126 Glasnik SED 65|1 2025 Etnologi ja je po v sod F r anc Kr ižnar* * F r anc Kr ižnar , dr . g lasbenopedagoških znanos ti, no vinar in ur ednik R adia Slo v eni ja v pok oju; fr anc.kr iznar@siol.ne t. Gaspari je pogosto upodabljal glasbene in plesne motive. Ti se v njegovi motiviki pojavljajo na svatbi, v krčmi, na dvorišču pred hišo ... Poleg plesalcev so to največkrat godci, med njimi največ harmonika in harmonikarji. Ti (slikarski) prizori se pojavljajo že na Gasparijevih risbah kot študijski procesi. To posebej poudarjeno in izposta- vljeno tematiko je pred slikanjem posebej preučeval prav s pomočjo omenjenih (študijskih) risb. Vse to pomeni, da omenjena in zdaj posebej izpostavljena tovrstna tema- tika v mojstrovem opusu ni bila slučajna. Tu pa tam pa se najde še kakšen glasbeni, plesni ali/in onomatopoetski izraz v Poezijah bratov Gaspari. (Kužnik 2024) Namesto uvoda Da bi imel (slovenski) slikar Maksim Gaspari (1883–1980) kakšna posebna glasbena (ali/in plesna) znanja, ni znano. V njegovi biografiji ni zaznati niti nobenega tovrstnega šola- nja. Peli pa so. Zlasti še na Dunaju. Iz ene njegovih omemb lahko razberemo, da je njegova mati Jana igrala kitaro. Bila je tudi risarka, po kateri je mladi Maksim prevzel talent, »... glasbenega pa nič« (Kužnik 2022: 14). Maksim Gaspari se je 26. januarja 1883 v vasi Selšček nad Cerknico rodil kot Maksimilijan Gabriel očetu Jakobu, ki je bil furlanskega porekla, in materi Jani (roj. Švigelj). Po ljudski šoli doma in nadaljnjem šolanju za trgovskega pomočnika je študij slikarstva nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost pri prof. Rudolfu Bacherju na Dunaju. Izpopolnjeval se je še v Münchnu. Veliko pozneje, okoli leta 1950, je izoblikoval podobo slovenskega dedka Mraza z značilno polhovko, kučmo iz polhovih krzen. V Gaspari- jevi folklorni motiviki so pomembne tudi ilustracije knjig Slovenske narodne pravljice (Ljubljana 1972) in Slovenske narodne pripovedke (1981). Tudi med njimi je marsikateri glasbeni, plesni, glasbeno-plesni in še kateri drug onoma- topoetski narodnostni motiv. Leta 1953 je Maksim Gaspari za svoje življenjsko delo kot prvi dobitnik te nagrade med slovenskimi likovnimi umetniki »za dotedanje umetniško delo« prejel Prešernovo nagrado. Od leta 1972 je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Umrl je 14. novembra 1980 v visoki starosti 97 let, pokopan je na ljubljanskih Žalah. Ob 130-letnici rojstva (2013) so mu v rojstnem Selščku postavili doprsni kip, tamkajšnje vaške hišne številke pa so oblikovane po njegovih slikah. Gasparijev slikarski opus, povezan z glasbo in s plesom Maksim Gaspari, slovenski slikar in ilustrator, je znan predvsem po svojih slikah in ilustracijah ter številnih razglednicah s folklornimi motivi in prizori iz kmečkega življenja. Po motu »Iz naroda za narod« in pogostih podo- bah slovenskih narodnih noš je morda prav ta največkrat upodobljena, takoj za njo pa so številni in najpogosteje iz- postavljeni motivi glasbe in glasbenikov, plesa in plesalk ter plesalcev in seveda vseh drugih slovenskih značilnosti (glej tudi Križnar 2025). Prav iz slednjega veje še kako pravilno povzeta ugotovitev: »… Tako imamo Slovenci danes (in jo bomo imeli zmeraj) to srečo, da lahko poka- žemo vsemu svetu Maksima Gasparija: ‚Glejte, to je naš slikar: Dežela na teh slikah je slovenska in ljudje na njej smo Slovenci‘« (Praprotnik 1980: 6). Določeno začudenje ali kar pretirano (glasbeno) poznava- nje pomeni podoba – portret slovitega Dunajčana, prvega med glasbenimi klasiki in slovitega skladatelja Ludwi- ga van Beethovna, z naslovom Portret Beethovna (risba, oglje, 1903). Med naslednjimi tovrstnimi podobami je Ga- sparijeva Radost, katere edina in osrednja podoba oz. lik je harmonikar (v kombinirani tehniki, 1905). Dr. France Prešeren (risba, tuš, 1908) je kljub 7-strunski liri (za sedem tonov glasbene lestvice) simbol poezije in ne glasbe. Ena najbolj tipičnih Gasparijevih muzikantskih podob (ta se večkrat ponavlja v različnih kombinacijah) je Harmonikar in dekle (kombinirana tehnika, 1917). Svatom (kombinira- na tehnika, 1918) načeluje (spet) harmonikar. Ples na dvo- rišču (kombinirana tehnika, 1918) predstavljata dva solista: solo plesalka in solist – harmonikar. Tudi na Plesu pod lipo v Ziljski dolini (kombinirana tehnika, 1919) skupina ple- snih parov pleše na muziko inštrumentalnega ansambla. Motiviko Plesa na dvorišču (kombinirana tehnika, 1920) sestavlja solistični (dekliški) ples, harmonikar (sede) in edina publika – stoječa mati na ganku. Slika Ljudski godci (kombinirana tehnika, 1920) prinaša tri godbenike, ki med potjo in snežnim metežem očitno ne igrajo. Ofreht (kombinirana tehnika, 1920; na predvečer godov- niku navadno voščijo s pokrovkami pa tudi z glasbili in ropotom) prikazuje kar štiri muzikante: na rogu, pojoči žagi, (malemu) bobnu in činelah. Skozi okno jih z metlo v roki opazuje očitna godovnica. Na podobi Harmonikarja in deklet (kombinirana tehnika, 1923) sta ob sedečem har- monikarju še dve dekleti; vsi trije so v narodnih nošah. V GL ASB A , PLES IN ON OMA T OPOIJ A V G ASP ARIJEVEM SLIKARSKEM OPUSU Glasnik SED 65|1 2025 127 Etn ologi ja je po v sod F r anc Kr ižnar Belokranjski ohceti (olje na platnu, 1924) v množici razbe- remo kar več muzikantov. V še eni od Gasparijevih podob Jurjevanja, Jurjevo (kombinirana tehnika, 1924), so med godci tudi igralci na diple; vsi v značilni (belokranjski) na- rodni noši. V Desetem bratu (kombinirana tehnika, 1925) naslovni junak piha – trobi sredi krožnega otroškega plesa. Še najbolj konkretna ali glasbeno programska je slika – priznanje glasbeniku in zbiralcu ljudskih pesmi, dr. Jan- ku Žirovniku (kombinirana tehnika, 1925), ob njegovem imenovanju za častnega člana ljubljanske Glasbene matice (spomladi leta 1925). Osrednji podobi te slike sta Blejski otok in moško-ženski pevsko-kitarski par. Gaspari je sliko narisal kot pravo glasbeno-likovno mojstrovino. Podobe s slike Na deželi (olje, platno, 1927) z ženskim solističnim plesom in s sedečim harmonikarjem, ki igra, ter s še eno žensko osebo (na ganku) pa tudi že poznamo s podobne likovne variante. Ples v krčmi (kombinirana teh- nika, 1928) je ob harmonikarju in dveh plešočih parih ena najbolj značilnih Gasparijevih kombinacij motivike glasbe in plesa. V Zelenem Juriju (kombinirana tehnika, 1929) sta v ospredju ob protagonistu dva piskača – pihalca. Tudi motiviko V nedeljo popoldan (olje, platno, 1933) smo s plesalko, harmonikarjem in z žensko z ganka že srečali. Spet znana tematika, Slovenski harmonikar (slika na ste- klu, 1937), prikazuje harmonikarja, ki igra (očitno svo- jemu) dekletu. V kar dveh različicah Medvedove svatbe (kombinirana tehnika, 1937 in 1946) je Gaspari naslikal muzikante s trobento, harmoniko in (kontra)basom, ple- sni par in svatbeno omizje. Na drugi različici je dodana še (živalska) podoba ježa, vse skupaj pa je začinjeno in ilustrirano s priročno istoimensko ljudsko pesmijo (Med- vedova svatba). Har monik ar , lik , ki g a je Gaspar i pogos t o vključil v sv oja dela (K užnik 2022: 20 4). Mak sim Gaspar i: Muz ik ant a. Mož s polho vk o in o tr ok ig r at a na g lasbili (K užnik 2022: 202). Glasnik SED 65|1 2025 128 Etnologi ja je po v sod F r anc Kr ižnar Najprej študija (kombinirana tehnika, 1937) v Gorenjski svatbi/Slovenski svatbi (olje na lesu, 1938), katere osrednje osebe so v (gorenjski) narodni noši, je v prisotnosti harmo- nikarja (v imenu preostalih godcev) spet v ospredju skupaj z muziko. Na sliki Nedeljsko popoldne (kombinirana tehnika, 1938) plešočemu paru igra inštrumentalni duo – violinist in harmonikar. Ena najbolj godčevskih podob je Lastni dom (kombinirana tehnika, 1940), pa ne toliko zaradi naslova kot zaradi podobe same: od dveh moških podob drugi igra na (francoski) rog; to je gotovo ena od največjih tovrstnih (glasbenih) raritet v slovenski glasbeni ikonografiji. Še en Harmonikar na ganku (kombinirana tehnika, 1945) pred- stavlja harmonikarja s (svojo) ljubico. V znamenju plesa in harmonike z violino je tudi Miting v Bizoviku (kombi- nirana tehnika, 1945), kjer pleše cel oder. Harmonikar in dekle (kombinirana tehnika, 1945) je diptih dekleta in har- monikarja. Muzikanti (kombinirana tehnika, 1945) so spet v prispodobi treh: harmonike, dipel in violine (od leve pro- ti desni). Ples na svatbi (olje na platnu, 1946) v ospredju predstavlja plesni par, ki mu pritrjuje razpoloženo omizje. Vaškega muzikanta (kombinirana tehnika, 1946) predstavlja goslač, ki hodi in igra, za njim pa otroci … Bloške kolednike (olje, platno, 1946) predstavljajo trije godci, ki med potjo ne igrajo. Še eno podobo Kolednikov (olje, les, 1946) na dvorišču kmečke hiše prikazuje inštru- mentalni trio godcev: diple, harmonika in bas. Tudi Koro- ški koledniki (olje, les, 1947) nosijo s seboj inštrumente: trio. Podoknico (olje, les, 1948) predstavljajo trije podo- kničarji z dekletom ob odprtem oknu hiše v nadstropju. Dva kolednika (harmonika in diple; kombinirana tehnika, 1950) je z darili in s kopico otrok pred hišo sprejela mati. Starega muzikanta (olje, les, 1950) predstavlja goslač – vi- olinist, ki igra med hojo. Tudi Ples na dvorišču (olje, les, 1952) je Gaspari že obravnaval in naslikal. Otroške Slepe miši (kombinirana tehnika, 1952) so igra s plesom, seve- da brez glasbe ali/in glasbenikov. Ples v krčmi (olje, les, 1958) je nekaj podobnega: v hiši, na plesišču, se je zbral par, ki ga spremlja inštrumentalni duo: diple in harmonika. Muzikante (olje, platno, 1959) je sprejel oče z otrokom. Ples v hiši (olje, platno, 1959) predstavljata dva plesna para (v narodnih nošah) in inštrumentalni duo: harmonika in di- ple. Na sliki Na Semiču (olje, les, 1960) zbrane ob okrogli mizi zabava piskač na diple. Ples na vasi (olje, les, 1960): harmonikar igra za (en) plesni par; saj brez muzike ni plesa! Slika Nevesto iščejo (olje na platnu, 1962) prikazuje naj- manj dva godca, medtem ko so na sliki Novoletni muzikan- tje (razglednica – kombinirana tehnika, 1962) trije. Na Be- lokranjskem motivu (kombinirana tehnika, 1962) izvajalec na diple igra dvema otrokoma v povsem beli (belokranjski) draperiji. Ples z majoliko (tempera, lepenka, 1965) je zani- Lastni dom (r azg lednica iz ok . le t a 1 9 40; https://www .kljuc.si , mak sim g aspar i, 1 5. 4. 2025). Org lar , 1 969 (K užnik 2022: 2 45). Glasnik SED 65|1 2025 12 9 Etn ologi ja je po v sod F r anc Kr ižnar miv bolj koloristično (po barvah) kot pa po atraktivnem ple- su v narodnih nošah in z majoliko na glavi plesalca z dvema plesalkama. Za Božično darilo kolednikom (olje, les, 1967) so se zbrali trije godci: na harmoniki, goslih in diplah, z da- rili pa se je na odprtem oknu znašlo dekle. Dva kolednika (olje, platno, 1968) gazita v sneg, oprtana z inštrumentoma. Še eden iz netipičnega glasbenega inštrumentarija je Orglar (kombinirana tehnika, 1969), ki pa niti ni orglar – organist, saj igra na eno od strunskih glasbil. Med letoma 1900 in 1975 je znanih še nekaj Gasparije- vih del brez datiranja: Harmonikar (kombinirana tehnika), Fant s harmoniko (olje, platno), še drugi Fant s harmoniko (olje, platno), pa spet Harmonikar (kombinirana tehnika), Mož s harmoniko in slepec (kombinirana tehnika), Ohcet (kombinirana tehnika), Pastir piska na piščal (kombini- rana tehnika), Ples (kombinirana tehnika), Plesno športni klub (kombinirana tehnika), Pomladni ringaraja (kombi- nirana tehnika), Rej pod lipo (kombinirana tehnika), Slo- venska svatba (olje, les), Zimski pozdrav (olje, platno), Ples (olje, platno) idr. Posebno poglavje v Gasparijevem slikarskem opusu so jugoslovanske/slovenske narodne jaslice (1919). Iz tega opusa v glasbenem smislu izstopa podoba (dveh) Muzi- kantov, na kateri mož v poslikanem kožuhu s polhovko in otrok igrata na glasbili (pihali), in Harmonikar, ki ga je Gaspari velikokrat vključil v svoja dela (Kužnik 2022: 204). Prav tako so v Gasparijevi dejavnosti nekaj poseb- nega scenografije za gledališče, na primer za ljudsko igro Divji lovec (Kostanjevica na Krki, 1967), še zlasti pa v tej zvrsti izstopata scenografija in kostumografija za eno najbolj slovenskih (nacionalnih) oper Antona Foersterja Gorenjski slavček (Opera SNG Ljubljana, 1953). Poleg scenografije in kostumografije je Gaspari (vse v kombi- nirani tehniki, 1953) oblikoval in opremil tudi gledališki list in plakat. Vlogo Štruklja sta takrat interpretirala dva legendarna slovenska basista, Julij Betetto in Ladko Koro- šec (v alternaciji). Namesto zaključka Med letoma 1903 in 1975 je Gaspari ustvaril več kot sto slik v različnih tehnikah, na katerih prikazuje glasbo in glasbenike ter njihove inštrumente, plesne in glasbeno- -plesne elemente in motive, pa še kakšne podobne ali njim sorodne, med drugim tudi onomatopoetske izraze. Najbolj prisotna je kombinirana tehnika risbe, gvaša, tuša in se- pije – način, ki ga je imel slikar najraje domala vse svoje umetniško življenje. V poglavju jaslic in kostumografije/ scenografije moremo šteti v ozir kar po več enot za en in isti naslov. Ljudska števila (1, 3, ... 7 strun) pri Gaspariju in njegovi motiviki tudi niso bila za odmet. Naj bo to v zvezi z zasedbami godbenikov: od sola (1), prek dua – du- eta (2) do tria – terceta (3) in še naprej. Maksimov (najmlajši) brat Tone je bil pesnik, pisatelj in šolnik, zaslužen zlasti za koroške Slovence. Od tam na- mreč izhaja kar precejšen nabor slovenskih ljudskih pe- smi, šeg in navad ter iger. Maksimov sin je arhitekt Oton Gaspari. Pri nas je za obujanje Gasparija in preučevanje ter zbiranje slikarjeve zapuščine doslej največ naredil Ro- bert Kužnik. V samozaložbi je izdal obsežno monografi- jo o življenju in delu Maksima Gasparija z naslovom Iz naroda za narod (2022). Ljubiteljem slovenske staroži- tnosti jo je v branje in gledanje pospremil z naslednjimi besedami: »Domovino in njene vrednote so naši predniki gradili skozi stoletja. Nam, ki živimo danes, so vse predali v hrambo in zavezo, da to dediščino prenesemo na rodove, ki prihajajo« (Kužnik 2022). Leta 2024 je pripravil še pesniško zbirko Poezije bratov Gaspari: Zbrane pesmi Maksima in Antona Gasparija. V njej je objavil 43 pesmi slikarja in ilustratorja Maksima Gasparija in 63 pesmi nje- govega mlajšega brata, pisatelja, pesnika in učitelja An- tona Gasparija. Med najnovejšimi prizadevanji za osve- tlitev lika in dela Maksima Gasparija pa je treba omeniti razstavo Maksim Gaspari: Ustvarjene podobe naroda v Slovenskem etnografskem muzeju (24. 10. 2024–30. 10. 2025). Avtorica in kustodinja razstave je dr. Bojana Rogelj Škafar, Robert Kužnik pa je pri razstavi sodeloval kot stro- kovni sodelavec. Viri in literatura KRIŽNAR, Franc: Glasba in ples v Gasparijevem opusu. Slivni- ški pogledi 11/115, 2025, 22–24. KUŽNIK, Robert: Maksim Gaspari: Iz naroda za narod. Cerkni- ca: Studio Zibka, 2022. KUŽNIK, Robert: Poezije bratov Gaspari: Zbrane pesmi Maksi- ma in Antona Gasparija. Cerknica: Studio Zibka, 2024. PRAPROTNIK, Janez: Pušeljc pa ostaja. Brestov Obzornik: Glasilo delavcev podjetja Brest 14/158, 1980, 6. SLOVENSKE narodne pravljice. Zbral in uredil Alojzij Bolhar. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1972. SLOVENSKE narodne pripovedke. Zbral in uredil Alojzij Bol- har; slikovne priloge posnete po slikah Maksima Gasparija. Lju- bljana: Mladinska knjiga, 1981.