Management in ekonomija: ali je to dvoje ali eno? (Elementi za razumevanje postsocializma in managerske revolucije)
tonci kuzmanic
Univerza na Primorskem, Slovenija
V prispevku avtor ugotavlja bistveno, a potlačeno enačenje, ki je značilno tako za postsocializme kot tudi za postkapitalizme in ki je v osnovi vseh postmodernih nacinov najnovejšega, t. i. globali-zacijskega gospostva. Gre za temeljno enačenje med ekonomijo in managementom. Avtor utemeljuje potrebo po odpiranju in premišljevanju tega (ne)razlikovanja in tako želi še bolj opozoriti na nevarnosti obstoječe odsotnosti razlikovanja, saj morda vodijo v ne-mišljenje in postmoderno totalitarno gospostvo globalizačije. Avtor vpeljuje razlikovanje predvsem s postavitvijo neoliberalizma kot osrednje argumentirane motorike managementa, ki jo veže na značilno postmoderno (in ne moderno!) subjektivnost. V nasprotju z »objektivnimi zakonitostmi«, na katerih - vsaj načeloma in idealno - temelji ekonomija, je za management značilno, da ek-spličitno zapušča to področje objektivnosti in gospodarstva in se odpira proti subjektivnosti in čelo revolučionarnosti ter samoumevnem gospostvu globalizačije na ravni globalne družbe (natu-ralizačija). V tem smislu se ekonomija in management gibljeta na dveh popolnoma različnih terenih in gre za dva radikalno različna pojava, ki ju ne smemo izenačevati. Predpostavka obrambe pred najnovejšimi, postmodernimi oblikami gospostva je prav zmožnost tovrstnega razlikovanja.
Ključne besede: management, ekonomija, postsočializem
Celotno zadnje desetletje, intenzivneje pa vsaj od zadnje predvolilne kampanje naprej, smo priče čedalje ostrejšim besednim obračunom glede prihodnjega razvoja Slovenije. Tako Razvoja v čeloti kot tudi in predvsem t. i. ekonomskega in gospodarskega razvoja, saj to dvoje ob izteku dobe razsvetljenstva nedvomno velja za Razvoj na splošno. Besedne izmenjave v zvezi z Razvojem ne potekajo več samo med politiki, temveč čedalje pogosteje tudi znotraj t. i. strok oziroma med strokovnjaki ter ne nazadnje tudi med navadnimi smrtniki. Večji del tega polemičnega rokodelstva poteka na nekem popolnoma novem terenu, ki ga doslej nismo bili vajeni in ki ga temu
primerno tudi ne poznamo, čeprav se zdi, da nam je zadeva vsaj od dalec poznana. O tem pričajo tudi same oznake, s katerimi se udeleženci polemike oznacujejo, obcasno pa kar obmetavajo. Med najbolj izstopajocimi oznakami udeležencev v dosedanjem spopadanju je nedvomno oznaka neoliberalizem. Ob tako pogostem in vse prej kot vnaprej jasnem pojavljanju oznake neoliberalizma bi se kazalo povprašati, kaj ta razmeroma nova oznaka sploh pomeni?
Če izhajamo iz empiricnih dejstev, je najmanj, kar lahko recemo za ta v naših prostorih nedvomno novi pojav, to, da se neoliberalci na vse kriplje trudijo prepricati javnost, da tokrat absolutno gre zares, da gre za samo prihodnost Slovenije. Slovenija bo (ob)stala ali ne (matrica biti-ali-ne-biti!) predvsem v odvisnosti od tega, ali bo sprejela neoliberalne nasvete in koncepte, sveto zatrjujejo neoliberalci. V tem kontekstu je zadeva neoliberalne govorice skrajno pomembna, kajti biti za neoliberalce, njihov nacin argumentiranja in njihove ideje ali biti proti temu, je hkrati medijsko predstavljeno kot biti za prihodnost Slovenije ali biti proti njej. Drugace receno, kdor je neoliberalen, je za Slovenijo, kdor ni, je proti Sloveniji. Če samo malo poenostavim, se torej množicnomedijsko neoliberalec kaže kot nekdo, ki lahko strukturno in v isti sapi izrece dvoje - ne le: »Prihodnost Slovenije - to sem jaz,« temvec ubesedi tudi tisto pregovorno predrevolucionarno (predmoderno) izjavo in dahne: »Slovenija, to sem jaz!«
Neoliberalni diskurz
Prav usodno vprašanje pri tem seveda je: kako je v zacetku 21. stoletja kaj takega sploh mogoce? Kako se sploh lahko izrekajo takšne misli prav srhljivo srednjeveške vrste?1 Ob tem bi se kazalo zavedati vsaj še neke skrajno pomembne podrobnosti. Namrec te, da svojih kategorij, konceptov, idej pravzaprav ne izgovarjajo znotraj katerega koli in kakršnega koli že znanega modernega sistema, kot so sistemi, s katerimi imamo po navadi opraviti v bolj ali manj znanih t.i. sistemskih teorijah ter teorijah, ki na njih temeljijo oziroma so iz njih izpeljane. To, kar neoliberalna govorica pocne, strogo receno, ne sodi v nikakršen politicni sistem, pa tudi ne zgolj v ideološki sistem. Ta neoliberalni diskurz prav tako ni doma v nikakršnem pravnem sistemu. Morda je bistveno poudariti, da ta zvrst diskurza tudi v gospodarski sistem ne sodi brez ostankov. Povrhu vsega pa je zadeva neoliberalizma po svoje skregana tudi s kakršnim koli zgolj ekonomskim sistemom oziroma ga - kot diskurzivno okolje - naravnost zavraca. Pri neoliberalni govorici2 imamo opraviti z diskurzom, ki se nanaša na neki drug, drugacen in nov, paralelni ali celo »kon-
trasistem« (glede na omenjeno), ki zadnjih nekaj desetletij v glavnem sliši na ime sistem podjetništva (osnovne kategorije so: podjetje, podjetniško okolje, podjetniška ambicioznost, podjetniška klima in vse, kar je sploh lahko podjetniško) in ki ga nikakor ne gre mešati z gospodarskim, kaj šele z ekonomskim sistemom, kot se to najpogosteje napačno počne.3 Podjetništvo, gospodarstvo in ekonomija namreč nikakor niso nekaj, kar je mogoče obravnavati kot eno in isto. Da bi vse to postalo eno in isto, bi bila oziroma je potrebna inštalacija resne mišljenjske lobotomije, da ne rečem popolnega mrka mišljenja ali tega, kar Hannah Arendt imenuje thoughtlessness.4
Občutek in čelo prepričanje, da je sistem podjetništva superior-nejši, da je rešitev večjega dela, če že ne vseh ekonomskih, gospodarskih, političnih in sičeršnjih zagat današnjega časa, tista ključna, a impličitna točka, ki jo je nujno treba ustrezno dojeti, če sploh hočemo zares diskurzivno razumeti formo in - šele potem je to mogoče - vsebino neoliberalne govoriče. Kajti - in tu je osrčje problema -»štos« neoliberalizma kot diskurza, torej kot tipične govoriče gospostva (nekoč se je temu reklo ideologija5), ni toliko na ravni vsebine (kaj neoliberalči govorijo), temveč ga je treba poiskati predvsem na ravni forme (kako govorijo). Ce to formo razumemo zgolj kot eno med mnogimi in drugim enako, enakovredno, pa tudi ekvivalentno formo govoriče, ne bomo nikakor zmogli zajeti odločilne, bistvene (pravzaprav naravnost prevratniške, revolučionarne) dimenzije tega diskurza. Ta pa je - tu ni velikih dvomov - skrita v (naddoločujočem) okviru Poslanstva (Mission), s katero in okoli katere je ta diskurz sploh lahko organiziran kot okoli svojega gravitačijskega sonča.6
Kaj mislim s to nekoliko abstraktno opredelitvijo? Če za ekonomski sistem, za gospodarski sistem in za podobne, torej običajne, bolj ali manj zastarele sisteme (in tipe sistemskega mišljenja in govorič) velja, da so klasični, čelo tradičionalni in konservativni v tem smislu, da so vnaprej zapisani »logiki objektivnega«, »znanstvenega«, pa imamo v primeru neoliberalizma opraviti s popolnoma drugačno logiko. To je logika subjektivnega, za katero je značilno predvsem to, da se vrti okoli delovanja, akterja in čelo Vodje. Če je za klasično logiko objektivnega (ne samo na področju sočiologije, temveč: tudi na področju ekonomije in številnih drugih področjih) značilno na primer predvsem nekaj takega, kot je »nevidna roka«, torej takšen ali drugačen Trg,7 je pri neoliberalizmu (ki nikakor ni isto kot liberalizem!) v ospredju predvsem Poslanstvo (Mission), torej Subjekt, Vodja, Karizma, Vizija in Ideja, ne nazadnje čelo Intuičija. Če je intuičija nekaj čisto odvečnega s stališča ekonomista, je to nekaj nujnega s stališča nekoga, ki se »ukvarja z managementom«. Če se veliki znanstveni
krog politične ekonomije začne približno pri Smithu in Ricardu, in sicer predvsem s samokritiko prvega na toccki »prevec subjektivne moralne filozofije«,8 smo (zdaj) v primeru neoliberalizma price svojevrstni »vrnitvi« cele paradigme politiccne ekonomije, in sicer s podrocja »objektivnega« (znanstvenega, newtonovsko-baconovskega, ce hocete) na teren subjektivnega ter celo psihološkega in morali-zirajoccega. Tocneje, z nastopom neoliberalizma gre za »vrnitev« v neko novo zvrst, zdaj seveda postmoderne »moralne filozofije«, ki je bila s stališca klasične ekonomije nekaj cisto odvecnega, ce že ne norega. Zdaj, v položaju neoliberalizma, nimamo vec opravka z Newtonom, z zadevami radikalne objektivnosti in objektnosti (kjer je svoboden kvecjemu samo eden, recimo Bog), temvec imamo prej opraviti s Fichtejem in Schopenhauerjem, cce naj povem poenostavljeno in na kratko.
Skratka, najvecja napaka, ki jo danes sploh lahko naredimo, ko poskušamo razumeti neoliberalni diskurz, bi bila ta, da bi ga dojeli kot ekonomsko, gospodarsko ali kako drugo podobno »objektivno« zadevo, ki da meri na takšno ali drugačno »sistematiko« in Sistem. Še vecjo napako pa bi naredili, ce bi neoliberalizmu stregli s stališca - to je tisto, kar počnejo tudi številni današnji t. i. levičarji, vkljucno z antiglobalisti -, ceš da gre za neko posebno ideologijo, ki v bistvu vendarle meri na tisto ekonomsko (v koncni analizi pa na Kapital in na tisto kapitalisticcno9). Pri neoliberalizmu zadeve ne temeljijo na nikakršni sistematiki, na nobenem sistemu, na nikakršni objektivnosti in niti na nobeni ideologiji. Skratka, na nobenem od teh in podobnih »klasicnih konceptov« in pojavov, ki so bili znaccilni za moderno. Tu je na delu nekaj radikalno drugega in drugacnega, nekaj revolucionarnega in presežnega. V nasprotju z »nevidno roko« kapitalizma (in njemu ustrezajoce ekonomije) je tukaj na delu »vidna roka« postkapitalizma (in ne vec kapitalizma!). Zdaj imamo opraviti s tem, kar bi se dalo opredeliti z izrazom »managerizem«, in sicer ne glede na to, ali zadevo opredelimo kot postkapitalisticno ali kot postsocialisticno.
Tam, kjer je bil nekoc (v dobrem starem kapitalizmu) ekonomist (stal je, kot neke vrste polbog), in sicer izven samega procesa (funkcioniral je kvecjemu kot nekakšen aktivni opazovalec), imamo zdaj (ne samo v zda) skrajno dejavnega Platonovega Demiurga--managerja (Stvarnika in ustvarjalca). Medtem ko se prvi, torej ekonomist, sklicuje na »objektivno delujoce zakone trga«, se je ta drugi (manager) - bolj kot kakršno koli plansko gospodarstvo v rajnkih socializmih - lotil znanstvenega nacrtovanja in subjektivnega delovanja en gross. Ce so prej (na primer na ekonomskih fakultetah)
poučevali o analitiki, opazovanju ..., zdaj pri izdelavi izdelka, ki mu rečemo manager, poučujejo predvsem o delu in delovanju (poiesis, praxis). Ce je bilo za ekonomijo še mogoče reči, da je »ideologija meščanskega razreda« (to je ubesedila kritika politične ekonomije), je ključna današnja ideologija neoliberalizma prav njena transideo-logija konča ideologije. (Lahko bi seveda še našteval, a naj to za zdaj zadošča.)
Managerizem
Poglavitna stvar (tukaj v teoretičnem pomenu das Ding) neoliberal-nega diskurza, ki bi jo kazalo dojeti skrajno natančno, je predvsem to, da ne izhaja iz česa takega, kar bi se morebiti dalo opredeliti kot »pozičija«, kot »ekonomija« ali čelo kot »pozičija ekonomije«. To, kar diskurz neoliberalizma počne, je nadvse inovativno, čelo »opozičij-sko«, a hkrati ni ne zgolj ideologija in ne politika, ni ne ekonomija in tudi ni nič: takega, kar bi lahko bilo dojeto kot nekaj posebnega. Predvsem gre za nekaj, kar se perčipira in samoperčipira kot vzvišeno ter nadvse resnično. Je nekaj, kar je sičer hkrati vse prej našteto, a obenem tudi nekaj večjega in višjega, predvsem Novega ter ne nazadnje tudi mističnega v pristno srednjeveškem pomenu besede.
Kaj pa potem sploh je, če ni nič od omenjenega, čelo ekonomija ne? Tisto Novo, kar bo pri tem prej ali slej treba razumeti v vsej kompleksnosti ter natančno analizirati, je prej omenjeni »managerizem«, ki ga vse preveč in zelo neodgovorno obravnavamo kot nekaj, o čemer že po definičiji »vse vemo«. Ker da je menda eno in isto kot kapitalizem, kar pa ni nič drugega kot izjava, ki temelji na misli, da je ekonomija pravzaprav isto kot management! Toda speljevanje ma-nagerizma na kapitalizem, postkapitalizmov in postsočializmov na kapitalizem in podobni prijemi so kvečjemu nekakšni redučtio ad absurdum, torej znaki, da smo na točki nezmožnosti mišljenja ali na točki nemišljenja, kjer se nam vse, kar je, prikazuje kot eno, kot eden, kot večni in naravni kapitalizem. Drugače rečeno, smo sredi omenjenega nemišljenja ali thoughtlessness.
Žal tukaj ne morem posebno natančno razviti te skrajno zahtevne tematike,10 a naj se vendarle lotim vsaj nekega pomembnega detajla. Kot že nakazano je referenčni okvir neoliberalnega diskurza v primerjavi s »klasično« ekonomskim (tudi z vsemi drugimi »klasičnimi«, torej modernimi diskurzi!) bistveno (čelo revolučionarno) sprevržen. Je pač - in to je tisto, kar je najpomembnejše in obenem najtežje razumeti - izrazito postmoderen in hkrati tudi predmode-ren (od tod prej nakazana srednjeveškost problema). Kaj to pomeni? To na ravni besed pomeni dobesedno to, da so pomeni vseh zna-
nih in obicajnih kategorij ter besed, s katerimi neoliberalni diskurz operira, funkcionira, na videz povsem enaki in celo isti, a hkrati so radikalno drugacni, revolucionarno razlicni v primerjavi z ekonomskimi. (Čeprav neoliberalizem najpogosteje uporablja bolj ali manj identicne besede na ravni terminus technicus, so te - glede, na primer, na njihove »ekonomske« pomene - naravnost dekonstruirani in decentrirani (iztirjeni), in sicer tako, da so notranje prekvašeni s prej omenjenimi elementi subjektivnosti. Torej z elementi Poslanstva, Vodje, Vizije in vsega tistega, kar se pri vodenju (leadership) pojavi v skupku kot »karizma« in brez cesar skrajno subjektivirani neoliberalni diskurz (v nasprotju s še razmeroma brezosebno in znanstveno »objektivno« ekonomijo!) sploh ne (z)more zafunkcionirati.
Naj to ponazorim še z vsem znanim primerom. Ne tako dolgo nazaj smo imeli kar nekaj casa priložnost spremljati slovenski spopad med »mladimi in starimi ekonomisti«. Tudi na primer tistega med Jožetom Mencingerjem in Jožetom P. Damijanom, ceprav sta ti dve osebi kvec-jemu personifikaciji globljih in veliko širših obracunov in tendenc v postsocialisticni Sloveniji, ter sploh v izjemno obcutljivem trenutku, v katerem je t. i. zahodna civilizacija, z njo pa ves svet. Prav zato, ker je manipulabilna in manipulirajoca medijska srenja (mediji množičnega poneumljanja!) tem polemikam poskušala streci, ceš da gre za »ekonomske polemike«, je treba mocno poudariti, da tukaj sploh ne gre za nikakršno ekonomijo, kot se to dozdeva. To sploh niso vec nikakršni spopadi, ki bi - kot se to zavajajoce kaže v novinarskih in t. i. strokovnih prispevkih - potekali »znotraj ekonomije« pa tudi ne »med ekonomisti«. To je kvecjemu nepomembna zunanjost in še bolj skrajno zavajajoca nakljucnost, ki bi se rada prikazala kot nekakšen medgeneracijski, celo kot biološki spopad »mladih« in »starih«.
Pravzaprav gre tukaj za daljnosežne (prav revolucionarne) konceptualne spopade,11 ki bi jih bilo treba natancneje opredeliti kot nekaj, kar je samo delno in v manjši meri »znotrajekonomsko«. Gre za polemike in spopade »nove vrste«, za spopade, ki se v veliki meri vrtijo na relaciji moderno/postmoderno in kar bi se ožje dalo opredeliti kot spopade med (zastarelo?) ekonomijo kapitalizma (in socializma, kajti to dvoje je treba zmoci brati skupaj) in »brand new« neolibe-ralnim postkapitalisticnim diskurzom managerizma, ki že bistveno in popolnoma vidno zapušca izhodišcni teren ekonomije (tako kapitalizma kot socializma ter tudi njunega nasprotja!), kot to poznamo, recimo iz 19. in prve polovice 20. stoletja. Natancneje receno, ekonomist ima za vnaprejšnji okvir svojega premisleka in vsakokratne argumentacije vedno vnaprej dano (ta vnaprej je sama bit njegove znanosti!) predvsem to, kar bi se dalo imenovati kot »zgolj ekono-
mija«. Opraviti ima z znanostjo, z bolj ali manj zakoličeno znanstveno aparaturo (kategorije, metode, predmet) na eni strani ter z gospodarstvom in delom/proizvajanjem ter trgom (ponudba/povpraševanje) na drugi strani kot tistimi nosilnimi referenčnimi točkami, znotraj katerih poskuša misliti in izjavljati, analizirati, svetovati. Hkrati je za tovrsten ekonomski položaj per definitionem značilno, da »organsko« upošteva tudi številne druge (pod)sisteme, ki se sučejo okoli ekonomije in s katerimi je v »horizontalnem« razmerju (na primer z državo, politiko, družbo, pravom, izobraževanjem).
Za neoliberalni diskurz pa to ne velja več oziroma velja samo pogojno ter bistveno drugače, kot je to (bilo) značilno za ekonomijo. V primeru neoliberalizma imamo opraviti ne le s sistemom »za sebe«, temveč zdaj čelo s sistemom, ki se »samorazume« kot »razrešitev« težav vseh drugih (pod)sistemov. Posledično, glede na vse te druge morebitne podsisteme (ekonomija, pravo, država), neoliberalni diskurz funkčionira kot Sistem, ki je »svojim« podsistemom vertikalno nadrejen. Managerizem in njegov končeptualni motor neoliberali-zem v nekem smislu v sebi povzameta vse nekdanje (pod)sisteme. Drugače in še bolj opisno rečeno, managerizem in neoliberalizem sta radikalno nova paradigmatska pojava, ki sta vse prej kot ujeta v »zgolj« ekonomijo. Imata se za novo, rešilno (Poslanstvo) totaliteto, ki v sebi lahko zaobjame vse potrebno: naravoslovje, družboslovje in tudi humanistiko, če naj govorim na ravni običajnih področij vednosti.
Ekonomija in managerizem
Ekonomija je, če se izrazim zelo poenostavljeno, znanost, managerizem pa to niti slučajno ni. Še več, management to ne more biti in tega tudi noče. Samorazume se kot Sistem sistemov, kot »sistem svobode« par exčellenče. Vsako morebitno sprejetje, rečimo »znanstvenosti«, pa bi zanj pomenilo omejitev in samoomejevanje elementarne svobode. Management je nekaj, kar je izhodiščno in radikalno drugačno, občasno čelo bolj superiorno in je svojevrstna »več kot znanost« (v primerjavi z ekonomijo, na primer). Sistemsko rečeno je nekaj, kar je paradigmatsko v položaju svojevrstnega Nadsistema.12 Če je za ekonomijo običajno reči (delno tudi ustrezno), da je konservativna veda (to velja bolj ali manj za vse vede in za vso vednost, ki stoji na newto-novskih, modernih zasnovah), pa imata tako neoliberalizem kot tudi managerizem v sebi elemente, ki so per definitionem transčenden-talni glede na kakršno koli znanost, še posebno ekonomsko. Pojava neoliberalizma in managerizma sta znanilča »konča znanosti« in pojavljanja popolnoma nove, t. i. knowledge paradigme.13
Skrajno pragmatično rečeno: biti manager, kar vedno in nuče pomeni tudi biti »z managerskim poslanstvom« (Mission), sploh ne pomeni hkrati tudi biti ekonomist. Tudi »ukvarjati se« z managementom je vse prej kot ukvarjati se z ekonomijo. Da si dober, uspešen, prodoren, učinkovit manager, zadošča že to, da si fizik, psiholog, matematik, sočiolog, mehanik ali popolnoma (ekonomsko in sičer) neizobražen. V radikalnem položaju zadošča, če si »odprte glave« in da si se pripravljen učiti po sistemu poskus-napaka. Ce berete biografije najuspešnejših managerjev, boste pogostokrat naleteli na presenetljiv podatek, da so to ekonomsko (pa tudi sičer) bolj ali manj formalno neizobraženi (kar ne pomeni, da tudi neolikani in nevedni!) možje, nekakšni samouki, self-made men. Kot manager si po izobrazbi lahko sičer tudi ekonomist, a prav tako si lahko tudi geograf ali avtomehanik. Ne nazadnje managementa v ožjem pomenu besede sploh ni mogoče ustrezno razviti na ekonomskih fakultetah, to pomeni znotraj vnaprej danega, znanstveno rigidnega okolja, omejenega na »zgolj« ekonomijo. Managerska paradigma, ki je brez pojava neoliberalizma nemogoča, zares lahko nastane šele zunaj ozko ekonomskega okolja, in sičer tam, kjer se hkrati poučuje nekaj več/manj kot »zgolj« ekonomija. To je tisto, kar se je - tudi geografsko, ne samo paradigmatsko rečeno - pripetilo v Sloveniji v zadnjih desetletjih, predvsem v Kranju, Mariboru, Kopru ... in ne v Ljubljani (na Ekonomski fakulteti).
Nikakor ni mogoče šteti kot naključno, da je managerska paradigma že po definičiji bolj doma v manj sčientistično zadrgnjenih zda kot pa v metafizični Evropi. Govoriti o managementu pomeni govoriti o stroki (tehne, ars, skill) ter predvsem o neki konkretni zvrsti dela/delovanja (nekaj novega na presečišču poiein in praxis), ne pa o »sterilni« znanosti (episteme, Wissensčhaft, sčienče). Govoriti o managementu pomeni govoriti predvsem o veščinah (tehne), in ne toliko o theorii, če se izrazim po Aristotelovo.
Končno, neoliberalčem ne gre za nikakršne tematizačije v pomenu teoretizačij, temveč za praktično spreminjanje nečesa obstoječega, vsej prej kot zgolj teoretičnega. Neoliberalizem ni zadeva, ki bi prihajala iz sveta, za katerega je značilna »Vita čontemplativa«, temveč je globoko v tistem, kar so srednjeveški teoretiki imenovali »Vita ač-tiva«. Neoliberalči ne obratujejo na gorivu dvoma in iskanja Resniče (kot to velja za znanstvenike in teoretike, tudi ekonomske), oni nastopajo s položaja tistih, ki že vnaprej vedo, oziroma tistih, ki jim je zadeva popolnoma jasna. Le implementirati je treba Resničo, ki jo že in nuče imajo. Oni so - filozofsko rečeno - pravzaprav na položaju ti-
stega, kar v Sloveniji že dve desetletji straši kot Hribarjeva »Resnica o resnici« in kar je doma v vsakokratnem postplatonizmu. Zadeva je prav marxovska: neoliberalcev ne zanimajo razlicne interpretacije sveta in njihove resnice, oni že imajo svojo, pravo Interpretacijo, s katero hocejo spremeniti svet. Njim ne gre za interpretiranje, tem-vec za spreminjanje, torej za vladanje, ne za teorijo, temvec za oblast. To, kar govorijo neolibaralci, ni theoria nekega raziskovalnega predmeta, temvec tehnika (tehne, skill) neke oblasti in vladanja.
Namesto sklepa: Sveti duh iz steklenice
Naj torej koncam ta kratki, mestoma polemicni premislek, ki ima namen odpreti nekatera kljucna vprašanja našega ccasa in prostora, ki so v ccasih, v katerih živimo, skoraj popolnoma ignorirana.
Na vprašanje management in ekonomija - ali je to dvoje ali eno? odgovarjam, daje to dvoje. Še vecc, to dvoje je treba jasno in natanccno razlikovati, pa naj je to še tako intelektualno zahtevno in prakticcno nehvaležno opravilo, polno zamer in nevšecnosti. Toda - in za to pri vsem tem gre - v okolišcinah, ko so in ce so vprašanja, ki jih odpiram v tem besedilu, ignorirana in potlacena, ce so spregledana in porinjena pod preprogo (recimo zato, da se ne bi komu zamerili), nastopijo radikalno druge in drugačne okoliščine. Nastopi namrec tista znana tema, za katero Hegel pravi, da so v njej »vse krave crne«, nastopi tisti položaj, v katerem ekonomija kot »Occe« in management kot »Sin« lahko zares postaneta tudi eno.
Drugacce receno - in do tukaj sem hotel pripeljati besedilo -, osnovni pogoj, da bi to dvoje, da bi torej Occe (ekonomija) in Sin (management) postala eno, niso nikakršne domnevne »naravne danosti« in objektivnosti nekakšnega globalnega samorazvoja, temvec je to predvsem neki tretji element, dejavnik, ki ga sam imenujem »Sveti duh«. In ta Sveti duh ni nic drugega kot tema nevednosti, ignorance in potlacitve, ki jo ustvarjamo mi sami, in sicer s tem, da ne locimo, da nismo zmožni lotevati ali pa nocemo lotevati tega dvojega (ekonomije od managementa). In prav s tem nerazlikovanjem, neloccevanjem omogoccamo in »inštaliramo« temo, v katero se cedalje bolj pogrezamo in iz katere ccedalje occitneje veje duh tistega nevarnega nemišljenja (thoughtlessnes), o katerem tako prepricljivo govori Arendtova.
Vsakokratna oblast in vladanje seveda najbolj uspevata prav v okolišcinah, v katerih kraljuje svetniški duh prav tega in takšnega nemišljenja (thoughtlessness). Kolikor bolj absolutno je nemišljenje (thoughtlessnes), toliko bolj totalitarna je lahko vladavina.
Opombe
1.	Seveda gre za skrajno resne reči in stvari, o katerih za zdaj v tukajšnjih logih pravzaprav ni niti najbolj elementarnega zavedanja, ki pa jih je v ožjem, teoretičnem pomenu med prvimi detektiral semiotik in teoretik diskurzov Umberto Ečo. Pred približno 30 leti je namreč začel opozarjati in svariti pred tem, kar je sam poimenoval il nuovo medioevo, torej novi srednji vek. Tudi njegovo izjemno popularno umetnino Il nome della rosa bi kazalo brati prav v tem kontekstu.
2.	Podobno velja tudi za neokonservatizem kot verni politični sprem-ljevaleč neoliberalizma, a to ni predmet tega zapisa. Več o tem v Kuzmanič 2003a in Kuzmanič 2003b.
3.	Zadeva neoliberalizma se na tej diskurzivni točki - kot je to danes postalo »naravno« - izteče vglobalizačijo, a tukaj se s to stranjo problematike ne morem ubadati. Glede diskurzivnega prehoda na točki managerskega diskurza in povezave z globalizačijo glej Kuzmanič in Sedmak 2006.
4.	Glej Arendt 1992.
5.	Tudi danes seveda nedvomno velja, da je to, vsaj na prvi pogled, neke posebne vrste ideologem in ideologija. Tovrstni oznaki se izogibam, pa ne za to, da bi neoliberalizmu prizanesel, temveč zato, ker utegne biti zadeva zavajajoča in vso analitiko preusmeriti v napačno, ad absurdum redukčionistično smer. Po moji sodbi tukaj ne gre več za običajno ideologijo oziroma za nekaj, kar bi bilo mogoče kar tako (in kot vrsto) podrediti pod nekakšen obči rod (genos) ideologije. Po mojem razumevanju gre tukaj za nekaj dosti kompleksnejšega, analitično zahtevnejšega, kar je - glede na ideologijo - nekakšna več-kot-ideologija in kar ideologijo »pripelje do njenega konča« (v pomenu udejanjenja!) oziroma kar je vsaj deloma zares mogoče dojeti kot vrsto nekega »novega rodu«. Neoliberalizem je nekaj novega predvsem v tem smislu, da gre za podružbljeno, sočializirano zadevo, ki jo sam imenujem »čivilna religija« oziroma »religija družbenega«. Je nekaj, kar temu družbenemu ni nadrejeno in ločeno od njega (kot naj bi to veljalo za vsako religijo in ideologijo), temveč je ekspličitno v njem udejanjeno, čelo dokončno materializirano. Posebnost tega analitičnega »več-kot-ideologija položaja« je med drugim tudi v tem, da se ji s tradičionalnimi prijemi »kritike ideologije« (od Marxa do frankfurtske šole) ne da več ne slediti in ne je razumeti (kvečjemu lahko ustvarjamo dodatne zmešnjave), kaj šele, da bi se ji dalo učinkovito postaviti po robu.
6.	O religioznih (ne le protestantskih) izhodiščih in postreligioznih po-sledičah takega diskurza bo kmalu mogoče več prebrati v analitični knjigi, ki je kritika Dručkerjeve postteoretične govoriče in naj bi v letu 2007 izšla pri založbi Mirovnega inštituta v Ljubljani. S skupino sodelavk in sodelavčev smo se zadnja leta ukvarjali prav z natančnim branjem in kritičnimi interpretačijami bolj ali manj čelotnega knjižnega opusa prvega managarskega avtorja - P. F. Dručkerja. Pri
tem smo najvec pozornosti namenili prav njegovim osnovnim kate-gorialnim prijemom ter hkratni odsotnosti kakršnega koli epistemo-loškega reza.
7.	To je tista vrsta »objektivnosti«, ki jo še vedno malikujejo vsi ekonomisti pa tudi vsi liberalci in konservativci, ne glede na to, kar ex professo so. Toda to ne velja tudi za neoliberalce in neokonserva-tivce. V nasprotju s tem, v bistvu še vedno globoko »vernim« odnosom do trga (»nevidna roka« je seveda znacilno neoreligiozna stvaritev edinburškega razsvetljenstva, o kateri obstaja precej ustrezne literature, pa naj je še tako ignorirana), pa neoliberalci in neokon-servativci sodijo med bolj aktivisticne ljudi, ki se zadevam ne prepustijo kar tako (pa naj so še tako božje) in ki raje »vzamejo stvari v svoje roke«. »Svoboda«, ki je v klasicnem liberalnem in konservativnem mišljenjskem položaju še vedno na »strani trga« (in torej Boga), je zdaj, torej v primeru neoliberalizma in neokonservatizma, nedvomno na strani Subjekta, ki se udeležuje na tem trgu. Drugace receno, tukaj Subjekt ni vec Trg (kaj šele Bog), tukaj je zdaj Subjekt clovek, nekakšen »Bog clovek« ali podjetnik in vodja ter manager, kot se mu rece (v koncni analizi seveda organizacija/podjetje, a o tem kdaj drugic).
8.	Vec o tem v Kuzmanic 1996 - predvsem del, ki obravnava Adama Smitha.
9.	Najmanj, kar bi bilo dobro takim priporociti, je branje oceta managementa in barda neokonservativnega diskurza, torej Druckerja, in sicer vsaj njegove knjige Post-Capitalist Society (1993).
10.	S to problematiko se delno srecujem v knjigi, ki sem jo skupaj s sodelavci s Fakultete za management Koper pripravljal lani in bo pri založbi Fakultete za management Koper izšla v naslednjih mesecih z naslovom Managerski diskurz: etiCne, politične, ideološke in komunikacijske dimenzije.
11.	Dejansko gre tukaj seveda za najbolj elementarna vprašanja gospostva in tipov vladanja. Tisto, kar je tukaj razmeroma težko spregledati in cesar bi se bilo dobro skrajno resno in natancno zavedati, je to, da namesto da bi bile takšne razprave o gospostvu in vladanju kot nekoc zapakirane (vsaj v teološke ali pa) v politicne besede, da so te zdaj embalažirane v nekakšno kvazi ekonomsko govorico ali v to, kar imenujem neoliberalna antipolitika ali managerizem. Tako kot so nekoc magi in zdravniki svoje »rezultate« skrivali pred pacienti in jih izgovarjali v šifriranih sporocilih ali v latinšcini, se tudi danes o kljucnih zadevah gospostva in vladanja govori v kvazi ekonomski latovšcini ali v obliki, ki jo sam imenujem neoliberalni managerski diskurz.
12.	Ta paradigmatski Nadsistem, ki je nadvse revolucionaren, lahko revolucijo tudi zares izpelje šele takrat, ko se združi s »politicnim« neokonservatizmom, na primer reaganizmom, thatcherizmom, jan-šizmom, a to je že druga pravljica. Glej Kuzmanic 2003c.
13. O tem, kako to funkčionira pri »očetu managementa«, P. F. Dručker-ju, in kakšne poslediče utegne imeti, glej Kuzmanič 2006.
Literatura
Arendt, H. 1992. Eichmann in Jerusalem: a report on the banality of evil. London: Penguin.
Dručker, P. F. 1993. Post-capitalist society. Oxford: Butterworth-Heinemann.
Kuzmanič, T. 1996. Ustvarjanje antipolitike: elementi genealogije družboslovja. Ljubljana:
-. 2003a. Neokonzervativnost post-sočializma. V Neokonzervativi-
zem, ur. C. Oberstar in T. Kuzmanič. Ljubljana: Mirovni inštitut in Inštitut za sodobne družbene in politične študije.
-. 2003b. Post-sočializem kot vzhodna oblika reaganizma in that-
čherizma. V Neokonzervativizem, ur. C. Oberstar in T. Kuzmanič. Ljubljana: Mirovni inštitut in Inštitut za sodobne družbene in politične študije.
-. 2003č. Tudmanizem in janšizem (načije-države in postsočia-
lizmi). V Nova desnica, ur. C. Oberstar in T. Kuzmanič. Ljubljana: Mirovni inštitut in Inštitut za sodobne družbene in politične študije.
-. 2006. The čonstručtion and funčtioning of knowledge in Dručker's
'theory' of management (ethičs, političs and management). V Advancing business and management: proceedings of the 7th international conference of the Faculty of Management Koper, 1967-1980. Koper: Fačulty of Management.
Kuzmanič, T. in S. Sedmak. 2006. Globalization, transition and the dis-čourse of management. Managing Global Transitions 4 (2): 101-114.