Erjavecia 11 
2 
NASLOVNICI POD ROB 
 
V pričujoči številki Erjavecie smo za naslovno temo izbrali kratko 
predstavitev pomembnega, a doslej skorajda spregledanega dela iz 
zgodovine slovenskega naravoslovja. Gre za monografijo »Marburg in 
Steiermark, seine Umgebung, Bewohner und Geschichte«, ki je leta 1847 
izšla izpod peresa dr. Rudolfa Gustava Puffa. 
Izredno kvalitetno in obsežno delo, katerega uvodno poglavje je 
namenjeno predstavitvi narave Maribora in okolice, bi v naravoslovnih 
krogih verjetno še dolgo ostalo pozabljeno, ako bi Založba Obzorja po več 
kot 150 letih ne izdala slovenskega prevoda tega pomembnega dela. 
Knjiga z naslovom »Maribor: Njegova okolica, prebivalci in zgodovina» 
je tako v zbirki Documenta et studia historiae recentioris ponovno izšla 
leta 1999. Obsežno gradivo je skrbno prevedel Franček Vogelnik, spremno 
študijo in dopolnitve pa je napisal Jože Curk. 
 Na prvi strani Erjavecie je predstavljena originalna naslovnica 
Puffove knjige »Marburg in Steiermark, seine Umgebung, Bewohner und 
Geschichte«, ki je leta 1847 izšla v dveh zvezkih pri Leykamovih dedičih v 
Gradcu. V naslednjih vrsticah smo kratki predstavitvi življenja in dela R. 
G. Puffa, dodali še »ponatis« slovenskega prevoda uvodnega dela o naravi, 
ki nam bo približal poldrugo stoletje star pogled na favno Maribora in 
okolice. Kačji pastirji žal niso omenjeni niti z besedo, so pa zato ostali 
podatki toliko bolj zanimivi in nedvomno zaslužijo širšo pozornost. Zaradi 
pomanjkanja časa in prostora je besedilo tokrat predstavljeno brez 
strokovnih opomb pri posameznih živalskih skupinah. Podrobnejša analiza 
originalnega besedila je še v pripravi in bo predvidoma objavljena v eni od 
prihodnjih številk revije Natura sloveniae. 
 
 
RUDOLF GUSTAV PUFF  
»MARIBOR: NJEGOVA OKOLICA,  
PREBIVALCI IN ZGODOVINA» 
 
Rudolf Gustav Puff je monografijo o Mariboru dokončal leta 1846 
(originalni rokopis hrani mariborski Pokrajinski arhiv) in naslednje leto je 
izšla v avstrijskem Gradcu pod naslovom »Marburg in Steiermark, seine 
Erjavecia 11 
3 
Umgebung, Bewohner und Geschichte«. Avtor je knjigo zasnoval in 
objavil v počastitev pomembnega zgodovinskega dogodka - izgradnje in 
prihoda železnice v Maribor. V tistih časih je knjiga predstavljala 
najobsežnejšo monografsko predstavitev kakega štajerskega mesta v 
predmarčni dobi, zaradi česar je bila deležna ugodnih kritik in bila tudi 
kmalu razprodana. Za njeno visoko raven govori tudi dejstvo, da pri drugih 
mestih dolgo ni našla posnemovalcev in da je moral tudi Maribor na drugo, 
a po obsegu in vsebini mnogo skromnejšo monografijo, čakati kar 60 let 
(A. Mally, 1906). 
Življenja in dela dr. Rudolfa Gustava Puffa (1808-1865) na tem 
mestu ne bomo podrobneje predstavljali, saj lahko veliko podatkov 
najdemo v njegovi avtobiografiji, ki je vključena v slovenski prevod 
monografije o Mariboru. Omenimo naj le, da je bil izjemno izobražen in 
razgledan človek, tako na družboslovnem, kot naravoslovnem področju. V 
Mariboru je aktivno sodeloval v družabnem življenju, med drugim je tudi 
vodil leta 1823 ustanovljeno „Bralno-kazinsko društvo“, katerega glavni 
namen je bil pospeševati družabnost meščanov. Tja so zahajali nekateri 
mariborski izobraženci, ki so se ljubiteljsko ukvarjali tudi z naravoslovjem 
in po vsej verjetnosti gre med njimi iskati izvirne avtorje podatkov za 
posamezne segmente uvodnega poglavja o naravi. Tako so se z botaniko v 
tistih časih ukvarjali profesor Georg Mally, kameralni uradnik Titel in 
okrožni komisar Fürstenwärther, kot zoologa sta bila slavna uradnik 
polkovnega računovodstva H. Justus, pa meščan Hartnagel, z entomologijo 
se je pečal Josef Holzer... 
 Spoznajmo torej Maribor in okolico, kot so jo videli zoologi sredi 
predprejšnjega stoletja: 
 
*** 
 
Oglejmo si bežno še favno najbližje mariborske okolice. Navadne 
domače živali: konji, govedo itd., se ne odlikujejo niti s 
posebnimi lastnostmi niti s posebno velikim številom. Drugače 
je z vzrejo perutnine, kopunov, puranov, gosi itd., ki v ničemer 
ne zaostaja za tisto v sosednjih Slovenskih goricah. 
Med lovno divjadjo srečujemo na Pohorju rdečega jelena (Cervus 
elaphus) in srnjaka (Capreolus), divjo mačko (Felis catus), 
navadnega volka (Canis lupus), ki je pogosten prav do Ptujske 
ceste, komaj četrt ure od Maribora, alpskega zajca (Lepus 
variabilis), kuno zlatico (Martes nobilis) in le še zelo poredko 
Erjavecia 11 
4 
rjavega medveda (Ursus arctos), kakor tudi gamse, ki so jih v 
prejšnjih stoletjih, kadar so jih uplenili, pogosto omenjali, pa se 
zdaj vendarle še zatečejo sem. V okolici so številne lisice (Canis 
vulpes), poljski zajci (Lepus timidus), kune belice in dihurji 
(Martes foina, Foetorius putorius) celo v mestu; male podlasice 
(Foetorius vulgaris) ob poti proti Kamnici (Gams) in Melju 
(Melling), kakor tudi v mestnem jarku; velika podlasica 
(Erminea) in vidra (Lutra vulgaris) ob Dravi. 
Med perjadjo poplačajo lovčev trud: divji petelini (Tetrao 
urogallus), ruševci (Tetria), gozdni jerebi (Bonasia), kotorne 
(Saxatilis), belke (Lagopus), poljske jerebice (Perdix cinerea), 
prepelice (Coturnix dactylisonnans), kosci (Crex pratensis), 
sloke (Scolopax rusticola), čokete (Scolopax major), barske sloke 
(Scolopax gallimela). V hribih in gozdovih živijo številne vrste 
ujed, med katerimi so najodličnejše: beloglavi jastreb (Vultur 
fulvus), rjavi jastreb (Vultur cinereus), brkati ser (Gypaetus 
barbatus), sokol selec (Falco communis), škrjančar (Falco 
subluteus), mali sokol (Falco aesalon), navadna postovka (Falco 
tinnunculus), belorepec (Haliaclos ossifagus), ribji orel (Pantion 
haliaetus), kragulj (Astur palumbarius), skobec (Astur nisus), 
navadna kanja (Buteo lagopus), močvirski lunj (Circus 
cinnaceus), pepelasti lunj (Circus pygargus) ter vse vrste rac, 
čapelj in štorkelj. Medtem ko so v prejšnjih časih z 
lahkomiselnim lovom hudo zmanjšali število najljubših ptic pevk 
in npr. povsem pregnali slavčke iz neposredne bližine mesta, pa 
srečujemo vendarle vse vrste drozgov (Turdus), povodnega kosa 
(Cinclus aquaticus), škorca (Sturnus), kobilarja (Oriolus 
galbula), prosnika (Saxicola rubicula), repaljščico (Saxicola 
rubetra), taščico (Sylvia rubecula), modro taščico (Sylvia suecia), 
pogorelčka (Sylvia phonicurus), šmarnico (Sylvia tithys), malega 
slavca (Curruca luscinia), velikega slavca (Curruca phylomela), 
rakarja (Curruca turtoides), srpično trstnico (Curruca 
arundinacea), črnoglavko (Curruca atricapella), grahasto penico 
(Curruca nisoria), mlinarčka (Curruca garrula), rjavo penico 
(Curruca cinerea), poljskega škrjanca (Alauda arvensis), 
čopastega škrjanca (Alauda cristata), hribskega škrjanca 
(Alauda nemorosa), laškega škrjanca (Alauda calandra), veliko 
sinico (Alauda Parus major), meniščka (Alauda atra), žalobno 
sinico (Alauda lugubris), močvirsko sinico (Alauda palustris), 
Erjavecia 11 
5 
plavčka (Alauda caerulea), čopasto sinico (Alauda cristata), 
dolgorepko (Alauda caudata), rumenega strnada (Emberiza 
citrinella), ščinkavca (Tringilla coelebs), liščka (Carduelis nobilis) 
repnika (Linarius ruber), čižka (Linarius spinus), kalina 
(Pyrhulla vulgaris). 
Mariborsko območje je prej revno kot bogato z ribami. Ulov 
ribičev sestavljajo povprečni krapi iz bližnjih ribnikov, postrvi iz 
svežih pohorskih potokov, končno pa še silno krepki sulci pri 
visokem stanju vode. Zraven tega naletimo v Dravi še na ostriže 
(Perca), globočke (Cobitis), brkice (Cobi barbatula), Gräßling 
(Cobi gobis), babice (Cob tinca), belko (Cob alburnus), navadne 
krape (Carpio), postrvi (Trutta), lipane (Thymallus), navadne 
ščuke (Lucius esox), ki so pogosto zelo velike in stare. 
Dvoživk (Amphibia) je na tem območjo mnogo pri Treh ribnikih, 
na Mariborsken otoku pri Kamnici (Felberinsel) in na Pohorju, 
in sicer najprej med žabami: več vrst pupkov, med njimi mali 
vodni pupek (Triton teniatus) z rumenimi progami po telesu, na 
Pohorju, Triton igneus, ki je na trebuhu ognjeno rdeč, pri Črnih 
jezerih na Mrzli planini na Pohorju, močerad (Salamandra 
terrestris), zelena rega (Hyla arborea), zelena žaba (Rana 
esculenta), rjava sekulja (Rana temporaria), rdeči urh (Bombina 
ignea), česnjarka (Bufo fuscus), navadna rdečkasto rjava 
krastača (Bufo cinereus), ki dočaka starost do 15 let, mladih 
krastač je po toplem dežju na tisoče na poti k Trem ribnikom; 
zelo redka je votlinska krastača (Bufo obstreticans), ki drsti v 
pesku, na suhih krajih Pohorja pogosto čevelj globoko pod 
površjem. 
Naše kače spadajo, tako kakor vse evropske, k luskarjem, in 
sicer imamo na Pohorju gada (Coluber berus), ki je redkokdaj 
daljši od dveh čevljev; med očmi ima dve ploščici in na hrbtu 
črno cikcakasto progo, samci so svetlo rjasto rjavi, samice rjavo 
sive ali modro sive; njegova poglavitna hrana so miši, v njihovih 
luknjah tudi prezimuje; navadni gad (Vipera aspis) je okrog tri 
čevlje dolg, rjav s štirimi vrstami črnih lis; navadna belouška 
(Coluber natrix) je modrikasto siva, 2 do 4 čevlje dolga, v bližini 
vode in hlevov, kleti in kuhinj, sploh tam, kjer so žabe ali mlek, 
zlasti ob Pesnici, rumenkasta, 3 do 5 čevljev dolga, pleza na 
drevje in je podobna po mošku dišečemu navadnemu gožu; 
rdečkasto sivo pisana poljarica (Coluber austriacus) je redkejša, 
Erjavecia 11 
6 
okrog kuščarjev se ovije kakor udav in jih pogoltne; najdemo jo 
v Rušah (Maria-Rast) in Fali. Med breznogimi plazilci so 
zastopani: navadni slepec (Anguis fragilis), 1 čevelj dolg, za 
mezinec debel, rdečkasto rjav, s tremi temno rjavimi progami 
zgoraj, sploh ne grize, ker ima tako majhna usta, da požira 
samo žuželke; Lacerta agilis et viridis (kušer/kuščarica) skače 
psom na smrček, na Pohorju in Teznem doseže dolžino 15 
palcev; rumena kuščarica (Lacerta crocea) je 6 palcev dolga; 
muralis (rjava pozidna kuščarica).  
Predvsem pa so krasni metulji, pri katerih poleg običajnih 
južnonemških vrst mnoge vrste že spominjajo na bližino Italije. 
Naj jih navedemo: Populi (veliki trepetlikar), Rumina 
(petelinček), Sphinx Occelata (okati veščec), Sphinx populi 
(topolov veščec), Sphinx Tiliae (lipov veščec), Sphinx Nerii 
(oleandrovec), Sphinx Convolvuli (slakov veščec), Sphinx 
Ligustri (kalinov veščec), Sphinx Atrops (smrtoglavec), Sphinx 
Celerio (veliki vinski veščec), Sphinx Elpenor (srednji vinski 
veščec), Sphinx Porcellus (mali vinski veščec), Sphinx 
Vespertilio (netopirjevec), Sphinx galli (lakotov veščec), Sphinx 
Quercus (hrastov veščec), Sphinx Oenotherae (svetlinov veščec), 
Phalena Atacci-Saturnia (?), Pavonia major (veliki nočni 
pavlinček), Pavonia media (srednji nočni pavlinček), Pavonia 
minor (mali nočni pavlinček), Tau (beli T), Bombices Quercifolia 
(hrastolistni prelec), Populi folia (topolovolistni prelec, malo 
svetlejši), Betuli folia (trepetlikovolistni prelec, zelo bled), Ilici 
folia (bodikavolistni prelec), Taraxaci (regratov prelec), Pruni 
(slivova kokljica), Potatoria (rosopivka), Venula (veliki viličar), 
Bucephala (lipova hrbtorožka), Versicolor (brezov prelec), Caja 
(navadni medvedek), Villica (črni medvedek), Monoecha 
(smrekov prelec), Purpuria (škrlatni medvedek), Aesculi 
(kostanjev zavrtač), Noctua Aulica (rmanov medvedek), Noctua 
Sponsa (veliki rdeči trakar), Noctua Promissa (mali rdeči trakar), 
Noctua Nupta (navadni rdeči trakar), Noctua Pacta (vrbov rdeči 
trakar, dlakast), Noctua Traxini (modri trakar), Noctua Janthina 
(širokorobi rjavi trakar), Noctua Fimbria (bledi trakar), Noctua 
Paranimpha (navadni rumeni trakar). 
O hroščih. Vse vrste kozličkov, kakor: Hamaticherus-Prionus 
calichroma alpina, Saperda, Lamia tristis et textor, Cerambix, 
Purpuricenus megosa idr.; vse vrste Carabus (krešiči, cvetni 
Erjavecia 11 
7 
hrošči in lepenjci); za območje v okolici Maribora so značilni 
Cucujus depressus, dve vrsti Hololepta plana, Nebria, Corcolis, 
Pterostichus justii (popolnoma nove vrste), ki so jih poprej 
odkrili samo na Ogrskem, Hrvaškem in v Dalmaciji; tudi večina 
drugih žuželk južne Nemčije doseže zavoljo ugodnega podnebja 
večjo velikost, bolj so številne in bolj razširjene, tako: pozidni 
prašiček (Oniscus asellus), peščeni prašiček (Julus sabulosus), 
strige (Scolopendra), pršica (Acarus fluviatilis), pasji klop 
(Ixodex caninus), sirova in mokna pršica (Acarus casei et 
farinae), slednja zlasti na posušenih slivah; na vrabcih in 
ščinkavcih pa Acarus passerinus. 
Prav tako so zastopani pajki, in sicer navadni Aranea, Salticus 
scenicus (spomladi na oknih), Dolomedes mirabilis (z dolgimi 
nogami, v gozdu), zemski in obvodni risek (Lycosa ruricola et 
linoralis), kletar (Segestria senoculata), križavec (Epeira 
diadema), zelena Cucurbitina, navadni ščipalec (Scorpio 
europaeus) na Pohorju, muhe (Musca), ose šiškarice (Cynips), 
lesne ose (Sirex) vseh vrst; mravlje (Formica herculanea, rufa, 
fusca, nigra, rubra); mnogo peščenih os (Sphex), čmrljev 
(Bombus), sršenov (Vespa carbo). 
Bolj slabo so raziskani mehkužci našega območja. Po številu in 
velikosti so opazne črevesne gliste, podančice (Oxyurus), pri 
konjih in ljudeh bičeglavec (Trichocephalus dispar), glistice 
(Filaria), Nestelwürmer (Vena medinensis); med živimi nitmi 
Gordius aquaticus, tanek kakor nit, pogosto zelo zavozlan, v 
vodnih jarkih na poti k Sv. Urbanu; Kappenwurm (Cucullanus 
elegans v črevesju naših rečnih rib; človeška glista (Ascaris 
lumbricoides), prav tako Strongylus armatus, pri ljudeh; gigas, 
izredno velik, pri psih; med močvirskimi črvi medicinska pijavka 
(Hirudo medicinalis et gulo), deževnik (Lumbricus terrestris). 
Bogato naravo našega ozemlja bomo prepustili drugim, bolj 
izčrpnim opisom, mi se bomo pa posvetili več kot petstoletni 
človekovi dejavnosti v mestu in njegovih razcvetajočih se 
predmestjih, ki umejo kakor podeželske lepotice smiselno 
združevati prirodnost in okus. Okolica, oddaljena več kot miljo 
od mesta v vseh smereh, pa bo zajeta v tretjem razdelku. 
 
*** 
(M. BEDJANIČ)