Inserati se sprejemajo in volja triatopua vrata
8 kr., če ae tiska lhrat,
1 ^ n u •» m	i
^ D U II I!	I
Pri večkratnem tiikiuji so oena primerno zmanjša.
Rokopisi
ae ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedieija na Dunajski eesti št. 15 v Medija-tovi hi5i, II. nadstropji.
Političen list za slovenski mren
Po pošti prciemin velja :
Za eeio ieto . . 10 gi. — kr. ta poiieta . . 5 ., — „ ta četrt ieta . . S „ 60 „
V administraciji velja:
Za eeio ieto . . S jji. 40 kr sa poi ieta . . j, ., 20 „ ia četrt let«	Z ,, 10 ,.
V Linbij&m :ih aom pošiljali velja 60 kr. več na leto.
Vredništvo je Florij&nske ulice št. 44.	,
Izhaia do trikra na teiien, lii sicer v torek, četrtek in 8on$to'.
Nemški prestolni govor.
Prav so imeli tiBti, ki niso hoteli verovati v odstop Bizmarkov. Kajti knez in kancelar ostane na svojem mestu, ostane voditelj notranje in zunanje nemške politike. Prestolni govor, ki se je bral v imenu cesarja pri od-pretji državnega zbora, govori popolno v Biz-markovem duhu; Bizmarkoai nazori bodo še nadalje vladali Nemčijo. Prestolni govor pov-darja, da se je blagostanje države zboljšalo, in da se bo to še bolj doseglo, ako se sprejmo Bizmarkovi nasveti. Carina in neposredni davki naj se povišajo, da bo mogoče preobloženim kmetom in obrtnikom nekaj davka opustiti. Da se pomnožijo državni dohodki, nasvetuje prestolni govor, naj država vzame prodajo tobaka v svojo oskrbo in predravico. Nasproti 80cijali8t0m nasvetuje oskrbovauje revnih, zapuščenih, starih ali onemoglih delavcev v smislu krščanstva. Sploh se krščansko stališče krepko povdarja, kar je našim dunajsk m judovskim listom že v nos zas.merdelo, da se iz pruske pobožnosti norčujejo, kakor na pr. „Wiener Tagblatt". Vsi nasveti v prestolnem govoru so nam že davno znani kot Bizmarkovi nazori v narodnem gospodarstvu, toraj jo očito, da je Bizmark sam sostavil prestolni govor, in da mu je cesar Viljem prepustil vodstvo vse politike. To je jako pametjo od njega, k<r Bizmark je vendar le mož, da mu ga ni pura v Nemčiji, čeravno je bil zoper katoličane dolgo časa zeio krivičen, pa zdaj spoznava, da je bil zgrešil pravo pot, in se zdaj zopet R'inu priblžuje. Pa kaj hočemo Bizmarka kot protestanta obsoditi, če še katoličan', kakor so naši liberalci vsi, vsaj po krstn h bukvah,
še veliko huje divjajo zoper katoliško cerkev, Bizmark svojo zmoto spregleduje in jo bo mordu popravil, kakor pričajo njegove najnovejše izjave, naši liberalci pu se ne bodo nikdar poboljšali, ker krščanstvu ne nasprotujejo iz prepričanja, ampak iz hudobuosti.
Lepo je, kako Bizmark povdarja krščansko stališče nasproti delalcem, med tem ko naše liberalce kar božjast prime, če slišijo kaj o Kristu govorit. Ko se je Bizmark začel z Rimom pogajati, rekli so liberalci, da je na poti v Kanoso, zdaj ga bodo še boli zmirjali z nazadujakom in klerikalcem, ker je v pre-stolnem govoru povdaril krščansko stališče.
Pa še euu izjava je v nemškem prestolnem govoru, ki bo naše iiberalce neljubo v oči zbodla, in to je zatrditev, da ž■ vi Nemčija v trdnem prijatelstvu z Avstrijo in — z Rusijo. Nemško-avstrijska zveza je tem ljudem ž« po godu, pa Rusija ne sme biti zraven, nasproti ta zveza Avstrije in Nemčije morala bi biti obrnjena proti Rusiji Kuko bodo ti politikarji na Dunaji in v Pešti zdaj osupneni, ko čitajo črno na belim v nemškem prestolnem govoru, ua je Rusija zvezana z našim in nemškim cesarjem 1 Toraj z vojsko' zoper Rusa ni nič, s prijateljstvom z brezversko Italijo bo tudi težko kaj, kako mora to liberalno srce boleti!
Nas je, po prav ci rečeno, ta izjava tudi iznenadila; kajti uič nismo mogli prav verjeti, da bi se bil mladi car sprijaznil v Gdanskem z nemško politiko. Ce se pa to v prestolnem govoru javno izreče, mora vendnr res biti Toliko bolje! Vesel nas, da se uam ni ba'i vojske z Rusijo, ker bi morali tako voj<kc> sma j trati kot nesrečo za Avstrijo. Ce je pu stvar
taka, zdi se nam vendar čudno, zakaj ni ruski car na Dunaj prišel, in zakaj je to storil laški kralj, o kterem se v nemškem prestolnem govoru nič ne pove, da bi bil v zvezi z Avstrijo in Nemčijo? Vsakako nam zunanja politika Nemčije, Avstrije, Rusije in Italije ni še po-poluern razjasnjena. Prestolni govor nemški pa je naredil ua nas dober utis.
Trije cesarji kraljevske in cesarske Italije.
Pod tem naslovom priobčuje „L' unita cattolica" dolg članek glede potovanja laškega kralja ua Dunaj. Zanimivo in podučno, pravi list, je opazovati, kako Italija Nova v 21. letih svojega obstanka spreminja zdaj že v tretje, in to v obrokih desetih let.
V istini, piše dalje, imela je Italija od 1860 — 70 zaslombo v cesarji Brancozov, Napoleon III. Ko pa je njegova zvezda pri Se-danu zatemnila, ter se ustanovilo nemško cesarstvo, brzo je rešena Italija hitela v naročje cesarju Wilhelmu in ostalo ondi do 1880, tedaj zopet deset let. Ko pa je videla Sira pripravljenega sporazumeti se s papežem, takoj je iskala novoga pokrovitelja in sedaj misli, da ga je našla v avstrijskem cesarji Francu Jožefu Toda zelo dvomno je, da traja ta zaveza deset let, kot prejšnji.
Vidi se, nadaljuje članek, da nova Italija hoteč« prezirati papeža, ne more pogrešati cesarja. Ni jej živeti brez njega; in kakor je že Dante klical Alberta Nemškega, tako išče nova Italija kedaj v fraiicoskem — pozneje v nemškem in najnovejši čas v avstrijskem ce-isarji zaslomhe. Po pravici pristuje Italiji razun
Flavija.
Prizori krščanskega življenja iz četrtega stoletja.
A. Hurel. Pred. Vilinski. (Dalje.) XXIV.
Che čredo e no, diccndo: Eli 'č, non 6.
To je bilo več nego dosti, da so postar-nemu veleduhovniku popolnoma se razperšile poganske basni in da je radostno objel vznužje križa.
Eusebij ga je podučeval, odpiral zaslepljenim očem njegovim zaklade evangelja in kmuli potem je držal spreobrnjenec nad kr-stiščem dolgo željeuo dete, luč starih svopli dni, veselje svojega srca, svoj zadnji blagor na tem svetu, dau?nje neminljive blaženosti, kakor jo je bil občutil stari S meon.
Ne dolgo in nad starim očetom se je zagrnil grob. A zibel novorojenca bila je ra dost, upanje. Ponosita Emilija čutila je, da se ji oživlja plemenita kri Paulo Emilijanov jn Scipionov. Ta zibel je bila tudi zveza dveh
dolgo ločenih o.-eb, pomirjenje dveh src. Pri njej sta se spravila Eusebij in Flavijan.
Eden glavnih vzrokov, zakaj da je Flavijan sestro svojo k možitvi nagovarjal, je bila ravuo ta dolgotrajna Luina nerodovitnost, ki je pretila, da ugasne Hloveča rodovina. Ta miBel pa, da se zakona brani in k samostvovanju nagiba, ga je posebno jezila; ker je pa menil, da te stvari neti halkidski samotar, jel ga je sovražiti, in da bi svojo nevoljo nekoliko pozabil, hodil je ua potovanja, bodisi v vas, pu-stinska mesta ali sosedne dežele.
Ko mu je bil pa rojen sinček Marcel, zginil je ves srd. Postal je miren, prizanesljiv; trudil so je, da poprejn.i strogost namesti z ljubeznjivostjo. Spoznal, je, da ima Flavija čisto prav, če se brani tolikega bremena ; tudi bi zadostoval en sam naslednik, ki prevzame vse premoženje te rodovi no.
Sedaj je bila Flaviju vsega uadleganja rešena; zamogla je prosto voliti si. Sklenila |je, da se podvrže božjim veluvom. Toda kteri so pa ti velevi? To je bilo težko določiti.
Kdo ji je na pot poslal mladega rimljana, da jo reši iz velik h nevarnost? Kdo je dal
»Pretekstatu čudo požrtovanja, junaštva in po-hlevnosti? Kdo ga ji je poslul o pravem času bramtelja, rešitelja? Kdo mu je v srcu vnel deviški čut ljubezni? Ne Bog? Tu velja odločiti med dvema glasovoma, glasom prirode in glasom dogodkov, med vojnim zvanjem, notranjim in zunanjim.
Ker sama ni bila v stanu spoznati zagotovo prave poti, razgovarjala se je o tem z Eusebijem, o kterem je bila uverjena, da ae ue da motiti človeškim ozirom.
Eusebij ji res ni zakrival, kteri poklic bi ji bolje ugajal; obstal ji je, kaj ups, da bode izvolila; ni tajil, da se je v tem oziru že dokaj prizadeval, vendar ji neče in ne sme ničesar nakladati. Božji poti so skrivni potje; velikrat človek zaide, misli pa, da prav hodi. Treba čakati, da Bog svoje namene razodene. Ta trenotek gotovo pride, ki osvetli duha in srce.
Eusebij je za devstvo ni dalje nagovarjal. Ce jo je prej, je zato, ker je branil nje svobodo nasproti Flavijanu. Prepustil jo je upli-vatiju milosti. Tudi Pretekstat za sedaj ni bil nikuka ovira, saj je vedel, kako da se mu je
kraljevakeda naslova tudi cesarski; kajti cesar jo je VBtvaril, drugi cesar jo ohranjeval, in sedaj pričakuje, da tretji nadaljuje delo prvega in druzega.
Da je cesar Napoleon III, govori nadalje „L'uoita cattolica", ustvaril „novo Italijo", je pač dognana stvar in dokazana z neštevilnimi Bvedočbami. Stokrat se je govorilo, ponavljalo in zagostavljalo to v naši zbornici poslancev. Viktor Emanuel ni mogel odpreti ust, da ni pripoznaval velikih zaslug Bonapartejevih. Pri otvorenji zbornice (18 febr. 1861) zagotavljali so se Napoleonu III. „čutila hvaležnosti, iu zaupanje v njegovo skrb za laške interese."
V teku tega desetletja (1860—70) bila je Italija popolnoma pod uplivom francoske vlade. Ni list se ni zganil v nji, da ni dovolil Bona-parte. On je pošiljal celo fraze , ktere naj je Viktor Emanuel II. v laškem parlamentu recitiral, kakor je povedal sem G.useppe Massari. Napoleon III. je hotel Nizzo in Savojo — in imel je tudi prvo in drugo. Garibaldi je bil zmagan in ranjen pri Aspromentu — tako je želel Imperator. Turiu se je zapustil in po stala je Flovenca glavno mesto — tako je bila volja Imperatorjeva. S kratka — zadostevalo je, da je francoski-laški Jupiter zganil z glavo in poslušni so ustrezali mu Italijani.
Ko pa je pal Sedan, in je Prusija proglasila uemško cesarstvo, tedaj niso zamudili izraziti svoje vdanosti novemu cesarju. Če je general Cadorna imel pogum obstreljevati Rim, in Giovanni Langa ga posesti, zgodilo se je, ker je dovolil to grof Arnim, zastopnik pruski v Rimu. Vse se je ravnalo po besedah Bismar-kovih, in v auli Montecitorio se je izgovarjalo to ime z največjim spoštovanjem. Stanislav Mencini je šol v svojih željah tako daleč, da se je izrazil celo, uaj hi nemški kancelar predsedoval sklepom iu laški vladi 1873 I., romal je Emanuel v Berolin, kakor romajo muzelmani v Meko, in Francesco Crispi, predsednik zbornici, hitel je na obrežje reke Sprce, da dobode ondi cesarski blagoslov. Že 1. 1861, ko je še Napoleon lesketal se, pripravljala se je Laška na novega protektorja; in laški kralj je govoril senatorjem in poslancem: ,.0b priliki nastopa pravičnega in slavnega princa na pruski prestol poslal sem k njemu poslanika v znamnje spoštovanja do njega in simpatij do visokodušnegs nemškega naroda." In po Sedanu je spošto vanje in simpatija spremenila se v vazalstvo
zatajevati, da mu up ne spodleti. Le opazoval je nje vedenje. A kaj je videl? Sedaj ugodna znamenja, sedaj neugodna.
Kot dobro znamenje mu je pomeniia nenavadna ljubezDjivost do mladega Marcela.
Flavijan pa Lea sta morala zarad nujnih opravil hitro v Rim odpotovati, skrb za sina sta pa izročila Emiliji. Težko kdaj je bilo kako dete z večjo skrbljivostjo njegovano. Stara mati veselja ni vedela kaj. Flavija pa je bila vzradostjena, ker ga je imenovala: „cara deum soboles", dragi zarod božji. V naročje si ga jemavšemu skoro bi bila rekla
Incipe parve puer risu cognoscere matrem, jemi mali otrok smehlja e spoznavati mater.
Od te okolnosti je muogo upal Pretekstat; toda motil se je. Uzrok njenega veselja 'e bil drug, kakor 8e je pa njemu dozdeval, namreč ta, da ta zibel njeno dušo osvoboduje.
Bili so pa še drugi uzroki prav tehtni in veljavni, ki so ji vzbujali važne pomiselke; sredi veselja pridružiti se ji je imela britkost prestanim Bkušnjam pa nove bolesti.
in hlapčevstvo in na vse načine se je nadlegoval papež in katoliška cerkev, zato, da se je hodilo po stopinjah nemškega cesarja.
Ob smrti Viktor Emanuela II. podal se je carski nemški princ v Rim, da osobno vzame v varstvo sina umrlega, in na kvirinalakem balkonu, od koder so navadno sv. Oče blagoslavljali mesto in svet, pokazal je ljudstvu malega neapolitanskega princa in ga poljubil na čelo. Iu ta poljub je opogumil viteza „italija-nissime." In le-ti spomnili so se tega glasovi-tega poljuba — ni dolgo tega — ob priliki petdesetletnice nemškega prestolonaslednika. Celo ta pohod na Dunaj so nekteri časniki zaznamovali kot povelje nemškega kancelarjal
, Naj je že vzrok in namen kteri koli, gotovo je, pravi v listu dopisnik, da pridemo Be-daj, oprostivši se francoskega in prebivši nemško , pod avstrijsko cesarstvo. In po malem imela bo Avstrija na laško kraljestvo veliko več upliva, kot je imela pred na vojvodo Mo-denskega ali nadvojvodo Toskanskega. Ko bi bolj pozno nadvojvoda Rudolf prišel v Rim, kakor se govori, pa mi ne verujemo, bo on lahko na kvirinaiskem balkonu pokazal napo-lisanskega princa in mu dal nov avstrijski poljub."
, Da si tudi nas boli služiti kteremu koli tujemu cesarju, ko je vendar naše veselje in slava naše služiti rimskemu papežu , nam je vsakako, Če že moramo poslušni biti kakemu imperatorju, manj neprilezno, da je ta cesar avstrijtki. On je vsaj blagodušnega srca, iz kušene kreposti, katoliške vere, in v poštev se morajo vzeti okolnosti časovne in osebe, ki so okoli njega, če ne stori vsega, kar bi se želelo. Biti pa Bmemo gotovi, da , ako se bo nadaljevalo v Italiji preganjanje bv. Očeta in cerkve, se to ne bo godilo, da bi se priku-povalo Francu Jožtfu, pač pa bo nasprotno njegova beseda zboljševala naš položaj.
,,Radi tega smemo to premembo iz upliva francoskega in nemškega v upliv avstrijsk imeti za velik dobiček."
,,Na vsak način je biva Italija vedno kraljev ska in cesarska, in morda bolj cesarska, kot kraljevska. Toda pod Napoleonom bila je cesarska in framazonska; pod nemškim Sirom
nova Italija, to je: katoliška-apostolska in rimska, toda rimska s papežem Leonom XIII ne pa (s preglednikom računov) Luigi Pianci-anitom."
Politični pregled.
V Ljubljani 21. novembra. Avstrijske desete Imenovanih je 141 novih mlov gosposko zbornico. Trije bo dobili to čast za celo rodbino , tako da se podedva, ostalih 11 je imenovanih za čas Bvojega življenja. Tako je toraj storjen tiati zaželjeni korak, da zadobi tudi gospoBka zbornica drugo lice ter da ne bo nasprotovala zahtevam avto-nomistov. če je večina za nas že gotova, to sicer še ne vemo, vsakako pa si bosta stranki gosposki zbornici skoraj enako močni nasproti stali.
Ustavoverci so se veudar združili v en klub, pod imenom ..združena levica"' Mnogo je pa Še poslancev ustaroverne stranke, ki do zdaj še niso pristopili k novemu klubu. Schvvegel še ni pristopil, tudi grof Coronini še ne. Mnogi so radovedni, če si bo upal pristopiti baron Pretiš, ko je vendar novi klub vzel prvo točko v svoj program vojsko zoper sedajno vlado, in taka vojska bi bila vendar čudna za cesarskega namestnika!
Kaj se godi v južni Dalmaciji, o tem nič gotovega ne zvemo. Nekteri [pravijo, da se Bokeljci zopet puntajo. Istina je, da se čez Trst vojaki pošiljajo v Dalmacijo. Uradne poročila pa o vsem tem molčiš. Mi bi jako obžalovali, ko bi prišlo do nove ustaje; smilijo se nam zaslepljeni Bokeljci, če mislijo, da bodo z glavo Bkoz zid prerinili. O našej vladi pa smo tudi že pred mesci pisali, da bi ona lahko pogrešala tistih par sto vojakov iz ko-torskega okraja.
Vnanje države.
Novi nemški državni zbor 8i je izvolil Levecova iz stranke konservativcev za predsednika, Frankensteina iz katoliškega središča za podpredsednika. Drugi podpredsednik je tudi iz konservativcev, ker voljeni liberalec ni prevzeti. Ziruzeue konservativne stranke
in .hotel
Bismarkom ceBarska in luteranska; zdaj | so pokazale, da premagajo združene liberalce, se pripravlja biti cesarska pa apostolska, ~
in daj Bog, da kmalo zesluži ta drugi naslov, in da postane skoraj to, kar bi morala biti
XXV.
Ingcmuidquo reperta .... Od dne, ko je večerni deb skozi okno Flaviji donašal neprijetne zvoke zasramljivih pesni, bil ji je Marcel edina zabava v njen otožnosti.
Ker je ni nikomur odkrila, tudi od nikogar ni za-njo dobila utehe. Le Rufina, ki je nekoliko zvedela o togi, skušala jo je tolažiti Zato je Flavija spominjala na vse posebnosti dokodka, detetu je pripovedovaje.
Flavija je bila kakor poparjena. Mesto da jo zadržuje, pustila ji je dalje govoriti. Al besede so ji nožem enake prebadale srce. Spoznala je grozno nespremišljeuost Ruiine, toda ni ji bilo mogoče, da bi bila zavrnila pokaže resnične ljubezni, ki so ji bili tako grenki iu mučni.
Tako je pila Flavija strup, ki ga ji je podajala prijateljska roka. Vsak dan novi kanci ki so ji notranjost pustošili, bo postajali tako silni, da se je komaj vzdržavala.
Zibel, pri kteri jo pozabljala britkost iu oživljala se o žarkih upanja, postala ji je, tega
Frankenstein je dobil 197 glasov, liberalec le 134. Iz tega je razvidno, da dobi Nemčija konservativno vlado. B'zmsrk hoče odtegniti
ne bi bila nikoli verjela, vir novih grenkosti. Ker je vsled tega že nekaj časa bolehala, je hodila prav malo na sprehod. Nevidni sovražniki njeni bo to izostajanje z zibeljo v dotiko spravljali, da so delali sramotivne naklepe, ki so kmali očitne obdolžbe postajali. Kaj |pa lahkomišljeno, dolgo poprej obdelovano občinstvo vse za resnico ne vzame? To ročno razširjano sramotenje je celo sicer vrle in resne ljudi preslepilo in prijeli bo torej Pretekslata, ki bo ga poznali kot nje prijatelja in snubivca.
Pretekstat se je z zaničevanjem obračal od takih ohdolženj, ki bo ua čelu nosila zna-meuje neresničuosti.
Vender mu je bilo prav britko, ker teh spletkarij ni mogel razdjati, njih skrivnih niti in početnikov ni mogel prijeti in tako primo-ran bil trpeti, kar ga je bolj mučilo, kakor če bi bil sam on obdolžen. Grozno ga je bolelo to, da je Flavija pod težo takih zasramovanj venela in zmerom bolj medlela.]
Več ko enkrat je tražil na priložnost, da bi se z njo o tem razgovarjal, toda vselej je pogovor o takem predmetu Flavija kratko in dostojno odklonila. Saj ji tudi ni pristojalo,
se na polje zunajne politike, notranjo pa prepustiti vice kanclerju, ki se iina na novo imenovati.
Izvirni dopisi.
X IMinaja, 20. novembra. (Novi udje gospodske zbornice. — Ločitev Hobenwartovega kluba. — Združenje liberalcev. — Iz državnega zbora.) Dve važni novici na političnem polji vam imam danes poročati; ena zadeva gospodsko zbornico ena pa zbornico poalancev. Današnja „Wiener ZeitUDg ' namreč objavlja imena 14 novih udov gospodske zbornice, kterih trije so dobili dedno pravico, 11 pa jih je postalo dosmrtnih uiov gospodske zbornice. Prvi trije bo ; grofMontecuccoli-Laderchi, grof P o d-s ta t z ky-Li ec h t e ris t e i n in grof Trautt-ma n n s d o r ff-We i n s b e r g. Drugih 11. pa je grof Rihard Bel kredi, grof Oiokar Czer-nin, baron Dalberg, baron Fluck-Lei den-kron, deželni grof Fiirstenberg, opat Rai-gerskega benediktinskoga samostana Giiater Kali voda, grof Franc Lamberg, profesor Anton Malecki, vitez Toggenburg in grof Wadzicki. Kakor se je računilo, treba je bilo samo 8 novih udov, da združeni konservativni stranki, namreč stranka kneza Scbwar-zeuberga m srednja stranka kneza Metternicha dobite večmo nasproti liberalni stranki Schmer-lingovi. To ae je zdaj zgodilo, veljava Scbmer-lingova bo vsled tega jako padla in zbornica poslancev se ne bode več bala, da bi bili v gospodski zbormci zavrženi njeni sklepi. Zastopniki konservativne gospodske zbornice imeli so te dni razgovor z eksekutivnim odsmeko večine državnega zbora ter so se pri tej priliki popolnoma dogovorili o svojem ravnanji.
Druga novica j>a zadeva zbornico poslancev, zlasti klub Hobenvvartov. Konservativni nemški poslanci so uamreč živo želeli, da bi bil sprejet Lienbacherjev predlog. V zbornici poslancev je dvakrat obveljal, gospodska zbornica pa ga je enkrat že zavrgla, in kaj bode storim zdaj, se še ne ve. Ali konservativni poslane so hoteli viado prisiliti, da bi jim pripomogla do zmage ter so imeli Bvoje po-
da bi se od pšic ua-njo letečih zadeto kazala in Pretekstutovo postrežuost sprejemala.
Uvidel je razloge njenega odteganja in jih spoštoval, veuder si je dal nalogo, da Btvar preiskuje in zasleduje. Zvečer je pogosto izhajal in hodil zamišljeu okoli Betlehema. Sanjajoč je stopal naprej, ne glede kamo ga vodi pot, po stezah lesovja, ki je pokrivalo tisti grič, na kterem je Eusebij samotniški bival. Obhajajo krivine in ovinke po griču, z oljkami, aloami, cedrami in palmami obsajenem, opazil je bil večkrat nekako plazenje in šumenje zapoznelega sprehajalca. Zdelo se mu je, da vidi nekako senco. Ali misli njegove bo bile drugje; pečal se je s svojo notranjostjo. Premišljeval je svojo preteklost in svojo prihod-njost; una je bila polna burnih dogodkov, ta pa tesnih negotovosti.
Njegova osoda je bila res čudna, vselej je dospela do nepričakovanega zveršetka. Kako Be bode li izmotala, kako razvila? Ktere okol-nosti so mu na poti ? Zakaj bi se ne dobil pojasnila? Naj mu izjjade neugodno, bolje vender bode, kakor čakati in neodločenemu biti; prej ali slej ga mora imeti.
(Dalje prih.)
sebne shode in posvetovanja in so žugali, da ne bodo vlade več podpirali, če ne pridobi v gospodski zbornici Lienbacherjevemu predlogu večine. Reč je bila prišla v klubu desnega desnega središču v petek razgovor, kjer je g. predsednik grof Hobenvvart, kakor tudi nekaj drugih poslancev nemškim konservativnim poslancem priporočal, naj ne spravijo kluba v zadrego in naj se ne maščujejo nad svojimi zvestimi tovariši, ako z vlado in zlasti z na-učnim ministerstvom niso zadovoljni. Nemški konservativni poslanci so pri tej priliki odločno trdili, da se od kluba nečejo ločiti, pa bo vendar včeraj iz njega izstopili ter osnovali lasten Bredišen klub, čigar načelnik je knez Alfred Liechtenstein, namestnik njegov pa poslanec Lienbacher. V „Vaterland" sicer doljavljajo ti gospodje, da ostanejo v tesni zvezi z drugo desn co in zvesti Bvojim dosedanjim načelom, vendar pa je žalostno, da so se ravno sedaj ločili od svojih skušemk prijateljev, ter število klubov na desnici pomnožili, ko se je levica zedinila v en sam klub. Kakor današnji listi namreč poročajo, se je to zedinjenje včeraj dovršili, in neki šaljivi list ima danes že podobo, kako se vsi skupaj zavežejo s prisego, da vržejo sedanje miniBterBtvo. Radovedni smo, ali bo tudi tržaški ces. namestnik Depretis stopil v ta novi liberalni klub, čigar glavni namen je nasprotovanje proti sedaujemu mi-niaterstvu. Pri cesarskem nametniku bi bilo to jako čudno, a zdi se nam, da bode Depretis vendar le vstopil. Ko je lani hotel pri neki priliki priti v državni zbor, da bi bil glasoval zoper vlado, ter je v ta namen prosil odpusta, mu ga ministerski predsednik ni bil dovolil. A. g. Depretis se boje za to ni zmenil, ampak se je peljal brez odpusta na Dunaj v zbornico ter je glasoval zoper vlado. Takemu možu smemo pač verjeti, da bo vstopil tudi v klub, ki je obrnjen proti vladi.
V zadnji seji državnega zbora 18. t. m ni bilo posebn h obravnav. Med došlimi proš-ujami bila je tudi odg. Kiuna izročena prošnja katoliške družbe kranjske za posvečovanje nedelj. G. predsedu'k je potem omenjal cesa-ričnega godu, ter prosil dovoljejenja ji tele-grafično v Golo,o častitati v imenu zbornice. Potem so se vršile dopolnilne volitve. Smešno je bilo, da so med volitvijo za Hohenwartov predlog levičarji zopet pobegnili iz zbornice, ker se volitve niso hoteli vdeležiti, ampak so ostali v zbornici in oddali volilne listke. Poslancev je bilo v zboru'ci okoli 270; ker jih še mnogo ni tukaj, se je prigodilo, da pri vo-litvi za državno sodnijo dr. Hasslvvanter ni dobil nadpolovično večino glasov, in so bo morala volitev v prihodnji seji, ki bo v sredo 23. t. m., še enkrat ponoviti.
■k Č rnomlja, 13. nov. Minuli teden 8. t. m. ob 10. uri dopoludne oznanilo nam je prijazno zvonenje, da pride v domačo našo faro nenavaden in imeniten gost milostljivi škof Vrtin iz Amerike spremljan od preč. g. dekana Aleša iz Semiča. Milostljivi škof Vrtin so rojeni v Dobličah. Oče in mati so že prej odšli v Ameriko, sedanji škof pa so v Rudol-fovem dovršili 5 latinskih šol in potem so se podali v Ameriko; kjer so postaii duhoven iu škof.
V Črnomlji so bili mil. škof od duhovščine lepo sprejeti iu na prošnjo ljudstva, podali so se visoki rojak v škofovskem ornatu v cerkev, kjer so podelili zbranemu ljudstvu sv. blagoslov. Ker je bil ta dan somenj v Črnomlji bilo je mnogo ljudstva, toraj si lahko misliti, da je bilo v cerkvi vse natlačeno, videti rojaka Slovenca, ki ga je Bog v svojo
čast tako povzdignil. Drugi da, 9. t. m., podali so miloBtljivi škof v svojo rojstno vas v Dobliče.
Lep dan je bil. Jutranje solnce vpiralo je zlate svoje žarke v Dobličko goro in če tudi je že jesen, vse se mi je videlo nekako pomlajeno, praznično. Od dalječ smo čuli pokanje možnarjev, kot prvi pozdrav domače rojstne vasi in milo potrkavanje zvonov je marsikomu Bolzico radosti provzročilo.
Ali tudi rojstna vas je počastila svojega rojaka ! Mnogo zastav cerkvenih in narodnih je zalšalo tiho vas, trije slavoloki postavljeni visokemu goBtu s krasnimi napiBi slavili so njegov prihod. Ko so došli mil. g. škof v Do-blice, pozdravil jih je domači gospod kaplan pred vasjo z mnogobrojnim ljudstvom , ki bo prišli svojega rojaka pr čakovat v procesiji 8 zelenimi vejicami; pred vrsto pa je šlo nekaj deklic v belokranjskej domači noši in z venci na glavi in ena izmed njih podala je mil. g. škofu krasen škopek.
Mil. gosp. škof so se precej po vhodu podali v hram božji, kjer bo služili peto sv. mašo Navzoči so bili tudi g. župnik P. Mohar iz Dragatuša in Schweiger, žnpnik iz Radovice, g. Grzin z Poljan ter domača g. kaplana, ki vsi so pri sv. maši stregli. Po sv. maši so se imeli mil. g. škcf kratek nagovor. Če tudi so bili že 18 let proč od slovenskega naroda vendar jim je govor še kaj lepo tekel. Govorili so blizo tako-le:
Preljubi moji rojaki, Slovenci'. Danes je prvikrat, da govorim v milem domačem jeziku. Najprej zahvaljujem se Vam za slovesen sprejem. Jaz bi ga ne bil tolikanj vesel, ko bi ne vedel, da velja Onemu, ki me je povzdignil na škofovski sedež. Potem so z jako ginljivimi besedami spodbujevali navzoče k sv. čednostmi, starše k dobri kršanski vzreji otrok, vse pa k trdni in stanovitni veri. Končali so: Današnji dan ostal mi bo vedno v spominu, Bpomi-ujal se vas bodem, kakor tudi Vaših ranjcih v svojih molitvah ; pa tudi jaz se vam v molitev priporočam. Omenili so tudi sv. leto in končali so z besedami sv. aposteijna, ki pravi: ,,Molimo eden za druzega, da se zveličamo." Potem pa so podelili sv. blagoslov.
Po sv. maši, podali so se mil. g. ekof s svojimi duhovnimi tovariši na pokopališče, kjer so opravili zadušne molitve za mrtve ranjce.
Po končanem cerkvenem opravilu podali so se mil. g. škof k svojemu sorodniku Vrtinu, potem pa k g. Staniču nekdanjemu součeucu, kjer je bil obed. Po obedu sprejemali so svoje znance in žlahtnike in ob 5. uri popoluJne zapustili so zopet svoj rojstni kraj in se odpeljali v Črnomelj.
Drugo jutro pa so darovali v Črnomlji sv. mašo. Pred glnvnimi vratmi farne cerkve pozdravil jih je mestni župnik g. Viljem Vesel, oblečen kot nemškega reda duhoven v belem plašči ter jim podal pacificale in asperpes. Po sveti maši so se prijazno postavili iu odpeljali v Metliko, kjer so bili tudi slovesno sprejeti; od tam pa gre pot skozi Kariovec, Zagreb, Ljubljano, Beč, Belgijo — London v Ameriko. Mil. g. škof so jako ponižni in prijazui tako, da smo se jim vsi čudili.
Na daljnem potu pa naj jih Bog Oče \a-varuje, da srečno pridejo v svojo novo domovino in ako Božja volja čez 10 ali več let zopet v domače kraje.	F. Š.
»vrte 9»orc, 14. novembra.— ,,Katoliško-politiška čitalnica v Čepovanu" je dne C. t. m. sklenila dve jako važni in Biluo potrebni peticiji do državnega zbora.
V prvi razlaga žalostno stanje kmečkega
stanu, omeni dotičnib razlogov in proai postavne pomoči. Iirečno prosi:
1.	Da naj se postavno pripozna in zagotovi obstoj kmetij, oziroma kmetijskega do movja;
2.	da naj bb postavno zabrani razkoso vanje kmetij in prostovoljno in eksekutivno;
3 da naj bo postave o dedščinah in nasledstvu na kmetijah tako predrugači, da bo dedič naslednik mogel prevzeti kmetijo brez neprimerno velikih izplačil na sodediče.
Razprave o tej prošnji so se udeleževali le kmečki možje, in zbor je peticijo enogleBno potrdil.
V drugi peticiji prosi društvo, da naj državni zbor naredi postavo, ki bo zapovedovala nedelje in praznike posvečevati in strogo prepovedovala hlapčevsko delo.
Tudi ta prošnja je bila enoglasno sklenjena. Priporočal in podpiral je to prošnjo njo društveni predsednik č. g. BI. Grča s Ble-dečimi razlogi:
1.	Zarad cerkvene zapovedi;
2.	zarad potrebe in natorne pravice delavcev do počitka;
3.	zarad duševne kreposti iu telesnega zdravja;
4.	zarad blagra iu častitljivosti družinskega življenja.
Dalje je spodbijal ugovor „da človek, ki v tednu Bedem dni j<5, naj tudi sedem dni dela." Rekel je, da nedeljsko delo ni v prid onim, ki delajo, ampak le onim, ki delo dajo. Tudi je opomnil, da ne avobodoljubnost in Bkrb ali ljubezen do delalcev, ampak le egoizem velikih podvzetnikov in zagrizenost proti katoliški cerkvi je delalcem v škodo, odpravila po-Bvečevauje nedelj in praznikov.
Konečuo je še omenil, da bi nikakor ne zadostovala postava, ki bi prepovedovala k delu siliti, ker ta bi delalce Bilila k „pro-stovoljnemu delu' ob nedeljah in praznikih; tim več, da moramo tirjati postavo, ki bo Btrogo prepovedovala hlapčevsko delo ob nedeljah in praznikih.
Sliši se, da c. kr. vlada že zdaj preiskuje in pretresa potrebo v tih dveh peticijah na-prošenih postav; pa potrebno je, da tudi ljud stvo Bamo spoznava potrebo tih poBtav in za nje prosi.
Žalostno bi bilo, ako bi naši nasprotniki mogli reči „v tej in tej deželi in izmed Slo vencev se ni nihče oglasil za te postave, oni ne marajo za nje." Prav je toraj in hvalevredno da se je čepovansko društvo oglasilo za prid in blagor kmečkega stanu in za delalce.
Telegram „Slovencu."
Z Dunaja 21. novembra.
Kalnoki kot vnanji minister je danes cesarju prisegel.
Domače novice.
V Ljubljani, 22. novombra (Beseda v čitalnici) ae je zadnjo nedeljo dobro obneBla. Dopadalo je petje gospe Svet kove. Pevski zbor je pel z navadno prociz-nostjo. Tudi vojaška godba se je hvaliia. Skladatelj Ncdved je bil o priliki svoje 251etmce živo pozdravljen. Pri „BeBedi" je bil navzoč tudi č. g. deželni predsednik.
(Imenovanje) Baron Paul Gusič, okrajni komisar, ki je bil dozdaj v službi pri mini-sterstvu notranjih zadev, postal je koncipist in dvorni tajnik v kabinetni kanceliji cesarjevi. (O. vit. Schneida), čigar zdravje se vidno
boljša, obira „Laibacber Wochenblatt", češ, da so mu ljubljanski volilci tuji, in da si naj nikar ne domišljuje, da bi bili na njegovi strani. Nam je pač vse eno, kaj ta nemčurski klopotec piše, a zoper to moramo oporekati, da bi bil g. Schneid volilcem tuj in bi ne za stopal Ljubljane. „Wochenblatt" sam pripo-znava, da se za Schneida brigajo Slovenci; ker je pa po zadnjem ljudskem številjenji v Ljubljani čez 18000 Slovencev in le 5000 tako zvanih Nemcev, je pač že po lastnem priznanju imenovanega lističa večina na Btrani g. viteza Schneida. Da g. Schneid svojim volilcem ni tuj, priča pa volilni Bhod, priča slavni banket, ki so mu ga bili lansko leto napravili ljubljanski volilci v gostilni Tavčarjevi (Ilotel Europa), in pri kterem se je jasno pokazalo zaupanje, ki ga večina volilcev in prebivalcev mesta ljubljanskega ima do svojega g. poslanca Da „Wochenblatt" zanj ne mara vemo, a bi ne bila tudi nobena čast za g. Schneida, ko bi pri tem liutu priznanja in pohvale iskal.
(Slovenske tiskovine.) Sodnije po Slovenskem dobile bodo zdaj slovenske tiskovine-Ker pa imajo nemških šn zadosti, pisali bodo uradniki večidel na te, in če Be Btranke ne bodo pritožile, poročali bodo na višje mesto, da bo slovenske tiskovine nepotrebne in da stranke hočejo nemške odloke iu dopise imeti. Na ta način bodo Bkušali naše poštene terjatve osmešiti iu ad absurdum speljati. Zato prosimo vse naše prijatelje in rodoljube po deželi, naj povsod in vselej odločno zahtevajo Blovensko uradovanje in dopise na slovenskih tiskovinah. Kjer bi se sodniki upirali, naj blagovolijo to nemudoma naznaniti po časnikih, da se bo stvar na merodajnem mestu zvedela. Naj se nobeden ne izgovarja, ,,da se neče prepirati", ali „da se neče zameriti", s tako po pustljivostjo se dela naši uarodstnosti velika škoda. Kajti slovensko uradovanje se bo uvedlo lo potem, ako ga sauii praktično zahtevamo. Čo tega ne storimo, speljali ga bomo res ad absurdum, ker se bo kot nepotrebno izkazalo.
(Konscheg Sani) je na Dunaji že odslužil pri „Pres.ie" iu se zopet povrnil v Ljubljano ter bo prevzel vnovič vredovanja ,,Laib. Wo ehenblatta". Ta list .licer pravi, da bode Konecheg po dogovoru z vredništvom dunaj skega lista na spomlad vstopil pri tem listu, a nam ae dozdeva, da je njegovo službovanje na Dunaji dovršeno. Dunaj je velik in posto-pačev je tam tako obiluo, da , Presse" gotovo ne bode prišla v zadrego, ako bode potrebovala raznašalcev za svoj list. Za kaj druzega pa b;, kakor smo že unidan rekli, g. Konschegn pač ne mogla rabiti.
Razne reči.
— Vabilo k besedi, katero priredi tu kajšnja čitalnica dnč 4. decembra t. 1. v spomin rojstvenega dneva slavnega pesnika Dra. Franca Preširna. Vspored. 1. „Erzherzog Jo-hann-Marsch" od Frica Wagner-ja. 2. Slavjanska ouvertura od Titl-a. 3. Mašek: „Strunam", besede Preširnove, zbor. 4. Slavnostni govor.
Potpouri „Martha" od Flotovv a. 6. K. Mašek: „Pri zibeli", zbor. 7. „I)eklamacija". 8. J. Vošak „Slovan", zbor. 9. „Potpourri ■ilnvjauskih pesen od A. Siiickl-a. Začetek točno ob 8 uri zvečer. Ob jednem so p. n. udom naznanja, da bodo vsako nedeljo in praznik „jour fix". Začetek vsakokrat ob "„8 uri zvečer. Na obilno vdeležitev vabi
odbor.
V Ptuji, dne 15. novembra 1881.
—	I z B1 o k se nam piše : V četrtek 17. nov. ob '/„12. zjutraj se je vnel hlev V Novi vasi na Blokah v sredi vasi in o pol uri je bilo 5 poprej trdnih posestnikov ob Bvoje imetje. Zavarovani so le za majhne zneske, škode je pa čez 12.000. Kdor zdaj pogori 2krat pogori to tedaj velike reve in usmiljenja, vredni. Ko bi ljudje ne bili hitro pomagali in bi hila pihala nasprotna sapa, ktera je tukaj zmiroin velika , bi bila šla vsa vas 32 štev. Zgoreli bi bile 4 velike štacune in leBni ma-gazini in bi bila vas fara, cerkev in farovž v nevarodsti. Bog uas vari pred šibo ognja.
—	Zabavnika ,,Deut.seber Haus-schatz" prišel je na svitlo 2. anopič 1. 1882, ki obsega: Margaretha von Fiandern. Ilisto-riseher Roman vou Adolf Schirmer (Fortse-tzung). — Bilder aus Oesterreich. I. Meran und seine Umgebung in Tiroi. Von Dr. G. Haas (Schluss). — Eine heillose Confusion. Humoreske von Adolf Schirmer (Fortsetzung.)
—	Reise-Abendteuer iu Kurdistan. Vou Kari May (Fortsetzung,). — Berliuer Chronik. Vou Dr. X. — Die Cuoperativbt vvegung in England. Von Dr. Adolf Heine. — Zwei chriatlicbe Kun-atler aus den Alpen. I. Gebhard Flatz.' II. Georg Mader. — W ener Chronik. Von Franz Taschner. — Der Bergsturz von Elm in der Schweiz. — Ilendrick Conscience. — Allerlei.
—	Podobe pa so: , Ilat ihn schonl' Gemalt vou Ilugo Eugel. — Schlo ser und Burgen aus der Umgebung von Merau. Von R. Piitt-ner. — Der erste Rt hbock. Gemalt von Adolf Aberle. — Gebhard Flatz. — Der Bergsturz von Elm im Schvveizer-Kanton Glarus am 11. September 1881. Gezeichnet von J Weber. — Gluckwunsch am NameustaKe der Braut. Gemalt von Mtyer von Bremen. — Georg Mader.
—	Hendr ck Consc;ence.
Tržno cono v LJubljani.
Pšenica hektoliter 9 gld. 10 kr.; — rež 6 gl. 18 kr.; — ječmen 4 gld. 87 kr.; — oves 2 gld. 93 kr.; - ajda 4 gl. 87 kr.; — proso 4 gl. 80 kr.; — koruza 5 gld. 80 kr. , — krompir 100 kilogramov 2 gld 80 kr.; — fižol hektoliter 8 gld. 50 kr. — masla kilogram — gld. 93 kr.; — mast 84 kr.; — špeh frišen 70 kr.; špeh prekajen 74 kr.; jajce po 2 kr. mleka liter 8 kr.; — govedine kilogram 56 kr.; — teletnine 50 kr. ; — svinjsko meso 54 kr. — Sena 100 kilogramov 2 gld. 14 kr. slama 1 gld. 96 kr.
Priporočilo.
Čast. bralce tega listaj opozorujemo na sledečo knjigo, ki je doživela že šesti natis ter je v znanstvenem in dejanskem oziru vsega priporočila vredna:
Katechismus der Baustyle
oder Lehre der archytect,onischen Siyiarten von den iilteaten Zeiten bis auf die Gegenwart vou Dr. Ed. Freyherrn v. Sacken. Mit 103 Abbil-dungen , nebst einer alphabetisch geordneten Erk.iirung der gevvohnlicheu Kunstausdiiicke. Preis mit schonem Etnbaude H. 1*20, per Post 5 kr. mehr.
Knjiga obdeluje prav razumljivo razno stavbene sklade ali načine po ujh posebnostih iu zgodoviui.
Knjiga bode toraj dobro služila vsem dotičnim stanovom, n. pr. zidarjom, mizarjem, kamnosekom itd. Posebno se priporoča čast. duh. predstojnikom, ki morajo navadno več uii menj prenavljati ali na novo zidati cerkve, duh. stanovanja itd.	(3)
Ker je knjižica že nekaj časa priporočena gg. b o g o s I o v c e m v Ljubljanske m s e m o n i š č u, j e njena r a b I j i v o s t ne-dvomljiva.
V zalogi jo ima ter na vse kraje razpošilja kalotlnka bukvama v Ljubljani.
Iid^jat«lj in odgovorni urednik Klllp iladcrlap.
J. Blaznikovi nasledniki v Ljubijaii.