Cerkvene zadeve. Nevarnost in nada. K. S kakšnimi rnislimi hočemo mi, katoliški kristjani, novo leto začeti? Začnimo ga s pogumnim in nadepolnim srcem! In kje je vzrok naših nad ? V n e v a r n o s t i h, ki jih trpimo in ki nam še žugajo. Leto, ki smo ga iavno kar skončali, je bilo za kat. cerkvo viharno in jako nevarno leto. Ne zato, kakor da bi kat. cerkva ne bila že hujšega preganjanja in trpljenja deživela, ampak zato, ker so sovražniki sv. cerkve iznašli novo šego preganjanja, namreč zvijačno potuho. Izmislili so si dokaj na videz nedolžnih, prijetno na ubo donečih besed; pioglasujejo jib kot neovrgljiva načela nove modrosti in narodne politike; ali pod lesicjo odejo se skriva najbolj zagrizeno sovraštvo zoper Kristusa in njegovo cerkvo. Kakor pravi tihotapci hočejo na skrivnem kat. cerkvi izpodrezati korenino za koreninoj, ktere je globoko v vse razmere človeške družbe pognala, da se osamljeno drcvo brez korenin polagoma sarao po sebi podere — in kat. cerkva zgine znad zemlje. In na tisoče lehkomiselnih katoličanov, kteii besedam, ki jih slišijo, in rečem, ki jib vidijo, do dna ne pogledajo, se da preslepiti, da nevarnosti ne vidijo, in sovražnikom a e sami pri krtovem delu piidno pomagajo. In prav v tem je največa nevarnost. Preglejmo nektere take besede, ki so znameraje in pečat sedanjega časa. — ,,Vera ni v nevarnosti"; kajti vera in cerkev to ni eno in isto: vera se mora ločiti od cerkve. — Vera, kot čednost naših src, po kteri se naša duša pokorno podvrže razodeti volji Božji, se ve da ni cerkva. Ali vera, kot nauk Božji in studenec milosti Božje, je vtelesena v sv. cerkvi, ali cerkvaje vtelesena vera. Cerkva je vidno telo sv. vere, vera pajenevidna duša cerkvenega telesa. Vera Kristusova se zamore na zemlji vzdržati in ohraniti le v živi zvezi s telesom cerkve Kristusove. Koniu je namreč Kristus svojo vero v varstvo izročil, kakor cerkvi ? kdo naj vero uči, kakor cerkva? kdo naj deli njene zakramente, kakor cerkva? Kdor tedaj cerkev sovraži, vero sovraži, in kdor cerkev podkopava, vero zatira. Vera se od cerkve ločiti ne da; njuno ločenje je njuna smit. ,,Zakon se mora ločitiod cerkve". Zakonska pogodba jira je kakor vsaka druga pogodba, pri kteri se kaj proda ali kupi; zato pa gre sklepanje zakona pred deželsko gosposko in zakonske tožbe pred deželsko sodnijo. Zato bočejo civilni zakon in pravijo, da cerkev nima pri zakonu nič opraviti. Kako, zakouski možje in žene, ali vi res tako nizko o svojem stanu mislite, da zakon nič višega ni, kakor kupčijska pogodba, po kteri si mož in žena telesa in premoženje med seboj iziočita, in kadar jili ta kupčija več ne veseli, jo zopet prekličeta in vsaksebi gresta? Bog nas varuj takih zakonov, po kterib bi se človeski rod poživinil! Sv. vera nas uči, da se pri krsenib ljudeh zakon od zakramenta ločiti ne da. Zakon je ali zakrament, ali pa ni zakon, ampak zgol nečista in grešna zaveza. Ker pa le cerkev pravico ima, pogodbe določiti, pod kterimi se zakrament veljavno in vredno sprejme, zato se tudi zakon od cerkve ločiti ne da. ,,Šola se mora ločiti od cerkve". — Piavijo, mešniki naj v cerkvi učijo, v šoli pa nimajo nič "opraviti.. — Tedaj se v šoli ne bo ve6 učil krščanski nauk, in se ne bodo več opravljale duhovne vaje; kajti javno kračanski nauk učiti in duhovne vaje voditi, ne srae nibče brez cerkvenega poslaustva in dovoljenja. Kristus, edini pravi učitelj vsega človeštva, ue bo več duša in središče našib šol, in kat. cerkev, ki je vse sedanje evropske narode iz divjosti k omiki peljala, bo v zahvalo pri šolskih vratib izpabnjena. Vziasel bode zarod, morebiti prebrisan na pameti, toda surov na srcu, neomikan na volji, popačen na značaji, mehkužen in razbrzdan v življenji. Ako takega zaroda nočemo, ki bo stal še mnogo stopinj nižej kot naši nekdanji paganski očetje, se šola od cerkve ločiti ne sme. (Dalje prih.)