Na mestu, kjer je danes Zasavska koča, je bila včasih obmejna postojanka  – karavla in blizu nje bunker, ki tam stojita še danes. Karavlo smo preure- dili v skladiščni prostor, bunker pa je bil uporabljen za temelj, na katerem stoji bivak. Pobudnik za izgradnjo planinske koče je bil hrastni- ški planinec Stanko Brečko. Nekega vročega julijske- ga dne se je s skupino hrastniških in trboveljskih pla- nincev odpravil od Koče pri Triglavskih jezerih po dolini navzgor proti prvemu jezeru in nato naprej proti planini Trebiščna na trentarski Ozebnik. Med potjo je skupina počivala na nekdanji meji med Jugo- slavijo in Italijo, in sicer na izpostavljeni točki neko- liko više nad opuščeno italijansko vojaško karavlo v bližini Vodnikovega Vršaca. Na tej prelepi razgledni točki so planinci Pavla in Ante Beg, Stanko Brečko, Rado Kovačič in Tine Lenarčič pokramljali ter uživali v prekrasnih razgledih na Triglav in okoliške vrhove. T u so Prehodavci. Malo niže, na 1932 metrov, pa pre- val med nekdanjo Kranjsko in Goriško, koder so do- tlej hodili le redki planinci. Nekoliko so se pošalili na račun žeje, še posebej, ker so na drugi strani doline Zadnjice opazovali novozgrajeni dom na Kriških podih. Bolj za šalo kot zares se je Stanku Brečku utrnila misel, da bi lahko na tem mestu zasavski planinci zgradili svojo kočo. Sku- pina se je takoj strinjala in pobudnika pooblastila, da zamisel uradno predstavi zasavskim planinskim dru- štvom. Rečeno – storjeno in že 29. avgusta 1952 je bil v Trbovljah ustanovljen gradbeni odbor. Pozimi so potekala intenzivna pripravljalna dela za pridobitev potrebne dokumentacije, Okrajni ljudski odbor Tol- min pa je že 7. julija 1953 izdal gradbeno dovoljenje. Formalnih ovir za gradnjo koče ni bilo več in dela so se lahko začela. Gradnja koče Gradnjo koče so podprla številna podjetja, planinska društva ter člani planinskih društev s prostovoljnimi prispevki. Naše Planinsko društvo Radeče se je takoj priključilo odboru, ki je organiziral vse dejavnosti, da bi koča čim prej zrasla. Novembra 1952 so organizi- rali planinsko veselico, na kateri so zbirali sredstva, ki so jih potrebovali za uresničitev načrta. Gradbena dela so opravili domačini iz Trente, tesar- ska dela pa delavci iz Bohinja. 5. julija 1953 so določi- li natančno lokacijo koče ter začeli s pripravo terena in izkopom temeljev. Sledilo je betoniranje temeljev, nato pa gradnja zidu in postavljanje strehe. Delavci, ki so gradili kočo, so bivali v stari vojaški karavli. Ko je bila koča zgrajena, je merila v dolžino 9,4 metra in v širino 6,8 metra. V pritličju stavbe so bili urejeni jedilnica, kuhinja, shramba in sanitarije, na podstrešju pa spalnica s 26 ležišči in manjša shramba. Novozgra- jeno kočo so poimenovali Zasavska koča na Preho- davcih in to ime koča s ponosom nosi še zdaj. Čeprav koča še ni bila v celoti dokončana in opremljena, je bilo slovesno odprtje že 22. avgusta 1954. Na slove- snosti so bili številni planinci iz Zasavja in od drugod, predstavniki organov oblasti in podjetij iz zasavskih občin, predstavniki Planinske zveze Slovenije (PZS), pevci iz Zagorja so zapeli nekaj planinskih pesmi. Na koordinacijskem sestanku zasavskih planinskih dru- štev spomladi 1957 je gradbeni odbor podal poročilo PLANINSKE KOČE Saša Plevel 66 let Zasavske koče na Prehodavcih Naj visokogorska koča leta 2019 Zasavska koča stoji na razgledni vzpetini nad dolino Triglavskih jezer. Od koče je lep razgled proti Pogačnikovemu domu na Kriških podih na drugi strani doline, proti Vodnikovemu Vršacu oziroma Vršacu nad Zadnjico, Poprovcu, Vršakom, Zelnarici, grebenu Špičja in goram nad dolino Trente. Zasavska koča na Prehodavcih nekoč ... Arhiv PD Radeče 68 o zbranih finančnih sredstvih in stroških gradnje koče. Poleg prispevka v denarju je naše društvo pre- vzelo obveznosti za opremo spalnice. T ako so radeški mizarji izdelali dvanajst pogradov (to je štiriindvajset ležišč) in dodali pripadajoče žimnice. Pograde smo že zamenjali z novimi in namesto žimnic imamo vzme- tnice. Prvi dve leti je kočo upravljal gradbeni odbor, kmalu pa se je pokazalo, da to ni najboljša rešitev. Gle- de na to, da naše društvo takrat ni upravljalo nobe- ne koče, nam je gradbeni odbor ponudil v upravljanje Zasavsko kočo. Verjetno je pri tej odločitvi prevlado- valo dejstvo, da so v našem društvu, na čelu s Stane- tom Koseljem kot direktorjem tovarne Radeče papir, videli dovolj dobro zagotovilo za uspešno delovanje in vzdrževanje postojanke. Oskrbniki koče Upravni odbor PD Radeče je na svoji 6. seji 12. ja- nuarja 1956 sklenil, da ponudbo gradbenega odbo- ra sprejme, in tako je Zasavska koča na Prehodavcih postala "naša". Stekle so priprave na prvo sezono v letu 1956. Društvo se je znašla pred novo, zelo zah- tevno nalogo, kako skrbeti za kočo, ki stoji na viši- ni 2071 metrov in je dvesto kilometrov oddaljena od domačega kraja. Najprej so poiskali dva oskrbnika, to sta bila Jože in Zofka Zagorc, za nošnjo pa je skrbel nosač Anton Kašca, ki ga je PD Radeče sprejelo v re- dno delovno razmerje. Pogoji v koči so bili z dana- šnjega vidika slabi, koča je bila majhna, brez elektri- ke, za razsvetljavo so služile plinske svetilke in sveče. Kljub temu so bili obiskovalci s postrežbo zadovoljni in število obiskovalcev se je iz leta v leto povečeva- lo. Po letu 1957 so bili oskrbniki delavci iz tovarne papirja, ki jih je tovarna za tri mesece "posodila" pla- ninskemu društvu. Papirnica je pomagala tudi pri vzdrževalnih delih na koči, predvsem pa pri prevo- zu materiala in ljudi v Trento, ker društvo ni imelo lastnega prevoza. Prenova in vedno več obiskovalcev Koča je z leti postala premajhna, zato so dozidali dva prizidka. Postavili so cisterno za vodo, uredili strani- šča, napeljali elektriko, zamenjali vrata, uredili gre- znico in še kaj. Leta 1975 so nadgradili star italijan- ski bunker in nanj postavili bivak z imenom Biserka, v katerega so postavili šestnajst ležišč. S prenovo se je spet povečalo število obiskovalcev koče. Tako se je pokazala potreba po večji količini vode. Kupili so dve cisterni in vanju speljali deževnico. Ker so stene koče začele pokati, so kočo obložili z izolirnimi plo- ščami in lesenimi polbruni. Tako je kočo dobila pov- sem novo podobo. Leta 1990 je naša koča, kot prva v visokogorju, dobila sončne celice za pridobivanje ele- ktrične energije. Dve leti pozneje so se lahko oskrbni- ki koče povezali z dolino z mobilnim telefonom, kar je omogočilo pretok informacij o potrebah in zalogah hrane v koči. Prej so informacije prenašali naključni planinci in nosač, ki je oskrboval kočo. Že naslednje leto smo postavili suho stranišče, s čimer se je zmanj- šala potreba po vodi, saj je bilo kljub dvema cisterna- ma pomanjkanje vode ves čas žgoč problem. V teh le- tih se je v koči zvrstilo precej oskrbnikov, ki so vsak ... in danes Foto: Simon Figar 69 maj 2020 PLANINSKI VESTNIK na svoj način pripomogli, da je koča živela. Nosače je zamenjal helikopter, ki tedensko dovaža hrano in vse potrebno za delovanje koče. Trenutno za prijetno vzdušje, hrano in postrežbo skr- bijo trije mladi oskrbniki, ki so si poleti leta 2019 s svojim delom in prijaznostjo prislužili laskavi naslov Naj visokogoska planinska koča 2019. Ekipo v koči sestavljajo Jure Brečko, Tea Drnovšek in Vesna Jug, včasih pa jim je priskočil na pomoč tudi Lucian Lipo- všek. PD Radeče, ki ima kočo še vedno v oskrbi, po- skrbi, da se koča vsako leto odpre zadnji konec tedna v juniju in zapre prvi konec tedna v oktobru. Ekipi, ki deluje v koči, pomagajo številni planinci, člani uprav- nega odbora in drugi prostovoljci, ki skrbijo, da ima ekipa na voljo ves potrebni material. Redno prihajajo na odpiranje (in ob koncu sezone na zapiranje) koče, ko je treba postoriti vse, da koča po dolgi in mrzli zimi lahko sprejme obiskovalce. Takrat so na delu tudi markacisti, ki pregledajo in očistijo poti do koče, se- veda tiste, za katere je zadolženo naše društvo. V se- zoni je bilo opravljeno veliko voženj na Pokljuko in od tam naprej s helikopterjem do koče. Prepeljane hra- ne, pijače, rjuh, plina, smeti, prtljage ter gradbenega in tehničnega materiala je bilo skupno za 19.550 ki- logramov. Imeli smo štirinajst dni helikopterskih pre- vozov. Žal pa se je od začetka avgusta naprej večkrat dogodilo, da smo šli na Pokljuko, samo gledali v zrak in razmišljali o boljšem vremenu. Helikopterja pa ni bilo od nikoder … T o pa je že ena od naših težav. Koča danes Ekipa, ki dela v koči, ima bistveno boljše pogoje za delo kot tista pred več kot petdesetimi leti. Poskrblje- no je za osnovne pogoje, oskrbniki imajo električno energijo, ki jo pridobivajo s sončnimi celicami in agre- gatom, kuhajo na plinskih štedilnikih, imajo skrinjo, v kateri lahko hranijo zaloge hrane, z dolino so poveza- ni z mobilnimi telefoni, tudi internet imajo, tako da deluje tudi elektronska blagajna. Vodo imajo shranje- no v velikih cisternah, zdaj je je dovolj za kuhanje ter osnovno higieno oskrbnikov in obiskovalcev. Predse- dnik PD Radeče Jože Šušteršič je v svojem poročilu za Planinski poročevalec zapisal: "Sezona na Zasavski koči je bila rekordna tako po obisku kot tudi po do- seženem prometu. Že kar nekaj let opažamo močno prevlado tujih gostov pri prenočitvah. Leta 2018 jih je bilo 72 odstotkov, leta 2019 pa že 80 odstotkov. Opra- vljena so bila potrebna vzdrževalna dela na koči in v okolici. V okviru sporazuma med PZS in Slovensko vojsko smo izkoristili tri brezplačne helikopterske ure in prepeljali na kočo deset ton peska. Potrebujemo ga za sanacijo okolice koče, popravilo zidov, namera- vamo pa tudi nekoliko obnoviti staro karavlo. Da je koča prejela laskavi naziv, je bilo treba veliko truda, neomajne volje in ljubezni do dela v taki koči." Vesna Jug je v imenu mlade oskrbniške ekipe zapisa- la: "Ekipa, ki vas bo pričakala na Prehodavcih, vam za- gotavlja, da se bo tudi v sezoni 2020 potrudila. Lahko se boste srečali, spoznali, doživeli in najedli prehodav- ških gibanic (ki so po odzivu velikega števila okuše- valcev najboljše torte, kar so jih kdaj jedli), okusnih jedi na žlico ter klasičnih, a vedno priljubljenih pa- lačink s skrito sestavino. Srečali boste goste z vseh Naj visokogorska koča 2019 Arhiv PD Radeče Smer Prehodavci Foto: Zdenka Mihelič 70 Predstavitev stalnih sodelavcev revije Ujemi nasmeh! Lorella Fermo, karikaturistka zanimive, poučne in simpatične. Njihov komično-ironični vidik se zelo dobro ujema z mojim slogom risanja in filozofijo življenja. Zahvale gredo zatorej uredniku Vladimirju Habja- nu, celemu uredništvu in avtorjem zgodb. Seveda upam, da se s tem strinjajo tudi drage bralke in bralci. Hvala Vsem! m Kaj ste po izobrazbi in s čim se preživljate (oz. kaj bi naj- raje počeli za preživljanje)? Učila sem celo življenje, vendar sem se zadnja leta iz različnih razlogov (ironija usode) oddaljila od šolstva in se vrnila k svo- jemu staremu veselju − čeprav jih je mnogo, k risbi. T orej, za preživljanje bi najraje risala. Kaj najraje počnete v prostem času? V prostem času najraje rišem in medtem poslušam glasbo. Poleg Planinskega vestnika sem risala oziroma rišem tudi za nekatere italijanske revije: Amicando Semper iz Vidma, Pa- dova Sorprende iz Padove, Il Ponte rosso iz Trsta in Qui Libri iz Milana. V Kopru, kjer živim, pa s svojimi karikaturami so- delujem na literarnih večerih Pogovori o branju, ki potekajo vsak mesec v koprskem gledališču. Kakšna je vaša povezava z gorami? Jih opazujem … na daljavo … z balkona (hahaha)! Šalo na stran, edina povezava, ki jo imam z gorami, so šole v naravi − ko sem bila sama učenka in pozneje učiteljica. Lahko pa po- vem, da stanujem na vrhu hriba Sv. Marka; to pa je ''zemljevi- dna'' povezava, mar ne? Vaš najljubši kotiček/najljubša aktivnost v gorah? Že mnogo let ne obiskujem gora. Priznam, da imam rajši morje (ki ga tudi vidim z balkona, haha). Vaš moto v življenju je …? Carpe risum! oziroma Ujemi nasmeh! − parafraza nauka Carpe diem! 1 rimskega pesnika Horacija. Kako ste začeli sodelovati s Planinskim vestnikom? Čisto naključno. Leta 2006, ko sem pripravljala svojo prvo razstavo karikatur, me je Vladimir Habjan prosil, ali bi lah- ko narisala nekaj komično-ironičnih risbic na temo ljubezni v gorah. T ako se je začelo moje ''redno'' sodelovanje z revijo. Zakaj radi sodelujete s Planinskim vestnikom? Zame je to Velika čast! Ko pomislim, da imam možnost so- delovati z najstarejšo revijo v Sloveniji, sem zelo ponosna in srečna! Poleg tega so zgodbice, ki so podane z ilustracijo, zelo 1 Ujemi trenutek! Lorella Fermo Foto: Maksimiljana Ipavec Dante Alighieri in Boris A. Novak, 2018 Risba: Lorella Fermo koncev Evrope in tudi sveta, doživeli fitnes ob prena- šanju vseh potrebščin od helikopterja do koče (ekipa vabi, da jim pomagate), slovenske zgodnje sobote, ko prihajajo planinci iz vseh smeri, gamse, svizce in dru- ge pripadnike živalskega kraljestva, ne bo manjkalo čudovitih sončnih vzhodov in zahodov, mirnih zvez- dnatih noči, po nepotrebnem prenesenih ogromnih kamnov na dnu nahrbtnika, predvsem pa fejst hribo- lazcev in popotnikov. Dežja je bilo ravno prav, da ni bilo treba pomivati posode v velikih škafih, kot so to sicer ljudje poče- li pred davnimi časi, na Prehodavcih pa ne tako dol- go nazaj. Počitka, vsaj za nas "ta pridne", je občutno premalo. Smo pa zaradi vsega tega (in še več druge- ga) v tej sezoni prejeli prav fejst naziv Naj visokogor- ska koča 2019." V času, ko je koča zaprta, vam zavetje nudi bivak, ki je od koče oddaljen le nekaj metrov. Prelepi razgledi, mir in prijazna ekipa pa vas vabijo, da obiščete Preho- davce in Zasavsko kočo v poletnih mesecih. m PLANINSKI VESTNIK maj 2020 71