Poštnina plačana v gotevM. Štev. 35 Ljubljana, petek, 21. septembra 1928. Leta Ul. Posamezna številka Din 1*5U Izhaja vsak petek. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Za inozemstvo 10 Din mesečno. Uredništvo in uprava Ljubljana, Delavski dom. Karla Marksa trg 2, dvorišče. Čekovni račun 14.577. Lastnik in Izdaja tcij Alojz Kusold, Ljubljana. — Odgovorni urednik Tone Praprotnik, Moste, Baraka Kodeljevo. — Tiska tiskarna »Slovenija«. Predstavnik za tiskarno: Albert Kolman v Ljubljani. Vsak obrat, vsaka vas imej dopisnika za „ENOTNOST“. ENOTNOST DELAVSKO-KMEČKI LIST E>efavci, kmetfe lir vsi zatiranj narodi, združite sel Delovno ljudstvo ne sme nasedati nobenim obljubam, ne frazam KDK o »boju«, ki ga nikjer ni, ne socialpatriotom, ki ponujajo svojo pomoč kapitalizmu, da se ne zruši. ONO BO IMELO LE TAKRAT VEČ KRUHA IN VEČ SVOBODE, ČE Sl TO SAMO IZVOJUJE. Kruh, svobodo in mir si more delovno ljudstvo le v razrednem boiu izvoljevati I »Rešitev je mogoča le z radikalno spremembo tega stanja, s porušenjem sistema Glavnjače, z ukinjenjem zakona o zaščiti države, z uničenjem temnih sil! Šele potem more zaveti nov, svež veter na mesto tega težkega, zatohlega, dušečega ozračja reakcije!« »Enotnost«, št. 34 z dne 14. sept. 1928. Streli Puniše Račiča, agenta »temnih sil«, dne 20. junija na hrvaške poslance so ie člen v verigi činov in zločinov,- ki jih vrši . kapitali- stična reakcija zato, da ohrani in ojači svoje pozicije. Streli Puniše Račiča so le en korak v nastopanju fašistično-militaristične diktature, h kateri streme »temne sile«. Tem strelom je sledil odhod poslancev KDK iz Beograda in napoved »najostrejšega« »boja« proti belgrajskim hegemonistom. No, »boj« KDK se je kaj kmalu izkazal kot bluf (slepilo) za nezadovoljne množice prečanskega delovnega ljudstva. Ko je demisionirala Vukičevičeva vlada, sta Pribi-čevič in pokojni Radič predlagala nevtralno generalsko vlado. Za temne sile situacija še ni bila zrela za kompromis s KDK, zato so ga odložile in nadalevale isti režim pod firmo Korošca. Zopet je KDK »poostrila« svoj »boj«, začela razpletati intrige v inozemstvu (pri medparlamentarni uniji itd.), ljudstvu je začela obljubljati jasen program in začela govoriti o »organizaciji boja med ljudstvom«. Vse te obljube so ostale — obljube. Programa KDK ni izdelala in vse kaže, da ga ne bo, ker ga ne more. Boja med ljudstvom KDK ni organizirala in vse kaže, da ga ne bo, ker ga noče. Ostalo je le pri intrigah, s katerimi hočejo voditelji KDK ojačiti svoje pozicije za predstoječi kompromis z belgrajskimi hegemonisti, z »Belo roko«. Meščansko časopisje na dolgo in široko razpravlja o teh intrigah n. pr. predlog sedanjih vlastodržcev o amputaciji (odrezanju) Hrvatske in Slovenije od kraljevine SHS, oziroma Srbije. Ni naša naloga, da se o tem razpisujemo po vzorcu meščanskega tiska. Mi hočemo le te politične dogodke osvetliti z marksističnega stališča, s stališča interesov delavstva in kmečkega ljudstva. Povdariti moramo pa, da se pri teh debatah o amputaciji, o Steedu itd. jasno vidi vsa breznačelnost in brezprogramatič-nost voditeljev KDK in da so one ponovno razkrile vse njihove lepe besede kot goli bluf. Vse iraziranje Pribičevičevcev in Mačkovce v o enakopravnosti, o demokraciji, o samostojni Hr-vatski v okvirju Jugoslavije — vse to je golo slepilo za ljudstvo. GOSPODA IZ KDK SE BORI LE ZA ENAKOPRAVNOST PRI DELITVI PLENA, KI JE ODRT IZ HRBTA DELOVNEGA LJUDSTVA VSEH NARODOV JUGOSLAVIJE, A HR-VATSKEGA IN SLOVENSKEGA ŠE POSEBEJ. Ves ta »boj« KDK za svobodno Hrvatsko ali Slovenijo (o tej je1 od njih sploh zelo malo slišati!) bo končal tam, kjer je končal »boj« SLS za avtonomijo Slovenije, kjer je končal »boj« HRSS (Radičeve bivše republikanske stranke) za mirotvorno hrvatsko republiko, — to je pri kapitulaciji pred režimom »Bete rokec. Zadnje dejanje igre bo zopet — kapitulacija. Zato delovno ljudstvo, ki se hoče rešiti gospodarskega izmozgavanja in nacionalnega zatiranja, reakcije in militarizma, ne more in ne sme slediti KDK. Nič manj pogubna za delovno ljudstvo ni tudi politika SSJ. Pred nami je proglas SSJ svojim članom in somišljenikom, objavljen v »Del. pol.« z dne 19. sept. t. 1. Ta proglas je sramoten dokument socialpatriotlzma in socialrežimstva SSJ. Pod lepimi besedam! in frazami so hoteli socialpatriot-ski vodje (med njima Petejan in Eržen) skriti pravi obraz svoje izdajalske politike. Toda, ker vlada v njih vrstah težak spor (vsled tega ta proglas), niso mogfr obiti onih bistvenih vprašanj, katerih so se vednro doslej" izogibali. Naj pokažemo obraz njihove politike z nekaj citati: »Mala dolžnost je, da tako v svojem tisku kakor na javnih shodih, opozarjamo na nevarnost, ki nam preti in ua, mesto da silimo v meščansko vojno, zahtevamo, da se uvedejo pogajanja in sporazum med skreganimi buržuaznimi in plemenskonacionainimi strankami.« »Mesto, da sporazumno, potom popusta in delitve oblasti v državi, zasigurajo notranji mir in očuvajo jugoslovansko narodno celoto, pretijo (meščanske stranke) z razbijanjem te ceiote samo zato, da 'bi jim ne bilo treba popuščati pri vladanju.« »Na žalost pa moramo ugotoviti, da niti opozicio-nalne meščanske stranke do danes niso storile niti enega resnega koraka, da omogočijo javna pogajanja za sporazum.« Ti trije stavki iz prvega dela proglasa SSJ več kot prejasno kažejo, DA OSTAJAJO SOCIAL-PATRIOTJE PRI STARI SVOJI PAROLI: KONSOLIDIRAJMO BURŽUAZIJO, KONSOLIDIRAJMO KAPITALIZEM! PRVA IN GLAVNA SKRB VODITELJEV SSJ JE, DA JNE BI BURŽUAZIJA, DA NE BI KAPITALIZEM, DA NE BI REAKCIJA (KI JO KAPITALISTIČNA BURŽUAZIJA POTREBUJE), DA NE BI MILITARIZEM (Ki JE SAMO ZARADI KAPITALIZMA TU) TRPEL OD MEDSEBOJNEGA »BOJA« KAPITALISliCNIH STRANK. Zato tarna, stoka in jih nulo prosi: Pogajajte se, spo-razumite se, popustite, razdelite si oblast v državi. Marks je učil proletariat vsega sveta razrednega boja proti buržuaziji, da jo oslabi in oslabljeno premaga, leh pokvarjenih, od milosti režima živečih ljudi pa ni nič sram, ko prosijo buržuazijo, naj se za božjo voljo konsolidira in se obenem imenujejo »marksiste«. Ti iažiinarksisii so navadni agentje kapitalizma — to jasno in vsakomur očitc pričajo zgoraj navedene njihove lastne besede. 1'udi za sporazum buržuazije so našli social-patriotski voditelji platformo: Vsak naj nekaj popusti in zglihajo naj se, pa bo. Zato priporočajo kot rešitev poleg razpusta narodne skupščine še »spremembo današnje ustave v smislu dekoncentracije« (t. j. sredo med centralizmom in federalizmom). Beseda samoodločba narodov jim je neznana. V drugem delu svojega proglasa vodstvo SSJ razglablja svoj notranji spor, in sicer na tak-le način: Sedaj — pravi — še ne gremo v vlado z meščanskimi strankami, ker smo še preslabi) ko bomo postali močni, takrat bomo že morali v. vlado kot n. pr. nemški socialpatriotje (ki zidajo vojne križarke!). Človek, ki čita te njihove modrosti, bi mislil, da jim že ponujajo ministra, oni ga pa še nočejo iz skromnosti. Stvar pa je taka: Dokler jih buržuazija ne bo rabila, ne bodo prišli v vlado, kadar jih bo pa potrebovala za rešitev njene »demokracije«, bodo sigurno dobili enega, dva in še več ministrov. Danes jih še ne rabi v vladi. Rabi pa jih po Delavskih zbornicah, zaradi česar jih je postavila vanje, da sleparijo proletariat. Če že KDK frazira o nekem »boju« proti reakcionarnem it he ge m on i s tič n e m u režimu Glavnja-če, se SSJ v svojem proglasu spomni le na »prihodnjo volilno borbo«. In tak proglas izdajajo generali SSJ v momentu, ko je režim z nezaslišano nasilnostjo navalil na avantgardo proletariata, ne da bi to atako sploh omenili. Skriti so hoteli svoje sodelovanje z režimom in policijo proti revolucionarnemu proletariatu. a pri tem so le pokazali, da to sodelovanje izhaja iz celotne njihove politične ideologije. * Delovno ljudstvo ne sme nasedati nobenim obljubam, ne frazam KDK o »boju«, ki ga nikjer ni. ne socialpatriotom, ki ponujajo svojo pomoč kapitalizmu, da se ne zruši. ONO BO IMELO LE TAKRAT VEC KRUHA IN VEČ SVOBODE, ČE SI TO SAMO IZVOJUJE. Zato morajo vsi delavci in kmetje strniti svoje vrste na platformi DKRB, ki jim edini kaže pot razrednega boja do popolne zmage nad kapitalizmom, nad reakcijo, nad nacionalnim zatiranjem, do samoodločbe vseh zatiranih narodov! Klerikalci krijejo oriunske zločine! Iz precej zanesljivih virov izhaja govorica (tudi »Jntro« z dne 19. sept. to poroča), da je minister policije Korošec na mig vladajočih temnih sil, katerih ostudni hlapec je SLS, zabranil »Slovencu« nadaljevati kampanjo proti Orjuni zaradi njenih zločinov v dosedanji smeri. Zopet se bo pokazala »poštenost« hlapčevskega in pokvarjenega vodstva te stranke! Vendar slovensko delovno ljudstvo se v svojem stremljenju po pravici, po svobodi in kruhu ne bo udalo, ono še naprej zahteva, da se fašistovski zločinci, krivci justifikacije Fakina, požiga Rudarskega doma, mučenja s. Juvana in vseh drugih hudodelstev postavijo zaradi njih pred sodišče. Oni so v*šili nasilja in ogrožali javno varnost in red.v državi, zato se bi moral po vsej pravici nanje uporabiti zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi (ne pa proti komunistom, ki tega ne detejo!) poleg paragrafov kazenskega zakona o umoru, požigu, repa itd. Kri Faldnava.kriči po zadoščeuiu! Toda morffrt Pakhtovi so že enkrat, pod PPŽ-režimom šli »visoko z glavo Jz soroti takemu krivičnemu režimu, ki ga vodi klerikalec Korošec, ker so za vlado delavcev in kmetov! Delavci in kmetje! Tega si ne smemo dovoliti! Zahtevamo strogo preiskavo in obsodbo Orjunašev, zahtevamo zadoščenja za umorjenega s. Fakina, Frica, Vulča in neštetih žrtev razrednega boja! ODPRITE JEČE! IZPUSTITE NAŠE SODRUGE! ZAPRITE VANJE ORJUNAŠKE RAZBOJNIKE! KAKO JE BIL UMORJEN SODRUG FAKIN! Po beležkah ubitega Perica, ki jih ima zdaj policija, se je umor s. Fakina godil naslednje: »... moji tovariši so potem odvedli Fakina j v neko gostilno, kjer so ga začeli mučiti in mu vlivati v usta vrelo juho. On se je zvijal, krčil obraz, a ni dal od sebe nobenega glasu. Ponašal se je kot junak do zadnjega hipa življenja. Iz gostilne so ga polmrtvega odvlekli v kamnolom in tam je trboveljska učiteljica predlagala, naj mu kožo zrežejo s telesa in naj ga živega zrežejo na drobne kose. A ker je čas hitel in bi vsak hip lahko prišli rudarji, so izrekli nad Fakinom smrtno sodbo, ki jo je zahteval zlasti Berislav Andjelinovič. Takoj nato so Fakina ustrelili.« ZAKAJ PA JE KOROŠČEVA POLICIJA PUSTILA SO-CIALPATRIOTSKE GENERALE POPOLNOMA PRI MIRU? »Delavska Politika« in »Volksstimme« objavljata poročila o celi vrsti preiskav in persekucij nad socialističnimi delavci po mariborski okolici, na Senovem, v Zalogu in po Gorenjskem. Ni še pretekel en teden, odkar je »D. P.« Koroščevo policijo ob priliki atake na dekaliste takorekoč božala in opravičevala (glej citate v predzadnji štev. »En.«), pa že mora protestirati proti njej. Pustimo ob strani, kako je ta protest beden in priliznjen, oglejmo si samo eno vprašanje: Zakaj pa je Koroščeva policija pustila social-patriotske generale v Ljubljani in Mariboru popolnoma pri miru? Pač dobro pozna svoje zaveznike! Nobene ranice, niti neprilike noče prizadejati social-patriotskim generalom, ki vse delavsko gibanje izdajajo, pač pa ve, da socialistični delavci, zlasti tisti, ki po posameznih krajih odločno nastopajo proti kapitalu in meščanskim strankam, predstavljajo vkljub temu, da so zaslepljeni in 'varani od svojih voditeljev, v gotovi meri razredne elemente. Zato je treba tudi nje sterorizirati, tako kot terorizirajo ves dekalistični pokret, da bi njihov duh klonil, da bi prišel v njih srca strah in da bi jih zagrabil v glavah socialpatriotski protin. Potem bi se kapitalizma in reakcije tako bali, da se ne bi hoteli več boriti, da bi po Petejanovem receptu kar čakali, da — postane gospoda bolj pametna. Trdno upamo, da bodo zdravi razrednobojevni socialistični deiavci raje stopili v enotno fronto z dekalisti proti belemu terorju buržuazije, kot pa zlezli pod klop k socialpatriotskim generalom. Živela enotna fronta vsega proletariata proti kapitalu in reakciji! Dol s socialpatriotskšmi generali, ki pri-jateljujejo z režimom in policijo, da bi to enotno fronto onemogočili! SOCIALPATRIOTJE NISO DENUNCIJANTJE! »Delavska politika« od 12. septembra 1928 je v članku »Blazneži ali zločinci«, objavila tudi to-le: »Najbolj so se pa izkazali dekalisti na svojem nedavnem kongresu, ki je trajal šest tednov v Moskvi in na katerega je šla tudi slovenska dekalistična delegacija, da naberači denarja-za svojo »Enotnost«, ki je slovenski delavci ne marajo plačevati.« Brez komentarja . . . STEKLARJI VZTRAJAJO V BOJU ZA SVOJE ZAHTEVE. V dobi vedno večjega kapitalističnega zatirana se mora delavstvo posluževati vseh zakonitih sredstev, da si izboljša svoj gmotni položaj. Steklarsko delavstvo je bilo prisiljeno, da se je posfužilo za izvojevanje svojih pravičnih zahtev stavke. Plače steklarskih delavcev so bile do skrajnosti mizerne in zahtevam delavstva bi podjetje lahko ugodilo, i oda postavilo se je na stališče, da o kakem povišanju plač absolutno ni govora. Po desettedenski stavki je inšpekcija dela sklicala tozadevna pogajanja, ki so se vršila že dvakrat v Hrastniku, toda brezuspešno. Na zadnjih pogajanjih je delavstvo videlo trdovratnost podjetja, zato je deloma izpremenilo svoje zahteve. Podjetje se je izjavilo, da bo predložilo nove predloge. Ti predlogi podjetja pa so za delavstvo nesprejemljivi iz razloga, ker podjetje v njih zahteva še redukcijo dosedanjih skrajno mizernih plač. Steklarsko delavstvo, ki je v stavki že trinajsti teden, pa vztraja pri svojih skromnih upravičenih zahtevah do svoje zmage, kajti ono ve, da je ono pripomoglo do takega bogastva podjetju. Bojevni duh steklarjev je odločen in trden. Delavstvo je trdno in enotno v vseh tovarnah, v Zagorju, Hrastniku, Rog'aški Slatini in Paračinu. Ostalo delavstvo vseh industrijskih panog pa poživljamo, da nas v našem boju podpira. Naj živi solidarnost celokupnega proletariata! Živel boj steklarjev k zmagi! Zagorje, 18. sept. 1928. Stavkujoči steklarji. ALI HOČEJO SOCIALPATRIOTJE POSTATI NASLEDNIKI ORJUNCEV? Zopet nam poročajo sodrugi iz nekega večjega obrata v Ljubljani, da se je neki socialistični delavec, ko je slišal, da je bil neki dekalist, njegov sotrpin v isti tovarni, aretiran: »Prav je! Zakaj pa ne preneha, ko je prepovedano!« Pred nekaj leti so tako govorili 1 fašisti-orjunci. Sedaj pa že socialpatriotski vodje navajajo svoje zaslepljene pristaše na pot denunciranja, odobravanja belega terorja in nasilstev režima ter policije, na pot socialfašizma! Iztrebimo iz svojih delavskih vrst denuncijantstvo in socialfašizem! RUDARJI — DRŽAVLJANI SHS, SUŽNJI, IGRAČKA TRB. PREM. DRUŽBE. Stanje nas bednih, izmučenih, do zadnje kaplje krvi izsesanih trpinov je obupno, nevzdržljivo, polašča se nas obup, preostaja nam še samo eno: ali poginit kot sužnji ali se pa odločiti za prol. borbo na življenje in smrt.----------Ali človeka dostojno življenje ali častna smrt! Tako kakor se danes z delavci rudarji postopa, tako ne more iti več naprej, temu mora delavstvo napravit konec za vselej — — — Kaj vse počenja TPD s svojim delavstvom? Ko pridejo rudarji v službo, jih enostavno nažene domov, ne ozirajoč se, kako daleč so ti delavci prišli in koliko časa so pri tem zamudili, ali so oškodovani ali niso, na to se vodstvo TPD požvižga. Družba že dolgo časa mrcvari in mrcvari svoje rudarje, ona se odkrito in javno norčuje iz rudarjev, ona jih noče pravočasno obvestiti, temveč jih pusti, da pridejo v službo in šele takrat jih domov pošlje brez vse odškodnine (po pogodbah je obvezno podjetje, če se popreje delavstva ne obvesti, da se ne> bo delalo na prihodnji dan, da plača delavcem polovico dnine, to je: I. kateg. 20 Din rtd. naprej). Do sedaj še sploh nobeden prizadetih tega ni dobil. — Ddfhvstvo je skrajno ogorčeno in zahteva, da se mu za zgubo, ki jo pri tem mora trpeti, plača po pogodbi obvezna zgoraj navedena polovična dnina, ker marsikateri delavec bi si, če bi se praznovanje šihtov pravočasno objavilo, dobil postranski zaslužek. Če mu ga družba ne nudi, tako mu pa še ta zaslužek podjetje prepreči in to zato, ker mora priti v službo na revir in potem ga šele obratovodstvo pošlje domov. Tako ti delavci, sužnji TPD, ostajajo dan za dnevom brez šihtov, brez kruha, to je največji zločin, ki ga inozemski kapitalisti izvajajo nad rudarji, državljani SHS. Podčrtati pa moramo to, da nobeno delavstvo ni tako prizadeto pri praznovanju šihtov kakor ravno delavci iz najslabšega revirnega dnevnega kopa in drobilnika Nežno polje-Agnez. Ob toliko šihtov ni nobeno delavstvo kakor ravno to. Če se v rudniku praznuje en dan, se v Agnezu dva dni, če se drobilnik pokvari ali potre, se pošlje delavstvo domov in tako gre ta igra naprej in brez vse odgovornosti za škodo, ki jo delavstvo s tem trpi. Na drugih obratih se pa zopet dnevno dela »iiber-šihte« tako, da nekateri napravijo periodično po 30 šihtov (perioda 15 dni) (delavnica, obrat, Gvida, separacija in še nekateri obrati), ko ostalo delavstvo na>pravi periodično po 9 do 10 delavnikov. Ali to ni škandalozno? Pri taki upravi je potrebna preiskava, da" se iztrebi to igračkanje TPD z rudarji, ne pa pri mirnih lačnih rudarjih. Toda, mi vemo, da take preiskave gospod Korošec ne bo odredil, da Korošec tega igračkanja ne bo odpravil. To bo storilo šele delavstvo samo, ko bo zopet organizirano v močni strokovni organizaciji. Prizadeti rudarji. SOCIALPATRIOTJE NISO DENUNCIJANTJE . . . V Kruševcu (Srbija) je okrajni glavar izdal sledeči sklep za preiskave v prostorih neodvisnih strokovnih | organizacij in pri aktivnejših sodrugih: »V svrho pobijanja komunistične propagande, po poročilu delavskih zaupnikov in delavske centrale iz Belgrada kot tudi po nalogu odnosno poročilu oddelka ! za državno zaščito itd. se odreja itd.« Kateri so ti »delavski zaupniki« in katera je ta »delavska centrala«, je povedal okrajni glavar sam. Rekel je sodrugom, naj zapustijo komuniste, pri katerih bodo sarrio trpeli, in naj vstopijo v URS (socialpatrfotske strokovne organizacije), ki je — po njegovem — prava delavska organizacija. Izjavil je, da se je razgovarjal s tukajšnjim zaupnikom Delavske zbornice (nastarvljen-cem), ki je pripravljen sprejeti vse, ki se odrečejo ko- munizma. Brez komentarja. ! »Pohod Orjune v Trbovlje 1. junija 1924 je šel na kredit ministra prosvete«, tako1 pišejo zagrebški listi. , s SOCIALPATRIOTJE NISO HLAPCI BURŽUAZIJE! Drži, da je s socialpatrioti resna polemika nemogoča. Se pa izplača od časa do časa iz socialpatriotskih listov kaj izrezati, bodisi zato, da se dokaže, da socialpatriotje niso (?) denuncijanti, bodisi zato, da se dokaže, da niso (?) hlapci buržuazije. »Delavska politika« od 12. septembra 1928, t. j. v številki, ki je bila posvečena obrekovanju in denuncira-nju zaprtih dekalistov, je v članku »Blazneži ali zločinci« objavila tudi sledeče: ». . . Moskva tolaži danes proletariat — z novimi krvavimi vojnami. Moskva si želi novih vojn, dela na nje — samo da bi dobili priliko dekalistični voditelji, da se zablešče v glorijah revolucionarne slave . . .« Socialpatriot, če je hotel priti do tega sklepa, je moral falzificirati sklepe zadnjega kongresa kom. internacionale. On je to storil rade volje. Socialpatriot je izkristalizirana ignoranca. Zato tudi ne čuti potrebe, da bi se pustil podučiti, potom analize gospodarskih problemov, da sedanji gospodarski režim nujno povzrpča vojne. Socialpatriot je tudi dovolj ignorant in ne razume, zakaj se kapitalistične države pripravljajo na vojno prot Rusiji in med seboj. Ker je ignorant je tudi super-sentimentalen in se zjoče do solz od ganotja kadar gleda kako se podpisuje Kellogov pakt, ki bo onemogočil bogvedikaj. On je prepričan, da so vojne odvisne od volje posameznikov in da ima sedaj tako željo in voljo baš Moskva. In ker je tako strašen ignorant, se mož jezi, ako se mu poreče denuncijant in buržujski hlapec. Pa ni niti treba, da se mu tako reče. Saj je dovolj, ako se objavi, kar piše. Delavci namreč niso taki ne-vedneži, kot si socialpatriotje domišljajo. TIRALICA ZA SODRUGOM HLEBCEM. Proti s. Albertu Hlebcu je bila »zaradi hudodelstva po čl. 1. zakona o zaščiti države« izdana tiralica. Razlogi nam še niso znani. Ne vemo, zaradi katerih njegovih dejanj na prebujanju delavcev in kmetov Slovenije bodo sedaj po vsej državi (morda celo izven nje) iskali š. Hlebca, ki je od svojih 29 let že tako nad dve leti življenja ječal po jugoslovanskih ječah. Proč z zakonom o zaščiti države! SODRUG LEMEŽ IZPUŠČEN. V petek 14. t. m: je bil iz preiskovalnega zapora izpuščen s. Lemež in sploh preiskava proti njemu ustavljena. Ostalo je v preiskovalnih zaporih še pet sodrugov (Gustinčič, Jerič, Kovač, Krašnja in Wankmiiller) ter s. Kastrinova. O poteku preiskave ne moremo poročati, ker je —- vsaj za nas —zadeva še nejasna, zakaj drže sodruge. POPRAVEK. V 34. številki »Enotnosti« (z dne 14. sept.) smo v poročilu: »Ponočni manevri žandarmerije v Trbovljah« objavili: »Ko jim je tudi to zaupal, še ga niso izpustili, ampak mu je poročnik napravil še žepno vizitacijQ.« Poročajo nam sodrugi iz Trbovelj, da se zadnje ni zgodilo in da orožniki niso nastopali surovo, vsled česar smatramo za dolžnost, da popravimo to napačno poročilo. — Obenem pozivamo vse sodruge, da v dopisih in poročilih uredništvu javljajo le resnico. LISTNICA UREDNIŠTVA. Zagorje: Oba dopisa prihodnjič. Fr. St., Celje: Oba dopisa prihodnjič, saj ne izgubita aktualnosti. Jakov, Celje: Ker je preveč aktualnega materiala, sm morali izpustiti tvoj dopis. Dopisnik Ivan, Mar.: Zakaj ne dopisuješ več? Sever: Kje so dopisi? Saratov, Beograd: Dopis smo uporabili v članku, kot vidiš. Piši še! IZJAVA. Podpisani Falkner Franjo obžalujem, ker sem vkljub opozoritvii organizacije, katere član sem, podpisal od zadruge brivskih mojstrov predloženi delavni red. Priznam, da sem s tem kršil solidarnost in disciplino svoje organizacije ter prosim vse sodruge, da mi za enkrat oproste to napako, ki jo hočem popraviti s tem, da bom svoje delo v organizaciji podvojil. Ljubljana, 11. sept. 1928. Franjo Falkner, brivski pomočnik. VINSKA TRGATEV! V Delavskem domu v Ljubljani se vrši 30. septembra t. 1. vinska trgatev, katere čisti dobiček je namenjen za žrtve reakcije. Vsi sodrugi in sodružice so vabljeni! Porazfreformistiine strokovne politike. K štrajku kamniških kovinarjev. Štiri tedne že je minulo, oakar je stavka kovinarjev v Kamniku končana in še vedno delavska javnost ne ve, kako je Končana, oni, ki bi morali 0 njenem iziau poročati, molče. Nas je naval policije na našo Korespondenco oviral, da tu o tem prej pisan. Venaar tudi še danes ni prepozno, kajti ueiaivsKi razrea le takrat napreduje, če se iz svojih bojev, zlasti pa porazov, uči. Vzroki stavke so znani: nespoštovanje kolektivne pogodoe, sramotno nizke plače, prisilni akord, šikane i. ur. Ze od jeseni leta 1927 je vladalo meu upravo poajetja in delavci razmerje, Ki je Kazaio na to, ua se oo treba pripraviti na odločen ix>j s podjetjem. Vrankar je ze pri pogajanjih septembra meseca leta 1^7 napovedal ravnatelju tovarne bodoči sestanek za mesec april 1928. JbJoj je bil torej predvidevan več Kot pol leta naprej. 1 oda kaj je storil ooiastni odoor 6MR v Ljubljani m centrala SMK v Belgradu, da pripravi ta boj tako, da bodo kovinarji imeli čim iveč izgleaa na uspeli in zmago v boju s podjetnikom;' Kaj so v to svrho vrhovi SMK štorih.'' V to svrho niso storili ničesar. Nasprotno celo! Dopuščali in podpirali so korake, Ki so bili v korist delodajalcev in v škodo kovinarjev, v škodo organiziranih članovi Več mesecev pozimi so delavci v tovarni »Titan« delali po devet ur dnevno in še iveč; s tem se je polnil magacin, kopičile so se rezerve za podjetje v slučaju stavke. Od 1. do 26. aprila je SMK čakal ua milosten od- • govor podjetja, a kolektivna pogodba je iztekla 1. maja! In stavka? Ali je bila pripravljena, resno premišljena, ali je bii izdelan kak načrt boja? Ne. Gospodje na vodstvu i>MK in Strok, komisije smatrajo stavko za nekak šport, ki se more od časa do časa vršiti, da potem laiiko rečejo: saj vodimo razredni boj. Oni mislijo, da je za stavko dovolj, če par protesionistov zapusti delo in jim da organizacija minimum pooporc, da je s tem že vse urejeno. Visoko cenimo zavednost in bojevnost stav-kujočih, ki so skoraj 3 mesece vztrajah v borbi, toda postopanje in taktiko Saveza Met. radnika v boju kamniških kovinarjev moramo imenovati zločin ne samo nad kovinarji, temveč nad proletariatom sploh. Poraz stavke kamniških kovinarjev je poraz reformistične tarifne politike in strokovne strategije. S. Kavnik z Jesenic je prav pripomnil v svojem dopisu v 32. šteiv. »Enotnosti«, da obsoja Vrankarja, ker ni organizacija ustavila dohoda in sprejema novih delavcev, ako je že v jeseni vedel, da pride spomladi do boja. Toda to priča saino za brezglavost ali brezvestnost teh ljudi. Glavno je pa to-le: Pri izbruhu stavke koivinarjev v Kamniku smo zahtevali upostavo enotne fronte vseh kovinarjev obeh obstoječih kovinarskih zvez: neod- visne SRMIOJ in SMK J. Zahtevali smo enotno akcijo kovinarjev »Titana« v Kamniku in kovinarjev »Osiječke ljevaone«, ki sta last istega podjetnika (deln. družbe). Voditelji SMK so imeli gluha ušesa. Namesto enotne fronte in enotne akcije proti enemu kapitalistu, sta Vrankar in Stanko oblatila zavedne osiješke kovinarje in delavce ljubljanske pivovarne Union, ki so zbirali denar za stavkajoče v Kamniku. O nesolidarnem obna- KLERIKALN1 SOCIALNI DAN. V nedeljo se je vršil v Ljubljani klerikalni socialni dan ali socialni tečaj. Na tečaju so govorile znane klerikalne osebnosti Ušeničnik, 'lersegiav, Gosar in dr., ki se pečajo s socialnimi problemi. Kdor površno čita v »Slovencu« poročila takih socialnih tečajev, si laiiko misli, da imajo gospodje resen namen se boriti proti očetu vsega današnjega zla, proti kapitalizmu. Pa ni treba, da bi se kapitalizem radi takih tečajev ustrašil. Gospodje klerikalni predavatelji na tečajih priznavajo, da kapitalizem nujno povzroča in izziva razredni boj. Obenem se pa izjavljajo proti razrednemu boju. »Slovenec« objavlja vehementne uvodnike proti kapitalizmu. Korošec pa preganja delavce, ki se proti kapitalizmu najresnejše bore. Neprenehoma hvalijo Kreka, pa ne povedo, da je bil Krek v avstrijskem parlamentu najljutejši nasprotnik organiziranega delavstva in je zahteval in dosegel razpust prve železničarske organizacije. Kot svojega duhovnega voditelja smatrajo papeža Leona XIII., ki se ie prvi med papeži začel zanimati za socialne probleme. Ostane pa resnica, da v dobi, ko je Bis-markova Nemčija vodila silen boj proti rimskemu mračnjaštvu, je Leon XIII. indirektno ponudil Bis-marku pomoč proti tedanjemu porajajočemu se delavskemu gibanju. Pri klerikalcih je od nekdaj tako. Delajo se, kot da hočejo zares koristiti revežem, med tem pa reveže davijo in jim onemogočajo raz- šanju osijeških scoialpatriotov je »Enotnost« poročala V; štev. 30. Strokovna politika sociaipatriotov je politika razbijanja enotne ironte delavstva in s tem izdajstva nad razrednim bojem proletariata. Isto se Kaže tudi pri stavki steklarjev. Steklarji v Jugoslaviji stavKajo že 3 mesece, steklarji v Miirz-zuschlagu v Avstriji (.kjer je steklarna last istega podjetniKa Abela) pa delajo noč in dan. Obe stro-Kovni organizaciji sta v amsterdamski internacionali. Kakšna je pomika te internacionale? Politika izigravanja enih delavcev proti drugim, politika razbijanja enotne fronte! Delavstvo si bo priborilo boljši in večji kos kruha ie, ako bo imelo svoje močne razredne in enotne strokovne organizacije, v katerih bo vladalo načelo proletarske demokracije hi svoboda izražanja misli. Kavno nasprotno od tega, kar počno Kristanovi agentje v organizacijah Strokovne komisije. Strokovne organizacije ne smejo biti štaiaža social policijske SSJ, niti podružnice Kristanove banke, niti izKijučevalnice komunistov! One\ bodo lahko izvojevale spoštovanje 8 urnika, izvajanje zakona o zaščiti delavcev, omejile nesramno izkoriščanje žen in mladoletnih in priborile večje plače le, ako bodo razredne in vse-deiavske, to je, da je v njih prostor za vse od kapitala izkoriščane brez razlike strankarske, nacionalne in verske pripadnosti. Nasproti kapitalistični racionalizaciji kartelov in trustov ne zadostuje več izolirana borba posameznih profesij, ki jo gojijo reformisti. Zaradi tega livarji, ključavničarji, strugarji, modeltišlerji, stavbni mizarji itd. ne morejo zmagati vsaka pro-iesija sama zase brez aktivnega sodelovanja in poopore ostalin strok in vsega proletariata. In ravno to zastareio in brezizgiedno politiko zastopa tajnik kovinarjev Vrankar! taka politika kovinarjem ne more prinesti drugega kot poraze. Vrankar je na dan izbruha stavke v Kamniku prinesel sam v uredništvo »Enotnosti« letake in izjavil, da je v 14 dneh zmaga gotova. Povedali smo že tedaj, da je to neverjetno in da se je treba pripraviti na daljši boj in na večjo akcijo. V »Enotnosti« št. 19 in 20 smo povedali naše mnenje in predloge glede stavke in boja kamniških kovinarjev. Danes vse delavstvo in stavkujoči priznavajo, da smo imeli prav. Se nekaj je treba omeniti. Koiiko se je nabralo denarja za podporo s ta v kujoč im v Kamniku po poedinih tovarnah in krajih? Izgovor, da ne smemo kapitalistom pokazati moč solidarnosti proletariata, ne drži. Delavstvo hoče to vedeti, kajti kontrola delavske javnosti nad vsemi solidarnostnimi nabiralnimi akcijami je kot edina garancija za red in poštenost potrebna. Govori se marsikaj o Vran-karjevih obiskih v Kamniku, pri katerih se je za stavkujoče le toliko zanimal, da jih je po feld-vebelsko nahrulil in odšel po svojih potih . . . Do sedaj »Delavec« in »Del. politika« o tem porazu nista govorila. Ako pa sedaj spregovorita po stari njihoivi navadi nestvarno in z »drekači«, bomo še globlje posegli v gnoj socialpatriotizma in reformizma, da se bo proletariat čim prej otresel vseh reiormistov in policajsocialistov in se s tem približal svojemu cilju — zrušitvi kapitalizma. F. W. voj in udejstvovanje. In se družijo z vsemi, če treba tudi s socialisti, proti resnemu stremljenju delavstva, proti resnemu delavskemu gibanju. Zato nimajo in ne bodo nikdar imeli med delavstvom zaupanja. Zato bo tudi nedeljski socialni tečaj šel mimo proletariata in ne bo pustil za seboj nobenih takih posledic, ki bi bile delavstvu koristne. Kdor hoče resno delati za proletariat, mora v zmago proletariata verovati. Vsekakor je zanimivo, da ljudje, ki so napovedali boj marksizmu, so prisiljeni od gospodarskih razmer se pečati s proletarskimi problemi. In tud. to bo kedaj kaj koristilo. ZAŠČITA ČOVJEKA. V Zagrebu izhaja že drugi mesec tednik »Zaščita čovjeka«, neodvisni glasnik za človeške in državljanske pravice. List se neustrašeno bori proti vsem reakcionarnim udarcem, ki padajo na delavce, kmete in zatirane narode v Jugoslaviji. Urejuje ga sijajno hrvatski revolucionarni pisatelj Avgust Cesarec. List najboljše priK.i-zuje vso okrutnost in ves cinizem reakcionarnega režima Glavnjače. Vsem sodrugom in sodružicam najtopleje priporočamo, da ga naroče. Stane 4 Din mesečno, za inozem stvo 8 Din. Naslov administracije: Pej^evičev trg 12 1, dvorišče. Poravnajte naročnino l »SLOVENEC« Z DNE 15. SEPTEMBRA 1928 O STAVKI ŽICARJEV NA JESENICAH. Klerikalci pač dobro čutijo, da strašno reakcionar-stvo, ki ga kaže Koroščev režim, ne more ostati brez posledic med delovnim ljudstvom Slovenije, da se delovnemu ljudstvu odpirajo oči in da začenja razumevati, kakšna reakcionarna kapitalistična klika vodi SLS. Zato iščejo sedaj vse možne povode za demagogijo, da bi svojim pristašem delavcem utrdili omajano vero, da je SLS »delavstvu prijazna«. Zato se je »Slovenec« razpisal. sedaj o stavki žičarjev, kot se je zadnjič o stavki papirničarjev na Vevčah. Na ta način hoče zaglušiti odjek preganjanj, nasilstev in brezzakonitosti Koroščevega režima med delovnim ljudstvom Slovenije. Zato tudi o teh preganjanjih, o preiskavah in aretacijah delavsko kmečkih borcev sploh ničesar ne piše. To vse je znak, da se sam »Slovenec« ne upa direktno zagovarjati svojega voditelja Korošca kot enega najhujših preganjalcev delavskega gibanja, kar jih je v desetih letih obstoja Jugoslavije sedelo na fotelju notranjega ministra. »Slovenec« se postavlja povsod tam, a tudi samo tam na stran delavcev, kjer ne gre za interese klerikalnega kapitala in kjer ne gre za bistvene interese kapitalizma. Zato se je tudi postavil na stran jeseniških žičarjev, ker pri KID odločajo samostojni demokrati, ker je paznik Kalan Sokol itd. Med drugim nam »Slovenec« odkriva, da imajo večino delnic KID v rokah sedaj Italijani in da se nahajajo v upravnem odboru KID znani samostojnodemo-kratski »nacionalizatorji tujega kapitala« dr. Brezigar, ; ljubljanski župan dr. Puc in dr. VVindischer. To si morajo razredno zavedni jeseniški proletarci dobro zapomniti in vztrajno razkrinkavati samostojne demokrate med jeseniškim proletariatom, razne Žerjave, Juvane, Rupnike itd., ki irazirajo o narodnosti in socialnosti, dejansko pa so agenti italijanskih in domačih kapitalistov in izkoriščevalcev, kateri iz garanja in iz bede jeseniškega proletariata kopičijo profite. Razkrinkati je treba te sleparje, ki delavce odvračajo od njihovega internacionalnega boja proti internacionalnem kapitalu, čeprav so sami agentje tujega kapitala! Vse to pa je »Slovenec« odkril zato, da izmaže Koroščev režim in SLS. Jesenice so namreč po izbruhu stavke zasedli orožniki in aretiranih je bilo pet delav-ccv: Mikel, Preželj, Tavčar, Režek in Košir. SLS je na vladi, Korošcu je direktno Rot notr. ministru podrejen ves policijski aparat — »Slovenec« pa zavito trdi, da so gotovi krogi »proti SLS in proti vladi dr. Korošca« to dosegli. Ni razumljivo in ne sme biti razumljivo, da »gotovi krogi« komandirajo žandarje, a ne njihov šef dr. Korošec in klerikalni veliki župan. Ne, dragi »Slovenec«, orožniki ne bi tako postopali z delavci, če jih ne bi režim naganjal proti njim! Da so potem izpustili aretirane delavce, proglaša »Slovenec« za veliko zaslugo SLS. Za kaj pač naj bi jih držali v zaporu, če niso ničesar zakrivili? Vse skupaj je gola igra. Kleroradikalski režim jih je dal aretirati in jih je moral izpustiti, ker ni bilo vrzoka za aretacijo. Klerikalci pa se sedaj farizejsko bahajo, da so oni ustavili preganjanje nedolžnega delavstva. Razkrinkati je treba to demagoško igro klerikalcev, ki se bo še mnogokrat ponavljala, kajti klerikalci bodo še naprej preganjali delavstvo in bodo še naprej hoteli odgovornost za preganjanje valiti s svojih ramen — na »gotove kroge«. ATAKA NA KOMUNISTE V OSIJEKU. Osiješka policija je izvršila okrog 4(J preiskav in aretirala 18 sodrugov. Obenem je še zapečatila prostore sodružnega lista »Riječi Radnika i Seljaka« in s tem onemogočila nadaljno izhajanje. Enake in podobne vesti imamo iz vseh krajev cele države. Vsepovsod preganjanja. To je prinesel Korošec delavskemu razredu. Ni bil zastonj junak Zaloške ceste. V njenem znamenju vlada danes. Vsled pomanjkanja prostora ne moremo objaviti poročii o preganjanjih iz vseh krajev. Sodrugi naj naročajo tednik »Zaštita čoveka«, ki prinaša o vsem terorju najpopolnejša poročila. (Glej notico »Zaštita čoveka«!) ZAGREBŠKA »BORBA«. Najhujše divja režim nad zagrebško »Borbo«, ki je najrazširjenejše in najmočnejše glasilo delavsko kmečke misli v celi državi. Vsaka številka brez izjeme je zaplenjena. Druga izdaja je vedno pobeljena. Policija aretira zaporedoma odg. urednike, upravnike in lastnike »Borbe« in na vsak način hoče »Borbo« zadaviti. Toda zavedni hrvatski delavci in kmetje, ki so doslej od 1921 naprej znali ohraniti »Borbo« skozi vsa leta težkih preganjanj, krize, bede in brezposelnosti, ki so zmogli z nabiranjem novih naročnikov in z zbiranjem velikega j tiskovnega sklada letos doseči, da izhaja sedaj dvakrat [ tedensko, se ne bodo bali novih žrtev, da vzdržijo svoje i glasilo, ki glasno kliče delavce in kmete v rdeče bojne vrste. Živela »Borba«! Živela »Enotnost«! j Živel skupen boj vseh delavcev in kmetov Jugo-j slavije proti belemu terorju, proti režimu velesrbske kapitalistične klike, proti vojni nevarnosti! Živela svoboda! Kai pišejo delavci in kmetie? N. LENIN: Lev Tolstoj kot zrcalo ruske revolucije. (Izšlo v 35. štev. »Proletarija« z dne 24. sept. 1908.) j Mogoče bo na prvi pogled izgledalo čudno in nenaravno, če postavljamo ime velikega umetnika poleg revolucije, ki je očitno ni razumel, ki se ji je očitno izogibal. Ne moremo vendar nekaj označiti kot zrcalo, kar očitno ne podaja pravega odraza stvari. Toda naša revolucija je zelo kompliciran pojav: med množico njenih neposrednih izvrševalcev ‘ in soudeležencev najdemo mnogo socialnih (družbenih) elementov, ki tudi očitno niso razumeli dogodkov, ki so se tudi izogibali zgodovinskim nalogam, pred katere jih je postavil tok dogodkov. In če imamo opraviti z resnično velikim umetnikom, se ta gotovo ne bo mogel izogniti, da ne bi v svojih delili odražal vsaj nekoliko bistvenih strani revolucije. Potreben je odkrit in jasen odgovor na vprašanje: Kaj .povzroča ogromna protislovja v »tolstojanstvu«, kateri nedostatki in slabosti naše revolucije se odražajo v teh protislovjih? Protislovja v delih, v naziranjih, v naukih in v šoli Tolstega so kričeča. Na eni strani genialni umetnik, ki je dal ne le slike iz ruskega življenja, ki jim ni primere, temveč tudi prvovrstna dela svetovne literature. Na drugi strani veleposestnik in norec v Kristusu. Na eni strani znamenit, neposreden in silen protest proti družabni laži In nepoštenosti, na drugi strani »tolstoja-nec«, t. j. obrabljena, histerična žalostna cunja, ki nosi ime ruski intelektualec, ki se javno bije po prsih in govori: »Slab sem, ostuden sem, toda jaz sebe moralno spopolnjujem: ne jem več mesa in se hranim sedaj z riževimi) kotleti.« Na eni strani brezobzirna kritika kapitalističnega izkoriščanja, razkrinkanje nasilstev vlade, komedije justice in državne uprave, razkrivanje vse globine nasprotstev med naraščanjem bogastva In pridobitvami civilizacije ter naraščanjem bede, podivjanosti in muk delovnih množic; na drugi strani bedasto pridiganje: »Ne upiraj se zlu s silo!« Na eni strani najtrez-nejši realizem, trganje vseh in vsakojakih krink, na drugi strani pridiganje ene najnizkotnejših stvari, ki obstojajo na svetu, namreč religije, — stremljenje na mesto uradnih popov postaviti pope iz nravnega prepričanja, t. j. kultiviranje (gojenje) najbolj rafiniranega in zato posebno zoprnega popovstva. Resnično: O ti bedna in vendar blagoslovljena, O ti mogočna in vendar onemogla matuška Rusija. Da Tolstoj spričo takih protislovij absolutno ni mogel razumeti delavskega gibanja in njegove vloge v boju za socializem kot tudi ruske revolucije, leži na dlani. Vendar niso protislovja v nazorih in naukih Iol-stega nikake slučajnosti, temveč izraz onih kontradiktornih (protislovij polnih) pogojev, pod katerimi se je razvijalo rusko življenje zadnjo tretjino 19. stoletja. Patriarhalna vas, šele včeraj osvobojena tlačanstva, je bila izročena kapitalu in fiskusu (državni blagajni) dobesedno v izropanje. Stari stebri kmečkega živjjenja, stebri, ki so držali dejansko stoletja, so se nenavadno hitro zrušili. In nasprotij v nazorih Tolstega ni presojati z vidika modernega delavskega gibanja in modernega socializma (taka ocena je seveda potrebna, toda ne zadostuje), temveč z zrelišča onega protesta proti ulamljajočem kapitalizmu, proti ruinirarfju in proletari-ziranju množic, z vidika tega protesta, ki je moral nastati v patriarhalni ruski vasi. Tolstoj je smešen kot prorok, ki hoče iznajti nove recepte za rešitev človeštva in prav obžalovanja vredni so zato inozemski in ruski »tolstojanci«, ki hočejo ravno najslabotnejše strani njegovega nauka povzdigniti za dogmo. Tolstoj je velik, v kolikor izraža ideje in razpoloženja, ki so objele milijonske množice ruskega kmetskega ljudstva v času nastopa meščanske revolucije. Tolstoj je originalen, ker celokupnost njegovih nazorov, v celoti škodljiva, izraža ravno posebnosti naše revolucije kot meščanske kmečke revolucije.* Ako gledamo protislovja v nazorih iz tega vidika, vidimo da so ona resnično zrcalo kontradiktornih pogojev, v katere je postavljena zgodovinska delavnost kmetskega ljudstva v naši revoluciji. Na eni strani je stoletni pritisk tlačanstva in so desetletja forsiranega obubožavanja po reformi (t. j. po odpravi tlačanstva leta 1861. Op. prev.) nakopičila ogromno množino sovraštva, ogorčenja in obupne odločnosti. Stremljenje, temeljito pomesti z oflcijelno cerkvijo in veleposestniki skupaj z njihovo vlado, razbiti vse stare oblike zemljiške lastnine, očistiti vso deželo in namesto policijske in razredne države postaviti skupnost svobodnih in enakopravnih malih kmetov — to stremljenje se vleče kot rdeča nit skozi vse zgodovinske korake kmetov v naši revoluciji in brez dvoma odgovarja duhovna vsebina spisov Tolstega mnogo bolj temu stremljenju kmetov kot abstraktnemu »krščanskemu anarhizma«, — kot včasih ocenjujejo »sistem« njegovih nazorov. * Kjerkoli v tem članku Lenin govori o ruski revoluciji, je razumeti prvo rusko revolucijo leta 1905, ki ni prešla okvirja meščanske revolucije. Na drugi strani se je kmečko ljudstvo v svojem stremljenju po novih oblikah sožitja zadržalo zelo nezavedno, patriarhalno in neumno napram vprašanju, kako naj ita skupnost izgleda, s kakšnim bojem naj se doseže svoboda, kakšne voditelje more imeti kmečko ljudstvo v tem boju, zakaj je potrebno strmoglavljenje cari-stične oblasti za uničenje veleposestniške zemljiške lastnine. Vsa preteklost je učila kmečko ljudstvo sovraštva proti veleposestniku in »činovniku«, ni ga pa učila in ga tudi ni mogla učiti, kje naj poišče odgoyor na ta vprašanja. V naši revoluciji se je resnično boril le manjši del kmetskega ljudstva in se v to svrho vsaj nekako organiziral ter se je le čisto majhen del dvignil z orožjem v roki za uničenje sovragov, za uničenje carjevih hlapcev in braniteljev veleposestništva. Večina kmetov je tarnala in mislila, rezonirala (modrovala) in sanjarila, pisala prošnje in pošiljala »priprošnjike« — popolnoma v duhu Leva Nikolajeviča Tolstega! In kot se vedno dogaja v takih slučajih, je tolstojanska abstinenca od politike, tolstojansko zanikanje politike, .pomanjkanje zanimanja in razumevanja za politiko, je imelo vse to za posledico, da je razrednobojevnemu in revolucionarnemu proletariatu sledila Ie manjšina kmetov, medtem ko je večina postala plen onih breznačelnih in lizunskih meščanskih intelektualcev, ki so, imenovani kadeti,* 'tekali na shode trudovikov ** in v predsobe Stolipina,*** beračili, delali kravje kupčije, kompromisarili, obljubljali kompromise, — dokler jih ni Stolipin z brco svojega vojaškega čevlja vrgel ven. Tolstojeve ideje so zrcalo slabosti in pomanjkljivosti naše kmečke vstaje. Ena pridobitev prvih let revolucije in prvega poraza v revolucionarnem boju množic je iznad vsakega dvoma, namreč smrtni udarec, ki je zadan prejšnji obzirnosti in popustljivosti množic.* Meje so postale ostrejše. Razredi in stranke so se medsebojno oddelile. Pod udarci Stolipinovega kladiva bo pri vztrajni dosledni agitaciji revolucionarnih socialdemokratov ustvaril ne samo proletariat, temveč tudi kmetsko ljudstvo bolj železne borce, ki bodo vedno manj padali v naš zgodovinski greh tolstojanstva. * Našim demokratom in klerikalcem podobna stranka. Op. prev. ** Našim radičevcem in zemljoradnikom podobna stranka. Op. prev. *** Revolucionar, ki je udušil rusko revolucijo leta 1906. Op. prev. * Dejansko je to po’ iTTta oktoberska delavsko kmečka revolucija Op. prev. TRŽIČ. Tu so se vršile preiskave pri 16 sodrugih 3., 4. in 5. septembra; Zaplenili so le slike s. Vuljča, prvojunijskih žrtev in obletnice Zaloške ceste. Enemu sodrugu so žandarji prigovarjali, naj odpove »Enotnost«, ker je ta list proti obstoječim zakonom. »Enotnost« nam hočejo uničiti, naročnike za-strašiti! Ne dopustimo tega, sodrugi delavci in kmetje! Naš odgovor mora biti: Še enkrat loliko naročnikov in dvakratni tiskovni skiad! Lap. TRBOVLJE. Rudarji v tej sajasti dolini smo doživeli zopet nov način izkoriščanja po TPD. Ze tri tedne se pojavlja občutno pomanjkanje vagonov. Doslej je TPD vnaprej javljala praznovanje vled tega ali tega razloga, ali sedaj pa hodimo v službo in ko pridemo na obrat, nam enostavno rečejo: Danes greš nazaj, se ne dela ni vozičkov. Iako so v pretečenem tednu rudarji na nočni tretjini šli šestkrat na šiht ali trikrat do petkrat zastonj. Kaj takega se ni dogajalo še nikdar, niti za časa avstro-ogrskega cesarstva, a pod vlado »največjega Slovenca« dr. Antona Korošca se pa to dogaja redno že nad dvajset dni- TPD kaznuje vsakega delavca za vsak izostali šiht z globo 10—15 Din, rudarjem pa, ki pridejo na delo, ne da ničesar, dasi je obvezna plačati Vt šihta, če delavcu dan popreje ne pove, da prihodnji dan ni službe. Imamo II. rudarsko skupino, ki je le malo aktivna, baje šele na poziv ravnatelja se je odločil lokalni načelnik glede intervencije radi vagonov, seveda je to pomoč družbe. Ali zahtevamo, da se vse praznovane šihte plača, za vagone pa naj skrbi TPD. Zahtevamo, da se II. skupina aktivizira, da si preskrbi svoj prostor, da prične takoj z rednimi diskusijami. Potrebno je tudi, da se k sejam dostavijo vsem zaupnikom vabila vsaj najmanj 48 ur pred sklicanjem, ne tako kot sedaj, ko je bila seja sklicana za 16. sept., pa vabila 15. sept. ob 4. uri popoldan še niso bila izdana; ni čuda, da je potem seja nesklepčna. Vzhodno okrožje. Tukaj se vrši veliko varčevanje za to, da bi se vršilo vse v akordu. Vsa zamuda in čakanje na vodičke se delavcem šteje v akord in premijo (tako, da rudar komaj zasluži na odkopu 40—50 dinarjev), dočim je TPD obvezna vsako tesarenje, spravljanje lesa in krajnikov, povzetje stropa in pomanjkanje vozičkov zaračuniti separatno in plačati toliko, kolikor rudar zasluži pri dobavi premoga. Polaj. 1 am se je pokvaril parni stroj v kopalnici in so ga pričeli popravljati v soboto. Ker se mora nedeljsko delo plačati s 50% več, je obratovodja v nedeljo ustavil popravilo radi prihranka 50% pri šihtu, dočim so se rudarji morali kopati v mrzli vodi. Kaj je vodstvu obrata za zdravje ljudi, samo da se špara za še večje profite akcionarjev. Kje je tu zdravstvena oblast? Kje inšpekcija dela? Zapadno okrožje. Tukaj baje obstoja neko pristransko' razmerje šihtmajstra in nekaterih paznikov do gotovih delavcev, tako da ti delavci dobijo vedno dobre orte in služijo od 100—212 Din in poleg tega razmeroma manj fajrajo kot ostali, ki imajo slabe orte in ne morejo zaslužiti niti hernšihta. »Baje« obstojata tudi dve gostilne, kjer ne manjka dobre kapljice med prvimi in drugimi gori navedenimi. Guida, jašek III. Tukaj se delavstvo psuje in zmerja po nekem st. pazniku, ki se je baje izrazil, da kdor ne bo do 9. ure do>poldne od dela moker, temu da bo v gobec napljuval, da bo moker. Tudi kruha ne sme v njegovi prisotnosti nihče jesti, sicer je drugi dan takoj premeščen v štirc. Zunanji obrat. Tukaj je pa neka posebno čudna oseba, ki nadomestuje upokojenega ing. Krasnika. Ta oseba zahteva veliko snage, po samskih stanovanjih hoče uvesti kar po vojaško, nasprotno pa ne da nič popraviti in strežkinje zaslužijo do 150 Din za 14 dni, dočim od njih zahteva polovico več dela kot imajo predpisanega v hišnem redu. Tudi zahteva od samcev, da šihtnih čevljev in sekir ne smejo imeti doma, če pa mu hočeš ponižno povedati, da kopalnica ne odgovarja njegovim zahtevam, pa te ozmerja. Mi pozdravljamo čistoto ali priporočamo pa prvo, da potrebno uredi IPD, da plača osobje delu in času primerno, potem pa naj zahteva red, ki ga hoče sedaj imeti. Agnes. Nežno Polje. Tu je večina delavstva na hernšihtu, a tu se praznuje kar na debelo, ljudi se po-lašča obup, ker zima se bliža, delavci so po trgovinah dolžni na hrani, kaj bo z obleko? Kje je kakšna oblast, da zaščiti delavstvo pred izkoriščanjem mednarodne kapitalistične TPD? Take oblasti pri nas ni ... Policija je izvršila pri več sodrugih preiskave zaradi suma protidržavnega rovarjenja, a ni imela s seboj izvežbanega specijalista, ki bi bil z lahkoto našel pri vsakemu rudarju in njega družine članu neugnanega komunista želodec, ki grozi vsakemu uničiti življenje in s tem tudi svet. Želeli bi, da Koroščev režim na novo preišče in sicer stanje delavstva z zdravniki, z dobrimi računarji pa višino velikanskih dobičkov lastnikov TPD in zagotoviti naše komuniste želodce, ki nam vsled pomanjkanja grozijo ohromiti ves organizem. S tem bo očuvana država pred najhujšo nevarnostjo, orožništvo in delavstvo pa 'bo imelo v ustavi zajamčen nočni mir. Delu čast in oblast! Del. dop. Separacija. Rudarji na separaciji so v celem minulem tednu, t. j. od 9. do 16. sept. na nočni tretjini (šihtu) napravili komaj dva delovnika (šihta). Tudi na vzhodnem okrožju so rudarje na nočni tretjini pošiljali domov. Vse obsodbe je pa vredno to, da se je na tem revirju pošiljalo rudarje tudi zjutraj in popoldan domov in to samo take, ki so na hernšihtu in vse tesarje (zimerhajerje); ostalih pa, ki delajo na odkopih (kolnortih) in so njih zaslužki veliko večji (80— 150 Din), niso poslali domov. Za tesarje — zimerhajerje — ni bilo vozičkov, a za kolnorte — odkope — pa dovolj. To je zločin, da se tistim, ki so najbolj potrebni zaslužka in ki se jih sploh najslabše plačuje z mizerno dnino, kruh odvzema in jih prepušča na milost in nemilost gladu, na drugi strani pa se daje tistim več zaslužka, ki niso toliko prizadeti. Ne da bi tem ne privoščili, toda nasprotujemo sistemu take uprave. Pravično postopanje in red hočejo rudarji. Na zapadnem okrožju se kaj takega ne dogaja, kakor je slišati od raznih sodrugov. Zakaj pa se to na vzhodnem revirju dogaja, bomo prihodnjič pojasnili bolj. Izkoriščani. DOBRUNJE. Dne 7. t. m. smo pokopali v Bizoviku enega najboljšega našega sodruga Miha Brajerja. Zadela ga je srčna kap. Z njim je izgubila naša podružnica »Svobode« moža železne volje do dela. Bil je naš odbornik in svetovalec. Pogreba se je udeležilo članstvo polnoštevilno z vencem. Sodrug Bricelj se je v imenu »Svobode« ob odprtem grobu poslovil od borca za proletarsko misel, ki je bil član na mestu. Ni se ustrašil, ko je padžl bič Teakcije po nas, ni se ustrašil nobenih žrtev za delavsko idejo, on naj nam bo vzgled. Marsikomu je bilo strašno hudo, ko je gledal, da koraka kader dobrunj-skega proletariata na njegovi zadnji poti. S tem smo pokazali našim nasprotnikom, da spoštujemo človeka, ki dela za naš delavski pokret. Sodrugi in sodružice! Poživimo delavski pokret, poživimo »Svobodo«. Počasi se utrjuje delavski pokret pri nas, ali sigurno. Naj nas ne zlomi nobena sila, naj nas ne plaši še tako kruta reakcija, naprej za svobodo in pravico, za enakost vseh ljudi. Delu čast in oblast! Niko. SOCIALPATRIOTJE NISO DENUNCUANTJE . . . Na strokovnem shodu oblačilnih delavcev 2. septembra v Belgradu je socialpatriot (pravzaprav zedinjaš) Stojan Stankovič s prstom pokazal policiji, katere delavce naj aretira. Policija je nato obsodila štiri aretirane delavce brez vsakega razloga na 10 dni glavnjače. Brez komentarja. MISLI DELAVCA. Cital sem zadnjo »Delavsko politiko«, ki bi se pravilnejše imenovala delavstvu škodliiva laž. Do sedaj je imela dve strani inseratov, v zadnji številki pa razen uvodnika, pisca iz Zaloga pa o steklarskem štrajku ni objavila drugega kot samo gnojnico na dekaliste. Tako pisanje se gnusi vsakemu poštenemu socialističnemu delavcu. Ker vidim, da napada voditelje, ki so mnogo prestali za proletariat v ječah in to ravno v času, ko vrši Koroščev režim največje nasilje nad njimi, moram reči: Sram vas bodi, da napadate sodruga, ki vam ne more odgovarjati. Poštene zavedne delavce ne boste motili z lažmi, pa tudi vašega denuncijantstva se ne strašimo. Kličem pa vam: Pustite strokovne in kulturne proletarske organizacije v miru! Taki ljudje ne spadajo v nje. IZ TOBAČNE TOVARNE V LJULJANI. Zadnji čas se zelo mnogo obljubuje tobačnim delavcem, a gotovo ostane zopet vse pri obljubah, čeravno »Slovenec« že ugotavlja, da so dejanja tukaj. Naš delavec pa vidi, da ni nobenega uspeha in še vedno nima druzega »zboljšanja« kot visoke kazni' za vsako malenkost. Zadnja delegacija v Belgrad je prišla prav bahavo, govori vse mogoče delavcem, a si niti ne upa sklicati sestanka ali shoda, da pove delavstvu resnico, koliko da bi plačilni pravilnik zboljšal plače. Kakor se pa vidi, imajo vsi strah pokazati pravo stran pravilnika, ki bo le za zaupnice prve in druge vrste. Odklanjamo tak pravilnik, ki jemlje iz enega delavskega žepa, pa daje v druzega. Delavci, dovolj je tega slepomišenja! Organizirajmo se, skličimo shode, da povemo pravo stališče. Nam ne koristi, če sprejme delegacijo prav prijazno ta ali oni poslanec, minister in jo s prav lepimi besedami odprav/. Zahteve so naše prav pravične: plače naj odgovarjajo predvojnem stanju tako, da ne izgubi nikdo na plačah. Zadnji osnutek pa kaže, da skoro polovica delavcev izgubi na mezdi in še 3. in 4. kategorija praznike. To je težek udarec. Dovolj sta dve kategoriji, praznike naj se plača vsem, draginjske doklade naj se spremene v plačo, da naj se mogočo podlago za pravilnik o pokojninah, da dobi naš ^delavec tako pokojnino, da bo kot vpokojenec pošteno živel. Skrajni čas je, da uprava izda oba pravilnika, da se urede te žalostne razmere v naši tovarni. Mnogi hodijo ob palici, treba pa je videti naprej, da ne bo mogoče, kar predvideva ta slabi delovni red: da gara delavec 40 let, delovna doba naj bo 30 let. Delavstvo, ki je preživelo to svetovno vojno, ni tistega zdravja kot Piejšnje generacije. Ni častno za Ljubljano, da ima tako žalostne razmere v tobačni tovarni, da delavstvo mnogo manifestira, a namesto da uprava ustreže tej malenkostni zahtevi, pa hoče še poslabšati sedanje stanje. Živeti s 30 do 35 Din dnevno, pa še polno odbitkov pri tej draginji, je nemogoče samcu, kaj šele mnogoštevilni družini. Mnogo se zahteva od naroda dobra vzgoja. Šola zahteva stroškov toliko, da marsikateri starši si morejo vse to od ust potrgati in gladujejo; a tega ne vidi delavstvo pri nas, kjer je mnogo samic, tu obvlada sam egoizem. Še manj pa vladajoča gospoda to uvideva. Dajte nam poštene plače in pokojnino, da se starejši umaknejo v pokoj, dovolj je zunaj brezposelnih. Naših prošenj pa do sedaj ni uslišal noben minister, nobena vlada. Hodili smo prav okrog vseh. Zadnji delegaciji je g. Korošec, slovenski ministrski predsedniik, obljubil, pa vse nič. Tu se neha vsa krščanska ljubezen in ves socialni čut. Delavci, združimo se vsi v eno organizacijo, da dovolj pritlsnamo na to dobičkarsko družbo, ki ima ogromni dobiček in deoar za vse drugo, samo za delavca ne. Delu čast in oblast! Zbirajte za tiskovni shladi II. IZKAZ TISKOVNEGA SKLADA od 12. do 19. septembra 1928. Trbovlje: Sodružica Savinšek Marija je zbrala na blok št. 10 Din 16.— (16 listkov po 1 Din). Med darovalci so tudi ss. Žagar Marija, Koritnik Lukež in Novak Marija. — Zbirka s. J. G.: Ivan Herman 5, Trpin 5, Bo-nitac 3, Lokar Ivan 1, Zupan Ivan 2, skupaj 16. — Na polo št. 093 so še darovali sledeči sodrugi: Tanšek Ivo 5, Cerar Josip 5, Vodopivec Ivan 5, Pisek Jože 2, Škorjanc Franc 2, Matko Franc 2, skupaj 21. — Skupaj Din 37.—. Maribor; Nab- pola 047: Neimenovan 10, boljševik 2, Dol z glavnjačo 2, Bajde Franc 2, Neimenovan 4, komunist 5, skupaj 25. — Na nab. pok) št. 051: Garneš 5, Tašner 2, Kropf 2, Grosmann 2, Kmetič 2, skupaj 13. — Skupaj Din 38.—. Št. Jernej in okolica: Skupina »Za boljšo bodočnost« 36, C. F. 2, skupaj Din 38.— (poslal s. Simončič). Ljubljana: Zaradi socialpatriotskih denunciacij 1.50, M. J. 4, Blažič Alojz 10, skupaj 15.50. — Ljubljana VII: Štrumbelj 5. — Javornik: Za rdeči Javornik 8. — Maribor: Digula 25. — Zagreb: Grabar 10. — Trbovlje: Jerman Franc 2. — Skupaj Din 65.50. II. izkaz skupaj Din 178.50. 1. in II. rzkaz skupaj Din 634.50. Pripomba: Kljub intervenciji našega odg. urednika policija ni vrnila odnešenega bloka. Zato naj sodrugi počakajo na prih. štev., kjer objavimo dodatek k prvemu izkazu. NAROČNIKOM »ENOTNOSTI« V TRBOVLJAH. Sodrugu J. G., revizorju »Enotnosti* v Trbovljah so plačali sledeči naročniki zaostalo naročnino: Lisac Ivan 15, Poboljše Jože 10, Vilčnik Franc 20, Jamšek Rudolf 12, Vresk Viljem 5, Vengust Franc 5, Hauptman Andrej 6, Sluga Avgust 15, Sekili Ivan 5, Jerman Franc 5. Krajnc Franc 20, Dolanc Ivan 15, Golouh Rudolf 15, Herman Ivan 12, Zavrl Ivan 20, Guzej Jernej 40, Šalamon Jernej 10, Muren Filip 25, Buršič Jože 30, Kern Anton 15, Čebin Mirko 30, Plahutnik Franc 5, Korent Filip 20, Alič Anton 35, skupaj 390 Din. Dalje: Koncilja Franc 20, Zakušek Ivan 20, Jerman Franc 10, Novak Anton 30, skupaj 80 Din. Denar je uredništvo v redu sprejelo. Pozivamo vse trboveljske naročnike, da redno vsak mesec plačujejo s. revizorju J- G. naročnino. On Jo bo skupno vošlHat upravi. Podpirajte irtve reakciie! PROLETARIAT NE SME POZABITI ŽRTEV SVOJE BORBE! ZA ŽRTVE REAKCIJE. II. izkaz za Ljubljano mesto in okolico od 21. avgusta do 16. septembra 1928. Tigri 129 Din, Vinko iz Šiške 4, Gustinčič 50, Zrin-šek 10, Lampič Fr. 4, Lampič Iv. 5, Anžič 1, Justin 2, Blaž 2.50, Nepoznan 3, Stanko 14, Vanjo 5, Blok 12, Nepoznan 5, Jurčič 5, Borci 20, Mladi fantje 15, Albus 60, Živ. Sovj. Rusija K Slava s. Vulču 7, Mladi fantje 20, Pola (Danilo) 26.50, Voina vojni 29.50, Krim 12. Podpore žrtvam Koroščevega režima: Lojze 10 Din, Jurij 10, Poletje 5, Franc 5, Janez 8, Albin 5, Vinko 10, Franc 5, Justin 10, Tine 4, M. T. 22, M. V. 83, Šabec Alojz 5, Ivan Saje 5, Vanjo 10, nepoznan 3, Dol z zakonom o zaščiti države 5. Skupaj Din (60,50. Zagorje: 68 Din, Za povojni jok, razgl. (s. Bauer Joško) 80, 2. sept. zbranq ob priliki Mladinskega dne na Sv. Planini 110. Skupaj 258. Velenje: Stropnik 20, Lekš 4, razglednice 6. Skupaj Din 30.—. Javonuk: Blažič 10. Vsega skupaj se je nabralo Din 958.50. Sodrugi In sodružice! Zbirajte In daru /- > e reakcije, kajti le razred, ki svojih žrtev ne uOz*£v ib svojemu bednemu položaja, dokazuje, da r < ir iiti potrebo solidarnosti.