^ ivimxftfòkxi,
e ORBA
Tujega nočemo -
svojega ne damo!
Tito
lieto 1. — Štev. 7
-mtm
Ajdovščina, sreda 26. septembra 1945
Cena 2 liri
\	„TUKAJ JE JUGOSLAVIJA"
To pribija ljudstvo Julijske Krajine v dnevih konference petih zunanjih ministrov v Londonu pred vsem svetom tako odločno, kot je bila odločna njegova narodno-osvobodilna borba — To so besede primorskih mater ob mislih na padle sinove-partizane, to je geslo primorskih kmetov, medtem ko obnavljajo od fašistov porušene svoje domove, to je vzklik vseh, ki *o morali 25 let piti v fašističnih zaporih ricinovo olje, to pomeni bodočnost ljudstva Julijske Krajine
V dnevih, ko se v Londonu vrši konferenca petih zunanjih ministrov, primorsko ljudstvo še bolj odločno zahteva priključitev Julijske Krajine k demokratični federativni Jugoslaviji kot eno izmed osnovnih pravic, za katero se je borilo že od leta 1918 dalje, ko je bilo kot klavna živina izročeno na milost in nemilost italijanskemu fašističnemu imperializmu. Manifestacije, na katerih primorsko ljudstvo te dni širom Julijske Krajine sprejema resolucije, naslovljene konferenci v Londonu in v katerih izraža svoje zahteve po priključitvi k Jugoslaviji, jasno kažejo, da ta zahteva ni nova. Nasprotno, ta zahteva je povezana z borbo primorskega ljudstva, katero se je borilo proti fašističnemu nasilju, ki je imelo za cilj uničiti primorsko ljudstvo tako Slovence in Hrvate. Zato so italijanski fašistični imperialisti požigali naše vasi in množično pobijali naše ljudi.
Izkušnja leta 1918 je privedla do tega, da so Slovenci in Hrvatje v Julijski Krajini vzeli usodo v svoje roke — z nastankom narodno osvobodilne borbe jugoslovanskih narodov, so razplamteli plamen nd^ rodno osvobodilnega boja do take višine, da so prišli do svoje vojske, s katero so izganjali fašiste in njihove pomagače s svojih tal.
Prav sedaj, ko se odločajo meje med Italijo in Jugoslavijo, ko gre za to, kateri izmed teh dveh držav bo Julijska Krajina pripadala, skuša svetovna in domača reakcija na vse načine doseči to, da to ozemlje ne bi pripadlo Jugoslaviji. Na vse načine dokazuje, da bi bili s tem Italijani, ki žive v Julijski Krajini, izročeni »zatiranju« itd. Očividno reakcija s tem pozablja na dvoje: prvič, da primorsko ljudstvo in Jugoslavija sploh nastopata danes kot tožnik, drugič pa, da se je v narodno osvobodilni borbi, katere so se udeležili tudi napredni demokratični Italijani, skovalo trdno slo-vansko-italijansko bratstvo, katero temelji na demokratičnih načelih enakopravnosti, tako enega kot drugega naroda.
Izjava, katero je dal novinarjem podpredsednik Jugoslovanske zvezne vlade tov. Edvard Kardelj, ki vodi jugoslovansko delegacijo v Londonu, popolnoma razorožuje reakcijo v njenih naporih za drugačno »demokratično« rešitev teritorialne pripadnosti Julijske Krajine. Takšno »demokratično reševanje« ljudstvo Julijske Krajine dobro pozna, ker ve, da to znači ponoven povratek protiljudskega vladanja, znači povratek fašizma. To ni fraza, temveč resnica. Poglejmo, kdo hoče danes zamenjati organe ljudske oblasti — naše NOO, ki so bili pod zavezniško vojaško upravo ukinjeni? To so ljudje iz preteklosti — bivši fašisti ali njihovi priganjači, kateri bodo vedno ostali
to, kar so, pa čeprav vpijejo, da so »demokratje«.
Zmaga demokracije v Jugoslaviji pa pomeni zmago ljudske volje. To je enakopravnost narodov, to je ljudska zakonodajna skupščina, preko katere odloča ljudstvo, to so zakoni te skupščine, to so svobodne tajne volitve, garancija ljudske volje. Takšno demokracijo ljudstvo Julijske Krajine hoče, ker se je zanjo borilo in edino v demokratični Jugoslaviji mu bo zagotovljena.
Vsi naj vedo, da smo z narodi Jugoslavije že davno eno, zato se pravi priključitev Julijske Krajine k Jugoslaviji samo potrditi vse to, kar je ljudstvo že davno skovalo.
Vemo pa še eno in sicer to, i stara jugoslovanska oblast z monarhijo na čelu ni ničesar storila za to, da bi se trpljenje ljudstva Julijske Krajine pod fašizmom omililo, nasprotno so protiljudski jugoslovanski oblastniki s svojimi prijateljskimi pogodbami s fašistično Italijo potrjevali njene zločine. To, kar je Julijska Krajina zaman pričakovala od stare predvojne Jugoslavije, so uresničili jugoslovanski narodi sami, skovali so novo demokratično Jugoslavijo v narodno osvobodilni borbi, ž njimi pa smo jo kovali prav takrat tudi mi.
Živela demokratična federativna Jugoslavija, katere meje vključujejo Slovensko Primorje, Istro s Trstom in Slovensko Benečijo.
V državi, ki je dosledno demokratična, se more z lahkoto rešiti vprašanje mešanega mesta s tujo večino
Podpredsednik jugoslovanske zvezne vlade je na tiskovni konferenci v Londonu, kjer se na mirovni konferenci dokončno odloča usoda Trsta in Primorske, izjavil: Hotel sem vam na kratko povedati, kakšno je gledanje narodov Jugoslavije na ta vprašanja. Toda pred tem — ker pač prvič prihajam v London — moram pripomniti, da
Edvard Kardelj,
vodja jugoslovanske delegacije y Londonu
sem že na potu z letališča v središče mesta opozoril na ruševine, ki dokazujejo, da je bila tudi ta prestolnica v tej vojni bojišče in da so, kar pri nas dobro vemo, Londončani odlično prenašali strahote bombardiranja. Jasno je, da toliko bolj prenašajo z občutkom srečno končane vojne za uničenje fašističnega imperializma tudi vse posledice težke vojne. Veliki skupni napori demokratičnih narodov, posebno pa nesreče, ki smo jih vsi pretrpeli, ozačujejo v svetu kolektivno zavest demokratičnih narodov.
Dežele, obljudene s Hrvati in Slovenci, morajo pripasti Jugoslaviji
V sovjetskem veleposlaništvu v Londonu je priredil ljudski komisar za zunanje zadeve Molotov 18. septembra konferenco tiska, kjer je odgovoril na nekaj vprašanj prisotnim novinarjem. Ob tej priliki so mu stavili tudi vprašanje: »Kakšno je stališče Sovjetske zveze o vprašanju Trsta?« Na to je ljudski komisar Molotov odgovoril:
O tem ni treba predčasno govoriti. Danes smo poslušali v svetu ministrov za zunanje zadeve izjavo Jugoslovanskega odposlanstva o
tem vprašanju. Za tem bomo slišali mnenje italijanskega odposlanstva. Nato nam bo lažje določiti stališče v tem vprašanju. Razumljivo je, da bo branilo sovjetsko odposlanstvo v vprašanju, ki je sporno med Jugoslavijo in Italijo, svoje stališče, to se pravi, da morajo dežele, obljudene s Hrvati in Slovenci, pripasti k Jugoslaviji. Priznati je treba, da si je priborila Jugoslavija s svojo junaško borbo na strani zaveznikov proti skupnemu sovražniku vse pravice, da uvažujemo njeno mnenje o tem vprašanju.
Zato se je tudi posrečilo najti rešitve za vsa sporna vprašanja med zavezniki in se bo našlo, kakor sem prepričan, tudi za vprašanje Trsta.
Jugoslavija je bila v tej vojni zvesta zaveznica Združenih narodov. Kot njena predhodnica Srbija v pretekli vojni, tako! se je Jugoslavija v sedaj končani vojni voje-vala proti nemškemu imperializmu. Žrtvovala je na fronti in v zaledju ter v taboriščih okoli 1,700.000 Jugoslovanov. Cele naše pokrajine so uničene. Med poletom v London smo leteli nad predeli, kjer ni ostala cela niti ena hiša. Te vasi je požgala iz maščevanja za oboroženi odpor italijanska vojska. Italija je po neizzvanem napadu zasedla več kot eno tretjino naše države. Od italijanskega orožja in v italijanskih taboriščih je pomrlo skoraj pol milijona naših ljudi. Mnogo teh žrtev — skoraj 43 tisoč — jih je dala ona naša pokrajina, ki pred vojno ni bila vključena v našo državo — Julijska Krajina. To našo pokrajino so po prejšnji vojni dali Italiji kot nagrado za njeno udeležbo v vojni na strani Antante, toda s tem je bilo poteptano načelo samoodločbe ni rodov in je bila storjena ena tistih krivic, ki so prenašale v povojno dobo nemir in pretrese. S tem, da je dobila Julijsko Krajino, je Italija prišla v Evropo preko svojih narodnostnih meja in je stopila v Srednjo Evropo in na Balkan. To je bila torej ena izmed pobud za njeno ekspanzivnost. Jugoslovansko prebivalstvo Julijske Krajine je bilo ovira za načrte italijanskega imperializma. Zato je italijanski imperializem storil vse, da bi se ta predel raznarodil. Zaprte so bile vse slovenske in hrvaške šole. Domači jezik so izključili celo iz cerkve, spremenjena so bila imena prebivalcev. Toda nič ni težje, kot s silo spremeniti narodnostno pripadnost ljudi. Ljudstvo Julijske Krajine se je upiralo kljub preganjanju in streljanju s strani italijanskih fašističnih oblastev. Zato je tudi v tej vojni pokazalo nadčloveške napore za svojo osvoboditev in priključitev k Jugoslaviji. Ustvarilo je dva korpusa narodno osvobodilne vojske, ki sta zadajala hude udarce najprej Italijanom, nato pa Nemcem. Teh bojev se je udeleževala tudi italijanska manjšina v Julijski Krajini. Borci, pripadniki te manjšine, so se bojevali v vrstah Jugoslovanske armade. Kje naj bi se tudi borili? Pošteni Italijani zelo dobro vedo, da je to jugoslovanska zemlja, ker je večina prebivalstva
jugoslovanska in ker je pokrajina zemljepisno in gospodarsko sestavni del Jugoslavije. Ko je Jugoslovanska armada te kraje dokončno osvobodila v prvih dneh maja t. 1., je Julijska Krajina začela živeti svobodno življenje. V tistih krajih, ki niso bili že prej osvobojeni in zaradi tega še niso imeli upravnih organov, so se ustanavljali osvobodilni odbori, ki so prevzemali upravo v svoje roke. V najkrajšem času potem, največ po nekaj tednih, so se izvršile svobodne volitve, na katerih so bili izvoljeni upravni odbori.
V tem je bil najpomembnejši Trst, mesto, ki predstavlja največje središče Julijske Krajine in v katerem skupno žive Italijani in Slovenci, a Italijani imajo v njem večino. Tu je bil izvoljen mestni odbor, ki je bil seveda po večini članov italijanski in čigar predsednik je bil Italijan. Ta odbor je prevzel v svoje roke vso civilno oblast, do-čim je Jugoslovanska armada obdržala zase samo vojaško oblast. — Odbor je upravljal mesto na popolno zadovoljstvo prebivalcev in užival vso njihovo podporo. Mislim, da je ta skušnja zelo poučna. Ona prepričljivo govori za to, da se v državi, ki je dosledno demokratična, more z lahkoto rešiti vprašanje narodnostno mešanega mesta s tujo večino. Če govorim konkretneje: Naša vlada ima načrt, da da Trstu pod jugoslovansko su-vereniteto pravice posebne federalne enote. In kaj to v naši federaciji pomeni? Razen vseh demokratičnih državljanskih pravic za prebivalce brez razlike z ozirom na spol, pleme in vero pomeni to, da prebivalstvo države voli svoj lastni parlament, to je telo, ki izdaja zakone na temelju vsezvezne ustave in svoje lastne ustave, in da se iz tega parlamenta sestavi državna vlada, ki je odgovorna parlamentu in ki v mejah zakonov — tako zveznih kakor državnih — samostojno upravlja državo itd., itd. Ker ni razlikovanja po narodnosti in so v Trstu Italijani v večini, to pomeni, da bosta parlament in vlada sestavljena po večini iz Italijanov. Toda pravica posebne federalne enote v federativni Jugoslaviji pomeni še nekaj
več. Pomeni udeležbo v zveznem parlamentu z velikim vplivom v njem. Verjetno veste, da naš načrt ustave predvideva parlament iz dveh domov: iz Zvezne skupščine in Skupščine narodov. Oba doma sta enakopravna. Vsak zakon mora biti sprejet v obeh domovih, če naj bo polnoveljaven. To je jamstvo za enakopravnost narodov v Jugoslaviji. V Zvezno skupščino sc namreč volijo poslanci v sorazmerju s številom prebivalstva v posameznih enotah, v Skupščino narodov pa pošlje vsaka federalna enota enako število poslancev ne glede na število prebivalstva te federalne enote. Tako bo milijon Slovencev imel 25 zastopnikov v tem domu, prav tako pa bo imela 25 zastopnikov tudi Srbija s 4 milijoni prebivalcev. Za Trst to pomeni, da bi tudi on imel isto število, to je 25 zastopnikov. Vpra-šanje skupnega življenja tega mešanega, pretežno italijanskega mesta, z Jugoslovani ima svojo idealno rešitev.
Treba je najti še najboljšo rešitev za problem — kako zagotoviti interese nekaterih držav Srednje in Vzhodne Evrope, ki jim je Trst od nekdaj služil kot luka, za katero se tudi danes zanimajo. Mislim, da je mogoče za to vprašanje najti posebno rešitev. Tržaško pristanišče bi bilo po vzoru mnogih svetovnih pristanišč na svetu svobodna luka — odprta vsem državam, izven jugoslovanskega carinskega ozemlja; da bi se pa zagotovil vpliv zainteresiranih držav na upravo pristanišča, ne bi bilo težko najti odgovarjajoči organizacijski forum. Mislim, da bi bila taka rešitev tržaškega vprašanja absolutno sprejemljiva, tako z gospodarskega stališča kakor tudi s političnega, to je, da bi mogla presekati tržaški gordijski vozel in postati soliden temelj miru v tem delu Evrope posebno tako zaželenega harmoničnega življenja Jugoslovanov in Italijanov.
Udeležili smo se konference in smo na sejah iznesli svoje mišljenje. Z včerajšnjim sklepom ministrov zunanjih zadev petih velesil je bil že storjen korak naprej, ta nam pa daje veliko upanja.
Naša osnovna pravica
Boris Kidrič,
predsednik Narodne vlade Slovenije
Tako je spregovoril o Primorski predsednik Narodne vlade Slovenije Boris Kidrič na predvolilnem zborovanju 16. septembra v Ljubljani:
Borili smo se predvsem za to, da bi bil v naši Jugoslaviji združen ves naš narod. Borili smo se zato Slovenci, borili so se za nas Slo-
vence in za sebe brati Hrvati, borili so se za to vsi jugoslovanski narodi. Ena najpravičnejših zahtev, kar jih je bilo kdaj koli na svetu, je zahteva jugoslovanskih narodov, da se z materjo Jugoslavijo združi Slovensko Primorje, Gorica, Trst, Beneška Slovenija in Istra. To je naša osnovna pravica, ki nam gre zaradi tega, ker mora enkrat imeti tudi mali narod pravico, da sam odloča o svoji usodi, pravico, da bo združen v svoji lastni nacionalni državi, da ne bo več žrtev tujih imperialistov, netilcev vojne. To je pravica vsega svobodoljubnega človeštva, ki hoče mir, ker trajen mir v tem delu Evrope lahko zagotovi samo dejstvo, da je Slovensko Primorje, da so Trst, Gorica in Istra združeni z materjo Jugoslavijo in da je enkrat za vselej onemogočeno ostankom italijanskega fašizma in imperializma imeti v teh krajih izhodišče za svoje osvajalne nakane na Balkanu. To je naša osnovna pravica, ki nam gre tudi po načelu samoodločbe narodov, kajti tako slovensko in hrvatsko, kakor italijansko demokratično ljudstvo v teh krajih je več kot enkrat glasno in jasno izrazilo, da želi biti združeno v Titovi Ijudsko-demo-kratičri Jugoslaviji.

Kaj smo spoznali v času fašističnega vladanja Primorski?
V beograjski »Borbi« je objavil Dušan Blag oj evie članek o upravičenosti jugoslovanskih zahtev za združitev Primorske z Demokratično federativno Jugoslavijo, v katerem pravi:
Sedaj v dneh, ko se v Londonu na sestanku sveta zunanjih ministrov petih velikih zavezniških držav pričenja reševati vprašanje sklenitve mirovne pogodbe z Italijo, v okviru katere se ima odločiti tudi usoda naših bratov v Primorski, je vsekakor potrebno, da se osvetli popolna upravičenost zahtev prebivalstva Primorske in naših narodov za pridružitev teh krajev k Jugoslaviji, je potrebno pokazati na vse razloge, ki v polni meri potrjujejo te zahteve in ki kažejo na neobhodnost končnega uresničenja teženj naših narodov po popolni združitvi vseh njihovih delov v okviru naše nove države.
Zato jo potrebno ozreti se predvsem na razmere, v katerih so živeli naši bratje v Primorski pod jarmom italijanskega imperializma
Prav tako bo koristno, če se navede bilanfca njihovih osvobodilnih naporov v drugi svetovni vojni, da bi se vsaj približno mogel oceniti pomen žrtev prebivalstva Primorske v borbi za skupno zmago protihitlerjevske koalicije in za svoje lastno osvobojenje.
Pridružitev Primorske k Italiji, ki nikdar ni imela teh krajev (razen Beneške Slovenije od 1866 dalje), sankcionirana s pogodbo v Rapallu 1920. leta, je bila v najostrejšem nasprotju s pravico naroda do samoodločbe in z dejstvom, da je spričo absolutne jugoslovanske večine ta pokrajina tako gospodarsko kakor zemljepisno v resnici sestavni del Jugoslavije. Ta surova zgodovinska krivica na škodo narodov Jugoslavije je pognala jugoslovansko prebivalstvo Primorske v najhujše suženjstvo v tako tragičnih okoliščinah, v kakršnih ni živela v versajski Evropi nobena narodnostna manjšina.
Preganjanje in nasilna raznarodovanja jugoslovanskega prebivalstva
v teh krajih se je pričelo neposredno po 1918. letu, torej v času tako_ imenovanih demokratičnih predfašističnih režimov v Italiji. S prihodom fašistov na oblast v Italiji je ta položaj postal nevzdržen. V fašistični Italiji je jugoslovansko prebivalstvo izgubilo svoje zastopstvo v rimskem parlamentu. Odpravljene so bile občinske samouprave ter je bila vsa oblast v celoti prene-šena na italijanski uradniški aparat. Slovenski in hrvatski uradniki so bili odpuščeni iz vseh ustanov. Pri sodišču in vseh drugih uradih je bila prepovedana raba hrvatskega in slovenskega jezika. Ta prepoved je bila zatem razširjena tudi na rabo materinskega jezika celo v rodbinskem življenju. Leta 1913 so imeli Slovenci in Hrvati v Primorski 188 osnovnih ljudskih šol s 66.962 učenci in 1350 učitelju Leta 1923 so bile te šole razpuščene, slovenski in hrvatski učitelji odpuščeni iz službe. Prepovedano ni bilo učenje slovenskega in hrvatskega jezika samo v šolah, temveč tudi v zasebnem v rodbinskem krogu. Prepovedani so bili vsi slovenski in hrvatski listi, vsjjko razširjanje in raba knjig v materinskem jeziku, kakor tudi vsak uvoz knjig iz Jugoslavije. Razpuščena so bila vsa slovenska in hrvatska politična, kulturpa in gospodarska društva. Prav tako so bili prepovedani vsi napisi v slovenskem in hrvatskem jeziku, celo na nagrobnih spomenikih.	'
Vsi ti ukrepi, ki jih je spremljalo najbolj surovo nasilje, so odvzeli jugoslovanskemu prebivalstvu v Primorski najosnovnejše človeške pravice m so ga pretvorili v popolnoma brezpravno rajo, prepuščeno na milost in nemilost tlačiteljski knuti italijanskih imperialistov, ki so odkrito stremeli za tem, da bi z množičnim raznarodovanjem in iztrebljanjem naših hrvatekih in slovenskih bratov pretvorili te krm je »v čisto italijanske« pokrajine. K temu cilju je bila usmerjena vsa italijanska fašistična politika v Primorski. Temu cilju je služil ves italijanski državni, politični, prosvetni in gospodarski aparat. S pomočjo najbolj surove sile je bilo izvedeno nasilno ita-lijaniziranjc hrvatskih in slovenskih imen. Odraslo jugoslovansko prebivalstvo in mladino Primorske so s silo gnali v fašistične organizacije. Kon kordat leta 1929. z Vatikanom je omogočil Mussoliniju, da je odstranil iz Primorske škofe, ki niso hoteli vsestransko podpirati fašistične _ oblasti pri nasilnem italijaniziranju jugoslovanskega prebivalstva. Na njihovo mesto so bili postavljeni škofje, ki so se z vsemi silami zavzeli za to, da bi pretvorili cerkvene ustanove in duhovščino v Primorski v sredstvo m raznarodovanje naših bratov. Fašistični režim je pospeševal izseljevanje Slovencev in Hrvatov Primorske v Ameriko, Francijo in Jugoslavijo. Pričejo se je načrtno naseljevanje slovenskih krajev z Italijani z Apeninskega polotoka. Po preverjenih podatkih je fašistična oblast naselila v Primorski okoli 150.000 Italijanov.
Vso to politiko nezaslišanega zatiranja, raznarodovanja in iztrebljanja so spremljale stalno internacije, množično pošiljanje slovenskih in hrvat-skih rodoljubov v koncentracijska taborišča in ječe. Italijanski šovinisti so izvajali nasilja nad jugoslovanskim prebivalstvom tudi v času tako imenovanih liberalnih predfašističnih režimov v Italiji. Tako je n. pr. fašist Fran-
cesco Giunta, intimni sodelavec Mussolinija leta 1920 organiziral v Trstu požig palače Narodnega doma, v katerem je bil sedež slovenskih organizacij v Trstu. To nasilje fašistov v Primorski pred njihovim prihodom na oblast so tolerirali in vzdrževali pred-fašistični režimi, zlasti pa je prišlo do izraza pri volitvah, popisu prebivalstva in ob drugih sličnih prilikah.
V času fašizma se je teror nad slovenskim in Hrvaškim prebivalstvom povečal do skrajne mere,
postal je sistem in vsakdanja praksa italijanske politike v teh krajih. Naravno je, da je neznosni položaj v popolni suženjski brezpravnosti izzval odpor širokih ljudskih množic v Primorski. Aktivni zastopniki tega odpora so bili najbolj zavedni hrvatski in slovenski sinovi prebivalstva te pokrajine. Na vsak poizkus odpora proti za-sužnjevalni politiki raznarodovanja in iztrebljanja je italijanska fašistična oblast odgovarjala z najostrejšimi terorističnimi ukrepi, ki so jih redno spremljale represalije proti vsemu prebivalstvu posameznih naselbin. To je prišlo zlasti do izraza ob ustrelitvi istrskega patriota Vladimirja Gortana in žrtve bazoviških mučenikov so "dale pobudo ljudskim množicam Primorske, da započno, v okoliščinah druge svetovne vojne v Evropi, od organiziranja prvih bojnih skupin in vstaje leta 1941 pa do odločilnih zmag v septembru 1943 brezkompromisno borbo z jasnim in določnim ciljem, da se z vsemi silami in za vsako ceno osvobode iz suženjstva tujcn in se zavarujejo pred vsakim novim zasužnjenjem s strani italijanskih imperialistov ter kronajo svojo borbo s popolno osvoboditvijo in priključitvijo k Jugoslaviji.
V svojem osvobodilnem bojn proti italijanskim zasužnjevalcem in nemškim osvajalcem je prebivalstvo Primorske, združeno pod bojno zastavo odpora in svobode z italijanskimi protifašističnimi množicami v teh krajih, doprineslo v najtežjih okoliščinah spričo neprimerne tehnične in številčne premoči sovražnika ogromne žrtve. Da bi se pravilno ocenil pomen teh žrtev, navajamo podatke o trpljenju prebivalstva in fašističnih opustošenjih v Primorski. V oboroženi borbi proti nemško-fašističnim osvajalcem je pad-
bitih
mi predela južnozapadne Jugoslavije. Glede na to pripada v zemljepisnem pogledu Primorska k Balkanu odnosno k Jugoslaviji ter ni v nobenem primeru del severno-italijanske nižine ali Apeninskega polotoka. Ni dvoma, da se mora poleg vseh ostalih razlogov tudi to dejstvo kot eno izmed odločilnih upoštevati pri odločanju o naših novih mejah z Italijo, pri določitvi stališča glede na zahteve Jugoslavije.
Poleg absolutne večine jugoslovanskega prebivalstva v Primorski in njene zemljepisne povezanosti z Balkanom, namreč z Jugoslavijo, s katero predstavlja torej etnografsko in zemljepisno naravno celoto,
je Primorska tudi v gospodarskem pogledu kot celota z vsemi svojimi lukami in mesti navezana predvsem na našo državo.
To se more predvsem ugotoviti v očitni gospodarski povezanosti severnih predelov Jugoslavije in Primorske s Trstom. Ti deli Jugoslavije in Primorska predstavljajo kot gospodarska celota neposredno stvarno gospodarsko zaledje Trsta. Ločiti Trst od tega zaledja bi pomenilo zatreti ga gospodarsko, pretvoriti ga v »mrtvo Inko«, bi pomenilo obsoditi v propast njegov sistem predelovalne industrije, ki se naslanja na gospodarski ustroj, prometno omrežje, industrijo in tržišča zaledja, s katerim tvori gospodarsko neločljivo celoto. Razen tega se povezanost Trsta s Primorsko izraža tudi v tem, da je prehrana tega mesta odvisna neposredno od kmetijske proizvodnje v vsej tej pokrajini, ki je usmerjena v oskrbovanje • primorskih mest, v prvi vrsti Trsta.
Usoda Trsta pod Italijo kaže najbolje, kakšne so bile posledice nenaravne in krivične priključitve Primorske k Italiji za to mesto.
Ker Italija ne spada med dežele tržaškega gospodarskega zaledja, ker gospodarsko sploh ni usmerjena proti Trstu, ji ni bilo mogoče, da bi kljub vsem prizadevanjem fašističnih oblasti zaradi svojega prestiža ustavila z umetnimi injekcijami gospodarsko izumiranje tega mesta in vse Primorske. V mejah predvojne Italije je doživel Trst kot luka in kot gospodarsko-in-dustrijsko središče najtežjo krizo. Jasno je, da bi vsaka nova ločitev Trsta imela slične in še težje posledice, ker bi še bolj zožila in razdružila njegovo zaledje. Jasno je, da bi se tem posledicam ne mogli izogniti niti s tako imenovano internacionalizacijo Trsta, ker bi dejansko bil tudi v tem primeru Trst neprirodno ločen od svojega zaledja, s katerim je gospodarsko ne-razdvojno in življenjsko povezan. Edina rešitev, ki bi omogočila, popolno celotnost zaledja Trsta, ki bi. mu zajamčila popoln napredek, ki bi mu končno omogočila vlogo v širšem srednjeevropskem in podunavskem. smislu, predstavlja priključitev vse Primorske in Trsta kot .svobodne luke z ustreznimi posebnimi pravicami in olajšavami k Jugoslaviji. Tega se zaveda tudi velikanska večina tržaškega prebivalstva, in to je tudi eden izmed vzrokov zaradi katerega se italijanske in slovenske ljudske množice Trsta tako aktivno zavzemajo za takšno rešitev. Prav tako se tega zaveda tudi javnost v državah, ki so gospodarsko zainteresirane pri vprašanju Trsta, ki kakor n. pr. v Češkoslovaški odločno podpira zahtevo, naj se Trst pridruži Jugoslaviji. Iz vseh teh razlogov in s stališča nespornih pravic narodov Jugoslavije
ter pravic prebivalstva Primorske do samoodločbe, kakor tudi s stališča osnovnih gospodarskih koristi naše države in Primorske, pa tudi s stališča koristi drugih držav, ki gospodarsko gravitirajo k Trstu, kakor so Češkoslovaška, Avstrija in Madžarska, je edina rešitev, ki bi se mogla tudi na podlagi gospodarskih razlogov sprejeti kot pravilna, priključitev Primorske s Trstom in vsemi njenimi deli k Jugoslaviji.
Ni potrebno posebej naglašati, da taka rešitev, podprta z vsemi razlogi, ki se morejo upoštevati pri premotri-vanju upravičenih jugoslovanskih zahtev, v nobenem primeru ne ograža koristi italijanskega naroda. Popolna izpolnitev upravičenih zahtev Jugoslavije po priključitvi Primorske, zadovoljitev stremljenj jugoslovanskega prebivalstva v tej pokrajini po združitvi z brati v okivru nove Jugoslavije, kakor tudi stremljenj italijanskih de-’ mokratičnih množic Trsta, Primorske in Istre, ki so se skupno s Slovenci in Hrvati borile in ki se tudi še danes bore za tako rešitev, ne more in ne sme. ovirati združenih narodov pri ureditvi njihovih odnosov z Italijo na način, ki bi v polni meri upošteval doprinos italijanskega naroda v boju za osvoboditev Evrope in ki bi ustvaril pogoje za poln razmah demokra-tičnega preporoda v Italiji. Narodi Jugoslavije, prepričani o popolni upravičenosti svojih zahtev v razmerju do Italije, ki izvirajo iz razvoja in izida druge svetovne vojne, bodo pozdravili vsako odločitev, ki bo pomagala italijanskemu narodu, da čimprej zgradi in učvrsti demokracijo v svoji deželi. To je tudi razumljivo, t' je tudi v interesu demokratične Jugoslavije kot sosede Italije, ker bo res demokratična Italija, če odstrani vse vzroke za nesporazume z nami in če izpolni vse naše zahteve, predstavljala značilen či-nitelj miru in varnosti v tem delu Evrope, za čemer streme tudi naši narodi.
Pogoji mira morajo nositi v sebi pouk o tem, kaj se sme in kaj se ne sme nekaznovano delati
lo v Primorski ali pa je bilo po'
44.800 prebivalcev. V zaporih, internaciji in koncentracijskih taboriščih je bilo iz te pokrajine 95.460 ljudi. Na ozemlju Primorske so fašistični osvajalci požgali in uničili 10.357,. poškodovali pa 16.83? poslopij. Že leta 1942 so italijanski fašisti požgali v teh krajih cele vasi
Jasno je, da se morajo v luči teh ugotovitev o tragičnih okoliščinah, v katerih so živeli naši bratje pred vojno v krvavem jarmu italijanskega imperializma, in žrtvah, ki so jih doprinesli v boju za svobodo,
sprejeti njihova stremljenja po končni osvoboditvi in združitvi z Jugoslavijo
kot popolnoma upravičena. Jasno je, da se je kot tako moralo sprejeti tudi soglasno stališče narodov Jugoslavije, izraženo v skupni resoluciji večine in manjšine naše Začasne narodne, skupščine v pogledu zahtev po priključitvi Primorske, Zadra in otokov Lastova in Pclagruža k današnji novi ljudski državi Naše zahteve do Italije po priključitvi vsega ozemlja Primorske s Trstom, Beneško Slovenijo in Puljem k Jugoslaviji so poleg tega, da gre tu za usodo delov naših narodov, ki so pretrpeli tolika trpljenja pod oblastjo predvojne Italije in ki so se s tolikim samozatajevanjem borili na strani protihitlerjevske koalicije, o čemer se vsekakor mora voditi v polni meri račun, podprte tudi z dejstvi, ki kažejo, da druge rešitve ne more biti, da bi bila vsaka druga odločitev krivična in da bi predstavljala surovo kršitev resničnih in nespornih pravic naših narodov.
Katera so ta dejstva?
To je predvsem dejstvo, da
živi na ozemlju Primorske onstran italijansko-jugoslovan-ske etnične meje absolutna večina hrvaškega in slovenskega prebivalstva.
Na ozemlju Primorske s Trstom in Gorico ter Beneške Slovenije do etnične meje živi 650.000 Slovencev in Hrvatov, med skupno 970.000 prebivalci.
Italijansko prebivalstvo živi skoraj izključno v mestih ob morski obali, a . v
manjšem, neznatnem številu v mestih --.	...	...
notranje Istre. Jasno je, da mora na | ustreljenih od italijanskih vojaških sil podlagi te absolutne večine jugoslo-1 tisoč oseb za talce. Razen tega pa je bilo vanskega prebivalstva in v duhu pra-1 več kot 8 tisoč oseb odgnanih v smrt, če-
Iz govora jugoslovanskega ministra za trgovino in preskrbo inž. Nikole Petroviča na plenarni seji sveta UNRRA-e v Londonu.
»Politika Italije do moje domovine je bila sovražna ed prvega dne, odkar so se narodi Jugoslavije zedinili v skupno narodnostno državo. Od leta 1918 vse do leta 1941 je vodila Italija proti jugoslovanskim narodom politiko proti njihovi narodnostni in državni neodvisnosti. Krojila je usodo onim seststotisočem sonarodnjakov v Istri, v Julijski Krajini in Trstu, ki so po prvi svetovni vojni ostali med njenimi mejami in so bili izpostavljeni načrtnemu raznarodovanju, pa tudi fizičnemu uničevanju. ,
Meseca aprila 194K je fašistična Italija skupno z nacistično Nemčijo napadla Jugoslavijo. Skupno z Nemčijo je razkosala Jugoslavijo in zasedla, anektirala ali stavila pod svoje nadzorstvo prostrane predele našega narodnostnega področja: Hrvaško Primorje, Dalmacijo in druge dele Hrvaške, južni del Slovenije z Ljubljano, dele Bosne in Hercegovine in Črno goro. Ljudstvo teh krajev je napisalo v svojo zgodovino težke čase in strašna trpljenja pod suženjstvom, tujih osvajalcev, toda nikoli bolj krvavih, kakor v času italijanske zasedbe v letih od 1941 de 1943, in nemške zasedbe, ki jo je nadomestila. Italijanska vojska se ni ponašala proti nam kot viteški nasprotnik, ki se ravna po mednarodnem vojnem pravn. Italijanska fašistična vojska je upadla v našo domovino, ubijala staro in mlado, starce, žene in otroke, uničevala starodavne spomenike naše kulture in požigala skromne hišice naših kmetov. Kjer koli je šla, je zapuščala pogorišča, trupla, solze nedolžnih otrok in mater. Ne govorim to o tisočih in tisočih naših vojakov, ki so padli zaradi premoči italijanske vojne tehnike. Govorim o desettisočih našega civilnega prebivalstva, ki je bilo uničeno v dveh in pol letih italijanske zasedbe, govorim 0 neizmerni materialni škodi, ki nam je bila povzročena z ogromnim številom požganih hiš, z velikim številom uničenih ali odpeljanih industrijskih podjetij, s škodo, ki je bila povzročena našemu poljedelstvu, gozdarstvu, ribolovu itd. Ta škoda je ocenjena na mnoge milijarde dinarjev. Slika bo popolna, če po vsem tem dodam še usodno vlogo Italije v pripravah za izzivanje druge svetovne vojne, ki so jo tako drago plačali vsi narodi in ki je ogrožala tudi sam obstoj civiliziranega človeštva.
Da bi vam podal jasno in natančno sliko metod iz italijanske zasedbe v Jugoslaviji in da bi odstranil tudi najmanjši sum v objektivnost tega, kar govorim, mi dovolite, da vam podam nekaj podatkov, ki jih je zbrala naša državna komisija za ugotavljanje okupatorjevih zločinov. Samo v Ljubljanski pokrajini je bilo v času italijanske okupacije od dne 11. aprila 1941 do 8. septembra 1943
tretjina prebivalstva odpeljana v koncentracijska taborišča. Pirzio Birolli, guverner Črne gore, pravi v nekem povelju svo‘jim podrejenim:
»Morite to ljudstvo! To je narod, proti kateremu se borimo stoletja na obalah Jadrana. Ubijajte, streljajte, zažigajte in uničujte ta narod!«
Ko navajam te podatke, sera daleč od same misli, da je treba Italijo za vedno izključiti iz skupnosti miroljubnih narodov in da se odnosi med Italijo in Jugoslavijo po vsem tem, kar se je dogodilo, ne morejo več normalizirati. To bi bilo napačno in ne mislim tako. Upam, da bo prišel ta dan in upam, da na njega ne bomo dolgo čakali, toda ta dan
mora šele priti. Zelo obžalujem, da italijanska vlada do danes še ni dala dovolj dokazov, da je končno veljavno prekinila s preteklostjo. Ne oporekam, da je v Italiji prišlo do gotovih sprememb. Gotovo, tla so italijanski borci za svobodo pokazali s svojim nastopom v sovražnikovem zaledju veliko hrabrost in želim jim na tem mestu izreči polno priznanje. Torej ni treba dokazovati, da je Jugoslavija kot soseda Italije najbolj zainteresirana na tem, da se ta dežela osvobodi težkega nasledstva. Ce želi Italija vstopiti v vrste združenih narodov, mora po našem razumevanju najprej popraviti velike krivice, ki jih je Musolini-jeva Italija prizadejala med mnogimi drugimi državami tudi Jugoslaviji. Spre-
membe v Italiji cenimo lahko samo po njihovih v naši domovini in ne drugače. A naše izkušnje govore, da morajo te spremembe šele nastopiti. Italija mora torej popraviti krivice, ki nam jih je povzročila.
Na osnovi česa to trdim? Italija kljub novim zahtevam in dokazom do danes ni izročila Jugoslaviji niti enega mnogoštevilnih vojnih zločincev, ki se še vedno svobodno gibljejo. Vrnila ui niti koščka našega zlata, ki se nahaja v Italiji. Vrnila ni ničesar od bogastva, ki ga je odnesla iz Jugoslavije. Kar se tiče reparacij, Italija ne samo, da nam ni ničesar plačala, temveč ni niti sprejela obveze, da bo to Btorila. Kolikor je vneui znano, je takšna tudi izkušnja drugih nFzavroži-roma dežel, katere je imela zasedene.
Oprostiti Italijo od plačevanja reparacij bi pomenilo ohrabriti ne samo njo, temveč tudi druge države, da stopijo zopet na pot napadalnosti. Pogoji miru, ki se bo sklenil, morajo nositi v sebi tudi pouk o tem, kaj se sme in kaj se ne sme nekaznovano delati. Dejstvo, da še do danes ni bila popravljena nobena krivica, povzročena narodom Jugoslavije v času italijanske zasedbe, dokazuje, da Italija tudi pod novo vlado po Musolinijevem padcu ni izvršila odločne in dokončne ločitve s preteklostjo, iz česar sledi, da še ni nastopil trenutek, da se Italija izenači z ostalimi državami iz protifašistične koalicije.
Fašisti skušajo spet dvigati glave
vanskega _________,	,
vice naroaov do samoodločbe Primorska v celoti brez vsakršnih izločitev posameznih mest in delov pripasti k Demokratični federativni Jugoslaviji.
Jugoslovansko - italijanska etnična meja je tudi zemljepisno zelo jasno določena. Tn meja se sklada z mejo med Dinarskim gorskim sistemom in Julijskimi Alpami nn eni strani ter severno-italijansko nižino na drugi strani.
V nižini žive Italijani, a že v prvih vaseh na hribih ic kompaktno jugoslovansko prebivalstvo. V svojem večjem južnem delu pripada Primorska k dinarskemu sistemu, a v manjšem severnem k sistemu Julijskih Alp. Primorska je nn severu alpska dežela, a v svojem večjem južnem delu je dinarska pokrajina z vsemi značilnost-
tudi so bile mnoge od njih predčasno oproščene od ljubljanskega italijanskega vojaškega sodišča. Požgali so okoli 3 tisoč domov, v razna koncentracijska taborišča v Italiji je bilo poslanih okoli 35 tisoč oseb. Vojaško sodišče v Ljubljani je obsodilo na tisoče oseb na dolgoletno težko ječo. Od oseb, kj so bile internirane na otoku Rabu, jih je 4700 umrlo od lakote. Skupno število prebivalstva tega področja je znašalo vsega skupaj 300.000 oseb.
V Črni gori, neupoštevajoč zapore in koncentracijska taborišča v deželi sami, je bilo 98.703 črnogorskih moških in žensk ter otrok poslanih v internacijo ▼ Italijo in okoli 195 različnih koncentracijskih taborišč. Število prebivalcev tega dela Črne gore ne znaša več kot tri sto tisoč, to pomeni, da je bila približno ena
Velika večina nacistov, policistov, gestapovcev in fašistov se še danes svobodno sprehaja po trbiških ulicah, Med njimi je tudi bivši občinski tajnik Bajt, organizator prisilnega dela za utrdbe v tej coni in marljivi SS-ovski sodelavec.
Italijanski fašisti se danes bratijo z anglo-ameriško oblastjo prav tako, kakor so se poprej z nacisti. Bivši skvadrist Massarutto, delničar hidro-tehnične družbe »Valkanale«, ima večkrat v gosteh guvernerja iz Trbiža in načelnika angleške policije. Razprava proti njemu s strani »Komisije za čistko« v Tolmezzu je bila le formalna. Obilnih pojedin pri g-Massaruttu je do zadnjega dne okupacije bil deležen nemški polkovnik Buchler, vodja tovarne v Zabnici, član nacističnega generalštaba in osebni Hitlerjev prijatelj.
Razne fašistične tolpe, pogosto oblečene v anglo-ameriške uniforme, še vedno terorizirajo pošteno bene-čansko ljudstvo. Ker so med njimi večinoma bivši domači fašistični organizatorji, dobro poznajo svoje nasprotnike ter jim skušajo na vse mogoče načine prizadejati škodo. V Bar-nasah sta Cernoj Inocente in Natale strahovala sestri Petričič, ker si nista hoteli pripeti italijanskih zastavic brez zvezde. Isto noč sta imenovana v ameriški uniformi vdrla v Petričičevo hišo ter iskala obe hčerki. Preiskala sta vso hišo in ko sta ju našla, sta
ju pretepla, da sta bili sedem dni ne-‘ sposobni za delo. Pod grožnjami, da zažgejo hišo, ako ne bosta molčali, sta odvedli isti družini dve kravi. Ista plačanca sta letos v maju oborožena iz zasede napadla in trikrat težko ranila že od leta 1942 znanega benečanskega protifašističnega borca Kalisa. Izdala sta tudi Narodno zaščito v Mecanu republikancem. !
V tem delu trpeče beneške zemlje so kolovodje takih strahovalnih podvigov zlasti Sitar© Basilio iz Br-nasa, Černigoj Marko, Cifron Ferruccio, ki je bil ob polomu fašistične Italije leta 1943 vpet republikanski fašist, je služboval med drugim v St. Petru, Kobaridu in Vipavi. Takrat se je javno hvalil, da je ravnokar ubil partizana. Po razpadu republikancev je ropal po benečanskih vaseh kot ozopovec. Danes pa je oblekel ameriško uniformo in z ameriškim orožjem v roki strahuje ljudstvo, ki se je včeraj kot danes borilo za pošteno zavezniško stvar. Za tako delo so bili poprej plačani od Nemcev.
Vsak najmanjši povod, tudi osebna zamera, zadostuje, da odvedejo ljudi v zapor, poberejo blago in celo porežejo trtne sadike. Pretepli pa so že več ljudi, ker so preveč očitno izražali svoje protifašistično prepričanje. Ljudstvo je popolnoma brezpravno ter mu napovedujejo, da bo odvedeno v koncentracijska taborišča.
Od 23. septembra do 30. septembra
vse „Za našega dijaka"
#
Množice ljudstva na dan otvoritve postojnske jame v Postojni
Sovjetski bratje so obiskali Postojno! Sovjentski bratje, sinovi tistega junaškega ljudstva, ki je visoko dvignilo plamenico protifašistične vstaje, ob kateri so tudi naši partizani prižgali svojo uporniško baklo.
Vsa okrašena Postojna jih je sprejela, a dobrodošlico so jim zaželela preprosta srca, ki so utripala tako naglo, da ni mogla niti beseda, niti smeh, niti solza izraziti tiste sreče, ki jo je naš človek v te trenutkih občutil, pa naj bo to borec, žena, mati, delavec, kmet, uradnik ali mladina.
Tako je začela Postojna s svojimi dnevi, o lepši otvoritvi sploh ni mogla sanjati.
Na praznik 15. t. m. so Posjtojn-čani prvič odprli svobodnemu človeku svoboden dostop do kraških krasot, ki jih čuva v sebi postojnska jama. Ob tej priliki je prve obiskovalce z
živo besedo popeljal zastavnik Jugoslovanske armade tov. Marolt nazaj v tiste dni, ko so junaški slovenski partizani preziraje slednje žrtve zažgali prav v tej jami tisoče litrov bencina nemškim ■ fašistom. Zažgali so bencin, kri jeklenih fašističnih pošasti, ki so sipale smrt in uničenje po naši domovini; marsikatera gosenica nekaj dni ni zaškripala zaradi tega.
Množice in spet množice!
Vse se gnete, da vidi ta čudež slovenske zemlje. V koncertni dvorani igra vojaška godba, potem spet ore pesmi jugoslovanskega pevskega zbora »Srečka Kosovela«.
Naš delovni človek se ponosno smehlja. Jutri bo z večjim zanosom šel na delo. Ni se zastonj boril, tudi dela ne zastonj.
Vhod v postojnsko jamo
Brez starega železa ni obnove!
Primorska mladina je skupno z jugoslovansko vojsko začela zbirati staro železo
Kamijoni brzijo po cesti od Ajdovščine proti Črnemu Vrhu in Idriji. Vesela pesem ajdovske mladine in borcev VII. udarne Divizije se spaja z brnenjem motorjev v eno samo melodijo, ki dobiva vsebino v pesmi.
»Hej, tovariši, sedaj na delo vsi!«
Da na delo za obnovo domovine poziva mladina slehernega, ki mu je pri srcu usoda naroda, ki želi dobro vsemu delavnemu ljudstvu. In zopet je mladi rod tisti, ki daje kot v času borbe s svojim mladostnim zaletom in zdravim pogledom v bodočnost, z veliko zavestjo v lastne sile svoj odločujoč borbeni značaj današnji bor-lu na gospodarskem poprišču.
»Čaka polje nas, čaka dom požgan ...«
Požgana, uničena, a svobodna je naša dežela. Na razvalinah starega si hočemo zgraditi nov dom, ki bo v resnici in za vedno naš, saj bo plod našega dela in našega trpljenja. Zato mladina, zato naši borci in vsi pošteni in zavedni ljudje s ponosom delajo, kjer je potreba največja.
V tem tednu je geslo pridnih delavnih rok: Vse staro, nerabno železo ,vse ostanke vojne pošasti, razbite tanke, kamijone, topove, žične pregrade, vse nerabne dele polomljenega orodja, vse na zbirališče, vse v tovarno!
Nove motike, nove pluge, nove kose, nove tračnice bomo dobili zato.
Kamijoni obstanejo. Uničen nemški tank leži ob Idrijci, malo naprej
ipflti Idriji še eden,
Dve, tri krepke detonacije, kosi železa so ostali od železnega orjaka-Ponovno je zadonela pesem, pridne roke pa so pobirale razjavelo že-železo, s skupnim naporom so dvigali težke železne plošče in jih nalagali na kamjone. Kòt ta leta v borbi, so se sedaj pri delu družili sinovi junaške Črne gore, Bosne in Srbije s slovenskimi junaki dela in nadaljevali in poglobili to, kar se je spočelo v krvi in ognju — bratstvo in edin-slovanskih narodov,
Nekaj delov tanka je detonacija odnesla v vodo. Pa to ni nikaka ovira za tiste, ki delajo z veseljem in Zavestjo. Sezuli so se in. zagazili v hladno vodo, prav tja na sredo reke. Velike dele razbitih koles in plošč so povlekli od tam. Nič ne smemo pustii, vse bo pripomglo, pa čeprav samo za en meter železniške proge. Mladinka Pavla Nemec ne gleda na potne srage, ki ji polzijo po zarjavelem licu. Krepko vihti težko kladivo, da bi odstranila nekaj delov iz težke železne plošče, kar se ji tudi posreči. Vsi poprimejo še enkrat, mišice drgetajo, še en sunek, pa so se oddahnili.
Pobirajo še manjše dele, pogledajo vse na okrog — nič ni ostalo, vsak najmanjši vijak je šel z njimi.
Kamijoni se vračajo. Preko 8 ton železa vozijo s seboj. Kdo ve koliko plugov, koliko strojev in tračnic bo iz tega nabranega železa.
Ponosni se vračajo mladinci, mladinke in borci, pesem veselja odmeva po Vipavski dolini. Ta dan so storili mnogo za našo skupno korist.
Pozdravljen sin bralskega sovjetskega ljudstva na svobodnih primorskih tleh!
Po Primorskem se je raznesla vest, da obišče te kraje veleposlanik bratske Sovjetske zveze, kakor jutranja zarja, ki prinaša samo svežino, samo radost in življenje. Ne glušeči zvočniki, ne do zob oboroženi fašisti, ki so napovedovali prihode duceja in zganjali ljudi na cesto, ampak ljudstvo, ljudstvo samo jo je razširilo. Od ust do ust je šla tam od Postojne pa do zadnjih naselij v Istri, preko Vipavske doline tja v Brda: sovjetski veleposlanik pride na Primorsko.
Dekle ob potoku je brž ovilo zadnji kos perila in pohitelo nabirat smrečje, plest verige, krasit domačije, danes je praznik, saj nas sovjetski veleposlanik obišče In kmet se je zazrl na polje, kakor da hoče dopovedati srečni zemlji: sovjetski veleposlanik nas obišče Delavec pri stroju, na cesti in v pisarni so odjeknili: sovjetski veleposlanik pride. Stroji so se ustavili, delo je obstalo. Danes je praznik.
Da, sovjetski veleposlanik obišče Primorsko. Ogenj veselja, ogenj sreče je zajel danes vso Primorsko. Mogočni slavoloki, okrašeni z zastavami in zelenjem, borbene parole, pozdravi, ki rde s transparentov:
»Tujega nočemo, svojega ne damo!«
»V delu in borbi združeni z bralsko Sovjetsko zvezo!«
»Živelo bratstvo narodov, v skupni protifašistični borbi porojeno!«
»Dobrodošli na svobodnih primorskih tleh!«
To so samo del tistega navdušenja, ki pelje v teh trenutkih po žilah vseh Primorcev, tistih poštenih Primorcev, ki so z bratskimi sovjetskimi narodi skupno trpeli in krvaveli za uničenje fašizma, za lepši jutrišnji dati delovnega ljudstva.
Ljudje zgrneno čakajo ob cestah.
Sovjetski poslanik pride na Primorsko, saj skoraj ni mogoče, da ne bi šel tod mimo, da ne bi šel skozi to vas.
»Še enkrat kolo, vsi v Titovo kolo!« In pesem in ples in godba skušajo dati izraza tistemu veličastju, ki ga slednji pošten Primorski človek v tem trenutku občuti.
Postojna, Ajdovščina, Divača, Kozina, Vipava, Koper, Senožeče, Rižarn, Brkini, vsi kraji širom Primorske, Krasa in Istre so eno samo pričakovanje. Vse ljudstvo je ob cestah, vse čaka. Ljudstvo obkoli vsak avtomobil in ga zasuje s cvetjem, morda je pa le sovjetski veleposlanik?
Tudi onkraj demarkacijske črte so Primorci. Morda pa tja ne pride veleposlanik, zato se je zbralo ljudstvo v krajih to stran črte. Med Ri-žano in Koprom čakajo ogromne množice iz Mitskega okraja. Tudi oni so naši tudi njim velja obisk, ki je namenjen Primorcem. Demarkaciji-ska črta jih ne loči.
Marsikatera pionirka se je zmuznila iz vasi in čaka prav sama tam daleč za ovinkom sovjetskega veleposlanika s celim naročjem cvetja, ki ga je sama ob prvi jutranji rosi na-
»♦♦♦»•♦»♦»»♦♦*»«»•«
Pomagajmo najprej izčrpanim otrokom
Primorsko ljudstvo, ki pod fašizmom sploh ni imelo socialnih pravic, si je s svojo junaško protifašistično borbo priborilo tudi pravico do socialnega izboljšanja življenja. Danes že žanje prve sadove svoje borbe.
Tako je v preteklih dneh odpo-ovalo v razna letovišča 430 otrok z Primorske. Sprejela so jih že po->oInoma svobodna in gostoljubna - lo venska tla. Tudi iz ajdovskega ikraja je odšlo 51 otrok, večinoma mrtizanskih sirot. Odpotovali so
I.	t. m. z autom iz Ajdovščine do Vjševice. Ker tu ni bilo prevoznega redstva, so se mali pionirčki strum-io postrojili v kolono in korakali oroti Gorici kot disciplinirana dola Vendar otroško razigrana partizanska edinica. Navdušeno so prepevali partizanske pesmi in na vprašanja ljudi, kam gredo, tako opremljeni, so veselo odgovarjali: V svobodno Slovenijo, v Ljubljano! Občutila se je tista navezanost celo najmlajših na lepo Ljubljano, o kateri so slišali toliko pripovedo-vavati.
V Gorici so jih predstavniki naše ljudske oblasti gostoljubno sprejeli. Okrožni izvršni odbor za Goriško jim je takoj pripravil sadje in večerjo. Vesel je bil pogled na te
Naša borba
Uredništvu!
Prišla mi je v roke prva številka vašega lista »Primorska borba«. Že ime samo mi je mnogo povedalo. List hoče pisati ljudstvu o borbi, o borbi našega preizkušenega slovenskega Primorja, o deželi, kjer je donm res ena sama nepretrgana borba, ki traja že več kot četrt stoletja, ki jo delovno ljudstvo vodi za, svoje najosnovnejše pravice. A boj še ni končan. Še zapisujejo po naši zemlji modre črte, še hočejo razni reakcionarji naš narojl, ki se je komaj za pičli mesec oddahnil od fašistične more, znova opeharili za z njegovo lastno krvjo priborjene pravice. Mi nočemo, da bi se to kdaj koli zgodilo, hočemo zdaj bolj kot kdaj koli prej, da se krivica ne sme več ponoviti. Za naše demokratične pridobitve se ne bomo pustili nikdar več oslepariti, nasprotno — doseči moramo vse, za kar smo se borili. Mi bomo kol doslej vse sile posvetili edinole borbi za uresničenje lega z geslom: Živela primorska borba!
Jože Srebrnič-Dragočan Solkan
male vojake, ko so odlagali svoje »spreme«, snemali titovke z glav in pripravljali »porcije« za večerjo. Vedli so se disciplinirano. Vse so pripravili in pospravili brez hrupa, brez nadlegovanja. Prenočili so v Gorici in naslednji dan odpotovali v Kranjsko goro.
To letovanje je otroke razveselilo, je pa tudi obenem pomoč družinam teh otrok, saj so iz takih družin, ki so v tej borbi žrtvovale očete. So iz družin, katere so
vse
Časopisje - naš vsakdanji kruh
Morda hi nikjer v toliki meri kakor ravno na Tolminskem priljublje-no časopisje. Skoraj prav vsak dnevno zaskrbljeno vpraša: »Kaj danes ni časopisa?« In kadar ga ni, je čitalnica še bolj obiskana kot običajno. Vsak si misli,* morda je pa le kaj prezrl v včerajšnjem. Zadnjič sem kar tako iz vljudnosti vprašala priletno mamico: »No, kaj je novega?«
fašistični razbojniki oropali do zadnje sklede, ker so podpirale našo vojsko. Zdaj so občutile hvaležno priznanje slovenskega naroda zato, ker so podprle sveto borbo za osvoboditev, ker so dale najdražje, očete in gospodarja ter domove za boljše življenje svojih otrok. Danes vidijo, da beseda ljudska demokracija, s katero so jurišali naši možje na fašistične izžemalce, že postaja resnica. Uresničuje se za vse tiste, ki danes niso prenehali z delom pri obnovi domovine, ampak vlagajo vse svoje sile, da bi jo čim-prej dvignili iz razdejanja. Ne poznajo utrujenosti kot niso poznali omahovanja takrat, ko je šlo zato, ali bo oče petih morda celo devetih otrok ostal doma, ali šel v gore in svojih otrok.
Ženica je odložila časopis in me pogledala: »Vse je novo, kar tukaj piše. Nič več starega, saj piše samo o nas. Kar žal mi je, da sem tako stara. Jaz bi se tako lahko vživela v te čase.« Zaupno se je sklonila k meni: »Dekle, tako delaj, kakor tu piše.« Take mamice imamo pa na Tolminskem.
Mladinka iz Tolmina.
Odprimo vrata našega doma otroku brez staršev!
brala tam po hostah in gajih, katere so s svojo krvjo namočili naši vrli partizani, soborci sovjetskih junakov. Tako preprostega cvetja mu hoče dati, kot je preprosto njeno pošteno srce, kot je preprosta vsa poštena Primorska.
Mali pionirčki, dekleta, delavci, kmetje in vojaki, vse pleše skupaj kolo, Titovo kolo.
Ajdovščina ima poleg tega še miting, ki pa ima neizbrisen pečat samega pričakovanja.
Danes je praznik. Na Primorsko pride veleposlanik bratskih sovjetskih narodov, ki so nam bili vedno svetal vzgled, pa bodisi v dneh, ko smo dvigali uporniške puške, bodisi sedaj, ko obnavljamo porušeno domovino. Danes je praznik vsega ljudstva na Primorskem, danes je spet prišla do izraza povsem neprisiljeno bUna narodova sila, v krvi in trpljenju porojena, sila, ki lahko korenini in ki jo more čutiti le pošteno zdravo ljudstvo, sila bratstva narodov: slovenski, hrvaški in italijanski pro-tifašisti vzklikajo dobrodošlico sovjetskim prvoboriteljem v protifašistični borbi Kako votlo doni natolcevanje reakcionarjev na počen lonec nacionalnega šovinizma. Tega to pošteno delovno ljudstvo ne pozna. Ne samo dejstva, srca poštenih protifašistov žali Njihova kri, prelita v skupni borbi, njihove skupne žrtve za skupne cilje, se pač ne dajo prevpili s kričečimi parolami, ki jih mečejo plačanci na trda kamenita primorska tla. Kri in samo kri, ki je močila to zemljo in kamenje, bo rodila sadove, sadove tistemu poštenemu ljudstvu, ki je dalo svojo kri, protifašistom na Primorskem.	,
In samo protifašisti so dobrodošli na tej zemlji.
»Živela bratska Sovjetska zveza!«
Ure teko, ljudstvo čaka. Dež lije ko iz škafa, naliv sledi nalivu, toda ljudstvo čaka. Tiste sile, ki je šla preko krvi in pogorišč pa se ni razbila, dež ne ustavi v zmagoslavne manifestacije. Primorci čutijo z bratsko Sovjetsko zvezo, z njo so šli v skupen boj proti fašistom, z njo skupno stopajo skupaj na delo za obnovo domovine, zakaj ne bi tem bralskim odnosom dali duška ob priliki prihoda zastopnika teh narodov k njim.
»Živela bratstvo protifašističnih narodov.«
V Kozini govori na pokongresnem zborovanju v najhujšen nalivu tov. Lenčka, članica Poverjeništva pokrajinskega N00 zbranim množicam. Ljudje so že do kože mokri, pa se nihče ne gane: poštena beseda, pošteno mesto najde.
Kje je poslanik?
Vzdolž ceste, pod slavoloki, po vaseh, ki so vse v zastavah in v cvetju, širom vse Primorske gre to vprašanje od ust do ust.
Ni ga. In vendar je na Primorskih tleh — v Postojni je. Nov val navdušenja prešine vse čakajoče množice. Torej govori danes Postojna v imenu vse Primorske. Vse oči so zato uprte v tej smeri.
In val navdušenja je skipel do viška. Primorska ima danes praznik. Ni samo dom za svobodne protifaši-ste, ampak hiša, ki danes lahko sprejme v goste sina bratske Sovjetske zveze. In zato je danes tako ponosna.
Tega ponosa ni moči popisati, ni ga moči izraziti s samim navdušenjem, ta ponos bo našel svoja večna potrdila v delu primorskih protifašistov, kakor je zadobila volja ljudstva svoj pečat s krvjo padlih primorskih protifašističnih borcev.
Sovjetski veleposlanik v Postojni
Program Lfiidske fronte Jugoslavije
iz govora psiipreilsed.ilka zvezna viade Jugoslavije tov. Edvarda Kardelja na !. kongresu
Enotne narodne fronte Jugoslavije
Naša dežela mora biti prežeta z duhom aktivnosti in delavnega poleta, ta duh pa mora prinesti v naše ljudske množice Narodna tronta, kakor ga je prinašala v teku narodnoosvobodilne vojne.
2.	Ce je naloga Fronte taka, potem je jasno, zakaj polagamo težišče prav na osnovne, na krajevne, na terenske odbore Fronte. Fronta mora biti tam, kjer se dela, kjer se rešujejo vsakodnevne praktične naloge, kjer je treba voditi, dajati pomoč in iniciativo raznim organom za izvršitev raznih ukrepov. Tako nalogo more Fronta opravljati samo tedaj, če so njeni člani organizirani v skupnih krajevnih odborih ali v njenih višjih organih in na ta način — vsak po svojih možnostih — prostovoljno in zavestno sodelujejo v skupni akciji. Brez stalne krepitve krajevnih odborov, brez njihove izgradnje po načelu, da morajo biti tam, kjer se dela, bi bila Fronta mrtva črka na papirju in ne bi mogla izvršiti svoje zgodovinske naloge.
3.	Ni pa dovolj razviti samo aktivnost. Aktivnost bo toliko večja, kolikor bo jasnejša širokim ljudskim množicam perspektiva razvoja nove demokratične Jugoslavije, kolikor bodo ljudskim množicam jasnejši neposredni bližnji cilji vse narodne aktivnosti. Neprestano je treba razvijati in dvigati zavest ljudstva, učeč ga na njegovih lastnih izkustvih. Danes je predvsem važno to, da Fronta vsadi v ljudske množice zavest o tem, da naše delovne množice danes grade zase svoj lastni dom, da so vsi napori v njih lastno korist, da je treba danes gledati na državo povsem drugače, kakor pa so jo gledali prej, ko je bila država orodje zatiralcev delovnega ljudstva. Toda to dejstvo morajo naše ljudske množice občutiti tudi v praksi, ne pa samo v besedah. Zato Fronta svojih nalog ne sme reševati s poveljevanjem, ampak s prepričevanjem in s tako organizacijo dela v naši deželi, ki združuje interese posameznikov z interesom skupnosti. To je najboljša pot, da bodo tudi najširše ljudske množice pojmile bistvo dogajanja v naši deželi.
4.	V zvezi z zgoraj omenjenimi dejstvi je posebno važno poudariti neko posebno nalogo Narodne fronte, to pa je gospodarska vzgoja množic. Danes se nahajamo v težkih gospodarskih prilikah. Toda ti rezultati se še niso pokazali v tem, da bi mogli bistveno popraviti izredno težak položaj naših delovnih množic, onih množic, ki so na svojih ramenih nosile vsa bremena vojne in ki še danes nosijo glavno breme obnove naše dežele. Nismo navajeni, da bi obljubljali ljudskim množicam nekaj, kar ni mogoče izpolniti. Danes bi bilo zločinsko govoriti ljudskim množicam, da je bistveno poboljšanje njihovega položaja neposredno pred njimi, če tega ne moremo stvarno zagotoviti. Namesto praznih obljub je treba ljudskim množicam dati jasno zavest o tem, da je naš gospodarski dvig odvisen v prvi vrsti In skoraj edino le od nas samih, od aktivnosti in požrtvovalnosti delavcev, kmetov in vsega delovnega ljudstva, od dobre organizacije dela, od kar največje delovne discipline, od k^r največje slednje na vsakem koraku, od stalnega povečavanja produktivnosti, dela, z eno besedo, od našega dobrega dela. Nihče drugi nam ne more zares pomagati. Važno je, da vsak naš delovni človek razume, da je njegovo delo del splošnega dela, da je od njegovega dela odvisen del splošnega uspeha. Zato je treba pričeti s dobro organizacijo dela od spodaj. Tu je treba prepričati množice v tem smislu, da bodo same našle vedno in vedno nove oblike za povečanje produktivnosti dela, za boljšo organizacijo, za večjo Slednjo, za večje rezultate. V tem nam morajo biti vzor sovjetski delovni ljudje, ki so tako rekoč iz ničesar ustvarili čuda. To so dosegli samo zato, ker so delovne množice pojmile tesno povezanost interesov posameznika in dela posameznika z interesom skupnosti in z rezultatom dela skupnosti. Naše mno-žice morajo delati povsod, kakor dela dober gospodar za svojo hišo. Način dela naših ljudi mora biti tak, da ne bodo čakali pomoči od zgoraj, ampak da bodo z lastno iniciativo našli sredstva in možnosti, da bodo zadostili svojim najnujnejšim potrebam in da bodo izvršili svojo nalogo v okviru celotnega načrta. Samo tedaj
bo tudi pomoč s strani in od zgoraj, pomoč‘naših zaveznikov resnično, do. bro in uspešno izkoriščena. Fronta, ki nosi danes odgovornost za razvoj te dežele, ima v prvi vrsti nalogo v tem smislu vzgajati široke ljudske množice. Špekulante, ki prihajajo z lažnivimi obljubami, da bi postali popularni, je treba razkrinkavati pred množicami ter jim ne smemo dopustiti, da bi motili delovne napore naših narodov.
5.	Vsi naši napori bi bili zaman, če ne bi znali stalno razvijati široke iniciative množice od spodaj. Sovražniki ljudstva in topoglavi filistri se danes rogajo naporom Fronte in o-blasti, naporom, ki jih te podvzema-jo, da bi se v delovnih množicah razvilo tekmovanje, udarništvo, neprestana delovna aktivnost, delovna ak-tivizacija onih slojev, ki so bili prej potisnjpni na stran itd. Res vse te oblike so do danes pri nas še na relativno nizki stopnji razvoja. Toda v teku vojne so že dale ogromne rezultate, brez katerih ni bilo mogoče samo pomisliti na uspehe, kakor smo jih do sedaj dosegli. Svoje velike rezultate dajejo danes in bodo dale še večje v bodočnosti, če jih bomo neprestano razvijali, neprestano krepili. Razumljivo je, da v iniciativo množic ne more imeti zaupanja oni, ki se je vedno bal demokratične volje svojega ljudstva, ki nikdar ni veroval v ustvarjalne moči svojega naroda. Mi pa smo se pripravljali in smo pričeli z uporom proti okupatorju n njegovim pomočnikom, ker smo verovali v zavest ljudstva in Narodna fronta postavlja danes svetle perspektive bodoče sreče in blagostanja našega ljudstva, ker veruje v svoj narod. Ona svojemu ljudstvu ne obljublja sreče in blagostanja, to je, ne govori svojemu ljudstvu, da mu bo prinesla vse to na krožniku, ampak mu kaže pota in orožje, s katerim bo naše delovno ljudstvo ustvarilo zase srečo in blagostanje. Zato se Fronta zaveda, da n. more biti v tem ne uspeha in ne zmage, če ne bo uspela v neprestanem razvijanju in krepitvi iniciative množic od spodaj. Zato mora biti Fronta organizator in voditelj delovnega tekmovanja, udarništva, delovne iniciative itd.
6.	Kadar govorimo o delu, je treba govoriti tudi o tempu. Naloga Fronte je zagotoviti na vseh področjih našega življenja kar največjo hitrost v izvrševanju nalog. Fronta mora biti največji sovražnik birokratske počasnosti, zavlačevanja in zadrževanja vsega delovnega procesa. Fronta mora dati obnovi naše dežele, zgraditvi nove demokratične federativne Jugoslavije ono živo notranjo dinamiko, ki bo sama po sebi uničila birokratično počasnost.
7.	Kar največjo pozornost mora posvečati Fronta narodni oblasti. Po delu narodnih oblasti bodo ljudske množice ocenjevale značaj nove Jugoslavije. Danes je več takih primerov, ko zaradi nepravilnih postopkov posameznikov v organih narodne oblasti, zaradi premajhnega nadzorstva višjih organov nad nižjimi, zaradi pojavov samovolje itd. itd. narodne množice v nekaterih krajih občutijo narodno oblast prav nasprotno od tega, kar jim govori Fronta in kar hi oblast v resnici morala biti. Naravno je, da so bile vse te slabosti v začetku nujne, zdaj pa več ne moremo trpeti liberalnega odnosa do teh slabosti. Narodno-osvobo-dilna fronta mora odigrati odločilno vlogo v borbi proti birokratizmu, nezakonitosti, samovolji, kjer koli se ti pojavi pokažejo. Narodna fronta mora nuditi pomoč organom oblasti in mora biti eoa od oblik demokratičnega nadzorstva nad delom posameznikov. Biti mora neusmiljena do napak in slabosti v delu poedincev, v delu organov oblasti. Prav tako mora biti neusmiljena do vseh onih sovražnikov demokratičnih pridobitev Narodne osvobodilne borbe, ki hočejo izkoristiti te slabosti in napake kot argument proti narodni oblasti. Treba se je neprestano zavedati, da je Narodna fronta politični nosilec oblasti v naši deželi. Ona nosi vso odgovornost. Zato je njena naloga, da se bori za čim boljše njihovo delo, za čim večjo povezanost te oblasti z ljudstvom, istočasno pa mora razbijati sovražno kampanjo proti narodni oblasti. Vsakemu članu Fronte mora biti jasnoj da je na-
rodna oblast največja in najvažnejša pridobitev n a r od n o-os vobod i 1 n e borbe. Ona pomeni prelom v zgodovini naših narodov, zato jo mrzijo vsi sovražniki ljudstva, zato je glavni cilj vseh njihovih napadov.
8.	V delu naših Narodnih oblasti je danes najvažnejše vprašanje čim večjega demokratiziranja te oblasti. Naravno je, da so bile v dneh odkritih bojev s sovražniki demokratične svoboščine omejene. Tudi je razumljivo, da v dneh borbe ni bilo mogoče vedno gledati na obliko. Danes so stvari drugačne. Še večje razširjenje demokratičnih metod je postala neobbodna potreba, če hočemo zagotoviti kontrolo ljudstva, če hočemo preprečiti, da se v organih naših oblasti ne zasidrajo špekulanti in birokrati, če hočemo zagotoviti, da pridejo v organe narodne oblasti zares najboljši ljudje. V zadnjem času je v tem pogledu narejen velik korak naprej. Ni dvoma, da nam bo vse to olajšalo razbitje sovražne akcije proti narodni oblasti.
9.	Drugo, izredno važno vprašanje, ki je s tem v zvezi, je nevarnost dveh napak, ki se danes v enaki meri pojavljata in prinašata veliko škodo v obnovi naše dežele. To je na eni strani lokalni partikulari-zem nižjih organov oblasti, na drugi strani pa birokratski centralizem nekaterih naših višjih organov oblasti. Ti napaki sta nevaren sovražnik vsakega načrta za enoten napor dežele pri izgradnji. — Partikulari-zem cepi naše sile, slabi končni učinek. Birokratski centralizem pa odtujuje vse načrte in ukrepe oblasti od množic, jim daje kabinetni značaj in ostaja zato brez rezultatov. Narodna fronta se mora boriti proti enemu in proti drugemu. Biti mora činitelj stalnega zedinjevanja in priznavanja iniciative od spodaj. V svojem delu mora Narodna fronta dajati načrtno pomoč organizacijam, ki so v njej vključene. To velja tudi za take organizacije, kakor so delavsko-nameščenski sindikati, mladinske zveze, protifašistične ženske organizacije» fizkulturne zveze, pa tudi za razne druge organizacije je treba ugotoviti, da je bila doslej pomoč in povezanost z njimi premajhna. Treba je, da se fronta zaveda važnosti teh organizacij kot činitelj mobilizacije množic v uresničevanju nalog, ki so danes pred našimi narodi.
10.	Da bi mogla Fronta izpolnjevati vse te napore, je potrebno, da se v njej vodi pravilna kadrovska politika. Vsakdo mora prevzeti nase te odgovornosti, ne glede na politično pripadnost. Na žalost je danes še zelo pogost primer, da so nekateri aktivisti Narodno-osvobodilne fronte prekomerno obteženi z delom, medtem ko drugi nimajo kaj delati. Taki primeri se dogajajo bodisi zaradi slabe organizacije dela, bodisi zaradi sektaške ozkosti. Dolžnost organizacij Fronte je, da čim prej odpravi take nedostatke. Treba je popolnoma izkoristiti vse kadre Fronte. 3 svojim članstvom v Fronti prevzemajo vsi ti tudi odgovornost za delo Fronte iu odgovornost za delo oblasti, zato morajo sodelovati na vseh področjih obnove in gradnje naše dežele, pa tudi v politični aktivizaciji ljudskih množic. Po njihovem delu bodo ljudske množice ocenile vsakega posameznika.
11.	Iz teh vzrokov je treba posvečati posebno pozornost aktivistom Narodne fronte. Aktivna enotnost Fronte je odvisna v prvi vrsti od teh aktivistov, od njihove medsebojne povezanosti, od njihovega medsebojnega sodelovanja in celo od skupnega vzgajanja v skupnem delu. Naša praksa v preteklosti nam je pokazala, da so od časa do časa se vršeči, čim češči sestanki, konference, posvetovanja aktivistov Narodne fronte P0 okrajih, po okrožjih in po vsen krajih, izredne važnosti za uspešno delo na terenu, za krepitev enotnosti Fronte ne glede na njihovo politično pripadnost tudi izredno važna oblika v delu Fronte. Taki sestanki morajo dajati aktivistom odgovor na vsa tekoča vprašanja in morajo stalno odpirati pred njimi perspektivo splošnega razvoja. Samo tedaj bodo aktivisti mogli na terenu nastopati kot čini-telji enotnosti, sam* taki aktivisti bodo mogli kljub svojemu različnemu političnemu prepričanju postavljati pred množice enake naloge.
Za dvig ljudskih množic
S težko narodno osvobodilno borbo so si ljudske množice priborile vse prave demokratične pridobitve. Prvič v zgodovini lahko danes govori primorski človek, ki je narodno svoboden in ima oblast v svojih rokah, o svobodi tiska, saj ima celo vrsto stenskih, žepnih, tedenskih in dnevnih časopisov. O svobodi besede, saj skoraj ni dneva, da ne bi bilo v naši Primorski nekje mitinga. 0 svobodi združevanja in udejstvovanja, saj vse mrgoli širom Primorske v politični razgibanosti.
Seveda je bilo pri nas pod diktaturo fašizma precej drugače. O kaki politični vzgoji sploh ni bilo govora, saj so celo slovensko besedo in pesem hoteli popolnoma zatreti, ker so smatrali za nevarno svojim fašistično-imperialističnim ciljem. Za nas sò bili vzgoja »battaglioni speciali«, zapori in Afrika. Pa tudi italijansko ljudstvo, ki ni navdušeno vzklikalo »Evviva il Duce«, ki ni slepo krvavelo za fašiste po bojiščih, je bilo deležno le internacij, mučenj in pobijaškega streljanja.
Vse to pa so grofje in »črnostrajč-niki« delali samo zato. da bi onemogočili delovnemu ljudstvu vpogled in poseg v politična dogajanja. Bali so se odkrite poštene besede, bali so se zdrave kritike delovnega ljudstva, ki bi prej ali slej razgalila vso umazano in koristolovsko politiko teh vla-stodržcev. Na dan bi prišli vzroki bede in pomanjkanja med delovnim ljudstvom.
Ljudstvo pa je ravno zaradi tega nasilja spregledalo in dvignilo glas u-pora proti tem povzročiteljem bede in gorja.
Sedaj smo res svobodni, sedaj imamo svojo ljudsko oblast, torej imamo vso možnost politične vzgoje najširših ljudskih možic. Izrabimo to v vsej danosti, onemogočimo, da bi nas še kdaj izrabljali razni vlastodrž-cd, torej spolitizirajmo ljudske množice. \ ^
Navadimo se gledati vsa vprašanja, ki se nam v življenju pojavljajo, najprej in predvsem kot politična vprašanja. Samo tak način daje zdrav odnos in onemogoča nevarnost, da bi pri reševanju perečih vprašanj zajadrali v romantične sanjarije, katerih se poslužuje reakcija, da spelje smeri glavnega hotenja ljudskih množic v stranske kanale.
Danes si ne delamo in si ne moremo delati nikakih utvar. Vsako stvar prikažemo tako, kot je v resnici, pa čeprav ni ravno rožnata, čeprav dobro vemo, da nam bo» njena rešitev zadala mnogo truda in naporov. Ravno iz tega, iz te jasnosti pa črpamo sile, ob tem spoznanju si z lastnimi močmi kujemo blagostanje doma na lastnih tleh.
Kakor je bilo naše ljudstvo pod fašizmom odmaknjeno od političnega dela, tako moramo danes stremeti za tem, da se te množice spolitizirajo in pritegnejo v politično življenje, da bodo prav te in samo te množice nosilec politične miselnosti.
In na kakšen način bomo to dosegli?
Predvsem je treba v ljudskih množicah vzbuditi pozornost za vsa vprašanja, ki se pojavljajo v vsakdanjem življenju, dejansko jih pritegniti k reševanju teh vprašanj, zbuditi v njih zanimanje in čut odgovornosti zanje, da ne bodo mislili kot včasih, to bodo pa že gospodje uredili, ki se razumejo na to, politika ni za nas. Zbuditi je treba v ljudskih množica^ občutek, da je prav od njih samih odvisno, kako si bodo uredili življenje na vasi, v okraju in tako dalje.
Javno, pred vsemi je treba razpravljati o vseh važnih vprašanjih dotičnega kraja, pa naj bo to gospodarsko ali kulturno vprašanje. Sami naj stavljajo predloge, kako bodo n. pr. popravili ceste, ali uredili vodnjake, kako bodo obnovili šole, kako naj se otroci v šoli poučujejo, kako bodo pomagali prizadeti družini, kako bodo skupaj obdelovali polja in vinograde, ker manjka delovnih moči in živine. To so čisto preprosti-konkretni primeri pri reševanju katerih sodelujejo vsi in ne samo trije ali štirje vaški mogotci, ki so imeli svoj čas vso besedo na vasi. Ljudska sodišča,'^narodna zaščita, vse to so u-stanove, kjer si bo ljudstvo z neposredno udeležbo, z razkrivanjem špekulantov in izkoriščevalcev, z obsodbo slednjih, utiralo pot resnični ljudski demokraciji, ki edina more pripeljati ves narod v blagostanje.
Pri neposrednem delu za skupnost bodo dobile ljudske množice občutek, da je politično delo v resnici prešlo iz urok posameznikov na vse ljudstvo.
Poleg tega pa je treba na množičnih sestankih razlagati ljudem o političnem položaju doma in v svetu, o gospodarskih prilikah v drugih naprednih državah in vse pozitivne izsledke prilagoditi našim domačim razmeram.
Prirejati je treba razna poljudno poučna predavanja n. pr. o gozdarstvu, sadjereji, drugič zopet o zdravstvu, telesni kulturi, o negi in vzgoji otrok, ki so zlasti v nekaterih krajih nevaron socialno ogroženi. S tem bomo ljudske množice dvignili, jih pritegnili k sodelovanju; politizacija ljudskih množic se bo na ta način začela.
Pri tem delu pa nas bo brez dvoma močno podprlo naše časopisje, ki si mora utreti pot v slednjo vas, v zadnjo hišo na Primorskem. Ti naši časopisi so namreč polni politično vzgojnih člankov. Tem člankom je treba posvetiti mnogo več pažnje, kot smo jim jo doslej. Ti članki namreč vsebujejo vse bistvo našega dela in prizadevanja, kažejo smer naši politiki, so vodič ljudstvu preko težav in problemov, ki so trenutno najvažnejši, da se množice z njimi spoznajo in da pri njihovi rešitvi tudi aktivno sodelujejo, — Zato je nujno, da take
članke beremo skupno ne vaških ae-
stankih ali pa na sestankih v mestu,
da jih temeljito proučimo, da se z njihovo vsebino seznanimo prav vsi, kmetje, delavci, uradniki,, žene, mladina, ker so ti članki namenjeni nam in so usmerjevalci naših teženj, naših dejanj. Poleg tega pa se moramo o-kleniti našega časopisja z ljubeznijo, ker je vse to, kar mi čutimo, mislimo, delamo, za kar smo krvaveli in trpeli, vsebina naših listov. Poleg tega pa so usmerjevalci našega dela za jutri in kot taki ne sodijo takoj drugi dan na smetišče ali ognjišče, ampak je nujno, da jih hranimo. Za splošno ljudsko izobrazbo pa imamo v čitalnicah na razpolago še brošure in knjige.
Primorci moramo posvetiti svoji politični vzgoji vso painjo, saj smo ravno mr 23 let živeli v okolju, ki je nasprotovalo naši miselnosti, našim narodnim čustvom, jih z vso silo zatiralo in nam ubijalo v glavo nekaj tujega, sovražnega in nesprejemljivega.
Ostali smo trdni — in se uprli ter dali žrtve za zlom tega nasilja.
Ni pa še pozabljena Bazovica in ne bodo pozabljene naše žrtve, dokler ne bo po vsej naši lepi primorski donela svobodna pesem, svobodnega primorskega človeka.
šestnajst ur dnevno delajo
Danes se je odnos delovnega človeka do dela popolnoma spremenil. Dar.es vemo, da delamo v svoj prid, v prid delovnega ljudstva. Cim več bomo naredili, temveč bomo imeli. Nati nami ni več morečega strahu, kdaj bomo napolnili gospodarjem skladišča do vrha, da nam bodo dejali; >Ne potrebujem te več, pojdi!« Potrebe ljudstva so ogromne.
Dobro pa tudi vemo, da se bomo samo z delom rešili iz težav, v katere smo zabredli zaradi vojne. Samo delo nam bo pomagalo k jutrišnjemu lepšemu življenju.
In tega se Idrijčani v polni meri zavedajo. Ne beda, ne fašistični priganjači, ampak porušeni domovi so priklicali naše delavce k vzornemu, požrtvovalnemu delu; tako na primer delavci v Idriji na lastno pobudo delajo 16 ur dnevno pri izdelovanju strešne opeke, da bi omogočili pre-
kritje vseh domov še pred zimo. Deset ljudi izdela dnevno 1200 do 1300 kosov strešne opeke. To so naši delavci, to je naše jamstvo za uspešno obnovo!
Ti nesebični delavci do danes sploh niso vprašali za dodatne karte, dasi so to pač najtežji delavci. Zato je umestno, da v tej smeri pokrene vse potrebno N00, da s tem pokaže pravilno razumevanje te požrtvovalnosti. Brezdvoma se bo ljudstvo samo rado odreklo marsikateri stvari v korist tem požratvovalnim in nesebičnim delavcem.
Idrija je lahko sploh v marsičem vzor nam vsem. Pri vsem težkem delu, ki ga Idrijčani opravljajo tako častno, najdejo še vedno dovolj časa, da so si ustvarili svojo godbo,'da imajo dvakrat tedensko pevske vaje, da snujejo lastno knjižnico, da pripravljajo osnovanje zadruge, ki ima že sedaj predvidenih okrog 1200 članov.

I
Delavstvo v pravični borbi
19. septembra je bil sestanek poverjenikov Enotnih sindikatov in industrijskih kovinarskih delavcev tržaških podjetij, na katerem so razpravljali o nameravanem odpustu 4000 delavcev. Vodilni organi Mestnega odbora Enotnih sindikatov so pojasnili težave, ki so jih zastòp-niki sindikatov imeli pri razgovorih z zastopniki Zveze industrijcev in razloge dosedanjih neuspehov. Od strani Zveze industrijcev ni bilo mogoče doseči razumevanja za probleme obnove in za splošno težko stanje delavstva, ki je že itak izmučeno od vojnih grozot Nato je zastopnik delavstva poudaril, da je potrebno imeti polno zaupanje v sindikalno vodstvo ter naj se ne podvzame ničesar na svojo roko, kar bi lahko škodilo razvoju dogodkov in uspehov Enotnih sindikatov. Prečitan je bil proglas delavstvu in meščanstvu, ki se glasi:
Kljub vsej dobri volji od strani delavcev in njihovih sindikalnih organi-zicaj, da bi se dosegla ureditev problema obnove, so se delodajalci odločno uprli, izgovarjajoč se, da je obnova spričo materialnih težkoč nemogoča. Vzporedno s tem stališčem, ki ga je zavzel razred delodajalcev, se je razvila politična kampanja, katera ima namen dokazati, da ne dovoljujejo začetka obnove neke inozemske sile, kakor tudi stalni neredi, ki jih izzivajo delavci. Vse to povzroča nesigurno uporabo ka-pitalov. Oni s tem želijo ponovno vzpo-stavljenje starega državnega fašističnega aparata, ki naj bi ustvaril povolj-ne pogoje za uporabo kapitala. Na ta način se želi opravičiti s politično akcijo delovanje delodajalskega razreda in prikazati za odgovornega delavski razred za to, da ni dela. Z druge strani pa se pozivajo na izgovore nacionalističnega karakterja, da bi s tem udarili po delavcih in jih obtožili. Enotna ak-cija delodalajcev in njegovih političnih organov ima za cilj samo inscenirati političen manever, ki naj bi dosegel dva smotra: razbiti enotnost za obstoj in delavsko emigriranje. Ves problem bi se hotel izvesti za obnovo v prostih mejah enostavnega odnosa med kapitalom in delom. Na ta način enostavno nočejo vedeti, da je bila ta vojna, v kateri se je prvenstveno borilo ljudstvo in da so vsi delavci z borbo v tej vojni priborili pridobitve, ki edijio lahko jamčijo normalni in resnični razvoj gospodarske blaginje. Enotni sindikati so se postavili na jasno stališče: ne le, da se delavci ne smejo odpuščati, marveč je že spričo razdejanja, ki ga je povzročila vojna, potrebno, da se vse sposobne delovne moči v polni meri zaposlijo. Ne rešuje se vprašanje z odpuščanjem delavcev in s podporami zaradi brezposelnosti, temveč nasprotno z obnovo naših tovarn, naših delavnic, naših porušenih hiš. Ne rešuje se vprašanje na ta način, da se odklanjajo naročila prijateljske sosedne sile, marveč se sprejmejo vsa naročila, kolikor se nam poverijo.
Odločno zahtevamo, da dobi delavstvo — enako kakor delodajalci — vpogled v obči obrat podjetja tako, da bo-do lahko aktivno prispevali k rešitvi posameznih vprašanj in kontrolirali obče poslovanje. To pravico so si pridobili največ tedaj, ko so postavili na kocko svoj lastni obstoj in branili z orožjem v rokah svoj kruh. Hočemo, da se spoštuje ljudska volja. Zahtevamo, da se zaradi obče blaginje takoj prične obnova, ker bo le tako mogoče najti pot do ureditve, kakor jo zahtevajo delavske množice. Delavci, branimo pravico do življenja in pričnimo takoj z obnovo!
Proglas je bil soglasno sprejet od zbora poverjenikov, ki je óbenem enotno potrdil ves postopek vodstva pri njegovih razgovorih z delodajalci.
Pod naslovom »Prebivalstvu Trsta in Julijske krajine«: je Izvršni odbor SIAU naslovil proglas na delovne množice vse Julijske krajine, ker so lastniki tržaških podjetij napovedali množične odpuste delavstva v Trstu, da bi s starimi, preizkušenimi metodami, kot so brezposelnost, pomanjkanje in bfda potlačili in strli delavstvo in tako omogočili svojemu kapitalu absolutno oblast in neomajno izkoriščanje delovnega ljudstva. Iz tega jasno diha, kam pelje ljudske delovne množice ljudstvu vsiljena, na fašističnih zakonih osnovana oblast, ki je zamenjala ljudstvu nasilno vzeto pravo ljudsko oblast, ki je res edina sposobna mobilizirati tako in-
dustrijo, kakor delovne množice na polju obnove, tiste obnove, ki naj nas končno dovede do prave blaginje, za dosego katere smo se borili in se bomo borili.
Poleg tega pa se jasno vidi, da samo iz ljudskih množic, iz naporov in idealov tega ljudstva vzrasla politična formacija predstavlja edino pravo zastopnico ljud-
stva, tako v dnevih sonca, kakor viharja in da je ona edina poklicana, da rešuje vsa vprašanja, ki danes udarjajo ob ljudstvo, na takih osnovah, ki so v stanju zagotoviti demokratične pravice, zboljšanje gospodarskega stanja in dosego srečne blaginje delovnemu ljudstvu. To je ponovno dokazala SIAU s tem proglasom:
Prebivalstvu Trsta in Julijske Krajine
Danes, po tako strašni, uničevalni vojni, ko se po vsej Evropi delajo načrti za obnovo industrije in gospodarstva, ko so posamezne države, kjer je ljudstvo vzelo vodstvo države v svoje roke, dosegle velike uspehe v obnovi in normalizaciji gospodarskega življenja in kjer primanjkuje delovnih sil za še hitrejšo obnovo in zadovoljitev vseh potreb, grozijo nekateri lastniki tržaških industrijskih podjetij z množičnimi odpusti delavstva. Napovedani odpusti vodijo v popoln gospodarski zastoj Trsta in s tem vse pokrajine. Odpusti ne bi povzročili brezposelnosti in pomanjkanja samo v delavskih vrstah, temveč bi vplivali na vse gospodarsko življenje Trsta in celotne Julijske krajine. Z zastojem največjih tržaških industrijskih podjetij bi prenehala obratovati še ostala manjša podjetja m bi s tem povzročila zastoj celotne industrije. Trpela bi obrt in trgovina, uredništvo bi se znašlo na cesti, kmečko ljudstvo ne bi moglo uspešno vnovče-vati svojih pridelkov, skratka: odpusti pomenijo brezposelnost in pomanjkanje vsega najnujnejšega za življenje za celotno prebivalstvo Trsta in Julijske krajine.
Gospodje lastniki podjetij, ki nameravajo izvršiti množična odpuščanja delavstva, opravičujejo svoje namere z dejstvom, da ni na razpolago obratnih sredstev, da ni surovin, da ni pogonskih sil itd.; trdijo, da ni naročil, da nimajo dovolj kapitala, v kolikor ga pa imajo, da jim finansiranje tržaških podjetij ne nudi danes nobenega jamstva. Dejansko so to samo izgovori, za_ katerimi se skrivajo preračunani, zločinski naklepi.
Ko je jugoslovanska armada osvobodila Trst in Julijsko krajino, je nova ljudska oblast, zgrajena na razvalinah fašističnega upravnega aparata, takoj podvzela vse možne ukrepe, da poživi tržaško industrijo, zaposli delavstvo in tako ustvari pogoje za gospodarsko blaginjo vse Julijske krajine; posredovala je dogovor med jugoslovansko vlado in tržaškimi industrijskimi podjetji, ki bi za najmanj dve leti zagotovil polno obratovanje in zaposlitev vsega delavstva. V tem dogovoru je jugoslovanska vlada zagotovila tržaški industriji potrebne surovine, pogonska sredstva in "celo denarne kredite. Ko je zavezniška vojska zasedla del Julijske krajine in Trst z njegovo industrijsko cono, je bila, na žalost narodni oblasti odvzeta vsaka izvršna oblast ter ponekod od zgoraj postavljena nova upravna oblast na osnovi starih zakonov izpred 8. septembra 1943. leta. Lastniki tržaških podjetij, ki jim ljudska oblast in njeni ukrepi v korist delavstva niso všeč, kakor jim ni všeč, da bi ljudska, demokratična Titova Jugoslavija, ki je dosegla v obnovi zavidanja vredne uspehe, ki ne pozna brezposelnosti in kjer se gospodarsko stanje načrtno normalizira, upravljala tudi tržaško industrijo, so izkoristili to izpremenjeno stanje in niso izvršili dogovora z jugoslovansko vlado; nasprotno, izzvati hočejo gospodarsko krizo z vsemi njenimi posledicami: brezposelnostjo, pomanjkanjem itd., tako, kot že delajo v Italiji. Na ta način skušajo razbiti enotnost delavskega razreda, kot nosilca ljudske demokratične oblasti, in s tem oslabiti demokratične sile sploh, da bi lahko nemoteno uvajali stare, fašistične zakone in tako omogočili svojemu kapitalu absolutno oblast in neomajno izkoriščanje delovnega ljudstva.
Po vsem tem je torej jasno, da so napovedani odpusti samo politični manever reakcije, ki ji gre za tem, da bi se strle demokratične sile Trsta in Julijske krajine in da bi se našemu ljudstvu odvzele vse s krvjo dosežene pridobitve dolgoletne narodno-osvobodil-ne borbe. Izgovori, da ni naročil in surovin (ko bi jih lahko v dovoljni meri dobili od Jugoslavije), da kapital ni siguren (ko pa je s polno paro delal do zadnjega dne nemške okupacije) itd., so samo zločinski poskusi prevariti na-
še ljudstvo in ga odvrniti od spoznanja pravih ciljev teh reakcionarnih podjetnikov. Vso to akcijo pa spremlja preračunana, nacionalno-šovinistična propaganda, ki ima namen izrabljati narodna čustva v svoje temne namere.
Opozarjamo vse prebivalstvo Trsta in Julijske krajine, da ti zločinski naklepi reakcije ne prizadevajo samo koristi delavstva, ampak celotnega prebivalstva naših krajev. Zato pozivamo 'vse politične stranke, vse množične antifašistične organizacije, vse poštene ljudi Trsta in ostale pokrajine pod zavezniško vojaško upravo, da z vsemi močmi podprejo upravičeno borbo našega delavstva, ki je obenem borba nas vseh. Zahtevamo od vseh industrijskih podjetij, da prenehajo z vsakršnim odpustom delavstva, da pristopijo takoj k obnovi tržaške industrije, ki ima vso možnost in zato dolžnost, da razvije do najvišje mere svojo produktivnost in tako zboljša gospodarsko stanje našega že tako težko prizadetega prebivalstva. Zahtevamo od zavezniške vojaške uprave, da ukrene vse, da bodo na razpolago potrebna sredstva za obratovanje tržaške industrije in da z določenimi okrepi prisili tiste lastnike industrijskih podjetij, ki hočejo sabotirati produkcijo in tako izzvati gospodarski kaos, da dajo ves kapital, ki ga prav gotovo imajo, na razpolago za obratovanje podjetij; obenem pa tudi zahtevamo od zavezniške vojaške uprave, da prisili lastnike tržaških industrijskih podjetij k izvajanju dogovora z jugoslovansko vlado, ki v veliki meri omogoča poživitev naše industrije in zaposlitev vsega našega delavstva, skratka: zahtevamo vse potrebne ukrepe, ki bodo omogočili poživitev naše industrije in s tem celotnega gospodarstva ter tako omogočili boljše življenjske pogoje vsemu našemn ljudstvu. To je naloga in dolžnost vseh odgovornih činitelejv.
Pozivamo vse delavstvo, da vztraja v svoji pravični borbi, ki je obenem borba nas vseh; zagotavljamo mu vso svojo podporo, ki mora biti podpora vsega prebivalstva Trsta in Julijske krajine.
Trst, 21. septembra 1945.	'
IZVRŠNI ODBOR SLOVANSKO-
ITALIJANSKE ANTIFAŠISTIČNE UNIJE JULIJSKE KRAJINE.
Kako nevzdržno je gospodarsko stanje v Trstu in v predelih Julijske krajine, ki so pod zavezniško vojaško upravo, ker skuša sebični privatni kapital pripraviti ob kruh zavedno delavstvo in nameščen-stvo vprav pred pričetkom zime, in kako tesno so povezane z delovnim ljudstvom vse politične organizacije, ki so podprle zahteve ljudstva, pa jasno priča spomenica, poslana zavezniški vojaški upravi:
Zavezniški vojaški upravi
ALFRED C. BOWMAN polkovnik J. A. G. D. višji častnik za civilne zadeve.
Zakoniti predstavniki strank: Partito d’azione, krščanske demokracije, liberalne in socialistične stranke v sestavu CLN-a ter komunistične partije in OF kot osnovnih organizacij SIAU-ja, Vam pošiljajo sledečo spomenico: Zakoniti predstavniki strank: partito d’azione, krščanske demokracije, liberalne in socialistične stranke v sestavu CLN-a ter komunistične partije in OF kot osnovnih organizacij SIAU-ja, so se sestali v Trstu dne 21. septembra, da proučijo položaj, ki je nastal spričo odredbe o odpustu z dela tisočev delavcev iz Trsta in pokrajine, ki se deloma že izvaja. Po presoji posledic, ki bi nastale zaradi te težke odločitve, so sklenili, da podprejo sedanjo akcijo Enotnih sindikatov in Sindicati Giuliani z namenom, da dosežejo:
1.	takojšnji preklic odredbe o odpustu delavcev, in sicer v roku do 24. ure v nedeljo 23. t. m.;
2.	ustanovitev »Conskega gospodarskega sveta« pod vodstvom Zavezniške vojaške uprave, v katerem naj bi sodelovali predstavniki gori imenovanih političnih organizmov, sindikalnih organizacij delodajalcev v svrho koordinacije in krepitve gospodarske aktivnosti v okviru zasedenega ozemlja;
3.	da se v vseh podjetjih ustanovi »poslovni svet«, ki naj ga delavci svobodno izvolijo v svrho sodelovanja pri poslovanju podjetij v skladu z direktivami »Conskega gospodarskega sveta«.
Zakoniti predstavniki gornjih političnih organizmov zahtevajo, da zavezniška uprava izpolni vse svoje obveze, ki sledijo iz njenih specifičnih vladnih funkcij v coni, ki jo upravlja, in da takoj podvzame ukrepe, bodisi z mobilizacijo privatnega kapitala, bodisi s tem, da omogoči pritok novega kapitala iz-
ven zasedenega ozemlja, bodisi pa predvsem z direktno intervencijo, da tako zagotovi nepretrgano delo vsem podjetjem v Trstu in pokrajini in s tem spravi v takojšen tek delo za obnovo.
Sledijo podpisi.
Obenem pa so te politične skupine pozvale na osnovi čuta solidarnosti vse delovne množice in sploh vse prebivalstvo, da podpro zahteve direktno ogroženega delavstva, saj je preko njega ogroženo vse pošteno prebivalstvo, in s tem dokazale, da bodo tudi tokrat korakale ob strani delovnih množic, dokler zavezniška vojaška uprava ne bo ukrenila vsega potrebnega, da se pristopi z vso resnostjo k gospodarski obnovi mesta in dežele. Ker pa niso našli klici delavstva niti političnih organizacij razumevanja, je stopilo delavstvo onkraj demarkacijske črte v stavko.
Kako je z našo šolo onstran »modre črte«
19. septembra je slovenska delegacija, ki je zastopala Slovence vseh mestnih tržaških okrajev, izročila spomenico slovenskih staršev polkovniku Bowmanu. Le-ta je napotil delegacijo k šolskemu referentu pri anglo-ameriški vojaški upravi poročniku Simoniju, ki je delegacijo sprejel Vsak okraj je predložil svojo protestno spomenico s podpisi staršev, ki zahtevajo, da se prične pouk italijanščine v slovenskih šolah v tietjem razredu in ne kot je odrejeno že v prvem razredu, da se mora v slovenskih šolah poučevati poleg italijanske zgodovine tudi slovenska in da se zahteva popolna čistka učiteljev in in upraviteljev šol. Poročnik Simoni je izjavil, da se strinja s prvima dvema točkama spomenice, kar pa se tiče čiščenja med učitelji, se ni popolnoma strinjal s predloženo spomenico. Poudaril je, da epuracija ni odvisna od njega, temveč od policije, on lahko dostavi samo njihove predloge, ki pa morajo biti utemeljeni z dokazi. Omenil je, da je težko protestirati proti onim, ki so že na svojih položajih in katere je policija že odobrila. Poročnik Simoni je predlagal, da pošlje ljudstvo nov seznam učiteljev. Delegacija je poizvedovala tudi glede knjig, ki se bodo uporabljale v šolah, ter izvedela, da so bile knjige naročene v Jugoslaviji.
Protestna zborovanja staršev zaradi šol
Te dni se je vršil roditeljski sestanek v vasi Lonjer pri Trstu. Udeležili so se ga tudi občani iz vasi Katihare. Zbralo se je nad 200 ljudi.
Z glasnim protestom so zavračali program, katerega hočejo vpeljati zavezniki v osnovno in srednjo šolo. Odločno odklanjajo poučevanje italijanščine že v prvem razredu, učenje skoraj samo italijanske zgodovine in nastavitev ljudi, ki so sodelovali z naci-fašisti. Navzoči so sprejeli spomenico, ki bo poslana anglo-ameriški vojaški upravi.
Prav tako se je zbralo veliko število domačinov na roditeljskem sestanku v Kolonkovcu pri Trstu. Izjavili so, da odločno odklanjajo šolo, ki ni svobodna šola in da v tako šolo ne bodo pošiljali otrok. Starši so sestavili resolucijo, katero so poslali vojaški upravi.
Ovire pri vpisovanju v slovenske srednje šole
Zavezniška vojaška oblastva v Trstu vpisujejo dijake le v klasično gimnazij^. Ljudje se začudeni in ogorčeni vprašujejo, zakaj zavračajo vpisovanje v vsako drugo vrsto srednje šole, ko je zavezniški referent g. Simoni obljubil, da bomo dobili Slovenci toliko srednjih šol, kolikor jih bomo stvarno potrebovali. Prvotno se je vpisovanje vršilo v vse vrste srednjih šol. Čemu se je sedaj to spremenilo? Ker je bila na drugi strani tudi podana izjava, da se izvršuje to vpisovanje le v statistične namene, se Slovenci začudeni vprašujejo, zakaj se popis ne izvršuje za vse tipe srednjih šol, da bi iz natančnega popisa lahko pregledali, koliko je dijakov za vsako poedino vrsto srednje šole?
Priprave na prvi občni zbor
Slovenske prosvetne zveze
Kot je bilo že javljeno, se bo vršil 7. oktobra t. 1. občni zbor Slovenske prosvetne zveze za Primorje in Trst in obenem slavnostna prireditev. Da bodo na tej prireditvi v resnici nastopile najboljše skupine in posamezniki, smo sklenili izvesti tekmovanje med prosvetnimi društvi in okrožnimi odbori.
Slavnostna večerna prireditev 7. oktobra t. 1. bo pokazala vsej javnosti, na kakšni višini je naša ljudska umetnost, katero je narod sam skozi stoletja ustvarjal, jo nosil v srcu. in katere ni moglo zatreti najhujše fašistično nasilje. To umetnost je za časa krvave narodno osvobodilne borbe narod v najtežjih okoliščinah negoval in gojil ter je izšla iz nje bogatejša kot kdaj poprej.
Priprave za tekmovanje, ki se bo zaključilo 50. t.* m. z nastopom
društev in posameznikov pred komisijo in zastopniki Slovenske prosvetne zveze, so že v teku.
Pevski zbori za to tekmovanje ne pridejo v poštev, pač pa naj se javijo pevci in pevke solisti, godbeniki (violina, klavir, saksofon itd.), skupine, ki izvajajo simbolični vaje, zborne recitacije, deklamacije in igre. Pri igrah naj se ne študirajo novi programi, pač pa dobro predelajo že naštudirana dela.
Duh tekmovanja mora zajeti vsa kulturna društva in vsakega njihovega člana ter vse primorsko ljudstvo.
Kratek čas nam je odmerjen, lotimo se dela z našo že tolikokrat dokazano borbenostjo.
Vse mitinge, vse prireditve samo
»Za našega dijaka«
..............
KULTURA
Nas miting
mio je lanske J a februarja v Slovenski Benečiji. V večnih pohodih preko strmih beneških klancev in globeli je naša XXX. divizija obiskala malone slednjo beneško vasico, smelo premagujoč kilometre poti od Kolovrata in Matajurja preko Nadiže vse tja do visokih rezijanskih gora. Akcije in pohodi in pohodi in akcije, vmes pa mitingi, naši partizanski mitingi ... Mrko, nezaupno so naf sprva gledali Benečani. Okna in vrata so zapirali pred nami, ki smo trudni, neprespani in lačni pod noč prispeli v vas. Ko pa se je med revnimi, stisnjenimi beneškimi hišami oglasila harmonika in je iz suhih grl zadonela naša pesem, je izginilo nezaupanje, kol skopni sneg v pomladanskem soncu... Okna in vrata so se odprla na stežaj, iz hiš so prihajali ljudje in poslušali. Izpregovorjena je bila besedd, za njo druga, tretja in nič
več si nismo bili tujci... Priredili smo prvi, drugi miting. Z vsakim je padla ena od sten, ki so stale med nami in njimi. Slednja beseda, deklamacija, pesem, slednji prizor s prvega partizanskega mitinga se je vtisnil globoko v ljudski spomin. Saj ni moglo biti drugače. Saj je bila sleherna točka sporeda veren odraz tega, kar smo želeli ljudem prikazati: našo borbo in njihovo trpljenje, iz katerega smo jim s puško v roki kazali izhod ... Samo mesec dni in Benečija je bila naša.
In tako je bilo večji del povsod. Povsod so ljudje z veseljem hiteli na naše mitinge, ker so našli na njih to, kar so iskali: moralno oporo za nadaljnjo borbo, politično in kulturno izobrazbo, in slednjič zdravo razvedrilo.
Zamislimo se samo za neknj me-
dragocen je bil nekdaj naš miting in kaj vse je nudil našim Ijtidem. Bili so časi, ko je ljudstvo ^pogrešalo našega čtiva bolj kot vsakdanji kruh, ko je bilo vprašanje, kako priti do novic, zaradi neprestanega okupatorjevega prežanja, ponekod skoraj nerešljivo. In vendar ga je bilo treba rešiti. Rešil ga je naš miting. Miting je bil tedaj edino propagandno sredstvo. Na mitingu si zvedel za politični položaj, zvedel si o poteku osvobodilne borbe, in še to in ono, kar ti je vlilo novih moči.
Za tak miting so ljudje radevolje žrtvovali svoj dragocpni čas, tvegali življenje in šli, če treba, ure in ure daleč skozi zasede v drugo vas. Tak je bil naš miting še pred meseci.
In danes? Kakšni so naši mitingi danes, ko smo svobodni in se nam ni treba bati vpadov pobesnelih okupatorjevih band, ki so nekdaj tolikokrat motile naše kulturne prireditve? Kakšni so naši mitingi v času, ko
pred nami odpirajo doslej še neslu-1 kega cilja! In če tene možnosti kulturnega razmaha? \ samo tako in t
Kaj niso današnji mitingi marsikdaj slabši od nekdanjih? Kaj se niso marsikje izrodili v pravi pravcati direndaj, v navadno kulturno slepilo, ki je toliko nevarnejše, kolikor spretneje zakriva svoj pravi značaj z nedotakljivim nazivom »miting«? Mar se sploh še zavedamo, kaj je prav za prav miting? Da je to ljudski shod, politično zborovanje ljudstva in da mora tako tudi ostati? Da je to eno najmočnejših sredstev našega političnega in kulturnega udejstvovanja?
Na vse to smo ponekod popolnoma pozabili. Pozabili smo, da je miting le sredstvo za dosego nekega cilja in kot tak smiseln samo v toliko, v kolikor izpolni zadano nalogo. V nasprotnem primeru je miting slab in zgrešen in ves trud, ki smo ga vložili vanj, jalov. To naj nam bo pred očmi vselej, ko pripravljamo miting.
bomo razumeli stvar nič drugače, bo tudi
imamo v pomoč i politične i kulturno-1 Nikdar ne mitinga zgolj zaradi mitin-
secev nazaj, pa bomo videli, kako, prosvetne delavce ? V času, ko se ( ga, ampak vselej miting zaradi ne-
kulturna raven naših mitingov višja, kot se je sicer razpasla zadnje čase navada. Ne bo več tako zvanih »mi-tinogv«, ki bi jih brez škode lahko imenovali z njihovimi pravimi imeni: cirkus, otroški ringaraja, ljudska veselica, prosta zabava s plesom ...Ne bo več mitingov brez političnega govora, ki bi moral dajati prireditvi glavni poudarek, ne več osladnih in nesmiselnih prizorov, primernih cirkuški predstavi. Celoten, program bo skrbno izbrani in prav tako skrbno izvajan.
Tako bo naš miting zadobil svoj nekdanji smoter. 8 svojim pravilnim političnim programom, s svojo visoko kulturno stopnjo bo znova postal to, kar mora postati: mobilizator ljudskih sil za našo zmago na političnem, gospodarskem, socialnem in kultumo-prosvetnem polju. Kot naše zrcalo in naš kažipot bo postal veren odraz tega, kar smo in kar hočemo biti,
Živa.
Od tedna do tedna
Doslej je svet zunanjih ministrov v Londonu vodil razgovore o mirovni pogodbi z Italijo ter je v zvezi s tem sprejel poročilo jugoslovanske delegacije, ki ga je prebral njen vodja ministrski podpredsednik Edvard Kardelj.
Podrobne predloge o meji med Italijo in Jugoslavijo in o Trstu samem bodo izdelali namestniki vseh petih zunanjih ministrov, kakor tudi podrobnejše načrte mirovnih pogodb s Finsko, Romunijo in Madžarsko. Ves svet nestrpno pričakuje končnega izida teh pogovorov in je mnenja, da bo mirovna konferenca uspela odigrati tisto velevažno zgodovinsko vlogo le tedaj, če bodo zunanji ministri v polni meri upoštevali sklepe in določbe krimske in potsdamske konference, ki so ojačali tako vojaško kot politično zvezo Velikih treh zaveznikov in vse protihitlerjevske koalicije in tako omogočili poraz fa-fištične Nemčije in njenih zaveznikov. To se pravi, da je tako kot v času vojne tudi sedaj pri vprašanju povojne ureditve sveta važno nadaljnje sodelovanje velesil, če hočemo utrditi mir med narodi.
Mednarodna reakcija, ki je zlasti na vzhodu in jugovzhodu Evrope izgubila tla, poizkuša z ustanavljanjem nekakšnega zapadnega bloka rušiti enotnost velikih zaveznikov in s tem preprečiti ali vsaj spremeniti potek londonske konference. Kakor pa izgloda, je ideja zapadnega bloka povsod in tudi v Franciji, kjer se je porodila, naletela na odločen odpor ljudstva, ki si želi miru in poštenega
življenja.
Londonska konferenca zunanjih ministrov stoji pred kopico težkih in zamotanih vprašanj. Postavljajo se temelji novi Evropi, rešiti je treba vse polno mednarodnih političnih in gospodarskih težav, poleg tega je treba rešiti tudi vprašanje mirovnih pogodb s prejšnjimi hitlerjevskimi pomagači. Za vse te težave svetovna reakcija dobro ve in zato je uporabila vse svoje sile za razbijanje konference, kar pa ji ne uspe. To dokazujejo besede ministrskega podpredsednika Jugoslavije Edvarda Kardelja, ki je zapisal: »Udeležili smo se konference in smo na sejah iznesli svoje mišljenje. Z včerajšnjim sklepom ministrov zunanjih zadev petih velesil je bil že narejen korak naprej.«
Jugoslovanska delegacija pod vodstvom tov. Edvarda Kardelja je najmočnejša in najbolj pripravljena delegacija, ki jo je kdaj koli poslala Jugoslavija na mednarodne pogovore. S seboj je prinesla tudi dovolj dokaznega materiala, s katerim bo lahko podprla upravičene zahteve primorskega ljudstva, tako slovenskega kot italijanskega in tudi narodov Jugoslavije po priključitvi Istre, Trsta in Primorja k demokratični federativni Jugoslaviji.
Zahteve Jugoslavije po Trstu in Primorju so v celoti podprle vse demokratične sile sveta. Trst bo brez dvoma izpit, oziroma preizkusni kamen za napredek in demokracijo, katerega pa je Jugoslavija v 40 dneh zasedbe Trsta že z odličnim uspehom prestala. Poleg zahtev, ki jih je tovariš Kardelj predložil svetu zunanjih ministrov, je tudi poudaril, da ima jugoslovanska vlada poseben načrt, ki bo omogočil Trstu pod jugoslovansko upravo vse pravice posebne federalne enote. To se pravi, da bo Trst y Jugoslaviji lahko sestavil iz demokratično izvoljenega parlamenta svojo vlado, ki bo samostojno upravljala Trst. V skupščini narodov pa bo prav tako imel 25 poslancev, kot vsaka druga federalna enota zvezne Jugoslavije.
Medtem ko se tu določajo meje nove Evrope, pa se v Liineburgu izvajajo druge določbe teheranske konference. Pričel se je proces proti Fri-cu Kramarju — »belsenški zveri« in njegovim 48 sodelavcem, ki so krivi smrti tisočev, ne tisočev, milijonov nedolžnih, ki so kot žrtve pobesnelega fašizma postali še žrtve njihovih podlih, zverinskih, sadističnih duš. Stiri milijone sežganih ljudi samo v Aswjeczinu je dovolj strašna obtožnica za vse fašistične zločince, za vsa mučenja, stradanja in pretepanja pa so osebno odgovorni oni, ki so bili vodje posameznih taborišč. Taki izvržki morajo biti in bodo brezobzirno kaznovani.
V Bolgariji so sprejeli sklep, da se izvedejo volitve v Narodno Sobranje 18. novembra t. 1. To je nov dokaz notranje urejenosti in moči nove Bolgarije, ki združena v »domovinski fronti« uspešno dela za na-
predek ljudstva. Obenem poročajo iz Bolgarije, da so bili pomiloščeni in puščeni na svobodo nekateri bolgarski politiki, ki so sodelovali z okupatorji.
Bolgarski rojaki iz Amerike pošiljajo iz množične konference, prirejene v proslavo obletnice »Domovinske fronte« narodni vladi Bolgarije iskrene pozdrave in končujejo svojo brzojavko z besedami: Vsi pošteni in rodoljubni Bolgari v Ameriki so z vami in vam želijo uspehov pri uničenju zadnjih ostankov fašistov in izdajalcev. Živela nova demokratična Bolgarija!
Še prav posebno važno pa je dejstvo, da je sovjetski opolnomočeni minister in izredni poslanik v Bolgariji Stepan Pavlovič Keršanov dne 18. t. m. predal svoja poverilna pisma bolgarskim namestnikom. S tem dejanjem je še bolj podkrepljena prijateljska vez med bolgarskim in sovjetskimi narodi.
Ves politični razvoj na Balkanu jasno kaže utrjevanje demokratičnih sil v Romuniji, Madžarski, Bolgariji in zlasti še v Jugoslaviji. Grčija pa, ki je po mnenju mednarodne reakcije edina demokratična sila na Balkanu, z vso krutostjo preganja poštene in miroljubne državljane kot nevarne elemente.
Središče vsega političnega življenja v Jugoslaviji so veliki shodi in manifestacije ljudstva, na katerih javno zahteva priključitev Istre, Trsta in vsega Primorja k demokratični Jugoslaviji. Iz zborovanj, ki jih prireja vsako mesto, vsaka vas, pošiljajo brzojavke »svetu zunanjih ministrov v Londonu. Množične organizacije OF, Z MS, AFZ, ESZDNJ, delavci posameznih podjetij, rudarji, izobraženci, nameščenci in zadnja požgana vas visoko v hribih Slovenije, Bosne in Črne gore, vsi so enotni v zahtevi: Trst je in mora biti naš! Mi smo ga osvobodili, naši ljudje prebivajo po vsej Julijski Krajini!
V	ostalem pa se vrše množična volilna zborovanja po vseh krajih Jugoslavije in povsod se ljudstvo enotno in navdušeno izraža za listo Ljudske fronte Jugoslavije z njenim nosilcem maršalom Titom.
OF Slovenije je te dni objavila predlog kandidatov in namestnikov za volitve v »Dom narodov«, kjer bi zastopali slovenski narod v bratski skupnosti z ostalimi narodi Jugoslavije. Med predlaganimi kandidati so slovenski umetniki in kulturni delavci, med njimi so delavci in kmetje, ki so se s puško v roki borili za svobodo in združitev slovenskega naroda. Vsi kandidati so ljudje, ki so svojo ljubezen do domovine in zvestobo do borečega se naroda dokazali po ječah, koncentracijskih taboriščih, po slovenskih hribih in gozdovih.
Volilni proglasi Ljudske fronte Jugoslavije, volilni proglas Samostojne demokratske stranke, volilni proglas osrednje mladinske organizacije Jugoslavije USAOJ-a, vsi prikazujejo uspehe enotne volje narodov, vsi poudarjajo potrebo po skupnem enotnem delu vseh za lepše življenje vseh poštenih državljanov.
V	Ljubljani se te dni vrši prvi kongres Enotnih sindikatov delavcev in nameščencev Slovenije, ki bo pokazal uspehe dosedanjega dela in si začrtal pot, po kateri bo delavski razred hodil v bodoče. Vsa mogočna armada delavskega razreda spremlja potek prvega kongresa slovenskih delavcev, ki bo manifestacija žive vezi z ostalim delovnim ljudstvom pri obnovi in graditvi domovine. Poleg nove Jugoslavije na znotraj pa se Vrše sodne razprave proti izdajalcem narodov Jugoslavije, Id so krivi toliko nedolžnih žrtev, ki so krivi opustošenja in razdejanja, ki jih je izvršil okupator, kateremu so neposredno pomagali pri vršitvi teh grozodejstev. V četrtek, 13. t. m. se je pričela pred vojaškim senatom Vrhovnega sodišča demokratične federativne Jugoslavije razprava proti 34 višjim oficirjem Paveličeve vojske. Med obtoženci je 16 generalov, 13 polkovnikov in 5 podpolkovnikov. Danes kliče narodna pravica tiste, ki so požigali bolnice in ubijali ranjence.
V	skladu s pojmovanjem pravičnosti, v skladu z načeli pravičnosti, v skladu z zavezniškimi predpisi, izdanimi v tej vojni, izdanimi v teku borbe naših narodov in našega parlamenta, v tej deželi ni prostora za izdajalce našega naroda in zato je dolžnost sodišča, da uniči fašizem in njegove korenine, kjer koli se nahajajo. — S temi besedami je zaključil javni tožilec Malovič svojo 27 strani dolgo obtožnico proti zločincem in morilcem velikega fašističnega kova.
Primorski pionirji
Sedaj se pri nas zelo malo ali nič ne gooori o pionirjih Nihče se ne briga zanje, za naše najmlajše. A medtem žive in se trudijo primorski pionirji dalje in dosezajo take uspehe, da bi že davno zaslužili malo več pozornosti.
Ze v času Okupacije so ustanovili po vaseh svoje organizacije in pomagali v borbi. Zalo so idrijski pionirji vršili dan na dan listkovne akcije in prenašali mu-nicijo na postojanke. Celo nemškim oficirjem so jemali revolverje izza pasu, medtem ko so se zabavali. Na osvobojenem ozemlju pa so nabirali sadje in ga nosili v bolnišnice. Pionirji ajdovskega okraja so kar tekmovali med sabo, kdo bo nabral več sadja za bolnike. Formirali so se v čete, ki so jim poveljevali komandirji in se vzgajali v vojaškem duhu, kot je takrat zahteval čas. Še danes hranijo municijo, lesene puške in mitraljeze iz dobe okupacije in nastopajo z njimi ob slavnostnih prilikah. Tako so pionirji v času borbe mnogo pomagali naši vojski in bili važen činitelj v borbi proti okupatorju. Po osvoboditvi pa so se pogoji spremenili, treba je bilo nameriti vse napore v obnovo naše dežele. Pionirska organizacija pa je še vedno obdržala svoj vojaški značaj in tako ni bila več v skladu s časofn, odtegovala je pionirje od pravega dela in od šole. Zato je to povzročilo marsikako kritiko s strani staršev. Vzrok temu pa je bil v lem, da je mladina pionirsko organizacijo zanemarila, da se zanjo ni več brigala. Prepuščeni so bili samim sebi in vendar so v marsikaterem okraju čisto samoiniciativno prišli na novo delo. Pričeli so zbirati staro železo in raznašali literaturo. V grgarskem -ih ajdovskem okraju se vedno prepirajo, kdo bo raznesel več časopiso-f. V postojnskem okraju so pionirji samo v Šmihelu nabrali 50 kg čaja za RK. Vendar pa ne najdejo niti v tamošnjih odborih zadovoljivega razumevanja in upoštevanja; pa menda ne pozabljamo, da so ravno pionirji naša bodočnost!
V koprskem okraju pa so pionirji dali iniciativo za popravljanje razdrtih cest in odstranjevanje ruševin. Tako so v Ga-brievici začeli obnavljati cesto in nato pritegnili še žene in mladino k obnovi, v Cezarjih pa so sami popravili razdrto cesto. Na Vipavskem in Ajdovskem pa so pomagali pri trgatvi. Določili so, koliko mora vsak oblrgati in vzpodbujali drug drugega k delu. Mnogi so napravili dvakrat več kakor so določili. Drugje pomagajo pri košnji in pri žetvi. Na Ajdovskem je pionirska ata iz Podrage pobirala klasje po strniscih — za vojsko.
Pionirji iz Idrije, ki jih vodi Hajnče Mohorovič, ki je Vedno prvi pri delu, pa so menda od vseh najboljši. Vse to nam zgovorno priča, kakšno voljo do dela imajo naši najmlajši, in mislimo si lahko, kaj bi pomenili, če bi bili vsi organizirani in začeli z delom skupno in ne samo ponekod. Ti pionirji so odkrili novo torišče za svoje delo. Samo na pomoč jim mo-
Tekmovanje goriške mladine za prvi kongres mladine Julijske Krajine
Za I. kongres mladine Julijske krajine, ki bo na Reki od 28. do 30. septembra, si je mladina zadala nalogo, da tekmuje v izgradnji edinosti vse mladine goriškega okražja, pri obnovi in pri delu na polju. Vsako' nedeljo se vršijo mitingi, izleti in fiz-kulturne prireditve. Mladina iz Furlanije je povabila fizkulturnike iz Ejubljane v Romans ob Soči na nogometno tekmo z mladinci iz Gradiške. Mladina komenskega okraja je povabila furlansko mladino na miting v porušenem Komnu v proslavo srečne vrnitve prebivalstva iz internacije. Mladina iz Brd in >z kojskega okraja pošilja darove in sadje bolnici v Gradiški, kjer se zdravijo italijanski in slovenski partizani. Povezanost in bratstvo se kažeta najbolj med pionirji, Id so se vrnili iz počitniške kolonije v Kranjski gori. Sedaj skupno prirejajo mitinge in izlete ter se udeležujejo dela pri obnovi. Pri tem se je najbolj izkazala mladina iz Rihen-berka. Dnevno pomaga mladinska skupina zidarjem ter je enkrat v tednu skupni delavni dan za vso mladino. V komenskem okraju je napravila mladina 8000 delovnih ur za obnovo, v Briškem pa 3487 delovnih ur. Za bolnico v Gradiški je mladina nabrala poleg drugih živil 2600 kg sadja. Pridno se udejstvuje pri nabiralni akciji starega železa, mladina iz kanalskega pa se je odlikovala pri ustanavljanju mladinskih domov. V tem okraju je sedaj 34 mladinskih domov, 9 pevskih zborov ter 5 prosvetnih društev. V času tekmovanja je kanalska mladina napravila 12.400 delovnih ur. V kobariškem okraju je bila tekma na kulturnem polju. Imajo 5 kulturnih društev, 6 čitalnic, 5 stenčasov in 7 igralskih skufUn. Napravili so 2340 delovnih ur, V Furlaniji, v Gradiški in Knrrinu pa vlada velika aktivnost
rajo priskočiti vse množične organizacije, zlasti pa ZMS in AFZ, da bodo pionirji tudi v dobi obnove tako važen faktor kakor so bili v času borbe.
Pri delu jih vodi visoka patriolična zavest in vdanost genialnemu vodji jugoslovanskih narodov tov. Titu. Tako je dvanajstletni nač. čete iz Studenega (postojnski okraj) tov. Andrejček na okrajni konferenci pred tisoč pet sto ljudmi izjavil: »Mi vsi smo Titovi vojaki in ne bomo nikdar dali nikomur Primorske.* Navadno sodelujejo s svojimi točkami na raznih mitingih, ponekod pa celo prirejajo čisto svoje mitinge, kot na primer četa iz Pri-peči pri Ravnici (grgarski okraj). Četa iz Podrage, ki je - najboljša in najstarejša četa v ajdovskem okraju, pa je celo zložila simbolično fizkulturno vajo »Od Jadrana čolnič plava*, ki jo krasno izvajajo s gibi nog in rok. Najbolj pa so se v tem pogledu razvili idrijski pionirji, ki imajo ivoj gradbeni krožek pod vodstvom učitelja tov. Klemenčiča in Lavre Medvedi-čeve in igrajo tudi nogomet, ki je med njimi zelo priljubljen. Fsi bi se radi učili in čitali in se pritožujejo, da ni knjig. Na Ajdovskem zlasti pionirji iz Podrage venomer prosijo za knjige, ki jih ni, in povprašujejo, kdaj bosta izšla »Ciciban* in »Pionir* zanje. Radi bi se učili, telovadili, nastopali na prireditvah, samo učnih moči je malo. Dobrih učiteljev manjka. Visoko so razvili kritični duh in znajo ločiti dobrega učitelja od slabega. Ce so njihovi vzgojitelij dobri, so jim vdani in se jih oklepajo. Tako so pionirji iz Podrage (Ajdovsko) izjavili, da naj pride k njim vendar nazaj tista učiteljica, ki jih je učila leta 1943 na osvobojenem ozemlju. Rekli so, da bodo pisali na ministrstvo, naj jo pošljejo k njim, ker je sedaj šolska nadzornica v Črnomlju. Nad
v prirejanju fizkulturnih nastopov, popravljanju telovadnic, mladinskih domov in igrišč na prostem.
★
Ureditev delavskih plač v coni B
12. septembra se je na poziv Vojne uprave v Opatiji vršila konferenca predstavnikov mestnega NO Roke, Oblastnega NO Istre, poverjeništva NO za Slovensko Primorje in zastopnikov sindikalnih organizacij, na kateri so sklenili, da se po vsej coni B urede enotno plače delavcev in nameščencev. S tem sklepom se je zagotovil delavcem in nameščencem življenjski minimum, ki se bo utrdil z natančno določitvijo maksimiranih cen življenjskim potrebščinam, kar bo važen činitelj pri uničevanju črne borze in utrjevanju gospodarstva na tem teritoriju. Kot osnova za določevanje plač jim je služil cenik od 15. avgusta t. 1. za Slovensko Primorje, čigar eventuelna sprememba bo vplivala tudi na določanje plač. Na Reki se je pred kratkim na pobudo Vojne uprave osnoval nabavni odbor s svojim skladiščem, ki ima nalog redno in po ostalih maksimiranih cenah iz Hrvatske in Slovenije oskrbovati celotno ozemlje cone B z življenjskimi potrebščinami. Predstavniki oblasti in sindikalnih organizacij so na tej konferenci naglasili, da je predpogoj zboljšanja življenjskega standarda delovnih množic hitra obnova pristanišč in industrijskih obratov. Z udarniškim delom in prizadevanjem, da vržejo na trg čim več dovršenih proizvodov, bodo izpolnili svojo dolžnost do naroda in oblasti. Na konferenci so določili, da spadajo Reka, Opatija in Lo-šin v prvi draginjski razred; Crez, Koper, Labin, Raša, Isola. Piran, Poreč, Ilirska Bistrica, Sv. Peter, Postojna, Ajdovščina, Tolmin, Klanj, Sv. Lucija in Idrija v drugi draginjski razred, ostali kraji pa v tretjega.
učiteljico, ki jih je sedaj učila, se pa pritožujejo, češ; »Ce bo šlo tako naprej, ne bomo več hodili v šolo. Vse drugo nas uči, o Tilu in o partizanih pa nam nikoli nič ne pove.* Takšni vidite so primorski pionirji. Delavni in samoiniciativni so celo drugim masovnim organizacijam lahko za vzgled, kadar je treba domovinska ljubezen, s katero so prežeti, prelivati v dejanja. Začeli so se udejstvovati prosvetno, želijo se učiti in tako ostati dobri sinovi svoje domovine, samo dobrih učiteljev je premalo, zato se obračajo pionirji na ljudsko oblast, da jim pošlje dobrih učiteljev. Tako s* sami utirajo novo pot, grade si svoj lik pionirja, ki ne mrzi več šole, temveč jo ljubi. S lem pa so naši najmlajši ludi pokazali razumevanje za novi čas in začeli razvijati svojo organizacijo v novo smer, vzgajati se za dobre in pametne delavce in prihajati iz čislo vojaške v vzgojno organizacijo. Da pa bo pionirska organizacija res to, kar bi morala bili, pa jim mora zlasti mladina posvečati mnogo pažnje in skrbeti zanje ter jim nuditi vso pomoč.	Filip
Razpis tekmovalnega natečaja
Pripravljalni odbor slovenske prosvetne zveze za Primorje in Trst razpisuje natečaj z nagradami za osnutek enotne članske izkaznice in štampiljke za slovensko prosvetno zvezo in vse vanjo spadajoča društva.
Članska izkaznica
1.	Članska izkaznica naj predstavlja
ljubezen in veselje do kulture in dela. Na naslovni strani naj nosi ime: Slovenska prosvetna zveza za Primorje m Trst in spodaj štev....Velikost član-
ske izkaznice: 6,5 cm široka in 9,5 cm visoka.
2.	Natečaja se more vsakdo svobodno udeležiti.
3.	Določena komisija bo izbrala izmed predloženih osnutkov tri najboljše, ki bodo nagrajeni, in sicer:
a)	prva nagrada .... 1000 lir,
b)	druga in tretja nagrada 500 lir.
4.	Osnutek za člansko izkaznico je treba poslati do 30. t. m. Prosvetni zvezi v Trstu, Via Carducci 6III, soba 42. Osnutek naj bo označen s številko ali z geslom, s katerim je označena Indi zaprta kuverta, v kateri je ime avtorja.
5.	Osnutki ostanejo last avtorjev, vendar si pridržuje Prosvetna zveza pravico, natisniti kadar koli vsa tri nagrajena dela.
6.	Osnutki za članske izkaznice bodo razstavljeni.
Štampiljka Prosvetne zveze za Primorje in Trst
1.	Štampiljka naj nosi simbol kulture slovenskega naroda, bivajočega y Primorju in Trstu.
2.	Napis: Slovenska prosvetna zveza za Primorje in Trst.
3.	Natečaja se lahko vsi svobodno udeleže.
4.	Komisija bo izbrala izmed pred-
loženih tri osnutke, ki bodo dobili naslednje nagrade:	\
a)	prva nagrada ... 500 lir,
b)	druga nagrada ... 300 lir,
c)	tretja nagrada . . . 100 lir.
5.	Osnutki za žig naj bodo opremljeni z imenom in naslovom avtorja in jih je treba poslati do 1. oktobra t. 1. na naslov: Slovenska prosvetna zveza, Via Carducci 6 III, soba 41.
6.	Osnutki ostanejo last avtorjev, vendar si pridržuje Prosvetna zveza pravico izdelati kadar koli vsa tri nagrajena dela.
Vsa potrebna pojasnila pa vam nndi Slovenska prosvetna zveza, Trst, .Via Carducci 6/II1., soba 41.
Kdor še ni poravnal naročnine, naj to stori čimprej !
Darovi
Borci, oficirji, podoficirji in politkomisarji komande baze Idrija so darovali od svoje prve plače za Dečji dom 1800 lir in ne 200 lir, kakor smo pomotoma objavili v prejšnji številki.
Za tiskovni sklad
Pri tekmovanju v kolportaži se je najbolj izkazal okraj Postojna, ki je razprodal vse poslane časopise, 500 izvodov tedensko, redno obračunal, poslal največ naročnikov in zbral tudi tiskovni sklad. Ostali okraji vzemite si ga za vzor in skušajte ga doseči!
Kurirji komande baze, strežno osebje in intendanti pri PPNOO v Ajdovščini so darovali 292 lir.
Okrajni SIAU v Postojni je zbral 2000 lir, vas Bače pri Idriji je zbrala 292 lir.
»Primorska borba« izhaja tedenska v Ajdovščini.
Urejuje Albreht Roman.