ 130 str. Broš. K 16.
Satira.
KAMELA IN NJEN TOVOR.
Težki časi ti le časi, da smo preje jih poznali, pa bi bilo vse drugače — kaj prepozno bi jokali?
Poljedelec kot kamela nosi tovor — težko moro; vsa bremena ga tiščijo, bi na tla se zgrudil skoro.
Prvi delavec, drug kramar, tretji — davke in doklade, a četrti so bankirji, zad — oblasti golobrade.
Vsak stan joče, vsak stan toži, slednji nosi svoje križe, vsak dan smo en dan starejši, dobrim časom še nič bliže.
*
PODRUŽNICA
LJUBLJANSKE KREDITNE BANKE
:: V GORICI, ::
Corso Verdi „Trg*ovski Dom.4,
$$$$ Telefon št. 50. $$$$
Brzojavni nasjov: Ljubljanska banka.
Delniška glavnica	CENTRALA:	Rezerva SHS
SHS kron	kron
so mili jono v. LJUBLJANA. 45 milijon ov.
PODRUŽNICE: Brežice, Borovlje, Celovec, Celje,
Maribor, Ptuj, Sarajevo, Split, Trst.
Obrestuje vloge na knjiž:ce po 4° 0. Na daljšo odpoved vezane vloge po dogovc ru.
Nakup in prodaja vsakovrstnega tujega denarja. — Izvršuje vse v bančno struku spada, oče posie najkulantnejše.
Uradne ure za občinstvo 81 \ 12 in od 3—5.
Ob sobotah popoldne, ob nedeljah in praznikih se ne uraduje.
0) & C
N £
«£l
tn
X
Oglejte si pred nakupom veliko zalogo vsakovrstnega pohištva v kateri je
nad 50 kompletnih sob
»CO	priprost.h in najfinejših
o o Kompletne spalnice od 2000 Lir naprej.
42^ Za obilen obisk se priporoča
1/5 Je
Via Carducci 14 (Gosposka ulica).
O t»€>000«-00” t>o t>ooo
D t/i
Veletržca z vinom
GORICA
Via S. Antonio 4 in na Kornu st. 8 (prej Kaučič)
prodajata na debelo
navadna : vipavska, istrska, briška, dalmatinska, furlanska in italijanska vina ;
fina vina in šampanjce v butiljkah, rnaršalo ; raznovrstne likarje« kakor •' Fernel Branca, Cognac ; razna Žganja (tudi na drobno), Vermoulh in špirit.
]yj	q	j	j	j	p	y	™fl	ZflL0Bil	MflHUFflHTl,R,iEGil	BLflGA
Na drobno O Na debelo.
GORICA, VIA RASTELLO 34—37.
Volneno in foombažasto sukno ^ IIMil/o = »a moSke l„ ženske. = ^ VellKa 1Zfiera
^ potrebščin za krojače
Velika izbera perila,	Sifona, razno- ^ _	_	•«
. vrstnega platna	za rjuhe, ^
brisač vsake vrste, serviet, belih in S	■+
barvanih namiznih prtov	,	.	,,	,	,	,
vsake velikosti, žepnih robcev, vol- § 0bleke za moške’ dame in otroke* nenega, bombažastega in sukanega v ^e*e 'n barvane mo^ke srajce in blaga za blazine,	volnene in S	spodnje
]n barvane S	.	+
)lno napol- S
lih barv, S Sprejernnjo tudi 'irjem, eta- ^ <5ila	oblek in perila
Uf	minom in batistom prevlečene odeje. Š ~
%	J	;
  	.	_	hlače.
bombažasle odeje, bele in barvane S posteljne prevlake, z volno njene in s klotoin raznih barv, 5 Sprejemajo s^j tudi umerjena naro-volnenim porbalom, zefirjem. eta- § čila oblek in perila za moške, dame
in otroke.
G. Seganlini — Ave Marija.