Poštnina plačana v gotovini. Leto XIX. 1921. Št. 1, 2. Januar, februar. Koledar za januar 1921. Mesečni namen apostolstva molitve, določen od sv. Očeta: Obrana proti krivoverstvu. ——f Dnevi Godovi Posebni namen npos.olstva molitve, za vsak dan še važne, nujne zadeve Geščenje presv. Rešnj. Telesa v ljub i j. škof. lavant. škof. r Sobota Novo leto Milost božja vsem ljudem Trnovo, Lj. j. Stari trg i Sv. Martin p.j f Slov. Gradcu 1 Sv. Elizabeta J v Si. Gradču SI. Gr., boin. Sv. Janez 2 3 4 5 6 7 8 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Ime Jezusovo Genovefa Tit Telesfor Sv. tii je Kralji Valentin Severin Družba Jezusova v Jugoslaviji Čislanje devištva Katoliški tisk Bogoljubovi sotrudnikl Zunanji misijcni Domači misjoni Apostolski mofcie Dobrava p. K. Babno polje Planina p. C. Javorje p. L,-Sv. trije Kralji Stari Log Mozeli 9 10 11 12 i 13 !14 j 15 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Julijan Pavel I. pap. Higin Ernest Veronika H.larij Pavel. muč. Posvečevanje nedelj Sv. Oče Katoliški dijaki Boj zoper bogokletstvo Redovniki Katoliška odločnost Zmaga v skušnjavah ",MeK, \,Rep. Begunje p. R. Olševek Borovec Trnje Uriec Podzemelj Razbor Sv. Miklavž > Sv. ilj pod f Turjakom St. Vid Pameče Dolič 116 117 18 19 20 21 22 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Marcel, p. Anton, pušč. Sv. Petra stol Knut, kralj Fab. in Bošt. Neža Vmcencli ODisk krščanskega nauka Samozataja Liubezen do sv. Očeta Vlade Naši vojaki Dekleta v službah. Življenje po veri Sora Železniki Sv. Peter v L. Špitalič Kočevje Sela p. K. Goriče Sv. Peter Podgorje Sele l Sv. Daniei | v Celju \ Sv. Jožef v Celju Mar. c. v Celj. [ Kapucini v Celju 1 Javna boln. 23 24 26 26 27 28 29 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Zaroka M. B. Timotej Pavi. s reob. Polikarp Jan. Zlatoust Pavla, vdova Frančišek Sal. Čistost zaročencev Jugoslovanski Šsofje Spreobrnjenje trdovratnih Obramba vere v zbornicah Pridigarji Vdove in sirote Krščanska krotkost Foljanica Brezovica Vrhnika Mavčiče Stara Oselica Gofe Salezijanci 30 31 1 Nedelja Poned. Janez milod. Peter Nol. Dobrodelnost Ujetniki. — Vsi v januarju urmli Peče Senožeče f v Celju Šol. s. v Celju Odpustki za mesec februar 1921. 1. Torek, Zv, Andrej. Popolni odpustek vsem vernikom v cerkvah treh redov sv. Frančiška; tretjerednikom tudi v farni cerkvi, kjer ni redovne. 2. Sreda, Svečnica. Popolni odpustek: a) vsem verinkom. ki so opravljali devetdnevnico na današnji praznik; b) udom bratovščine pre-sv. Rešnjega Telesa kakor 5. dan, c) udom bratovščine naše ljube Gospe presv. Srca v bra-tovski cerkvi; d) udom rožnovenške bratovščine danes ali v osmini v katerikoli cerkvi; e) udom škapulirske bratovščine karmelske Matere božje v bratovski ali farni cerkvi; f) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; g) onim, ki nosijo beli škapulir, v bratovski ali farni cerkvi, če molijo za osvobojenje sužnjev; h) udom Marijine družbe; i) udom družbe krsčan skih družin; j) udom bratovščine sv, Dru žine; k) udom bratovščine preč. Srca Mariji nega; 1) udom bratovščine za duše v vical danes ali v osmini; m) udom družbe sv. Petri Klaverja, ako molijo za razširjanje sv. vere ii po namenu sv. očeta; n) tretjerednikom; istiir vesoljna odveza. 3. Četrtek, prvi v mescu. Zv. Odorik. Po-polni odpustek; a) udom bratovščine presv Rešnjega Telesa v bratovski cerkvi; b) istitri kakor 1. dan. 4. Petek, prvi v mescu. Sv. Andrej Kor-zin. Sv, Jožef Leoniški, Popolni odpustek: a) vsem, ki prejmejo sv. zakramente, nekoliko premišljujejo dobrotljivost presv. Srca in molijo po namenu sv. očeta; b) udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa kakor včer j; c) udom škapulirske bratovščine karmelske Matere božje; d) istim kakor 1. dan. Leto XIX. Stev. 1, 2. boBSODB 3 št mmmž-: Religio depopulata. Opustošena vera. Kaj pa to poiiieni? Ali znajo vsi bralci »Bogoljuba« latinsko? Tega ne mislimo; zato pa je spodaj povedano, kaj približno bi se religio depopulata reklo po slovensko. Religio depopulata — opustošena (oslabljena, porušena, propadla vera ali propad vere) je naslov ali pridevek sedanjega papeža Benedikta XV. po prerokbi irskega škofa Malahija. Dosti jih je sicer, ki dvomijo, da bi bila to prava, pristna, od Boga razodeta prerokba. Tukaj ne bomo preiskovali, ali imajo prav aii ne. Samo to rečemo, da se ta »prerokba« čudovito ujema z žalostno resnico, ki jo gledamo s svojimi očmi v dnevih vlade Benedikta XV. Tudi prejšnjim, vsaj zadnjim papežem se je »prerokovani« pridevek dobro podal. Pij IX. crux de cruce — križ od križa (veliko trpljenja); Leon XIII. lumen de coelo — luč z neba (izredna modrost); Pij X. ignis ardens — goreč ogenj (posebna gorečnost: pogosto sv. obhajilo i. dr.). Toda pri nobenem ni podobnost med »prerokbo« in resnico tako očividna kakor pri Benediktu XV. Tistim, ki trde, da religio pomeni le redov-ništvo,- ni mogoče pritrdili. Religio ima vendar oba pomena: najprej vera, potem redovništvo, kakor je v nemškem vera Glaube in Religion. In tudi v slovenščini se novejši čas po spisih za inteligenco, večkrat namesto vera piše religija. Religio depopulata! Opustošena, razdejana vera! Ali mar ni res? Koliko so trpele, kako so "bile v vojski razdejane cerkve v Belgiji, na Francoskem, Poljskem in pri nas na Goriškem! Naša Sv, Gora, Sv. Višarje in vse cerkve ob fronti govore dovolj glasno o opustošeni »veri«. Ne samo ob -fronti, ampak po celi bivši Avstriji in Nemčiji in morda še kje drugod pa so vrgli iz zvonikov vse zvonove; in še danes pri večini farnih cerkva benglja in klemba. le en sam zvonec. Pri podružnicah je pa že pet let veliki petek. Sveče na oltarju pred Najsvetejšim gore le redko, ker je svečava predraga; večna luč. pred tabernakeljnom ugaša. Duhovskega naraščaja več let ni bilo skoro nič; duhovnikov primanjkuje. To in še marsikaj drugega je vnanje razdejanje vere. Kaj pa šele notranje razdejanje! Ali naj naštevamo, kako je vojska razdejala vero in versko življenje? Kdo tega ne vidi in ne ve?. Ne samo uboge fante in može, ki so živeli nad štiri leta v tem peklu, je vojska pokvarila, ampaik tudi tiste, ki so dom varovali. Tudi naše ženstvo je vsled vojske versko-nravno veliko trpelo. Nov duh je zapihal čez celo Evropo. Duh razbrzdanosti, neomejene svobode, upornosti, pohotnosti, lakomnosti. Nebrzdano veseljačenje, pijančevanje, ples, nečistovanje — to so znane posledice voj- ske. Tatvina, vcrižništvo, odrtija — druga znana prikazen. Vse hoče obogateti; vsak bi bil rad milijonar. Mamon je bolj kot kdaj Bog našega časa. Po drugi strani pa — mrzlota do Boga in do cerkve, zapuščanje Boga, vedno večji odpad od Boga. Cerkve se praznijo vedno bolj. Kdor je videl ljubljanske cerkve pred vojsko in jih vidi sedaj, mora biti -žalosten. Niso prazne; večkrat so še polne; a tega ni, kar je bilo. Če bi bila to kaka tolažba, bi se mogli tolažiti samo s tem, da drugod ni bolje, morda le še slabše, V Solnogradu so priredili zadnji teden novembra pobožnost za moške. Navabili pa so skupaj z vsemi sredstvi moderne reklame (vabljenja) le 250 moških. Seveda je to slaba tolažba, da je tudi drugod slabo in ne samo pri nas. In po deželi? No pri dopoldanski siluž-bi božji se menda ne pozna veliko ali ce-!o nič, da bi bila slabše obiskana. Stoji pa pred vsako cerkvijo med božjo službo trop fantov, morda celo mož. Pač pa se v nedeljo popoldne pozna po cerkvah. Kakišen razloček med nekdaj in sedaj. In kako hitro se je ta sprememba izvršila! Kakor bi odrezal. Pred nekaj leti še popoldne polne cerkve, sedaj marsikje velika praznota, Ljudje ne potrebujejo več krščanskega nauka, ker so svetne modrosti polni. Ali se morda ne opušča tudi domača molitev, rožni venec, vedno bolj in bolj? Vzgoja otrok je vedno bolj nekrščanska, zgolj posvetna in mehkužna. Iz šole hočejo vedno bolj iztisniti verski pouk in vsak vpliv cerkve. « Ves duh in toik časa je veri in cerkvi neprijazen, nasproten, sovražen. Kar je nadnaravnega, nima nič več cene; ceni se le zemlja in kar je na njej: prst, gruda, srebro, ztato, meso. In ta tok je vedno močnejši, Ta tok se ne bo dal zlepa ustaviti. Posebno če se mu bomo katoličani tako slabo ustavljali in rajši sami za njim drli. Zato smo pa rekli v zadnjem »Bogoljubu« z ozirom na žensko modo; ali smo kaj na boljšem kot posvetnjaki, če v vseh rečeh dirjamo za njimi, samo da smo vedno tri korake zadaj?! Da so bogataši bolj ali manj brez vere živeli- to je bilo od nekdaj tako. Da se je pa tudi nižje, preprosto, delavsko ljudstvo Bogu odtujilo, ta žalostna prikazen je bila prihranjena šele našemu času. Socialna demokracija je na milijone in milijone delavcev odtrgala cd Boga in Cerkve, Tudi v naši sredi imamo to žalostno prikazen. Samo v Trbovljah in Zagorju je več tisoč komunistov, ki žive skoro kakor pogani. Ubogo ljudstvo! Kakšno življenje!... V kmečki hiši je imela doslej vera še najvarnejši kotiček. A tudi iz tega kotička jo hočejo pregnati. Isti socialdemo-kratje, ki so ob vero pripravili delavca, so se vrgli tudi na kmete in hočejo tudi tam vse male ljudi potegniti za seboj v isto brezbožno življenje. Kmete same pa hočejo z druge strani polagoma cerkvi odtujiti s tako imenovano »samostojno« stranko, ki je poleg socializma in komunizma največja nevarnost za vero našega ljudstva. To je slika verskega življenja v sedanjem času. In če pogledamo v prihodnost? Kaj nas čaka boljšega? Industrija, pravijo, se bo pri nas šele razvila. Tovarniškega delavstva bo vedno več. In če se ta rod ne bo obrnil v drugo smer, bo armada brezvercev rasla od leta do leta, Mladina je vedno bolj svobode željna, razbrzdana, uporna; spoštovanje do predstojnikov (avtoritete), do cerkve in vsega svetega ved-dno bolj gine. To je tok časa, ki gre nevzdržno svojo pot. Če imamo to pred očmi, potem nam nehote pridejo na misel besede Gospodove: »Ali menite, da bo Sin človekov, ko zopet pride, še našel vero na svetu?« .., Zakaj to pišemo? Ali ne veste vsega tega že sami? Zato: 1. da bi vsaj vsi tisti, kar je se Bogu zvestih, tudi zvesti ostali. Število prijateljev božjih se vidno krči. Ali ga hočemo še mi zapustiti? Bog seveda brez nas lahko izhaja; če mi brez njega, to je druga. Pa kako žalostno je, ko se celo iz Marijinih družb, ki bi morale biti najzvestejša krščanska četa, sliši, da uhajajo iz tabora, božjega v tabor božjih sovražnikov ... 2. da bi se vsi, ki jim je kaj za vero, z združenimi močmi in z vsemi sredstvi uprli temu protiverskemu toku časa. Naša dolžnost je iz vesoljnega potopa verske brezbrižnosti potegniti in rešiti v Noetovo barko edino zveličavnega krščanskega življenja kar največ mogoče teh, ki jih valovi brezverstva zasegajo. Z vsemi sredstvi, pravimo! Eno tako sredstvo so dobri časopisi in dobre knjige. »Bogoljub« je že v dveh zadnjih številkah prosil in pozival, da naj se ustanove po vseh župnijah časnikarski odseki za razširjanje dobrega in za preprečenje slabega beriva; prosil je tudt, da naj se ustanovitev takega odseka »Bogoljubu« sporoči, da bo v spodbudo drugim. Ali menite, da smo dobili le eno sporočilo, da se je to zgodilo? .,. Kaj torej storiti? Obupati? Puško v grm vreči? Ne smemo! Naša stvar je delati, graditi, braniti, jeziti — drugo pa Bogu, prepustiti. »Fides intrepida — neustrašlji-va vera« je naslov prihodnjega papeža. Ta naslov nam mora dajati smer že sedaj. Kljub vsem žalostnim prikaznim našega časa delajmo neustrašeno naprej, da ohranimo našemu rodu vero in zagotovimo ljudem zveličanje, kolikor je največ mogoče! Kdor bo v službi božji vztrajal do konca, bo zveličan. Kdor noče, naj sam gleda! In kdor se bo boril za Boga do konca, bo kronan. Vdanost v voljo božjo naša popolnost in nas mir. Na svetu nam pogostokrat ne gre, kakor bi si želeli. Mi si želimo mnogokrat kako stvar po svoje, a stvar se noče obrniti po naše. Zato smo žalostni, večkrat tudi zbegani. Zbegani posebno takrat, če smo molili in Boga prosili, da bi se kaka stvar po naši volji zaobrnila in odločila, pa se ni hotela. To so zadeve našega z a-s e b n e g a življenja, če prosimo n. pr. za zdravje, za srečo pri naših podjetjih in ne vem kaj še; so pa tudi javne zadeve. Tako n. pr. se je mnogo molilo za srečen izid plebiscita na Koroškem; a plebiscit se ni izvršil tako, kakor smo mi želeli. V takih slučajih postanemo lahko malodušni ali celo maloverni. Tudi pobožne duše niso zavarovane pred to malodušnostjo ali malovernostjo. Manjka nam vere in zaupanja v božjo previdnost; manjka vdanosti v voljo božjo. Mi hočemo, da naj le naša velja; hočemo, da se naj Bog ravna po uaši volji in ne mi p0 njegovi. Težko nam je sprejeti njegove odloke, ki so našim željam nasprotni. To je naša velika slabost, pomanjkljivost in nepopolnost. Nasprotno pa je znamenje velike popolnosti, smemo reči svetosti: popolna in brezpogojna vdanost v voljo božjo v vseh slučajih življenja. Mi velikokrat govorimo o vdanosti v voljo božjo; a vdamo se le težko. Vdanosti manjka, Ker nam je te vdanosti vsem potreba, ker nam je večinoma bolj ali manj manjka, in ker je popolna vdanost v voljo božjo najgotovejše znamenje krščanske popolnosti, najbolj gotova in najkrajša pot do svetosti, — zaradi tega začne danes »Bogoljub« prinašati daljšo razpravo o vdanosti v voljo božjo, ki nam bo vsem koristna.1 * * * Nič na svetu se ne zgodi brez božje volje ali pripuščenja. Nič v teku našega življenja, pravi sv. Avguštin, se ne zgodi po slepem slučaju; Bog posega povsod vmes. Že po preroku Izaiju govori: »Jaz sem Gospod in ni drugega, ki narejam luč in ustvarjam temo, napravljam mir in delam zjIo.« (Izaija 57, 6. 7.). Zadnje besede * Po P. Lehen S. J.: »Der Weg zum innern Frieden.« treba seveda prav razumeti. — Prerok Amos pa pravi (3. 6); »Ali pride kaka nesreča, ki je ni Bog poslal?« Modri Sirah pa dostavlja: »Sreča in nesreča, življenje in smrt, revščina in obilnost so od Boga,« Na to mi boš odgovoril, da to velja pač o bolezni in smrti, o mrazu in vročini in vseh dogodkih, ki izvirajo iz mrtve narave, ne pa o tem, kar prihaja od ljudi, od človeške proste volje. Saj, boš rekel, če me kdo obrekuje, preganja, pobija, mi premo-žnje ugrabi, kako morem videti v tem voljo božjo, ko vendar Bog take reči prepoveduje?! To ne prihaja od Boga, ampak od človeške hudobije —, Toda Bog tudi o takih stvareh tako jasno govori in njegovi besedi moramo verjeti, da se tudi stvari, ki so odvisne od človeške volje, ne zgode brez božjega pripuščenja in da slabo kakor dobro prihaja iz rok Najvišjega?« Vsi od Boga razsvitljeni ljudje so bili o tej resnici trdno prepričani. Zgodba Jo-bova nam je v tem najlepši vzgled. Job je zgubil vse svoje otroke in vse svoje bogastvo; z viška svoje sreče je bil pahnjen v brezno nesreče. In kaj je rekel na to? »Gospod je dal, Gospod je vzel; kakor je bilo Gospodu všeč, taiko Se je zgodilo; ime Gospodovo bodi češčeno!« »Glej,« pravi sv. Avguštin, »kako ta pobožni mož razume veliko skrivnost previdnosti! Ne pravi: »Gospod je dal, hudič je vzel, ampak Gospod je vzel.« Mi smo te Jobove besede že navajeni slišati in se nič posebnega pri njih ne mislimo. Ali razumemo, kaka čudovita lepota, mirnost in modrost je v teh besedah? In to iz ust moža, ki ni o krščanstvu nikoli nič slišal! Kako nas ta mož osramoti! Podobno lep je zgled egiptovskega Jožefa. Njegovi bratje so ga prodali iz ne-voščljivosti in sovraštva. On pa pripisuje vse božji previdnosti: »Bog me je poslal v Egipt, da boste vi ohranjeni in dobite živeža, da boste mogli živeti. Ne po vašem sklepu ampak po božji volji sem semkaj poslan.« (Gen. 45, 5—8). David, ki ga je Semej preganjal in psoval, je tudi videl v tem božjo previdnost, Dvakrat je zavrnil svoje zveste služabnike, ki so se hoteli nad Semejem maščevati, rekoč: »Pustite ga, da psuje. Bog mu je namreč ukazal, da preklinja Davida. Pustite ga, da preklinja po božjem povelju!« (2 Kr. 16, 10, 11.) In Jezus Kristus, božja modrost, ali ni rekel Petru, ki ga je hotel v svoji slepi gorečnosti z mečem braniti pred napadalci: »Ali naj mar ne pijem keliha, ki mi ga je pripravil Oče?« (Jan, 18, 11.) Tako pripisuje Jegus s^oje trpljenje ne Judom, ki so ga tožili, ne Pilatu ki ga je obsodil, ne rabeljnom, ki so ga na križ pribili, ampak le svojemu Očetu,, in to ne kot strogemu sodniku, marveč le kot ljubečemu očetu. Kako pa sodimo mi~? Ali je naše mišljenje in govorjenje kaj podobno govorjenju teh svetih oseb? Ali ne vidimo, da oso-ramo svoje mišljenje premeniti, če hočemo gledati svet in vse dogodke na njeia po luči vere?! V tej luči naše trpljenje ni delo človeško, ampak delo božje. In to nam je v veliko pomirjenje. Kajti vse, kar Bog, naš ljubeznivi Oče stori ali pripusti, je polno neskončne modrosti in služi najsvetejšim in najbolj vzvišenim namenom. (Dalje.) Mučenci novejšega časa. Janez Gabriel Perboar. Enega najkrasnejših" mučencev ima- in svojo vztrajnostjo v strašnem mučeni- mo v Janezu Gabrijelu Perboarju (Perboy- štvu. Njegov rojstni kraj je bil Puech v re) iz družbe misijonarjev lazaristov, Go- škofiji Cahors na Francoskem. Rojen je spod mu je odločil posebno krasno krono, bil na svetih Treh kraljev dan 1. 1802. Že Zaslužil si jo je s svojim svetim življenjem kot deček je vzbujal splošno pozornost s svcfo izredno pobožnostjo. Neki notranji glaf ga je vabil in zvabil v malo semenišče v Montauban. Tu je nekega dne slišal navdušen govor o poganskih misijonih. Da bi prišel v misijone, je vstopil leta 1818 v novicijat k misijonarjem lazaristom v Montaubanu. Leta 1825 je bil posvečen v mašnika. Nato je bil deset let v svoji domovini profesor in voditelj novincev. Že takrat so ga imeli za svetnika. Končno se mu je izpolnila njegova srčna želja: leta 1835 je smel odpotovati v srčno željeni imsijon na Kitajskem. Vse se je čudilo, da so R-jegovi želji ustregli, ker je bil tako slabotnega zdravja, da so se mnogi bali, da bo na Kitajsko prišel komaj živ. Na potovanju je Perboar bil pravi apostol s svojo ljubeznivostjo in pobožnostjo. Vse moštvo na ladji je bilo zanj zavzeto in pri njegovem odhodu so vsi rekli: to je pa ics svetnik! V petih mesecih je dospel v Mafeao, Potem pa ga je čakalo še šestmesečno težko potovanje, preden je dospel v svo-j misijon v severno pokrajino Honan, Huda bolezen ga je spravila na rob groba. Pa sedaj ni imel časa umreti. Z neutrud-Ijrvo gorečnostjo je prehodil svoj misijon, da e Najvišji mu sam pokori; angelskih kril se začuje šumenje — v hostiji beli moj Jezus živi. Sveti trenotki, o čudež ljubezni! Stvarnik izpolni človekov ukaz; v hostiji beli ustvari nebesa, kjer ga skrivnosti zakriva zavesa, duša le vidi mu v solnčni obraz. Jezus s smehljajem ljubezni jo gleda, svoje v objem ji razteza roke; polna tolažbe mu je beseda, milosti polno njegovo Srce. Bodi pozdravljena hostija bela, sedež Najvišjega — moje nebo! Mašnik je vate vdihnil življenje, čudežno tukaj vrši se stvarjenje, hostija — rešnje postane Telo. »To je moja kri...« Meč zaškrtne v sveti rani Jezusove srčne strani, rešnja kri na zemljo lije iz odprtega Srca. Tista kri, ki tekla je iz rane, vino v kelihu postane in opira madeže sveta. Kelih — čaša dragocena milosti in blagoslova, kelih — kupa posvečena, vino — rešnja kri njegova. Rešnja kri trpečim tolažilo, rešnja kri omaganim krepčilo, lek, ki srca hrani in krepi, — Z milostmi je duša prepojena, pred oltarjem moli: počeščens bodi Jezusova rešnja kri! L i m b a r s k i. Moja pot po Koroškem. Poroča urednik. To-le, kar imate pred seboj, je bilo pisano pred plebiscitom in namenjeno že za zadnjo številko. Izid plebiscita pa me je ustrašil, da nisem imel veselja v zadnji številki začeti tega priobčevati. Ko sem pa pokazal dvema koroškima gospodoma, sta mi oba rekla, da naj le objavim, da bodo ljudje radi brali. Pa res! Saj pravim tu spodaj, da koroški Slovenci so in ostanejo naši bratje; mi ne sinemo njih pozabiti in jih ne bomo, oni pa nas ne. Zato pa le brez strahu pojdimo na Koroško! Korošci, vi pa zdaj še bolj kakor prej širite med seboj »Bogoljuba«! • • * Zdaj, ko so sc na Štajerskem naveličali mojega brbranja, se moram pa kam drugam obrniti. Pa kam naj bi se obrnil? .., Zdaj vse govori o Koroški, vse se zanima za Koroško, kajti odločili se bodo, ali se bodo z nami združili ali se od nas ločili. Pojdimo torej tudi mi na Koroško! Danes, ko to pišem — na sv. Mihaela dan — se seveda še ne more z gotovostjo vedeti, kakšna bo odločitev. Upamo, da bo na našo stran. Ko boste pa vi to-le v roke dobili in brali, bomo pa že vedeli, pri čem da smo. Če bi torej glasovanje zoper pričakovanje — na svetu je vse mogoče — odločilo za nemško stran, to še ni vzrok, da bi mi ne smeli na Koroško. Ta zemlja ostane vendar le slovenska, naše ljudstvo prebiva na njej, mi jih ne smemo pozabiti in oni nas ne. »Bogoljub« in drugi slovenski listi bodo še hodfli mednje. Zato nas sme in mora zanimati, kako se gori imajo, kako molijo in delajo, kako pijejo "a pojejo, kako se smejejo in jokajo. Kako sem pa vendar prišel na Koroško? Hočem reči: Kaj mi je dalo po^od, da sem jo ubral tja gori? To je bilo tako-le: Ko je imela — na željo koroških duhovnikov samih — izdana biti posebna koroška številka »Boge ljuba«, sem šel na vlado vprašat — saj to ni menda kaka skrivnost, ki bi se ne smela povedati — če bi bila vlada pripravljena to številko plačati. Pri tej priliki pa me začne nagovarjati dež. predsednik dr. Brejc: Pojdi še ti na Koroško! Pojdi agitirat za plebiscit! — Pa mi ni bilo nič prav po volji to vabilo. Vzrok, da mi ni bilo všeč, pa ni to, kakor bi se za Koroško dosti ne brigal, ampak ravno nasprotno: preveč se brigam. Preveč bi se seveda nikoli ne brigal, ko bi mogel s to brigo Korošcem kaj pomagati. In kar velja o Koroškem, velja tudi o Primor- skem. A Korošci in Primorci nimajo od moje brige nič, jaz pa — veliko trpljenja. Imam namreč tako čudno ustvarjeno srce, da mi gre vsaka nesreča bližnjega ali celega naroda strašno k srcu. Ne bom pripovedoval, kako mi je bilo lansko leto, ko je bila tista polomija na Koroškem. Gospodje, ki so me videli, že vedo. Korošcev, ki so pribežali v Ljubljano, skora pogledati nisem smel... Pravim: srce mi nagaja, ali so živci ali kaj je to, da človek vsako stvar tako živo občuti. Blagor tistim, ki imajo bolj debelo kožo ali kot dreta in drat debele, trde in trdne živce! Takim je lahko živeti! Če se gora podere za njih hrbtom, se ne zganejo in se komaj ozrejo; češ, kaj pa nekaj ropotajo tam zadaj. Živčno slabotnega pa še miška, ki skoči mimo njega, spravi iz reda. Zato tudi tako težko v cerkvi govorim, če ni popolnega miru, ampak ljudje prihajajo in odhajajo ali se rijejo semintja. Sem jih že nekaterikrat po-kregal, ko ni bilo miru; potem mi je pa spet strašno žal in imam težko srce, če sem jih kaj razžalil. Smo trpini živčno slabotni ljudje; to so težave, o katerih zdravi in močni ljudje nimajo pojma; malo nas imajo za sitne, malo pa za neumne. Le čakajte, v nebesih se bomo pa mi vam smejali, ki niste toliko trpeli kakor mi! Seveda, ko bi bil človek v božjo voljo tako popolno vdan, kakor so bili svetniki, potem bi vse, tudi najhujše izgube in nesreče mirno prenesel. Sv Ignacij Lojolski je rekel, da ni reči, zaradi katere bi se žalostil, če jo izgubi. Taki svetniki pa žive tudi še danes. Enega takega svetnika bom še omenil v teku tega spisa. Take svetnike posnemajte, ne mene slabotneža in grešnika! Bal sem se torej, če grem na Koroško, da bom veliko duševno trpel, zroč in poslušajoč to borbo za življenje in vse, kar je z njo združenega. Razen tega sem imel pa tudi ta opravičen pomislek: češ, kaj bom pa opravil! saj ne bom mogel nič pomagati! Nič torej nisem obljubil gospodu predsedniku; rekel sem mu, da bom še premislil. Ko sem pa par prijateljem povedal, kaj mi je dr. Brejc prigovarjal, so mi pa rekli: pojdi, pojdi! Če hodijo drugi, pojdi še ti! Polagoma sem se začel nagibati na koroško stran, dočim sem prej mislil iti na povabilo nekega gospoda v gornjo savinjsko dolino par tednov na oddih, ker sem bil čez leto duševno zelo napet. Oprostite, da pripovedujem le zgolj osebne zadeve! Omeniti jih moram zato, da bo celota razumljiva. Nisem se pa mogel spraviti iz Ljubljane. Cel teden sem se odpravljal. Vsak dan sem mislil iti, pa je bil ie ta in ta opravek; nikoli nisem mogel svojih opravil tako v red dejati, da bi bil lahko z mirnim srcem par tednov s Kranjskega. Potem ko sem poleg redne uredil še koroško številko »Bogoljuba« in druge reči malo v kraj dejal, sem se hotel odpeljati v torek, 24. avgusta, sv. Jerneja dan. Tisto dopoldne pa me g. deželni predsednik pokliče v Leonišču k telefonu: »Ali še nisi šel? Kdaj pa misliš iti?« »Zdajle ob tri četrt na dvanajst z vlakom do Kranja, potem z avtomobilom v Železno kapljo.« »Jaz se peljem s svojim avtom, Grafen-auer gre z menoj, prisedi še ti!« mi odvrne dr. Brejc. In res, čez eno dobro uro je stal avto pred Leoniščem, kjer stanuje poleg moje malenkosti tudi ekscelenca gospod Grafenauer. Sedla sva, pred Unionom pa sva pobrala še gospoda predsednika na voz. Pa smo jo ubrisali čez gorenjsko ravan. Od Ljubljane do Kranja smo pridrvili ravno v pol ure. Grafenauer je sedel spredaj pri šoferju (vozniku), midva z dr. Brejcem zadaj. Deloma si je izbral Grafenauer sprednji sedež iz ponižnosti; a sama ponižnost tudi ni bila, izbral si je bil mož tudi boljši del. Kajti sedel je lepo za široko in visoko stekleno ograjo, tako dar ga noben veterc ni opihal; v naju dva pa je pihalo tako, da sva si morala klobuke globoko doli ha čelo poriniti, da nama jih ni odneslo v neznano daljavo. Grafenauer je vso pot puhal cigare, tako da ga je predsednik sam zavidal zanje in za njegov apetit, s katerim jih je poganjal v zrak. To čast uživam velikokrat, da me ljudje kade od vseh strani; čast, za katero bi se prav rad zahvalil, ko bi kaj pomagalo. A tobakarji imajo svoje neomejene pravice _ ali vsaj mislijo, da jih imajo — po katerih smejo okaditi in opuhati vsakega človeka, če mu je prav ali ne. No, Grafenauerjev dim je sapa tako naglo odnesla, da ni imel časa me nadlegovati. Ta Grafenauer! Strašno rad ga imam. Dobra, poštena duša od nog do glave, zraven pa velik — trpin. Kaj je vse pretrpel, ne bom našteval, bilo bi mi samemu prehudo. Ker je pa toliko prestal, pa mislim, da bo naš Grafenauer tudi v nebesih tam nekje prav blizu &v. Petra, Ne vem, če ne bo celo samega sv, Petra časih pokadil,.. Kar mi je na Grafen-auerju tako všeč, je to, da zna svoje križe tako dobro nositi. Pri vseh svojih težavah je vedno živahen, korajžen, vesel, šaljiv. Ta ima pač živce iz drete, Če ne iz drata! Zato mu pa tudi vse tako dobro tekne. Nam pa, ki nas zmerom nekaj boli in skrbi, pa ne zaleže nič, če bi se še tako gostili in mastili. Grafenauer pravi, da je on sam najboljša propaganda za Jugoslavijo. Reči namreč hoče, da njegova dobro rejena postava najbolje priča, kako se nam v Jugoslaviji dobro godi, Bog ga torej živi našega dobrega Grafenauerja in mu daj junaško in krščansko nositi njegove križe, dokler ga ne pokliče šv. Peter k sebi! Tam bo dobil tudi svojega dobrega Janeza, ki ga je v vojski zgubil, f.' "'« Onkraj Kranja smo jo drčali skozi lepe gorenjske vasi Primskovo, Britof, Visoko, Ho-temaže, Tupaliče mimo Predcselj in Preddvora in kmalu zavili v kokrsko dolino. Ko-krska dolina — to je nekaj zame! Saj sem rekel že lani v popisu Rogaške Slatine: tiha. dolinica, visoke gore, žuboreč potok, to mi je ljubše kakor vsa mesta, visoke palače in umetna godba. Tu bi si človek postavil svojo kolibo in živel kot puščavnik, pil vodo iz Kokre, obdeloval njivico krompirja, ne prejemal nobenih časnikov in se nič ne menil za to, kar se po svetu godi, Pa kaj, ko smo pa obsojeni v to, da se moramo ukvarjati in ubijati s tem malopridnim svetom! — Pred 29 leti sem prvikrat korakal po kokrski dolini, in sicer navzdol, s Koroškega nazaj. Ves navdušen sem bil za lepoto narave in spominjam se dobro, da sem pel z Jezerskega gredoč pre-facijo (predglasje) za Marijine praznike, češ, tako-le bom pel, ko bom pred oltarjem. Kmalu smo bili na Je- .skem. Mogočne stene širokoplečate Kočne se veličastna dvigajo kvišku. Jezersko je sploh krasen kos zemlje. Ogledoval sem si ga ratančneje pred nekaj leti, ko sem bival več dni pri rajnem jeruzalemskem romarju in vitezu božjega groba, Jurju Šenku po domače Makeku, ki je pa med tem že odromal v nebeški Jeruzalem. Ta dan pa nismo imeli časa veliko ogledovati lepote narave, kajti drdrali smo z avtom nevzdržno naprej, preleteli v naglici jezersko kotlinico in se začeli spuščati v Jezerski vrh. Cesta se vzpenja v lepo speljanih ridah do vrh sedla in se spušča po drugi strani v še večjih in lepše speljanih ovinkih navzdol. Občudoval sem tukaj veliko spretnost šoferja (voznika). Ovinki so tako gosti in tako ostri in vendar je drčal avto z enako hitricc po vseh teh ovinkih brez vsake nezgode navzdol. Treba bi bilo le en meter predaleč zavoziti, pa bi bilo zdrčalo vse skupaj po hribu doli in mi bi bili pobirali svoje kosti tam doli globoko v dolini; hočem reči: pobirali bi jih bili drugi, kajti drobne bi bile tako, da bi jih bilo težko skupaj dobiti. Pa je šlo, hvala Bogu, vse po sreči. Prva naselbina na koroški strani je Bela. Tu je kopališče; gorko ali mrzlo ali kakšno, tega nevem. Bela se pa imenuje tudi cela ob- čina okolice Železna Kaplja razen trga. Okoliška občina je seveda čisto slovenska, dočin? je trg kajpada nemčurski. Eno uro pešpota odtod je Železna Kaplja. Tu sta mene moja sopotnika zložila z voza, dcčim star-se sama peljala dalje v Velikovec k seji narodnega sveta. Ura je bila ravno tri. Iz Ljubljane smo šli ob V21. Torej smo se pripeljali iz Ljubljane do Železne Kaplje v dveh urah in pol. Pa smo še v Kranju stali deset minut in vozili čez visok hrib z mnogoterimi ovinki. Prva pot je bila seveda v župnišče. Prva pot v vsakem kraju, kjer je farna cerkev, bi morala biti sicer v cerkev, da pokažemo, da se zavedamo, kdo je tukaj najvišji Gospod, kateremu se je treba najprej predstaviti in pokloniti. Toda v Železni Kaplji tega nisem storil, marveč ker je avtomobil obstal skoro ravno pred župniščem, mi ni kazalo drugače, kakor vstopiti noter. V Železni Kaplji župnikuje gospod Matevž Germ, rodom Kranjec, Novomeščan, poznava se že iz dijaških let. Povem mu, kaj me je pripeljalo na Koroško. Pa gospod mi je takoj natočil čiste vode; povedal mi je to, kar sem že sam mislil. Rekel je: Mi smo veseli, če tujci nič ne pokvarijo. In potožil mi je, kar s'o mi potožili za njim še mnogi duhovniki, da tujci — uradniki in učitelji — na Koroškem dokaj pokvarijo, ko ljudem dajejo take slabe zglede, da ne morejo imeti zaupanja v nas. Da tujec pri agitaciji ne more veliko opraviti, je razvidno. Le človek, ki ga ljudje po- znajo, dobro poznajo in ima zaupanje, mora pri njih kaj opraviti. Meni so rekli, da bi imel kake male shode po vaseh. A v delavnik takih shodov ni lahko sklicati in ljudem ne lahko priti. Kjer so prav blizu skupaj, tam bi še šlo; kjer so raztreseni, kakor v župniji Železna Kaplja, tam je nemogoče. — Videl sem: kar bodo domači duhovniki opravili, to bo narejeno; česar ti ne bodo mogli, tega tudi drugi ne bodo. Jaz sem jim prišel pokazat samo dobro voljo in srce, ki ž njimi čuti. Ker naprej nisem mogel iti, sem ostal v Železni Kaplji tisto popoldne, čez noč in drugi dan do dveh popoldne. Ob tej uri vozi vlak v Sinčo vas. Na kolodvor me je spremil gosp. župnik iz Kort, na kolodvoru sem pa dobil vseučiliškega profesorja dr. Rožmana. Vozila sva se mimo Reberce, Miklavčevega in Žitare vasi. Dr. Rozman se je odpeljal naprej in me povabil, da ga poiščem v Pliberku. Jaz sem izstopil v Doberli vasi. V Žitari vasi je neka posebnost za Koroško, namreč nekaj vinogradov. Videli smo jih iz vlaka. To so edini vinogradi na Koroškem. Ne vem, kaka posebna lega mora biti to, da je podnebje tako milo, da trta dczori. No, kar v Žitari vasi pridelajo vina, tega vsega privoščim Korošceml V Doberli vasi mi je nasproti gledal veliki benediktinski samostan in široki stolp prej samostanske, zdaj farne (dekanijske in proštijske) cerkve. Ker se bomo v Doberli vasi dalj časa pomudili, moramo jo odložiti za prihodnjič. (Dalje.) Prošnje po svetem obhajilu. 1. 0 moj Bog! Če Te iščem, pokliči me po imenu, kakor si poklical Magdaleno. 2. Po vsakem mojem grehu obrai name tisti pogled, kateri je sv. Petra pretresel. 3. Dovoli mi počivati na Tvojih prsih, kakor je sv. Janez. 4. Pokaži mi svoje rane, kakor svetemu Tomažu. 5. Daj mi srčnost v trpljenju, kakor si jo podelil mučencem. 6. Daj, da Te ljubim, kakor te je sv* Terezija, 7. Naj živim nedolžno, kakor sveti Alojzij. 8. Podeli mi krotkost sv. Frančiška Šaleškega. 9. Zaničevanje sveta sv. Frančiška Borgija. 10. Dejan«ko in vseobsežno ljubezen do bližnjega sv, Vincencija Pavelskega. 11. Uči me zveličavati duše, kakor sv. Frančišek Ksaverij. 12. Daj mi premišljevati Tvoja trpljenje po zgledu sv, Frančiška Asiškega. 13. Naj iščem pri vseh svojih delih Tvojo čast, kakor sv. Ignacij, 14. Naj prebivam v Tvojem srcu s 17, Naj umrem v naročju Tvojem in svetim zaupanjem, kakor blažena Marija Marijinem kakor sv. Jožef. Marjeta. 18. Daj, da bom previden v govorje- 15. Naj ljubim preblaženo Devico ka- nju, moder v vedenju, zmeren v željah, kor sv. Alfonz Ligvorij. točen v izpolnjevanju svojih dolžnosti, po- 16. Sprejmi mojo dušo kakor dušo trpežljiv v trpljenju in trden v svojih skle- sv. Štefana. jmmmmmmmmmmmm pih. Amen. ^BSsi Kamenje iz potoka mu j« bflo sladko; njega posnemajo vse pravične dušs. (Cerkr. antif.) Kako duše v vicah pomagajo. Mojega devetletnega dečka so vedno oči bolele, tako da je moral izostati eno leto iz šole. Dvakrat na teden sem ga vodila k zdravniku, ali vse zaman, oči so se vedno slabšale, tako da sem bila v strahu, da otrok oslepi, ker ni več videl čisto, samo megleno. Dne 16. septembra 1920 ga zopet po navadi peljem k zdravniku za roko kakor slepca, ker ni mogel gledati. Jako tesno mi je bilo pri srcu in celo pot sem bridko jokala, ker nisem imela več upanja, da ozdravi. Razmišljevala sem, kaj bi storila za njegovo zdravje. Greva najprej v cerkev, k sv. obhajilu. S solznimi očmi sem goreče prosila Jezusa, naj se usmili otroka. "Nato sva odšla k zdravniku, ki mu je kakor ponavadi dal stekleničico vode, da si izpira oči. Prideva domu, nakar mi pismonoša izroči nabožne knjige, ki £em jih naročila iz ljubljanske katoliške knjigarne. Najprej začnem čitati knjižico »Tolažba dušam v vicah«. Več ko čitam, bolj me je navdajalo sočutje do ubogih duš. Sklenila sem po navodilu knjižice vse darovati po Marjii za rešitev duš, kakor se v knjižici opisuje. Zelo koristno je za duše opravljati tudi devetdnev-nico. Ako se želi, da nas ljubi Bog usliši, se to priporoči , vernim dušam, naj one izprosijo to ali ono milost za nas, ker one lahko za nas prosijo, a same sebi ne morejo ničesar; mi pa jim lahko veliko pomagamo, samo gorečnosti je treba, usmiljenja in požrtvovalnosti. Ko sem že precej strani prečitala, sklenem zdravila dejati v kot; nisem jih otroku dala; še danes so, kakor isti dan; ter se obrnem k dušam v vicah z devetdnevnico. Darovala sem jo za rešitev duš, katerim sem se priporočala, naj prosijo ljubega Boga za zdravje otrokovih oči. Četrti dan ob soinčnem zahodu vrže deček obvezo z oči ter reče: Mama, oči me ne bole nič več) Od tistega časa ima lepe zdrave oči, gleda kot ptiček. Ne morem opisati svojega veselja, da tako nepričakovano vidim otroka zdravega. Jokala sem se od veselja ter še z večjo gorečnostjo nadaljevala de- vetdnevnico, in še eno v zahvalo, ter se zaobljubila, ako ne bodo fanta več oči bolele, da ga popeljem zahvalit se k Mariji Pomagaj na Brezje. V zahvalo javljam to v »Bogoljubu«. Dragi čitatelji, naročite si to knjižico! Videli bodete, da Vam bo veliko pripomogla h krščanskemu življenju, ložje se bodete izogibali greha, ložje vse križe in težave prenašali ter vse žrtvovali, da bi več duš rešili. Pri tem si človek bolj predoči večnost, se srce bolj odtrga od pozemeljskih stvari in se tako poglobi v krščansko življenje, ki ga tesneje združi t Bogom, Pomagajmo trpečim dušam in one nas ne bodo pozabile! One bodo namesto nas Boga slavile, ker mi Zemljani nismo v stanu prav Boga slaviti, kakor ga slave nebeščani. Zato ne preslišimo njihovih klicev, ampak privedi-mo jih pred ljubega Boga, po katerem tako željno hrepene! Darujmo vsa zadostila, odpustke, vse molitve, tudi vse one, katere bodo drugi za nas opravljali, vse, prav vse naj bo Bogu darovano za rešitev duš! Zato sami ne bomo ostali praznih rok, obilno nam bo. poplačano! Ne pozabite si torej preskrbeti tiste knjižice; vsebuje tudi nekaj zgledov; gotovo Vam ne bode žal za bornih 12 kron. S tisto knjižico si lahko pridobite več zakladov, kakor je vreden ves svet. Priporočala bi vam še neko drugo, ki se s prvo lepo strinja. Imenuje se »Na pot v večnost«. Je jako lepa ter primerna za se-dv nje čase, ko nočemo nič vedeti o večnosti. To nam je deveta ali pa nobena briga, in vendar vsi po vrsti hitimo vanjo. Ta knjiga tudi človeka kar -preraja in potaplja v krščansko ljubezen ter mu odpira oči, da bolj spoznamo ničnost sveta, da vidimo, kaj je naš cilj, kam pelje naša pot, na kateri smo, ali je prava? Kmalu pride ura, ki nam odpre vrata v brez-končnost. Poslužujmo se torej sredstev, ki nam pomagajo v srečno večnost. Zdaj je čas — tam ga ne bo več. Skrbimo za dušo, ker imamo samo eno! Frančiška Božeglav v Brodu, Slavonija. Odgovor na neko vprašanje glede odpustkov. Če je kdo pri več bratovščinah, pri katerih vseh se lahko dobi na en dan popolni odpustek, se ta lahko vseh udeleži, če opravi za vsakega posebej posebne pogoje. Če se n. pr, zahteva obisk cerkve, mora vselej posebej obiskati cerkev in vse- lej moliti po namenu sv, očeta. Le spoved in sv, obhajilo zadostuje za,-vse skupaj enkrat (gl. Bogoljub 1. 1919, str. 12). Odpustke ima lahko zase, ali daruje vse dušam v vicah ali nekatere zase, druge za duše v vicah, {Glej ravnotam str, 11.) Popolni odpustek za kako gotovo bratovščino se navadno dobi le eden na dan. N. pr. udje bratovščine sv, Uršule dobe 21, oktobra le enkrat popolni odpustek. Drugače pa je določeno pri porcijunkulskem odpustku in še včasih. Tako je razumeti Bogoljub 1919, str. 11, Glede zdihljajev skozi cel mesec velja: Kadar je določeno: Kdor tak ali tak zdih- ljaj ponavlja vsak dan skozi cel mesec, dobi popolni odpustek" kadar namreč prejme v ta namen sv, zakramente in moli takrat po namenu sv, očeta. Obisk cerkve se takrat ne zahteva. Kajpada bi odpustek ne veljal, ako bi kdo ne izpolnjeval pogojev (n. pr. zdihljajev) do konca mesca. Sicer je pa precej o tem pisal Bogoljub 1. 1911 v prvih treh številkah. Velik shod ljubljanskih Marijih družb. Na Svečnico imajo vse ljubljanske Ma- Vse družbe naj se udeleže polnoštevilno. rijine družbe svoj shod v veliki dvorani Udeležba je za vse obvezna. To bo naša »Uniona«. Začetek ob 4. uri popoldne. Na predpustna zabava. dnevnem redu so govori, petje in godba. Dvorana s kurjavo bo stala 2200 K, Kupujte »Družbenik Marijin"! Res da stane 12 kron. Četudi se vam to precej, zdi, vas opozarjamo, da ko ta zaloga poide, bo prihodnja še dražja. Tiskanega je 6000, zvezanega 3000. A že sedaj se nam napoveduje, da bo vezava drugih 3000 za polovico dražja. Kdor ga torej želi imeti, najbolj prav stori, če si ga preskrbi takoj. Dobi se, kakor že nazna-njeno, pri Ničmanu v Ljubljani. Marijine družbe za naše dijaštvo. Velikokrat se je že očitalo našemu di-jaštvu, da se za versko življenje ne briga, da verska vprašanja zapostavlja drugim manj važnim. Naše zavedno katoliško dijaštvo je ta očitek že na najrazličnejše načine ovrglo, da, dokazalo ravno nasprotno: da mu je vzgoja na verski podlagi edino sprejemljiva, da je globoko versko življenje in čustvovanje zanj studenec moči, ki jo nujno rabi na nevarnem potovanju skozi vode svobodomiselstva. Samo en dokaz navedem tukaj v tolažbo in veselje premnogim starišem, ki se tresejo mogoče za svojega v šolah se naha-jajočega sina. Marijine družbe! Kamen spotike za vse one, ki mrze vero in Cerkev. V armadi Marijini, ki jo. naši nasprotniki tako radi psujejo, tu imamo tudi na tisoče dijakov, krasno število tudi slovenskih. Organizacija, ki je bila prvotno ustanovjena samo za dijake, je danes razširjena po vseh me- stih, kjerkoli imamo kakšno srednjo ali visoko šolo, Evo vam eno, najlepšo: Marijina družba za visoko-š o 1 c e ali kakor jo naši Latinci imenujejo Congregatio Mariana academica v L j u b -1 j a n i. Kaj, ali nismo slišali, da je vsak, ki pride na visoko šolo, za vero izgubljen, da se na vseučiliščih z znanostjo iztrga šiloma iz srca našim fantom vse, kar spominja na vero? Da, slišali ste pač tako, Letos dne 25. marca bi bili morali biti v lepi kapelici v ljubljanskem Marijanišču navzoči, Sedemnajst vseučiliščnikov kleči pred Marijinim oltarjem. Ponos, ginjenje, junaštvo — najrazličnejša čustva čitaš raz njih obraze. Jedrnato in s premišljenim poudarkom molijo; Izvolimo Te danes za svojo gospo, zavetnico in mater,.. Nato še malo in vzdignejo se, odlikovani z Marijinimi svetinjami na prsih. Prva slovenska Marijina družba, določena za visokošolce, je bila ustanovljena. Drevesce, zasajeno 25. marca t, 1, pa raste, raste in rodi sadove, Vsako sredo zvečer se zberejo okoli Marijinega trona; ne več sedemnajst, ampak nad 30 jih je. Preprost spored in vendar tako vabljiv: Govor vseučiliščnega profesorja dr. Lukmana, nato litanije z blagoslovom, vmes pa prepevanje ljubkih Marijinih pesmi. Ta prizor se ponavlja vsako sredo in vedno je lepši, vedno mikavnejši. In sadovi? Cvetka, tako lepa, več ni mogla ostati med umazanim svetom, V letošnjih počitnicah jo je nebeški Vrtnar presadil v svoj vrt. M i h-a Grad, — hotel je postati inženir — doma iz Dragomija pri Sv. Jakobu ob Savi, je odšel za vedno od nas. Prvi sad, a tudi seme, iz katerih rastejo novi, njemu podobni. — Pa tudi naši srednješolci prav nič ne zaostajajo. O onih, ki žive po raznih zavodih, pod vednim nadzorstvom duhovnikov, ne bom govoril. Povsod imajo tudi svojo Marijino družbo, V večji nevarnosti so oni, ki stanujejo v mestu in so prepuščeni samim sebi. Marija tudi teh ni pozabila. Samo na kratko: V Ljubljani so posebne Marijine družbe samo za srednješolce pri jezuitih in v stolnici, za dijakinje v s t o 1 n i c i in pri fran-čiškanih, VNovemmestu pri frančiškanih, v C e 1 j u v opatiji, vMaribo-r u v deškem semenišču, v Kranju ima posebno Mar. družbo gimn, katehet g. dr. Kotnik, v Ptuju — kakor upamo in iskreno želimo — jo ustanovi v kratkem gimnazijski katehet g, Kolarič, Naj žive dijaške Marijine družbe! Z ljubim Sinom pa jih blagoslovi nebeška Mati, prilivaj jim, da rastejo, cveto in rode sadove! Napisal sem teh par vrstic z namenom, da našo duhovsko in svetno inteligenco uverim o globoki verski zavesti, Id preveva katol, dijaštvoj da našemu preprostemu ljudstvu pokažem, kako da je za dijake v verskem oziru poskrbljeno, S t a -riši naj samo skrbe, da bodo njih sinovi, precej v prvi šoli prišli v Marijino družbo, potem se zanje ni bati. Pokazati sem pa tudi hotel, da med nami študenti in našim preprostim človekom, naj si je kmet ali delavec, ni tiste velikanske razlike, ki jo hočejo ne* kateri'videti. Ko smo v Marijini družbi, smo vsi eno v Mariji. Bog živil Ivo Peršuh. Več enakosti in ljubezni v Marijine družbe! Po naših krajih je §e precej ohranjena ljali le malo ali nič. »Bajtar še ušes takiii tita velika razlika med večjimi in manj- nima«, kakor veljaven gruntar (Finžgar, šimi posestniki, ki imajo le hišico in zra- »Veriga«), Ta duh — kakor rečeno _ s« ven malo zemlje. Pred polpreteklim ča- je ohranil do danaSnjih demokratičnih ča- som je v vasi veljal le premožen gruntar. sov. Zakaj pa to pišem? Zato, ker se t« Mali hišarji, bajtarji in osebenjki so ve- razlika le preveč opaža in uveljavlja tuenust duhovnikov Poštenost pri kupčijah Svoboda sv. stolice Zamolčani grehi Hrvatska duhovščina Glasnik najsv. Src Poravnava krivic Lese . Bamaloka St. Vid p. B. Kolovrat Vavtavas Trnovo Slap j. Podčetrtek | St. Vid p. Pl. Sv. Marj.p.Pl. Olimlje Dobie 27 28 Nedelja Poned. Baldomir, š. Rajmund, s. Semenišča m kat. zavodi Kat. tisk. Vsi v feoruarju umrli. Razdrto Preloka j- Pilštanj 5. Sobota, prva v mescu- Sv, Peter Krst-nik. Popolni odpustek: a) vsem, k: prejmejo svete zakramente, opravijo kake pobožne vaje na čast brezmadežni-Materi božji, da nekoliko zadoste za razžaljenja, njej storjena, in molijo po namenu sv. očeta; b) istim kakor 1. dan. 6. Nedelja, prva v mescu. Udom rožnoven-ške bratovščine trije popolni odpustki: 1, če v bratovski kapeli molijo po namenu svetega očeta; 2. če so pri mesečni proces']!; 3. če v bratovski cerkvi nekaj časa pobožno molijo pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom. Popolni odpustek: a) udom bratovščine presv. Srca Jezusovega; b) onim, ki nos','o višnjevi škapulir. — V cerkvah, v katerih je vpeljano tridnevno češčenje zadnje tri pustne dneve, dobe popolni odpustek vsi verniki, ki obiščejo presv. Rešnje Telo in molijo po namenu sv. očeta. 8. Torek. Sv. Janez Matski. Popolni odpustek udom bratovščine z belim škapulirjem, če v bratovski ali farni cerkvi molijo za osvo-bojenje sužnjev. 13. Nedelja. Sv. ustanovitelji servitskega reda. Popolni odpustek istim kakor tretji dan, 19. Sobota. Sv. Konrad Pijačenski. Popolni odpustek istim kakor tretji dan. 21. Ponedeljek. Sv. Angela Merici. Popolni odpustek tretjerednikom v redovni cerkvi; kjer te ni, pa v farni. 22, Terek. Sv. Marjeta Kortonska. Popolni odpustek istim kakor tretji dan. 24. Četrtek, Sv. Matija, Popoln odpustek" udom družbe sv. Petra Klaverja kakor drugi dan, 26. Sobota. Popolni odpustek udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa kakor peti dan. 27. Nedelja, zadnja v mescu. Popolni odpustek vsem, ki trikrat na teden skupno molijo sv, rožni venec. Darovi. Za odkup in krst poganskih otrok. Ančka Mikolič 60 kron za dva dečka po imenih naSega preč. g. kateheta in preč. g. dekana Jožef in Frančišek. — Rezika Miklaužič, Nežika Kamenšek, Ne-žika Železnik, Ana Fogler za dečka z imenom Janez 30 K. Za cerkev Jezusovega Srca y Bosni. Neimenovan 400 K. IzSia je Dobiva se povsod I Cena K 5—, po pošti K 5-50. Preprodajalci popusti Znamenita l Kratko navodilo za pravo pobožnost do Matere božje. Priredil dr. Zdešar. Dobi se v Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani in v vseh knjigarnah. Cena samo K 9'60. Zahtevajte cenik zastonj in poštnine prosto 1 H. SUTTNER LJUBLJANA štev. 2 Mestu« tb« 83. HHIIMHimmillllMIllUI__ Največja zaloaajr, zlate in srefarnlne 1 miiiiiiiiimimiiiniiiiiiii Lastna protokol, tovarna ur v Švici. Ljudska posojilnic registrovana zadruga z neomejeno zavezo v Ljubljani, v lastnem domu Miklošičeva ccsta št. 6, za frančiškansko cerkvijo sprejema hranilne vloge vsak delavnik dopoldne od 8—1 in jih obrestuje po W 3% m brez odbitka rentnega davka, katerega plačuje zavod sam za svoje vložnike, tako, da dobe le-ti od vsakih 100 kron čistih 3 krone na leto. Vloge v ^Ljudski posojilnici" so popolnoma varno naložene, ker posojilnica daje depar na varna posestva na deželi in v mestih. „Ljudska posojilnica" sprejema vloge tudi po pošti in daje za njih vplačilo na razpolago poštne položnice. Sprejema tudi vloge na tekoči račun ter daje svojim zadružnikom posojila proti vknjižbi z amortizacijo ali brez nje, na osebni kredit (proti poroštvu) in zastavi vrednostnih papirjev. Menice se eskomptujejo najboljše. Rezervni zakladi znašajo nad en milijon kron. Stanje hranilnih vlog je bilo koncem leta 1918 nad 40 milijonov kron. „L]udska posojilnica" stoji pod neposrednim državnim nadzorstvom.