LETO XIV. ST. 43 (671) / TRST, GORICA ČETRTEK, 26. NOVEMBRA 2009
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Jurij Paljk
Stari in bolni
v
Število prebivalstva se v Italiji nenehno veča, Italijani pa so stari in bolni, bi lahko zapisali pod zadnje poročilo državnega zavoda za statistiko Istat, ki so ga objavili minuli teden. Vsak peti italijanski državljan ima več kot 65 let, 38 odstotkov italijanskih državljanov pa ima vsaj eno kronično bolezen. Italija tako postaja vse bolj država starih in obolelih ljudi, porast števila prebivalstva pa gre pripisati predvsem vse večjemu številu priseljencev. 41,3% italijanskega prebivalstva tudi meni, da je njihovo gospodarsko stanje "revno ali pa vsaj pomanjkljivo". Veča pa se število tistih, ki preberejo na leto vsaj eno knjigo. Porast pa beležimo tudi na področju računalnikov in interneta, pa čeprav na evropski ravni Italija ne slovi kot dobro “omrežena" država. 47,5% prebivalcev Italije pravi, da uporablja računalnik, 44,4% pa jih rabi internet. 56,2% Italijanov bere vsaj en dnevnik povprečno enkrat na teden, 45,1% pa je tistih, ki vsaj enkrat tedensko sežejo po knjigi. Konec leta 2008 je bilo v Italiji 60.045.068 ljudi, okrog 426 tisoč več kot leta 2007. Več starejših ljudi je v povprečju samo še v Nemčiji, Italiji pa po starosti sledita Bolgarija in Grčija. Kar se plodnosti tiče, nam Istat pravi, da je v Italiji leta 2008 vsaka žena imela 1,41 otroka, kar je nekoliko več kot leta prej, spet predvsem zaradi priseljencev, ki se življenja ne bojijo. V Evropski uniji imajo ženske manj otrok samo še na Poljskem (1,31), v Romuniji (1,30) in na Slovaškem (1,25). Leta 2009 je v Italiji 38,8% prebivalcev povedalo, da bolehajo vsaj za eno kronično boleznijo, odstotek pa se povzpne na 86,9%, ko govorimo o prebivalcih, ki so starejši od 75 let. Najbolj razširjene kronične bolezni so: artroza-artritis (17,8%), povišan krvni tlak (15,8%), razne alergije (10,2%), osteoporoza (7,3%), kronični bronhitis in naduha (6,2%) ter sladkorna bolezen (4,8%). Leta 2008 se je število sklenjenih zakonov zmanjšalo v primerjavi s prejšnjim letom, in sicer z 250.360 na 249.242. Čeprav cerkvene poroke upadajo tudi v Italiji, s 75,3% leta 2000 na sedanjih 62,8%, pa je cerkveni poročni obred še vedno najbolj razširjen. Če pogledamo pobliže, vidimo, da se na jugu Italije še vedno poroča v cerkvi 77,3% ljudi, v srednji Italiji 56,2% in 51,1% na severu države.
To je nekaj številk, ki ne zavajajo, ampak govorijo o stanju prebivalstva v Italiji. Istat s tem seveda ne pove, kaj bo to pomenilo za jutrišnji dan, kot tudi niti, kaj bo s pokojninskim sistemom, ki je v Italiji, kot tudi v domala vseh evropskih državah, na robu poloma. Slika v naši manjšini seveda ni drugačna, razlika je le v tem, da mi nimamo priseljencev.
5 LOV I K
Slovenski izobraževalni konzorcij
Javno srečanje
Na slepo
Claudi o Magris Drago Jančar
sodeluje Veronika Brecelj
predvideno je simultano prevajanje
27. 11.2009-18.30
Kulturni dom
Ul. Brass 20 - Gorica
INF ©SLDVIK.
Da slovenska pesem še živo odmeva od tržaškega Krasa do Nadiških dolin, je potrdila tudi letošnja, 51. izvedba revije pevskih zborov Cecilijanka, ki je "nepogrešljivo ustaljeno snidenje s pesmijo ob prazniku zavetnice petja sv. Cecilije", kot je v toplem nagovoru, v nedeljo, 22. novembra, na sam godovni dan priljubljene svetnice, dejala Franca Padovan, predsednica Zveze slovenske katoliške prosvete, prirediteljice dolgoletnega močno zakoreninjenega srečanja s pesmijo. Letošnja zborovska revija je bila posvečena 50-letnici ZSKP, "ki je bila ustanovljena z osnovnim namenom, da bi bila kulturna dejavnost goriških slovenskih katoliških društev bolje povezana in usklajena. Predvsem je želela in želi gojiti slovensko kulturno-prosvetno dejavnost v smislu krščanskih načel in ohranjati tradicionalne duhovne vrednote slovenskega naroda. Tem smernicam je ostala in ostaja zvesta tudi danes", je povedala Padovanova in poudarila, da je prav Cecilijanka ena izmed odmevnih kulturnih pobud, ki jih prireja Zveza. "Cecilijanka ostaja verna podoba zborovskega ustvarjanja v širšem prostoru dežele FJk, pa tudi izven nje. Pesem nas združuje ob lepi, plemeniti dejavnosti, ki ima predvsem za nas Slovence, ki živimo v Italiji, še posebno dodano vrednost. Prižge nam lahko plamen, da vztrajamo pri vrednotah, ki se nam zdijo v našem prostoru še vedno potrebne, važne in dragocene, da ohranimo in vrednotimo slovenski jezik in kulturo. To so vrednote, ki zaznamujejo od vsega začetka tudi revijo Cecilijanka", je pristavila predsednica Zveze, ki se je zahvalila vsem sodelujočim pevcem in dirigentom letošnje Cecilijanke. Na sobotnem večeru, 21. novembra, pa je v imenu Zveze nekaj lepih misli povedal Dario Bertinazzi. "Petje človeka plemeniti in duhovno napolnjuje", je rekel in spomnil, da je včasih slovenskega človeka spremljalo pri vsakodnevnem trdem delu. Podčrtal je, da so prav Zveza in njene članice v vseh teh letih vložile veliko truda prav na glasbenem področju, ki je živahno, saj veliko mladih požrtvovalno namenja svoje energije zborovskemu petju in zato zbori dosegajo priznanja in nagrade na raznih tekmovanjih. Podčrtal je odgovorno vlogo Zveze in društvenega dela pri ohranjanju narodne zavesti, pa tudi zborovskega petja, ki nudi mladim "prostor, kjer se lahko družijo v zdravem duhu in pokažejo svoje zmogljivosti"; petje jim vliva upanje v boljšo prihodnost in jih tudi odvrača od
nevarnih vab sodobne družbe. Starejši pevci morajo zato stati ob strani mlajšim, jih spodbujati in pomagati, mladi pa morajo biti most med tradicijo in novostmi. Naglasil je, da Cecilijanka ni samo kulturno obarvana prireditev, ampak mora še nadalje temeljiti na krščanskem izročilu miru, medsebojne ljubezni in povezanosti. Zato sta Zveza in Cecilijanka pomembni tudi pri ohranjanju krščanske pripadnosti in kot takima je zaželel, da bi ostali živo telo naše slovenske skupnosti v Italiji.
Ob izrečenih, plemenitih mislih je seveda imelo petje glavno mesto na obeh večerih, na katerih so zbore predstavljali napovedovalci Martina Valentinčič, Jurij Klanjšček in Nikolaj Pintar. Na letošnji Cecilijanki je nastopilo osemnajst zborov. Vsak je zapel tri pesmi; MePZ Lojze Bratuž iz Gorice z zborovodjem Bogdanom Kraljem in Dekliška vokalna skupina Bodeča Neža z Vrha Sv. Mihaela z Matejo Černič, ki sta sklenila večera, pa sta ploskajočim poslušalcem podarila še dodatka; posebno vzneseno, nepričakovano hudomušno in nenavadno je izzvenel "bis" mladih deklet. Pevci zbora Bratuž, vrhov-ske pevke in MePZ Platnica zbornika Hrast iz Doberdoba SO-letnicT ZSKP z zborovodjem Hila-rijem Lavrenčičem so se s srebrnim oz. zlatima priznanjema - zbor Hrast tudi s pohvalo -ovenčali v Postojni na regijskem srečanju in s svojim petjem nudili tudi občinstvu Cecilijanke veliko umetniškega užitka z vokalno ubranostjo, izbrušenostjo izvedb in pretanjeno interpretacijo skladb. Tudi pri nekaterih drugih zborih je bilo razpoznavno stremljenje zborovodij po čim bolj izbranem programu in uglajenosti nastopov. Kot po navadi so bile izbrane skladbe pretežno dela slovenskih skladateljev (R. Gobec, P. Kernjak, V. Vodopivec, S. Jericijo...) na besedila znanih avtorjev (S. Kosovel, O. Župančič, F. Levstik...), med njimi sta bila tudi dva domača pesnika, Jurij Paljk in Tomek Vetrih, katerih pesmi Zvečer stojim ob oknu in Štmaver je uglasbil Patrick Quaggiato. Zazvenela pa je tudi zmeraj prijetna ljudska pesem v raznih priredbah. Vsi nastopajoči zbori so poslušalcem posredovali ljubezen in navdušenje predvsem do slovenskega petja. Prisrčen sprejem
Zveza slovenske katoliške prosvete
Petdeset let plodnega dela
1959 - 2009
poslušalcev je zabrisal utrujajoče vaje, brez katerih sicer ni uspehov. Poleg goriških so bili prisotni na letošnji Cecilijanki zbori s Tržaškega in Videmskega ter rojaki iz Koroške in Slovenije in italijanski gostje. Na sobotnem večeru so zapeli: Cerkveni PZ Sentlipš - Koroška (zborovodja Janez Petjak), MoPZ Provox - Renče (I. Mignozzi), MePZ Stan-drež (David Bandelj), Vokalna skupina Polymnia & Friends - Turriaco (Dorino Fabris), MePZ Hrast - Doberdob (Hilarij Lavrenčič), MoPZ Fantje izpod Grmade (Ivo Kralj), MePZ F. B. Sedej, Šte-verjan (Aleksandra Pertot), MoPZ Skala (Zulejka Devetak), ŽeVS Danica, Vrh Sv. Mihaela. MePZ Lojze Bratuž, Gorica (Bogdan Kralj); v nedeljo pa: MoVS Chorus '97, Miren (Laura Winkler), MePZ Jazbi-ne-Plešivo,	(Zdravko
Klanjšček), MoPS Akord, Pod-gora (Dario Bertinazzi), MoPZ Mirko Filej, Gorica (Zdravko Klanjšček) MePZ Podgora (Peter Pirih), MoPZ Stmaver (Nadja Kovic), MoPZ Matajur, Špeter (David Klodič), DeVS Bodeča Neža Vrh Sv. Mihaela (Mateja Černič).
Zborovodje so iz rok zalih deklet Ivane Cotič, Stefanie Beretta in Nikol Dorni prejeli cvetlični šopek in publikacijo Petdeset let plodnega dela 1959 - 2009, ki jo je Zveza slovenske katoliške prosvete izdala ob zlatem jubileju, gradivo je zbrala Patricija Florenin, uredil ga je Damjan Paulin. Na 151 straneh brošura prinaša delovanje včlanjenih društev, spominski zapis Živijo med nami kot svetli vzori, o zaslužnih v zadnjih letih umrlih članih, seznam občnih zborov, vse delo (prireditve, razstave, publikacije...), ki ga je Zveza uresničila v teh letih, ter uvodno misel podpredsednika Zveze Miloša Čotarja. Fotografsko gradivo je iz arhivov ZSKP, včlanjenih društev ter Novega glasa. Pokrovitelja letošnje izvedbe Cecilijanke sta bili Goriška občina in pokrajina, gmotno pa sta jo podprla Javni Sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in Fundacija Cassa di Risparmio iz Gorice. Med publiko, ki je množično spremljala nastope zborov, je v nedeljo sedela tudi goriška prefektinja Maria Augusta Marrosu.
Iva Koršič
Zimzeleno srečanje . . .s pesmijo
SSk in Skupaj za Sovodnje
Priziv proti jusu je neodgovorno politično dejanje
Sovodenjska sekcija SSk in občanska lista Skupaj za Sovodnje negativno ocenjujeta odločitev sovodenj ske občinske uprave, da se je odločila za priziv proti razsodbi, ki je septembra meseca potrdila jusu Vrh in torej vrhovski vaški skupnosti lastništvo nad zemljo, ki ji je bila krivično odvzeta leta 2002. Obžalovanja vredno je tudi dejstvo, da je novico o prizivu dala v javnost skupščina Občinske enotnosti in ne občinska uprava. To jasno kaže, da gre za politično in ne upravno odločitev, za katero stojijo komponente Občinske enotnosti. SSk in Skupaj za Sovodnje istočasno ostro obsojata stališče Občinske enotnosti, ki na Primorskem dnevniku dne 19. novembra 2009 opredeljuje vrhovske jusarje kot domnevne lastnike omenjenih zemljišč. To pomeni, da Občinska
enotnost, ki se je predstavila na volitvah z naklonjenimi stališči do jusarskega vprašanja, je očitno pozabila na svoje predvolilne obljube. Govoriti namreč o domnevni lastnini, potem ko je sodnik razsodil jusu v prid, je po oceni obeh skupin nedopustno in neodgovorno.
Nedopustna je tudi trditev, da Občinska enotnost opredeljuje jus Vrh, kot neki novonastali subjekt, čeprav je že na začetku 20. stoletja samostojno sklepal pogodbe, kot dokazujejo uradni akti. Jasno je, da so te trditve, ki jih osvajata tako sovodenjska občinska uprava kot tudi Občinska enotnost, znak, da ostro nasprotujejo priznanju ju-sarskih zemljišč na Vrhu. To pa je po oceni obeh skupin zelo hudo dejanje, saj se na tak način postavljajo proti prebivalcem, ki so dediči skupnih zemljišč, ki so bili
vrhovski, še preden je bila občina Sovodnje ob Soči ustanovljena. Stranki SSk in Skupaj za Sovodnje sta obenem razočarani zaradi ravnanja županje Alenke Florenin, ki je med volilno kampanjo večkrat obljubljala dogovarjanje z jusom in je še pred kratkim aktivno iskala konstruktivnih rešitev. Z vložitvijo priziva proti jusarjem očitno izbira drugo pot, ki pa je po oceni obeh opozicijskih skupin za občino tudi precej tvegana.
Prav tako obe svetniški skupini SSk in Skupaj za Sovodnje ocenjujeta, da priziv občinske uprave dejansko ne ščiti interesov občine, kot je bilo v Primorskem dnevniku omenjeno. Dejstvo je namreč, da če bo drugostopenjsko sodišče ponovilo razsodbo prvostopenjskega, kar je zelo možno, bo občina še toliko bolj izpostavljena pred tožbo privatnika, kar pomeni, da bo javno upravo bremenilo izplačilo morebitne odškodnine.
Nejasna usoda pomembnih organov uprave
Goriška občina ukinja mestne rajonske svete
Vpleteni tudi Italija in Slovenija
Načrti za oskrbo Evrope s plinom
Ključni trenutek za obstoj rajonskih svetov bo zelo verjetno za občinske volitve v Gorici leta 2012. Že zdaj pa je jasno profilirana politična volja sedanje goriške mestne uprave, ki je že drugič zaporedoma drastično oklestila denarni prispevek za delovanje rajonskih svetov. To je bilo povedano prejšnji teden na srečanju med občinskimi upravi-
telji in vsemi predsedniki goriških rajonskih svetov, ki je potekalo v goriški mestni hiši. Prisotni so bili tudi Walter Bandelj, Mario Brescia in Lovrenc Peršolja, trije slovenski predsedniki rajonskih svetov Podgora, Štandrež in Pevma-Štmaver-Oslavje.
Na goriški občini je v preteklosti že večkrat stekla razprava glede utemeljenosti števila rajonskih svetov
kot tudi o smislu njihovega obstoja za občino, ki nima niti
40.000 prebivalcev. Vedno pa je prevladalo mnenje v prid rajonskim svetom, ker so nenadomestljiva povezava med posameznim občanom in občino kot ustanovo. Vse to je danes postavljeno resno pod vprašaj, saj je bila že od lanskega leta podana zelo jasna smernica sedanje deželne uprave, ki povzema slično državno smernico, da se ukinejo vsi rajonski sveti, ki delujejo v občinah z manj kot
50.000 prebivalci. Pod temi pogoji občina Gorica ne bo imela pravice do rajonskih svetov. Sama občina Videm je rajonske svete že ukinila, tako da ostaja to vprašanje odprto še v Gorici in Trstu. Mogoče ni le slučaj, da sta to občini, kj er živij o Slovenci in kj er se izvaj a zaščitna zakonodaja za slovensko narodno skupnost.
Usoda goriških rajonskih svetov ostaja torej zelo resno na vrvici, vsaj kar se tiče finančno-upravne plati. Njim v prid igrata navezanost ljudi in kulturno-socialna vloga rajonov kot posrednikov med posameznim občanom in spodbujevalci raznih pobud za krajevno prebivalstvo. Velik je njihov pomen v tistih predelih, kjer so Slovenci najbolj prisotni v Gorici in kjer se prav zaradi delovanja rajonskih svetov ustvarjata primerno sožitje in ovrednotenje goriških jezikovnih kultur. Vključevanje v delo rajonskega sveta je priložnost za vstop v svet javnega upravljanja skupnih dobrin in soočanja z demokratičnimi postopki razprave in sprejemanja sklepov za konkretne vsakodnevne potrebe občanov.
Julijan Čavdek
Temeljno	strateško
vprašanje za sodobno življenje in razvoj je v vseh deželah in na celinah sveta pridobivanje oziroma izkoriščanje energetskih surovin. Glavni viri tako potrebne energije so v sedanjem zgodovinskem obdobju nafta (petrolej ), jedrski reaktorji, hidroelektrarne, zemeljski plin, premog in v zadnjem času t. i. alternativni energetski viri, kot sta sončna in vetrna energija. Danes prevladujeta petrolej in zemeljski plin. Slednji je posebno pomemben za današnjo Evropsko unijo, potem ko je bil do šestdesetih let prejšnjega stoletja primarna energija premog. Ni torej slučajno, da se je zahodna Evropa začela združevati prav na področju proizvodnje in trgovske izmenjave premoga in jekla (1951). Druga pomembna ugotovitev je ta, da je v Uniji istočasno stopnja energetske odvisnosti narasla že na čez 60%, tako da je vse tesneje vezana na ruske, bližnjevzhodne, alžirske in norveške dobavitelje. Po drugi strani pa v Evropi od leta 1996 upada pridobivanje zemeljskega plina in narašča njegovo povpraševanje. Močan delež njegove uporabe gre na račun uporabe pri proizvodnji elektrike. Uvedba zemeljskega plina v proizvodnjo elektrike (kot pri nafti) postavlja Unijo pred problem varne dobave in ranljivosti glede na države izvoznice. Skoro 84% uvoza plina izhaja iz samo treh držav (Rusije, Alžirije in Norveške), tranzit pa poteka predvsem po plinovodih. Države uvoznice si zato prizadevajo za večjo zemljepisno razpršenost svojih virov oskrbe kakor tudi novih prevoznih možnosti s posebnimi ladjami (tankerji) in z omogočanjem dostopa do sprejemnih terminalov za tekoči plin (uplinjevalnikov). Po drugi strani ruska družba Gasprom, ki oskrbuje Unijo s četrtino plina, se povezuje z velikimi evropskimi družbami (kot je, recimo, italijanska družba ENI) pri končni distribuciji plina.
Severna Italija sedaj dobiva večji
del ruskega plina po plinovodu iz Rusije prek Ukrajine, Slovaške in Avstrije, ki se pri Trbižu vključi v italijansko plinsko omrežje. Iz tega plinovoda se oskrbuje tudi Slovenija. Za dobavo plina Evropi se načrtujejo trije plinovodi, in sicer Severni tok, Južni tok in Nabuc-co. Pri gradnji Severnega toka sodelujejo Rusija, Nemčija in Nizozemska, njegova trasa pa je tako speljana, da se izogne Ukrajini. Dokončan bi moral biti leta 2010. Za oskrbo jugovzhodnega
dela Evrope iz Južne Rusije je predviden plinovod Južni tok, pri katerem sodeluje tudi italijanska družba ENI. Predstavljal naj bi izrazito konkurenco plinovodu Na-bucco, katerega gradnjo podpira Evropska unija in ki naj bi pripeljal v Evropo plin iz Irana in Kaspijskega bazena. Ubil naj bi dve muhi na en mah: Evropo bi rešil odvisnosti od ruskega plina, izognil bi se tudi problematičnim tranzitnim težavam. Meseca maja je ruski plinski monopolist Gazprom s predstavniki Italije, Grčije, Bolgarije in Srbije podpisal sporazume o gradnji tega plinovoda, ki naj bi se nadaljeval čez Madžarsko in Slovenijo v Avstrijo. Minulega 14. novembra sta
sporazum o sodelovanju pri gradnji in uporabi Južnega toka podpisali Rusija in Slovenija. Trenutno se Rusija pogaja še z Madžarsko, Hrvaško in Romunijo. Plinovod naj bi začel delovati leta 2013.
V zvezi z načrtovano mrežo plinovodov kaže omeniti dvoje ugotovitev. S plinovodom Severni tok se Rusija izogne prehodu plinovoda čez Ukrajino, ki ji že nekaj let povzroča težave. Enako se ji s plinovodom Južni tok izogne ob Črnem morju. Plinovod Evropske unije Nabucco pa po drugi strani obide Rusijo in prek Turčije, Bolgarije in Romunije doseže Madžarsko in Avstrijo. Državam Unije naj bi se tako zagotovila neodvisnost od ruske oskrbe s plinom.
Kot omenjeno, uplinjevalniki predstavljajo pomemben člen v oskrbovanju s plinom. Italijanski gospodarski dnevnik II sole 24 ore je pred kratkim obširno pisal o tej problematiki in med drugim ugotovil, da Italija naj bi danes potrebovala tri oziroma največ štiri plinske terminale poleg pravkar odprtega terminala pri Rovigu v sosednjem Venetu. Zato gradnja
uplinjevalnika v najbolj neprimernem mestu italijanske obale, to se pravi v Tržaškem zalivu, ni stvarno utemeljena, a kljub temu ga številni vplivni dejavniki vsiljujejo. Iz utemeljenih razlogov mu nasprotuje sosednja Slovenija. Okoljevarstvena organizacija Alpe Adria Green je minuli teden vložila pritožbo na upravno sodišče FJK in na Deželno upravno sodišče v Laciju, ki je pristojno za vso državo, za zaustavitev gradnje vseh načrtovanih uplinjevalnikov v Tržaškem zalivu. Priziv na deželno upravno sodišče sta vložila tudi miljski župan Nesladek in dolinska županja Fulvia Premolin.
Alojz Ttd
Na dnu...
Povejmo na glas
Smo res nemočni za dobro?
Vsekakor velja takoj odgovoriti na naslovno vprašanje: ne, nismo nemočni za dobro, sposobni smo se odločati v smeri dobrega za vse in ne zgolj zase, sposobni smo delati dobro in odpravljati tudi velike stiske, če le to hočemo. Pa vendar, nedavna Svetovna konferenca o prehrani v Rimu nas je ponovno navdala z občutkom nemoči, in to res ni prijetno doživetje. Vsak šesti človek na svetu trpi za lakoto, in kar je verjetno še bolj uničujoč podatek, vsakih šest sekund zaradi podhranjenosti umre otrok. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo FAO bije plat zvona, ravno tako generalni sekretar svetovne organizacije, kljub temu pa se to zdijo glasovi vpijočih v puščavi. Tudi se zdi, da se bo v bližnji prihodnosti v smeri odločnejšega spopada z lakoto in revščino zelo težko zgodilo kaj prelomnega. Industrijsko najbolj razvitih držav, znanih pod nazivom G 8, na konferenci npr. sploh ni bilo. Res da so na svojem zadnjem zasedanju vAqui-li namenile boju za odpravo lakote 20 milijard evrov, ki bi jih nakazale letos in v naslednjih dveh letih, toda od te napovedi se za zdaj ni realiziralo nič. Očitno vse skupaj ni tako enostavno, saj se iz ust najvišjih državnikov kar praviloma ponavljajo visoko leteče obljube, kako da je nujno premostiti vse večji prepad med razvitimi in revnimi, potem pa se zgodi malo, gotovo mnogo premalo. In v tej točki se rojeva nemoč t. i. navadnega človeka, ki ne pripada svetu politike in je slej ko prej globoko prepričan, da bi bilo treba revnim in lačnim
zares pomagati. Težko je namreč verjeti, da bi bil ta t. i. navadni človek, se pravi velikanska večina, torej vsi mi, ravnodušen ob dejstvu, da po svetu otroci zaradi lakote množično umirajo. Ne nazadnje politiki najrazvitejših držav pomoč obljubljajo, kar pomeni, da se zavedajo teže problema, zavedajo se občutka znatnega dela svetovne javnosti, kako je naša tozadevna negibnostže nečastna in s tem mučna, zato naj se končno nekaj odločilnega naredi. In kljub temu se ne naredi, čeprav globoko v sebi vemo, da bi se moralo narediti. Se ne naredi, ker nismo povsem do kraja prepričani, ali nekaj prelomnega sploh hočemo sprožiti? Ker se nam zdita revščina in lakota v svetu prevelik problem, da bi se ga lahko lotili, podobno kot to velja za okolje in podnebne spremembe? Se bojimo znižanja naše življenjske ravni, če bi revnim in lačnim učinkovito pomagali? Dejstvo je, da se v razvitem svetu nekako ne moremo premakniti z mesta in ta občutek je porazen, nemoč je zanj kar preblaga beseda. Verjetno res premalo verjamemo v tudi za nas koristen učinek pomoči prizadetim in ogroženim, premalo verjamemo v pomoč drugim, kar je edini resnični smisel našega bivanja: dobro dejanje pomaga ljudem v stiski, nas pa odtrga od tesnob in strahu zase in zgolj zase, odtrga nas od strupa nesmisla, ki nam sicer vlada. Dejanje dobrega je preprosto naša rešitev in odrešitev, ki bi se je morali okleniti z vso močjo in z vsem srcem.
Janez Povše
Z leve: Ivo Jevnikar, padalec Stanko Simcic, pisec John Earle, prevajalka Nataša Stanič ter šolnik Stojan Fakin (foto JMP)
V Kulturnem centru L. Bratuž v Gorici je bil v torek, 17. t. m., lep večer, ki so ga priredili Center Bratuž, Krožek Anton Gregorčič in Založba Mladika ob izidu knjige Cena domoljubja. Po pozdravu Jurija Paljka v imenu centra Bratuž in drugih prirediteljev se je časnikar in zgodovinar Ivo Jevnikar pogovarjal s padalcem Stankom Simčičem, šolnikom Stojanom Fakinom, prevajalko Natašo Stanič ter seveda z avtorjem knjige Johnom Earlom. Srečanje z Johnom Earlom o primorskih padalcih je bilo doživeto predvsem zaradi prisotnosti Stanka Simčiča in Johna Earla, ki sta živo pripovedovala predolgo zamolčano zgodbo o slovenskih junakih.
MISLITE,
DA 31 LAHKO BILA PRAŠIČJA GRIPA?
NE VEM, CE JE GRIPA PRAŠIČJA PA JE GOTOVO!
	
	
V četrtek, 5. novembra 2009, se je Veit Heini-chen, pisatelj nemškega rodu, ki biva v Trstu, vrnil na go-riško železniško postajo, v društvo APT. Na večeru je govoril o novem romanu z naslovom Die Ruhe des Starkeren (Mir močnejšega), katerega zgodba se dogaja tudi med Trstom, Gorico in Novo Gorico. Veit Heinichen se je rodil leta 1957 v Nemčiji. Diplomiral je iz ekonomije v Stuttgartu. Postal je založnik in soustanovitelj založništva Berlin-Verlag; tu je deloval do leta 1999. V Trst je prišel iz gole radovednosti že pred dvajsetimi leti. Mesto ga je polagoma vse bolj prevzemalo, dokler se ni poročil s Tržačanko in se odločil, da se preseli. Že vrsto let živi in ustvarja v Trstu. Njegovi romani so postavljeni v tržaško okolje. Nekatera njegova dela so že postala scenarij za film. V Nemčiji je njegove televizijske nadaljevanke spremljalo devet milijonov gledalcev. V kratkem bodo začeli snemati novo nadaljevanko prav v Trstu in na Krasu. Pisatelja je predstavil Stefano Cosma. Še prej pa sta oba nazdravila s kozarcem novega vina, ki so ga pridelali Radikonovi. Ob tej priložnosti smo postavili pisatelju nekaj vprašanj.
Gospod Veit, kje ste dobili navdih za pisanje kriminalnih romanov? Zakaj postavljate v središče svojih del teme, kot so kriminal, uboj, sodstvo? Kriminalni roman je v preteklosti veljal za manjvredno literarno zvrst, očitali so mu množičnost, popularnost, ideološkost, morali-stičnost ali propagandističnost. Dandanes to ne velja več.
Roman je bil že od vsega začetka ogledalo neke dobe, nekega določenega kraja. Skozi oči glavnih junakov bralec spozna usodo in življenje nekega naroda, neke družbe. Vendar v naši postmoderni družbi, kjer se je življenje člo-
Intervju s pisateljem Veitom Heinichen
Meja ni nekaj, kar zapira!
veka res oddaljilo od bistva, edini možni roman je kriminalka. Dovolj, da odpremo katerikoli dnevnik, pa spoznamo, da je vsebina marsikaterega članka raziskava o goljufiji ali preiskava o kaki finan-
čni aferi. Živimo v taki družbi, v kateri imamo vsak dan pred očmi uboje, napade, izkoriščanje, in to se ne dogaja samo v ožjem krogu ljudi, amjrak v "globalizirani družbi". Živimo v temni družbi, ki hoče po vsej sili izkoriščati človeka "mimo" demokracije. Iz tega sledi, da, če hoče kdo spoznati sodobno družbo, mora pisati ali brati o prigodah, dogodkih, občutkih, usodah posameznikov, ki se realno dogajajo okoli nas. Mislim, da se kriminalni roman lahko približa resnici bolj kot katerikoli članek v časopisu. S svojimi deli sem se vključil v tisto zvrst detektivskih romanov, ki se ukvarjajo z dmžbo, s tem pač, kar se dogaja okoli nas. Po navadi se moj način pisanja oddaljuje od klasič-
ne zgodbe kriminalnih romanov, v katerih je zločinec kaznovan. Take so npr. televizijske nadaljevanke, kot je Derrick. Žal pa vemo, da v vsakdanjem življenju ni vedno tako. Med detektivske zgodbe sem sam vedno postavljal dve veliki umetnini iz svetovne književnosti: Zločin in kazen velikega pisatelja Dostojevskega in Rdeče in Črno Stendhala. Kdaj in zakaj ste začeli pisati knjige?
V pisanju sem samouk, pisati sem začel že kot otrok. Vedno sem bil pozoren opazovalec družbe in hkrati soudeleženec dogajanja. Pisatelj se pač mora poglobiti v zgodbo, ki jo hoče napisati, se mora potruditi, da jo čim bolj razume v vsakem smislu, brez olepšavanja. Šele nato lahko ustvari kaj pomembnega. Poudariti moram, da bi moral isto delati vsak od nas, čeprav ni pisatelj. Vsak bi se moral poglobiti v družbo, v kateri živi, in biti soudeležen pri skupnem življenju.
Kje dobite ideje in kdo so vaši vzorniki? Kateri pisatelji so vam blizu?
Ko me sprašujejo po najljubšem pisatelju, po navadi povem, da nimam enega samega vzornika, ampak veliko. Isto se mi dogaja z vinom: nimam rad le ene vrste vina. Različnost je bogastvo. Dejstvo, da glavne osebe vaših romanov prečkajo meje med državami, ima literarni pomen?
Vedno sem živel ob meji, saj sem se rodil v Nemčiji, v pokrajini, ki meji s Švico in Francijo. Mislim, da tudi vi, ki živite “za mejo", ve-
ste, da taki, kot smo mi, imajo posebno mišljenje, ki ga drugi s težavo razumejo. Meja v našem gledanju ni nekaj, kar zapira, ampak odpira. Ljudje ob meji so bolj odprti kotdmgi prav zaradi tega, ker so veliko pretrpeli in ker vedo, da ima življenje na obeh straneh meje enak “okus". Seveda takih misli niso tisti ljudje, ki so ostali vklenjeni v preteklost in ki niso zmožni se odpreti drugemu. Teh pa ni veliko. Mene sicer ne zanimajo samo posamezni kraji, kot so lahko Trst, Gorica, Sežana, Vipava itd., mene zanima bolj geografsko območje, v katerem živimo. Meja je vedno "nekaj zelo abstraktnega". Edina naravna in ne abstraktna meja v Evropi je meja okoli Islandije. Čeprav živimo pri meji, vsak, tudi manjši dogodek odmeva tudi drugod. To, kar se je na primer zgodilo na Baltskem morju, se je odražalo tudi tu pri nas. V tem vidim neki svet "brez meja". In zato je različnost bogastvo, iz katerega lahko vsi črpamo.
Se vam ne zdi, da se dandanes marsikdo boji različnosti?
Seveda. Prav naša potrošniška družba skuša vse poenotiti, saj ji je to bolj pogodu, ker družbeni voditelji gledajo le na dobiček. Veliko dobrega za posameznika in človeštvo radi prezrejo, češ da ni "zanimivo za tržišče".
Ta vaš zadnji roman Die Ruhe des Starkeren je nekakšna nadaljevanka prejšnjih zgodb. Veliko vaših romanov ima že v naslovu besedo smrt (Smrt na Krasu, Smrtni ples, Vsakemu svojo smrt, Smrt meče dolgo senco, Smrt na čakalnem seznamu).
Ja, vsak naslov ima svojo zgodbico. Tako sem npr. za naslov romana Totentanz (Smrtni ples) našel navdih pri freskah iz XIV. stoletja starodavne cerkvice na Krasu v Hrastovljah, ki sem jo večkrat obiskal. Ta je ena izmed najlepših in
najbolj dragocenih umetnin na ozemlju Severnega Jadrana. Zgodba romana se začenja prav v tej cerkvici. Moje zadnje delo, Die Ruhe des Starkeren, pa govori o sodobni krizi in jo skuša odkriti v vsakem kotičku, kjer se skriva. Naslov poudarja umirjenost, ki jo lahko ima le tisti, ki ne dopusti, da bi ga kriza današnje družbe popolnoma obvladala, in zna obdržati sredi kaosa "mirne živce". V romanu je protiutež komisarju Laurentiju Goran Newman, sin neke Slovenke in Američana, ki si zgradi sredi Krasa kmetijo z najmodernejšimi tehnološkimi stroji in se ukvarja z ne prav čistimi posli. Sodobna kriza je bila predvidljiva, ni bila nekaj šokantnega. Že pred leti smo lahko opazili nekaj njenih znakov, ki so bili prisotni že, ko sem še delal v Nemčiji kot podjetnik. Moja zadnja knjiga skuša dati bralcu odgovore na vprašanja o vzrokih in posledicah finančne krize, hkrati pa se tudi sprašuje o tem. Dandanes živi samo v Evropi približno 30% prebivalstva na meji revščine: to je nedopustno! Kakšen pomen ima za vas padec državne meje med Italijo in Slovenijo?
Moja zadnja knjiga se začenja prav s tem dogodkom, in sicer z vstopom Slovenije vschengensko območje. Bil sem zelo vesel tega dogodka, ker sem bil naveličan gledati ob prehodu meje večkrat neprijazne in zdolgočasene obraze mejnih policistov. Zavedel sem se, da ljudje, ki so zaposleni na meji, so "enaki" po celi Evropi. Vem, da je marsikdo tožil, da se bo ob padcu mej povečalo predvsem "makrokriminalstvo", vendar to ne drži, ker meja ni nikoli ustavila tatu ali zločinca. Hudodelci so se vedno posluževali ponarejenih potnih listov ali pa so dobro vedeli, kje lahko brez skrbi prečkajo mejo. Mislim, da je meja bolj ustavljala pretok kulture in misli.
V vašem romanu glavni junak, komisar Laurenti, večkrat prečka mejo med Italijo in Slovenijo ter sodeluje s kolegi policaji z onstran meje. Mislite, da se bo to dogajalo tudi v resnici?
Sodelovanje med policaji čez mejo je vedno obstajalo. Po padcu meje je le-to postalo bolj uradno; zakoni so se morali spremeniti. Tudi tam, kjer so še občutena nasprotja med Šlovenci in Italijani, se bodo s časom ugladila in mislim tudi izginila. To velja še posebno za mlade. Vedno bolj bi morali iskati sodelovanje. Mislim, da se v Gorici nekaj premika. Kot primer bi navedel premike na zdravstvenem področju in v prevoznih podjetjih.
V katere jezike so prevedena vaša dela?
Prevedena so v deset jezikov. Kako gledajo junaki vaših zgodb na družbo, kako pa vi gledate nanjo? Zdi se, da je danes preprost človek potisnjen v ozadje, da obstaja prepad med vsakdanjim življenjem in velikim globalnim svetom, ki ga vidimo le po televiziji. Zdi se, da živimo z občutki nemoči, ker ne moremo vplivati na sodobno dogajanje. Kriminalni roman je dandanes še bolj resničen, ker smo v družbi vsi soodgovorni. Res je, kar pravite. Vendar posameznik lahko nekaj naredi: lahko se pozanima, se posvetuje, poglobi osebno kulturo. In to ne samo s tem, da pasivno sedi na kavču in gleda televizijo ali da bulji v spletne strani. Internet mu je lahko v pomoč, da izve, kaj se dogaja v drugih krajih, v drugih državah, lahko prebira tuje časopise in tako širi svoje obzorje.
Ali pišete že kako novo delo?
Vedno kaj pišem, vendar v tem trenutku ne smem nič razkriti. Ni še čas za to.
Kaj bi svetovali mladim pisateljem?
Rekel bi jim, naj trdo delajo in naj se ne bojijo pisanja, naj ne uničijo, kar so napisali, čeprav se jim ne zdi dobro. Vsak v življenju zgreši, zaide, a mora spet najti pravo pot. Svetoval bi jim, naj se skušajo poglobiti v to, kar delajo, in naj se ne preveč osredotočajo nase. Pomembno je, da ostanejo kritični do sebe in da ne izgubijo upanja. Pri pisanju in ustvarjanju pa mora biti zraven tudi zabava.
Karlo Nanut
DAROVI ZA VZDRŽEVANJE DUHOVNIKOV
| Pogovor / Msgr. Pietro Farina, predsednik Odbora CEI za promocijo ekonomske podpore Cerkvi
Čut pripadnosti Cerkvi vabi kristjana k odgovornosti do njenih potreb
u T/- ako živijo duhov-IC niki? Je res, da preje-AVmajo plačo? In kdo jim jo daje, Vatikan ali država"? Odkar je msgr. Pietro Farina postal predsednik Odbora za promocijo ekonomske podpore katoliški Cerkvi, posluša ta vprašanja vse pogosteje. Gre za legitimno "radovednost" vsakogar, ki upravičeno gleda na duhovnikovo poslanstvo kot na nekaj, kar mora biti popolnoma zastonjsko, in vendar se zaveda, da tudi Božji služabnik ima neodložljive gmotne potrebe kot vsakdo drug. "Jaz pravim", trdi škof iz Caserte, "da je beseda 'plača' napačna. Po navadi raje uporabljamo izraz 'povračilo', čeprav tudi ta ne daje prave podobe pojmu".
Ekscelenca, kako bi morali torej reči?
Točni izraz si moramo šele izmisliti. Pomembno pa je razumeti, da duhovnikovo delovanje ni delo, ki ga moramo na neki način "plačati". Ne gre za poklic, ampak za poslanstvo. Če stopimo v to perspektivo, ki je prirojena tudi številnim našim dobrim vernikom, se nam bo zdelo naravno tudi vse ostalo.
Npr. to, da mora duhovnik pač živeti od nečesa?
Točno tako. Če hoče vlagati čas, zmogljivosti, energije v službo skupnosti "spolnim delovnim ur-
nikom", mora pač imeti kaj jesti, se obleči, živeti v stanovanju: torej živeti. Nihče ne živi samo od zraka.
Kaj predlagate Vi?
Meni je všeč beseda “vzdrževanje": ta izraz, bolje kot plača ali povračilo, govori o tem, da duhovniku ni mar služiti sorazmerno s tem, kar dela ali opravi, ampak mu zadostuje, kar mu zadošča za dostojanstveno življenje. Vse drugo dela z veseljem in predanostjo, saj gre za čisto "poslanstvo" za Božje kraljestvo.
Beseda "vzdrževanje” je stopila v govorico italijanske Cerkve, saj se že nekaj let govori o "Darovih za vzdrževanje duhovnikov". Zakaj ste čutili potrebo po ustanovitvi tega sredstva, ki dopolnjuje navadne darove vernikov po župnijah?
Če hočem odgovoriti na to vprašanje, moram v glavnih obrisih opisati sistem, ki je nastal pred dvajsetimi leti iz revizije konkordata. Po logiki bi morala vsaka župnijska skupnost, ki ji duhovnik služi z vsem tem, kar je, biti zmožna mu nuditi "vzdrževanje". To pa v stvarnosti ni mogoče za veliko večino župnij: za tiste, ki imajo malo prebivalcev, ki so poleg tega še revni. Dovolj je pomisliti na dejstvo, da ima v Italiji na 26 tisoč župnij kar 12 tisoč manj kot tisoč prebivalcev in približno štiri tisoč celo manj kot250. Kljub
vsemu vsak škofijski duhovnik, naj bo bolan, ostarel, v pokoju ali še v polnosti svojega dejavnega služenja, v mestu ali v zakotni gorski vasici, lahko računa na vzdrževanje, ki gre od 882 evrov mesečno v primem, da je bil komaj imenovan, do 1.376 evrov, če gre za škofa tik pred upokojitvijo. Darovi nedeljnikov torej ne zadoščajo?
Darovi, ki jih dajejo verniki ob nedeljah, včasih majhni in skromni, zadoščajo komaj (in včasih niti ne) za navadne upravne stroške župnijske cerkve in pastoralnih stavb (elektrika, kurjava, čiščenje, red, vzdrževanje itd.). Zato je nujen dodatni sistem veznih posod, ki bi omogočal pretok prispevkov za vzdrževanje večjih in bogatejših župnij manjšim in revnejšim. Poleg tega je potrebna "kompenzacijska soba", in sicer Osrednji inštitut za vzdrževanje duhovnikov (Istituto Centrale So-stentamento Clero - ICSC), ki poseže na vsedržavni ravni, da integrira morebitne potrebe in neenake razmere. To službo omenjenega Osrednjega inštituta, ki izenačuje prispevke, omogočajo sklad osem tisočink (delno gre tudi za vzdrževanje duhovnikov) in svobodni darovi vernikov, ki da-mjejo neposredno za vzdrževanje duhovnikov.
Ta sistem deluje že več kot dvajset let. Kakšen je njegov obračun?
Obračun je brez dvoma pozitiven.
V bistvu se je ohranila izvirna nastavitev. Nekatere spremembe so imele opraviti samo s "tehničnimi" dopolnili. Lahko pa zatrdimo, da je čas potrdil inovativne in pogumne izbire, ki so bile sprejete ob reviziji konkordata, kar potrjuje tudi dejstvo, da so sistem pozitivno sprejeli duhovščina, javno mnenje in v bistvu doseganje ciljev gospodarskega izenačevanja ter upravne ureditve, ki je bila tedaj določena. Z druge strani je prišlo z leti še do manjših uskladitev.
Na primer?
Nujno je bilo vnesti nekatere popravke v mehanizem, ki določa višino povračila duhovnikom. Če pogledamo podrobneje, je bilo potrebno prilagoditi sistem zmanjšanju števila duhovnikov in postopnemu zvišanju njihove srednje starosti. Dejavnim duhovnikom je bilo naloženih več nalog, kajti pastoralne potrebe ostajajo enake kot pred dvajsetimi leti oziroma v glavnem so danes še zahtevnejše. Povečala pa so se tudi ekonomska bremena, povezana z opravljanjem njim zaupanega poslanstva, bremena, ki jih niso sposobne nositi neposredno župnije ali ustanove, pri katerih duhovnik opravlja svoje delo. Pomislimo npr. na ceno goriva, ki ga mora plačevati župnik, zadolžen za več župnij, ki so med sabo tudi oddaljene in pogosto ne razpolagajo z zadostnimi ekonomskimi sredstvi.
Katere inovativne prijeme sistema, ki je v veljavi že dvajset let, lahko omenite?
Najprej dejstvo, da že dvajset let bolni in ostareli duhovniki niso več prepuščeni sami sebi, kot se je dogajalo do revizije konkordata leta 1984. Poleg tega ima ICSC tudi nalogo, da poskrbi za naših 600 "fidei do-num", to je za italijanske škofijske duhovnike, ki so v misijonih v najrevnejših državah sveta.
Kakšna je skrivnost, ki omogoča, da razumemo pomen Darov za vzdrževanje duhovnikov? Pripadati in pomagati: to sta glagola, ki ju pogosto citirate. Zakaj?
Skrivnost po mojem tiči v dveh glagolih: pripadati in pomagati. Sem namreč trdno prepričan o tem, da bolj raste čut pripadnosti župniji in, prek nje, Cerkvi, toliko bolj raste tudi svobodna in odgovorna želja "podpreti njene potrebe": prva med temi je konkretna pomoč za vzdrževanje duhovnikov, ki so tako potrebni za življenje vsake cerkvene skupnosti. Ko je kristjan prepričan o tem,
da je župnija kot njegov dom, njegova družina, ko torej v njem dozori ta globoki čut pripadnosti, tedaj bo znal sprejeti nase breme “ekonomske podpore", da bi njegova župnija lahko živela in delovala. Dva privilegirana kanala za to podporo, zajeto v italijanski glagol "sovvenire" (slov. pomagati, spomniti se), sta podpis za osem tisočnk, ki ne stane nič, in vsaj letni Dar Osrednjemu inštitutu za vzdrževanje duhovnikov, ki sicer zahteva dokaj velikodušnosti, pa čeprav je odtegljiv. / (prev. DD)
26. novembra 2009
Kristjani in družba
Pismo
Iz gozdne globeli na Mačkovcu nad Robom
To nedeljo sem se odločil, da prisostvujem sveti maši "sub divo"- v zavetju gozdov na kraju morišča domobrancev s postojanke Grahovo, daljnega leta 1943.
V zbrani tišini gozdov se nas je zbralo okoli 40 ljudi, v glavnem starejših možakarjev. Sporočilo mašne homilije župnika iz Loškega potoka pri Starem Trgu pri Ložu, gospoda Kebeta, je bilo: "naj v onstranstvu komunistični rablji objamejo svoje žrtve in jih prosijo odpuščanja, kajti Kristus je gotovo umrl za vse, za oboje. Naj iz te žrtve nastane seme novih kristjanov, generacije ljudi, ki bi resnično začeli živeti iz pravih verskih korenin".
Tudi jaz resnično upam (kot je bila kri mučencev vedno seme novih kristjanov), da bo ta strašna smrtna žetev padlih med našo bratomorno vojno rodila generacijo nove dobe: dobe kreacije, humorja, fantazije, inteligence, če-
Dogaja se nam, da velikokrat prezremo, kaj nam Bog sporoča po bogoslužju, naši govorici in tudi po petju. Prav pri slednjem nam ponuja tudi razliko med petjem in petjem! Težko razumemo, kaj pomeni biti član cerkvenega zbora ali prosvetnega. Cerkveni zbor služi bogoslužju in je vez med Božjo besedo in verniki. Vloga cerkvenih pevcev je podobna vlogi, kakršno je imel Janez Krstnik. Dejal je: "Nisem tisti, za katerega me imate". Cerkveni pevci s petjem oznanjajo, da pri vsaki maši pride med nas Odrešenik, ki ga nismo vredni, vendar ga potrebujemo, če želimo biti v Njegovi bližini. Tega bi se morali še posebej zavedati tisti, katerim je Veliki Pevec podaril glas in posluh. Tudi za to spoznanje je potrebna ponižnost srca. Biti ponižen pa včasih nam ljudem le ni lahko.
Ugotavljamo, da so pevci veliko
prav žal ugotavljamo, da komunistična mentaliteta še vedno živi, močno živi, in to v še bolj per-fidni obliki konsumizma in moralne izprijenosti.
Ob vsem tem so se mi porajale preroške misli o prihodnosti. In znova in znova sem osupel, ker ugotavljam, da smo slovenski kristjani leta 1991 pred izzivi padca totalitarne ideologije popolnoma odpovedali. Nismo znali uporabiti obzorij neskončne svobode. Pozabili smo na osnovne moralno-etične vrednote: zmernost, modrost, pravičnost in smo se pustili zavesti od najbolj banalne morilske požrtnosti. Zato ni čuda, da se tudi na Slovenskem strahotno širi kultura smrti, v obliki strahotne požrtnosti,
bolj dovzetni za pripravo nebo-goslužnih prireditev kot pa za pripravo na nedeljsko mašo. V luči Svetega pisma je to celo razumljivo: Pokazati, kaj znaš in zmoreš, je svojstven užitek. Oznanjati Jezusa pa ni lahko in cerkveni pevci pri bogoslužju ga oznanjajo. Da nam to uspe, je potrebno, da vedno znova obnavljamo vero Vanj in da smo z njim v iskrenem odnosu. Zato mu moramo odpreti srce in mu pri petju dati prvo mesto, ki mu tudi gre. Človek je svoboden in v to nas ne more nihče prisiliti, niti Bog, ki nam je dal svobodno voljo tudi pri petju.
Z mlajšim organistom sva šla v mestu na kavo. Natakarica je bila Afričanka. Naročil sem kavo po slovensko. Seveda me ni razumela, šele, ko sem povedal v italijanščini, se je prijazno opravičila, naj ji oprostim, ker ne zna našega jezika, obljubila pa mi je, da se bo potrudila, in ko bom zo-
nezmernosti, moralne podivjanosti.
Torej, ljubi slovenski kristjani, ne bodimo tako neumno naivni in zavrzimo to pogubno miselnost
pet prišel, me bo skušala razumeti. Mislite, da je to provokacija? Nikakor! Ljudje morajo slišati moj materni jezik. Samo s tem, da ga govorim, ga ohranjam živega. Svoje mame kot tudi narodnih korenin ne morem zatajiti -vedno jih moram spoštovati! Če vem, da je tako prav, bom na domačem koru tudi prepeval slovenske cerkvene pesmi. Ni vseeno, kaj se na koru poje. Pa, tudi kako, ne! Prav zaboli me, ko mladi pri maši več ne poprimejo naših slovenskih nabožnih pesmi, ampak buljijo v prazno, kot bi poslušali nekaj, kar jim ni razumljivo, pa vendar so to pesmi mojega in tvojega maternega jezika! Zakaj je tako: ker jih nihče več teh pesmi ne uči! Kaj vse učimo danes mlade, to vemo vsi, tega, kar bi ohranjalo našo slovensko vernost, naš slovenski rod, pa se še zlasti bolj "nobel pevovodje" izogibajo, češ da je to prešlo. Prešli pa bodo tudi vsi tisti pevski (pa tudi pivski) visokodo-neči nastopi, s takšnimi in drugačnimi kolajnami, ker bo kmalu zapel kdo drug bolje, ne bodo pa prešle tiste velikokrat "pofuša-no" zapete pesmi pri maši, ki jih slišimo iz že zelo razglašenih ust naših non in nonotov. Prvo je
polnega vampa. Rotim vas, nehajmo verjeti vsem novopečenim 'politikom1.
To svoje rotenje lahko podkrepim s pričevanjem enega od preživelih domobrancev, ki še živi v Velikih Blokah in je po poklicu zidar. Ta mi je po tej sveti daritvi nemočno tožil: "Veste, komunizma žal še ni konec. Še sedaj rovarijo in pogubno zavajajo ljudi, blodijo s svojimi marnjami o svetu brez težav, o svetu sreče brez Boga in zastrupljajo duše s pogubnim, tako imenovanim liberalizmom".
Ponovno me je globoko sram, da se Slovenci pustimo zavajati s temi postkomunističnimi, svobodnjaškimi blodnjami. Ne morem razumeti te pošastne naivnosti naše slovenske duše in osebno pozivam k temu, da se ogibamo vse te neumne megle in se poglabljamo vsak dan v branje psalmov, evangelijev in predvsem starozavezne Knjige modrosti. Vrnimo se predvsem k spoštovanju narave, Božjega stvarstva, zato da na naše kmetije, ki jih uničujejo blodnje sodobnih ekonomistov, zopet privedemo mladi rod in da te starodavne domačije zopet pridobimo za življenje v konsenzu z materjo naravo.
Ali ni že Thomas Merton napisal
kičenje s pavjim perjem, to drugo pa je molitev, ki je velikokrat namenjena za blagoslov tudi našim pevskim zamejskim pavom!
Kjer so pri maši skupaj vse generacije, slišijo in predvsem začutijo zaklad naših cerkvenih pesmi. Tako se neopazno prenaša narodno pa tudi versko sporočilo na naš mlajši slovenski rod. Prenos narodnega pesemskega sporočila je velikokrat važnejši, kot prenos pisnega ljudskega izročila. Vsi verni smo odgovorni za to, kaj se prenaša iz roda v rod. Naše cerkveno petje skupaj z našim slovenskim jezikom ima več kot tisočletno tradicijo. Naredimo vse, da bi se ta narodnostna tradicija z nami ne končala! Poprijeti bi morali vsi, da bi po naših cerkvah prepevali ne samo na koru, ampak vse zbrano občestvo. Zlasti tisti, ki vam je Bog poklonil dar in milost pevskega in glasbenega posluha, poskrbite, da ta naš zaklad ne zamre. Slovenskemu narodu, kamor spada vsakdo od nas, je Bog podaril materni jezik, vero, svobodo in seveda tudi glasbene talente. Pred Bogom in našimi predniki smo še kako za vse to odgovorni!
Ambrož Kodelja
v knjigi Nihče ni otok: "Družba, ki je obsedena z užitkom, je zapisana propadu". In še to, "ko je postalo človeštvo obsedeno s trojnim poželenjem, so vsa naša dejanja bolj ali manj laganje Bogu"! Ter še tretja njegova misel: "prvič v zgodovini se je zgodilo, da človek lahko nekaznovano laže"!
Dragi rojaki, okrepimo močno vero v osebnega dobrega Boga, ki nas je ustvaril in sledimo naukom njegove utelešene Besede. Edino v tem vidim pot in smisel preživetja, če pa bomo sledili vsem ostalim glasovom, nas čakajo samo obup, gnus in smrt.
Post scriptum, k spominskemu zapisu o prof. dr. Antonu Strletu Lahko rečem, da je bila zanj zelo
značilna temeljna zgroženost, nezadovoljnost s človekom sedanjega časa na Slovenskem. Dostikrat je jadikoval: "Slišite, saj ta svetni nič! Od vsega tega ne bo nič ostalo! Veste, saj Cerkev ne more biti nič boljša od družbe, v kateri se nahaja. V tem stanju pa lahko ves narod propade".
Če naj si dovolim kratek komentar, iz tega veje Strletov zdravi duh, duh zdrave razsodnosti, da se brez vere v osebnega Boga enostavno ne da živeti in je ravno ta negacija Boga pri sodobnem človeku v bistvu njegova smrt. Tako si lahko razlagamo današnjo vsesplošno razčlovečenje človeka v naši sodobni Evropi.
Na dan sv. Luke, 18. oktober2009 Vaš Pavel Bračko
Solidarnostni sklad goriške Cerkve
Ekonomska kriza ne prizanaša niti na območju goriške nadškofije. Številna podjetja so bila, so in še bodo prisiljena odpuščati na desetine delavcev in uslužbencev, pa tudi neodvisni delavci se spopadajo s hudimi finančnimi težavami.
Kot je že večkrat poudaril Benedikt XVI., ima kriza korenine v skopuštvu in malikovanju denarja, v kulturnem vzorcu, vezanem na svobodni trg. Spremeniti bi morali stil življenja, opustiti bi morali iskanje zaslužka za vsako ceno in tkati konkretne vezi solidarnosti in vzajemne pomoči.
Tudi zato je goriška Cerkev prek Škofijske karitas in s podporo Goriške hranilnice ustanovila solidarnostni sklad za ljudi, ki so izgubili službo. Kdor je potreben, lahko prejme informacije v župnijah ali prostovoljnih združenjih. Sklad upravlja Karitas, pomembno vlogo pa igrajo prav župnije in združenja, ki vlagajo prošnje in s pomočjo “tutorja” spremljajo osebe v stiski. V sklad lahko prispevajo župnije, zasebne ustanove in sploh kdorkoli. Kdor ima službo, lahko tudi “podari” eno uro svojega dela v korist tistim, ki so brez službe. Več informacij v župnijah in na Karitas.
Goriška nadškofija
Srečanje družinske pastorale o zakonu in drugih oblikah skupnega življenja
Družinska pastorala goriške nadškofije vabi v soboto, 28. novembra, ob 16. uri v avditorij Fogar (Korzo Verdi 4) na srečanje o zakonu in drugih oblikah skupnega življenja, o svobodi in zvestobi. Govoril bo prof. Sinuhe Marotta.
Praznik laičnih združenj v Tržiču
Konzulta za laična združenja goriške nadškofije prireja v nedeljo, 29. novembra, z začetkom ob 15.30 praznik laičnih združenj z naslovom “Enotnost poslanstva v različnosti darov”. V župnijskem domu S. Michele v Tržiču (ul. Alfieri 6) je na programu ob 15.30 zbiranje, sledi pozdrav udeležencem in uvod v temo: “Enotnost poslanstva v različnosti darov”. Ob 16. uri bo nastop otroškega župnijskega zbora Štandrež, ki ga vodi Michela De Castro, ob 16.10 predavanje in pričevanja s področja družine (“Krščansko pričevanje družini” v organizaciji Gibanja ognjiščarjev in Centra za pomoč življenju ter “Prizadevanja za oblikovanje vesti” v organizaciji Foruma družinskih združenj) in s področja trpljenja (“Stati ob strani bolnikom, dejavnim subjektom pastorale” v organizaciji Unitalsija in CVS). Med različnimi pričevanji bo nastopila moška skupina Akord iz Podgore. Ob 17.30 bo imel sklepne besede nadškof msgr. Dino De Antoni, ob 17.45 molitev večernic, sledi družabnost. Vabljeni!
(Ob godu sv. Cecilije)
"Pusti peti mojmu slavcu..."
PAVEL IN NJEGOV JEZUS KRISTUS
Pavel se je prvič srečal s Kristusom pred Damaskom: “Ko pa je bil na poti in se je bližal Damasku, ga je v hipu obsijala svetloba z neba. Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: 'Savel, Savel, kaj me preganjaš'? Odgovoril je: 'Kdo si, Gospod'? In ta: “Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. Toda vstani, pojdi v mesto in povedalo se ti bo, kaj ti je treba storiti'! " (Apd 9,3-6). Pavel je po svojem spreobrnjenju naredil trojno pot: iz judovstva v krščanstvo; iz farizeja v cestninarja; iz preganjalca v apostola.
Tale dva zapisa predstavljata srčiko krščanske vere in zvenita kakor oporoka. Tako piše Pavel o vstajenju: "Zakaj izročil sem vam predvsem to, kar sem tudi prejel, da je Kristus za naše grehe umrl, kakor je v pismih; in da je bil pokopan in da je tretji dan bil obujen, kakor je v pismih; in da se je prikazal Kefu in potem dvanajsterim; potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati, izmed katerih je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. Potem se je prikazal Jakobu, nato vsem apostolom" (1 Kor 15,3-7). Pripoved deluje kot povzetek vsega, kar je treba najprej sprejeti in nato predati naprej.
In tako piše Pavel o evharistiji: "Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: da je Gospod Jezus tisto noč, ki je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil ter ga razlomil in rekel: 'To je moje telo, ki se daje za vas, to delajte v moj spomin '. Prav tako tudi kelih po večerji govoreč: 'Ta kelih je nova zaveza v moji krvi; to delajte, ko-
likor krat boste pili, v moj spomin'. Zakaj kolikor krat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride" (1 Kor 11,23-26). Obe besedili se nanašata na isti dogodek: zadnja večerja namreč napoveduje in vedno znova uresničuje Kristusovo trpljenje in smrt.
Učencema na poti v Emaus je Vstali Kristus rekel: "O nespametna in po srcu počasna za verovanje vsega tega, kar so povedali preroki! Marni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo"? (Lk 24,25-26). Res je tako: celo slavni Izaijev četrti spev o Gospodovem služabniku, ki najbolj natančno opisuje Kristusovo trpljenje in ponižanje, se končuje z zagotovilom, da bo ponižani in umorjeni služabnik za svojo muko brezkončno poplačan in nagrajen, poveličan in proslavljen (Iz 53).
Evangelist Janez poroča, da se je Vstali prikazal najprej Mariji Magdaleni (Jn 20,17), potem pa dvakrat vsem apostolom (Jn 20,19-29) in tretjič sedmerim izmed njih ob Tiberijskem morju (Jn 21,2). Apostol Peter pripoveduje Kristusovo zgodbo stotniku v Cezareji in pravi: “Bog pa
je tretji dan obudil in je dal, da so ga videli - ne vsi ljudje, ampak od Boga prej odbrane priče, mi, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih" (Apd 10,40-41). Podatek, da so 'z njim jedli in pili' poudarja resničnost in oprijemljivost njihove izkušnje in njihovega doživetja.
Tudi apostol Pavel našteva Kristusova prikazovanja po vstajenju in kar dodaja še prikazovanje, ki ga je sam doživel pred Damaskom: “Prikazal se je Kefu in potem dvanajsterim; potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati, izmed katerih je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. Potem se je prikazal Jakobu, nato vsem apostolom. Nazadnje za vsemi pa se je kakor negodniku prikazal tudi meni" (1 Kor 15,5-8). - Tudi Pavlova izkušnja je torej enako trdna in zanesljiva, kakor je trdno in zanesljivo doživetje prič, ki so Vstalega srečale v dnevih po njegovem vstajenju.
Iz tega apostolovega izkustva je mogla nastati nad vse veličastna hvalnica, ki jo Pavel navaja v pismu Efežanom, in s slapovi svoje svetlobe presega vse zmožnosti človeškega spoznanja in
ga občutja: “Neprenehoma se zahvaljujem za vas in
se vas spominjam v svojih molitvah: Naj vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, da duha modrosti in razodetja, da bi ga spoznali, in vašemu srcu razsvetljene oči, da bi videli, kakšno je upanje, v katero vas je poklical, kakšno je bogastvo njegove veličastne dediščine pri svetih in kako neizmerna je velikost njegove moči do nas vernikov, kakšno je delo njegove silne moči, ki ga je storil v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih" (Ef 1,16-20).
Vsem je znano, kako se Pavel istoveti s Kristusom, ko pravi: "Živim, pa ne več jaz, temveč v meni živi Kristus" (Gal 2,20). Istoveti se s Križanim, ko pravi 'skupaj s Kristusom sem križan' (Gal 2,19), istoveti pa se tudi s Poveličanim, ko pravi 'mi vsi pa z odgmjenim obrazom gledamo kakor v ogledalu Gospodovo slavo in se tako v isto podobo spreminjamo iz sijaja v sijaj, kakor po Gospodovem Duhu' (2 Kor 3,18).
Vpismu Rim Pavel govori najprej o našem poveličanju, ki se bo šele razodelo, in pravi: "Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne more primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami" (Rim 8,18). Malo naprej pa, kakor da je poveličanje tudi nad nami že uresničeno, pravi: “Katere je naprej določil, jih je tudi poklical, in katere je poklical, jih je tudi opravičil, katere pa je opravičil, jih je tudi poveličal" (Rim 8,30).
Naj veter Pavlovega navdušenja nad Kristusovim in našim poveličanjem zajame tudi krila naše duše in jih napolni z upanjem na slavo, ki se razodeva in se bo razodela nad nami. Amen.
Kristi ani in družba
26. novembra 2009
uimju P. Livio Corazza, odgovorni za Karitas na vsedržavni ravni
Odprli so dva nova sedeža Goriške karitas
V nedeljo, 8. novembra, so ob prisotnosti škofa Dina De Antonija odprli dva nova sedeža Goriške karitas v ulici Faiti in na trgu sv. Frančiška. Na slovesnosti je bilo prisotnih veliko italijanskih, a tudi nekaj slovenskih prostovoljcev. Žal so bili odsotni skoraj vsi predstavniki javnih ustanov, čeprav so vsem poslali vabilo. To je povedal v nagovoru direktor Goriške karitas Paolo Zuttion. Edini prisoten je bil deželni odbornik za zdravstvo Vladimir Kosič. Zuttion je dejal, da so nove prostore v ulici Faiti poimenovali po misijonarju Adeliju Albertoniju. Albertom je bil misijonar mednarodnega urada Pimme. V našem mestu je bil v sedemdesetih letih. Bežati je moral iz Kitajske, ker se je razdajal za uboge, še predvsem za družine ribičev v Hong Kongu; zaradi tega so ga hoteli ubiti. Da bi ga rešili pred morebitnim maščevanjem, so ga nadrejeni poslali v Gorico, kjer je ostal nekaj let. Pred tremi leti je pater Albertom zaradi bolezni umrl. Hoteli so ga ohraniti v trajnem spominu s poimenovanjem nove strukture karitas po njem. Nove prostore so odprli zato, ker se je škofija odločila, da bo prodala stari sedež pri Sv. Roku (Center sv. Jožefa). Škofija namreč nima dovolj sredstev, da bi popravila in preuredila stare prostore. V ulici Faiti so dobili nekaj sob, ki jih bodo uporabili za skladišče oblek in hrane. Odprli so tudi nekaj prostorov, ki jih je karitas preuredila za uradniške posle, v stavbi pri trgu sv. Frančiška. Poimenovali so jih po avstrijskem kralju Karlu Habsburškem in po njegovi ženi Žiti. Karlov ded je bil brat cesarja Franca Jožefa. Po smrti cesarja leta 1916 je postal avstro-ogrski vladar in se je na vse načine trudil, da bi se vojna končala in da bi zavladal mir. Umrl je leta 1922 star komaj 35 let. Papež Janez II. ga je leta 2004 proglasil za blaženega. Organizatorji so povedali, da so hoteli združiti odprtje novih struktur z letnim seminarjem za vse župnijske karitas v dekaniji pod naslovom Župnije pred izzivom krize. Sam škof je povedal, da je dela po župnijah precej, kajti vsak mesec prihaja vedno več revnih trkat na vrata. Za vodjo seminarja so organizatorji poklicali patra Livia Corazzo, ki je odgovoren za karitas na evropski ravni in sodeluje z oseminštiridesetimi evropskimi uradi, ki so porazdeljeni po vseh državah EU. Leto 2010 je EU v dogovoru s karitas razglasila za Leto boja proti revščini. Na to se vsaka karitas v Evropi pripravlja z raznovrstnimi pobudami. Pater Corazza je začel s citatom Dietricha Bonhoeferja: "Kdor ne zna poslušati brata, ki mu je blizu, ne zna poslušati niti Boga". Pred predavanjem je direktor Zuttian predstavil obračun Goriške karitas. V sredo, 11. novembra, se je začel tečaj izobraževanja za vso goriško, italijansko in slovensko, dekanijo. Prostovoljci bodo lahko spoznali, kakšno naj bo njihovo delo s priseljenci. Za sklad subsidiarnosti je bilo zbranih približno 260.000
evrov, ki bodo namenjeni za pomoč in podporo revnim družinam. Naslednja pobuda je začetno delovanje društva Onlus, ki deluje v podporo posameznikom in družinam, ki iščejo stanovanje. "Spraj" je že aktiven projekt, preko katerega politično pregan-jene osebe lahko dobijo začasno stanovanje.
Goriška karitas se prek mednarodne Karitas po svojih močeh vključuje v akcije in projekte ob naravnih nesrečah in drugih nezgodah. Prav tako sodeluje z misijonarji in s posameznimi državnimi dobrodelnimi organizacijami pri različnih projektih razvojne pomoči v tujini. Tudi v Afriki ima nekaj projektov. Zadnji je projekt "Kongo", ki ga karitas podpira v sodelovanju z deželo FJk. Zgradila bo zavod za otroke v stiski, ki so bili prisiljeni
postati vojaki. Sedaj pa so prepuščeni samim sebi in mamilom. V zavodu bodo dobili zdravstveno in psihološko pomoč. Predavanju je sledila debata, v katero so posegli različni prostovoljci in poudarili težave zaradi naraščanja revščine, ki se širi tudi zaradi brezbrižnosti nekaterih vladnih in deželnih ustanov do priseljencev in ljudi v stiski. Nekateri so kar hrupno oporekali odborniku Kosiču zaradi deželnega zakona, ki je priseljencem odvzel pravico do zdravstva. Izkoristili smo priložnost in patru Liviu Corazzi postavili nekaj vprašanj.
Pater Corazza, ali se nam lahko predstavite in poveste kaj več o svojem delu v Bruslju?
Jaz spremljam razne projekte, ki jih predstavlja italijanska karitas, in sodelujem z uradi drugih evropskih karitas. Veliko delam tudi z raznimi župnijami v državah Vzhodne Evrope. Bil sem 15 let direktor karitas v Pordenonu. Sedaj že dve leti vodim italijansko karitas na vsedržavni ravni. Ali je res, da več kot 30% prebivalstva EU živi v revščini? Ja, nad 75 milijonov revežev je v sami Zahodni Evropi. EU se zaveda, da je nujno čim prej in čim bolj učinkovito sodelovali pri širšem družbenem boju proti revščini in socialni izključenosti v t. i. socialni mreži. Zato je tudi naloga karitas, da po eni strani spodbuja javne državne ustanove, da pomagajo ljudem v stiski, po drugi strani pa, da spodbuja tudi vsakega posameznika, da prevzame svojo odgovornost. Pomoč revnim ljudem mora postati cilj vsakega človeka in ne samo neke ustanove. Ne smemo zabresti v mišljenje, češ imamo
karitas, naj sama pomaga revnim. Mi smo vsi krščeni, zato je vsak "član karitas" in vsak lahko priskoči na pomoč revnemu ali potrebnemu pomoči. Res je ta finančna kriza marsikoga potisnila v revščino, vendar niso vsi prizadeti. Veliko ljudi ima redno plačo. Naj vsak prevzame odgovornost in naj priskoči na pomoč tistemu, ki ni imel iste sreče. Vzroke za brezposelnost in revščino ni treba iskati samo v bančnih aferah. Vzrok je tudi vtem, da smo bili navajeni živeti na zelo visokem (previsokem) standardnem nivoju. Hoteli smo čim hitreje obogateti. Sedaj pa občutimo posledice. Cilj karitas ni le vtem, da priskoči na pomoč revnim, ampak tudi, da spodbuja vsakega izmed nas k dobremu. Pred leti smo mislili, da bo prišla nevarnost z vzhoda, iz komuni-
stičnih držav, pozneje smo si predstavljali, da bo prišla z juga. Resnica nas je vse presenetila. Nevarnost je prišla z zahoda, od bogatih, ki imajo v rokah ves kapital.
Kaj mislite o italijanski politiki in o novih zakonih o priseljencih?
Mislim, da v času krize, kot je naša, radi zaidemo v skušnjavo, da po vsej sili iščemo grešnega kozla. To se je v zgodovini vetv-kratponavljalo. Mi kristjani moramo gledati z odprtimi očmi na take pojave. Grešnega kozla ne smemo videti tam, kjer ga ni. Zadnje novice celo govorijo, da prav zaposleni priseljenci v resnici pomagajo Italiji v veliki meri. Delajo in sodelujejo 10% pri višanju Pil-a, v zameno dobijo le 2,5% pomoči v socialni obliki. Žal precej ljudi misli, da nam priseljenci kradejo delo ali kaj podobnega.
Kakšen pomen imajo dandanes besede Bonhoeferja, ki ste ga dtirali v predavanju? Dandanes se karitas mora zavedati, da, če hoče opravljati svojo funkcijo v skladu s Svetim pismom, mora vedeti, da ni dovolj samo "dajati, nuditi stvari", pripravljena mora biti tudi poslušati, biti pozorna do brata, še posebno, če je ta v stiski. Pred tednom dni smo v rimskem parlamentu predstavili dokument o priseljencih in sam predsednik poslanske zbornice Gianfranco Fini je dejal, da "v Italiji po mnenju nekaterih ni rasizma, jaz pa pravim, da sta gotovo neki odpor, neki strah pred priseljenci". Ta odpor občutimo vsi. Bojimo se tujca, priseljenca. Kristjan bi moral znati razločevati. Kristjan živi v svetu, a ni od sveta.
Kateri izziv predstavlja za kri-
stjane sodobna kriza?
Najprej se moramo kot kristjani vprašati, zakaj je naša družba zabredla v tako krizo, katere znaki so bili vidni že pred leti. Vedno več družin je namreč postajalo revnih. Vse se je začelo v Združenih državah Amerike, v finančnih krogih. Nadaljevalo pa seje zvišanjem cen stanovanj, dolgovi itd. Evropejci bi verjetno drugače reagirali, ker imajo drugačen odnos do denarja. Kriza bi se morda zaustavila. Ne smemo pa govoriti le o finančni krizi, ampak tudi o moralni. Cerkev je vedno kazala pot do pravice, do usmiljenja. Tudi v ekonomskem svetu se stvari vrtijo pravilno in za vse primerno, če so na delovnih in vodilnih mestih pravični ljudje. Tega ne smemo pozabiti. Kot sem prej povedal, je vzrok krize tudi v tem, da smo se naučili živeti "prevečbogato". Kristjani morajo biti pazljivi, ker se lahko v taki družbi dogaja marsikaj nezaželenega: iskanje grešnega kozla, demokracija lahko zaide v nevarnost itd. Ne pozabimo, da je nacizem prišel na oblast takoj po veliki finačni krizi iz leta 1929. Zato moramo kot kristjani pomagati in spodbujati ljudi k odgovornosti. Posebno tisti, ki se ga kriza ni dotaknila, mora nekaj storiti za bližnjega, ki je v stiski. Kot primer lahko povem, da so letos, na veliki četrtek, v marsikaterem dekanatu župniki dodelili skladu za podporo ubogim plačo enega meseca.
Odgovor Cerkve in karitas na krizo je bil tale: najprej smo odgovorni na vzgojni ravni. Potrebna sta globoko razmišljanje in debata, da spoznamo vzroke. Z raznimi pobudami smo hoteli razčistiti vprašanje o delu kot vrednoti. Človek ne dela le zaradi denarja, zraven mora biti še kaj več. Nazadnje smo hoteli čim bolj konkretno priskočiti na pomoč ljudem v stiski, npr. s posojilom "Speran-za", ki je namenjeno vsem družinam s tremi otroki. Vendar skoraj v vsakem mestu so nastale nove pobude v obliki minikred-ita.
Kaj pa na evropski ravni?
Tudi v drugih državah Evrope se vrstijo podobne pobude. V Bruslju je urad, ki povezuje veliko mrežo 48 karitas po vsej Evropi. Organizacije karitas si prizadevajo razvijati kulturo odprtega dialoga, partnerskega sodelovanja, medsebojnega spoštovanja, podpore, dopolnjevanja in solidarnosti v svoji mreži tako med organizacijami kot tudi med sodelavci - prostovoljci in zaposlenimi. Seveda nekatere organizacije so bolj aktivne, druge manj; španska in nemška karitas sta trenutno najbolj aktivni in se tudi pozitivno zavzemata in spodbujata državne urade v prid revnim. To je nekaj nujnega, kajti sama karitas ne more biti kos "morju" revščine, ki se dan za dnem širi. Žal se razlika med revnimi in bogatimi veča. Pred kratkim sem bil v Ukrajini, kjer je precej aktivna "nova gripa". Opazil sem, da nimajo dovolj zdravil po lekarnah, tudi maske in drugi higienski predmeti primanjkujejo. Zelo velika razlika je med državami, ki imajo evro valuto, in tistimi, ki je nimajo, saj le-te so tako rekoč brez zaščite in preživljajo še hujšo krizo.
Zahvaljujem se vam za pogovor.
Karlo Nanut
Kratke
Vatikan z novimi pravili glede prestopa anglikancev v katoliško Cerkev
Vatikan je v ponedeljek, 9. novembra, objavil nova pravila, ki bodo poslej urejala prestop članov Anglikanske cerkve, vključno s poročenimi duhovniki, v katoliško cerkev. Kot so sporočili iz Vatikana, so se za to odločili zaradi “ponavljajočih in vztrajnih” prošenj anglikancev za prestop. Ko je Vatikan 20. oktobra objavil odločitev, je napovedal, da naj bi se v skladu z novimi pravili za prestop odločilo le med 20 in 30 škofov in nekaj sto posameznikov. A napoved je v Veliki Britaniji vzbudila veliko pozornosti, pri čemer je med drugim The Times potezo označil za “potencialno najbolj eksploziven razvoj v anglikansko-katoliških odnosih od obdobja reformacije”. Do poteze Vatikana je prišlo v obdobju, ko se Anglikanska cerkev sooča z grozečim razdorom glede vprašanja, ali lahko ženske postanejo škofinje, in zaradi različnih pogledov na škofe homoseksualce in istospolne skupnosti. Odkar je od leta 1992 v celotni Anglikanski cerkvi mogoča posvetitev žensk v škofinje, je v katoliško vero prestopilo že več anglikanskih duhovnikov. Pripadniki Anglikanske cerkve bodo lahko v primeru prestopa v katoliško cerkev sicer obdržali svojo duhovno in liturgično tradicijo. V preteklosti so bile takšne izjeme dovoljene v zelo redkih primerih in v le nekaj državah. Nova pravila glede prestopa anglikancev v katoliško cerkev določajo tudi, da bodo sprejem poročenih anglikanskih duhovnikov med katoliške duhovnike obravnavali ločeno po primerih. Ob tem pa Vatikan poudarja, da to “ne pomeni nobene spremembe” glede siceršnjih zahtev o celibatu.
Vse več Američanov nima dovolj hrane
Ameriško ministrstvo za kmetijstvo je v ponedeljek, 16. novembra, sporočilo, da lani v ZDA 14,6% gospodinjstev oziroma 49 milijonov ljudi ni imelo dovolj hrane za normalno zdravo in aktivno življenje. Minister za kmetijstvo Tom Vilsack meni, da bodo številke za letos še slabše. Ministrstvo za kmetijstvo vsako leto pripravi poročila o prehrambeni varnosti in podatki za leto 2008 so opazno slabši kot leta 2007, ko ni imelo dovolj hrane 11,1% ameriških gospodinjstev. Ameriški predsednik Barack Obama se je na poročilo odzval s potovanja po Aziji in sporočil, da so podatki zaskrbljujoči, in zagotovil, da bo njegova administracija storila vse, da se to obrne. Prva naloga je po Obamovih besedah ponovno zagnati rast zaposlovanja. Vilsack pa je v VVashingtonu povedal, da bi bile številke še slabše, če ne bi bilo vladnih programov, kot so boni za hrano in t. i. banke za hrano, kjer lahko najrevnejši dobijo zastonj živila. Položaj je še posebej zaskrbljujoč glede otrok, saj jih lani kar 16,7% ni imelo dovolj hrane, kar je 4,3 milijona več kot leta 2007.
Odziv Komisije Pravičnost in mir pri SSK
Komisija “lustitia et Pax” Hrvaške škofovske konference (torej ne sama Hrvaška škofovska konferenca) je v soboto, 31. oktobra 2009, objavila izjavo v zvezi z arbitražnim sporazumom glede določanja meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Ko je ta izjava postala znana, je predsednik Komisije Pravičnost in mir (KPM) pri SŠK mariborski pomožni nadškof dr. Anton Stres še istega dne poslal predsedniku hrvaške komisije “lustitia et Pax” pismo, v katerem je izrazil obžalovanje, da je bila ta izjava objavljena. Predsednik slovenske KPM je poudaril veljavo načela pravičnosti, kije nad “črko zakona” in navedel govor papeža Benedikta XVI. v OZN 18. aprila 2008, kjer je papež jasno opozoril na spornost “prevlade legalnosti nad pravičnostjo”. Predvsem pa je nadškof Stres poudaril, da v zvezi z mejnim sporom slovenska KPM “meni, da ni v njeni pristojnosti, da se neposredno vključi v reševanje tega spora in zavzema konkretna stališča do tega, kje in na kakšen način naj bo določena meja med državama. Izrazil je pričakovanje in zahtevo, naj bo meddržavna meja pravična in naj v prihodnosti ne bo več povod za medsebojne spore, temveč osnova za nadaljnjo krepitev prijateljskega sožitja, sodelovanja in sosedstva”.
Svetemu Sinodu Srbske pravoslavne Cerkve ob smrti patriarha Pavleta
V nedeljo, 15. novembra 2009, sem pred daritvijo svete maše prejel žalostno novico, da je srbski patriarh Pavle v Beogradu zaključil svoje zemeljsko romanje in odšel k Očetu. Pri sveti evharistiji sem se tako zahvalil za življenje in apostolsko poslanstvo pokojnega patriarha Pavleta. Vernike sem povabil, naj se mi pridružijo v molitvi za Srbsko pravoslavno Cerkev, s katero nas vežejo sestrske vezi in tisočletno prizadevanje za dušni blagor naših narodov.
Svetemu Sinodu Srbske pravoslavne Cerkve ter vsem bratom in sestram v Jezusu Kristusu izrekam v imenu Katoliške Cerkve na Slovenskem globoko sožalje. Skupaj s škofi, duhovniki, diakoni, redovniki, redovnicami in Božjim ljudstvom Vam zagotavljam duhovno bližino ter molitveni spomin. Naj Gospod sprejme v svoje
kraljestvo miru in radosti patriarha Pavleta, ki smo ga poznali kot neutrudnega Božjega poslanca. Vsem, ki jih je njegov odhod prizadel, naj Bog podeli obilje tolažbe in milosti. S hvaležnostjo se bomo še naprej spominjali velikega pastirja, ki si je v težkem zgodovinskem obdobju prizadeval za zaupano čredo, da bi mogla živeti iz vere in pričevati za Kristusa Odrešenika. Zaupamo, da bo njegovo poslanstvo obrodilo sad evangeljskih vrednot v srbskem narodu. Povezani v prošnji za Gospodovo usmiljenje za dušo pokojnega patriarha Pavleta želim Svetemu sinodu darov Svetega Duha, predvsem tistim, ki jih Gospod kliče, da bi nadaljevali pastirsko vodenje Srbske pravoslavne Cerkve.
V veri v Vstalega Gospoda vas lepo pozdravljam! / msgr. Alojz Uran, predsednik Slovenske škofovske konference
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Kratke
Štandrež / Prireditve ob prazniku zavetnika
Župnija sv. Andreja ap., rajonski svet in Prosvetno društvo Štandrež vabijo na niz prireditev ob praznovanju župnijskega zavetnika sv. Andreja. Četrtek, 26. nov.: ob 20. uri v župnijskem domu okrogla miza: Okolje in ekologija. Petek, 27. nov.: ob 18.30 v kapeli sv. Jožefa spovedovanje. Sobota, 28. nov.: ob 19. uri v župnijski cerkvi sv. maša. Nedelja, 29. nov.: od 9. do 12. ure na trgu Božična trgovina, ob 10. uri v župnijski cerkvi sv. maša (vodi msgr. Franci Petrič, urednik tednika Družina); ob 10.50 na trgu sv. Andreja podelitev sedmega Klasa (letošnji dobitnik je Damjan Paulin); ob 11.15 v župnijski cerkvi sv. maša (vodi novomašnik Bruno Mollicone); ob 17.30 v župnijski cerkvi slovesne večernice; ob 18. uri v župnijski cerkvi koncert duhovniškega okteta Oremus. Ponedeljek, 30. nov.: ob 19. uri v župnijski cerkvi praznična sv. maša (vodi novomašnik Mirko Butkovič); ob 20. uri v župnijskem domu komedija Radio plamen (igrajo sodelavci Radia Ognjišče iz Ljubljane). Torek, 1. dec.: ob 15. uri v župnijskem domu lutkovna predstava. Četrtek, 3. dec.: ob 20. uri v župnijskem domu Skupnost sv. Egidija se predstavi.
Dobitnik letošnje nagrade Klas, ki jo že več let podeljujeta štandreški rajonski svet in župnija, je Damjan Paulin. Gre za vsestranskega kulturnega in političnega delavca, dejavnega na društvenem in publicističnem področju. Več desetletij je opravljal odgovorne funkcije v krajevnih upravah, pa tudi v naših ustanovah in prosvetnem delovanju. Med drugim je predsednik Zadruge Goriška Mohorjeva, lastnice našega tednika, pa tudi predsednik Katoliškega tiskovnega društva, odbornik Kulturnega centra Lojze Bratuž, pevec v domačem zboru in član paritetnega odbora. Doslej je napisal in uredil preko deset knjig z domoznansko vsebino.
Prireditve ob 28-letnici Kulturnega doma
Tudi goriški Kulturni dom je želel obeležiti 100-letnico prvega poleta bratov Rusjan (1909-2009), zatoje med pobude ob letošnji 28-letnici delovanja vključil tudi bogato razstavo o bratih Rusjan 100 let brnenja na goriškem nebu, ki jo je pripravil v sodelovanju z zadrugo Maja in ZSŠDI. Razstava z dokumentarnim in fotografskim gradivom pospremi gledalca skozi podvige prvih letalcev. Na ogled je do 28. novembra. Dne 24. t. m. je bila na sporedu projekcija dokumentarno-igranega filma Borisa Palčiča Leteča brata Rusjan, v katerem poleg poklicnih igralcev nastopajo tudi ljubiteljski igralci iz Goriške, predvsem dramskega odseka PD Štandrež. Isti dan zvečer je na odru Kulturnega doma zaživela predstava avtorice in režiserke Nede Rusjan Bric Eda -Zgodba bratov Rusjan, kije nastala kot koprodukcija SNG Nova Gorica in Slovenskega mladinskega gledališča Ljubljana. V njej se v poetičnem nadihu prepletata življenjski zgodbi bratov Rusjan, Edvarda, kije bil bolj drzen in odločen ter je doživel slavo, in bolj preudarnega, morda manj pogumnega Josipa, in mlade študentke, absolventke režije, ki v senci slavne mame pianistke išče svojo identiteto in prostor na soncu.
Osrednji dogodek ob 28-letnici Kulturnega doma pa bo v četrtek, 26. novembra, ko bo ob 20.30 imel celovečerni koncert z naslovom Na juriš in the mood, od koračnic do swinga priznani zbor Carmina Slovenica pod vodstvom Karmine Šileč. Koncert prireja Kulturni dom v sodelovanju s SKGZ in ZSKD, ANPI - VZPI iz Gorice in zadrugo Maja v sklopu večerov festivala Across the border 2009. Prireditve so na tiskovni konferenci v sredo, 18. novembra, predstavili Igor Komel, Vili Prinčič, Boris Budal in Marino Marsič./ IK
Slovenska skupnost o problemu Livarne
V zvezi s polemikami, ki so se znova razvnele v Gorici ob problemu Livarne Gorica, je Slovenska skupnost preko koordinacije med občinskimi in rajonskimi svetovalci zavzela tole stališče:
“Livarna Gorica je postavljena na delikatno področje ob meji in bi bilo zato prav, da lokalne oblasti v Novi Gorici daljnoročno razmišljajo o njeni premestitvi na bolj ustrezen kraj. Onesnaževanje, ki ga povzroča, zaskrblja prebivalce na obeh straneh meje in je zato treba iskati rešitve v čezmejnem sodelovanju med občinami. Ta način delaje uveljavila prejšnja Brancatijeva uprava, sedanja pa je tako sodelovanje prekinila in se problemov loteva z neplodnimi polemikami. Prav zato se sedanja uprava prav nič ne zanima za podoben problem v Štandrežu, kjer livarna Princi prav tako moti tiste, ki prebivajo v okolici. Rajonski svet iz Štandrežajes predsednikom Breščakom že večkrat opozoril tudi na ta problem, vendar mu občinska uprava ni nikoli dala odgovora. Politično obarvane enostranske akcije sedanje občinske uprave ne bodo privedle do nobenega rezultata, če bo še naprej meja predstavljala zid, ki ločuje skupnosti na obeh straneh meje. SŠk zato poziva mestno upravo in odgovorno odborništvo, da znova uvede konstruktivne stike z upravami obmejnih občin na slovenski strani, da se s skupnimi močmi poiščejo najboljše rešitve za obstoječe probleme, tudi za Livarno Gorica".
Občni zbor Mladinskega doma
vljudno vabi na miklavževanje
KAJ SE SKRIVA ZA KRALJEVIM TREBUHOM?
Vik Grabovšek
Otroška dramska skupina
SKD HRAST - Doberdob
Režija: Mateja Černič in Marta Ferletič
Kulturni center Lojze Bratuž sobota, 5. decembra 2009, ob 18. uri
Miklavžev urad bo odprt od 16. ure dalje. Za informacije lahko pokličete v jutranjih urah na tel. 0481 531445
Z novim odborom več sodelovanja in projektov proti toku
Športno združenje Olympia
Predstavitev odbojkarskih moštev
Minuli teden je v torek zvečer polna telovadnica, ki je poimenovana po dr. Mirku Špacapanu, najbolje spregovorila o povezanosti goriške 01ympie z mladimi, z njihovimi starši in seveda z vso Goriško. Na predstavitvi odbojkarskih moštev, ki bodo v letošnji sezoni branila barve goriške 01ympie, se je namreč zbralo veliko ljudi, večer pa sta vodila Andrej Vogrič v slovenščini in	Damijana
Češčut v italijanščini. Poudarila sta, da se poleg odbojke pri društvu, ki deluje od leta 1961, ukvarjajo še z drugimi skupinskimi dejavnostmi, kot so Gymplay za otroke iz vrtca, ritmika za deklice, orodna telovadba za fantke, dejavna pa je tudi plesna skupina Hip-hop.
Pri 01ympii je trenutno 186 aktivnih športnikov, od katerih je 118 moških in 68 žensk (v odbojki 85). Od vseh 186 članov je 138 mladoletnih in 48 polnoletnih. Tedensko zabeleži telovadnica več kot 350 prisotnosti, po večini mlajših od 18 let, najmlajši član 01ympiine družine je star 3 leta, najstarejši pa ima 62 let. Predsednik 01ympie Gregor Sfiligoj se v pozdravu ni izognil
ekonomski krizi, ki pesti vse, zato tudi 01ympio: "Nočem pa o krizi govoriti z že ustaljenim tonom vdaje! Res je, da so nam ti časi prinesli nekaj preglavic s finančnega vidika in da sedaj zamudimo veliko več časa, da društvo pridobi
voljnem delu in je vodstvo društva tako rekoč med dvema ognjema: na eni strani so športniki in njihovi starši, ki gledajo na telovadnico in na dejavnost v njej, kot nekaj kar "obstaja" (v našem primeru že skoraj 50 let), kar enostavno je in je normalno, da je. Na drugi strani pa so institucije, od katerih pričakujemo finančno pomoč, ki je ni, in od katerih, razen priložnostnih besed, kako pomembna je vsa ta dejavnost za vzgojo otrok, za rast v domačem okolju in podobno, ve-
v imenu SSO in Luca Bresciani (ŠZ Dom Gorica). Predstavitev vseh ekip in njihovih trenerjev je bila deležna aplavza. Ekipe pa so: U14 dekleta (trenerka Meta Okroglič); U12 fantje (trener Ivan Markič); U14 fantje (trener Ivan Markič); U16 fantje (trener Andrej Berdon); U18 fantje (trener Zoran Jerončič); člansko moštvo C lige (trener Zoran Jerončič). V prvenstvu bo nastopilo tudi moštvo 1. divizije fantje.
Največjega aplavza je bil deležen nekdanji 01ympiin član Loris
potrebno finančno kritje za izpeljavo športne sezone. Ampak..., če imamo pred sabo to množico atletov, če so vse dejavnosti stekle in če nam uspe te dejavnosti postaviti na noge, pomeni, da je stvari vendarje mogoče izpeljati! Upoštevati moramo tudi dejstvo, da naš napor sloni na prosto-
likokrat nimamo nič".
Pozdrave so prinesli: predsednik deželne odbojkarske zveze FIPAV Renzo Cecot, predsednik pokrajinske FIPAV Carlo Facchettin, pokrajinska odbornica za šport Sara Vito, občinski odbornik za šport Sergio Cosma, Vili Prinčič v imenu ZSŠDI, Bernard Spazzapan
Mania'. Igralec italijanske A lige in državne reprezentance Mani-a1, ki je svojo igralsko pot pričel kot 8-letni deček prav v vrstah goriške 01ympie, je mladim igralcem, ki so se v minuli sezoni posebno izkazali, v dar prinesel majice italijanske državne izbrane vrste in jim zaželel veliko uspeha.
mrnaaM*
r "lic r I': " Ji _ u
Katoliško tiskovno društvo je na streho Slovenskega športnega centra Mirko Špacapan ob Kulturnem centru Lojze Bratuž namestilo fotovoltaično napravo.
Z njo namerava v prvi vrsti prihraniti, saj so letni stroški za električno energijo celotnega kompleksa veliko breme; poleg tega so se v odbom odločili za ta korak, ker je več njegovih članov
občutljivih za okoljska vprašanja. Vse to pa je bilo mogoče, ker nudi streha telovadnice idealno lego za tako napravo, je 19. novembra povedal predsednik KTD Damjan Paulin na tiskovni konferenci, ki so se je udeležili tudi deželni svetnik Gabrovec, pokrajinska odbornica Mara Čemic, občinska svetnica Marilka Koršič in drugi zastopniki ustanov, ki delujejo v kulturnem hramu. Naložba znaša 88.000 evrov, amortizirali pa naj bi jo v 10-12 letih. S tehničnega vidika je poseg podrobneje orisal Rajko Petejan, ki ga je s svojim podjetjem uresničil. Napravo sestavlja 96 modulov Evergreen iz polik-ristalnega silicija z naklonom 30 stopinj in skupno električno močjo 19,68 kWp. Prednost naprave je tudi v tem, da je prijazna okolju: KTD bo tako prispevala k zmanjševanju zračnega onesnaževanja.
Društvo Mladinski dom, ki nudi pomoč srednješolcem in družinam, je v zadnjih petih letih dobilo svojo fiziognomijo, utrdilo strukturo, sedaj pa stoji pred novimi izzivi. To je na občnem zboru 18. novembra v goriškem Alojzije-višču poudaril dosedanji predsednik Peter Černič. Novemu odboru je naročil, naj razsodi, ali bi ne bilo smotrno posvečati več pozornosti tudi višješolski mladini, saj "obstaja potreba po prostorih, kjer bi bili doma in kjer bi lahko ustvarjali". Pomisliti bi veljalo tudi na pomoč družinam s predšolskimi otroki. Novim članom je priporočil še tesnejše sodelovanje z dekanijo; zelo dobro so namreč sodelovali s prejšnjim dekanom Markežičem, prav tako z novim, g. Bolčino. V tej sinergiji vidijo možnosti nadaljnjega razvoja. V imenu SSO-ja, njegovega deželnega in goriškega predsednika je Ivo Cotič poudaril, da je socialna problematika ena prioritet
krovne organizacije, ki je s SSk dala tudi pobudo za MD. Doslej ga je podpirala, še ga bo, čas pa je, da odločneje shodi sam. V imenu
duhovnikov, ki v vzgojni organizaciji vidijo nadaljevanje in izpolnjevanje poslanstva Alo-jzijevišča, jo je podprl dekan Karel Bolčina.
MD bi lahko res postal zbirališče mladih, ki bi v njem imeli svoj forum. "Pogrešam SKAD", je dejal in zato spodbudil dejavnosti, ki gredo proti toku relativizma. Odgovorne pri MD je pozval, naj tudi bolj sodelujejo z župnijami, kjer se odpirajo možnosti pomoči družinam z različnimi projekti, saj "v prihodnje bo vedno več
otrok ločenih staršev in iz družin v ekonomski stiski". V samem Štandrežu, je povedal, se iz tedna v teden veča število domačih prosilcev pomoči. Ravnatelj MD Mauro Leban je povedal, da so že večkrat ponudili 14-16-letnikom prostore in opremo za razne načrte, naleteli pa so na apatijo; "očitno je treba najti pravi ključ”.
Simon Peter Leban je predlagal tesnejše sodelovanje s Prihodnostjo, ki se vedno bolj izrisuje kot dejavno mladinsko višješolsko društvo.
Potem ko je M. Leban prebral blagajniško poročilo in Aleš Figelj obračun nadzornega odbora, so ju navzoči člani odobrili. Černič je podčrtal, da je MD s finančnega vidika dokaj stabilno, kajti "50% budžeta ustvarjamo sami". Za veliko oporo pri računovodstvu se je izrecno zahvalil ravnatelju. V novem odboru bodo odslej Irena Ferlat, Walter Grudi-na, Mauro Leban, Simon Peter Leban, Valentina Pavio in Bernard Spazzapan, v nadzornem pa David Bandelj, Mirjam Černič in Peter Černič. Čisto na koncu je Aleš Figelj izrazil svoje zadovoljstvo nad novimi silami v odboru, hkrati pa je obžaloval, ker "nismo dosegli tega, kar smo si zastavili pred petimi in več leti". Pri srcu mu je bil zlasti socialni aspekt. Pa še to, da gre za društvo s katoliškim predznakom, ki vzgaja v določenih vrednotah, je za nekoga očitno ovira, je dodal. "Vseeno vztrajajmo in pojdimo proti splošni poplitvitvi"! / DD
Deželna svetnika Gabrovec in Kocijančič v SCGV Emil Komel
Glasbena šola s posebnim poslanstvom v goriškem prostoru
Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel ima močno identiteto in kot glasbena ustanova na Goriškem nadvse pomembno vlogo, je v četrtek, 19. novembra, na srečanju z deželnima svetnikoma Igorjem Gabrovcev in Igorjem Kocijančičem povedala predsednica glasbene šole Mara Černič, ki je dala pobudo za srečanje z vidnima političnima predstavnikoma. Orisala jima je uspehe in težave ustanove, ki ima 401 gojenca, deset zaposlenih in šest podružnic (eno tudi v Sloveniji), vsekakor pa zavidljivo razvejeno dejavnost. Šola Komel nudi osnovno glasbeno izobrazbo, ob tej pa tudi kakovostno profesionalno pripravo. "Katerokoli krčenje prispevkov bi zato hudo prizadelo njeno delovanje". Na sestanku so govorili tudi o "varianti Placuta", o zgodovinskem sedežu, enem izmed simbolov goriških Slovencev, na katerega so navezani in bi ga radi na
kakšen način začeli preurejevati. Kocijančič se je obvezal, da bo skupaj s kolego v okviru razprave o deželnem finančnem zakonu preveril možnosti glede prostorske stiske. "Napela bova sile, da se šola Komel dodatno razvije", rada bi konkretno pomagala že zaradi velikega števila gojencev kot tudi zaradi njegovih dosežkov. Osebno je "v sozvočju s še večjo karakterizacijo
šole na Goriškem". Gabrovec je poudaril, da ima SCGV Komel posebno vlogo na Goriškem, Glasbena matica pa pretežno na Tržaškem, zato ne smeta tekmovati, saj se dopolnjujeta. SCGV Komel je na Goriškem dokazal, da je "utripajoče srce kulturnega izraza, da z lahkoto presega najrazličnejše meje". Gorica še ni uredila svojih notranjih problemov, šola Komel pa ima v njej
privilegirano vlogo integracije in čezmejnega sodelovanja. Zato je njenemu vodstvu svetoval, naj povabijo na razgovor tudi deželne svetnike iz goriškega prostora, kot npr. Valentija, Brandoli-na, Brusso in Antonaza. Kultura - zlasti v času krize - ni med prioritetami deželnega odbora, in vendar "družba, vredna tega imena, potrebuje kulturo tudi v težkih trenutkih". / DD
Obvestila
Pevska skupina Musicum vabi ob 10-letnici obstoja v soboto, 28. novembra, ob 20. uri v goriško stolno cerkev na prvo izvedbo oratotorija Visoka pesem Marca Colelle. Sodelujejo mezzosopran Erika Reguljova, bariton Eugenio Leggiadri Gallani in organist Marco Colella.
Darovi
Namesto cvetja na grob Marice Juren darujejo Markotinovi 50 evrov za DVS Bodeča neža in 50 evrov za ŠZ Soča.
Za cerkev v Števerjanu: namesto cvetja na grob Sonji Maraž daruje Marica Vogrič 50, Dragica in Marko Škorjanc 50 evrov.
Sožalje
Ob težki izgubi dragega očeta Franjota izrekamo iskreno sožalje prof. Fabiu Devetaku in družini vsi sodelavci in prijatelji na šoli Komel.
Ob boleči izgubi drage Sonje Marie Maraž-Bednarich izreka Goriška Mohorjeva družba družini iskreno sožalje.
Zahvala
Šolske sestre Zavoda Svete Družine se ob zahvalni nedelji iskreno zahvaljujemo vsem župnijam za bogate darove, ki so nam jih poklonile. Obenem se zahvaljujemo tudi vsem posameznim darovalcem, ki
nas tudi med letom presenečajo s svojimi darovi. Vsem Bog povrni!
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 27.11.2009 do 03.12.2009)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,91,103.6 Mhz; na internetu www.radiospaziol03.it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 18.30 do 19.30, na soboto ob 15. uri. Spored:
Petek, 27. novembra (v studiu Andrej Baucon): Domače viže in popevke - Zborovski kotiček - Iz krščanskega sveta - Zanimivosti v naši okolici - Flumor in obvestila. Sobota, 28. novembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v beneškem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 30. novembra (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba - 'Za znoret' in vroči šport-Zanimivosti in obvestila.
Torek, 1. decembra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 2. decembra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Duhovnik v taborišču smrti - Izbor melodij.
Četrtek, 3. decembra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev -Glasba iz studia 2.
V
^	Vl/udno vabljeni na odprtje
skupinske prodajne razstave likovnih s kolonije Sinji Vrh 2009
K/	UMETNIKI ZA KARITAS
Razstavo bo predstavila likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn, glasbeni poklon Otroški pevski zbor Emil Komel, zborovodja Damijana Cevdek Jug
Kulturni center Lojze Bratuž Sreda, 2. decembra 2009, ob 18. uri
Izkupiček prodanih del bo namenjen otrokom, katerih starši so zaradi gospodarske krize izgubili zaposlitev
ŽUPNIJA SV. ANDREJA AP„ RAJONSKI SVET IN PD ŠTANDREŽ OB PRAZNOVANJU ŽUPNIJSKEGA ZAVETNIKA SV. ANDREJA
vabijo na
KONCERT DUHOVNIŠKEGA OKTETA OREMUS
v nedelje, 29. novembra, ob 18. uri v župnijski cerkvi in na
KOMEDIJO RADIO PLAMEN
(igrajo sodelavci Radia Ognjiče iz Ljubljane) v ponedeljek, 30. novembra, ob 20. uri v župnijskem domu
In memoriam
Sonja Maria Maraž Bednarich
Velika množica je v soboto, 21. novembra, pospremila na božjo njivo v Števerjanu domačinko, ki bo ostala v spominu marsikoga kot velikodušna, energična in značajna ženska. Sedem let se je z vsemi močmi in s kleno vero upirala hudi
bolezni. Ta je ni strla, saj se je do zadnjega trenutka razdajala za druge, predana družini in zaljubljena v življenje.
Sonja Marija Maraž se je rodila 17. aprila 1941 v briški vasi, kjer je ostala vse življenje. Po obveznem šolanju je delala na domači "Fabrževi" kmetiji, leta 1970 pa je stopila na skupno pot s Slavkom Bednarikom. V zakonu sta se jima rodili Kri-
ZAHVALA
Ob smrti naše ljubljene žene in mame
SONJE MARIE MARAŽ BEDNARICH
se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste počastili njen spomin. Posebna zahvala naj gre g. Antonu Lazarju in soma-ševalcem, g. Markežiču, p. Marku Rupniku za molitev, s. Darini iz Zavoda Sv. Družine, dr. Simonu Spazzapanu in dr. Robertu Soriu, ostalim zdravnikom in bolničarjem iz CRO v Avianu, bolničarkam ustanove ADI iz Krmina, družinskima prijateljema Margaret in Bogdanu, Martinu, vsem sorodnikom, prijateljem in znancem, ki so zanjo molili, ter vsem, ki jih je naša mama imela rada.
MOŽ SLAVKO TER HČERKI KRISTINA IN IRENA
stina in Irena. Gospa Sonja, ki se je kot 14-letno dekle izučila za kuharico pri uršulinkah, je bila daleč naokrog znana po svojih odličnih slaščicah. Pred desetimi leti je izšla knjiga njenih receptov v italijanščini, dve leti kasneje pa še v slovenščini pri GMD. Njena kalvarija se je začela 1.2002, ko so ji odkrili raka. Z velikim pogumom mu je začela kljubovati. Še več: ker je na lastni koži spoznala gorje bolnikov, hkrati pa prizadevanja zdravnikov, je v naslednjih letih dala pobudo za tri dobrodelne večere, ki so potekali v Števerjanu v sodelovanju z občinsko
upravo in obema vaškima društvoma. Bili so priložnost za osveščanje o rakastih obolenjih, pa tudi za konkretno solidarnost do trpečih v avian-ski bolnišnici, ki ji je bil namenjen izkupiček nabirke.
Na vprašanje, zakaj morajo nekateri v življenju toliko trpeti, ne najdemo zadovoljivega odgovora, je pri pogrebni maši povedal župnik Anton Lazar. Gospa Sonja je živela polno in kakovostno življenje do konca. S svojim vedrim nasmehom je vlivala moči tudi najbližjim, ki so jo na domu z molitvijo in ljubečo skrbjo pospremili do trenutka, ko je 19. novembra zjutraj zatisnila oči. Hčerka Irena se je ob koncu maše zahvalila mami za zgled, saj je sprejela tako grozno bolezen brez grenkobe in zamere, ne da bi se niti enkrat pritožila. Na smrt je čakala "zavestna, pokončna, z enkratnim dostojanstvom", je rekla Irena in priznala, da vsega tega ni mogla razumeti. "Bolezen tvoje vere ni omajala, temveč jo je okrepila". Ko so v zadnjih urah segli po materinem molitveniku, so bile njegove strani obrabljene. "In takrat sem razumela".
provincia di gorizia provincie di gurize pokrajina gorica
consulta provlnciale per la comunitii slovena pokrajinska konzulta za slovensko skupnost
L consorzio culturale del monfalconese
Vljudno vabljeni na predstavitev pesniške zbirke France Balantič - Mirko Špacapan
GOSPOD,
ZA TABO SE BOM ZDAJ NAPOTIL
SIGNORE,
DIETRO A TE MUOVERO IMIEIPASSI
Delo bo predstavila prof. Tatjana ROJC. Sodelovala bo pevska skupina AKORD iz Podgore, ki jo vodi Dario BERTINAZZI.
Petek, 4. decembra 2009, ob 18. uri v sejni dvorani Pokrajine Gorica, Korzo Italija 55, Gorica
PUBLIKACIJA BO NA RAZPOLAGO PO ZNIŽANI CENI IN VES IZKUPČEK BO NAMENJEN "DRUŠTVU PALIATIVNA OSKRBA MIRKO ŠPACAPAN - LJUBEZEN ZA VEDNO" ONLUS.
www.srcek.beepworld.it - mirko.spacapan@alice.it BANCA Dl CIVIDALE - IBAN IT22D0548412305064571001651 CF-DŠ 94111340306
Pravljice sveta v Feiglovi knjižnici
Slovenski pastirček in rezijanska divjak in divjakinja
plem domu, je zelo pozornim in pridnim poslušalcem razločno in s poudarki, tako da je bila vsebina v pojoči re-zijanščini kar razumljiva, po-
V ponedeljek, 9. novembra, mrzle dežne kapljice niso zadržale med domačimi stenami nad trideset otrok do sedmega leta starosti, saj so v spremstvu mamic, očkov in babic radoživo prihiteli v mladinsko sobo Fei-glove knjižnice na Verdijevem korzu 51 v Gorici. Čarobni rin-garaja s pravljicami z raznih koncev sveta se je tudi tokrat začel na Slovenskem. Iz narodne skrinjice je pravljico Pastirček zvabila Vesna Tomšič, ki je zadnji trenutek nadomestila napovedano mlado pravljičarko Kristino Frando-lič. Dolgoletna izkušnja v gledaliških krogih je Tomšičevi vlila posebno karizmo, ki jo je vešče uporabila v pripovedovanju pravljične vsebine, katere junak je ubogi deček. Fantič
se javi za pastirja pri kralju in mu zvesto služi. Tam ga sicer čakajo zaradi zavistne in privoščljive kuharice hude preizkušnje, ki bi jim ne mogel biti kos, če bi mu ne pomagale drobne prijateljice živali-ce, ki jim je sam nudil pomoč, ko so bile v stiski, s čarobno vodo in piščalko, z dariloma starega puščavnika. Tomšičeva je živo razpredala pravljico in tudi z menjavo tona glasu poosebljala pravljične junake - še posebno prepričljiva je bila kot zlonamerna kuharica! -, katerim je lutkovno podobo dala izurjena roka ilustratorke Aleksandre Maraž. Med pripovedjo se je z njenih ustnic oglasila tudi flavta kot vsemogoč pravljični predmet. Potem ko se je pastirček srečno oženil s kraljevo hčerko, so otroci pri-
sluhnili pravljici Dujak in dujačesa v rezijanščini. Kratko zgodbico o srečni družini divjakov, ki so poleti lovili divjad in brali gozdne sadeže, pozimi pa sladko spali v to-
vedala Silvana Paletti, pesnica in slikarka doma iz Rezije, avtorica pesniške zbirke Rozajan-ski serčni romonenj - Rezijanska srčna govorica.
IK
Nova pravna publikacija
Vrnitev notariata v Slovenijo
V začetku leta 2009 je založba Libris iz Kopra izdala lično opremljeno knjigo Nevenke Kovačič Notariat 1994-2009, obogateno s številnimi dokumenti in slikami. Jezikovni pregled sta opravila Samo Kustoš in Alferija Beržan, prelom in opremo Jurij Koščak, tisk pa Impress d. d. Knjiga prinaša zgodbo o notariatu, ki sega v posameznih evropskih državah že v prvo polovico prejšnjega tisočletja, na Slovenskem pa je deloval kontinuirano v obdobju 1855-1945, bil s sklepi povojnih komunističnih oblasti ukinjen in s ponovno uvedbo tržnega gospodarstva, zasebne lastnine, kapitala itn. v samostojni slovenski državi ponovno vzpostavljen. V preteklosti so imeli notarji pomembno družbeno vlogo, saj so bili med njimi tudi ugledni zgodovinarji, publicisti, pisatelji (npr. dr. Janko Kersnik) idr. To je namreč institucija, nezdružljiva z odvetništvom, ki naj bi nepristransko skrbela za pravilen potek civilnopravnih razmerij že v času njihovega nastajanja (dogovori, ustanavljanje podjetij, oporoke, kupoprodajne pogodbe, pooblastila idr.), zagotavljala dokaze o sklenjenih pravnih poslih,
skrbela za njihovo pravno varnost in s tem razbremenjevala sodišča nepotrebnih sporov. Za notarja se imenujejo pravni strokovnjaki, ki so vredni zaupanja, to je neke vrste nagrada za njihovo dosedanje delo. Poleg tega notarski zapis omogoča na sodišču izvršbo brez predhodnega pravdanja. Med različnimi tipi notariata (latinski, anglosaški, francoski idr.) se je Slovenija, kot večina držav v EU, odločila za latinski notariat.
Avtorica knjige je bila med prvimi zapriseženimi notarji v Sloveniji po obnovitvi notariata in prva notarka v Kopru.
Zaradi tega si je štela za dolžnost, da ob koncu svoje notarske kariere predstavi javnosti kratko zgodovino slovenskega notariata, njegovo pomembno vlogo pri zagotavljanju pravne varnosti sklenjenih civilnopravnih razmerij ter posebej osvetli izkušnje in dosežke obnovljenega notariata v
Sloveniji, v dobrem in slabem. Po polstoletni prekinitvi obnovljeni notariat je namreč moral skozi številne porodne težave, kot so npr. sprejem
Nevenka Kovačič
NOTARIAT
1994-2009
Prvih petnajst let
predmetne zakonodaje, oblikovanje notarskih knjig, listin, zavitkov idr., vključitev notariata v sodobno informacijsko tehnologijo, vzpostavitev dostopa do baz
podatkov (sodni register, elektronska zemljiška knjiga ipd.), skrb za javno prepoznavnost notariata in njegovo ponovno uveljavljenje, uvedba sistema izobraževanja, ureditev nadzora nad delom notarjev, vzpostavitev stanovskega združenja idr. Čeprav še ni mogoče reči, da so vsi problemi rešeni vzorno, je notariat uspešno prestal svojo učno dobo in stopa tako v zrela leta, saj se danes povezuje že na mednarodni ravni. Med konfliktnimi zadevami v preteklosti so bili tudi odnosi s pravosodnim ministrstvom, ki je večkrat in še posebej v prejšnjem vladnem mandatu izkazovalo nezaupanje do notariata, čemur so, žal, nekaj prispevali tudi sami notarji.
Prišlo je tudi do krčenja njegovih pooblastil; vse to je prizadelo notarsko dostojanstvo. Pri samih notarjih pa je avtorica poudarila predvsem premalo izkušenj in premalo samozavesti pri obrambi institucije. Knjiga tako širi prepotrebno vedenje o notariatu, razbija predsodke, ki so se o njem nabrali, in na podlagi dragocenih petnajstletnih izkušenj avtorice daje pomemben strokovni prispevek k nadaljnji graditvi slovenskega notariata.
Milan Gregorič
Čedad / Gledališče Ristori
Večer dokumentarnih filmov
V soboto, 14. novembra, je bil v Čedadu v gledališču Ristori Poseben večer Film VideoMonitorja. Začel se je že ob 18. uri in se nadaljeval do 23. ure. Predstavili so dragoceno gradivo, ki je bilo posneto pred mnogimi leti in ki nam pomaga ohraniti vizualni spomin na Beneško Slovenijo. Predvajali so serijo filmov o Nadiških dolinah, ki sta jih posnela dva filmska navdušenca, Paolo Rojatti in Alvaro Petricig. Petricig jih je snemal v letih 2000-2005, Rojatti pa v šestdestih letih, ko je bil še mladenič. Njegove filme sta za to predstavitev obnovila Študijski Center Nadiža in kulturno društvo Ivan Trinko v sodelovanju s Kinoateljejem ter z laboratorijem za restavriranje filma Dams iz Gorice. Paolo Rojatti, ki je sedaj star 68 let, se je rodil v vasi Srednje in se kasneje preselil v Videm. Zanimala ga je fotografija in zato si je priskrbel 8-milimetr-sko filmsko kamero, s katero je sam skušal ujeti trenutke in kraje, kjer se je rodil, v črno-beli tehniki. Pretežno so to zelo kratki amaterski filmi, v katerih nastopajo znanci, sorodniki ali kaki vaški posebneži. Zgodbe so zelo preproste, večkrat so samo slike, ki pripovedujejo o izgubljenem kmečkem okolju. V njih se zrcalijo šege in navade Beneške Slovenije. Vsebina je preprosta. Tak je na primer kratki film pod naslovom Pobiranje krompirja, v katerem avtor predstavi otroka, ki ga njegovi vrstniki izključijo iz skupne igre. Film ujame v objek-
Kratki
tiv prav to, kako so se nekoč igrali otroci, delo staršev in otrok na polju, okolico s kostanjevimi gozdovi, pašnike, črede ovac. Sledili so še filmi Pričakovanje, Narava in sneg, Umor pod borovci, Maska. Sam avtor je povedal, da se je skušal pri snemanju teh filmov približati vaškemu okolju zelo po tiho. Dandanes smo navajeni gledati, ne da bi res dojeli to, kar gledamo. V resnici pa moramo biti zelo pozorni in spoštljivi do tega, kar nas obkroža, saj je življenje polno lepot, skrivnosti. In to skrivnost odkrijemo le, če v sebi naredimo prostor, v katerem bo ta skrivnost res svobodno zaživela. S takim čustvom je avtor snemal in dokumentiral hribe in doline, ljudi in naravo.
Pred leti so že predstavili njegov nekoliko daljši film Človek iz Srednjega, ki pa kljub omejenim sredstvom razkriva veliko oblikovno zrelost in umetniško nadarjenost. Ta film je prejel že več priznanj tudi na evropski ravni. Ker so Rojattijevi filmi nemi, je poskrbel za glasbeno spremljavo v živo mlad skladatelj elektronske glasbe Renato Rinaldi. Večer je povezovala umetnica Nadja Velušček. Prisoten je bil tudi čedaj-ski župan, ki je povedal, da je zelo ponosen na take pobude in na rojake, ki znajo ovrednotiti lepoto Nadiških dolin. Pomen takih kratkih dokumentarnih filmov je predstavil v pogovoru z Veluško-vo Miha Zadnikar, publicist in kulturni antropolog.
Karlo Nanut
Slovenski film prejel nagrado na filmskem festivalu v Teheranu
Na 14. mednarodnem teheranskem festivalu kratkega filma je nagrado strokovne žirije za najboljši film v kategoriji Iskanje resnice prejel
slovenski film Vsakdan ni vsak dan v režiji Martina Turka. V imenu avtorja je nagrado prevzela odpravnica poslov na veleposlaništvu RS v Teheranu Kristina Radej.
V Teheranu je med 11. in 16. novembrom potekal 26. nacionalni in 14. mednarodni teheranski festival kratkega filma. Na mednarodni del festivala se je prijavilo 1540 filmov iz 103 držav, od tega se jih je 91 uvrstilo v tekmovalni del, med njimi dva slovenska. Za Vsakdan ni vsak dan režiser Martin Turk poleg kipca in diplome prejme tudi denarno nagrado.
V mednarodnem delu festivala so nagrade poleg Slovenije prejeli še filmi iz Velike Britanije, Finske, Madžarske, Pakistana, Kirgizije, Južne Koreje in Norveške.
Goriški vrtiljak / Palčica v virtualni
• v* •
inacici
Medtem ko zaradi tehničnih zapletljajev abonenti Velikega polžka še zmeraj čakajo na prvo predstavo, so se malčki iz vrtcev in prvošolčki iz goriškega in doberdobskega ravnateljstva že drugič veselo zbrali v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v torek, 10. novembra. Tokrat jih je obiskal Miniteater Ljubljana, ki je v oktobru slovesno odprl novo dvorano na Križevniški ulici v slikovitem osrčju stare Ljubljane. Našim Malim polžkom je ponudil, na dveh jutranjih ponovitvah, svojevrstno inačico znane pravljice Hansa Christiana Andersena Palčica, o drobni, krhki deklici, ki zaradi svoje majhnosti in nežnosti doživi razburljive dogodivščine, ki jo ob pomoči mlade lastovice pripeljejo do veselega srečanja s krilatim fantičem v daljni deželi, kjer raste vse
polno čudovitih cvetov. Otroci so z izrednim navdušenjem in zavzetostjo spremljali dogajanje te edinstvene predstave, saj je to prva virtualna lutkovna predstava, kije nastala po avtorskem konceptu Darija Kreuha in Tadeja Fiusa, ob dramaturški pomoči Ivice Buljana, umetniškega vodje Miniteatra. Predstava je kombinacija računalniške animacije z lutkovno in gledališko predstavo, ki se dogaja v virtualnem računalniškem okolju. Otroci spremljajo zgodbico na ekranu, podobe pa prihajajo nanj iz računalnika; z igralno paličico, joystickom, jih upravlja igralec in obenem režiser predstave Robert VValtl, direktor Miniteatra. Igralec je seveda gonilna sila predstave, vse junake animira in jim posoja glas, ki ga čudovito spreminja in vsakemu daje posebno barvo in govorno značilnost. Virtualni prostor mu omogoča se svobodno poigravati s protagonisti pravljice in dajati ritem predstavi, ki se nadgrajuje ob pomoči otrok. Ti zavzeto pomagajo junakinji iz težav in seveda soblikujejo pravljico, ki je na tak način vsakokrat enkratna. Navdušenja nad predstavo je bilo res veliko. Tudi učiteljice so bile zelo zadovoljne z njo. Robert VValtl, ki je animiral junake sede pred računalnikom v dvorani, je malim gledalcem, s katerimi je ob junakih imel živ stik med samim pravljičnim dogajanjem, po predstavi pokazal, kako po mili volji oblikuje predstavo in se glede na odziv otrok zaustavlja
v določenih trenutkih. Miniteater je s to svojevrstno lutkovno uprizoritvijo, ki je na sporedu že šest let, obredel že ničkoliko držav, tudi izven Evrope, in jo oblikoval v raznih jezikih. Z njo je sodeloval na mednarodnih festivalih in prejel marsikatero nagrado in priznanje. / IK
Nadja Kriščak
Ilustrirala Jasna Merku
Nadja Kriščak MARKO IN NOTE Ilustrirala Jasna Merku
KOLEDAR 2010 Slikovne priloge Megi Uršič Calzi
ROlfrPrifiuOVERO I MIEI PASSI
Kratki
Umrla je Kristina Brenkova
Doživela je lepih osemindevetdeset let. Rojena je bila v Horjulu, davnega 22. oktobra leta 1911, umrla pa je 20. novembra 2009 v Ljubljani.
Cele generacije, tudi tisti, ki so danes že dedki in babice, so odraščale ob knjigah, ki jih je napisala sama ali jih je prevedla ali pa bila njihova urednica. Največji del življenja, več kot pol stoletja,
je namreč posvetila predvsem knjigam za otroke in mladino, zato ni nič pretirano reči - kdor njenih knjig ni bral, je veliko zamudil. Najmlajšim so namenjene knjige, kot so Deklica Delfina in lisica Zvitorepka (1980), Srebrna račka-zlata račka (1982), Prigode koze Kunigunde (1984), mladini recimo Prva domovina (1956), Osma dežela (1958), Moja dolina (1984), Obdarovanja (2000), za odrasle pa Kruh upanja (1973), Hoja za bralci (1980), Bežna srečanja (1978), Tuja dežela (2000).
Kot urednica zbirk za otroke in mladino je Kristina Brenkova pripravila za izid veliko število svetovnih pravljic in uspešnic, kot sta Mamka Bršljanka ali pa pravljica Lonček kuhaj, ali zbirke, kot so Babica pripoveduje, Slovenske ljudske pripovedi, ali pa slovenske ljudske pesmi za otroke, kijih najdemo pod naslovom Pojte, pojte ptice, Križ kraž, kralj Matjaž, in druga dela. Njen podpis so nosile, spomnimo se, zbirke, kot so Čebelica, Najdihojca, Zlata ptica, Velike slikanice, skratka mnoge knjige iz zbirk, ki so ohranile neprecenljivo vrednost in jih zagotovo mnogi še najdemo v svojih knjižnicah. Tako kot Piko Nogavičko, Bambija, Kočo strica Toma, Stare grške bajke in še celo vrsto knjig..., ki jih je Kristina Brenkova prestavila v slovenski jezik.
Pred vojno je Kristina Brenkova v Ljubljani študirala psihologijo in pedagogiko (iz pedagogike je leta 1939 tudi doktorirala), leta 1941 seje pridružila OF, med vojno pa je skrbela za otroke tistih, katerih starši so bili v zaporih, taboriščih ali v gozdovih. Po vojni, skoraj četrt stoletja, vse do upokojitve leta 1973, je bila urednica pri Mladinski knjigi, s katero je sodelovala tudi kasneje.
Pokončna gospa, po postavi in osebnosti, skromna in srčna, z velikim socialnim čutom, izjemnim smislom za otroško in mladinsko književnost - to so bile temeljne značilnosti Kristine Brenkove. / Peter Kuhar
Boris Pahor v goriški knjigarni
Libreria EditriceGoriziaje vtorek, 17. novembra, imela vgosteh Borisa Pahorja. Srečanje z avtorjem je knjigarna na Korzu Verdi pripravila, da bi tudi goriška javnost kaj več izvedela o "primeru Pahor”. Vse več je namreč knjig, ki “miroljubno preplavljajo” italijanski
knjižni trg, je povedal prireditelj Adriano Ossola. O Pahorju je moderator večera, časnikar in ravnatelj skupnosti Arcobaleno Andrea Bellavite, (v slovenščini) povedal, daje lik evropskega in svetovnega pomena, posredovalec resnice in svobode. Njegov pogled na zgodovino je umirjen, poln modrosti in upanja, je nadaljeval v italijanščini, “branje njegovih del pa odpira številna vprašanja”. Pahorje s sebi lastno svežino in jasno besedo spregovoril o svojem življenju, kako je kot otrok strmel pred Narodnim domom v plamenih, kako je doživljal prisiljeno italijanizacijo, kako so nas fašisti imeli za “stenice”, govoril je o študentskih letih v Gorici, o knjigi Dostojevskega Ponižani in razžaljeni, ki ga je močno zaznamovala, pa še o prijateljih v semenišču, o izkušnji smrti v Dachauu, o sanatoriju, o spopadu z jugoslovanskim režimom, o Zalivu, o Kocbeku in njegovih dilemah. Spregovoril je tudi o prevodih svojih del, o prijatelju Eziu Martinu izPinerola, ki je prevedel Nekropolo (1967) v italijanščino, roman pa je nato prej izšel v francoščini, angleščini, esperantu in nemščini, v italijanščini komaj pred nekaj leti. “Stvari se spreminjajo zelo počasi”. Znanje postal zaradi televizije, je priznal z neprikritim nelagodjem. Tudi danes tvegamo biti ponižani in razžaljeni, je povedal in kritično ocenil italijansko politiko, ki ni nikdar obsodila grozot fašizma, ampakjih še vedno prikriva. Resje, da všolah obravnavajo to dobo, izhajajo tudi knjige poštenih zgodovinarjev, vse to pa ne more razrešiti molka politike. Sporočilo upanja, ki ga želi Pahor posredovati mladim, je prežeto s prijateljstvom do soseda, vzajemnim kulturnim bogatenjem ter ljubeznijo do bližnjega, bolnega in lačnega. Čeprav se ima za “laičnega pridigarja ljubezni", je kot izhodišče omenil krščansko ljubezen in lik Antigone, “rojene za ljubezen”. “Pomembno je, da smo ljudje, razumni ljudje”!
Predstavitev knjižne zbirke GMD za I. 2010
Vsak bralec bo našel kaj zase
V prostorih likovne galerije Ars na Travniku v Gorici so na izjemno dobro obiskanem kulturnem večeru minuli ponedeljek, 23. novembra, predstavili zbirko Goriške Mohorjeve družbe za leto 2010, ki je po besedah tajnika GMD Marka Tavčarja "zaznamovana z razmerami, v katerih živimo in delamo", a je po njegovem tudi zbirka, ki ji bo uspelo nagovoriti bralca, saj je "po vsebinski plati zelo bogata in je v njej za vsakogar nekaj"!
V pozdravnem nagovoru si je predsednik GMD msgr.
Oskar Simčič zaželel, da bi številni prisotni domov odnesli lepe vtise, predvsem pa knjige seveda, kot se je tudi zahvalil prisotnim za njihovo številčnost, kar po njegovem kaže na dejstvo, da knjiga ni mrtva, ampak tudi dandanes nagovarja bralca: "Knjigo pišejo ljudje, beremo ljudje, to je lepo in to je tudi poslanstvo Mohorjeve družbe"! "Bendima je tudi letos pod streho"! je dejal Marko Tavčar ob začetku predstavljanja letošnje zbirke, ki jo sestavljajo Koledar GMD za leto 2010, kriminalni roman Martina Kuchlinga Umor v zaspanem mestu ter barvna slikanica Marko in note, ki jo je napisala danes že pokojna Nadja Kriščak, ilustrirala pa Jasna Merku'. Predstavili so tudi knjigo Inventura Janka Žigona.
Dr. Jože Markuža, ki že dolga leta ureja Koledar Goriške Mohorjeve, je tudi letos predstavil zajeten Koledar GMD za leto 2010, katerega je oblikovala akademska slikarka Megi Uršič Cal-zi, ki je istočasno s svojimi mo-
zaiki, na katerih je upodobila kraški in istrski svet, oblikovala tudi Naš koledar, ki ga tudi vsako leto izdaja GMD. Megi Uršič Cal-zi je na predstavitvi letošnje bere Mohorjeve družbe dejala, da je bilo oblikovanje Koledarja GMD zanjo izziv, saj se je odločila za drugačne vsebine, ki gredo od klasičnih mozaikov do mešanih likovnih tehnik. Stenski Naš koledar pa je opremila z mozaiki, na katerih upodablja stavbarstvo
našega prostora v antični ravenski tehniki. Likovnica se je GMD tudi iskreno zahvalila za izziv, ki ji je bil ponujen. Dr. Jože Markuža je kot urednik predstavil Koledar GMD za leto 2010, ki je letos zajetnejši kot minula leta, šteje namreč 301 stran, v njem je 125 fotografij, ki bogatijo številne članke 61 sodelavcev, katerim se je dr. Jože Markuža že na samem začetku predstavitve zahvalil za sodelovanje in se seveda priporočil za prihodnja leta. Koledar GMD tako ostaja še naprej najboljši zbornik minulega leta v našem prostoru, saj prinaša vesti iz sveta Cerkve, družbe, zgodovinske, blagoznanske, etnografske, družbene, umetniške za-
pise, pa še prispevke iz gospodarstva, z glasbenega področja, delovanja naših društev in ustanov. Tudi letos Koledar GMD ne pozablja na pomembne osebe iz našega prostora, ki so odšle v večnost, spominja pa se tudi jubilantov. Skratka: gre za zbornik, koledar, almanah, brez katerega bi si težko predstavljali našo stvarnost, dr. Markuži in sodelavcem pa bodo hvaležni tudi prihodnji rodovi, saj je v vsakem Koledarju
GMD zbranega toliko gradiva, da bo služil tudi v prihodnosti kot dokument časa in seveda izbor odličnih zapisov, dokumentov. Marko Tavčar je v odsotnosti mlajšega koroškega avtorja Martina Kuchlinga predstavil njegov roman z naslovom Umor v zaspanem mestu, ki so ga izdale vse tri sestrske Mohorjeve družbe in ga skupno uvrstile v svoje redne zbirke za leto 2010. Predstavil je pisca in dejal, da je ta knjiga že njegova tretja knjižna objava, o kriminalki pa seveda ni hotel povedati ničesar več kot le to, da se tudi v njej znajdemo pred umorom... ostalo seveda v romanu. Jasna Merku', ki je za GMD ilustrirala pravljico Nadje Kriščak
Marko in note, se je spomnila pred 18 leti umrle vsestranske kulturnice Nadje, ki je bila seveda njej in mnogim drugim prijateljica, saj je bila Nadja trdno zasidrana v našo slovensko stvarnost: urednica, pravljičarka, ustanoviteljica folklorne skupine Stu ledi. Še in še bi lahko naštevali, bila je tudi novinarka in kulturna organizatorka, predvsem pa razgledana in radoživa Barkovljanka. In njej je Jasna Merku' posvetila tople besede, ko se je je na večeru spomnila, kot je bilo tudi lepo poslušati ilustratorko, ko je spregovorila o svojem duhovnem odnosu do barv. Gozdni inženir Janko Žigon pa je za GMD napisal knjigo Inventura. Gre za izbor zanimivih spominskih zapisov človeka, ki se je rodil v času fašizma na Goriškem, v Vrtojbi, doživel vsa medvojna in povojna premikanja državne meje, se izšolal v vrhunskega gozdnega inženirja, ki ni nikdar nehal ljubiti narave in gozda, načrtovalca gozdnih in smučarskih žičnic, a tudi človeka, ki je vedno imel rad slovenski jezik. Tudi zaradi tega je danes član komisije za jezikovna vprašanja in izraze v gozdarstvu. Predvsem pa so to zapisi človeka, ki se rad ozira vase in okrog sebe, radoživo, pošteno in lepo!
Po predstavitvi knjig so se avtorji in predstavniki GMD zadržali s prisotnimi ljudbitelji knjige na pomenku ob kozarcu, avtorji pa so knjige tudi podpisovali.
JUP
V zbirki Esenca Založbe Mladinska knjiga
Prebojniki Malcolma Gladwella in Po rakovi poti Umberta Eca
V zbirki Esenca Mladinske knjige, ki združuje velike naslove iz humanistike in poljudnih znanosti, sta nedavno izšli deli Prebojniki Malcolma Gladwella in Po rakovi poti Umberta Eca. Prva prinaša zgodbe o uspehu, ki je po Gladwellu zmes znanj posameznika, spleta okoliščin in okolja, druga pa izbor Ecovih prispevkov, objavljenih v italijanskih časnikih.
Malcolm Gladwell (1963) velja za enega trenutno najbolj branih avtorjev s področja popularnih znanosti. Od leta 2000 je izdal že štiri knjige, med katerimi so prve tri - Prelomna točka, Preblisk in Prebojniki -doživele izjemen uspeh. Avtor velja za globalni fenomen, za pravi "brand" v leposlovju. Literarni poznavalci so za njegovo literaturo, ki jo bralec bere na dušek kot dobro kriminalko, izumili tudi pridevnik "gladwellian", je po poročanju STA na predstavitvi v Ljubljani v začetku meseca novembra povedala urednica knjige Sandra Šukarov. Neleposlovne knjige so med 50. in 80. leti po večini pisali strokovnjaki z različnih področji in pri tem uporabljali relativno suhoparen jezik. Poznavalec Gladvvellovega pisanja in urednik revije Bukla Samo Rugelj pa je na predstavitvi dejal, da je
Gladvvellu v prvih treh knjigah uspel preskok - "iz jezika psiholoških pojavov narediti dobro zgodbo".
V svojih knjigah se je Gladwell vselej lotil zanimivih tem. V Prelomni točki je razvijal misel, da se ideje, izdelki in storitve širijo podobno kot epidemija gripe, v Preblisku se je posvetil moči intuitivnega mišljenja, v za slovenske bralce najaktualnejših Pre-bojnikih pa se je soočil z
vprašanjem, kaj ločuje ljudi, ki jim v življenju uspe, in tiste, ki jim ne. Ugotovil je, da je uspeh mešanica posameznikovih sposobnosti, okoliščin in okolja, v
katerem je posameznik odraščal, in s tem razbil klasični mit o "ameriških sanjah". Knjigo je v slovenščino prevedla Lana Gaber.
Redki so tisti, ki še niso slišali za Umberta Eca - italijanskega pisatelja, publicista in, kot je dejala urednica knjige Ana Ugrinovič, enega zadnjih polihistorjev. Umberto Eco velja danes za enega največjih znanstvenikov in poznavalcev srednjega veka, razlagalca pojmov in simbolov, predvsem pa je edinstven in duhovit razlagalec ujetosti posameznika v mreže sodobne družbe, kot je tudi trden in odločen kritik sedanjega italijanskega predsednika vlade, a ne na cenen način, ampak svoje kritike podkrepi z znanjem in dognanji iz zgodovine, umetnosti, filozofije in seveda z zdravim razumom, ki mu ga ne moremo odrekati.
V knjigi Po rakovi poti so zbrani članki in eseji, ki jih je Eco (1932) v italijanskih časnikih objavil med letoma 2000 in 2005. Avtor jih je razvrstil po temah, ki so kljub časovnemu odmiku še vedno aktualne. Med drugim se Eco v svojih prispevkih dotakne težav z mejami, "vročih" vojn in novodobnih križarskih pohodov ter vladanja Silvia Berlusconija, ki se kljub
vsem škandalom še vedno trdno drži na položaju.
Prevajalec Vasja Bratina, ki je za prevode Ecovih leposlovnih del prejel Sovretovo nagrado, je dejal, da se v originalih čuti, da je avtor v knjigi zbrane članke pisal na hitro, z zanosom. Kljub temu da je uporabil novinarski slog, pa v njih ohranja osnovne "ecovske" elemente. Pri tem se zdravorazumsko poslužuje iro-
nično-ciničnega humorja, ki ni nikoli žaljiv. Po besedah Bratine "v teh časih brezumja Ecovi članki predstavljajo glas zdravega razuma". Ugrinovičeva je za konec predstavitve prebrala citat, ki spremlja knjigo Po rakovi poti: "Časi so mračni, navade izprijene in tudi pravico do kritičnosti izpostavijo ljudskemu besu. Zato objavljam te zapise v znamenju pozitivne zoprnosti, ki jo terjam zase".
GLADVVELL
Prebojniki
Po rakovi poti
Kratki
Odličja sv. Cecilije openskim pevcem in zborovodji Janku Banu
Na dan, ko Cerkev praznuje zavetnico glasbenikov sv. Cecilijo, 22. novembra, je pri nedeljski sveti maši v župni cerkvi sv.
Literarni večer s pisatejico Deso Muck
Ime pisateljice Dese Muck je na slovenski literarni sceni dobro znano in priljubljeno. Berejo jo predvsem mladi bralci, saj je večji del svojih romanov in kratke proze namenila prav njim. Znana je tudi zaradi svojih kolumen v ženskih revijah Jana in Ona, ki jih je leta 2005 zbrala v zbirki Pasti življenja. Od takrat pa je napisala še veliko kolumen, ki jih je pred dvema letoma Celovška Mohorjeva družba zbrala v zbirki Pasti življenja 2. Knjiga opisuje avtoričin osebni in svojevrstni pogled na svet, ki ga oblikujeta predvsem avtoironija in smisel za humor, ki sta zelo značilna za njen slog pisanja. Da bi njeno novo knjigo spoznali tudi pri nas, je Slovenski klub na torkov večer organiziral predstavitev, ki je stekla v Gregorčičevi dvorani na Zvezi slovenskih kulturnih društev v Trstu in na kateri je bila tudi sama prisotna. Srečanje je bilo tudi priložnost, da spoznamo slovensko pisateljico, ki velja za eno najbolj priljubljenih v Sloveniji, saj je dosegla rekordne številke izposoje v knjižnici, njeno otroško knjigo Anica pa otroci že vrsto let izbirajo za svojo najljubšo knjigo. Običajno predstavitev je v torek zamenjal sproščen pogovor med pisateljico in njeno prijateljico Katjo Pegan, direktorico Koprskega gledališča. Preko njunega pogovora je privrela na dan predvsem privatna podoba pisateljice: spoznali smo jo kot mamo, igralko, dramatičarko, predvsem pa hudomušno osebo, ki ji v življenju “sploh ni bilo postlano”, kot nam je sama povedala, in je v svoji ustvarjalnosti vedno našla izhod iz krize. “Zakaj mladi berejo Deso Muck? Ker je sposobna še tako komplicirano temo skrajno poenostaviti” je o njej povedala Katja Pegan. / PJ
LITERATURA
Predavanje prof. Mirana Košute
Josip Tavčar: most med slovensko in italijansko kulturo
Natanko pred dvajsetimi leti je za zmeraj utihnil glas enega najbolj plodnih in prodornih tržaških besednih umetnikov. Josip Tavčar je umrl 27. novembra 1989, se pravi le nekaj dni po padcu Berlinskega zidu. Podatek se na prvi pogled zdi zanemarljiv, s simbolnega vidika pa nikakor ni: tržaški pisatelj, ki je svojo žilico razpredel zlasti na področju dramskega ustvarjanja, je namreč zaradi življenjske izkušnje in književne tankočutnosti veliko prispeval k rušenju zidu, ki je delil italijansko in slo-vansko-slovensko kulturo.
To je bila iztočnica, na podlagi katere je prof. Miran Košuta v četrtek, 19. novembra, v sklopu srečanj Tržaškega inštituta za zgodovino, kulturo in dokumentacijo, razvil film o življenju in delu dramatika Josipa Tavčarja, ki je luč sveta zagledal le nekaj dni po požigu Narodnega doma leta 1920. Tako kot mnogim drugim tržaškim kulturnikom slovenskega rodu je bilo tudi njemu - zaradi fašistične raznarodovalne politike - usojeno prisilno soočanje z italijansko kulturo in jezikom. Velike kulture italijanske-
ga soseda pa ni nikoli istovetil z nasiljem tedanjih okoliščin: prva poskusna dramska besedila je namreč napisal v italijanščini. Pisanja ni opustil niti v času druge svetovne vojne, ko je služil v italijanski vojski. Leta 1945 se je vrnil v Trst in si v novih danostih končno prilastil svobodno izražanje v materinem jeziku, ki je nato postal osrednje izrazno sredstvo njegovega pisateljskega snovanja. Suverenost slovenske pisane besede je v njem počasi rasla, v letih pa dosegla prefinjeno obliko. Zaposlil se je kot profesor najprej v Kopru - kjer je med drugim bil njegov študent tudi mladi Fulvio Tomizza -, nato pa do upokojitve leta 1988 v Trstu, kjer je napisal veliko radijskih dram tudi za Radio Trst A.
Josip Tavčar ni bil le gledališki pisec (v petdesetih letih je žela velik uspeh njegova igra Prihodnjo nedeljo), bil je gledališčnik v popolnem pomenu besede, saj je leta 1959 postal umetniški vodja SSG, leta 1969 pa predsednik njegovega upravnega odbora. Prof. Košuta je naglasil Tavčarjeva prizadevanja za reševanje nenehnih finančnih kriz SSG, ki so se red-
no pojavljale tako kot danes. Igralka Nikla Petruška Panizon, ki je izvajanje prof. Košute dopolnjevala z odlomki iz Tavčarjevih besedil, je v zvezi s tem prebrala misli dramatika, ki je daljnega leta 1962 kot objektivne razloge za
Prof. Miran Košuta (foto IG)
krizno stanje SSG navedel pomanjkanje finančnih prispevkov kot subjektivne pa prepotrebno reorganizacijo delovanja v smeri bolj smotrne izbire repertoarja:
"Ustanova lahko preživi samo v primeru, da jo publika čuti kot potrebno". Ali ni v teh besedah zaznati vzporedje s sedanjim stanjem naše gledališke hiše - se je vprašal prof. Košuta? Dramatik je SSG vodil doleta 1981: tedaj je tudi SSG po zgledu italijanskega gledališkega sistema postalo arena strankarske razporeditve upravnega odbora. "Ker ni bil vpisan v nobeno stranko, je Tavčar dal odstavko in se umaknil v zasebno življenje, ki ga je zaznamovala plodna pisateljska žilica". Njegov opus zaznamujejo številni eseji, konferenčna predavanja, publicistični članki, v nekoliko manjši meri pa prozna dela. Ves trud je usmeril v gojenje gledaliških iger, ki jih zaznamuje tankočutna kritika sodobne odtujene družbe in malomeščanskega junaka. Kritika mu je večkrat očitala ležernost in dokaj klasično naravnanost njegovih besedil: bil pa je nedvomno med največjimi predstavniki slovenske dramatike v drugi polovici 20. stoletja. Tavčar je gledališče vedno imel za prostor nenehnega iskanja dialoga med slovensko in italijansko kulturo: teater je bilo po njegovem mnenju najžlahtnejše povezovalno sredstvo med narodi.
IgoiGregori
Sobota, 14., in nedelja, 15. t. m., sta bili za marsikaterega primorskega pevca obarvani s širokimi nasmehi, zadoščenjem in navdušenjem. 4. tekmovanje primorskih pevskih zborov in mladih skupin, ki je potekalo v Postojni, je prav za vse nastopajoče pomenilo praznik petja in dobre glasbe, v zborovskem svetu pa je izkušnja tekmovanja vedno nekaj posebnega. V dobrem in slabem se namreč razlikuje od sicer fascinantnih koncertov, saj zbori dokazujejo svoje znanje in ekspresivnost pred strokovno žirijo, ob koncu pa vse nastopajoče pričakujejo rezultati. Rezultati tekmovanja glasbo prevedejo v dvomestno številko z dvema decimalkama. A brez tega ne gre.
V Postojni so minuli teden nastopili štirje zamejski zbori: srebrno obarvani mešani pevski zbor Lojze Bratuž iz Gorice, pod vodstvom Bogdana Kralja, dekliška vokalna skupina Bodeča Neža z Vrha Sv. Mihaela, ki je z dirigentko Matejo Černič zapela zlato, me-
Postojna/ 4. tekmovanje primorskih pevskih zborov in mladih skupin
Uspeh nabrežinskih pevk Kraškega slavčka
movalnih točk, kar je pevke ovenčalo z zlatim priznanjem z odliko. Po razpletu nadaljnjega tekmovanja so prejele še denarno nagrado za zbor ali vokalno skupino s tretjim največjim številom točk, predvsem pa priznanje za najboljšo izvedbo skladbe primorskega skladatelja. Nabre-žinske pevke so presenetile z Maurijevo Balado, ki so jo skupaj s Časom predstavile na nedeljskem koncertu najboljših zborov.
Še enkrat čestitke dekliškemu pevskemu zboru Kraški slavček iz Nabrežine, ki je na 4. tekmovanju primorskih pevskih zborov v Postojni ponovno dokazal, da s strokovnim znanjem zborovodje Mirka Ferlana odlično dela in da znajo punce s skupnimi močmi vzpostaviti korektne medčloveške odnose, ki so pogoj za glasovno ulitost. Naj izvrsten uspeh deluje kot motivacija za nadaljnje gojenje kakovostnega petja in pevske izkušnje doma in drugje!
Jernej Sček
Jerneja na Opčinah velo posebno vzdušje. Po bogoslužju je namreč g. Franc Pohajač, kije svojo homilijo posvetil pomenu cerkvene glasbe in glasbenikov, izročil odličja sv. Cecilije - ki sta jih potrdila tržaški škof-nadškof Giampaolo Crepaldi in škofov vikar za Slovence msgr. Franc Vončina - zaslužnim članom Cerkvenega pevskega zbora sv. Jernej.
Pred oltarjem so se tako zvrstili Marica Dolenc (kije pri zboru dejavna od leta 1964), Ada Zacchini Škabar in Peter Škabar (pri zboru sode-
lujeta od leta 1969) in Maruška Štoka (v openskem cerkvenem zboru
poje od leta
1973). Odličje sv. Cecilije je prejel tudi zborovodja Janko Ban, ki cerkveni pevski sestav vodi že 25 let.
dola in g. Iva Miklavca.
"Ali ste danes prišli samo zato, da bi nekaj prejeli, ali pa, da bi tudi nekaj svojega dali? ", je retorično vprašal msgr. Vončina med svojo homilijo. Dandanes večkrat pričakujemo darove, ne da bi česa svojega ponudili. To, kar Bog in Mati Božja od nas pričakujeta, je sočustvovanje in pomoč, ki jo vsakodnevno moramo ponuditi bližnjemu. To so koordinate, na katere mora vernik in kristjan naravnati svoje življenje. "Boga se ne da prekositi v velikodušnosti", je dejal msgr. Vončina, kateremu so te besede služile kot vzporedno sredstvo, da bi ponovno izrazil skrb za pomanjkanje slovenskih dušnih pastirjev:	"Če
verniki ne dajo dušnemu pastirju vina in kruha, ne bo maše; če se kdo izmed naših mladih ne izroči Bogu, ne bo novih duhovnikov". Res, Boga ne moremo prekositi v velikodušnosti: "Če damo, bomo tudi imeli”, je sklenil msgr. Vončina.
IG
Ob prazniku Matere Božje od zdravja
Če damo, bomo imeli
T f 0 je otrok v stiski, se 1^ najprej zateče k ma-IVmi; tudi na stara leta se bolnik spominja obdobja, ko je še kot otrok iskal materin objem, vsakič, ko mu je bilo kaj narobe. No, z istim zanosom in zaupan-j em prihaj amo vsako leto v to cerkev k naši nebeški Materi, da bi ji priporočili naše zdravje", je dejal škofov vikar za Slovence msgr.
Franc Vončina med sveto mašo, ki je bila v cerkvi sv.
Marije Velike ob prazniku Matere Božje od zdravja.
Kot vsako leto je bilo svetišče za Velikim trgom pretesno, da bi lahko sprejelo vse, ki so se odzvali vabilu Slovenskega pastoralnega središča in za katere je 21. november prav poseben datum. Ravno na ta dan tržaški verniki obhajajo spomin na slovesno pontifi-kalno mašo iz leta 1849, ki jo je daroval tedanji škof Bartolomeo Legat. Ta je v
imenu celotne mestne verske skupnosti izkazal svojo hvaležnost Mariji, saj je tudi v Trstu takrat razsajala smrtonosna kuga, ki je prav v začetku novembra popustila svoj smrtonosni objem. Ubrano petje Marijinih pesmi
združenega zbora Zveze cerkvenih pevskih zborov, ki ga vodi Edi Race, je ob orgelski sremljavi prof. Tomaža Simčiča tudi tokrat spremljalo slovesno bogoslužje, ki ga je daroval msgr. Franc Vončina ob somaševanju msgr. Marija Ger-
šani pevski zbor Hrast iz Doberdoba se je pod vodstvom Hilari-ja Lavrenčiča uvrstil na absolutno drugo mesto tekmovanja z zlatim priznanjem in odliko, prav posebnega zadovoljstva pa so bile deležne "pupe" dekliškega pevskega zbora Kraški slavček iz Nabrežine pod vodstvom mladega in obetavnega zborovodje Mirka Ferlana. Nastopile in navdušile so v A kategoriji, kjer so v sobotnem delu predstavile tale program: romantično Mendelsso-hnovo stvaritev Laudate pueri, izvrstno Balado Stefana Maurija na besedilo Srečka Kosovela, kompleksno in nekonvencionalno skladbo Čas, ki je nastala pod peresom
Lojzeta Lebiča, ter ljudsko iz Prekmurja Zreilo je žito v prepoz-
Sofianopula in Tomaža Leskovarja, so dekleta prepričala z
navni priredbi Ambroža Čopija. Poslušalce, predvsem člane žirije, Andraža Hauptmana, Marca
natančnostjo izvedbe, predvsem pa z dinamično, ekspresivno in občuteno interpretacijo del. Za-
pele so ubrano, valovito in homogeno, brez izstopajočih in nasilnih glasov, torej kot pravi zbor, ki deluje kot eno. Kot dekliški zbor so dokazale uravnovešeno zvočno zrelost in dober občutek za mehkobo, kar se velikokrat zanemarja na račun puhlih tehniciz-mov. To je dokaz, da lahko kakovostno sodobno zborovsko petje komplementarno razvija tehnično izpiljenost, doslednost pri slogovnih tokovih in srčno komunikativnost, saj lahko le kombinacija teh elementov zaobjame večplastnost zborovske glasbe.
Dekliški pevski zbor Kraški slavček je tako dosegel 90 tek-
NOVI
SLOMEDIA
//
Odprtje novih prostorov
Portal je v naši sredi zapolnil medijsko vrzel
D
anes blagoslavlja-I mo pogum in prizadevnost za dela", je dejal msgr. Dušan Jakomin ob blagoslovu novih prostorov redakcije spletnega portala Slome-dia. Sedež medijskega občila, ki je v ul. Polonio 3 - se pravi v strogem mestnem središču -, so ob prisotnosti slovenskih političnih predstavnikov in predstavnikov manjšinskih ustanov odprli v petek, 20. novembra.
Skedenjski kaplan je s svojimi besedami zadel v črno, saj je spletni portal Slovencev v Italiji in sosednjih državah v letu dni postal s svojim poročanjem otipljiv in pomemben dejavnik našega zamejskega in širšega medijskega prostora. "Ze na dan svojega nastanka je Slomedia zabeležila trideset tisoč zadetkov; število obiskovalcev našega portala je nato v času raslo; letos smo v 24 urah imeli celo do pet tisoč obiskov, rekordnih zadetkov v enem dnevu pa je bilo celo 400 tisoč", je ponosno izjavil Darko Bradassi, odgovorni urednik Slomedie, ki je bil pred letom dni trdno prepričan v potencial novega spletnega medija. "Da smo zamejski Slovenci potrebovali tak medij, so potrdili rezultati: strokovnjaki v Sloveniji nas danes uvrščajo med srednje-velike portale. Prvo leto je bilo
poskusnega značaja, z odprtjem novega sedeža pa želimo nadaljevati delo na bolj profesionalnih temeljih", je dejal odgovorni urednik pred množico kolegov in prijateljev ter predstavnikov Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Nova redakcija Slomedie bo v bistvu mala multimedijska
nalnika pa bosta na voljo v večjem prostoru. "Sodelavci bodo lahko uporabljali tudi lastne računalnike, ki jih bo mogoče med sabo povezati v omrežje", je pojasnil Bradassi in dodal, da je projekt nastal izključno na podlagi lastnih finančnih virov. V dvorani se bodo vrstili tudi kulturni
dvorana, v kateri se bodo shajali mladi sodelavci in v kateri bo potekalo redno delovanje portala. Sedanja redakcija, ki lahko računa na strokovno podporo tehnikov iz Ljubljane, šteje namreč 6 mladih sodelavcev, po ena oseba pa je zadolžena za marketinško dejavnost in grafično oblikovanje. Dvorana razpolaga z 18 računalniškimi priključki; dva računalnika bosta polnila urad odgovornega urednika, dva prenosna raču-
dogodki, filmski večeri in družabnosti. Še več: portal Slomedia. it je v preteklih mesecih podpisal tudi partnersko pogodbo s Cankarjevim domom, s Slovensko filharmonijo ter z družbo Eventim, tako da bodo na sedežu Slomedia na voljo vstopnice za prireditve v Cankarjevem domu, za koncerte Slovenske filharmonije ter za velike dogodke, ki jih prireja družba Eventim.
Slomedia redno objavlja vesti iz
celotnega zamejskega prostora, kjer živijo Slovenci, od Milj pa do Kanalske doline, in odigrava tako povezovalno vlogo med Slovenci v Italiji in med zamejci in Slovenijo. Redno se na njenih straneh pojavljajo vesti obeh krovnih organizacij, SKGZ in SSO, političnih predstavnikov, predstavnikov Vlade RS ter kulturnih dogodkov in raznih prireditev, poleg ostalih novic iz zamejstva in Slovenije. Portal Slomedia je v zadnjih mesecih občutno prerasel manjšinski krog in se uveljavil v celotnem slovenskem medijskem prostoru. Nekateri najpomembnejši mediji iz Slovenije, npr. Radio in RTV Slovenija, Žurnal 24, STA, Pop TV, tednik Demokracija, revija Moja Slovenija ter drugi, so pri Slomedii že povzemali novice iz zamejstva ali jim je portal že nudil fotografske posnetke dogodkov iz naših krajev. Slomedia pa tesno sodeluje tudi z ostalimi manjšinskimi mediji, kar je poudaril tudi odgovorni urednik našega tednika Jurij Paljk, ki je kolegu voščil mnogo uspeha: "Slomedia je v letu dni zapolnila vrzel. Znala je prisluhniti mladim - sestav sedanje redakcije to potrjuje -, ker se od mladih in njihove naveze z internetom lahko marsikaj naučimo". Pozdrav so prinesli tudi ravnatelj goriškega Kulturnega doma Igor Komel, predstavnik SDGZ Davorin Devetak, predstavnik SKGZ in predsednik ZSKD za tržaško Marino Marsič in predsednik SSO za Tržaško Igor Švab.
Igor Gregoti
Ef Okrogla miza o uplinjevalniku
Konec za tržaško gospodarstvo, pomorstvo in naravo
UrT'
1
'ržaški greznični sistem, to je srž vsega"! S temi besedami je v Društvu slovenskih izobražencev presenetil naravovarstvenik iz Kopra Franci Malečkar, ki je bil z dolinsko županjo Fulvio Premolin gost okrogle mize o načrtovanem uplinjevalniku v Žavljah. Še danes
ni namreč povsem jasno, zakaj up-linjevalnik ravno v Trstu, popolnejša slika pa se je Malečkarju pokazala pred kratkim, ko je sogovornik pred neko televizijsko oddajo v ihti izdal do tedaj neznana prizadevanja tržaške občine. Plin za greznico, torej. Zagovorniki načrta sicer uradno
prisegajo na štiri pridobitve: večja diverzifikacija izvora plina, zadovoljevanje deželnih energetskih potreb, sanacija onesnaženega žaveljskega območja in nova delovna mesta. A vsaka izmed teh točk je ovrgljiva: Rusija je prav gotovo bolj politično stabilna kot nekatere afriške države bogate s plinom, Furlanija Julijska krajina je energetsko že danes samozadostna in plin še izvaža, gradnja podmorskega plinovoda bo iz mulja dvignila v obtok številne strupene snovi in težke kovine, novih delovnih mest pa naj bi bilo komaj 150.
Mi v Dolini smo odločno proti!, je stališče dolinske občine potrdila županja Premolin, v boj proti uplinjevalniku pa je dolinska občina stopila z miljsko. Pred časom sta na tržaško javno tožilstvo vložili priziv, pred nekaj dnevi pa še enega na deželno upravno sodišče. Dodatna obremenitev že
Tržaška knjigarna Minerva
Predstavitev Rebulove biografije v slikah
n	as je, da se podrejo
f notranji zidovi in da začenjamo vsi, tako Italijani kot Slovenci v Trstu, imeti Alojza Rebulo predvsem za tržaškega pisatelja, ki soustvarja tržaško kulturno sceno", je na predstavitvi dvojezične slikovne biografije z naslovom Alojz Rebula: biografija v slikah/Alojz Rebula: biografia per immagini, ki je bila v sredo, 18. novembra, v
tržaški knjigarni Minerva, povedala njena avtorica Aliče Zen. Zbornik pisateljevih slik, ki prikazujejo bodisi njegovo privatno kot javno življenje, in esejev, pisem in pričevanj njegovih soustvarjalcev, je nastajal tri leta in končno izšel letos pri založbi Mladika ob pisateljevem 85. rojstnem dnevu. Avtorica je gradivo zbirala predvsem v naši Narodni in študijski knjižnici, kjer so ji bile na voljo
številne Rebulove knjige, slike pa je iskala tako pri pisateljevih domačih kot v arhivu Primorskega dnevnika. Na literarnem večeru so bili poleg urednice Aliče Zen prisotni tudi urednica slovenske založbe Mladika Nadia Roncelli, glavni urednik kulturne strani tržaškega dnevnika II Piccolo Alessandro Mezzena Lona in ne nazadnje sam protagonist večera, pisatelj in profesor Alojz Rebula. Predstavitev je bila odlična priložnost, da tudi pisatelj sam kaj pove o sebi. Najprej je tekel govor o Rebulovem življenju od samega otroštva dalje, o rojstnem kraju, Krasu, ki se je po njegovem mnenju bistveno razlikoval od današnjega, spregovoril pa je tudi o
Obvestila
Občine Devin-Nabrežina, Zgonik in Repentabor v sodelovanju z zadrugo La Quercia vabijo na delavnice za starejše osebe, družine in zainteresirane na temo Pomagajmo si pri ohranjanju dobrega počutja v Kamnarski hiši v Nabrežini od 17. do 19. ure. Tri srečanja so že bila 12., 18. in 25. t. m., zadnji dve pa bosta Barvani popoldan: delavnica likovnega izražanja s psihologinjo J. Pečar (9. december); Interaktivne igre za boljše počutje s psihoterapevtko A. Celea in psihologinjo R. Sulčič (17. december). Delavnice so brezplačne, zaželjen je predvpis na telefonske številke 0402907151, 3456552673 ali 3492809846. Slovensko kulturno društvo
Barkovlje, ul. Bonafata 6, vabi na Predbožični čar. bižuterija, slikanje na porcelan, na svilo in kamen, dcoupage, božični okraski, suho cvetje, vezenje, slano testo, klobučevina, domače milo z morsko soljo in še marsikaj! Odprtje v torek, 1. decembra 2009, ob 20. uri.
Darovi
Za cerkev v Bazovici ob prvi obletnici smrti mame in none Angele Racman darujeta Lela in Eda z družino 50 evrov; v spomin na očeta in brata daruje Zora Ražem 20 evrov.
Za misijonarja Letonja v Sibiriji: N. N. 150 evrov.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: N. N. 100 evrov.
Za misijone: N. N. 100 evrov.
Za cerkveni pevski zbor pri Sv.
Ivanu v Trstu: N. N. 50 evrov.
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - TRST vabi na
tradicionalno revijo odraslih zborov
PESEM JESENI 2009
sobota, 28. novembra 2009, ob 20. uri Športni center Zarja v Bazovici
TRAZASKA KNJIGARNA in GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA vabita na predstavitev
KNJIŽNE ZBIRKE ZA LETO 2010
sreda, 2. decembra 2009, ob 18. uri Tržaška knjigarna v Trstu, ul. Sv. Frančiška 20
preizkušene občine bi bila prehuda, poleg tega ni garancij za varnost in ne nazadnje so pri tem postopku popolnoma prezrli mnenje prebivalstva, je poudarila Premolinova.
Varnost in vpliv na okolje sta med največjimi vprašanji tovrstnih gradenj, sta podčrtala Premolinova in Malečkar. Ker so uplinjeval-niki in dostavne ladje strateški objekti, morajo imeti varnostno cono, varuje pa jih vojska. V trikilometrskem pasu je prepovedana vsaka dejavnost, kar postavlja na kocko gospodarstvo in pomorstvo v Tržaškem zalivu. Prav zaradi tega gradijo drugje po svetu tovrstne objekte v puščavah ali na morju. Tudi posledice za naravo bi bile strašne. Za segrevanje utekočinjenega plina se uporablja morska voda, ki bo torej odtekala v morje znatno ohlajena, pa tudi z dodatkom klora, ki služi za razkuževanje cevi. Grozi pa tudi "efekt domine". Ker so pri Žavljah še naftni in plinski terminal, železarna in kemična industrija, je lahko nesreča v vsakem izmeči teh pogubna. Eksplozij a uplinjevalni-ka naj bi po približnih izračunih zahtevala od 40 do 120 tisoč ljudi, je podčrtal Malečkar.
Radijski oder in Slovenska prosveta
Čebelica Maja je priletela med tržaške otroke
“Kdo ve, od kod si k nam prišla na krilih sončnega zlata. Morda pri nas, čebelica, boš še prijatelje našla. Pa ne, da ti si tista nagajiva Maja... ” Tako so pred tridesetimi leti prepevali otroci ob “špici” znane risanke o čebelici Maji. In kot kaže, gre prigode čebelice Maje prištevati med tiste zgodbe, ki znajo nagovarjati otroško dušo, nekoč in danes. Večina staršev, ki je v nedeljo,
15.	t. m., pospremila svoj naraščaj na novembrsko srečanje Gledališkega vrtiljaka, seje najbrž že svojčas navduševala nad simpatično in radovedno čebelico, ki je s kančkom nerodnosti in s širokim srcem odkrivala svojo okolico in njene prebivalce. Takratni otroci so Majine dogodivščine spremljali kar preko domačega televizorja, njihovi malčki pa so, kot rečeno, pred nekaj dnevi doživeli še gledališko različico, ki je nastala v Lutkovnem gledališču Maribor. Dvorana Marijinega doma pri Sv. Ivanu je bila tokrat, kot že dolgo ne, v obeh izmenah, pretesna za vse, velike in male obiskovalce, ki so za kratek čas poleteli v svet priljubljene čebelice.
Mariborski lutkarji so tako zopet potrdili svojo spretnost v prikazovanju pravljičnih zgodb. Le hudobni pajek, kije skušal Majo ujeti v svojo mrežo, je nekoliko prestrašil najmlajše gledalce, ostale žuželke, ki so se zvrstile nad “paravanom”, pa so povsem prevzele občinstvo vseh starosti. Za to nosijo največ zaslug Jelena Prokovič - oblikovanje lutk in scenskih elementov, Slavko Rakuša Slavinec - oblikovanje scene, Boštjan Gombač - glasba, Ivana Djilas - režija ter animatorji Petra Bauman, Lena Kline, Aja Kobe in Danilo Trstenjak. Četrti termin letošnje sezone družinskega abonmaja bo nujno različen in povsem zimski, kot se za predbožični čas spodobi: 6. decembra se bo iz daljnih severnih dežel spustila k Sv. Ivanu Snežna kraljica v produkciji Slovenskega odra. Organizatorji pa so s pisemcem prosili dobrega sv. Miklavža, da se po predstavi pomudi med malimi gledališkimi navdušenci in jih tudi obdari. Če bodo pridni, seveda. / AL
trdni veri, ki zaznamuje ne le njegovo življenje, ampak tudi pisanje. Orisal je svojo življenjsko postojanko v semenišču, kjer se ni mogel sprijazniti z nekaterimi krščanskimi dogmami: šele kasneje je razumel, da je življenje preveč tragično, če ni možnosti odpuščanja. Med vprašanji, ki jih je novinar Alessandro Mezzena Lona zastavil pisatelju, je bilo tudi vprašanje o uporabi slovenskega jezika pri pisanju kljub boljšemu poznavanju italijanščine. "Pisanje v slovenščini ni bila izbira, ampak naravno nagnjenje, kot bi hodil ali dihal", je utemeljil Rebula, ki ni le velik pisatelj, ampak tudi strasten bralec. Med njegovimi vzorniki so Dante, ki ga sam ime-
nuje za največjega pisatelja evropske literature, Leopardi, Prešeren za poezijo, Mann in pa ruski pisatelji, kot sta Tolstoj in Dostojevski, za prozo. Pred koncem so se prisotni zaustavili tudi pri zahtevnosti prevajanja Rebulovih del v italijanski jezik. Doslej sta bili namreč v italijanščino prevedeni le dve knjigi: "Malo sem tudi sam kriv: slavo si je treba tudi poiskati", je hudomušno pripomnil. Na koncu je pisatelj izrazil hvaležnost in zadovoljstvo zaradi slikovne biografije: "To je čudovito priznanje za moje dolgoletno delo", je zaključil.
Patrizia Jurindc
26. novembra 2009
Koroška / Beneška
iflUM Referendumi za nove občine
Videz in resnica
VIDA VALENČIČ	KO	SE	DOTAKNEŠ	OSEBE
Oseba kot čebula
Pred dnevi je bila na straneh tržaškega krajevnega časopisa objavljena čudovita fotografija dveh konj v posebnem naravnem okolju Isole della Cona. Drug nasproti drugemu, oba v skorajšnjem skoku. Kot da bi se želela v višini objeti ali pa se s kopiti bolj ali manj igrivo udarjati. Verjetno v tem trenutku pišem ravno o tej podobi, ker mi v očeh predstavlja simbol čiste svobode. Prvinskost, življenje v sozvočju z naravo, pristen stik z bližnjim živim bitjem, ki vključuje vse: igrivost, iskanje stika, napadalnost, občutek povezanosti, željo po skupnem teku in skupnem počitku po njem. Razmišljam o notranji svobodi, o tistem "lupljenju", kot se je o iskanju lastne identitete izrazila znana slovenska pevka. Zanimiva metafora: človek naj bi v letih zorel kot čebula: družinski krog, družba, vzgoja te opremljajo z različnimi plastmi. Nedvomno so nekatere zelo potrebne, zelo etične, brez njih bi se v svetu gotovo znašel kot eden tistih krasnih konj s fotografije, če ga prestaviš v mestno okolje: popolnoma odtujenega. Resnično pa je tudi nadaljevanje misli o čebuli: vse omenjeno, ožja in širša družba, vzgoja te vsekakor oblačijo tudi v plasti, ki te počasi dru-gačijo. Edinole z leti in posledično življenjskimi izkušnjami si sposoben lupljenja te svoje čebule. Postopoma se lupiš ustaljenih vzorcev, po katerih naj bi se skoraj vedno strinjal s prevladujočim mnenjem ali pa vsaj zelo elegantno molčal in svojega notranjega mnenja ne izrazil.
Predvsem pa z večkrat zelo zelo dolgotrajnim lupljenjem postopoma odkrivaš, kdo sploh si, morda sploh ne to, kar si drugi vse življenje od tebe pričakujejo, morda si, recimo, šel v neko poklicno pot, ker "je bilo tako prav", šele v letih morda odkriješ, da je resda bilo prav, vendar ne za tvojo dušo.
Zanimiva ta misel znane pevke o osebah kot čebulah. V letih je odkrila lastno sposobnost izražanja svobodnih misli, tudi zelo banalnih. In zatrjuje, da se polno življenje ženske {in moškega, seveda, op. avt.) prične šele pri štiridesetem, ko se otreseš družbenih pritiskov, miselnih spon, zunanjih zahtev. Morda je za to potrebno neko novo rojstvo. Morda fizično, navsezadnje se ženska na novo odpre, ko daje življenje. Morda metaforično, rojstvo nečesa več: nekega novega odnosa do ljudi, ki ti omogoča, da se oddaljiš od kroga samoreferenčnosti (jaz in vse, kar je "moja” last, vključno z osebami) in vzpostaviš drugačni pogled na svet. Morda se mora oseba pregnesti v plodno prst za nove projekte, tudi to je novo rojstvo, rojstvo nečesa, kar stremi k - pa čeprav malenkostni - spremembi v družbi.
Kdo ve, morda tudi štirideset let je še premalo za določena spoznanja? Modreci pravijo, da se šele v starosti odkrijejo določene resnice o Življenju, ki so večinoma izredno preproste, otroci jih instinktivno prepoznajo. Sveže čebulice, ki nimajo potrebe po lupljenju odvečnih plasti. Mi pa.
imMf.inufrn Uk ve
Izšla je knjižica Tako so peli - Cosi' cantavano
Pred občani MO Koper sta bila v nedeljo, 8. novembra 2009, dva povsem odvečna posvetovalna referenduma, ki naj bi odločala o ustanovitvi novih manjših občin na teritoriju MO Koper, ki naj bi bila po mnenju Ustavnega sodišča prevelika in s tem protiustavna.. Prvi, za ločeno ustanovitev občine Ankaran, pri katerem pa po izjavah pobudnikov občina sploh ni bila glavni cilj, ampak sredstvo za dosego drugih parcialnih ciljev in interesov, predvsem preprečitve izgradnje načrtovanega III. (kontejnerskega) pomola v Luki Koper. Del prebivalcev Ankarana se je namreč doslej upiral izgradnji III. pomola, ker naj bi se s tem Luka preveč približala ankaranskemu naselju in ga obremenjevala s svojimi emisijami (hrup, prah, nočna svetloba idr.). Ker nov prostorski načrt Luke Koper kljub navedenim odporom le predvideva izgradnjo III. pomola, so njegovi nasprotniki sprožili pobudo o ustanovitvi lastne, ankaranske občine, ki naj bi jim omogočala, da bi s pozicije večje moči soodločali o razvoju Luke. Po dveh neuspelih referendumih v preteklosti je bil razpisan še tretji, ki je uspel, in o katerem je govor v tem sestavku.
Za to akcijo pa so stali tudi ljudje, ki so v preteklosti storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi preprečili nastanek malih občin na koprskem podeželju, vključno z ankaransko, kar je njihovi sedanji pobudi jemalo kredibilnost. Mnogi so jo doživljali kot nenačelno držo, ki bolj spominja na prerivanje za lastne zasebne in druge ožje interese. Za drugi vzporedni referendum za ustanovitev več manjših občin na preostalem koprskem podeželju pa je dala pobudo Mestna občina Koper (MO Koper) in je bil reakcija na prvega ter je bil razpisan zgolj zato, da bi teh občin, zlasti ankaranske, ne bilo, saj je v preteklosti že nekaj tovrstnih referendumov propadlo. V MO Koper so namreč računali, da bo tudi sedanji referendum neuspešen, kar se je tudi zgodilo, in bo tako dal vedeti, da si ljudje ne želijo razbijanja MO Koper, kar naj bi oslabilo pozicije tudi ankaranske pobude. Zato ni pri tem referendumu nihče predstavil finančnega načrta
novih občin, z izjemo nekaj številk, ki so jih pripravili pobudniki ankaranske akcije. Niti niso bile podane prednosti in slabosti novih občin, kaj šele, da bi jih kdo kakorkoli promoviral.
V bistvu pa je šlo pri vsem tem predvsem za nadaljevanje spora okrog izgradnje III. pomola, in to na povsem neprimeren način, to je z beganjem prebivalcev in z nepotrebnim trošenjem njihovega davkoplačevalskega denarja, ob čemer so v Trstu in na Reki zanesljivo nazdravljali s šampanjcem. Neprimeren tudi zato, ker je razvoj Luke, vključno s sodobnim kontejnerskim terminalom, eden prednostnih razvojnih ciljev Slovenije, ki gradi svojo gospodarsko rast pretežno na nosilni osi Ko-per-Ljubljana-Maribor. Hkrati je Luka s svojim prihodnjim sodobnim kontejnerskim terminalom in 5. koridorjem najkrajša in zato tudi najbolj konkurenčna prometna os med Severnim Jadranom in Srednjo Evropo in s tem tudi prometno okno v svet za več sosednih celinskih držav, ki pretežno težijo k njej (Avstrija, Madžarska, Slovaška idr.). Vendar, danes, brez sodobnega kontejnerskega terminala, Luka ne šteje več in lahko te svoje možnosti in am-
bicije povsem odpiše. Poleg tega gre pri terminalu, po izjavah luških predstavnikov, tudi za okrog tisoč novih delovnih mest v luškem bazenu, kjer naj bi že danes poslovalo prek sto podjetij z okrog štiri tisoč zaposlenimi. Zato gre pri izgradnji III. pomola tudi za medgeneracijsko solidarnost, saj si generacija, ki je danes preskrbljena s službami, pokojninami, stanovanji ipd., ne more in ne sme privoščiti zgolj skrbi za lastni udobni vrtiček. Tako ni verjetno, da bi lahko morebitna nova ankaranska občina preprečila ta projekt, saj država pri njegovem uresničevanju, v primeru kakega iracionalnega odpora, lahko seže tudi po razpoložljivih pravnih sredstvih (nacionalizacija zemljišč idr.). Nadaljevanje spora z razkazovanjem mišic je neprimerno tudi zaradi tega, ker so dosedanje razprave pokazale, da se prebivalci Ankarana čutijo ogrožene predvsem zaradi terminala razsutih tovorov, ne pa toliko zaradi načrtovanega III. po-
mola. Da ne more biti kontejnerski terminal tako zelo motilen, govori tudi dejstvo, da živijo predeli Kopra že dolga leta v mnogo večji bližini sedanjega kontejnerskega terminala, kot bo to primer z Ankaranom, pa ni bilo doslej zaznati kakih omembe vrednih pritožb. Celo vodstvi turističnega kampa in hotela Adria, ki bosta z večjo bližino Luke mnogo bolj izpostavljena kot ankaransko naselje, se sicer nad izgradnjo III. pomola ne navdušujeta, a jo obravnavata kot neizbežno in predlagata iskanje kompromisa z Luko, v katerem bi slednja prevzela obveznost doslednega spoštovanja okoljevarstvenih ukrepov in bi obenem investirala določena sredstva v degradirani del ankaranske obale. Razvoj namreč prinaša s seboj dobro in zlo in ni mogoče jemati zase samo dobrega. Tudi urbanizacija prinaša s seboj odplake, smog, hrup, nočno osvetlitev, kriminal itn., a se zaradi tega ne odpovedujemo izgradnji naselij, mest, turizmu, industriji, sodobnim avtocestam ipd., ampak skušamo to stransko škodo razvoja omejiti na znosni minimum.
Zato bi se morala razprava o razvoju Luke preseliti za pogajalsko mizo in se osredotočiti na njeno bistvo, to je na že sprejete obveznosti Luke, da bo dosledno spoštovala okoljevarstvene ukrepe, da bo v nekaj letih količino pretovorjenega premoga omejila na potrebe slovenske energetike, da
bo pokrila terminal za razsute tovore, da bo omejila na minimum nočno varovalno osvetlitev Luke, ki moti bioritem prebivalcev idr. Pri tem bi morali prebivalci Ankarana pri obrambi svojih interesov ustvariti skupno predstavniško telo s prebivalci Belvedereja, Boša-drage idr., saj so slednji neprimerno bliže Luki in s tem tudi bolj izpostavljeni obremenitvam okolja, ki prihajajo iz nje. Pri čemer bi morala MO Koper financirati delovanje takega predstavništva. S tem bi bil odprt prostor za tvoren dialog, ki bi omogočal sorazmerno varno krmarjenje Luke med hitrim razvojem in varnim okoljem in s tem tudi nekonfliktno sobivanje tega gospodarskega giganta in njegovega ožjega socialnega okolja. Na današnji stopnji tehnološkega razvoja, ko naj bi jim v Angliji uspelo očistiti Temzo in v Franciji Seno, ki tečeta skozi večmilijonska mesta, se namreč da priti do živega tudi vsakršnim luškim emisijam.
Milan Gregorič
Glasbena matica šola Tomaž Holmar v Kanalski dolini, Slori in SKS Planika so pred kratkim izdali knjižico z naslovom Tako so peli - Cosi' cantavano. Knjižica je pomemben dokument kulturne dediščine na področju ljudskega petja v Kanalski dolini in se veže na zgoščenko z istim naslovom, ki so jo prav tako izdali v Kanalski dolini lansko leto.
Posebej zanimiva je zlasti z etnomuzikološkega vidika, saj prinaša pesmi, ki so jih najraje peli zbori in priložnostne skupine vaščanov, ki so se zbirali v gostilnah po nedeljskih in prazničnih obredih, a tudi v vsakdanjem življenju.
Posnetki so nastali v uk-vanskih gostilnah in domovih s snemalnimi aparati, ki so bili v rabi konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. Posnetki pogovorov in petja zato ne ustrezajo današnjim standardom, saj vsebujejo še druge zvoke in šume; posneti so pač bili s takratno tehnologijo in v neprimernih prostorih. Predstavljajo se v izvirni obliki brez kakršnihkoli popravkov in zato so še bolj dragoceni. Snemalci, tehniki in raziskovalci so skušali - in to jim je tudi povsem
uspelo - ujeti del kulturne in glasbene vsakdanjosti na območju Kanalske doline, posebej v Ukvah.
Originalna snemanja so nastala med leti 1968-1972 na pobudo Glasbeno-narodopisnega inštituta, predhodnika Sekcije za glasbeno narodopisje pri Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU in v sodelovanju s prof.
Pavletom Merkujem. Založniki so originalne posnetke s starih trakov reverzirali in digitalizirali brez vsakršnega spreminjanja originalnih zvokov in šumov, ki se zato marsikdaj slišijo v ozadju. S posnetkov lahko razberemo, da so bili pevci in pripovedoval-
ci sproščeni, prepoznamo pa lahko tudi način takratnega razmišljanja in pogovorno različico slovenskega jezika v Ukvah. Posnete pesmi so pevci peli v domačem slovenskem narečju in knjižni različici slovenskega jezika.
Vse to je preneseno v knjižico. Ker besedila v knjižici niso zbrana zgolj v znanstvenoraziskovalne namene, so pri zapisovanju pesmi uporabili srednjo pot, ki je je bralec ali poslušalec vajen, in s poenostavljenim zapisom skušali slediti izreki. Izjema so le zapisi govorjenega besedila pokojne gospe Marie Wudenik, ki so namenjeni tudi podrobnejšim dialektološkim raziskavam slovenskega lokalnega govora.
V brošuri so zbrana besedila v slovenskem jeziku, fonetični zapis pesmi v slovenskem narečju in prevodi pesmi v italijanščino ter zapisi govorjenega besedila gospe Marie Wudenik. Delo, ki mu bodo gotovo sledila še druga, je prispevek slovenskih ustanov k ohranjanju ter zaščiti pevske in kulturne dediščine v Kanalski dolini. Transkripcijo in prevode v slovenski jezik je opravila dr. Karmen Kenda Jež, prof. Manuel Fighel pa je vodil in izpeljal projekt v celoti. Na zgoščenki in v brošuri je samo del posnetega raziskovanega gradiva, zaradi tega obljubljajo, da bodo delo nadaljevali in da bodo sledile še druge objave.
R.B.
CaRo so peli - Cost cAntAiuno
Ukve
Pela skupin« mo/ v gostilni
Psn. Pavle Merku In /K. 21. dec. 1968
(Ism. JS. Ist. ZK)
f;: av - i * : j »7* j-»j \i
'»	»	m	w	p	y	•
A Mfii.AiJoni«,' « pa <V© »uitNinfrr«. doht«? |* Of' »oro D'»»
,	•	•	M	r»->
i‘i	ft$*(’($i ti*	==i
Ki*00noiMri »n	;Drow.	,* po Q'o 'u	tO-.pr >(»•>
* • »0	r	,
4‘M	i	if-&$ N —i
•	p	p ,	u	L-	»
PO If* Voecbo	!>'Q fo PO.	»po '0_c_.*0	ijno_no
Hm Ht ;VVč ifiii2.i *
Predsednik Smrtnik
"EL naj upoštevajo v sosvetu za slovensko narodno skupnost"!
a seji predsedstva EL v ponedeljek, 16. novembra, so obravnavali tudi vprašanje novega sestava manjšinskega sosveta pri Uradu zveznega kanclerja, ki bi se moral že pred enim letom na novo izoblikovati.
Predsednik EL Vladimir Smrtnik ob tem kritizira dosedanjo prakso Urada zveznega kanclerja, ki doslej ni upošteval Enotne liste kot najbolj zakoreninjene in reprezentativne politične grupacije narodne skupnosti. "Če se bo ta
praksa nadaljevala tudi pod kanclerjem Faymannom, bo to še en dokaz več, da tudi ta zvezna vlada sosvet obravnava le kot alibi in mu ne daje ustrezne teže", je dejal Smrtnik. V sosvet bi se po besedah in črki Zakona o narodnih skupnostih
morale imenovati osebnosti, ki so v narodni skupnosti zakoreninjene in jim gre za potrebe in uveljavitev interesov narodne skupnosti in dvojezične regije, ne pa za poceni strankarsko politiko na hrbtu šibkejših. "EL s 50 občinskimi odborniki, enim županom, dvema podžupanoma, 4 občinskimi predstojniki -vsi konsekventno dvojezični - je najboljši primer strukture, ki bi morala biti v sosvetu
zastopana, če bi zvezna politika lasten zakon jemala resno".
"Pričakovati pa je, da bo sosvet ostal to, kar je bil: le subvencijski instrumentarij za porazdelitev finančnih podpor brez vsake politične teže". Ostane torej le upanje, da se bodo v nujno potrebni reformi Zakona o narodnih skupnostih smiselno reformirala tudi določila, ki zadevajo vlogo in sestavo manjšinskih sosvetov. "Predvsem se ne more prepustiti samovolji
Urada zveznega kanclerja odločitev, katere organizacije so za narodno skupnost reprezentativne in kdo sme narodno skupnost zastopati", je poudaril predsednik EL.
EL je za sosvet za slovensko narodno skupnost imenovala svojega deželnega predsednika, obč. predstojnika mag. Vladimirja Smrtnika ter podžupana Nantija Olipa.
EL pričakuje vabilo kanclerja za sodelovanje v tem gremiju.
Sloveniia
	^	M-
Megleno na slovenskem političnem obzorju
Vlada ne ve dobro, kako odpravljati krizo
Slovenci so bili strnjeni v žalovanju in čustvovanjih ob tragični smrti velikega alpinista in dobrega človeka Tomaža Humarja v himalajskem gorstvu, potem pa so zelo bučno pokazali narodno in osebno pokončnost ob zmagi naših nogometašev nad ruskimi v tekmovanju za udeležbo na svetovnem nogometnem prvenstvu leta 2010 v Južni Afriki. Nekaj dni je v Sloveniji prevladovalo skoraj idilično vzdušje - ponekod, tudi v Ljubljani in Mariboru - so namreč že okrasili ulice in hiše s pisanimi barvami in lučmi za božične in novoletne praznike. Sedaj pa spet prevladujeta zaskrbljenost in negotovost prebivalstva o prihodnosti. Vlada ob prvi obletnici umestitve poskuša prepričati javnost, da uspešno premaguje krizo in da ima jasen program za nadaljnji napredek Slovenije. Navaja, da je sprejala okrog 60 različnih ukrepov za zmanjšanje socialnih stisk delavcev in brezposelnih, za pomoč podjetjem, ki so v krizi itd. V vladi ob tem poudarjajo, da so za premagovanje krize doslej porabili okoli 12 milijard evrov. Pri presoji političnih in splošnih razmer v državi je najbolj optimističen
premier Borut Pahor, ki je s predsednico hrvaške vlade Jadranko Kosor sotvorec arbitražnega sporazuma o določitvi meje med državama. Po njegovem mnenju je omenjeni sporazum zgodovinskega pomena za Slovenijo. Kot znano, ga opozicijske stranke zavračajo, ker da ogroža status Slovenije kot pomorske države. Pri zavračanju je najbolj odločen predsednik Slovenske nacionalne stranke Zmago Jelinčič-Plemeniti, ki meni, "da se je z njim začel konec Slovenije". Politika o projektu arbitražnega sporazuma zdaj molči, ker je v postopku na ustavnem sodišču, ki bo odločilo o njegovi ustavni primernosti. Predsednik vlade se medtem trudi, da bi za sprejem arbitražnega sporazuma v parlamentu pridobil tudi opozicijo, zlasti predsednika SDS Janeza Janšo. Z morebitnim dogovorom naj bi tudi preprečili kar dva referenduma o arbitražnem sporazumu: tistega predhodnega posvetovalnega, ki ga napovedujejo stranke koalicije in vlada, ter naknadni zakonodajni referendum. Tega napovedujejo koalicijske stranke in imajo zanj že zbranih zadosti podpisov poslancev. V slovenskem poli-
tičnem prostoru je tako, da se koalicija, ki vodi državo, skoraj neprekinjeno sooča z opozicijo, ki jo vodi izkušeni Janez Janša. Opozicija zdaj zavrača kot neresnično trditev vlade, da uspešno odpravlja gospodarsko finančno krizo. Pri tem Janez Janša in njegovi opozarjajo, da je v Sloveniji že skoraj sto tisoč brezposelnih, leta 2010 pa naj bi se, tudi po oceni vplivnega ekonomista in pisca kolumen v tedniku Mladina, Bogomirja Kovača, brezposelnost v Sloveniji povečala za nadaljnjih 20.000 do 30.000 ljudi. V opoziciji vladi očitajo, da ni sprejela 60 ukrepov, ki jih je sprejela prejšnja vla-dajaneza Janše in s katerimi naj bi hitreje premagovali krizo. Zato je, trdijo, kriza večja, gospodarstvo in država pa sta v težjem položaju. Predsednik odbora za finance v Slovenski demokratski stranki Andrej Šircelj vladi očita "pasivnost pri sprejemanju in slabo izvajanje protikriznih ukrepov, ki vodita v nadaljnji padec bruto domačega proizvoda, to je v zmanjševanje pridobivanja novega bogastva države, zapiranje podjetij, še večjo brezposelnost in revščino ljudi ter v katastrofalno javnofinančno stanje Slovenije. Vlada Boruta
Pahorja se je, denimo, samo letos zadolžila za 3,4 milijarde evrov, to je za trikrat več kot v letu 2008, kar bodo morale plačevati oz. vračati prihodnje generacije Slovencev".
Državni zbor je ponovno zavrnil predlog o nezdružljivosti funkcij županov in drugih občinskih funkcionarjev ter poslancev. Za nezdružljivost obeh funkcij sta si prizadevala vlada in koalicija, toda sta bili preglasovani in torej zavrnjeni. Za nezdružljivost funkcij se je zlasti zavzemal župan mestne občine Nova Gorica Mirko Brulc, ki je menil, "da pri opravljanju funkcij župana in poslanca ne more biti hkrati v svoji občini in v parlamentu". Zunanji minister Samuel Žbogar o kazni za svojega predhodnika dr. Dimitrija Rupla Zunanji minister dr. Samuel Žbogar je na srečanju s časnikarji kritiziral svojega predhodnika, dr. Dimitrija Rupla, zaradi njegovih kritičnih izjav o delovanju zunanjega ministrstva. Trenja so nastala tudi v stranki Desus, kjer so vodjo parlamentarne skupine ter stranke Franca Žnidaršiča odstavili s tega mesta. Letošnje leto, ki je bilo posvečeno tudi znamenitemu slovenskemu slikarju Zoranu Mušiču, ob 100-letnici njegovega rojstva, se zaključuje. V prenovljeni Moderni galeriji v Ljubljani so odprli razstavo del umetnika, ki je dosegel svetovni sloves. Dela so last javnih in zasebnih zbirk v Sloveniji. Razstava bo na ogled do konca tega leta.
Marijan Drobež
Kratke
Poklon bratoma Rusjan
Z akrobatskim letalom pod obema solkanskima mostovoma
most z največjim kamnitim lokom na svetu, in novejšega cestnega, ki je zbližal Novo Gorico in Goriška Brda, se je v soboto, 21. t. m., zgodaj popoldne zbralo lepo število radovednežev iz Nove Gorice, Solkana, pa tudi iz bližnje in daljne okolice. Za ogrevanje je Ličer z akrobatskim letalom Zlin 526 nekajkrat preletel oba mostova, potem pa izvedel prvega od treh poletov, ki so jemali navzočim dih. V enem od poskusov je poletel kar pod obema mostovoma in si prislužil bučen aplavz. Potem je izvedel še en polet nad mostom, med katerim je z nagibom kril pozdravil navzoče, ki so zasedli vse razgledne točke od Hidroelektrarne Solkan pa do novega Kajak centra pri nekdanjem starem jezu v Solkanu, ter odletel proti letališču v Ajdovščini. Mimogrede velja omeniti še, da je sto let od prvega slovenskega poleta bratov Rusjan minilo prav včeraj, saj je bil prvi polet izveden 25. novembra 1909.
Nace Novak
Izvirna in zanimiva razstava v tolminskem muzeju	situlah up-
|	■	1*1	odobljenoto,	kar
Pivsko posod|e iz slovenskih
•	■	»v	rapsodi.
muzejev skozi cas	Največ	situl	je
znanih z Mosta
V tolminskem muzeju je na ogled izvirna in zanimiva razstava z naslovom Pivsko posodje skozi čas. Posodje so iz svojih zbirk prispevali muzeji iz raznih predelov Slovenije, med njimi tudi zasebni Sadnikarjev muzej iz Kamnika. Hkrati je tolminski muzej izdal pregleden in bogato ilustriran prospekt o pivskem posodju, kot so ga v preteklosti, daljni in bližnji, oblikovali in razvijali na Slovenskem, pa tudi drugod v Evropi.
V prospektu je zapisano, "da vinska trta spremlja človeka od pradavnine. Udomačene vrste trt pa so se pojavile šele pred pet tisoč leti. Najstarejše so bile odkrite ob vznožju perzijskega pogorja Zagros in v južnih
črnomorskih predelih. Od tam sta se vinogradništvo in vinarstvo razširili po vsem Sredozemlju. Pivsko posodje, kot so situle, cedila, vrči in zajemalke, je služilo za obredno pitje ob praznikih in je umrle kneze in druge dostojanstvenike simbolično spremljalo tudi v posmrtnem življenju. V Sloveniji med lepše figuralno okrašene bronaste posode sodi situla iz Vač, na kateri so upodobljeni rodovna slavja in rituali. Prav situlska umetnost pomeni vrhunec likovnega izražanja starega veka, saj je na
na Soči, nekdanje Svete Lucije, kjer je bilo eno najpomembnejših železodob-nih središč. Na razstavi je na ogled situla iz 6. stoletja pr. Kr., ki je bila odkrita v enem od tamkajšnjih tisočerih žganih
grobov. Bronaste posode iz Posočja niso okrašene in so bile izdelek lokalnih delavnic. Med pivskim posodjem imajo posebno mesto "kranjske majolike", to so poslikani vrčki iz fajanse, ki so jih v 18. in 19. stoletju za pivce na Kranjskem največ uvozili iz severne Italije. Na Slovenskem so vtem času majolike izdelovali mnogi podeželski lončarji. Med obrtnimi delavnicami je bila ena najbolj znanih Konškova v Kamniku, ki je delovala	do
polovice prejšnjega stoletja. Največ pivskega posodja pri nas se je ohranilo v Mariboru, Celju in na Ptuju. Razstava pivskega posodja, ki ga hranijo slovenski muzeji, bo v tolminskem muzeju odprta do konca letošnjega leta.
Številnim dogodkom ob	tornim letalom bratov Rusjan, ki	pridružil še eden, ki bo skoraj
obeležitvi 100-letnice prve-	se že lep čas vrstijo na obeh	zagotovo obveljal za najbolj
ga slovenskega poleta z mo-	straneh meje, se je minulo soboto	adrenalinskega. Izkušeni pilot
Benjamin Ličer iz Aerokluba Obalni letalski center Portorož je namreč v poklon bratoma Rusjan z akrobatskim letalom poletel pod obema solkanskima mostovoma. Poleta, rezerviranega za največje in najbolj drzne mojstre, ki si s pticami delijo nebo, Ličer ni izvedel prvič, saj je pod solkanskim železniškim mostom poletel že ob 90-letnici prvega poleta bratov Rusjan in ob 100-letnici Bohinjske železniške proge. Na bregovih Soče in v okolici obeh mostov, železniškega, ki slovi kot
Gledališka predstava v Komnu
V nedeljo, 29. novembra, ob 18. uri bo v Kulturnem domu v Komnu gledališka skupina MAK Kulturnega društva Svoboda Deskle uprizorila dramo Nataše Otrin Internat v režiji Maje Poljanec.
"V Vipavski dolini toliko vsega"
Razvojna agencija ROD v Ajdovščini terturistično-informativna centra, ki delujeta pod okriljem občin Ajdovščina in Vipava, so izdali nov turistični prospekt Vipavske doline. Izšel je v nakladi 18 tisoč izvodov, besedilo pa je natisnjeno v slovenskem, italijanskem in angleškem jeziku. Uvodoma je zapisana ugotovitev, “daje v Vipavski dolini toliko vsega”. Dolina leži na prepihu zgodovine, narodov in kultur. Skoznjo potekajo tisočletne poti med Italijo in Podonavjem. Odprta od vzhoda proti zahodu, je bila naseljena že v kameni dobi. Bakrena, bronasta in železna doba so pustile v njej sledi, poseben pečat pa so Vipavski dolini vtisnili Rimljani. Le-ti so ji namreč prinesli njeno največje kmetijsko bogastvo - vinsko trto. Toda najboljši v tej dolini so ljudje. Številni so se zapisali v zgodovino, danes pa zgodbo pišejo novi rodovi Vipavcev. V novem prospektu Vipavske doline so v posebnih razdelkih opisani vinogradi in sadovnjaki, bogata preprostost vipavskih jedi, naravne značilnosti in kulturno-zgodovinska dediščina tisočletij ter sedanje turistične možnosti in zmogljivosti Vipavske doline. Nov turistični prospekt je bogato ilustriran in natisnjen v več barvah.
Gostovanje gledališča iz Beograda v Novi Gorici
V ponedeljek, 30. novembra, bo ob 20. uri v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica gostovalo Narodno gledališče Kikinda in Hop. La Beograd s predstavo 0 nasilju, po motivih drame Tit Andronik VVilliama Shakespearja; priredba in režija Andelka Nikolič.
V slovenskih gozdovih veliko obnovljivega vira energije
Tudi v Sloveniji poraba raznih virov energij narašča, zaradi česar zmogljivosti hidroelektrarn, termoelektrarn in tudi jedrske elektrarne v Krškem ne zadoščajo več. Pozornost porabnikov energije, elektrike, plina in naftnih derivatov je zato čedalje bolj usmerjena v uporabo t. i. obnovljivih virov energije. Gre predvsem za povečano kurjenje lesa in lesnih odpadkov, s čimer pridobivamo toploto, ki jo lahko uporabimo za ogrevanje hiš, stanovanj in drugih prostorov, pa tudi vode ali celo
za pridobivanje električne energije. Slovenija je po površinah, poraslih z gozdovi, na tretjem mestu v Evropi. Lesne mase je torej veliko na zalogi in ni bojazni, da bi je zmanjkalo. Kurjenje lesnih odpadkov pa ima tudi druge koristi. Pomembno lahko prispeva k čiščenju gozdov, emisije ogljikovega in žveplovega dioksida so veliko manjše kot pri uporabi fosilnih goriv, cena biomase pa je v primerjavi s kurilnim oljem in zemeljskim plinom nižja. V lesno maso spadajo les iz gozda, torej hlodi, vejevje, grmovje, lesni odpadki iz industrije, kot so odpadni kosi, žagovina, lubje ter odpadni izdelki iz lesa. To so lahko zaboji, palete in podobni izdelki. Biomasa pa je za kurjenje pripravljena tudi v obliki polen, sekancev, peletov in briketov. Zaradi ogromnih količin lesne biomase in razmeroma ugodnih cen lesa je v Sloveniji ogrevanje z lesom oz. drvmi še zmeraj precej razširjeno. Po podatkih Zveze društev za biomaso Slovenije se v slovenski državi z drvmi ogreva nad 30% gospodinjstev. Na voljo so tudi postopki in metode, ki omogočajo udobno in učinkovito izrabo biomase. Ogrevanje z lesno biomaso bo morda preprečilo energijsko revščino, ki nanjo opozarjajo strokovnjaki. Taka revščina pomeni, da kmalu ne bi več mogli plačevati visokih računov za ogrevanje in toplo vodo, kar se sicer marsikje v Sloveniji že dogaja. K zmanjšanju porabe energije in izrabljanju biomase je pozvala tudi posebna direktiva EU.
Podgrad pri Vremah
V četrtek, 19. novembra 2009, je podružnica častitljive rodiške fare sv. Janeza Krstnika v Podgradu doživela pomemben praznik. Krajevni župnik Iztok Mozetič je namreč blagoslovil dva kamnita križa, dar domačinov, družine Žiberna in družine Janka Prelca iz Zavrhka. Znamenja predstavljata lepo delo domačih kamnoseških delavnic in sta postavljena na pokopališču ter na križišču poti za zaselek Potok in Podgrad. Sv. maša je zvenela kot zahvala vsem, ki so s svojimi ne malimi žrtvami ta znamenja postavili in bodo tako pričala našim zanamcem o dediščini in vernosti prednikov. Tudi sicer je mala podružnica dala veliko duhovnih in redovnih poklicev.
Obenem je bila tudi dokončana elektrifikacija podružne cerkve, saj je ta prvič zablestela v prijetni in domiselni razsvetljavi. Domačinka Anica Prelc je z izbranimi besedami predstavila potek del in orisala znameniti kraj, v katerem so še razvaline gradu grofov Petazzi. Pri službi božji so sodelovali pevci farnega zbora iz Rodika, kijih vodi Edi Race, nato se je slavje nadaljevalo pri gostoljubni družini Prelc v Zavrhku.
•‘'imjijinii
11>
Zgovorna poslikava na delu zida East Side Gallerv
metrih po Brandenburški regiji med cestiščema zagledaš bronasti kip medveda (simbol mesta), ki ti vošči dobrodošlico v prestolnici nenehnih gradbišč. Tudi jaz sem ein Berliner - pomisliš tedaj.
"Tudi moja mama je bila nekoč v Berlinu, v Vzhodnem Berlinu, jasno", se oglasi sopotnica, po rodu iz Albanije, ki se je po demokratizaciji balkanske države z družino nastanila v Trstu. Stefani, Štefka - kot smo jo z ostalimi potniki, Poljanko, Rajkom in Sašo, prekrstili - je medtem nizala razvoj albanske družbe v
na vzhodni strani Branden-burških vrat še danes slavi fotografska razstava.
Dovolj pa je zagledati tehnološko kupolo Sony centra na Potsdamer Platzu ali se sprehajati po predelih Kreuzberg ali Prenzlauer, ki slovijo po večet-nični in mladostni podobi svojih prebivalcev in obiskovalcev, okusiti različne primerke svetovnih kuhinj, ali pa še bolje, zajeti smisel besed novih generacij nemške prestolnice, da se zaveš, kako je Kennedyjevo geslo zastarelo, propadlo pod težo časa in želje samih Berlinčanov,
zidu", je dejala nasmejana Kristina. "Tudi jaz ne bi vedela o tem kaj povedati", je odrezavo odgovorila vrstnica Ingrid. Kaj pa vam pomeni nocojšnji večer? "Zabavo", je dejala Kristina; "de-
ko se iz Mrinchna pelješ več ur po enoličnih pokrajinah Turin-gije, Saške - Anhalt in Brandenburga, ki jim ni videti konca. Edini razbremenilni elementi postanejo tedaj ogromni enolični mlini ob Av-tobahnu, ki kažejo	na
težnjo nove Nemčije po iskanju sodobnih in naravi prijaznih energij. Tak poskus modernega pa ostaja	na
ozemlju nekdanje NDR prej izjema kakor kanon. Kljub peščici visoko tehnoloških podjetij, ki so se z zahoda preselile na vzhod po padcu zidu, ostajajo vzhodni Landerji v splošnem družbenem in gospodarskem zaostanku v na-
Zid iz domine
revije Limes.
Druge države, ki so nekoč spadale k sovjetskemu satelitskemu mozaiku, so po razpustu Varšavskega pakta znale pritisniti na plin in se hitro, včasih celo prehitro, pognale po avtocesti hi-perkapitalizma: zahod-nonemški politiki pa težko prikrivajo pod 'železno zaveso' politično-korektne razsodnosti svoje očitke na račun ravnodušnosti vzhodnih sodržavljanov do podjetništva: ta se namreč po njihovem mnenju udejanja v golem črpanju in koristenju 110 milijard evrov, ki jih politika zedinjenja s področja nekdanje ZRN letno prenaša na vzhod. Vzhodni Nemci pa očitajo zahodnjakom kolonizacijo in zgrešeno gospodarsko politiko, ki je prisilila mnoga krajevna podjetja v stečaj: menda bi se Ossis (prebivalci vzhodnih dežel) skoraj strinjali s Tatcherje-vo, ko je govorila o novem An-schlussu...
Take in sorodne misli pa se razblinijo takoj, ko po zadnjih kilo-
NOVI
GLAS
GLAVNI UREDNIK Andrej Bratuž - ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 24. novembra, ob 14. uri.
novih geopolitičnih okoliščinah, ki večkrat zrcalijo usode najbolj nesrečnih držav nekdanjega vzhodnega oz. socialističnega bloka. V eni sami misli: "Nekoč je bilo zelo malo vsega, porazdeljenega med vsemi, danes pa je veliko vsega na voljo le nekaterim..."
"Ne pozabi, Štefka: danes Wir sind Berliner".
"Aha, mama. Povedala mi je, da je med svojim obiskom posnela veliko fotografij vzhodnega dela mesta, ker v zahodnega namreč ni smela. Uslužbenec na albanskem veleposlaništvu, sama je bila doma funkcionarka na ministrstvu, se je vljudno ponudil: zakaj bi sama razvila filme, daj jih meni, bom jaz poskrbel".
Vljuden, res.
"Tako vljuden, da svojih fotografij ni nikoli več videla..."!
Nešteto zgodb, nešteto knjig, veliko romanov in filmov o zidu, o Stasiju - zloglasni politični policiji NDR, o vohunih, o tem, kako sta Vzhodna Nemčija in vzhodni blok nasploh slovela po odvzemanju osnovnih človečanskih svoboščin, o tem, kako je Berlin dihal le s polovičnimi pljuči. Povsem naraven se ti zato zdi apel Johna F. Kennedyja, ki ga
ki niso sužnji preteklosti; Ich bin ein Berliner je sčasoma pridobilo čisto drug pomen.
Res je, da ponekod ostanki zidu še danes pričajo o nekdanji razklanosti mesta, zdi se pa, da je to načrtno postavljeno bolj v funkciji turistične atraktivnosti (na primer poldrugi kilometer ohranjenega zidu pri Oberbaum-briicke ob reki Spree, znanega kot East Side Gallery, kjer so v trgovini spominkov za visoko vsoto celo na prodaj koščki zidu, sicer dvomljivega izvora, in števil-
bolečine spomina. Trpljenje je namreč čustvo, ki ga starejši Berlinčani raje hranijo v sebi, ker ga ne morejo kar tako razkazovati, mlajše generacije pa verjetno sploh ne vedo, kje se je dvigal zid in kaj je njihovim družinam pomenil.
Miselni proces v turistu se takole razvije: razočaranje - razmislek - ugotovitev.
Med starši in njihovimi otroki obstaja namreč tih sporazum, na podlagi katerega se po nekdanjosti ne gre ozirati s trpkim srcem: spomin na preteklost gre raje potešiti s sedanjo željo po delu in napredku. Vsaka nova zgradba, ideja, pobuda pomenijo šiv na pretekli rani: simbolno vlogo tega
zdravljenja so Berlinčani poverili futuristični in pretirani (a prikupni) arhitektonski podobi trga Potzdamer Platz, ki je v dveh desetletjih popolnoma spremenil svojo podobo in sporočilnost: nekdanja nikogaršnja zemlja pomeni danes nič drugega kot želja Berlina in njegovih prebivalcev po čim bolj plodni prihodnosti, kar enostavno izraža željo po normalnosti vsakdana sodobnega in raznolikega evropskega velemesta.
To je zgolj osebni vtis, ki pa se lahko opira še na eno dejstvo. Med osrednjo slovesnostjo je bilo pri domini slišati veliko tujih jezikov, nemškega pa bore malo. Kazalo je, da so to priložnost
ni poulični prodajalci, ki s svojimi predmeti izpred nekaj desetletij gnetejo dobičkonosno nostalgijo na pretekle čase) kot pa v luči nepristranskega ohranjanja
zagrabili zlasti tujci, ki so berlinski večer doživljali kot praznik. Ingrid je medtem imela v standu čisto druge skrbi...
Igor Gregoii
Berlin / 20-letnica padca zidu (2. del)
Prihodnost skozi normalnosti vsakdana
M C e sanjalo se nam ni, ^Wda bi se kaj takega lahko zgodilo", nam je povedala Inge, ki se je pred tridesetimi leti rodila v Vzhodnem Berlinu. Dan, preden je padla domina, pa je s kolegicami stregla strankam pod standom na Eberstrasse v neposredni bližini Brandenburških vrat. "Padec zidu se je zdel nemogoč predvsem mojim staršem; bila sem namreč še premlada, da bi razumela usodnost tistih dni. Njim se je zid z vzhodne strani mesta zdel neuničljiv". Kaj pa njene kolegice? "Jaz sem se rodila po padcu
lo", je skomignila z rameni Ingrid, ki se nerada nasmehne.
Ko se iz Trsta v enem samem dnevu z avtom pripelješ, po več kot tisoč kilometrih dolge poti, do nemške prestolnice, pričakuješ oziroma celo 'zahtevaš', da se ti Berlinčani ob tako pomembni obletnici ponosno razodenejo v stereotipnem in izrabljenem geslu, ki ga je daljnega 26. junija leta 1963 izrekel tedanji ameriški predsednik JFK na trgu Rudolpfa Wildeja med svojim obiskom v Zahodnem Berlinu: Ich bin ein Berliner.
To geslo vre v glavi zlasti takrat,
sprotju s tistimi, ki so nekoč tvorili eno najbolj uspešnih in vodilnih ekonomij na svetu. Kanclerka Angela Merkel in naš sogovornik gospod Hans nas z realnimi podatki v rokah učita, da sta zid in ločitev družbenega tkiva na dva dela zapustila še do danes globoko sled v socialnem, gospodarskem in zlasti proračunskem vidiku, tako da nekateri celo zagotavljajo, da Nemcev danes ne združuje enotna država, temveč razočaranje nad obračunom državne enotnosti, kot trdi Andrea Tarquini v zadnji številki italijanske geopolitične
Ko bi človek bil bolj dovzeten do sočloveka...
Tišine gozdov in plamenečega ruja ne dam
Pred dnevi sem na Facebook naložila nekaj slikic z nedeljskega izleta, pa me je znanec, ki se sicer v življenju poklicno ukvarja s politiko, napadel, da samo pohajam in pravzaprav nič ne delam. Pravzaprav tega slišim vse več in včasih me navdaja občutek krivde, ker pač ljubim naravo in vsak trenutek prostega časa najraje preživim v tihem objemu gozdov, na kraških gmajnah, ki jih je sedaj, v jeseni, ruj preoblekel v praznično, in na morju seveda. Ampak samo na samotnih divjih plažah, kjer ni prodajalcev sladoleda, kričanja in tistega zoprnega, neznosnega vonja po cenenih zaščitnih kremah in kozmetiki.
Ljudje pač sodijo, ker so prepričani, da so najboljši, da je njihova pot edina prava, predvsem pa, da so na svetu in v okolju, kjer delajo, nepogrešljivi. Sama ne mislim nič podobnega. Vem, da ne bom nikoli veliko pripomogla, da bi bil ta svet boljši, vem, da sem naredila veliko napak, da jih še vedno delam, in včasih si želim, da bi več naredila za sočloveka, za tiste, ki si sprehoda v gozdu ali k morju ne morejo privoščiti, niti poštenega obroka ne. Vem pa tudi, da skušam v tej svoji majceni, nepomembni vsakdanjosti, ki je sestavljena iz tisočih drobcenih trenutkov, besed, pa tudi nasmehov, biti vedno poštena do vseh soljudi. Skušam, nočem tudi trditi, da sem. Časa mi zmanjkuje, tako nekako, kot ga dandanes zmanjkuje vsem. In včasih sem utrujena, jez-
na, ker nisem kos vsakdanjim težavam. Pa se vseeno potrudim, vsaj kar je v moji moči, da prijateljem priskočim na pomoč, da obiščem soseda, da poprimem za delo, če je kdo prešibak in ne zmore, da podarim vsaj drobcen nasmeh tistim, ki so v stiski in ga potrebujejo. Vem, da ni vedno vse v najboljšem redu, pa se vendar trudim, da bi bilo. Občutek imam, da bi vsi radi svet spreminjali in kritizirali, to pa samo z najvišjih položajev, z najbolj uglednih mest. Pa mislim, da ni tako. Slovenci imamo lep pregovor, ki pravi, da je treba najprej pomesti pred svojim pragom. In tako je tudi z družbenimi odnosi. Svet in družbo bomo lahko izboljšali samo, če bomo izboljšali odnos do naših najbližjih, če bomo na razpolago prijateljem, ki so v stiski, če bomo v dobrih odnosih s sosedom, pa četudi nam večkrat zasmrdijo pujsi v njegovem hlevu ali prižgan motor na bližnjem dvorišču. Včasih nisem tako razmišljala, mlad človek je pogostokrat nestrpen, vzburljiv. Sedaj vem, da moraš v življenju stokrat, celo tisočkrat vsako stvar pretuhtati, preden se za kaj odločiš. Resnica je največkrat zelo zapletena zadeva in vsak ima svoj prav. Tudi sosed, ki redi prašiče in ima vsako jutro v nedogled prižgan motor svojega starega dizla. Da na vse to pozabiš, je dovolj nasmeh, prijazna beseda, kozarec terana ali stisk roke. Včasih imam občutek, da je svet
tistih, ki mi očitajo zelene gozdove, še bolj puhel in prazen od mojega. Včasih imam občutek, da vsa politika sloni na zdrahah, ki bi jih preprost človek rešil ob kozarcu vina. In prepričana sem, da cilj vsega največkrat ni dobrobit
so na to že odgovorili: naj bo, naj visi, Kristus nikogar ne moti, niti staršev muslimanskih otrok niti večine laikov. V političnih krogih pa vrši, razpravlja se, klešejo se mnenja. V neki slovenski učilnici, kjer križa ne morejo odstraniti, ker zasilni pouk poteka v prostorih, ki so v cerkveni lasti, ga učiteljica vsako jutro celo prekrije z brisačo. Sama sem rasla in se učila v učilnicah in razredih, v katerih je na zidu vedno viselo razpe-
lo.	Bila so obdobja, ko sem razmišljala o njem, obdobja, ko ga še videla nisem, obdobja, ko sem ob njem molila. Kljub temu razpelu,
V.	v	-i.
soljudi, pomoč tistim, ki jo potrebujejo, niti dobri sosedski odnosi. Občutek imam, da stremi vse dogajanje zgolj po pridobivanju glasov. Politika je, gledana s preprostega človeškega vidika, čisti absurd.
Trenutno je v Evropi, predvsem pa v Italiji in Sloveniji, veliko govora o razpelu, ki bi smelo ali ne viseti v učilnicah. Preprosti ljudje
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ?
In naj se še tako čudno sliši, zares nisem vedel, kaj naj naredim, presenečen in besen, kot sem bil, ko sem takoj po premieri operete Grofica Marica pred Kulturnim centrom Bratuž v Gorici med sedanjem v avto opazil, da mi ga je neka baraba namerno s ključem ali žebljem odrsala. Če se nisem vprašal: “Kaj sploh počnem tukaj”? je bilo to samo zato, ker sem že po delovni dolžnosti moral biti na opereti, pa sem vseeno pomislil, kakšen smisel sploh ima dejstvo, daje neki hudobnež meni in drugim namerno na avtomobilu tisti večer naredil veliko škodo. To, da je poškodoval tudi drugim avto, sem izvedel šele čez nekaj dni, ko smo se pač pogovarjali o tem, včasih sem moral tudi odgovarjati ljudem, zakaj imam tako belo črto na modrem levem boku moje alfe. Poškodba je narejena strokovno, baraba, ki je odrsala moj in druge avte, je delo naredila zares vrhunsko, začela je pri sprednjem blatniku in končala na zadnjem, močno je pritiskala na oster predmet (najbrž je bil to ključ, morda izvijač, tudi žebelj bi lahko bil), da je odrgnina na avtu gotovo taka, da se je ne da s preprostim “poliranjem” odpraviti. Za barabo gre in ne za objestneža. Ko smo o tem dejanju debatirali v baru, seje takoj pojavil tip, kije dejal, da ni čudno, da so mi ga odrsali, ko pa je bila premiera v Bratužu. Takoj sem pomislil tudi sam na dejstvo, da bi to lahko bil nacionalistični nestrpnež, a sem globoko v sebi že takrat vedel, da je to bila slovenska baraba, naša baraba, da se razumemo. Barabe imamo tudi mi, barab ne moreš deliti po nacionalnem ključu. Če za svoj avto ne morem reči, daje popolnoma nov, pa to lahko reče prijatelj, ki mu je isti barabin odrsal, prav tako strokovno kot meni, isti večer popolnoma nov avto. Naključno sem se pogovoril z orožnikom, kaj se lahko stori v takih primerih, in mi je v odgovor nemočno razširil roke, zraven pa nekaj zamomljal o “mikro kriminalnih dejanjih", kot da bi bilo za 800 evrov škode na avtu “mikro kriminalno dejanje”. Za toliko denarja bi mi namreč avtoličar prebarval levo stran avtomobila, če bi mu ga seveda peljal popravit. A ga ne bom. Ker se mi zdi, da je to odločno preveč denarja, in tudi zato, ker avto zaradi tiste poškodbe, ki je estetskega značaja, moti, to ja!, še posebno oko moti!, vseeno pelje enako kot prej. Seveda sem prvi dan bentil, kot
i
*
je bentila žena pred letom dni, ko soji na tržaški univerzi podobno kot meni z žebljem odrsali prav tako moder avto, kot benti kolega vedno, ko mu na ulici z žebljem dodajo novo “znamenje barbarstva" na sicer že star avto, ki pa je zanj edini avto, novega si namreč ne more privoščiti. Ko meje avtoličar gledal, kako skrušen poslušam, kaj vse bi moral narediti, da bi moj avto postal spet tako lep, kot je bil pred podlim, a strokovnim posegom goriške barabe, mi je povedal zgodbo o nekem avtoličarju iz Gradeža, ki je odprl svojo delavnico in v začetku ni imel naročil.
Pa je za poslovanje podjetni avtoličar sam poskrbel tako, daje ponoči sam odrsal na stotine avtov, iskala gaje policija, a ga niso našli, vsi pa so vedeli, da je bil on, govorilo se je tudi, da je naročil vandalska dejanja lokalnim barabam, katere je plačal po učinku. Kot to počno profesionalci seveda. In je moj avtoličar še dodal, da se ti slabo vrne, če slabo delaš sam. Dvignil sem obrvi in avtoličarje dejal: “Nekaj let kasneje je v prometni nesreči umrl sin tega mojstra iz Gradeža. Vrnilo se mu je za vse slabo, kar ga je drugim naredil”! Kar streslo me je! Že res, da sem bil prve dni vedno besen, ko sem vstopal v avto, a da bi drugim želel tako slabo, pa spet ne. Končno gre le za “pleh” in ne življenje! A vam na tihem le priznam, da sem bil izjemno vesel, da nisem barabe pri vandalskem dejanju zalotil. In to iz več razlogov. Že res, da skušam živeti kot kristjan, že res, da se popolnoma strinjam s Hannah Arendt, ko le-ta vrhunsko govori o “banalnosti slabega in zlega”, kot sem prebral tudi izjemno trpeče, zahtevne, a iskrene, globoke, a tudi brezupne tekste Jeana Ameryja, ki maščevanja noče niti po preživetju najhujših nacističnih taborišč, izgubi pa vero v življenje, onstranstvo in tudi vase, da o sočloveku niti ne govorim. Prav o tem sem največ razmišljal, ko sem razmišljal o falotu, ki je meni in drugim poškodoval avto, iz čiste škodoželjnosti, hudobije in tiste zlobe, ki ostaja za večino ljudi skrivnost, a tudi lastnost, proti kateri se zreli ljudje moramo nenehno boriti! Pa na koncu tudi priznam, da sem bil vesel, ker barabe nisem zalotil pri dejanju, ker bi ga najbrž treščil, ko bi ga mogel, da, dobro bi ga usekal, ali pa mu dal vsaj brco nekam v mednožje! Drugega mu itak ne bi mogel narediti, z barabami se namreč ne moreš pogovarjati!
ki me je spremljalo v otroštvu, sem bila kot študent popoln ateist, potem sem se zopet vrnila k iskanju resnice. Spominjam se, da mi je nekdaj znanka zabrusila, da je ta simbol krščanstva pravzaprav bedast, ker poveličuje trpljenje. Dolgo sem razmišljala o njenih besedah, sedaj vem za odgovor. V temle simbolu krščanstva je velika življenjska resnica. Trpljenje, ki ga je z učlovečenjem sprejel nase tudi Božji Sin, je del našega življenja in tisto, kar nam pomaga, da rase-mo, da živimo, da smo ljudje, da znamo ceniti to, kar imamo.
V trgovini sem nekoč srečala neznano gospo. Ne vem, zakaj sem ji podarila nasmeh, morda samo za-
to, ker imam ljudi rada in sem vesela njihove bližine. Gospa mi je nasmeh vrnila, pa mi je rekla, da je lepo, če sočloveku znaš podariti nasmeh, besedo. Ona sama nekdaj ni bila taka, zagrenjena je bila, življenja ni znala ceniti. Potem se je spopadla z rakom, bilo je grozno, a Bogu je hvaležna za to izkušnjo. Njeno življenje, tudi odnos z domačimi, sta se z boleznijo spremenila. Naučila se je, koliko je vredno življenje, vesela ga je in vesela je vsakega dne.
No, pa pustimo razmišljanja in poglabljanja in se vrnimo k znamenju na zidu. Včasih imam občutek, da je politika le pesek v oči, da so to prazne besede, ki ljudi predvsem zavajajo, da gre le za besedičenje in prerivanje za oblast, brez vsebine... Zakaj se politiki tako prerekajo o načelnosti, ko gre za odstranitev razpela, ne motijo pa jih izkoriščanje otroške delovne sile, nevarne borzne špekulacije in trpljenje ljudi, ki so zaradi revščine in lakote potisnjeni na rob propada. Ali se bo življenje kogarkoli izboljšalo, če bo razpelo odstranjeno s šolskih zidov, ali bodo s tem rešili eno samo življenje???
Znanka iz Rima je na Facebooku ustanovila skupino, ki se sprašuje, zakaj se oblast namesto z odstranjevanjem simbolov krščanstva ne ukvarja raje s številnimi krivicami, ki jim človeštvo ni kos. In z vojnami. Razpelo na zidu, tisto, ob katerem sem se tudi sama kot študent tolikokrat zamislila in našla v njem tudi tolažbo ob lastnem trpljenju, pa naj visi še naprej tam, v učilnicah, kot simbol usmiljenja in človečnosti. Tudi za tiste, ki morda ne verujejo.
Veliko razočaranje sem doživela tudi ob zadnjih razpletih obmejnih zdrah med Slovenijo in Hrvaško. Do pred kratkim me vse skupaj ni veliko motilo, kajti
verjela sem, da se preprostih ljudi to ni dotaknilo, da politiki hujskajo tudi zaradi pridobivanja glasov, da bi mi preprosti ljudje to rešili na enostaven način. Pri podpisu arbitražnega sporazuma me je najbolj prizadelo vmešavanje hrvaške škofovske konference in ščuvanje Cerkve k medsebojnemu sovraštvu. Kaj pa ima sploh vera opraviti pri mejnih sporih, ali nas je Jezus kdaj učil, naj se vojskujemo za ped zemlje ali nekaj kvadratnih metrov morja, naj sovražimo soseda, brata, naj bodimo zavzeti nacionalisti, naj ne popuščamo??? Zakaj to??? Pa ni šlo samo za politični vrh in škofovsko konferenco. V soboto je bila na hrvaškem morju manifestacija proti podpisanemu sporazumu, starši so tja pripeljali v zastave zavite otroke, čisto majčkene, pa duhovniki so bili z njimi, v rokah pa tokrat niso imeli razpela, ampak nacionalno zastavo in žaljive transparente. Pa si upam reči, da njihovo mesto po mojem ni bilo tam, da je morda ravno med manifestacijo nekje v njihovi župniji umiral starček, ali je kdo v stiski iskal nekoga, da bi se mu izpovedal. Quo vadiš domine, sem se vprašala z žalostjo v srcu, ko sem se umaknila kričečim človečkom, mahajočim z zastavami. Na srečo je šel ravno tedaj, po promenadi ob morju, mimo nas hrvaški par s psom. Psa imam seveda tudi jaz in mi ljubitelji psov ne poznamo meja, ki bi nas ločevale. Psa sta se kljub razliki v velikosti začela igrati, veselo, razposajeno. V pasjem jeziku, kaže, je sporazumevanje veliko lažje, saj je manjši kuža s tačko opozoril mojega, naj pazi in ga ne pohodi. Z razliko od ostalih sta bila lastnika z nama prijazna, poklepetali smo, onadva pa sta, medtem ko sta opazovala psa na travniku, tako pokomentirala dogajanje: "Ja, ko bi bili kužki na oblasti, vseh teh absurdnih zdrah bi ne bilo, pa tudi vprašanje meje bi bilo že zdavnaj prijateljsko rešeno”.
Da, morda imata prav, ko bi bili psi na oblasti... Akaj, ko je človeka včasih težko, tako zelo težko razumeti.
Suzi Pertot
^Ne samo enogastronomska pobuda
Sest fotorazstav za Okuse Krasa
Letošnji Okusi Krasa so bili izredno bogati; ob gastronomskih dobrotah so zaživele druge pobude, obiski pri proizvajalcih, nedeljski izleti po Krasu, gostovanja na Koroškem v Ziljski dolini, v Sloveniji v Sežani in Ljubljani; lep odmev so imeli tudi v medijih in na spletu. Še posebej je izstopala spremna umetnostna kulisa. Letos je bilo postavljenih kar šest fotografskih razstav: pet skupaj s krožkom Fotovideo Trst 80 in ena z Ju-liet in fieste'fotografia.
Na Opčinah so tri razstave: v Občinski izpostavi v Dober-dobski ulici ima Tržačan Fa-bio Rinaldi velike črno-bele portrete proizvajalcev in gostincev - na posnetku z odprtja so Vesna Guštin, upodobljeni vinar Sandi Škerk, ki je predstavil avtorja, prijatelja Rinaldija (ob njem), predsednik trgovcev SDGZ Ervin Mezgec in Davorin Devetak, predstavnik prirediteljev Okusov Krasa. Številno občinstvo z Opčin in iz mesta so pozdravili predsednik rajonskega sveta za vzhodni Kras Marko Milkovič, predsednik SDGZ Niko Tenze, predstavnica openskih trgovcev konzorcija CIV Skupaj na Opčinah Marta Fabris in Alessio Curto, predstavnik revije Juliet -. Rinaldijeva razstava ima namreč svojevrsten koncept, v veži in
zgornji dvorani občnskega urada so portreti protagonistov kraške in tržaške enogastronomske scene: vinogradniki Silvano Ferluga, Edi Kante in Benjamin Zidarich, brata vinarja Vodopivec in oljkarji Starec, čebelar Fausto Settimi, gostinci Walter Cusmich, Ami in Jure Scabar, Gianluca Tombacco.
V izložbah openskih trgovin (P&E Project, Linear, Leli oblačila, Isa-bel parfemi, cvetličarna Bucane-
ros Česnik in Mirne Viola Pando-lomiti, pri Vetotu pa so posnetki kraške narave in sadja Štefana Grgiča in Janka Kovačiča, naslovljeni Mikro makro kozmos.
Pri Savronu v Devinščini, blizu vrta z divjadjo Mobili Elio, razstavljata sugestivne črno-bele in barvne posnetke Viljam Lavrenčič (Kras) in Diego Geri (Kmečki utrinki).
V Zgoniku pri Guštinu so slike o naravi Marka Civardija, predsednika krožka Fotovideo Trst 80, ter o morju in vetru Luke Vuga, ki je regatni sodnik.
Miloš Zidarič namenja razstavo v gostilni Sardoč v Prečniku Barkov-ljanki; kot znano, je bil častni gost na otvoritvenem večeru letošnji
i
ve, pekarna Cok, optika in zlatarna Malalan ter Malalan Moda, Cobez in bankomat ZKB) pa so detajli iz okolij portretirancev. Lepi so Rinaldijevi črno-beli "biserčki" sredi živojesenskih barv za Okuse Krasa okrašenih izložb.
Na Opčinah je v restavraciji Daneu dvojna razstava Alenke Peta-
zmagovalec,
na.
'naš" Mitja Kosmi-
"Ne zgolj enogastronomski" spored Okusov Krasa je torej kar bogat: razstave so odprte do konca meseca in še dlje. Informacije o dnevih zaprtja, naslovih obratov itd. so na www. trie-steturismo. net.
Peter terme
W&xe\\S\.v^v
Posvet ob desetletnici izvajanja zakona 482/99
Jezikovne manjšine naj stavijo na kakovost!
Posvet ob 10. obletnici odobritve državnega zakona za zaščito zgodovinskih jezikovnih manjšin št. 482 iz leta 1999, ki je potekal v ponedeljek,
16.	novembra, na sedežu goriške pokrajine, je želel biti trenutek razmisleka o zakonu, ki predstavlja mejnik v jezikovni politiki italijanske republike. Zagotovil je pravico do šolanja in informiranja v manjšinskih jezikih, pa tudi njihovo uporabo v odnosu z javno upravo. S temi besedami je srečanje uvedel Peter Černič, predsednik pokrajinske konzulte za slovensko skupnost, ki je priredila posvet skupno z odborništvom za jezikovne skupnosti.
Odbornik Marko Marinčič je spregovoril o jezikovnih skupnostih kot značilnem elementu našega jezikovno in kulturno raznolikega okolja, ki ga je potrebno ovrednotiti in promovirati na vseh nivojih. Goriška pokrajinska uprava je veliko naredila v to smer, je povedal, saj je dvorano pokrajinskega sveta opremila z napravo za simultano prevajanje, odprla je posebno okence, pravi "motor" številnih pobud. Že iz Marinčičevih
besed je bilo razvidno, da se je kmalu nekaj začelo zatikati. Do 1. 2005 so iz sklada zakona 482 prejeli od 120.000 do 180.000 evrov, z letom 2006 pa se je razpoložljivost znatno zmanjšala, saj so zadnja leta prejeli 10.000 evrov. Kljub vsemu je pokrajinska uprava nadaljevala z izvajanje pobud v prid manjšinam, kot npr. s prirejanjem jezikovnih tečajev, z nameščanjem dvo ali trojezičnih tabel itd. Še vedno je odprto vprašanje državnih cest. Ne glede na sredstva iz omenjenega zakona ima uprava še več projektov, med drugim želi ojačiti sodobne tehnologije, ki lahko dajo novega zagona krajevnim skupnostim. Deželni funkcionar Marco Štolfo je kot "tehnik" uvedel svoj obračun ob prvem okroglem jubileju zakona 482 z ugotovitvijo, da je minilo 10 let od odobritve, ne pa od začetka izvajanja zakona. FJk je dežela, kjer se govori več jezikov. V 197 izmed 218 njenih občin se govori vsaj en manjšinski jezik. Furlanskih občin, vključenih v območje veljave zakona za zaščito manjšin, je 177, slovenskih 32, nemško govorečih
pa 5. Pred 150 leti tak zakon ni bil potreben, saj se je domala vsak Goričan znal sporazumevati v vseh jezikih terito-
Okroala miza
nja, je povedal Štolfo. V
"kratkem" stoletju smo to zmožnost izgubili, "upajmo, da jo bomo spet pridobili v sedanjem". Odobritev zakona je svoj čas pomenila pravi praznik, zgodovinski dosežek. In vendar je le nekaj več kot polovica omenjenih občin predstavila vsaj po en projekt. V glavnem je šlo za toponomastiko, cestne table in jezikovna okenca, še največ so ga izkoristili na Videmskem in Goriškem. Začetno navdušenje je počasi pojenjalo zaradi vedno manjših prispevkov, pa tudi zaradi njihove nestalnosti. Na šolskem področju je bilo predstavljenih povprečno 70 projektov letno; na področju medijev pa naj bi zakon zagotovil uporabo jezikov v radiotelevizijski službi, to poglavje pa je za zdaj vse prej kot
Marco Štolfo, Peter Černič in Marko Marinčič
v fazi izvajanja.
Na drugem delu posveta, okrogli mizi, ki jo je vodila časnikarka Erika Jazbar, je prvi spregovoril predsednik SKGZ Rudi Pavšič. Zasluga zakona 482 je v tem, da je institucionaliziral stvarnost jezikovnih manjšin v državi, v bistvu je odprl vrata zakonu 38/01 in deželnim zakonom za Slovence, Furlane in nemško govoreče prebivalce, čeprav je njegova finančna razpoložljivost danes za 70% manjša od začetne. Zakon ostaja pomemben, za njegovo izvajanje pa je potrebna politična volja. Je deželna uprava primerna politična režija, ki bi odločala o tem? VVilliam Cisilino (Institut Ladin Furlan) je poudaril, da so bila pričakovanja zelo velika, jezikov-
ne skupnosti so stopile v javne uprave skoz glavna vrata, nato pa smo doži-i' 'i veli pravo "invo-lucijo", saj nismo dosegli pričakovanih sadov. Za to nosijo odgovornost tudi politiki, njihovo nepoznavanje stvarnosti lahko povzroča veliko škodo manjšinam. V imenu SSO-ja je Drago Štoka orisal dolgo pot do odobritve zakona 482 in obžaloval dejstvo, da se vsa pričakovanja niso uresničila. Še najmanj je bilo storjenega v tržaški občini in pokrajini, je dejal. Deželna uprava je "pragmatična", ne gleda v smer prihodnosti, morala bi biti bolj evropska. Federico Vicario (Furlansko filološko združenje) je poudaril pomen zakona 482 za šolstvo. Pozval je k vsakdanjim prizadevanjem za ovrednotenje naše zgodovinske, kulturne in jezikovne dediščine, zlasti pa, je poudaril, "bomo zmagali, če stavimo na kakovost: naše šole naj bo-
do najboljše"! V razpravi ob koncu posveta, ki sta se ga med drugimi udeležili gen. konzulka RS v Trstu Vlasta Valenčič Pelikan in go-riška podprefektinja Gloria Sandra Allegretto, je Damjan Paulin izpostavil neprimerno finančno kritje zaščitnih zakonov, Marija Ferletič pa je povedala, da težave obstajajo prej na deželni kot na državni ravni. Predsednik paritetnega odbora Bojan Brezigar je opozoril, da bi bilo zelo nevarno popravljati ali dopolnjevati zakon 482. Prizadevati si moramo za njegovo izvajanje še posebno na področju šolstva in medijev ter skušati pridobiti sredstva. "Doseči kaj več v tem trenutku ni mogoče". Predsednik Furlanskega univerzitetnega konzorcija Francesco Maran-gon je poudaril, da ima zaščita manjšin kot "stranski učinek” izboljšanje kakovosti življenja za vse. Njegove besede je še podkrepil Štolfo, ki je dejal, da so manjšinski jeziki lahko vir bogastva in blagostanja, dejavniki sožitja in družbeno-gospodarskega razvoja. / DD
Rudi Merljak, Jurij Kufersin in Ivan Peterlin
Tudi v športu je treba gojiti stike z matico
Merilo za prostor v medijih v Sloveniji je vrhunskost
Zamejski Slovenci večkrat tarnamo, da nas v Sloveniji ne upoštevajo, da nas ne poznajo, da nas ne jemljejo resno, da nas imajo za Italijane... Poglavje zase je odnos, ki ga imajo v matici do slovenskega športa v Italiji. Tema, kateri vsekakor velja nameniti enega od naših okvirčkov. Spodbuda k pisanju tega prispevka prihaja z nedavne vsakoletne tiskovne konference o zamejskem športu, ki je bila v Ljubljani 13. novembra, pa tudi iz nekaterih drugih vzvodov, vezanih zlasti na novinarsko kritje našega športa v medijih v Sloveniji.
O slovenski narodni skupnosti (ali manjšini) v Italiji - kot najbrž tudi v ostalih zamejstvih - vedo v matični domovini resnično malo, toda zanimanje zanjo ven-
darle obstaja, tudi med mladimi. To nam je potrdila na primer razstava o zgodovini Šlovenskih športnih iger, ki je bila nekaj me-
je mimoidoče študente zadeva res prevzela, vtis so dajali, da se v galeriji pred eksponati ne ustavljajo zgolj zato, da bi profe-
secev na ogled v prostorih Fakultete za šport na ljubljanski univerzi. Ob postavljanju panojev s fotografskim in drugim gradivom se je bilo moč prepričati, da
sor opazil (in nato nagradil) njihovo zanimanje... Zelo dober odziv je na istem prizorišču poželo tudi srečanje, vedno ob petdesetletnici SŠI in z njo povezane
razstave, s pisateljem Borisom Pahorjem, katerega (mladi in starejši) sploh povsod izredno radi poslušajo.
Tradicionalna časnikarska konferenca o zamejskem športu je bila letos v športnem središču Tivoli, kjer so se kot po navadi zbrali osrednji slovenski mediji, zlasti kolegi z beležkami in registra-torji, pa tudi kaka televizijska ekipa. Izkušnja s tovrstnih srečanj -in zlasti poudarek, s katerim so nato poročali o dogodku - kaže, da je slovenski šport v zamejstvu za Slovenijo zanimiv, če dosega vrhunskost. Merilo je torej čisto medijsko - komercialno, se pravi, da v slovenske časopise in oddaje prodre intervju z vidnim športnikom v olimpijski disciplini, ne pa Tanja Romano ali Mateja Bogateč. Seveda, včasih ju vzamejo v poštev kot kraljici v njuni (neodmevni) panogi, večinoma pa športe, v katerih se uveljavljajo naši tekmovalci, jemljejo le tu pa tam kot zanimivost, skorajda kot folkloro. V Ljubljani zato delujejo bolj resno in ugledno rojaki iz Koroške, ki se predstavijo z Wro-lichom, Schellanderjem, Oražejem, Simo, se pravi s posa-
mezniki, ki redno najdejo mesto v časopisih v matici. Slovenci iz našega zamejstva pa zelo težko pripeljemo v Ljubljano Mateja Černiča ali Lorisa Maniaja, kar bi bila češnja na torti ob zavidljivem gradivu (rezultati, številke, knjige, spletne strani), ki ga vsako leto prinesejo na tiskovno konferenco predsednik Združenja slovenskih športnih društev v Italiji Jure Kufersin in sodelavci.
Redna prisotnost našega športa na slovenskem medijskem tržišču je bila zgodovinska domena pobude posameznikov - zanesenjakov. Prof. Gianni Furlanič je dolgo let v Delu ob j avlj al vsak teden Pismo iz Trsta z rezultati zamejskih ekip. Mario (član izvršnega odbora Društva športnih novinarjev Slovenije) in Rado
Šušteršič sta neutrudna sodelavca Radia Slovenije in Radia Val 202. Prav v zadnjem obdobju smo na pobudo prijatelja Slovencev v Italiji in sokolskega gibanja prof. Tomaža Pavlina pridobili dve strani (urejuje ju novinar Branko Lakovič) v ličnem mesečniku Šport mladih, ki ga izdaja Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije. Skratka, te stike je potrebno gojiti, samo vztrajnost je pri tem lahko naposled poplačana. Nedvomno je treba svoj produkt (slovenski šport v Italiji) v prvi vrsti samostojno, resno in primerno postaviti, saj so stiki z mediji (na vsebinski in oblikovni ravni) dandanes bistveni za promocijo vsakršne dejavnosti.
HC
HOKEJ IN LINE
Ferrara - Polet Kwins 5:3 NOGOMET
Elitna liga: Torviscosa - Kras 1:0 Promocijska liga: Juventina - Villesse 1:1, Union 91 - Sovodnje 1:1, San Daniele - Vesna 1:0
1. amaterska liga: Fogliano - Primorec 4:1
2. amaterska liga: Primorje - Zarja/Gaja 3:1, Breg - Cormonese 4:1
3. amaterska liga: Montebello/Don Bosco -Mladost 3:0
KOŠARKA
C1 liga: Virtus Udine - Jadran 95:97 C2 liga: Breg - CBU 75:67, Ardita - Bor 69:65 ODBOJKA
Ženska C liga: SanfAndrea - Bor/Breg 3:2,
Sloga - BluVolley 1:3
Moška C liga: Val - Soča 3:0, Fincantieri -
Sloga 3:0, Olympia - II Pozzo 0:3
Ženska D liga: Kontovel - Altura 3:0, II Pozzo
- Govolley 3:0
BALINANJE
C liga: Moimacco - Gaja 14:6
Bratovščina svetega Martina
Slovenijo bi za teden dni povezali v največji vinski festival na svetu
V času martinovega, ko se je skoraj na vsakem koraku in za vsakim ovinkom poskušalo in krstilo novo vino, potem pa ob kostanju in še marsičem bolj legitimno kot kdajkoli v letu praznilo tudi kozarce zrelega, starega, preverjeno dobrega vina, so v Medani v Goriških Brdih 11. novembra, na dan svetega Martina, ustanovili bratovščino, ki nosi njegovo ime in ima zanimivo poslanstvo. Bratovščina svetega Martina je namreč svobodna in neodvisna skupina domoljubov in ljubiteljev vina, ki deluje v smeri izboljšanja kulture uživanja vina ter promocije slovenske vinske stvarnosti in tradicije, v domovini in na tujem. Tako so nje-
ni člani, ki jih druži prepričanje, da lahko postane slovensko vinarstvo s svojo kvaliteto in bogatim kulturnim izročilom ena od nosilnih vsebin za promocijo Slovenije, zapisali ob ustanovitvi. V Medani se jih je zbralo okrog šestdeset z novogoriškega območja, od tega kakšnih dvajset briških vinarjev in precej takih, mladih in starih, poklicno različno orientiranih, ki jih združuje skupno prepričanje, da bi lahko v novembru, v času martinovega, za teden dni po vsej Sloveniji organizirali nacionalni vinski festival, kar bi, glede na vsa obstoječa martinovanja in vse dogodke, povezane z vinom, ki se odvijajo v tem času, zahtevalo le združitev moči in
obogatitev ponudbe. "Vinski festival niso zgolj sanje. To je le vsebinska in organizacijska nadgradnja martinovanja, kot ga poznamo danes, ter naše bogate vinske tradicije in nacionalnega izročila, ki se vina dotika celo v nacionalni himni in ki nam je ohranilo naj starejšo vinsko trto na svetu", so ob ustanovitvi v sporočilu za javnost zapisali člani bratovščine svetega Martina. Prepričani so tudi, da bi v času novembrskega turističnega mrtvila tak festival blagodejno deloval na zasedenost turistične infrastrukture ter privabil obiskovalce z drugih koncev Evrope in sveta. Posebnost zamišljenega festivala je v tem, da bi večina aktivnosti
potekala kar pri samih proizvajalcih vina, tako da bi bil prireditveni prostor cela Slovenija, od Goriških Brd preko Vipavske doline in Dolenjske do Bizeljskega, od slovenske Istre preko Krasa in Štajerske do Haloz. Vinski sejem oziroma pokušnjo vin kot osrednjo vsebino festivala bi dopolnjevala še tekmovanja in ocenjevanja vin, strokovna srečanja ter sklepanje poslov med proizvajalci in končnimi kupci, gostinci ter vinskimi trgovci.
V bratovščini poudarjajo izjemno geografsko, kulturno in vinorodno raznolikost Slovenije, njeno ozemeljsko kompaktnost in obvladljivost; ideal-
ne karakteristike za nekajdnevne individualne vinske ture vinskih navdušencev s celega sveta. Verjamejo tudi, da bi projekt pospešil črpanje evropskih kohezijskih
sredstev na področju kmetijstva, kjer ima Slovenija zaradi pomanjkanja ustreznih projektov že
ves čas neizkoriščen potencial. S svojo idejo so zazrti v razvoj podeželja in zagotavljanje dodatnih delovnih mest v regijah, ki jih je gospodarstvo izrabilo in mačehovsko zapustilo. V začetku prihodnjega leta načrtujejo javno tribuno, na katero bodo povabili predstavnike vseh pristojnih institucij s kmetijskega in gospodarskega oziroma turističnega področja ter vinarje in jim predstavili idejo. Zanimajo jih namreč stališča, saj bodo v primeru, da ideja ne bo sprejeta kot dobra, zahtevali tudi pojasnila, zakaj ne. Bratovščina je seveda odprta za vse podobno misleče, vanjo pa se bo mogoče ponovno včlaniti šele na dan svetega Martina,
11.	novembra 2010.
Nace Novak