Glasilo Občine Mengeš, november 2015, letnik XXII, številka 10 Prvega novembra je tudi mengeško pokopališče razsvetlil soj sveč in spomina na rajne. V katoliški cerkvi pa je ta dan praznik vseh svetih, dan ko godujejo majhni, preprosti, neznatni svetniki, ki so »utonili« v množici svetih. 24.11. in 8.12.2015 ob 18. uri / '( /K / fi /ff-? /o* /a- i is-exxj 9/i Vabilo na delavnico - brezplačno OBLIKOVANJE GLINE V »TURISTIČNI SPOMINEK DOBENA« IN IZDELOVANJE ADVENTNIH VENČKOV ALI NOVOLETNIH OKRASKOV v soboto, 28. novembra 2015, ob 9.30 uri, v ateljeju Brigite Herjavec na Dobenu 56. Delavnice vodita Brigita Herjavec in Matic Sever. Informacije in prijave: (Brigita, tel.: 031 616 610) Prireditelj: TURISTIČNO DRUŠTVO DOBENO V SOBOTO 5. 12. 2015 OB 15.00 NAS BO V CERKVI SV. MIHAELA V MENGŠU OBISKAL SVETI MIKLAVŽ. V TOPOLAH PRI KAPELICI SV. LUCIJE POD PLEŠO PA OB 18.30. VABIMO VSE PREDŠOLSKE OTROKE IZ MENGŠA IN TOPOL, DA SE SKUPAJ S STARŠI UDELEŽITE NJEGOVEGA OBISKA. Ilustracija Leon Zuodar { '»¡j \ MIKLAVŽ NA DOBENU za otroke Dobena Obiska/i nas bo v soboto, 5. decembra 2015, ob 17.00 uri - Kmečki turizem Bbaž Koordinator: Meta Seian - prosimo prijavite svoje otroke, (tel.: 041 389 536 ) Prireditelj: Turiftično društvo DObeno Prireditev sofinancira Občina Mengeš MIKLAVŽEVO 1 PISMO OTROKOM IZ LOKE PRI MENGŠU t SPOROČAM VAM, DA BOM SEL LETOS S SVOJIM SPREMSTVOM SKOZI VAS V SOBOTO, 5. DECEMBRA 2015! POČAKAJTE ME PRI KAMNITEM MOSTU SREDI VASI OB 17.30. OBDARIL BOM VSE PREDŠOLSKE OTROKE IN ŠOLARČKE PRVEGA RAZREDA! NO, TUDI TISTI MALO VEČJI, ČE BOSTE PRIŠLI, NE BOSTE OSTALI PRAZNIH ROK! Vaš sv. Miklavž Za Miklavževo obdarovanje bosta poskrbela KD Antona Lobode in Občina Mengeš! 04 Občina 06 Intervju 09 Mengeški utrip 20 Zanimivo 21 Izpoved 22 Šport 27 Iz življenja cerkve 27 Kultura 31 Politika 32 Pisma bralcev 33 Zahvale 35 Križanka Trudimo se, da bi bili dobri! SODELUJTE V MENGSANU Priporočila za nenaročene prispevke o dogajanju v Občini Mengeš: članki morajo biti opremljeni s polnim imenom in priimkom, naslovom avtorja in dopisano telefonsko številko, na kateri je mogoče preveriti avtentičnost. Uredništvo si v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi zmožnostmi pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, spreminjanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov. Nenaročeni prispevki se ne honorirajo. Potrebno jih je oddati v formatih .doc, brez oblikovanja, vnesenih fotografij in grafik. Digitalne fotografije (vsaj ena je obvezna k vsakemu članku) pošiljajte kot samostojne datoteke v .jpg formatu ter velikosti vsaj 1 Mb. V besedilu dopišite stavek o vsebini fotografije in navedite avtorja. Dolžina prispevkov je lahko največ 1.500 znakov s presledki, v vsakem primeru pa je priporočljiv dogovor z urednikom. Zadnji rok oddaje za naslednjo številko je zadnji dan v mesecu. Hvala za vaš trud! Prispevke in oglase oddajte do 30. novembra 2015. MENGSAN - JAVNO GLASILO OBČINE MENGEŠ Izdajatelj: Občina Mengeš, Slovenska cesta 30, 1234 Mengeš, www.menges.si; Odgovorni urednik: Edvard Vrtačnik, 041 490844, e-pošta: mengsan@menges. si; Uredniški svet: Matevž Bolta, Aleš Janežič, Bogo Ropotar, Jože Vahtar, Mirjan Trampuž, Matej Hribar, Tomaž Štebe; Uredniški odbor: Primož Hieng, Maša Skok, Štefan Markovič; Lektoriranje: Artline d.o.o.; Oblikovanje in prelom: Artline d.o.o., tel.: 01 7291190, artline.design@siol.net, www.artline.si; Tisk: Schwarz, d.o.o.; Distribucija: Pošta Slovenije d.o.o. in Primož Kržan, tel.: 01 7237296; Oglasi in zahvale: Občina Mengeš, tel.: 01 7247106, e-pošta irena.podborsek@menges.si; Naklada: 3000 izvodov; Revija: izide enajstkrat na leto, je brezplačna in jo dobi drugi petek v mesecu vsako gospodinjstvo v Občini Mengeš, vpisana je v razvid medijev MK pod zaporedno številko 357. Zgodba z naslovnice: Večer na mengeškem pokopališču na praznik dneva mrtvih. Foto: Edvard Vrtačnik. Naslednja redna številka Mengšana izide 11. decembra 2015. Ko spremljam medije in poslušam vse te negativnosti, se včasih sprašujem, kam gre Slovenija, kam gre ta svet. V Sloveniji se pri nekaterih delodajalcih dogaja, da odnosi mejijo na raven fevdalno suženjskih odnosov, demokracija pa je le lažna fraza. Tudi sam pravni sistem ne ščiti navadnih ljudi pred takšnimi delodajalci. Kdo pa so ti delodajalci? Za vsemi temi delodajalci in za vsemi temi negativnostmi se skrivajo ljudje. In kaj žene te ljudi na vodilnih položajih, da grdo ravnajo z ljudmi, ki so jim podrejeni? Je to pohlep, sovraštvo, boj za kariero in položaj, ljubosumje ...? Vse to so največji virusi človeštva, ki nas uničujejo. In kako to, da ljudje vztrajajo pod takimi delovnimi pogoji? Zato, ker morajo preživeti, kar v sedanji gospodarski situaciji ni tako enostavno. Ker je ponudba delovne sile na trgu večja od povpraševanja, to nekateri delodajalci izkoriščajo za izživljanje in trpinčenje ljudi do skrajnih mej. Seveda pa to ne velja za vse delodajalce. Še so v Sloveniji odlični vodilni, ki vedo, da je gradnja odnosov pomembna, da je dobro, če se delavci identificirajo s podjetjem in da je pomembno dati pravega delavca na pravo mesto, kar podjetju prinese najboljše rezultate. Tudi v raznih društvih in humanitarnih organizacijah srečujem čudovite ljudi, ki dajejo upanje za našo prihodnost. In verjamem, da vsi ljudje želimo biti dobri, želimo si imeti radi druge in hrepenimo po tem, da bi imeli radi nas. Pohlep po denarju, po položaju nas ne bo osrečil, človeštvu pa ne bo prinesel napredka in razvoja. Prav tako nam ne bo prineslo nič dobrega, če bomo na ljudi, ki so drugačni od nas, imajo druge interese, zanimanja, versko prepričanje, mišljenje ..., gledali zviška. Trudimo se, da bi bili dobri! Delali bomo tudi napake. Vendar, kot pravi pregovor: »Kdor se trudi biti dober, je že dober!« Blanka Tomšič HT Mengšan H OBČINA Drugačnost in strah Ljudje smo res zanimivi. Stremimo k drugačnosti, izražanju samega sebe, višjim ciljem. Radi ocenjujemo okolico in ljudi okoli sebe, hkrati pa se ne počutimo sproščeno, če kdo ocenjuje nas, ter nas je strah tistega, kar nismo mi. Morda nekdo že z drugačno pričesko, obnašanjem, obrazom ali barvo kože vzbuja v nas nelagodje in strah, ker odstopa od naših »standardov«. O tem razmišljam, ko spremljam begunsko in migrantsko krizo. Veliko je bilo že izrečenega in napisanega, tako dobrega kot slabega. Kdo vse je kriv za njihove tegobe in težave, bom prepustil vam, bralcem. Dejstvo je, da jih je nekaj gnalo od doma. Pa naj bo to vojna ali ekonomska stiska. Prav tako je dejstvo, da jim je nekdo prodal idejo, da se v Evropi, zlasti v Nemčiji in na Švedskem, cedita med in mleko. Zato ne ob-sojajmo njih osebno, ampak tiste, ki so te ljudi pripravili do tega, da zapustijo svojo domovino. Menim, da je družbeno odgovorno, da jim pomagamo, ne glede na to, od kod prihajajo. So tako kot mi, samo ljudje. Vendar, ker so drugačni, nas je strah. Čas pa bo pokazal, ali upravičeno ali ne. Je pa zanimivo, kako zelo radi ljudje opazujemo drugačnost od daleč. Tu mi je na misel prišla skupina izletnikov, ki si je z zanimanjem ogledala romsko naselje v Prekmurju, kamor sicer prihajajo ljudje z vseh koncev Slovenije. Po izjavah sodeč, je to zelo lepo urejeno naselje, kjer otroci hodijo v šolo, so veliko bolj socializirani in imajo celo svoj muzej. Pa vendar je bilo naselje zanimivo le za en dan. Z razgovora je bilo namreč takoj razbrati, da jih za sosede pač ne bi vzel nihče. Opazovali bi jih samo od daleč, ker so drugačni in za naše »standarde« neprimerni, popolni eksoti. Lepo je potovati po svetu, si ogledovati tuje dežele, ki popotnike običajno pritegnejo prav s svojo drugačno kulturo. Vsak, ki jo doživi, vedno rad pove, kako zanimiva in drugačna je. Drugačnost nas stalno privlači, morda ravno zato, ker v njej najbolj spoznamo sebe. Preseljevanja ljudi in narodov so se v zgodovini človeštva dogajala že od nekdaj. Ob tem so se izoblikovali različni načini življenja in različne kulture. Tisto, kar je morda za nas nemogoče in nesprejemljivo, je lahko nekomu drugemu popolnoma naravno, normalno in sprejemljivo. Je pa dejstvo, da morajo prišleki sprejeti družbene norme in »pravila igre« okolja, v katerem si želijo urediti novo življenje. Hkrati pa jim novo okolje mora dati možnost, da ohranijo svojo identiteto in drugačnost. Slednjo doživljamo vsak dan, vsak na svoj način. Nekateri strpno in sočutno, drugi pač malo manj. Menim, da nam kanček empatije in sočutja do tistih, ki niso »narejeni« po naši meri, ne bi škodilo. Če ne drugega, bi bili malo manj nervozni in napeti. Prav zato mi je bila izredno všeč misel papeža, ki je rekel: »Kdo sem jaz, da bi sodil?« Sam pa se sprašujem, ali so drugačni od nas res tako zelo drugačni? Bogo Ropotar, podžupan Spominski slovesnosti v Loki pri Mengšu in v Mengšu Na zadnji oktobrski dan smo z žalnimi slovesnostmi pri spomeniku žrtvam NOB v Loki pri Mengšu in pri spomeniku Talcem na Za-lokah v Mengšu počastili spomin na žrtve vojn in vojnega nasilja. Ob žalostinkah Mengeške godbe so žalni slovesnosti s svojim programom obogatili še pevci Moškega komornega zbora Mengeški zvon, deklamiral pa je član KD Antona Lobode Loka pri Mengšu Jan Sašek. Slavnosti govor je imel ravnatelj Osnovne šole Mengeš Milan Burkeljca. Na žalnih slovesnostih so sodelovali še člani PGD Mengeš, Loka pri Mengšu in Topole, Združenje borcev za vrednote NOB Mengeš, Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo, Območno združenje slovenskih častnikov Domžale in Taborniki RUP Mengeš. Besedilo in foto: Občinska uprava Mengšan Zdravica s čisto pitno vodo na tromeji občin Domžale, Mengeš in Trzin 21. oktobra 2015 so župani treh občin, Domžale, Mengeš in Trzin - Toni Dragar, Franc Jerič in Peter Ložar - na Domžalsko--Mengeškem polju slavnostno nazdravili s kozarcem pitne vode. Vzrok preizkusa čiste kapljice vode je bil uspešno končan skupni medobčinski projekt obnove in nadgradnje vodovodnega sistema. Vsi trije župani so poudarili, da je čista pitna voda dragocena naravna dobrina, ki pa ni neomejena, zato jo moramo vsi skupaj še posebej spoštovati in z njo ravnati varčno. Namesto prereza traku so župani spili kozarec pitne vode, ki jim jo je v kozarce s polnim vrčem nalil direktor JKP Prodnik d.o.o., Marko Fatur. Kot se za tak dogodek spodobi, sta na slavnostnem preizkusu pitne vode po vzoru sloge njunih županov družno zaigrali tudi Godba Domžale in Mengeška godba. Prireditev je povezovala Katja Tratnik. Na isto temo je bila 21. oktobra 2015 v dopoldanskem času na Občini Domžale sklicana tudi novinarska konferenca na temo »Oskrba s pitno vodo in vodovodno omrežje v občinah Domžale, Mengeš in Trzin«, na kateri so župani vseh treh občin predstavili svoja področja vodooskrbe oz. vodooskrbnega sistema. Župani vseh treh občin so se odločili, da bodo s skupnimi močmi reševali problematiko vodooskrbe. V letu 2007 so vse tri občine pristopile k projektu rekonstrukcije in nadgradnje domžalskega vodovodnega sistema, ki je v upravljanju Javnega komunalnega podjetja Prodnik, d. o. o. Skupni medobčinski projekt obnove in nadgradnje vodovodnega sistema je za prebivalce in gospodarske subjekte teh treh občin izrednega pomena. Pomembno namreč prispeva k zvišanju kakovosti življenjskega standarda na tem območju, saj zagotavlja zadostne količine kakovostne pitne vode in zanesljivejšo vodooskrbo tako obstoječim kot tudi novopriklju-čenim odjemnikom. Na centralnem domžalskem vodovodnem sistemu na Mengeškem polju je bila izvedena zamenjava glavnih vodovodnih cevi med štirimi obstoječimi črpališči s povezavo do Trzina. Zaradi dotrajanosti več kot pol stoletja starih cevovodov je bila zamenjava cevi nujno potrebna. S tem so se zmanjšale vodne izgube na transportu od črpališč do naselij, izboljšana je pretočnost in tlačne razmere ter zagotovljena je nadaljnja varna in zanesljiva oskrba s pitno vodo. Poleg tega je projekt vključeval aktiviranje dodatnega črpališča in dveh dolomitnih vrtin na Mengeškem polju. Ker se z izvedbo projekta na vodovodni sistem na novo priključuje občina Mengeš, je aktiviranje dodatnega vodnega vira in do- lomitnih vrtin pomembno za zagotavljanje dodatnih količin vode ter večje izkoriščenosti prodnega in dolomitnega vodo-nosnika Mengeškega polja. Projekt je del večjega projekta »Oskrba s pitno vodo na območju Domžale-Kamnik«, ki so ga občine Domžale, Mengeš, Kamnik, Moravče in Trzin prijavile za sofinanciranje iz Kohe-zijskega sklada Evropske unije. Vodilna občina v tem projektu je Občina Kamnik. Pogodbena vrednost investicije za Občino Mengeš je bila 1.199.000 EUR investicija je bila izvedena za 1.057.000 EUR, stroški nadzora pa so znašali 20.000 EUR. Izvajalec del je bil najugodnejši ponudnik »Prenova Gradbenik«, investicijo pa je v celoti od izdelave projektne dokumentacije, razpisa in izvedbe vodila Občina Mengeš samostojno. Projekt izgradnje vodovodnega omrežja za Občino Mengeš je sestavni del skupnega projekta »Oskrba s pitno vodo na območju Domžale - Kamnik«, ki je ocenjen na 11.384.020,51 EUR. V mesecu avgustu 2015 je Občina Mengeš prejela Odločitev o podpori št. 6-1-2/D-K/0 za operacijo »Oskrba s pitno vodo na območju Domžale - Kamnik« s strani Službe Vlade Republike Slovenije za razvoj in Evropsko kohezijsko politiko. V kratkem pričakujemo pogodbo o sofinanciranju, ki jo pripravljajo na Ministrstvu za okolje in prostor, ki je posredniški organ v okviru Operativnega programa Evropske kohezijske politike v obdobju 2014-2020, ki mora projekt uvrstiti v načrt razvojnih programov državnega proračuna in zagotoviti pravice porabe sredstev evropske kohezijske politike za programsko obdobje 2014-2020 na proračunskih postavkah Ministrstva za okolje. Franc Jerič, župan Eden pozitivnih zgledov med mladimi Mengšani je zagotovo Franko Jošt. Z dvaindvajsetimi leti je najmlajši fotograf s takšnimi fotografskimi dosežki, ki bi jih zavidali tudi fotografi z veliko daljšo dobo ustvarjanja. Razstavljal je po vsem svetu in bil tudi v Sloveniji večkrat nagrajen na natečaju Slovenia Press Photo. Pri svojem delu izbira teme, ki so največkrat prezrte in se dotika izgube tradicionalnih vrednot v sodobnem svetu. Slovenija mu je postala hitro premajhna in njegov talent je osvojil svetovne medije in fotografsko sceno. Po rodu si Mengšan. Danes še stanuješ v Mengšu? Ne. Ko sem v Sloveniji, stanujem v Ljubljani - za Bežigradom. In se boš kdaj preselil nazaj v Mengeš? Verjamem, da bom s svojim delom v prihodnje sploh težko živel v Sloveniji. Ali imaš še kakšen stik z Mengšem? Redno hodim na obisk k družini in zahajam v mengeško knjižnico. S knjižničarko Barbaro se zelo razumeva, ves čas pa mi tudi svetuje glede literature, ki jo želim brati. Kdaj si začel s svojo fotografsko kariero? Fotografirati sem začel pri štirinajstih. In naenkrat se mi je zdela najbolj pomembna stvar na svetu. Kako je prišlo do tega, res ne vem, kaj se je zgodilo. Profesionalno pot sem začel pri šestnajstih, po tem, ko je bilo moje delo prepoznano na natečaju Slovenia Press Photo in so me kasneje opazili tuji uredniki. Kateri fotoaparat uporabljaš? Moj prvi fotoaparat je bil Nikon in še vedno delam z njim, saj s podjetjem Nikon Slovenija izredno dobro sodelujemo. Kje vse si delal? Poleg Slovenije sem delal v Libanonu, Izraelu, Gazi ... Situacija v Palestini je vsako leto samo slabša. To je konflikt, ki mu na veliko žalost ni videti konca. Delal sem na problematiki kmetov, ki živijo tako rekoč na frontnih črtah in prikazuje zgodbe malih ljudi, ki v konfliktu najbolj trpijo - v vojaškem jeziku temu rečejo ko-lateralna škoda. Nevarni kraji so nevarni tudi za fotore-porterja, kot si ti. Velikokrat se znajdeš v situaciji, ki bi lahko pomenila tudi življensko nevarnost in kjer moraš pač ohranjati trezno glavo. Težave sem imel na turških protestih nekaj let nazaj; znašel sem se med protestniki in izrazito nasilnimi policisti. Istanbulški protesti so takrat združili Kurde, seku-larne levičarje, LGBT-skupnost ... Tako imenovana arabska pomlad se je začela prelivati na evropsko stran. Turška vlada se je takrat odločila precej nasilno obračunati z dogajanjem. Hodil sem za policijo v civilu, ki je v zaprta stanovanjska poslopja streljala solzivec, kar je prepovedano z mednarodnim pravom. Policija me je prijela, vzela opremo, novinarsko izkaznico ... Te je bilo kaj strah? Ali pa te vznemirjenje drži pokonci? Strah je vedno faktor, način, kako s strahom kompenziraš, pa je druga stvar. Projekti, ki jih delam, in zgodbe ljudi, katerih življenja pripovedujem, se mi zdijo pomembnejši od vsega. Mengšan f november 2015 Vsako leto je veliko mrtvih novinarjev. Da, zadnja leta so bila za novinarstvo zelo krvava. Poleg znanja in izkušenj, je sreča še vedno velik faktor. Sreča je seveda veliko bolj na tvoji strani, če preventivno poskrbiš vse za lastno varnost in varnost ljudi, s katerimi delaš. Danes si kljub svoji mladosti mednarodno priznan fotograf. Kateri dogodki so bili ključni v tvoji karieri? Pred maturo sem podpisal pogodbo z agencijo VII Photo, ki je zelo prestižna fotografska agencija med vodilnimi na področju dokumentarne fotografije. Tako sem začel resno delati v tujini in se mi je odprl nov svet. Z agencijo VII Photo je ustanovilo ali sodelovalo precej fotografskih legend. To je bil preboj moj preboj v svet mednarodne fotografske srenje. In naslednji dogodek? Naslednji korak je bil, da sem izstopil iz agencije VII Photo; danes sem svoboden in v tem uživam. S pisateljico in novinarko Meto Krese sva prva Slovenca, ki sva dobila denarno podporo Pulitzerjevega centra za krizno poročanje, za projekt, ki ga začenjava ta mesec. Veliko pa tudi razstavljaš. Kje je bila prva tvoja razstava v tujini? Moja prva razstava v tujini je bila v New Yorku, v galeriji moje agencije VII, preden sem z njimi začel redno sodelovati. V skupinski razstavi je bil razstavljen tudi moj cikel Vdova. Nekaj mesecev sem fotografiral lastno babico in ugotovil, da je njena tema pravzaprav njeno vdovstvo. To sem predstavil preko njenega vsakdana. Fotografije so bile posnete v črno-beli tehniki. Vse tvoje fotografije so črno-bele. Zakaj takšna odločitev v današnjem svetu barv? Barva je podatek, ki ga ne rabim. Barva odvzema fokus subjektu, z njo deluje vse bolj spektakularno in tega ne rabim. Zdi se mi, da fokus pri črno-beli fotografiji pade na vsebino, temo in ne v prvi vrsti na estetiko. Ali to ni zastarelo? To so se spraševali v devetdesetih, danes se mi zdi, da tako vprašanje ni (več) na mestu. Stil fotografa je podpis, tako kot stil pisatelja. Kaj pa tvoji naročniki menijo o tovrstni tehniki? Imam težavo, da določeni mediji nočejo objavljati črno-belih fotografij ali pa so manj ovrednotene kot barvne. Sploh časopisi imajo velikokrat barvni pogled na življenje. Po drugi strani imajo nekateri uredniki precej posluha za nekoliko bolj avtorski pristop k dokumentarni fotografiji. Daljša sodelovanja se zato ponavadi ohranijo s tistimi mediji, ki to razumejo. Imaš stike tudi s slovenskimi mediji? Najboljše odnose imam z Delovo Sobotno prilogo in Mladino. Plačujejo slabo, a imajo vsaj posluh za kakovost fotografije. Tvoje teme, ki jih izbiraš, so malce drugačne. Kje jemlješ vsebino, kam daješ poudarke? Ukvarjam se predvsem s postkonfliktni-mi območji, posledicami vojn na civilno prebivalstvo, zanimajo me posledice globalizacije in podobno, z vprašanjem negativnih posledic globalnega kapitalizma, novodobnega suženjstva, zato se zdaj odpravljam v Burkino Faso, Bangladeš in kasneje v države Evropske unije, navdih pa dobivam predvsem iz vsega prebranega, videnega in slišanega. Kako poteka tvoje delo na projektih? Preden grem na teren, mesece študiram problematiko, berem, raziskujem, pregledam že narejeno, itd., potem sledi 11 - 1 »Ko sem začel resno delati v tujini in se mi je odprl nov svet.« m v.