Poštnina plačana v gotovini.
Gledališki list
✓
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
OPERA
1949-1950
Vsebina:
Don Juan (Dramaturške beležke)
H.	Leskovšek Okrog »starega« Don Juanu — O.st Odlomki i/. Don Juana Vsebina opere Štritofov plnkut v bohoričici
W. 4. MOZART
DON JUAN
2
Premiera due 8. januarja 1950 W. A. Mozart
Don Juan
Opera v dveh dejanjih (osmih slikah). Besedilo napisal Lorenzu Da Ponte,
prevedel S. Samee
Dirigent: B. Leskovic	Režiser:	11.	Leskovšek
Scenograf: inž. arh. E. Franz
Don Juan ................................. S. Smerkolj
Komtur ................................... F. Lupša, A. Petrovčič k. g.
Dona Ana....................................V.	lIeybalova k. g., L. Simičeva
Dona Elvira .............................. V. Bukovčeva, M. Polajnarjeva
Don Ottavio..................... ......... M. Brajnik, J. Lipušček
Leporello ................................ J. Betetto, L. Korošec
Zerlina .................................... M.	Patikova, N. Vidmarjeva,
M. Zakrajškova
Masetto .................................. A. Andrejev, I. Anžlovar
F. Langus
Ljudstvo in godci.
Godi se v Sevil ji v sredi 17. stoletja Vodja zbora J. Hanc	Koreograf:	S.	Eržen
Kostume so po osnutkih V. Žedrinskega izdelale Gledališke delavnice pod vodstvom C. Galetove in J. Novaka
Odrski mojster: J. Kastelic	Inspicient:	Z.	Pianecki
Razsvetljava: S. Šinkovec
Lasuljarja: J. Mirtič in R. Kodrava
Cena 10.— din
Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. Urednik: Smiljan Samec-Tiskarna Slov. Poročevalca. — Vsi v Ljubljani
GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
1949-50	OPERA	Štev.	2
DON JUAN (Dramaturške beležke)
ZGODOVINA IN OBDELAVA SNOVI
Snov o (Ion Juanu, smelem pustolovcu in zapeljivcu, sega v dobo španskega baročnega teatra in čustvovanja, v dobo viška španske dramatike, Calderona, Lope de Vege. Cervantesa, njen prvi oblikovalec pa je dramatik Tirso de JVIolina. Če bi hoteli v kratkih besedah naznačiti glavne elemente, ki so vplivali na umetniško oblikovanje te snovi, bi rekli, da se v tej drami združujeta dva glavna motiva. Eden je še značilnost srednjeveškega sveta, to je povabilo mrtvecu ali njegovi sohi na večerjo in stvarna prikazen kamenitega gosta, drugi, namreč sama oseba blestečega seviljskega zapeljivca, pa je značilnost španske miselnosti 16. stoletja. Popolnoma renesančna pa je tudi misel, poslati zapeljivca v smrt pri višku uživanja — in dodati mu spremljevalca, ki se bori samo za najprimitivnejše življenjske užitke. Tako je Tirso de Molina prikazal Juana kot podlega človeka, ki pa je toliko dosleden in močan, da se je za dosego svojega cilja pripravljen boriti celo z onostranstvom. Kljub skoraj grobo realistični obdelavi te snovi in čeprav sta dramatiku Tirsu de Molini scenski domislek in učinek včasih važnejša od logike in psihološke utemeljitve, je Tirso de Molina ravno v tem delu interpret svoje dobe in njenega čustvovanja. Borba junaka proti višjim silam, izvirajoča iz takratnega pojmovanja prezira do življenja, uboj kom-turja, povabilo mrtvecu na večerjo, Juanovo omahovanje med preprostim dekletom Tisbeo in plemenito dono Ano in pogosto ponavljanje motivov, nad vsem dogajanjem bdeči maščujoči onostranski moment, so elementi Tirsove španske dramatike.
Po tej prvi umetniški obdelavi don Juana je snov začela hitro Prodirati v vse velike evropske kulture tja do 20. stoletja. Pomembno umetniško obliko je tej snovi dal francoski dramatik Moliere, ki v don Juanu z močno socialno tendenco razkriva razuzdanost plemenitašev in pustolovcev. Tu se poleg ostalih oseb prvič pojavi oseba
— 17 —
done Elvire, ki skuša Juana rešili iz objema njegovih blaznih klej. Elvira kot Juanova žena pa ne more vplivati na svojega moža, ki se zapleta v avanture s kmečkimi lepoticami Cliarlotto in Mathurino. Elvirina brata pa neumorno zasledujeta nezvesteža in ubijalca njihovega očeta, dokler ga ne zadene kazen maščujoče sile. Kot pri Tirsu de Molini, povabi Juan tudi tukaj statuo na večerjo in ji da roko. v tem trenutku pa se odpre pekel in požre don Juana. Sgana-relle pa ostane sam in je prav jezen, ker je ostal brez zasluženega plačila in nagrade, dočim so vse ogoljufane in zapeljane ženske z Juanovo smrtjo vendarle dobile zadoščenje. Moliere je don Juana psihološko brez dvoma ostreje karakteriziral kot njegov prednik Tirso de Molina. Oba Juana izpovedujeta svoj čredo s skoraj istimi besedami, da je ljubezen zanimiva le, dokler je človek ne okusi; ko to doseže, mu postane ljubezen zaspana, dokler nov objekt ne zbudi v njeni spet poželenja. Poželenje pa zbujajo moškemu skoraj vse lepe ženske, toda dejstvo, da moški prej sreča neko žensko, ne sini' vsem ostalim vzeti pravice do njegovega srca.
Kljub močni potenci čutnega valovanja pa že v prvi zasnovi ne sinemo pojmovati lika don Juana kot običajnega pohotneža, temveč je tu že kal nesmrtne figure velikega iskalca v svetovni literaturi, osamljen pojav čutne genialnosti (po Kierkegaardu), ki ga lahko postavimo ob stran največjim likom svetovne književnosti: Quichotta, Fausta, Peer Gynta in Hamleta. Seveda je še trajalo nekaj let, preden je ta snov dosegla svojo kulininacijo — in to ne v literarni obliki, temveč v glasbeni z nesmrtno Mozartovo opero.
Obenem z Molierovo obdelavo so nastajale najrazličnejše predelave, ki so jih igrale potujoče igralske družine po vsej Nemčiji in Italiji. Nemški komedianti so v drugi polovici 18. stoletja igrali igro o Don Juanu, ki je bila napisana po Molierovem Juanu in tudi v repertoarju znamenite Neuberičine trupe je bila igra o Kameni-tem gostu. Številne lutkovne družine po Franciji in Italiji so igrale igre o strahoti Kamenitega gosta, v Salzburgu pa se je v 18. stoletju [jojavil »don Juan«, ki je nastopal s svojim služabnikom in govoril eelo v salzburškem dialektu. Seveda s tem ni končano ogromno število najrazličnejših obdelav od komedije do tragedije, od lutkovnega odra preko baleta do opere. Navedeni primeri naj služijo kot dokaz izredne privlačnosti, življenjske sile in velikanske popularnosti te snovi, ki se je vrinila skoraj v vse velike evropske kulture. Od prvega umetniškega dela Tirsa de Moline je ta snov preko .Vloliera napravila odločilen prodor v dobo romantike. Veliki angleški pesnik Byron, potem Puškin, pri Nemcih E. T. A. Hoffmanu, l.enau. Grabbe, so oblikovali to snov. N novejšem času pa je Sieg-
— 18 —
fried Borberg napisal dramo, kjer združuje v delu dva dokaj sorodna pojma španske dramatike 16. stol., Juana in Quichotta. Znani danski filozof Kierkegaard pa je napisal o Juanu obširno filozofsko študijo.
GLASBENA OBDELAVA SNOVI
Že v drugi polovici 18. stoletja so se na odru pojavile prve opere, ki so črpale snov iz čudovite zgodbe o Juanu in Kamenitem !<ipu. Calegari, Albertini in Tritto so le nekatera izmed številnih imen, danes že pozabljenih italijanskih skladateljev, ki so brez dvoma odločilno vplivali na glasbeno oblikovni razvoj te snovi. Mogoče bi se malo zaustavili pri skladatelju Gazzanigi, čigar opera
o	Kamenitem kipu je bila v letu 1787. z velikim uspehom izvajana v Benetkah. Mozartov libretist Da Ponte je namreč to delo dobro poznal in je pozneje tudi svojo opero zasnoval po Berta ti jevem libretu. Gazzaniga-Bertatijevo delo nosi po svojem karakterju deloma pečat stare coinedie dellarte, toda če to opero primerjamo s podobnimi teksti comedie dellarte, bomo lahko opazili odločilen prodor in predvlado dramatičnega elementa nad lahkotno-komedij-skim elementom — in dosti dobro motivirano dogajanje namesto premišljenega in ponarejenega efekta. Ta opera o don Juanu se Kodi v Aragoniji in ima samo eno dejanje s petimi slikami. Glavne elemente celotne zgradnje z osebami vred je prevzel deloma tudi Da Ponte ter jih vključil v glavnem v 1. dejanje opere, deloma pa tudi v 2. dejanje. Po celotni kompoziciji je snov Bertatijeve opere dana v izredno zgoščeni obliki ter je kot taka Mozartu in Da Ponteju lahko dobro služila za ogrodje in tudi jedro celovečerno opere.
Izredno pomembno ter v kulturnem razvoju don Juanove snovi iz novega duha porojeno delo je Angiolinijev balet Don Juan z glasbo Christopha Glucka. Angiolini je kot vešč koreograf znal iz številnih del poiskati za svoj balet vse najučinkovitejše motive te snovi in jih je — prilagajajoč se močnim Gluckovim reformatorskim stremljenjem — strnil v harmonično celoto. To delo sta poznala i Mozart i Da Ponte in sta črpala iz njega to, kar se jima je zdelo dovolj primerno za karakterizacijo okolja in oseb. Tako sta že v lem baletu lahko našla služabnika, ki našteva nekakšen register don Juanovih pustolovščin, medtem ko je v Bertatijevi operi na tem mestu vstavljen duet. Obe deli — Bertatijeva opera in Gluckov balet — zaključujeta svoje dejanje seveda s posebno sceno pekla, kjer razne podzemne pošasti mučijo Juanovo grešno dušo. Pri prvi
— 19 —
uprizoritvi Angiolinijevega baleta na Dunaju leta 1761. je Angio-lini v posebnem programu obenem z vsebino razložil tudi svoje dramaturške ideje, ko pravi, da je v baletu združil oba svetova podzemske groze in življenjske radosti ter samo tako lahko v najvišji meri zadostil umetniški resnici. Ta Angiolini jeva izredno važna in epeho osvetljujoča izjava pomeni v dramaturgiji opere velik korak naprej — in pozneje bomo videli, kako je Mozartov genij
lo	isto misel v umetniško najpopolnejši obliki razvil v svojem Don Juanu.
KARAKTERJI MOZARTOVEGA JUANA
»V svojem delu hočem ustvariti življenje in njega veličino, a ne premagovanje življenja.« To so besede, ki bi lahko bile motto Mozartovemu Juanu. Življenje v vsej svoji mnogoličnosti, veličini in pestrosti se nam odpre v tem delu. izčrpane so vse stopnje od najpreprostejšega življenjskega principa do velike misli večnega iskalca don Juana, čigar iskanje sega že preko naravnih človeških meja. Mozartov Juan ni brezpomemben pohotnež in avanturist, temveč skoraj pojem iskalca vsega najpopolnejšega v čutnem življenju, pojem neprestane borbe za to njegovo resnico. Juan ne sme biti človek, ki vročekrvno hlasta za ženskami. V njem je hrepenenje, najti žensko, v kateri naj bi užil to, kar bi mu mogle dati vse ženske sveta, ki pa jih ne more vseh imeti. Njegov duh hoče obseči vse širine tega sveta ter se le težko dalje časa ustavi ob posameznostih.
Mozart si je bil v polni meri svest velike don Juanove misli. Karakter don Juana je pri Mozartu na zunaj ostal tak, kot ga je Da Ponte prevzel od Bertatija. Toda vse globine tega borca za »večne« zemeljske dobrine je izčrpal šele Mozart. In ravno v dvojnosti Juanovega karakterja je Mozart našel tisto življenjsko dinamiko, ki žene vso ogromno gradnjo te drame do viška. Dvojnost junakovega karakterja se kaže namreč v izredno močni in elementarni volji za pridobivanjem in v skoraj razuzdanem veselju nad premagovanjem vseh nevarnosti v ostri borbi z vsem, kar ovira Juanove cilje. V svoji drami o don Juanu je Mozart prikazal zemeljsko moč baročnega človeka, brez kakršnega koli namena moralne ocene, ki bi bazirala na krivdi in spokoritvi. »Don Juan ni nikoli enostransko tragična figura,« pravi znani Mozartov biograf Tenschert. »Njegova tragika je vedno samo ena stran njegovega bistva in izvira iz nekakšne prekipevajoče zmožnosti uživanja. Junakovo bistvo ne prenese, da bi bilo postavljeno v samo (no-
Izrez iz prve slike naše nove uprizoritve Verdijevega »Trubadurja« (dirigent S. Hubad, režiser C. Debevec, scenograf inž. arh. V. Molka)
Foto S. Zalok tir
stransko tragično okolico, temveč zahteva v boju s silo maščevanja tudi nekakšen odziv v veselem, da, celo v komičnem. In ta element mora biti vedno v pripravljenosti, da tvori protiutež svojemu nasprotju.« Predstavnik komičnega elementa v operi pa je Juanov služabnik Leporello, čigar komika sega prav v sceno naj večje tragike, kot je prizor na pokopališču in celo obisk kamenitega gostu. Prav zaradi tega Tenschert govori o Juanovi drami kot o skupni korenini tragičnega in komičnega«.
Vse osebe Mozartove opere služijo v bistvu namenu karakterizacije Juana; in ravno z nasprotji in konflikti, do katerih pride med temi osebami in glavnim junakom, pridobiva Juan na karakterju.
V	operni dramaturgiji je vsekakor dovolj drzno — karakterizirati junaka ne z arijo, temveč z ansambli. Ta Mozartova glasbeno dramaturška tehnika se je pokazala že pri Figaru, razvila pa se je šele v tej operi. Seveda je Mozart vse osebe karakteriziral izredno plastično, tako da v velikih kontrastih drugih karakterjev lahko glavni junak še bolj zablesti.
Glavni Juanov protiigralec je prav za prav dona Ana, kateri je Juan ubil očeta. Šele v toku dogajanja izve Ana. kdo je pravi morilec njenega očeta in kdo je krivec njene sramote. Vsa njena velika ljubezen, ki bi jo lahko čutila do Juana, se preobine v grozno mržnjo in v željo po maščevanju — in tako ostane Don
— 21 —
Rudolf Franci je v naši letošnji uprizoritvi »Trubadurja« prvič pel glavno tenorsko partijo Manrica
Foto S. Zalokor
Ottavio kot njen zaročenec le slaboten odsev Anine izredne življenjske potence. Ana vidi le v Juanovem propadu rešitev svoje razrvane notranjosti, zaveda se pa, da bo to obenem temeljni prepad. Tako je nasproti Juanu postavljena ženska oseba, ki je v začetku še nekako dekliško naivna, a se je po Juanovem begu in uboju njenega očeta razvila v žensko, kateri je edini življenjski cilj, pogubiti Juana in tako rešiti čast svoje rodovine. Mozart je to osebo najgenialneje karakteriziral v velikem recitativu in d-dur ariji v 3. sliki, ko Ana izve, kdo je kriv njene sramote.
Najgenialnejša Mozartova dramaturška poteza pa je ustvaritev lika done Elvire. Elvira je ženska, ki je užila kratko srečo Juanove ljubezni, a jo je brezvestnež zapustil. Kljub užaljenemu ponosu se odloči, da ga pridobi spet zase. Tudi Juanovo sramotno vedenje do nje je ne more odvrniti od te namere, niti v zadnjem hipu, ko že sluti njegov pogin. Tako je Elvira postala prav za prav edina možna rešiteljica Juanove pogube:.
V	ta krog glavnih karakterjev se vpleta komični element opere, ki jo predstavlja kmečki par Masetto-Zerlina. Na mikavnem nasprotju teh dveh karakterjev začenja Mozart graditi svoj finale
I.	dejanja, čigar višek je seveda gostija v Juanovem dvorcu, ki jo je Juan priredil, da si pridobi Zerlino. Juanov sluga Leporello spada med tiste služabnike, ki zaradi svojega gospodarja mnogo trpe in
— 22 —
Prizor iz 6. slike Verdijevega »Trubadurja«: Valerija Heybalova in Josip Gostič gostujeta na našem odru v paTtijah Leonore in Manrica
Foto S. Zalokar
prenašajo zanj celo batine. Leporellov spev. v katerem pravi »nočem, biti več lakaj«, dobro karakterizira razmerje služabnika Jo gospodarja. Toda to ni bila glavna Mozartova namera. Njegov namen je bil z Leporellom ustvariti tisti karakter, ki bi s svojo željo po naj-primitivnejših življenjskih užitkih lahko nudil kontrast Juanovemu neizmernemu hrepenenju.
OKROG »STAREGA« DON JUANA
Kdo bi dejal, da čas teče?! In pa, da se gotovi dogodki po nikjer zapisanih zakonih ponavljajo... kar avtomatično. Evo. prosim! Skoraj točno po petindvajsetih letih stopa na oder slovenske Opere zopet staroslavni kavalir Don Juan... Dne 24. jan. 1925 je prišel prvič na obisk...
Ljubljana, prejšnja, stara, če hočete, ali pa mlajša, je poznala Mozarta več ali manj samo po imenu, le tu pa tam je zablodil v koncertno dvorano ali pa na produkcijo ob zaključku šolskega leta. ki jih je prirejala Glasbena Matica. Mozart kot operni komponist se je dejansko pojavil pri nas na odru resnično šele 24. jan. 1925, to se pravi pred petindvajsetimi leti. Med temi petindvajsetimi leti je
— 23 -
L
Luiel pri nas vse možnosti razmahu in skoraj vse njegove opere so bile izvajane v raznih interpretacijah... »Čarobna piščal«, »Cosi fan tutte«, »Beg iz Seraja«, in tudi »Don Juan« je imel že svojo ponovitev ob 25letnem jubileju gled. dela dirigenta in ravnatelja Opere Poliča, s Primožičem v naslovni partiji...
Kako je bilo mogoče, da Mozart ni mogel pri nas prej pognati korenin, ko je vendar že ves svet blestel z uprizoritvami njegovih šarmantnih del? Prvi odgovor bi glasil: imeli nismo pevcev, ki bi bili kos temu Mozartovemu značilnemu, lahkotnemu filigranskemu slogu — to je eno. drugo pa je, da tudi nismo iineli pobornika, ki bi so dovolj zavzel za to glasbo, ki so jo Dunaj in Praga in Salzburg nad vse radi uživali že mnoga desetletja ...
Ob tistem času se je vrnil v Ljubljano z Dunaja operni pevec Julij Betetto. Ves svež in poln želja po delu — seveda tudi poln želja po hvaležnih partijah, je zahrepenel po Mozartu, ki je za pevca težak, a hvaležen ... In kot basist si je želel zapeti Leporella v Don Juanu, drezal in sitnaril je — in uspel je!
Uspel je. kajti zainteresiral je za stvar nikogar drugega kot genialnega dirigenta N. Štritofa in tedanjega dramaturga O. Župančiča. Tako se je zazibala zibka, v kateri je ležal prvi slov. Mozart, in dete je bilo na čudo baš pregrešni zapeljivec »Don Juan«. — Gori v Drami, v prvem nadstropju, sta snovala stihe za Leporellovo Register-arijo«, ki pravi, da jih je bilo lepih deklet v Španiji »že lisoč in tri in med temi tudi vi«. Tam je zrasla »Podoknica« in pa Pesem o šampanjcu« ... Kedaj je bilo to? Pred petindvajsetimi leti? Res? Lep pozdrav Niko in Oton Župančič!
Poglejmo plakat, zasedbo. Don Juana je pel ing. Cvejič. tedaj še mlad začetnik. Dono Ano slučajnostim pevka Frisekova, Čehinja, katere oče je bil svoječasno vojaški kapelnik pri 27. pešpolku v Ljubljani. Don Ottavio je bil v rokah vseznalca in od vseh poznanega Poldeta Kovača, hudega Komturja pa je kreiral v Ljubljani zelo priljubljeni Poljak, basist Zatkey, ki se še danes rad spominja Ljubljane. — O Leporellu smo že ugotovili, da je bil spiritus agens
v	osebi rektorja Betetta, (ločim je Elviro pela Thalerjeva, ki bi tudi vedela mnogo povedati o skušnjah in o dobi. Pred kratkim se je vrnil v opero, »na starega veselja mesto«, Drago Zupan, ki je bil prvi Massetto. Še na Zerlino ne smefn pozabiti — gospo Lovšetovo. da se izognem zamer... Celo prvi režiser še živi...
— 24 —
Elza i Karlovčeva in Josip Gostič kot Azucena in Manrico v »Trnbadurju«
Foto S. Zalokar
Skoraj bi predlagal... Razen Dona Ane vemo za vse. da so še živi... Kako zanimiva bi bila predstava, kjer bi nastopili vsi ti prvi protagonisti, ki so kreirali like pri prvi predstavi... Zdaj po petindvajsetih letih... Zanimivo... morda pošastno... kot v romanih E. A. Poeja.
Življenje teče, voda gre... Kam se je premaknilo gledališče \ tem razdobju petindvajsetih let? Pred nekaj dnevi sem gledal skromen del dekoracijske vaje za novo uprizoritev »Don Juana«. Kakšna razlika! Iz tistih skromnih in na j skromnejših prilik je sedaj zrasel institut, za katerega je polno razumevanje. Vsa moja prva uprizo-
1	itev Don Juana ni stala več, kot stane sedaj samo baročni portal... Prav je tako! In vendar si lahko rečemo: če bi ne bilo prvega, bi ne bilo drugega in tako naj raste stavba v čim višje višine...
Ost.
Od prve uprizoritve Mozartovega »Don Juana« na slovenskem odru. ki jo je zrežiral prof. O. Šest in glasbeno pripravil dirigent Niko Štritof, jc ohranjen originalni in duhoviti Štritofov plakat v bohoričici, ki ga pona-tiskujemo na zadnji strani. — Drugo uprizoritev »D011 Juana« je 1. 193N. pripravil dirigent in režiser M. Polič, a tretjo 1. 1044. dirigent A. Neffat in režiser P. Golovin.
— 25 —
ODLOMKI IZ »DON JUANA
LEPORELLO
Lepa (Iona, to protokol je, glejte: vsaka ljuba gospoda (Ion Juana tu je točno zaznamenovana; če vam drago, prečitajva ga!
V	laški zemlji šest sto in pa dvajset, tam na Nemškem dve sto triindvajset, sto na Francoskem, na Turškem sto štiri, a na Španjolskem že tisoč in tri!
Tu so žene in device, selske, mestne krasotice, baronese in kontese, • markizane in princese, tu so ženske vsake bažc, raznih lic in raznih let.
(liven cvet, ničvredna smet.
Plavolaska vzdihov hoče, nji šepeče tiho, sladko.
Črne de ve, te so vroče, tam opravi kar na kratko.
Grudi bujne in kipeče, srne vitke k sebi vleče, velikanko premogočno. mucko malo, urno in skočno.
Tudi starke pridobiva, le da lista bolj je živa...
A najrajši je v objetju deve mlade v prvem cvetju!
Za petice nič ne bara, belo, črno, vsako mara, lepa. grda njemu ne uide: če pa s pravo skupaj pride,
vi	že veste, kaj 011 zna!
- 26 -
ELVIRA
O, beži proč z menoj	I jaz bila sem žrtev
in tli nikar ne stoj!	prevare te zveri,
Kar pravi, vse je laž,	nikar zato še ti
vse lažna pena!	ne bodi njena!
O,	beži proč z menoj in tu nikar ne stoj!
Kar pravi, vse je laž. vse lažna pena!
DON JUAN
Dokler se pije, vroče so glave: višek zabave l)odi nocoj!
Pojdi na cesto, zberi vse mesto, vsako dekletce vzemi s seboj!
Vse naj liavskrižema pleše in raja. dela naj skraja, kar mu ugaja, pa če magari vse bi razbil!
Jaz pa bom v strugo mreže pomakal, drugo za drugo ženske lovil!
Če v protokolu še je prostora, noter se mora deti še to!
ZERLINA
Bij me, bij me, moj Masetto.	Če	mi ves hrbet ožuliš,
bij nevesto svojo zvesto.	če	mi vse lase izpuliš,
glej, brez vzdiha, mirna, tiha	le	dovoli, da poljubim
bom ostala noč in dan!	ti	mehko to dobro dlan
Ah, že vidim, nisi jezen!
Močnejša v tebi je ljubezen!.
Daj, odpusti, ljubček zlati, in s poljubom zapečati tale svetli spravni dan!
DON JUAN
Naj pol jih tja jo mahnejo in pol jih krene tod, tako ga brž iztaknemo, saj daleč ni odtod!
Če srečate kak parček, zaljubljen eksemplarček, če slišite pod oknom besedo pritajeno, užgite ga pošteno, ker to je moj gospod!
Po perju vrh klobuka ga boste koj spoznali; krog pet se plašč mu smuka, in meč binglja odspod.
Pojdite, pohitite, a ti počakaj tu!
To so pasti zavite, boš že spoznal čemu!
ZERLINA
Ako boš priden, tih in sprevideli, sladko zdravilce ženka ti da.
Vse je naravno, in kar je glavno, da ga še doktor zvarit ne zna!
Sladke te kapljice najdeš pri meni. pridi in vzemi, spij jih do dna!
Vedeti hočeš, kje so doma? Čutiš tu trkanje, bitje srca?!
VSEBINA »DON JUANA«
1. s 1 i k a
Vrt, v ozadju komturjeva hiša. Noč. Don Juanov sluga Leporello straži pred hišo, da bi se njegov gospodar lahko’brezskrbno zabaval. Nenadoma zasliši ropot; naglo se skrije. Dona Ana zasluduje tujca (Juana), ki se je vtihotapil k njej in se izdajal za njenega zaročenca Ottavija. Ana ga zasleduje in kliče na pomoč. Stari komtur, Anin oče, prihiti in po kratkem dvoboju z Juanom pade zaboden. Ubijalec in njegov sluga zbežita. Na kraj dvoboja pritečejo Ana, njen zaročenec Ottavio 111 služinčad. Ano silno presune očetova smrt. Z zaročencem Ottaviom prisežeta, da bosta umor maščevala.
2. s 1 i k a
Pred Juanovim dvorcem. Dani se. Veselo razpoložen se Juan pomenkuje z Leporellom o novi pustolovščini. Leporello dela Juanu
— 28 —
Prizor iz 5. slike »Trubadurja« (grof Luna — V. Janko, Azucena — E. Karlovčevn, Ferrnndo — F. Lupša)
pridigo in mu očita grehe. Tedaj pride dona Elvira, ki išče nezvestega ljubimca. Don Juan. ki je ne spozna takoj, jo pomiluje. Ko ga Elvira spozna, mu očita nezvestobo in ga ošteje. Juan se skuša opravičiti, ker mu pa Elvira ničesar več ne verjame, jo prepusti Leporellu, sam pa neopazno odide. Elvira je ogorčena, ker čuti. da se Juan iz nje norčuje. Sluga pa ji prigovarja, naj ne misli preveč nanj, ker ima ]>ovsod nešteto ljubic. Pokaže ji register, v katerem ima zapisana imena vseh Juanovih ljubic, med njimi meščanke, •sobarice, princese iu druge. Svetuje ji. naj pusti Juana pri miru. ker ji L vreden njene jeze.
3.	slika
Nastopijo kmet Masetto, njegova nevesta Zerlina, kmetje in kmetice. Pojejo iu se zabavajo. Kmalu za njimi prideta Leporellu in Juan. Pogled na toliko mladih in lepih deklet ga vzradosti. Pozdravi jih prav prijazno in vpraša, če morda svatujejo. Na Zerlinino pritrditev se Juan ponudi novoporočencema za zaščitnika in prijatelja. Leporellu pa naroči, naj pelje svate v njegov dvorec in jili tam pogosti. Ostati hoče sam z ZerJino. Kl jub Masettovemu ugovoru odvede Juan svojo novo žrtev in z lažnivimi besedami kmalu pridobi njeno srce. I oda pot jima zastavi Elvira. V zadnjem trenutku pride kot rešilni angel in pove Zerlini. da je v krempljih hudega zape-
— 29 —
ljivca, kulereinn ne sme nič verjeti. Juan premišljuje o svoji usod i. saj se mu danes noben načrt in naklep ne posreči, ko prideta Ana in Ottavio. Juanu je tesno pri srcu, ker se boji, da bo moral dajati odgovor za smrt Aninega očeta, a si oddahne, ko ga Ottavio in Ana ne spoznata in ga celo poprosita, naj jima pomaga najti morilca. (Ana v prvi sliki ni spoznala Juana.) V tem pride spet Elvira, ki ščuva Ano in Ottavija, naj temu podležu ničesar ne verjameta. Juan se skuša rešiti iz tega neprijetnega položaja na ta način, da prične trditi, da soELvirine besede utvare omračenega duha. Juan se oprosti in odide z izgovorom, da mora paziti na Elviro, ker bi si v zmedenosti laliko storila kaj zlega. Preden odide, pa Juan cinično izjavi, da jima je vselej na razpolago, če bi ga rabila. — Ani se zdi, da bi mogel biti Juan morilec njenega očeta, saj ga izdaja njegov glas in način govorjenja. Ottaviju opiše ves dogodek z Juanom, ko se je preoblečen prikradel v njeno sobo in pred hišo umoril njeuega očeta, ki je hotel zapeljivca zadržati. Sedaj je spoznala hudobneža, ki jo je osramotil. Ana spomni Ottavija na prisego, da bo maščeval
11	jo in očeta.
Juan se pripravlja na nove podvige. Le]>orello mu pripoveduje, kako je izvršil njegova navodila in kako dona Elvira rovari. Don Juan mu v prešernem razpoloženju da nova naročila (šampanjska arija).
Zerlina si na vse načine prizadeva, da bi potolažila ljubosumnega Masetta. Ko pa zasliši, da prihaja Juan, se mu hoče skriti, toda Masetto ji ukaže, naj ga počaka, kajti tako bi lahko zvedel, kaj je liilo med njima. Masetto se skrije, da bi prisluškoval, isti čas pa nastopi glasba, katera sprosti napeto situacijo in don Juan odvede oba na veselico. Ottavio, Ana in Elvira nastopijo maskirani; sklenili so zvezo zoper Juana, da bi se maščevali. Leporello zapazi maske. Don Juan se razveseli novih gostov. Leporello povabi v imenu svojega gospodarja vse tri na ples in pojedino. Trojica se vabilu odzove.
4.	slika
Slavnostno razsvetljena dvorana. Vsi navzoči so dobre volje, le Masetta grize ljubosumnost. Tri maske vstopijo. Don Juan otvori ples. Menuetu, ki ga igra večji orkester, se pridružita istočasno še valček in kontredanse (selski ples). V pisani gneči treh različnih plesov se izmuznejo Juan, Leporello in Zerlina, ki pa začne klicati na pomoč, ko zapazi, da je prišla v zanko zapeljivca. Zmešnjava nastane. Gostje vlomijo vrata v sosedni kabinet. Juan pride, zvali krivdo na Leporella in ga hoče navidez z mečem zabosti. Ottavio spozna igro in nameri na Juana svoj rapir. Trojica sname krinke,
- 30 —
;!>
Iz zadnjega prizora »Trubadurja« (Luna — V. Janko, Azucena —
E. Karlovčeva, Manrico — J. Gostič, Leonora — V. Heybalova)
Juan jih ves presenečen spozna, toda v splošni zmedi se mu v zadnjem hipu le posreči izviti se iz nevarnega položaja.
5. slika
Cesta pred Elvirino hišo. Leporello je odločen zapustili svojega gospodarja, ker mu to življenje preseda, Juan pa ga pregovori, da ostane. Don Juan je sedaj zaljubljen v Elvirino sobarico. Preoblečen v Leporellovo obleko preži pred hišo. Na balkonu se pojavi Elvira, ki še vedno ni prebolela ljubezni do Juana. Ko jo Juan zagleda, mu šine v glavo nova burkasta misel. Svoji bivši ljubici prične znova hliniti ljubezen, dokler je ne zvabi iz hiše in jo nato prepusti v Juana preoblečenimi Leporellu. Don Juan zapoje sobarici podoknico, loda preden pride njegova nova izvoljenka, se pojavi oboroženi Masetto s svojimi prijatelji, da bi poiskal Juana in z njim obračunal. Juan — v Leporellovi obleki — se ponudi Masettu, da mu bo pri njegovem načrtu pomagal. Naivni Masetto nasede »pomagaču«.; sporazumno pošljeta prijatelje na ogled, nato mu preoblečeni Juan izvabi orožje in ga pošteno premlati. Na Masettovo vpitje priteče Zerlina in Masetto ji potoži, da ga vse boli, ker ga jte Leporello. ali nekdo, kije njemu podoben, premlatil. Čeprav seji smili, ga pokara, zakaj iz ljubosumnosti počenja neumnosti. Povabi ga domov k sebi. kjer ga bo negovala in ozdravila, a le s pogojem, če ji obljubi, da bo več ljubosumen.
— 31 —
(). slika
Ob pokopališkem zidu. Leporello vidi, da se nekdo bliža, zato bi se rad izmuznil. Čeravno ga Elvira prosi, naj ostane pri njej, išče izhoda, a ga v temi ne more najti. V tem pridejo Ana, Ottavio, Zerlina in Masetto, ki se hočejo maščevati nad ubogim Leporellom, misleč, da je Juan. Elvira prosi zanj, toda njene prošnje ne pomagajo. Ko vidi Leporello, da mu prede trda, saj ga hoče Ottavio celo ubiti, se razkrije in pr.osi na kolenih, naj mu prizanesejo. Navzoči uvidijo, da jih je don Juan spet prevaril. Leporello zbeži. Sedaj si' je tudi Ottavio prepričal, da je bil gotovo Juan tisti, ki je starega komturja ubil. zato hoče lopova poiskati in z njim obračunati.
7. slika
Pokopališče s komturjevim nagrobnim spomenikom. Don Juan spleza smehoma čez zid, kjer se čuti varnega pred zasledovalci. Tudi Leporello pride za njim; zdaj spet zamenjata obleki. Ko pripoveduje Juan o neki svoji novi pustolovščini, se začuje komturjev glas. V svoji oholosti in prešernosti povabi don Juan starega kom-furja na večerjo. Komturjeva soha pokima in pristane na povabilo.
S.	slika
Velika jedilnica v Juanovi palači. Don Juan sedi zadovoljen pri večerji, godbeniki igrajo na odru razne točke iz oper, med lemi tudi iz »Figarove svatbe«. To gostijo prekine Elvira, ki roti Juana, naj opusti ta način življenja. Don Juan pa .je nepoboljšljiv in se ne zmeni resno za Elvirine prošnje. Elvira vsa obupana odide, a zunaj strašno zakliči. Leporello gre pogledat, kaj se godi, a ko pogleda skozi vrata, zakriči ves prestrašen in jih naglo zapahne. Pred vrati .stoji pokojni komtur in trka nanje. Kameniti gost se pojavi, pozove Juana, naj se skesa svojih dejanj. Zaman; Juan noče o tem nič slišati. Leporello mu prigovarja, podzemski glasovi ga opominjajo k prcobrnjenju. Rad bi ubežal, a se v naslednjem trenutku od strele zadet zgrudi. Leporello se ves preplašen skrije.
F i n a 1 e
Ottavio, Masetto, dona Ana, donaElvira in Zerlina iščejo Juana, da bi se nad njim maščevali. Najdejo pa le še Leporella, ki jim pove, da je Juana kaznoval kameniti gost. Ko je sedaj brezvestnež kaznovan, pristopi Ottavio k Ani in jo prosi za roko. Masetto in Zerlina pa tudi skleneta slaviti poroko. V stilu stare komedije stopijo vse osebe pred zastor in izpovedo občinstvu nauk vse zgodbe.
- 32 -
Lublanfkim shlahtnim gofpem, gofpodizhnam inu gofpodam fe da vedet, de bo sa fhpegu inu v' pobolfhajne
na foboto, tiga 24. januariufa
DON JUAN
vefela drama v' dveh dejajnah sloshena od gofpoda Vol-benka Amadeula Mozarta v’lublanfkim opernim teatri
od tiga vefeliga gofpoda |*hefta na fzeno poftaulena, od tiga prcvefeliga gofpoda jhtritofa vmusiko perpelana inu dergazh naprej pernefhena od tehle zheftitlivih Peuzeu inu Peuk: od Z ve j in h a, kiri bo fhpilal tiga vefeliga gofpoda Don Juana inu bo saftran pregrefhniga fuoiga shiulejna od Hudizha odpelan; od Betetta, njega poflufhniga flushabnika Leporella, kirmu pak bo	uklub	njega	shlehtnobi persanefheno;
od gofpe	Lovfhetove,	kira	bo	pela to lepo Zerlino;
„ gdzh.	Frifckove,	„	„	„	„ shaloftno Donno Ano;
„	„	Thalerjeve,	„	„	„	„ fajno Donno Elviro;
vfe tri sapeluje ta pregrefhni Don Juan.
Supan bo fhpilal Mafetta shenina od Zerline; njega na vfe vishe golfa Don Juan.
Sathey bo pel tiga ftrafhniga Comthurja, kiri she v sazhetku shaloften konez ftri, pak fe vfe glih fpet perkashe.
K o vaz h pak nefrezhniga Don Octavia, kirmu fkusi ftrafhno smoto Don Juan na pot hodi.
Sazhetek ob pol 8.
(bjtrV^
*~i\