Kmetijske in rokodělske novi
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V srédo 2. Malitravna. 1845.
List 14.
Vodnikovi napiſ sa méſez Malitraven.
Jáblane, hruſhke in druge zepé
Zépi v mladoſti sa ſtare sobé.
Zvončèk.*
o zagledam tvoje lice belo,
Zvonček, zemlje pervi sinek mladi,
Bije v persih serce mi veselo ,
Izbujêne slišim glas spomládi.
Merzlo ti postlano je ležiše,
Kér sovražni sever še razsaja,
Malokdaj te sončice obiše ,
Kér te zavidljivi germ obdaja.
Ni ti dano hladne rôse pivo,
Tud ne duh vijolice dišéče,
Pa oblačilo tvoje sramožljivo
Sramoti vertnice cvet rudeče.
Ne poslušaš samček med sestričam'
Tičjih pesmic v drevja gost' tamnoti,
Sam, zvonček! rojèn si med cvetlicam',
Sam razcvétaš v zgodnji svoj' lepôti.
Peržvenkljáš čez hribe, čez doline,
V cvetje vabiš sledno stvar narave ,
Angelje snéžni! tihe 'maš stopine,
Pa jih slišjo gôre in dobrave.
Tak nam skoz ledeno zemlje krilo
Zdej nedolžnost tvoja prot percvéta
Tak pokója unkraj oljko milo
Stanovitni duši grôb obéta. —
Torej tebe hočem le slaviti,
Ki po logih, gričih zdaj kraljuješ,
In ponižno glavco znaš kloniti,
Če tud pervi med cvetlicam sluješ.
Dragotin Dežmann.
Zvonček, beli zvonček, tudi tičica, trúterica ime-
novan, po nemško das Schneeglöckchen, po latinsko
Galanthus nivalis, je perva spomladanjska cvetlica;
v Ljubljani na gradu smo jo že konec Svečana pod ger-
movjem našli, kjer je sneg skopnel.
Skuſhnja uzhí.
(Pogovor dveh kmetov.)
Jernej. Dober dan, Janes! hitro ti povém po
kaj ſim perſhel. Ştar ſim she, in veliko dreveſ she
vſadil, pa malo jih odredil: letaſ jih miſlim sopet
ſaditi, povej mi: kakó ſi jih ti ſadil pred 10
letmi na puſti semlji (gmajni), kjer je po-
prej le praprot in ternje raftlo, sdaj pa
bogate dreveſa ſtojijo?
Janes. Is ſerza rad. — She v jeſenſkim zhaſu
ſim toliko jam ſkopal, kolikor dreveſiz ſim pervo
ſpomlad ſaditi hotel. Jame ſo bile po tri zhevlje
ſhiroke, in po tri zhevlje globoke. Te jame ſim
ſpomladi s narobe poloshenimi ruſhami po
dvakrat obloshil. Kjer ſim pa v jami peſknato
ali peſheno semljo najdel, ſim ukasal jame ſhe ſhi-
rokeji in globokeji ſkopati, in jih po trikrat s na-
robe poleshenimi ruſhami obloshiti.
Jernej. Sakaj pa s ruſhami, ali ſi dreveſa
na golo ruſho ſadil?
Janes. S ruſho ſim sató jame obloshil, kér
ona dalej vlago (mokrotnoſt) ob ſuhi ſpomladi der-
shí kakor vlashna perſt, in kér ruſheve koreninize
pozhaſi gnijejo in dreveſu gnojnino dadó, bres de
bi ga opêkle kakor maſten shivinski gnoj. — Na
golo, snak polosheno ruſho pa niſim nobeniga
dreveſa vſadil, ampak sraven jame leshijozhe
perſtí, ktero je sima srahljala, ſim ukasal v jamo
nametati, in na njo ſim ſhe le drevo poſadil. S enako
rahlo perſtjo ſim korenine sadelal; jih poprej lepó
rastegnil in s rahlo perſtjo goſto obloshil; sadnjizh
pa tikama semlje okoli vſajeniga dreveſa sopet sa-
ſuto jamo s selenimi ruſhami pokril.
Jernej. Povej mi ſhe: sakaj ſi ti ſlednimu
dreveſzu she takrat, ko ſi ga vſadil, po dva der-
shaja ali leſena kôla dal? sazhmu zheſhmi-
nja in bodezhiga ternja sraven dreveſa v semljo
54
vtaknil in sopet kôle, drevo in ternje ſkupej rahlo
s rozham ali poreſlam povesal?
Janes. Obvarval ſim novo vſajeno drevo s
kolmí pred mozhnim vetram in s ternjem pred ſhkod-
ljivim sajzam in pred shivino, ktera ſe na paſhi
rada na golih dreveſih zheſhe, jih omaje in rada objé.
Jernej. Kakó pa je to, de na tvojih dreveſzih
nifim vidil ne goſenz, ne ſhkodljivih mravlinzov?
Janes. Şhkodljive goſenze bi gotovo tudi
mojim dreveſam ne bile persaneſle, ko bi jih ne
bil vkasal v jeſeni in ſpomladi pridno obirati.
Mravliſha bliso dreveſ je pa nar bolje ob desh-
ju, kader je semlja slo vlashna, prav terdó po-
hoditi. Tiſte dreveſa pa, pod ktere ſim v jeſeni
po tri, in ſpomladi sopet po tri dni vodo na-
peljati samogel, ne od goſenz, ne od mrav-
linzov niſo zlo nizh terpele.
Jernej. She davnej ſim te hotel tudi praſhati:
sakaj ti ſledno jeſen in ſpomlad okoli dreveſiz po-
goſto hodiſh? sazhmu to?
Janes. Nove kôle ali dershaje jim dajem.
nameſti odgnjitih, in nove rozhe ali nove poreſla is
ſlame; te ſo ſhe bolji, kér koshe mladiga dreveſza
nizh ne oshulijo. Tudi na ſpomlad, kolikor ſe okoli
vſajeniga dreveſza zhes simo semlja prevezh vſede
ali ponisha, dam trebesha (vleshaniga ſpraniga gno-
já), kar ſe ga na travniku nagrabi, in ga s perſtjo
pokrijem, in s ſenenim drobam potreſem.
Jernej. Sazhmu ſi pa ti pred nekimi letmi
ſaje kupoval? Ne saméri mi, tode vſi ſoſedje ſo
ſe ti ſmejali, kér ti je gnoj na dvoru oſtajal.
Janes. Şaje ſim pa kupoval sató, de ſim jih na
ſvoji ſtermi gorſki ſnosheti po travi potreſoval, in
takó s njimi shlahtno travo obudil, kjer je poprej pra-
prot in ternje raſtlo, in kamur s gnojem savolj ſtermíne
brega, in kér ni kolovosniga pota, niſim bliso mogel.
S ſajami ſim domazhi detelji poſtregel, ter ſim
jih dal na njivo poſhtupati, dokler je ſpomladi ſhe
smersovalo, de ſo ſe ſajine kepe od smersnine ras-
puſtile. Sato ljubi moj ſoſed, ſim pa tudi deteljo po
trikrat koſíl. — Şaje s drobno perſtjo smeſhane ſo
prav dober gnoj ſadikam (flanzam), na selniku
perdjane, kadar ſe ſadike oſiplejo. Tudi preredko
shito in preredko deteljo ſpomlad ſkupaj ſklizhejo.
Jernej. Pa ſmejali ſmo ſe ti, de ſi ti od ſro-
maka ſaje kupoval, ki ti jih je po hišah po zeli
vaſi, in ſhe dalej okoli ometal.
Janes. Premoshniga kmeta ne ſpravim v dim-
nik, ne jes, ne vſi vi ſoſedje, ne s lepim, ne s
gerdim. Ko mi je ſromak dimnikar bil, mu ni bilo
potreba kruha proſiti, in je na dan po 40 krajzar-
jev, po goldinarju, ſhe tudi vezh saſlushil. Mene
je pa grôsa obſhla, ko mi je dimnikar povédal,
de je v niski hiſhzi leniga kmeta, v dimniku ene
ſame pezhí poldrugi mernik ſáj dobil. Poglej ne-
varnoſt! kakó lahko bi naſ bil leni kmet, is sani-
kernoſti poshgal! Veliko bolj bres ſtrahu ſim bil, ko
je moj dimnikar saſtonj, ſamó de je ſaje vsel sa
plazhilo, dimnike zele vaſi omedel.
Jernej. Meni in mojim ſoſedam ſtelje manj-
ka, dervá imamo daljezh in jih le s velikim terp-
ljenjem perpravljamo, obzhinſki paſhnik (gmajna)
je pa velik, ki nam nizh dobizhka ne perneſe; jes
ſim voljan na tem lepim proſtoru savolj ſtelje, sa-
volj leſá in savetja nekej dreveſ takó vſaditi, ka-
kor ſi jih ti ſadil, ko bi le vſi drugi ſoſedje mojih
miſel bili.
Janes. Ni potreba dolge ſkuſhnje; moja ſno-
shet je is ravno tega obzhinſkiga paſhnika nareje-
na, ſadne dreveſa mnoge ſorte, tudi murve raſtejo
Za kmetijstvo visoko zasluženi možje.
Njih ekscelencija, žlahten gospod Juri
Haulik, škof v Zagrebu.
(Konec.)
Kakó serčno se visoki gospod škof prizade-
vajo, skušnje druzih deželá k pridu hrovaških kmetij
obračati, nam tudi nagovor kaže z kterim so Njih
ekscelencija tretji velki zbor hrovaško-slavonske
kmetijske družbe končali, in v kterim so popis svo-
jiga popotvanja skozi Ogersko, Avstrijan-
sko, Saksonsko, Bavarsko in Štajersko
deželo z naslednimi opombami sklenili:
„Kjerkoli sim na svojim popotvanju — takó so
milostljivi škof govorili — veliko polja z klajo
obsejaniga vidil, so kmetije povsod premožnost ka-
zale. Več ko je bilo detelje viditi, v boljšim stanu
so kmetijstva bile, in revšina se je povsod
tolikanj veči kazala, kolikor manj so bile
polja z deteljo obsejane.) Več ko je klaje,
več in boljši živine se zamore rediti, in živina je
nar veči bogastvo kmetovo. Na Českim je v več
krajih tretji del poljá z deteljo obsejan, zató
ima pa tudi v teh krajih en sam kmet po 30 goved.
Pri vsih dobro deržanih kmetijah sim našel, de
živino v hlevih redé in de ne pripusté, de bi se
po pašnjah okoli prepletala in gnoj zastonj trosila.
Kmetje tukaj tudi dobro vedó, de je gnoj od v
hlevih rejene živine veliko bolj tečen, ko od
take, ki po pašnjah le slabiga živeža in pa še tega
le pičlo dobí; razun tega pa se tudi pri umni hlevni
reji veliko gnojnice nabêre, ki je nar boljši gnoj,
in ktere še naši kmetje po svoji vrednosti ne obraj-
tajo. Marsikteri kmet bi bil svoje kmetijstvo že
lahkó v bolji stan pripravil, ko bi bil gnojnico
pridno in skerbno skup spravljal. Čudo, de človek
tolikokrat svojiga dobička ne vidi, ako ravno mu
pred nosam leží! Jez sam sim poprej mislil, de
gnojnica te grozno velike hvale ne zasluži, ktero
ji neki kmetovavci dajajo: zdaj pa sim se na Sak-
sonskim in Českim z lastnimi očmi prepričal,
kakó koristna je ona polju, in de imajo kmetje
prav, ki jo tukaj takó skerbno v dvorišnih jamah
nabérajo in jo v nalaš zató napravljenih sodčikih ob
pravim času na njive vozijo.
Še drugi velik dobiček je ta, de po ti šegi
živino v hlevih rediti, pastirjev in pastaric
treba ni, kar je za mladost obojiga spola,
ki se po pašnjah eden druziga pohujša, neizreče-
no velika dobrota! Pastirstvo je velik zaderžek
ljudskih šol po kmetih, in dokler ne bomo šol po
deželi imeli, bo zmiraj slaba za vestno zaderžanje
ljudstva in za poboljšanja kmetij. *k) Izobraže-
nje kmeta je perva pogodba njegoviga
osrečenja. — Pastirčevanje pa tudi telesno moč
slabí, kér pastir in pastarica, ki cel dan po paš-
njah postopata, se terdiga dela ne vadita in nar
raji postopača ostaneta svoje žive dni. Eden naših
nar bolj poštovanih kmetovavcov mi je poterdil, de
delaven kmet na Marskim dvakrat več čez
dan storí, kot naši navadni delavci."
*) Naj si naši kmetovavci te besede globoko v serce vtisnejo!
**) Poslušajte! Poslušajte! kaj visoki škof govorijo.
na nji, sakaj bi na vaſhim vezhim proſtoru gojsdne
dreveſa ne raſtle? Pamet in pridne roké sa-
morejo veliko veliko ſtoriti, tode nobeno drevo
ne pade na en mahljej! Gotovo pa je, de je v
gmajnah velik saklad (ſhaz) sakopan, kteriga bodo
ſhe le naſhi otrozi in vnuki bolj vshivali. J. B.
55
Zadnjič so milostljivi škof v tem nagovoru
kmetovavce k napravi kmetijskih orodij in mašin
nagovarjali, ktere so po teh deželah vidili in po-
sebno obdelovanje krompirja, repe, zelja i. t. d. ne
z matiko, ampak z zató nalaš narejenim dreve-
sam (plugam) priporočevali. Hvaležniga serca so
zbrani udje te resnične besede visoko častitiga vodja
poslušali in vidilo se je, de bodo obilni sad rodíle.
Dr. Bleiweis.
Nov kolovrat
to je: nova prav koriſtna snajdba, predivo po
zheſko preſti.
Veliko ſe je she govorilo in piſalo od zheſkiga
kolovrata. Novize ſo ga she velikokrat bravzam
perporozhevale in hvalile, in sareſ je velike hvale
vreden. Şamó, de bi le takó drag ne bil; de bi ſe
tako gonil, kakor ſe domazh kolovrat goni, de bi
ſe mogle takó velike vretena na njem napreſti, kakor
ſe na domazhiga napredejo, in de bi ſe samoglo na
njem vſe ſpreſti, tudi to, kar sa grebeni oſtane.
Sató ſim she sdavnej premiſhljeval, kakó bi ſe
dalo temu pomagati, in zheſki kolovrat naſhim pre-
dizam in predivzam bolj perlaſtiti? Naredil ſim en
kolovrat, de je veſelje; takó ſe prede de je kaj;
vſakimu dopade, kdor ga vidi, in vſim pertoshbam
bo ſtoril konez, kér ga vſak kolovratar lahkó naredí
sa tri petize alih vezhim sa en goldinar, zhe
le sheleso ni predrago. Goni ſe kakor zheſki, ali
pa kakor domazhi, napredejo ſe na-nj takó velike
vretena, kakor na domazhiga, in vſe ſe samore na
njem ſpreſti, ne le kar sa grebeni oſtane, ampak
tudi tule: nit ſe smeram le taka in pa takó hitro
dela, kakor na zheſkim; zhe ſe pa kaj pokasi, ſe
lahko popravi, kér je vſe bolj veliko in mozhno
narejeno. V reſnizi, sa sdej ſi ga ni boljſhiga
voſhiti.
V zhim pa obſtoji raslozhek, sboljſhek in per-
pravnoſt noviga kolovrata mimo domazhiga in ſhe
mimo zheſkiga, bom drugikrat povedal.*
Is ſpodnjiga Bernika 14. dan Suſhza.
M. Ferlan.
Kruh is krompirja v Tuhinu.
Ko ſte nam povedali, de ſe is krompirja do-
ber kruh ſpezhe, ſmo ga tudi mi drobno na ſhteri
vogle sresali, poſuſhili, dali v malni na zherno
smleti. Is te moke ſame in is droshja, drujiga nizh,
je ſpekla shena A. S. dober kruh, boljiga kakor je
ſirkov, kakor je ovſeni. Kdor taki kruh ima, ne bo
sa lakoto umerl. Tukej pa poſhljemo **) nekaj krom-
pirjeviga kruha vam pokuſiti; morebiti ſe vam
bo ſhe bolj perlegel, kakor uni. Naredili ſmo ga
pa takó: Krompir je shena ſkuhala, olupila, s va-
larjem ſterla. Kadar je hotla pezhi, je djala do-
bro ſterti krompir v kadunje, okoli pa moke is pſhe-
nize, reshí in jezhmena, potreſla s ſuhim droshjem
in pognedla v toliko moke, de ſe je raji ſprijelo ,
Prav slo shelimo, ta zheſko-krajnſki kolovrat viditi in
ga poſkuſiti. Ni treba, de bi boljſhi bil, kakor je zheſki, zhe
bo le boljikup, kakor je zheſki, ki je pri vſim tem
savolj ſvoje dobrote slatiga denarja vreden. Sa
revniga kmeta je pa zheſki kolovrat reſ predrag, satorej
ſe veſelimo , zhe bo Ferlanov kolovrat tudi revnim kme-
tam vſiregel.
Vredniſhtvo.
Lepó ſe Vam sahvalimo sa poſlan hlepzhik prav dobriga
kruha, kteriga ſmo pred ſv. Joshefam ta dan prejeli.
Kdor ga je pokuſil, ga je hvalil. En koſ ſmo ga pa hranili
de bomo svedili, kakó dolgo ſe da ohraniti.
Vredniſhtvo.
Sredstvo, de ne bo presica svojih pre-
šičkov, kader jih poverže, požerla.
(Resnična skušnja, ki so jo že dostikrat na Bavarskim storili.)
Kakor hitro začne prasica prasiti, in če se
bojiš, de bi ti mladičkov ne pokončala, imej pri
rokah en kosec slanine (špeha), naj bo prekajena
ali srova, ter jo prasici daj, po kteri bo urno
šavsnila in jo požerla: potem se ne bo nobeniga
svojih malih živalic dotaknila več.
Vpraſhanje.
Oſmoſholz je zvetlize po oknih ſvojimu ozhetu
modro raslagal. Pa naj nikar nam, ki ſmo bolj sa-
govedni, kakor njegov ozhe, ne sameri, ako ga
ſhe vpraſhamo: Kako je to, de ſe te zvetlize
le is kraja ſhip israſhajo po oknu, in ne
is ſrede proti kraji? in de na ravno tiftim
okni vzhaſi zvetlize raſtejo, vzhaſi pa
ſresh ſtoji? Nam ſe hozhe dosdevati, kakor de
bi to is ſape per ſhpranjah leſá ali ſvinza in od
mozhnejſhi ali ſlabiſhi ſape vunanje isviralo. L. D.
Odgovor na to vpraſhanje.
Nikdar ſe ſhipe pri oknih ne samorejo takó
vdelati v leſ ali ſvinz, de bi ne oſtale vezhi ſhpra-
nje med leſam, ſvinzam in ſhipami, kakor pa ſo v
ſhipi; satorej srak poprej pri krajih ſhip sgubí
ſvojo gorkoto, ko pa na ſredi; in zvetlize na oknu
ſe sazhnejo israſhati od kraja proti ſredi, in
ne is ſrede proti kraju.
De na ravno tiſtim oknu vzhali zvetlize ra-
ſtejo, vzhaſi pa ſresh ſtojí, isvira od bolj ali
manj smrasenih notranjih oknenih ſhip. Ka-
der je mersla, huda ſapa svunej in mozhno pritiſka
na okno, ſe vrine tudi v ſhipne ſhpranjize in s-hladi
tudi notranji srak. Shipa je takrat tudi od sno-
traj slo mersla. Pride do takó mersle ſhipe srakna
mokrota, ſe ji hitro odtegne vſa gorkota, smersne
in ſe ne samore po ſhipi rasliti ko pot; pride ſpet
drugi mokrotni del do te smersljine, ravno takó hitro
sgubi ſvojo gorkoto in smersne, in takó ſe napravi
ſresh ali ivje po oknih.
Tako ſe naredi tudi ivje po drevju, laſeh,
dlakah, kozinah, pajzhinah, kader pri veli-
kim mrasu imenovane rezhí savoljo ſvoje tanjkote
sgubé vſo ſvojo gorkoto. Ako tedaj do takó merslih
ſhibinz i. t. d. pride srakna mokrota, soubí ſvojo
gorkoto, ktera is nje ſhine, smersne in ta smers-
njena mokrota je ivje. Tudi ivje na sidu ima
od tod ſvoj sazhetik. Pri velikim mrasu sid mozhno
omersne. Pride do njega srakna mokrota, smersne
in naredí ſe ivje. To ivje ſe pa ſhe le vezhi del
kashe, kader bolj jushno poſtane, kér takrat ima
srak vezh mokrote, ktera na sidu smersne. Tudi
ſlana ima v tem ſvoj sazhetik: ſpomladi ali jeſeni
ſo ſhe dolge in mersle nozhí, seliſha in druge re-
zhí mozhno omersnejo, in ako do njih pride srakna
mokrota ali rôſa, smersne, in naredi ſe ſlana. Vſe
to gotovo ſprizhuje tudi od naprave ſresha ali
ivja na oknih.
vode pa nizh. Kadar je ta hlepzhik gori pr-
riſhel
je naredila, kakor s pravim kruham.
L. D.
Oſmoſholz.
☞
Postopači.
(Na dalje.)
Danes hočem dva druga nemarneža na ogled
postaviti; ne bom popisoval nju djanja, zakaj moji