#


W V' V- 'i	.	*\.	HK
Bab.,. in .JS^^^^^Bi^^BJSI^MS«
Piamsko vesMk
p)
mm
december 1987 letÄLXÄVIfl SihanaocD
t
m
Janez Bizjak	Gorski vodniki Vzhodnih Alp	513
Marjan Raztresen	Vrednotenje	514
Pavle Šegula	Manj nesreč zaradi preventive	516
Aleksander Čičerov	Gore odpirajo meje	519
Jožef Nyka	Odprava z največ prvimi	520
Bojan šrot	Trango Tower — stolp brez imena	522
Peter Gillman	Najkrutejša gora	523
	Trije osemtisočaki v 17 dneh	526
Mario Saletto	S čolnom iz zime v poletje	529
Matej Šurc	Iskanje igle v senu	533
Tine Lenarčič	Tradicija, dolga tri četrt stoletja	535
Milan Govekar	Pošta 64204 Triglav	536
Ivanka Korošec	Kraljestvo pod Skuto in Grintovcem	538
ivan Koren	Železničar pod Špičko	540
Helena Tepina	Nočna moč triglavskih vrtov	541
Peter Vovk	Cas za premišljevanje	542
Božo Jordan	Bjelolaslca	543
Tone Škarja	Jalung Kang	544
	Odmevi	550
	Iz planinske literature	555
	Društvene novice	557
	Igrišča 3000	
Slika na naslovni strani: KoCna in Grinlovec	foto: Joco 2nidaršič
Planinski vestnik Izdaja Planinska zveza Slovenije, 61000 Ljubljana, Dvofa-kova ulica 9. p. p. 214, Revija izhaja vsak mesec. Ureja uredniški odbor: Marjan flaztresen (glavni in odgovorni urednik). Tomaž Banovec, Janez Bizjak, Sonja Dolinšek, Zdenko Kodrič, Jože Krajnc. Dragica Manfreda, Jože Poglajen, Nada Praprotnik, Marlen Premšak, Tone Strojin. Tone Skarja, Navenka Vogelnik in Božo Zorko. Predsednik izdajateljsko-založniškega sveta Ante Mahkota. Prispevke pošiljajte na naslov Planinske zveze Slovenija. Rokopisov in slik ne vračamo. Tekoči račun pri SDK 50101 -678-47046. Letna naročnina je 5000 dinarjev in jo lahko naročniki plačajo v dveh obrokih, prvega v februarju, drugega v juniju; za tujino znaša naročnina 30 ameriških dolarjev. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova vselej navedite tudi stari naslov, in sicer a tiskanimi črkami. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto, med letom odpovedi ne moremo sprejemati. Tiska Tiskarna Jože MoškriS v Ljubljani,
ZATON ALI PONOVNI VZPON LEGENDARNEGA POKLICA?
GORSKI VODNIKI VZHODNIH ALP
JANEZ BIZJAK
Povod za pisanje je dala nemška gorni-ška revija Der Bergsteiger, ki je letošnjo osmo številko (avgust 87) posvetila problematiki gorskega vodništva v Alpah. K razmišljanju o domačih razmerah na to temo me je spodbudilo že dolgoletno jalovo dogovarjanje, kako bi z oživljenim gorskim vodništvom tudi pri nas obogatili našo anemično in neinventivno turistično ponudbo.
Časi se spreminjajo in mi z njimi, so rekli že stari Rimljani. Najbrž se noben poklic v dvesto letih ni tako spremenil kot poklic gorskega vodnika. Te splošne ugotovitve veljajo za vse alpske države. Nasledniki lovcev, nadlovcev, divjih lovcev, pastirjev, nosačev, skrivačev, tihotapcev, velikih pionirjev alpinizma, klasičnih alpskih prvo-pristopnikov in legendarnih nadelovalcev zavarovanih poti še danes opravljajo poklic, ki se ga po eni strani drži avreola izbranih in posvečenih, po drugi strani pa jih skomercializirana razprodaja Alp z masovnim vdorom tehnike potiska na obrobje potrebnosti.
Minili so časi, ko so zagoreli vodniki posedali pred vodniškimi pisarnami v Cha-moni>tu ali Zermattu, s pipo v ustih čakati na kliente in se obenem pustiti občudovati in fotografirati. Vodniške pisarne tudi niso več osrednji in najbolj iskani prostor turističnih centrov, ampak so potonile v gneči potovalnih agencij, športnih trgovin, kioskov in kavarnio. Toda beseda gorski vodnik v alpskem prostoru še vedno pomeni nekaj več. Zbuja spoštovanje in zavist obenem, povezana je z večnim gibanjem v naravi, s kraljevanjem po sončnih grebenih in visokih vrhovih. Ob tej besedi ljudje pomislijo na nepozabna in neponovljiva doživetja v gorah, po drugi strani pa ničesar ne vedo o zadnji plati medalje, o intimni človeški podobi vodnika: ne poznajo njegovih strasti, čudi, sanj in zatajevanja. Ne vedo, kaj se, denimo, plete v njegovi glavi, ko mora svoje kliente navezovati v vrsto in jih popeljati na kakšno lahko goro. na kateri je bil več stokrat in mora pri tem potrpežljivo spet
več stotič razlagati in učiti osnovne vozle. Ne slutijo, kaj si vodniki mislijo, ko požirajo slabo voljo ktientov, kadar so ti neizkušeni, izčrpani, ožuljeni. domišljavi in potem ponižani, ker niso prišli do cilja.
ŽE SKORAJ POZABLJENA ROMANTIKA
Kaj je gorski vodnik danes? Poznavalec skrivnih prehodov čez prepadne grebene do najvišjih špikov ali tudi razumevajoč prijatelj, soplezalec in tovariš, ki zmore na vsaki poti pričarati nove razsežnosti doživljanja narave? Drzno speljanih skrivnih prehodov, ki so jih poznali samo vodniki, je v Alpah zmeraj manj. Samo dva primera: po slovitem grebenu Rčchefort v montblanški skupini se vsako poletno jutro potegne dolga vrsta alpinističnih in drugih navez: prečenje je še vedno hvaležna tura velikega formata, par excellence, kot pravijo Francozi. Včasih so vodniki skrbno čuvali ta greben kot svoj raj, v katerega nepoklicani niso znali priti. Drug primer je Burgnerjeva plošča v Velikanovem zobu (Dent du Géant); desetletja je predstavljala ključno mesto za najboljše vodnike iz Wallisa. Dandanes je čeznjo napeta debela fiksna vrv, prehod je postal lažji in varnejši, nekdanji čar Velikanovega zoba pa je obledel. Gorski vodniki že dolgo niso samo domačini pod gorami, kmetje, lovci in divji lovci, ampak je med njimi vedno več mestnih ljudi: Študentje, športni učitelji, akademsko izobraženi poklici, ki iščejo dopolnilno poletno zaposlitev ali pa žele popolnoma spremeniti način svojega življenja. In kar je bilo še pred tridesetimi leti nemogoče in za večino heretično: izpite za gorske vodnike v sosednjih deželah uspešno opravljajo tudi ženske; večidel so to znane alpinistke. Novi časi prinašajo zahtevnejši obseg znanja in sposobnosti. Ce so bili do konca šestdesetih let osnovni pogoji za gorskega vodnika brezhibno znanje plezalne tehnike v skali in ledu, vzorna alpinistična aktivnost, korektno obvladanje reševalne tehnike in prve pomoči, poznavanje
Vesele božične praznike tistim, kijih praznujete, vsem bralcem pa zdravo, zadovoljno in uspešno
novo leto 1988! Uredništvo in uprava
Planinskega vest ni k a
gora in izkušenost, pridobljena z večletno pripravniško dobo, je dandanes ta seznam razširjen z znanjem psihologije, kulture, zgodovine, svetovne geografije, s tekočim obvladanjem tujih jezikov; vodniki morajo imeti organizacijske sposobnosti, biti morajo prodorni in iznajdljivi pri iskanju klientov doma in pri pridobivanju udeležencev za svoje izvenevrop-ske programe trekingov.
SVETOVLJANSKE RAZSEŽNOSTI
Z vodenjem in organizacijo trekingov v Himalajo in druga gorstva sveta (v programih so tudi težki osemtisočaki) so gorski vodniki svojo dejavnost izvlekli iz utesnjenih domačih okvirov in ji dali nadih svetovljanskih dimenzij. Vzporedno s tem premikom se je večala njihova notranja dilema: se specializirati za vodenje pohodnlkov po domačih gorah, stagnirati na ravni monotonega poučevanja za začetnike v številnih gorniških šolah, ali pa ob vsem tem postati še menažer, spiritus agens in profesionalni vodnik na vabljivih in donosnih popotovanjih po svetovnih gorstvih. Na takih potovanjih pa gorski vodnik ni samo vodnik, ampak postaja tudi svetovalec svojim klientom, njihov tovariš in terapevt obenem. Zato mora poznati vsaj malo psihologije, obvladati mora stike med ljudmi, blažiti in preprečevati mora medčloveške spore, ki so vsakdanji pojav na odpravah po tujih gorah. V programih za šoianje gorskih vodnikov zavzema psihologija enakovreden delež ob plezalni in reševalni tehniki. Kako je s temi programi pri nas, ne vem. Pred dvaindvajsetimi leti sem imel možnost pobliže spoznati način šolanja gorskih vodnikov v Avstriji. Po dvomesečnem gostovanju v visokogorski šoli so vsem inštruktorjem (prišli smo z vseh koncev Evrope) omogočili še vodniški tečaj. Vsaj polovico tečajnega časa smo porabili za predavanja o psihologiji in občutljivih medčloveških odnosih. Zaradi poudarjanja teoretskega znanja so gorski vodniki v Vzhodnih Alpah znani kot dobri poznavalci teorije, vodnikom v Zahodnih Alpah pa pripisujejo boljšo praktično izkušenost ob istočasnem pomanjkanju teoretskega znanja. Za vodnike iz Chamonlxa ali Zermatta so svoj-čas zlobno pripominjali, da vlačijo svoje kliente kot otepe slame, jih priganjajo in preklinjajo, zato so reveži zmedeni, izčrpani in od ture nimajo ničesar. Ne nazadnje moram omeniti, da postajajo gorski vodniki v Alpah pomembni nosilci nove zavesti o varovanju narave in okolja. Sami poudarjajo, da hočejo biti svojim varovancem zgled na terenu, zato jih informirajo, usmerjajo in izobražujejo. Zasuk v ekološko ozaveščenost je nedvomno izjemno pomemben v vodniški dejavnosti. Ne smemo pozabiti, da so cele generacije
alpskih gorskih vodnikov živele pod geslom: klient je kralj, njegova želja je moj ukaz. To je hkrati pomenilo podrejenost vodnika vsem muham petičnih klientov, vdano prenašanje njihove sebičnosti in oholosti. Danes take servilne podrejenosti ne poznajo več.
Se zmeraj pa velja železna lestvica, po kateri mora vodnik skozi življenje: najprej nosač in dolgoletna pripravniška doba; vrh piramide doseže, ko postane {z izpitom) pravi gorski vodnik in smučarski inštruktor, večkrat tudi učitelj v gorniški šoli. Po petdesetem letu lahko vodnik računa, da bo postal oskrbnik kakšne planinske koče, ki je navadno toliko bolj znana in obiskana, kolikor bolj znanega oskrbnika ima.
Tiha želja vsakega mladega vodnika je ustanoviti oziroma organizirati lastno gorniško šolo. Zeljo uspejo uresničiti najbolj znani in najbolj sposobni.
alpske visokogorske šole
O alpskih visokogorskih šolah naj dodam tole: vsaka alpska država ima svojo nacionalno visokogorsko šolo. Poleg teh osrednjih, nad katerimi imajo roko gor-niška združenja posameznih držav, lahko v vsakem pomembnejšem alpskem kraju najdete privatne gorniške šole, ki jih vodijo gorski vodniki. Posamezne nacionalne Šole se razlikujejo po programih in po zahtevnosti tur in tečajev. Gorniške in
namesto tomentarjja VREDNOTENJE _
Vsakemu uredniku je nadvse težko sporočiti svojim bralcem novico, da se bo podražil »njegov« časopis. To vest mora napisati z izbranimi besedam/, ki naj bi prepričale bralca, da je kljub višji ceni še vedno vredno brati ra časopis ali revijo, ker da bo prav zaradi višje cene bistveno boljša, pestrejša in zanimivejša. Kljub orokovi-čenemu koketiranju z bralci pa urednik natančno ve, da se ljudje med branjem njegovega pojasnjevanja jezijo nanj, kot da bi si on izmislil novo ceno, kot da bi on osebno imel kaj od povišane naročnine — kot se on sam jezi na svoje kolege — urednike drugih časopisov in revij, na katere je naročen, ki mu z nekoliko drugačnimi besedami sporočajo enako novico. Z novim letom se bo naročnina na Planinski vestnik spet podražila. Prav
visokogorske šole so sestavni del turistične ponudbe v Alpah. Vsak kraj, ki hoče v alpskem turizmu kaj pomeniti, mora imeti takšno šolo. Kakšne so te šole in komu so namenjene? Turistom, ki o gorah ne vedo ničesar ali zelo malo. Z vseh koncev sveta prihajajo v te šole popolni začetniki. V enotedenskih ali desetdnevnih tečajih (navadno so razprodani za ceio sezono) jih nauče hoditi v hribe, uporabljati osnovno opremo (čevlje, dereze, cepin, vrv) in jih zadnje dni vodijo po gorah, kamor bi sicer sami nikoli ne Šli. Pri nas takih šol (še) nimamo. Beremo pa veliko praznih besed o kompleksni turistični ponudbi, o novih programih itd,, potem pa ne zmoremo pokazati ničesar svojega, zato naše tuje turiste množično prevažamo na izlet v Benetke. Najmanj petindvajset let je že, ko smo začeli razmišljati o lastni nacionalni šoli alpinizma in gorništva. V tedanjih Časih evforlje amaterizma in množičnosti take misli niso dobile podpore. Profesionalk zem in gorništvo pri nas nikoli nista šla skupaj. Z leti so se zagnani ljudje utrudili in postarali. Prišle so nove generacije alpinistov, posamezni izjemni alpinistični in ekspedicijski uspehi so nas postavili v svetovni vrh. Postavili smo svojo vodniško šolo v Nepalu, doma pa je ne znamo (ali nočemo). Niti ene osrednje, kaj šele, da bi bile gorniške šole in vodniške pisarne, recimo, v Mojstrani, Kranjski gori,
Bohinju, Bovcu, Solčavi ali na Jezerskem — povsod, kjer se turisti od dolgega časa nimajo kam dati in brezciljno vegetirajo od enega kosila do drugega. Po drugi strani pa je vsem samoumevno, da v obmorskih krajih nastajajo šole potapljanja, surfanja, tečaji tenisa ...
NEZANIMIVO GORSKO VODNlSTVO?
Kako je z gorskimi vodniki pri nas doma? Da ne bo kdo očital, da se nepoklican vtikam v posvečene zadeve, je nujno, da o viziji in perspektivah našega gorskega vodnlštva spregovore vodniki sami. Ne prištevam se k tistim, ki so že dolga leta prepričani, da poklic gorskega vodnika pri nas nima nobenih možnosti, se ne splača, da tudi ni nobenih družbenih potreb, da bi imeli takšne poklice. Res je, da naše Alpe nimajo štiritisočakov Zahodnih Alp, kjer je gorsko vodništvo še vedno ugledna, donosna, častna in odgovorna poklicna dejavnost. Toda denarno uspešne gorske vodnike imajo še vedno tudi v Vzhodnih Alpah: v Dolomitih, Visokih Turah, pod Dachsteinom, torej v sosednjih gorah, ki niso dosti višje od Julijskih Alp. Nikoli ne smemo pozabiti, da je bilo nekdaj naše gorsko vodništvo enakovredno in enako spoštovano kot drugod v Alpah. Z desetletja dolgim prigovarjanjem, kako se pri nas nič ne splača, so začeli vodniki sami verjeti, da se nič ne splača. Danes je tako, da po na-
nenavadno bi bilo, če se ne bi. Že septembra so se bistveno podražili tiskarski stroški, nobenega dvoma ni, da se bodo kmalu spet, iz tovarne papirja pa pripeljejo skoraj vsako novo pošiljko po novi (seveda višji) ceni. Ker nihče ne more niti slutiti, kolikšna bo v Jugoslaviji leta 1988 inflacija, si skoraj nihče ne upa dolgoročno zagotoviti cene za svoj izdelek. Tako so se tudi organi Planinske zveze odločili, naj bo naročnina na Planinski vestni k za prvo polletje prihodnjega leta 7000 dinarjev, kar pomeni, da bo stala vsaka številka nekaj več kot 1150 dinarjev.
Ko te dni premišljujemo o tej ceni, se nam zdi grozno visoka — kot se nam je lansko pomlad zdel nedosegljivo visok poletni dnevni penzion na našem morju za 5000 dinarjev. Toda čimbolj se je po(ei/e odmikalo, tembolj se nam je ta cena zdela normalna — In konec avgusta se ji ni nihče več čudil. Prav tako se nam je letošnjo pomlad zdela pretirano visoka cena za steklenico pivo v katerikoli planinski koči okrog Triglava, ki jo je bilo treba plačati, proti koncu
poletne sezone pa se tej ceni Že ni skoraj nihče več čudil. Inflacija je zdaj pri nas 180- ali 190-odstotna, nekateri pravijo, da že presega 200 odstotkov. To pomeni, da bi morala biti po tej logiki letna naročnina za Planinski vestni k prihodnje leto kakšnih 15 000 dinarjev — ko bomo imeli plače kdo ve kakšne. Ker inflacijske stopnje za prihodnje leto seveda nihče ne pozna, se je kar realno pogovarjati o polletni naročnini. Zdaj, konec leta 1987, se nam zdi ta številka ogromna; vprašanje je, kako bomo gledali nanjo Čez pol leta. Vsekakor na začeifiu prihodnje planinske poletne sezone v kočah okrog Triglava z denarjem, ki ga bosta odšteli za eno številko Planinskega vestnika, ne boste mogli kupiti steklenice piva. Morda premislile o tem, ko bos te zaradi novice o dražji naročnini slabe volje, in tudi zaradi tega ne napišite takoj upravi pisma, da se odpovedujete staremu prijatelju. Na koncu koncev človek ne živi samo od kruha in vode — In na koncu koncev ne moreš prodati prijatelja za steklenico piva.	Marjan Raztresen
Ših gorah vodijo tuje turiste tuji vodniki. Dovolj je prelistati nekaj tujih katalogov, da je človeku hitro jasno, kako dobro so vodniki zunaj organizirani in kako lepe devize vsako leto poberejo v naših hribih. Preprosto ne verjamem, da pri nas ta poklic nima prihodnosti, vsaj v obliki popoldanske obrti v poletni sezoni. Poglejmo nekaj možnosti!
—	Vodenje po brezpotjih in po neznanih predelih naših Alp. Pogoj za atraktivnost takih krajev je, da jih očuvamo pred nadaljnjo gradnjo poti, koč in pred markiranjem obstoječih steza. Dražljivost brezpotij in neobljudenih predelov, izjemna flora, neokrnjena divjina, vrednote torej, ki jih v Evropi srečamo le še redkokje.
—	Jamarstvo In organizirano vodenje po notranjem labirintu našega visokogorja. Naravnih posebnosti naših Alp sploh ne znamo izkoristiti in prodajati.
—	Popolnoma smo pozabili na včdenje po gorskih brezpotjih zunaj Slovenije: Ve-lebit, Durmitor. Prokletlje, Eksotika južne Evrope še ni zašla v naše turistične programe za tuje (in domače) goste.
VODNIKI SAMO Z ZNAČKAMI _
Še nekaj. Znotraj PZS bomo vsekakor morali razčistiti nekatera trenja in zamere, ki nastajajo ob za naše razmere
izredno razvejani vodniški nomenklaturi — medtem ko hkrati pravega gorskega vodništva nimamo. Mladinska komisija ima mfadinske vodnike, KVtZ ima planinske vodnike, gorski vodniki (redki, kolikor jih je še) pa se navezujejo na KA oziroma na KOTG. če nič drugega, bo potrebno enkrat javno in brez zamere ovrednotiti delo, pristojnosti, sposobnosti in predvsem odgovornosti enih in drugih vodnikov, jih postaviti na pravo mesto. Boljša organiziranost enih ne sme sprožiti zavisti in razvrednotenja pri drugih, ampak mora dati spodbudo za odločnejši in kvalitetnejši nastop. Značka ene vrste, recimo, še ne pomeni menice za vsakršno vodniško aktivnost. Osebno poznam nekaj planinskih vodnikov, ki jim je preprosto stopilo v glavo, da imajo značko, na kateri piše vodnik, o gorah in vodenju pa vedo zeio malo. Mučne so situacije, kakršnim sem bil priča v Visokih Turah In ceio na Mont Blancu, ko nekateri, ki so se šli vodnike, niso vedeli kaj početi z vrvjo, niso znali vozlov In so svoje naivne varovance vezali v čudno skrotovi-čena skrpucala, ko so v tedu šele študirali, kako se vežejo dereze; taki nam niso v čast.
Tudi zaradi takih stranpoti je potrebno narediti red.
ZtMA IN PLAZOVI V SLOVENIJI V SEZONI 1986 1987
MANJ NESREČ ZARADI PREVENTIVE
pavle segula
Zima 1986 1987 je bila dolga, vendar brez izjemno nizkih temperatur. Značilna so bila dolga obdobja s temperaturami pod 0" C v dolinah, zaradi česar so bili daljši čas zaledeneli tudi večji vodni tokovi, tako Sora, Kokra, ponekod tudi Sava, vse to v času od konca decembra do sredine februarja.
Okrog 11. januarja je nebo nasulo veliko novega snega. Ta v višjih legah sploh ni povzročil težav, saj so ga tam ljudje vajeni.
V	dolinah pa je nastala prava zmeda; lahko rečemo, da smo bili med 11. in 18. januarjem po mestih prav paraiizirani: zastajal je promet, bile so težave s strešnimi ogrodji, ki niso oblikovana in grajena za večje količine snega. Bilo je mnogo omrz-lln, celo smrtnih primerov zaradi podhladitev. Suh, zrnat sneg je zasipal ceste, ogrožal ljudi na poti v službo. Zasute so bile tudi zgradbe, ponovno železnica. Pokazalo se je dokaj novih plazin.
V	splošnih ukrepih se je zelo izkazala G RS, katere člani so evakuirali bolne in
516 preminule. V zametenih in težko doseg-
ljivih naseljih so oskrbovali starejše ljudi s hrano. Minerji snežnih plazov so ukrepali na območju Koroške. Tržiča, Škofje Loke, na račun so prišli tudi na kaninskih žičnicah in še kje.
V gorah je trajen mraz povzročil, da sneg ni kopnel; rahla vgrezajoča se snežna odeja ni dopuščala večje alpinistične dejavnosti, Prve težave zaradi plazov smo v gorskem svetu zabeležili šele po 19. marcu. Zmrzal je med drugim temeljito zrahljala kamenino. Posledice smo čutili še po začetku poletne gorniške sezone: v julij segajoča nevarna snežišča so bila vzrok nekaterim nevarnim zdrsom, nestabilna kamenina pa nesrečam alpinistov. Kar nekaj jih je omahnilo v smrt zaradi od-krušenih oprimkov in podora lusk. Podkomisija za plazove GRS je vestno spremljala dogajanje in zabeležila vsega osem zasutij v plazovih oziroma nesreč, ki jim je bil vzrok gibajoči se led in sneg.
Dne 11. 1. 1987 se je vračala s Komne 14-giava skupina turistov, planincev in smučarjev. Globok, nov sneg še ni bil uležan. Pod lovsko kočico je skupina sprožila kakih 50 metrov širok krajši plaz.
Ta je deloma zajel dva, bolj ali manj v celoti pa devet članov skupine. Nezasuti so brez težav našli pogrešane in jih v 15 minutah spravili na varno. Snega so za ta dan imeli prek glave, zato so se umaknili nazaj na Komno, naslednji dan pa varno sestopili v dolino. Dne 13. 1. 1987 se je več smučarjev, domačinov, podalo na smučišča nad Kranjsko goro. Privoščiti so si želeli smučanje v nedotaknjenem, suhem, globokem snegu.
Okrog 11. ure so trije izmed njih nad nekdanjo «družinsko progo» sprožili mehko kložo, ki jih je nosila 20 do 40 m globoko prek raznih zaprek in skoznje. Dobili so številne praske, udarce na glavo, tilnik, hrbtenico in kolena. Ob pomoči tovarišev so se z lastnimi močmi vrnili na varno v dolino in dali opravka tudi tamošnjemu zdravniku.
Dne 13. 1. 1987 je domačinka iz Hotovelj-ske grape odšla po mleko k sosedu. Cesto med Poljanami in Vinharji so tiste dni pridno zasipavali plaziči s pobočij nad cesto; tako je eden od teh zajel in pahnil tudi njo proti potoku Hotavlji. Iz plazo-vine si je pomagala kar sama in se zatekla k najbližjemu sosedu, nepoškodovana, četudi dokaj zmedena in nebogljena.
Dne 14. 1, 1987 pozno zvečer, ob 22.10, je na odseku Vilhelmina, stare in opuščene ceste med Zagorjem in Čolniščami, plaz zasul avtomobil z dvema potnikoma. Rešila sta se sama, avto pa so jima pomagali odkopatl pripadniki CZ, ki so bili tiste dni vsepovsod na preži. Dne 27. 1. 1987 je osip ledu s strehe na Miklošičevi cesti v Ljubljani ubil mimoidočega. Dogodek sodi v naš pregled; četudi ne gre za plaz v pravem pomenu besede, je škodo povzročila gibajoča se gmota iedu, kar pri nas niti ni tako redek primer.
Dne 20. 3. 1987 je v Sloveniji vsepovsod na debelo snežilo. Padal je v glavnem zrnat sneg in babje pšeno; v višjih legah
se ga je naletelo do konca tedna skoraj meter na debelo. Delavci žičnic na Kobil so tega dne pričeti teptati snežno odejo, pri Čemer sta dva teptalca kakih 200 metrov nad seboj sprožila mehko kložo. Enega od ratrakov z dvema članoma posadke je odneslo le dobrih 10 metrov po strmini; drugi ratrak s strojnikom je romal v plazu vsaj 80 metrov globoko. Stroj je bil povsem zasut in poškodovan. Delavci so se rešili sami, reševanje strojev je potekalo ob pomoči gorskih reševalcev Iz Bohinja. Dne 20. 3. 1987 je ob poskusih, da utro pot na Triglav za člane štefete, plaz zajel in od vstopa poletne poti s Kredarice potisnil troje članov mojstranške GRS. Posledic ni bilo, huje bi bilo, če bi jih neslo v Veliko snežno konto. Dne 20. 3. 1967 se je po neuspelem poskusu priti na Kredarico vračala od stare lovske koče v Krmo večja skupina mladih ljudi iz Zaječarja. Kljub popolni neizkušenosti so imeli srečo in so ušli številnim plazovom, ki so se ta dan rušili vsepovsod, na Pleši pa jih je presenetil mešan, pol tekoč, pol prsni plaz, ki je bolj ali manj zasul sedem oseb. Medtem ko si je šesterica lahko pomagala sama, je bila sedmemu potrebna pomoč, saj mu je nezgoda povzročila Izpah kolka. Tovariši so mu pomagali do Zgornje Krme, kjer so ga v nadaljnjo oskrbo prevzeli reševalci iz Mojstrane.
V povzetku nam dogajanje pokaže razpredelnica 1, iz katere sledi zlasti dvoje;
1,	Največ ljudi so plazovi zajeli na poti v hribovitem svetu, kjer so bili peš po opravkih.
2.	Največ zasutih si je pomagalo samo, opazen je tudi delež medsebojne pomoči. Kakor vselej pregled tudi letos skoraj gotovo ni popoln; zabeležimo pač tisto, kar nam uspe zvedeti. Upamo, da se bo javnost sčasoma zavedla pomena analize nesreč, saj edino tako lahko pridemo do podatkov in izkušenj, ki nam bodo pomagali izboljšati varstvo pred plazovi.
Preglednica 1
Prizadeti, zasuti		Posledice		Reševanje		
						
	M	P	Z	SP	MP	GfiS
Gorniki, peš		1	24	15	9	_
Gorniki, s smučmi	_	—	—	—	__	—
Smučarji, na progi	_	3	3	3	—	—
Smučarji, zunaj proge	_	—	—	—		—
Na poteh, cestah	_	—	3	3	—	.—.
V zgradbah	__	—	—	—	—	—
Drugi	1	—	4	3	—	1
Skupaj	1	4	34	24	9	1
	Gorniki		Smučarji							
	sz	■Ö	D ON							> o m o.
Država	Î	£	□	O)		!o				S
	i	10	a	S	«5 tu	S		•o aj	i:	iS C
	rt	o	cü	«	m	N*	3	si v	> C	1
		m	M	z	Z	>	□	Z	2	_J
Anglija	_„	2						4	2	?
Avstrija	17	1	12	—	—	-	1	45	31	244
Bolgarija	—	—	—	—	—	■ -	-	1	—	31
ČSSR	1							2	1	14
Francija	13	—	7	—	—	-	-	32	20	144
Italija										
z J. Tirolsko	10	—	6	—	—	-	-	10	16	24
Jugoslavija	—	—	—	—	—	-	1	8	1	30
Liechtenstein										8
Norveška	1	2	1	—	—	1	2	1	7	93
Poljska	—	—	1	—	—	-	3	5	4	14
Španija	—	—	1	—	-	-	—	3	1	5
Švica	6	—	8	1	—	-		11	15	300
ZDA	2	2	9	—	—	-	3	50	16	40
ZRN	3	■—	--	----	—	-	'—	9	3	45
SKUPAJ	53	7	45	1	_	1	10	181	117	992
ODSTOTKOV	45	6	39	1	—	1	8	—	100	
Preglednica 2
Tako pri nas doma. In kako je bilo po svetu?
Zares točni podatki so v preglednici 2, kjer navajam letni pregled za hidrološko leto od 1. 10. 1986 do 30. 9. 1987. Iz razlogov, ki 5e niso povsem jasni, je bila letošnja žetev smrti zaradi plazov raz-
Ugodna bilanca
Ogledni švicarski časnik »Neue ZUrcher Zeltung« poroča v številki i dne 2. oktobra letos, da |e v »lavinskem letu« 1986 87, se pravi od lanskega do letošn|ega septembra, v Švici 15 ljudi Izgubilo življenja pod snežnimi masami. To število fe znatno pod dolgoletnim povprečjem, ki znaša 27 mrtvih pod snežnimi plazovi. To Izredno ugodno bilanco, ki Je najnižja v več kot desetih letih, Je mogoče pripisati stabilnim snežnim razmeram v minuli kratki zimi in slabemu vremenu v dneh, ki so bil) kritični za snežne plazove. To Je sporočil Inilltut za raziskovanje snega In snežnih plazov na VVlessfluhJochu pri Da-vosu. Manj ljudi kot v minulem lavinskem letu se je ponesrečilo pozimi 197374, ko je med proženjem plazov Izgubilo življenje 14 ljudi. Leto dni pozneje Je bilo v Švici 16 mrtvih pod snežnimi plazovi. Pozimi 1985/86 Je — nasprotno — umrlo pod plazovi 34 ljudi. Vendar Je bilo lo daleč pod strašno bilanco leto dni prej, ko so snežni plazovi zajeli 55 ljudi in Jih usmrtili.
meroma majhna, skoro za polovico manjša kot v sezoni 1985,1986 oziroma 87 mrtvih manj kot v zimi 1986/1987. Morda je kaj pomagala tudi preventiva. Omeniti pa veija še neuradne podatke o nesrečah v Kavkazu in na severovzhodu Sovjetske zveze. V časopisih smo čitali, da naj bi bilo tamkaj januarja mrtvih okoli 70 oseb, ki so jih pobrali plazovi, ki so v Gruziji tudi sicer povzročili dosti materialne škode.
V sezoni 1986/1987 je Komisija za plazove zaključila 25, leto svoje dejavnosti. S tem ni rečeno, da te dejavnosti poprej v slovenski GRS ni bilo, saj je hkrati Odsek za lavinske pse zabeleži! 35 let svojega plodnega dela. Res pa je, da je z vključitvijo v podkomisijo za plazove IKAR naša GRS ubrala dokaj novo pot in — sicer nujno — pretežno reševalno dejavnost zelo uspešno in prizadevno oplemenitila še s preventivo. O tem bi lahko povedali kaj več ob drugi priložnosti; morda je največji dosežek v ozaveščanju in vzgoji. Lepo znanje o snegu In plazovih ima dandanes že na stotine tjudi v Sloveniji. Lahko ga s pridom uporabljamo gorniki in smučarji v domačih In tujih gorah, v širšem obsegu pa za varstvo nasploh. Večje splošno znanje pa je tudi nujni pogoj za dvig kakovosti.
mh^MM^^MM^HMI^^^^^H^^^^^^^^^^^^^HPLANINSKI VESTNIK
PARTNERJI PRI ODLOČITVAH 0 POSEGIH V GORSKI SVET
GORE ODPIRAJO MEJE
ALEKSANDER ClČEROV
Tolmeč (Tolmezzo), mestece v vznožju slikovitih Karnijskih Alp, je bilo gostitelj 23. srečanja Julijskih Alp, ki ga je pripravil Odsek Italijanskega planinskega društva iz Tolmeča {II Club Alpino tta-llano-Sezione di Tolmezzo) 10. in 11. oktobra letos. Srečanja so se udeležili predstavniki planinskih društev iz Koroške, Štajerske, Slovenije In Furlanije-Julijske krajine. Žal jo je vreme gostiteljem in udeležencem srečanja tako zagodlo, da ni bilo mogoče opraviti predvidenega vzpona v Pezarinske Dolomite, dež pa je preprečil, da bi si še bolje ogledali mesto Tolmeč, ki je bilo znano že okoli leta 1000. Obisk mestnega muzeja »Michelle Gortani« nam je v dobršni meri potešil naša zanimanja za zgodovino kraja, za etnografske zanimivosti in ljudsko izročilo.
Letos je bila osrednja tema srečanja varstvo gorskega sveta. Osnovna razmišljanja je prispeval profesor videmske in tržaške Univerze Gualtiero Simonetti, ki se je zavzel predvsem za to, da — kot je dejal — «upravljanje gorskega sveta ne more biti več stvar dolincev, ampak gor-janov, posebno če govorimo o varstvu in zaščiti gora«. Ta ideja se je potem ves čas ponavljala v bolj ali manj izvirnih oblikah. Pri tem so razpravtjalci opozarjali tudi na pomembno vlogo planinskih društev. Potrebno je uskladiti različne zakonodaje in — kot se je slikovito izrazil predstavnik Koroške — »zaščititi gore pred človekom«. Profesor Simonetti je šel celo tako daleč, da je predlagal, da bi planinska društva kar kupila posamezna gorska območja in jih tako zaščitila pred človekom. Precej opozoril je bilo namenjenih tudi številnim posegom v gorsko naravo, tako v zvezi z gradnjo gorskih ali gozdnih poti, propadanju gozdov, hrupu v gorah, novogradnjam bivakov, žičnic {zimski turizem), poti, v tem okviru tudi poti, ki povezujejo Koroško, štajersko, Furlanijo-Julijsko krajino in Slovenijo, ki jim ne bi smeli več dodajati novih, omejitvi hitrosti na cestah, ki vodijo v gorski svet in iz njega, spremembam miselnosti in podobno. Omeniti velja tudi pobudo o novih regionalnih parkih, kot bi bili, recimo, Karnijski regionalni park ali morda Karavanški regionalni park (vendar pa ne narodni — nacionalni park). Čeprav na srečanjih planincev politika stoji v kotu, si avstrijska delegacija ni mogla kaj, da ne bi opozorita tudi na težave, ki nastajajo na meji med Jugosla-
vijo in Italijo na področju gorskega turizma. Zakaj je bito mogoče skleniti sporazum z Avstrijo o planinskem turizmu in olajšati gibanje planincem, tega pa ni mogoče storiti na meji z Italijo? Precej so govorili o turizmu v gorskem okolju, ki mora biti lepo, privlačno, čisto in primerno opremljeno. Izdelati je potrebno »vedenjske kodekse«, ki bodo uravnavali obnašanje ljudi v gorah, so se zavzemati nekateri razpravljalci. Prispevek delegacije PZS k razpravi o osnovni temi bi lahko ocenil kot konkreten in usmerjajoč. Vodja delegacije dr. Tone Strojin je poudaril, da onesnaževanje okolja ne pozna meja, zato bi kazalo poenotiti tudi temeljna merila in standarde za ohranitev tega nam planincem tako dragega območja naših dejavnosti. Pri tem kaže storiti vse, da bi dosegli čim višjo raven zaščite gorskega sveta, vendar do tega ne vodi poenotenje posameznih zakonodaj, saj je treba pri tem upoštevati različna zgodovinska, kulturna, gospodarska In tudi druga izhodišča, ki sama vodijo v različnost po pokrajinah, deželah ali republikah.
Opozorjeno je bilo tudi na izkušnje, ki jih je Slovenija pridobila z uresničevanjem zakona o TNP, o ustavnih izhodiščih za zdravo okolje, o vlogi Planinske zveze Slovenije in planinskih društev v zvezi s posegi v gorsko naravo, o vlogi društev za varstvo okolja in ne nazadnje tudi o spreminjanju človeške zavesti v razmerju do gora. Omenjen je bil tudi »Slovenski gorski svet« kot dokument, ki naj bi v prihodnje usmerjal In določal poleg nekaterih drugih odnos ljudi do planinskega okolja. Tudi slovenska delegacija se je zavzela za to, da v gorski svet ne vnašamo več novih objektov, ne gradimo poti in žičnic, skrbno pretehtamo, ali je potrebno zgraditi nove gozdne ceste in podobno. Usposobiti je treba obstoječe objekte in poti, da bodo služIle namenom v razmerah, v katerih živimo, zagotovimo mir in red v gorah, s tem pa se bo njihova privlačnost še povečala. Gostitelj srečanja si je prizadeval skleniti razpravo v obliki končnih sklepov. Žal je po našem mnenju stvari preveč posploševal In pri tem pozabljal (kar je po našem mnenju pomanjkljivost tudi osnovnega referata) na različno stopnjo doseženega varstva gorskega okolja pri posameznih udeležencih. Naj navedemo samo tezo, naj bi planinci postali vzgojitelji vseh, ki iščejo v gorah svoj mir, ali tezo o tem, da je predpisov o varstvu okolja preveč in da ni potrebno sprejemati novih. 519
Na drugi strani pa je bilo slišati od članov delegacij, da pripravljajo ali so pripravili posamezne predpise in pri tem črpali rešitve, ki smo jih zapisali v Sloveniji,
Pozitivna je gotovo misel, da si vsi želimo gorsko okolje zaščititi in ga obvarovati tudi za naslednje generacije. Pri tem je treba upoštevati razmišljanja človeka, ki se je rodil v gorah, živi v gorah in" st v gorah zagotavlja svojo eksistenco. Ne moremo pričakovati, da bomo gore ohranili v prvotnem stanju. Poiskati moramo ravnotežje med gorskim okoljem in človekovimi potrebami. Za posege v gore morajo biti odgovorne tudi planinske organizacije. ki morajo biti pri tem vedno partner pri vseh odločitvah, ki segajo v ta svet. Poti, bivakov, žičnic in cest v gore je dovolj; ohranimo in izboljšajmo te, ki jih imamo. To velja tudi za poti. ki po-
vezujejo gorski svet naših dežel. Gorski turizem naj postane ekološki turizem. Planinci pa naj bodo vedno in povsod vzor obiskovalcem tega območja. Prihodnje leto bo srečanje v Sloveniji. Slovenci predlagamo, da bi bila osrednja tema posvečena etiki in odgovornosti v gorah. Kot organizatorji se moramo na to skrbno pripraviti in izdelati take teze, ki bodo upoštevale tudi razvoj in stanje v sosednjih deželah, sklepi pa bodo potem tudi izvedljivi v praksi. Zvečer smo si udeleženci skupaj s prebivalci Tolmeča ogledali predavanje Kurta Diembergerja z naslovom »Vrhovi in skrivnosti«, ki je bilo posvečeno tragično preminulemu Hermanu Buhlu, ki je za zmeraj ostal na Čogolisi, Doživeto pripovedovanje prijatelja in gornika je naredilo na prisotne velik vtis ter med nami utrdilo misel, da gore odpirajo meje.
TAKO JE, CE JE JERZY KUKUCZKA VODJA
ODPRAVA Z NAJVEČ PRVIMI
JČZEF NYKA
Poročali smo že o velikem alpinističnem podvigu, ki ga je poljski alpinist Jerzy Kukuczka končal sredi letošnjega septembra, ko je priplezal še na vrh zadnje izmed štirinajstih najvišjih gora na svetu, na Sišo Pangmo. Zdaj smo dobili še nekatere podatke o tem plezanju, s katerim se je Kukuczka na tem področju izenačil z južnotirolsklm alpinistom Reinholdom Messnerjem, ki je na zadnjega od vseh štirinajst največjih osemtisočakov prišel lani ob tem času.
Letošnjega avgusta je iz Varšave na Poljskem odpotoval v Katmandu in od tod v Tibet poljski del 14-članske mednarodne alpinistične odprave, ki jo je vodil vrhunski alpinist Jerzy Kukuczka. Odprava je imela namen splezati na Sišo Pangmo, zadnji osemlisočak, ki je še manjkal Ku-kuczki, da bi ime! v svoji zbirki vseh štirinajst. Pred odhodom na pot so se člani odprave dogovorili, da bodo poskusili priti na vrh po ogromnem centralnem žlebu severne stene. Tod so poskusili plezati že člani drugih odprav, vendar smeri niso splezali. Odprava pod Kukuczkovim vodstvom je računala, da bo plezala Štiri tedne.
V poljskem delu odprave je bila tudi Wanda Rutkiewicz, edina še živeča alpi-nistka, ki je bila pred letošnjim poletjem na vrhovih treh osemtisočakov, na Mount Everestu, K 2 in Nanga Parbatu. Šiša Pangma (Xixiabangmafeng, Gosain-520 than, 8046 m, stara višina 8013 m) je drugI
Nova smer na ŠISo Pangmo: Jeny Kukuczka In Artur Hajzer
najnižji osemtlsočak in edini, ki je v celoti na Kitajskem, v pokrajini Tibet. Prvič je nanj stopila človeška noga 2. maja 1964, ko so bili na vrhu člani kitajske alpinistične odprave pod vodstvom Hsu Chinga,
Štirinajstčlanska mednarodna odprava pod Kukuczkovim vodstvom je 22. avgusta letos postavila bazni tabor v vznožju Šiše Pangme v višini 5800 metrov In se lotila
gore s treh smeri, od katerih sta bili dve novi. Že med aklimatizacijo sta Kukuczka in Artur Hajzer spiezala na deviški vrh, visok 7300 metrov severno od šiše Pang-me. Izredno slabo vreme je močno oviralo delo na gori in zelo zavrlo napredovanje, vendar so alpinisti kljub temu postavili štiri višinske tabore na višinah 6400, 6800, 7000 in 7350 metrov.
Sredi septembra se je nebo razjasnilo in lahko se je začel odločilen naskok. Tako sta 18. septembra letos med 17. in 18. uro po lokalnem času Jerzy Kukuczka in Artur Hajzer dosegla vrh, na katerega sta priplezala po do takrat deviškem zahodnem grebenu, dolgi in težavni smeri, ki je bila eden izmed najpomembnejših »problemov« gore, ter sestopila po drugi smeri, tako da je bilo to prvo prečenje tega masiva. Na vrh sta plezala tri dni; startala sta iz drugega višinskega tabora in vseskozi plezala v alpskem slogu. Skoraj hkrati je priplezalo na vrh še pet drugih članov te mednarodne odprave, in sicer po normalni smeri. To so bili Elsa Avila in Carlos Carsolio iz Mehike, Ramiro Navaretta iz Ekvadorja ter Wanda Rutkie-wicz in Ryszard Warecki iz Poljske. Naslednji dan sta prišla na vrh še dva člana odprave, in sicer Alan Hinkes iz Velike Britanije in Steve Untch iz Združenih držav Amerike. Na vrh sta priplezala po novi smeri prek velikega centralnega ozeb-nika v severni steni.
Potem ko je Kukuczka preživel noč v bivaku, se je z vrha odsmuča! v bazni tabor. Dne 24, septembra je odprava zapustila bazni tabor In 29. septembra prispela v Katmandu.
To je bila izredno uspešna odprava s kar neverjetnim številom »naj« In »prvi«. V celoti je bilo kar devet plezalcev na vrhu, med njimi dve ženski. Potegnjeni sta bili dve težavni novi smeri, tretja in četrta na šiši Pangmt. Kukuczka je eden od prvih alpinistov, ki se je smučal z vrha gore v bazni tabor. Elsa Avila je prva Južnoameričanka, ki je priplezala na vrh osemtisočaka, Wanda Rutkiewícz pa je prva ženska, ki je stala na vrhovih štirih osemtisočakov in je tako na sedanjem seznamu osvajalk osemtisoč-metrskih velikanov prva ženska. Največji uspeh pa je vsekakor dosegel Jerzy Kukuczka, ki je v devetih letih tako priplezal na »štirinajst največjih« na svetu ter se po tej kategoriji izenačil z Reinholdom Messnerjem. Vendar je bil Poljakov slog na poti do tega uspeha bistveno drugačen, na višji ravni. Medtem ko je toliko opevani veliki Tirolec dosegel nekatere od teh vrhov po standardnih smereh in ob podpori šerp, je Kukuczka priplezal na vse te gigantske gore — razen na Lotse — po novih smereh ali v zimskem ob-
dobju, njegovi vzponi na Čo Oju, Kang-čendzengo in Annapurno pa so bili sploh prvi zimski vzponi.
»Top lestvica« šesterice osvajalcev najvišja gorä na svetu je zdaj takale: Reinhold Messner (Italija) 14, Jerzy Kukuczka (Poljska) 14, Marcel Rüedi (švica; umrl na Makaluju leta 1986) 10, Erhard Loretan (Švica) 9, Michael Dacher (Zvezna republika Nemčija) 9 in Hans Kammerlander (Italija) 6.
Kamniške Alpe na bavarskem radiu
Vili Borjančič, vodja Informacijskega centra Turistične zveze Jugoslavije v Munchnu, nam Je sporočil naslednje:
Bavarski radio je Imel oktobra letos v okviru svojega rednega ciklusa »Gozd Iri gore« na sporedu oddajo o Kamniških Alpah, ki Jo Je pripravil Kari Lukan.
Po splošni predstavitvi In značilnostih geološke strukture zvedo poslušalci, da so po njenih skainih strminah speljane »Čudovito zavarovane poti«.
V nadaljevanju je avtor podrobno opisa) Mli-narsko sedlo oziroma dostop do njega ter razgrnil »zgodovino odprtja težavnega dostopa do sedla: zasluga zanj pripada kmetu Mlinarju z Jezerskega, ki je v začetku IS. stoletja utrl to smer prek 5DD metrov visoke stene Iz povsem praktičnih razlogov: da si skrajša dolgo celodnevno hojo do svojih ovac, ki so se pasle na pobočjih Grintovca. Avtor nato pripoveduje o prizadevanju profesorja Frischauta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja za označitev te ležavne poti, ki so fl nato — ie precej pozabljeni — pripomogli do slovesa češki planinci po Izgradnji Češke koče leta 1900. Ti so pot na novo markirali ter zavarovali njena nevarna mesta. Vsako leto spomladi so vestno počistili (celo s krtačami), vso navlako, ki Jo je nanesla dolga zima. Mlinarjev podvig, poudarja Kari Lukan, nas opozarja, da Je potrebno mnoga poglavja Iz zgodovine planinstva ustrezno dopolniti, posebej kar zadeva po krivici zamolčane podvige mnogih kmelov-alpinistov. »To nas mora navdati s spoznanjem, da segajo začetki planinstva precel pred Čas v 19. stoletju, ko so mestni gospodje s svojimi vodniki opravljali prve turistične vzpone«.
Oddajo odlikuje dinamičnost pripovedi ter prepričljivost in plastičnost avtorjevih opisov lepot in strmin tega predela Kamniških planin. V lem vidimo dobrodošel prispevek k utrjevanju spoznanja, da je turistična privlačnost Slovenije v konirastnosli in lepoti n|e-nlh pokrajin z vsemi njihovimi specifičnostmi, torej ne zgolj v turističnih centrih.
Ivan Marlelanc
Ris v švicarskih Alpah
Kaže, da je uspela ponovna naselitev risov v švicarskih Alpah. Potem ko so leta 1972 prinesli 15 teh roparskih mačk s čopičastiml ušesi v Juro In osrednjo Švico, so se očitno dobro razmnožile In razširile daleč naokrog, lako da so leta 19B6, 87 iet potem, ko so risi tam izumrli, našteli v Švicarskih Alpah te 100 teh mačk. Letno pokončajo 8000 srn in gamsov, kar pa je le majhen del vse divjadi, ki ilvi v teh predelih.
USPEŠNA ODPRAVA, KI SE JE FINANCIRALA SAMA
TRANGO TOWER - STOLP BREZ IMENA
BOJAN S80T
Najlepša je odprava takrat, ko ti čas že malce zabriše spomin in ostanejo v njem le še lepe stvari, takšne, ki se jih je vredno spominjati. Vse skupaj se zdi, da se je dogajalo nekoč, nekje v davni preteklosti, čeprav je minilo komaj nekaj mesecev.
Morda zaradi tega nikoli nisem pisal dnevnika, ker so v njem dogodki preveč črno-belo naslikani, /az pa rad pestujem spomine, ki so včasih daleč od resničnosti. To me sploh ne moti, saj človek velikokrat zavestno hrani kakšno laž ali privid v sebi. Na tak način je življenje lepše. Ni me strah, da bi kdaj še to pozabil. Ostalo mi bo prijateljstvo, ki je zrastlo na odpravi in za katero verjamem, da je večno.
MUHAST VODOVOD NA PLAŽI
Že nekaj mesecev smo doma. Odšli smo tiho, brez velikega pompa, sredi noči. Vedeli smo, da je vse še v zraku, da je Trango Tower trd oreh. Ko sem ga prvič videl na sliki, me je vrglo. Veselje nad tem, da se je zgodba le začela, je zagrenilo nerazumevanje doma. Skoraj ves denar, potreben za odpravo, smo zbrali sami z višinskim delom, kar je manjkalo, smo primaknili iz lastnega žepa. Postali smo nekaj prošenj za pomoč tistim, za katere smo verjeli, da nam bodo pomagali. Na T KS in 2TK se jim nI zdelo vredno niti odgovoriti. Človek si ne more predstavljati drugega, kot da imajo res ogromno dela in malo denarja.
Kombi, s katerim smo odšli na pot, je dobro prestal vse prašne ceste do Pakistana, Zdaj smo tu, pod goro, zaradi katere smo prišli.
Bazni tabor smo postavili na robu ledenika Dunge, kjer je kar prijeten kraj. Tam je pet manjših šotorov, razpeta ponjava nad kuhinjo in šotor za kozo, vse skupaj pa stoji na mivki. Počutimo se, kot bi kampirali na kakšni plaži. Nekaj metrov stran teče ledeniški potoček — in kar naprej imamo težave z vodo. Najprej je bil to miren, majhen potok, ki pa je čez nekaj dni tako narasel, da nam je načel peščeno plažo, se spremenil v več potočkov in ogrozil našo kuhinjo, Sele z velikimi hidrotehničnimi posegi, kot so kanali, prekopi in jezovi, smo rešili kuhinjo. Čez nekaj dni nas je čakalo že novo presenečenje: potok je presahnil, nekdo je zaprl pipo. V baznem taboru smo takoj razvili nekaj teorij in razlag, zakaj je tako.
Nazadnje smo napadli Slavca, da je pozabil plačati račun za vodo. Zdaj nam bodo odklopili Še elektriko in telefon, smo ugibali. Na dan je prišel tudi predlog, kako bomo vodo dobili nazaj. V naslednjih dneh bi morala priti francoska odprava, Smiljan, ki zna marsikaj popraviti, bo vzel F(f)rancoza in Šel na ledenik pogledat, kaj je narobe ... K sreči je narava sama uredila problem in že popoldne je potoček zopet veselo žuborel.
BIVAK NA PROSTEM
Hodim po ledeniku in škripanje zmrznjenega snega pod nogami se ml zdi presunljivo glasno. Skoraj polnoč je že in okoliške vrhove obliva svetloba lune, da se zdijo lepi kot privid. Tudi v resnici so lepi. Franček hodi nekaj sto metrov pred mano, Slave in Smiljan pa sta že v zasilnem bivaku, ki smo ga uredili pod steno. Na mestu, kjer pot z ledenika zavije pod steno, se preobujeva v višinske čevlje. Počasi se začneva vzpenjati po ogromnem ledenem žlebu, ki spominja na orjaški tobogan. Do jutra bova pod steno. K sreči sta nahrbtnika lahka, saj smo že pred dnevi znosili pod goro vso opremo, potrebno za vzpon. Napeli smo že več kot 900 metrov vrvi, od vrha nas je ločil le še dan plezanja, potem pa nas je za pet dni z gore pregnalo slabo vreme. V mislih preklinjam žleb, ki sem ga že tolikokrat prehodil, da vem za vsako razpoko, čeprav vsak dan potegne kakšen nov plaz ali pa se odlomi serak. S FranČ-kom klepetava kot stare babe na trgu, tako da nama pot hitro mine. Ob svitu sva pod steno. Smiljan se zbudi, Slavcu pa to sploh nI potrebno, ker se zna pogovarjati tudi v spanju. Po skromnem zajtrku se odpraviva naprej. Žemariva po pritrjenih vrveh in po 300 metrih prideva do snežne gredine, kjer smo pred dnevi naredili zasilen bivak: police, skopane v sneg, 5300 metrov visoko, brez kakršnegakoli šotora.
Današnji dan je namenjen počitku, Smiljan in Slave bosta kasneje prišla za nama. Poležavam in poskušam zaspati, a mi uspe le nekakšen polsen. Negotovost jutrišnjega dne je rodila v meni nemir, ki mi ne da spati. Sele z uspavalno tableto se preselim v deželo vil in palčkov. Naslednji dan ob treh zjutraj zabrnl plinski kuhalnik in v tišini, ki je ne moti noben drug šum civilizacije, se mi zdi, kot da bi se kdo vozil z motorjem. Sam pri sebi se nasmehnem tej primerjavi. Zunaj
pa je mraz, tako da imam občutek, da zmrzuje sapa. Ubogi Franček, ki je najbližji kuhinji! Pripadla mu je čast, da skuha zajtrk. V takšnih trenutkih je dobrodošel vsak izgovor, da le lahko ostaneš še pet minut v topli spalni vreči.
SMISEL IN NESMISEL ALPINIZMA
Imam srečo. Po dnevnem razporedu de! je Slave prvi na vrsti za žemarjene, za njim Smiljan, jaz sem tretji, Franček pa zadnji. To pomeni še dobre pol ure poležavanja. Približno ob šestih začnem svoj »šlht«. Hitro se vzpnem po položnem snegu in si malo razgibam premrle ude. Tam, kjer se stena zopet strmo vzpne kvišku, 100 metrov pod vrhom, dohitlm Smfljana. Sključen je v dve gubi in ko ga vprašam, kaj mu je, m! pove, da se ne počuti dobro in da ga strašno zebe. 2e ves čas ga daje zdravje In danes, ko je odločilni dan, mu sreča ni naklonjena. Odpravim se naprej v upanju, da bo Smiljan prišel za mano, toda po kakšnih sto metrih žemar-jenja vidim, da je obrnil. Prijatelj, še danes mi je silno žal! Vem, kako si si želel priti na vrh in koliko stvarem si se odpovedal, da bi uresničil svoje sanje. Ampak takšno je življenje, sestavljeno iz uspehov in porazov, in tega se alpinisti zavedamo morda še bolj kot drugi ljudje. Po približno dveh urah smo na koncu pritrjenih vrvi. Nog, obutih v plezalnike, skoraj ne čutim več. Tudi s Frančkom je podobno, a kljub temu odločno zapleza v deviški svet nad nami. Najprej se mi zdi vse skupaj kot v pravljici. Raztežaj sledi raztežaju in delujemo kot dobro namazan stroj. Okoli poldneva začnejo okoli nas poplesavati posamezne snežinke, a smo sedaj samo še kakšnih 60 metrov pod vrhom in ni je sile, ki bi nam preprečila vzpon na vrh. Ob dveh popoldne smo vsi trije na majhnem, zasneženem sedelcu in od vrha nas loči le še skalnat zob, visok kakšnih deset metrov. Preplezamo še te zadnje metre in se spustimo nazaj na sedelce. Na vrhu smo. V tistem trenutku doživim ves smisel in nesmisel alpinizma hkrati. Koliko časa in denarja smo žrtvovali za to, da stojimo zdaj tu gori! Ne čutim nobenega posebnega veselja; vem, da bo to prišlo za mano. Stojim na vrhu čudovite gore, ampak ne upam si reči, da sem dosegel nekakšen cilj, ker cilj je nekaj, kar pride čisto na koncu. Ko ga dosežeš, je tekme konec. Moje tekme pa še zdaleč nI konec. Zdaj vem, da je vrh tu samo zato, da je enkrat že konec našega garanja in trpljenja, da se vrnemo v normalno življenje — in da se razgledamo naokoli, kam bomo šli jutri. Prestavil! bomo naš cilj v negotovo prihodnost in podaljšali tekmo, ki je eden od smislov našega življenja.
In vprašam se: ali res ni alpinizem nič drugega kot ekshibicija posameznika, namenjena njegovemu samopotrjevanju?
Celjsko odpravo v Karakorum v Pakistanu so sestavljali: Slavko Cankar, vodja, Dušan Glažar, Smiljan Smodiš, Bojan Šrot — vsi člani celjskega AO, Franček Knez, član AO I m po I Slovenska Bistrica, in zdravnik Zvezdan Pirtošek. Po dvajsetih dneh plezanja smo 15. junija 1987 na vrh 6250 metrov visokega Trango Towerja po prvenstveni smeri v severovzhodni steni prišli Slavko Cankar, Franček Knez in Bojan Srot. Ocena smeri IX, Ao, 1250 m.
MEDNARODNA ODPRAVA BO POSKUSILA POZIMI SPLEZAT! NA K 2
NAJKRUTEJŠA GORA
PETER GILLMAN
Noben od visokih vrhov Himalaje in sosednjih pogorij nima srhljivejšega slovesa kot K 2. Druga najvišja gora sveta K 2 je prišla na slab glas lani poleti, ko je tam umrlo 13 plezalcev, ki so hoteli osvojiti vrh. Pet jih je izdihnilo v posebno grozljivih okoliščinah: v taboru, ki so ga bili postavili zelo visoko, jih je zajel vihar, ki je besnel okrog njih ves teden. Med njimi sta bila znamenita Julie Tullis, pri 47 letih v Britaniji najuspešnejša alpinist-ka, in nadarjeni Alan Rouse, ki je ostal v šotoru na gori. Bledlo se mu je in tovariši so ga morali zapustiti. Pričakovali bi, da bo takšna tragedija vzela pogum vsem, ki bi jih mikal K 2. Toda ni tako. Alpinisti jemljejo nesrečo kot nekaj, kar se dogaja drugim ljudem, vneto proučujejo nadrobnosti, povezane z nesrečami, ne glede na to, kakšen nauk jim utegnejo dati. Načrti najnovejše odprave, ki se pripravlja na odhod, se zdijo nenavadno drzni. V odpravi bodo plezalci treh narodnosti in njihov cilj ni nič skromnejšega kot vzpon na K 2 pozimi, ko okrog vrha rjovejo viharji s hitrostjo do 160 kilometrov na uro, temperatura pa se spusti tudi 50 stopinj pod ničlo.
LESKETAJOČA SE KATEDRALA __
Zgodovina zimskega plezanja v Himalaji je kratka In strašljiva. Podobnega poskusa pa doslej še nI bilo. Nekdo ima veliko razlogov za posebno previdnost. To je John Barry, vodja lanske britanske odprave na K 2. Ta Barry, star 42 let, naj bi se zdaj v tako tveganih razmerah znova podal izzivat najnevarnejšo goro na svetu.
Gora, ki znana z Imenom K Z, nosi svoje Ime zaradi tega, ker je druga najvišja Izmed 35 gora v karakorumu, pogorju v zahodni Himalaji. Leta 1856 Jo Je Izmeril britanski geodet polkovnik T. G. Montgomerle. Pet let pozneje Jo Je znova premeril podpolkovnik Henry Godwin-Austen, po katerem )e nekaj časa neuradno nosila ime. Danes je v himalajskem pogor|u navada, da vrhovi dobijo domača Imena. Tako pravijo Everestu tudi čomolungma, kar v tlbetanščlni pomeni »božanska mati sveta«. Toda Za K 2 niso našli sprejemljivega Imena, čeprav se Je ponujala Izbira med nazivi Dapsang, ciring, Cogo Bi in Lanfafahad. Na K 2 so se prvi vzpeli Italijani leta 1954. Vsega skupaj je stopilo na vrh te gore 64 ljudi in 26 Jih Je pri poskusu umrio — med njimi tudi prva Britanca, ki se Jima je pristop posrečil, in sicer Alan Rouse in Julie Tullls.
K 2 je obdarjen s svojsko lepoto. Iznad ledenika se vzpenja kot lesketajoča se katedrala z zaporednimi vrstami stebrov in med njimi posutimi snežišči, ki se na koncu iztekajo v popolno konico. Julie Tullis je menila, da je gora začarana, pravila ji je »gora vseh gora« in ta gora jo je znova in znova vabila k sebi, Barry slabo pojasnjuje svojo odločitev, da gre nazaj na goro. Ko se je lani vrnil domov, se je zaklel, da na K 2 nikoli več ne bo lezel. »Vzpon sem občutil še tri ali štiri mesece,« pravi. »Potem se mi je ponudila priložnost, da se vrnem. Začuti! sem, da nimam izbire.«
Barryjev tovariš v novi odpravi je 37-Ietnl Roger Mear, ki tudi marsikaj ve o klimatskih skrajnostih. Pred dvema letoma je vodil tričlansko odpravo, ki je sledila stopinjam kapitana Scotta čez Antarktiko na Južni tečaj. Na cilj se je prebila po 70 dneh bitke z ostrim mrazom, silovitimi viharji In razbrazdanim terenom, Mear ima diplomo visoke šole lepih umetnosti, poleg tega je nadarjen pisec. Za seboj ima zimski vzpon na zahtevni Cassin ridge na Mount McKinleyu, gori na Alja-524 ski. Preživel je temperaturo minus 60
stopinj, čeprav mu je razgnalo obutev iz plastike, ki naj bi bila odporna proti mrazu. Mear upa, da mu niti K 2 ne bo povzroči! tolikšne groze. »Samo ugibamo lahko in sklepamo iz vsega, kar so doživele odprave v podobnih razmerah, kot so bile na Mount McKinleyu,« pravi. »Tisto, kar nas je doletelo na Antarktiki, je bilo najbrž precej hujše, če upoštevamo temperaturo.«
SODELOVANJE Z USPEŠNIMI POLJAKI
Dejstvo, da Barryja In Meara skupaj s tretjim britanskim alpinistom, 26-letnlm poklicnim vodnikom Mikeom VVcolrldgom, vleče na K 2, ni samo davek neskončnemu človeškemu optimizmu. Precejšen razlog je tudi zaupanje v najbolj spoštovano osebnost svetovnega alpinizma. To je Andrzej Zavvada, poljski alpinist, ki je z 59 leti šest let starejši od Chrisa Bonlng-tona — drugega najstarejšega alpinista, ki se še zmerom loteva najzahtevnejših podvigov. Zavvada ne kaže več kakor 40 let Njegov sloves je tak, da je prav idealen alpinist za pionirski zimski vzpon na K 2. Doslej je bilo kakih 50 zimskih odprav na svetu in osvajale so 14 vrhov nad 8000 metri. Samo 12 teh poskusov se je posrečilo in Zavvada je vodil dva, med njimi tudi prvi zimski vzpon na Everest leta 1980. Njegov drugi uspeh je bil 8201 meter visoki Čo Oju leta 1985 v Nepalu. Vrh vsega je Zavvada vodil tudi prvo zimsko odpravo, ki je kdaj naskočila vrh, višji od 7000 metrov. Bil je to Nošak (7492 metrov) v Hindukušu, že odmaknjenega 1973. leta — vzpon je utrl pot v obdobje zimskega alpinizma.
Zavvada je dosegal uspehe zato, ker se je na vzpone pripravljal pikolovsko natančno in je skoraj obsedeno skrbel za
varnost. Vodil je bil vsega skupaj Sest odprav, poleti in pozimi, in je v vsem tem času izgubil samo dva moža. še zdaj ne more preboleti teh smrti, toda oba nesrečneža sta bila gluha za njegova izrecna svarila, da ne smeta plezati, ne da bi bila privezana.
Zawada je prvič pomislil na to, da bi se zagnal na K 2, po zmagovitem zimskem vzponu na Everest (za najvišjo goro sveta je druga najvišja pač logičen cilj). K 2 kipi v nebo na kitajsko-pakistanski meji in Zawada se je odločil posnemati mnoge prejšnje odprave ter naskočiti goro s pakistanske strani.
Alpinizem na Poljskem je prav tako na tesnem z viri denarja kot atletika v Vzhodni Nemčiji. Leta 1982 je Zawada lezel na K 2 samo zato, da je raziskoval smer čez ledenik Baltoro. Ugotovil je, da bi bil sneg pozimi nepremostljiva ovira za domačine, nosače Baiti, zato bi morali opremo in zaloge spraviti tja jeseni, tri mesece prej, preden bi pripotovali alpinisti. Tovori bodo strašanski: kakih 19 ton bo moralo nositi do 600 nosače v.
POVSOD JE ISTO: DENARNE TEŽAVE
Odpravo sestavlja deset Poljakov, šest Kanadčanov in trije Britanci. Ne glede na mednarodno prijateljstvo je resnica ta, da Poljaki potrebujejo družbo alpinistov z Zahoda zaradi dveh vzrokov. Prvi je ta, da prinesejo funte in dolarje, s katerimi se plačujejo računi v Pakistanu, od 3500 funtov, kolikor znaša »pristojbina za vrh«, ki jo je treba plačati vladi, do 35 000 funtov za plačilo nosačem, ki tovorljo opremo, in enako vsoto ob vračanju. In drugič, britanski In kanadski kolegi prispevajo tehnično najpopolnejšo opremo, kakršne na Poljskem ni dobiti. Prav to je bil vzrok, da je Zawada povabil Johna Barryja, naj se pridruži odpravi. Vrh vsega Kanadčani prispevajo k odpravi svojo izkušenost glede sredstev množičnega obveščanja. Poskrbeli so, da bodo snemali film, in si od pakistanske vlade izprosili dovoljenje za namestitev satelitskega krožnika v baznem taboru; tako bodo lahko oddajali poročila in držali stik z alpinisti na vrhu.
Barry, nekdanji vojaški častnik, zdaj pa pisec in predavatelj o alpinizmu, je tudi svetovalec Karrirnora, britanske firme, ki izdeluje opremo. Med njene najbolj hvaljene izdelke sodijo oblačila sympatex, Izdelana iz umetnih vlaken tovarne Enka Iz Zahodne Nemčije. Kot podobna vlakna goretex tudi ta tkanina ne dopušča, da bi vlaga od zunaj prenikala v notranjost, kljub temu pa lahko vlaga Iz notranjosti hlapi navzven. Britanski hribolazcl, ki so bili tolikokrat premočeni zaradi lastnega znoja in jih je zato mrazilo, vedo, kakšen blagor bodo ta oblačila na K 2. Dobesedno življenjsko pomembna.
Karrimor prav tako izdeluje lahke nahrbtnike In med drugim tudi obuvalo, v katerem je pena; kisik je iz tovarne v Essexu; šotore zdaj preskušajo v predoru v Farn-boroughu, na inštitutu za aeronavtiko, da bi ugotovili, kako prenašajo vetrove. Niso se še uresničili vsi načrti nove odprave. Izdelovalci opreme so se ogreli za stvar in pakistanska letalska družba PIA je obljubila zastonjske polete. Britanska trojica pa še zmerom išče glavnega sponzorja, ki bo po Mearovih besedah odločilno vplival na uspeh odprave. Marsikaj se še lahko zgodi, toda britanski alpinisti so odločeni, da se bodo v K 2 zagrizli na vse ali nič. Mear pravi, da bodo osvajali vrh ne glede na izgube, četudi bodo tako velike kot pri potovanju po Antarktiki. 600 nosačev se je že odpravilo proti baznemu taboru, britanski alpinisti pa naj bi odpotovali v decembru. Olajšanje bo. pravijo vsi trije, ko bodo priprave končane in ko se bodo mogli osredotočiti na nalogo, ki jih čaka.
POMEMBEN ALPINISTIČNI MEJNIK _
Sloves K 2 je strašno dejstvo, ki daje misliti vsem odpravam. Ne gre samo za tragedije, ki so se pripetile lani, ampak tudi za šest izjalovljenih odprav, ki so hotele osvojiti vrh, a so na srečo imele eno samo človeško žrtev. Letošnjo zimsko odpravo čaka usodna odločitev: katero smer naj ubere. Dve sta, med katerima lahko izbira.
Ena je greben Abruzzl, smer, ki s( jo izbirajo številne odprave — kar Šest mrtvih izmed vseh, ki so umrli pri odpravah lani poleti, je terjala — in ta smer je tudi najbolj izpostavljena viharjem. Druga je južno pobočje, nanj se je doslej usmeril en sam pristop. Za to smer pravijo, da ponuja več zavetrja. Se zmerom lahko samo ugibajo, kako močan utegne biti veter.
Odprava Ima privlačen postranski cilj, da je vse skupaj še malo začinjeno. Lani je bil alpinistični svet osupel nad trditvijo, da je višina K 2 — dolgo že velja, da je visok 28250 čevljev (8610 metrov) — napačna, napačna celo za toliko, da utegne biti najvišji vrh sveta K 2, ne Mount Everest. Da gre za napako, je trdil ameriški alpinist, ki je spravil na K 2 satelitski transponder In izračunal, da je na višini 29 064 Čevljev (8858 metrov), kar je 36 čevljev (109 metrov) višje kot Everest. O tej trditvi se je pisalo na naslovnih straneh, toda poznavalci ostajajo skeptični. Sodobni kartografi zasipajo s hvalo izvirne indijske merilce, ki so bili merili višino sredi devetnajstega stoletja in se je izkazalo, da so delali skrajno natančno. Pravijo, da bi bila sprejemljiva pomota od 20 do 30 čevljev, nikakor pa ne verjamejo, da bi se bili zmotili kar za celih 800 525
čevljev. Odprava bo v duhu znanosti zdaj uporabila lasersko prizmo, pripravo, ki odbija svetlobo in se rabi pri satelitskih merjenjih. Neki kalifornijski znanstvenik je alpiniste prosil, naj jo postavijo na K 2, čim višje morejo. Kako visoko bo to, pravi Mear, je odvisno od tega, kako težka bo prizma.
Mear je prostodušno odkritosrčen, kadar ga sprašujejo, kakšen uspeh nasploh pričakuje od odprave. »Podvig je zelo zahteven in če se nam bo posrečil, bo po-
memben mejnik za merila alpinizma. To se pravi, da so možnosti omejene — za to pa pri alpinizmu navsezadnje zmerom tudi gre. Ne bi šei zraven, če ne bi mislil, da se lahko posreči — zame pa tudi za druge je potemtakem vredno poskusiti.« »Ob tem. kar ima pokazati Zawada,« pristavlja Barry, »imamo precej upanja, da bomo prišli na cilj. če ne bi bilo tako, sploh ne bi šel — toda mislim, da imam prav.«
(Financial Times)
ERHARD LORETAN GRE PO MESSNERJEVI IN KUKUCZKOVI POTI
TRIJE OSEMTISOČAKI V 17 DNEH
Erhard Loretan prav gotovo ni velikan Prej bi rekli, če ga dobro pogledamo, da je bolj majhne in drobne postave. Živi v Chatelu sur Montsalvens, vasici z majhnimi, gracioznimi lesenimi hišami v francoski Švici: čisto takšni, ki v naših predstavah pooseblja Švico. Vozi z vratolomno hitrostjo rdeč avtomobil z veliko kuba-turo in ima zaročenko Nicole, s sinje-modrimi očmi in širokim nasmehom, ki je edini švicarski ženski gorski vodnik. Loretan ima šele 28 let, vendar ima za seboj že celih devet osemtisočakov in čudovito zimsko prečenje vrhov, ki tvorijo Zermattsko krono. Letošnjo zimo, v februarju, je odšel z Andrčjem George-som (tistim iz Zermattskega prečenja) na novo turo na meji verjetnosti: zavzetje štirinajstih severnih sten (med njimi slavne severne stene Eigerja In drugih, manj znanih, a še kako zahtevnih) v enem mesecu, brez vmesnega sestopa v dolino. Toda Loretana je, medtem ko je ponoči sledil svojemu tovarišu proti drugi steni na seznamu, zasul snežni plaz. Tako je sedaj Erhard doma, povit v steznik, ki ga bo moral nositi še najmanj dva meseca, z vsemi svojimi himalajskimi načrti za naslednje poletje, ki so se razblinili v nič. Sprejel nas je zelo prisrčno In nam ponudil slaščice in švicarsko vino. Govorili smo o prečenju vrhov okoli Zermatta, o Everestu in o nesreči. Ko ga poslušamo, medtem ko pripoveduje o svojih doživljajih, se nam zdi, kakor da je zimsko prečenje tridesetih vrhov, višjih od 4000 metrov, navaden treking, dosegljiv vsem, in da je Everest v manj kot dveh dneh normalna tura,
JEŽA PO ŠTIRITISOČAKIH
Prečenje vrhov, ki tvorijo Zermattsko krono, je bila zamisel Andreja Georgesa, ki je imel za seboj že dva neuspela poskusa. V začetku je bil Loretan skeptičen; misiil je, da bo zelo težko do konca Iz-526 peljati takšno dolgo prečenje: treba je
računati s slabim vremenom, ki je v Alpah prav pogosto. Toda pozneje se je Erhard dal prepričati in počasi se je zaljubil v načrt: ježa prek 38 vrhov, od katerih jih je trideset višjih od 4000 metrov. Prečenje je bilo izvedeno v 19 dneh, od 14. februarja do 4. marca leta 1986. Slabo vreme ni prizanašalo obema Švicarjema, toda ko poslušamo Loretana, se zdi, da ni nikoli povzročalo hujših težav: »Edini problem so bile dereze, ki so zaradi dolge hoje po skalah imele izrabljene konice in na ledu niso prijemale. Vse drugo nama ni delalo niti fizičnih problemov niti drugačnih težav. Napredovala sva vedno z ljubeznijo in v slogi.
Kar me je najbolj fasciniralo v takšne vrste prečenju, je bilo dogajanje z najino fizično kondicijo: najina forma je naraščala iz dneva v dan.
Bila je sijajna preizkušnja, ki mi je morda bolj ugajata kot vzponi v Himalaji. Ni bilo napetosti, ki je značilna za himalajske odprave: če bi se pojavil problem, bi lahko prečenje enostavno prekinila.«
iz alp v himalajo
— Kar zadeva Himalajo: o tebi so pričeli govoriti v letu 1983, ko si se povzpel na tri osemtisočake v 17 dneh. Toda leto prej s! s samo 23 leti že osvojil Nanga Parbat s tovarišem svojih let. Kako si začel s himalajskim alpinizmom? »V gore sem začel hoditi z 11 leti. Moj bratranec je bil oskrbnik nekega zavetišča in poleti sem mu pomagal. Tako sem začel plezati. Pri petnajstih sem že imel za seboj težavne vzpone v skupini Mont Blanca in nove smeri v gorah blizu koče. Leta 1979 sem opravil tečaj za vodnika pripravnika in tam sem spoznal druge alpiniste. Predlagali so mi, naj grem v Peru, kar sem takoj sprejel, V Peruju smo se leta 1980 povzpeli na pet šesttisoča-kov, na tri od teh po novih smereh. Dve leti za tem, na Nanga Parbatu, se je pričela moja himalajska pustolovščina.«
PREPOLOVLJENi EVEREST
—	Ti'sto leto si se z Jeanom Troilletom povzpel na Everest po kitajski strani; iz višinskega tabora do vrha sta potrebovala dan in pol. Sta mislila na rekord že pred odhodom od doma?
■>Ne, ne! V začetku smo bili v dveh ločenih skupinah, združeni zato, ker smo Imeli le eno dovoljenje. Jaz sem bil s Pierrom Beghinom, njegovo ženo Annie in svojo zaročenko Nicole. Tu sta bila še Jean Troillet, ki se je hotel povzpeti na Everest sam, in Jean Afanassieff, ki naj bi naš vzpon posnel na filmski trak. V baznem taboru smo bili neodvisni drug od drugega in vsak se je akllmatizlral, kakor je najbolje vedel, plezajoč na šest-tisočake v okolici. Sam sem poskušal leteti z zmajem, ker sem se nameraval tako spustiti z Everesta, vendar je bil že na 6000 metrih let zaradi redkega zraka težaven.
Med preizkušanjem zmaja sem hudo padel In si spahnil gleženj; moral sem deset dni mirovati. Med tem so ostali postavili majhen tabor na 5800 metrih, ob vznožju Everestove stene
Čim sem okreval, sem se isti dan povzpel na dva šesttisočaka, da bi preveril formo, vendar sem pri sestopu padel v neko luknjo in si zaplčil cepin v roko. Rezultat: trinajst šivov in še teden dni počivanja. Brez velike škode, kajti vreme je bilo ves čas grdo i
Medtem sta se Annie in Nicoie zaradi svojih služb morali vrniti v domovino in se odpovedati Everestu. Jean Triollet se je poskušal povzpeti sam, vendar je bilo v steni preveč snega in tako se nam je odločil pridružiti. Na koncu smo v noči od 28. na 29. avgust iz tabora na 5800 metrih odšli trije, Pierre, Jean in jaz. V 12 urah smo preplezali 2000 metrov višinske razlike, vse do kote 7800 metrov: tam smo izkopali luknjo v snegu in počivali do osme ure zvečer. Ob devetih smo odšli proti vrhu. Jean in jaz sva nadaljevala in ob dveh popoldne 30. avgusta dosegla vrh,«
—	Samo 40 ur, vključno z odmori, se zdi za osvojitev Everesta neverjetno. Toda zakaj ste se vzpenjali ponoči in počivali podnevi? Ne bi bilo bolje delati ravno obratno?
»Ponoči je mrzlo in če miruješ, moraš biti dobro opremljen, s šotorom in spalno vrečo. Za vzpenjanje ponoči in počivanje čez dan nismo potrebovali opreme za bivakiranje, kajti čez opoldne je dovolj toplo, S seboj smo imeli le kuhalnik za taljenje snega, senčnik, smučarsko palico in cepin.
To vzpenjanje ponoči je tehnika, ki sem jo preizkusil na Daulagirlju in K 2 in mislim, da je za gore. ki ne povzročajo velikih tehničnih težav, najboljša rešitev. Tako sva bila ob dveh popoldne na vrhu
Erhard Loretan: novi osemtlsofakl brez sponzorjev In pokroviteljev
Everesta In tam ostala uro In pol, se fotografirala in razgledovala. Bilo je čudovito doživetje.«
—	Ali nista občutila višine?
»Ah, ja! Tudi če miruješ, te to na 8000 metrih zelo utruja. Mislim, da bi bilo nemogoče ostati brez kisika na vrhu ves dan.«
—	In če bi vaju presenetil snežni vihar, kako bi se znašla brez spalne vreče in šotora?
»Če si lahek, se lahko vzpenjaš hitro in se v dveh, treh urah umakneš. Midva sva sestopila z vrha v višinski tabor v samo treh urah in pol: pobočje ni zelo strmo in razen krajšega raztežaja na 8400 metrih, ki zahteva nekaj pazljivosti, sva sestopala drsajoč se po zadnji plati in zavirajoč s cepinom.«
—	Je bil vajin vzpon izjemen podvig? »Mislim, da ga je možno opraviti v še krajšem času: ko sem po dvanajsturnem vzpenjanju dosegel višino 7800 metrov, sem se dobro počutil In sem hotel nadaljevati, toda moja spremljevalca sta bita utrujena in morali smo se ustaviti. Vendar je treba precizirati naslednje: ni mogoče primerjati časa, ki sva ga midva porabila za vzpon na Everest. s časi, ki so jih realizirali pri vzpenjanju na druge osemtisočake razni VVielicki, Chamoux in Escoffier: to sta dve popolnoma različni stvari. Razvpiti vzponi »solo-ekspres« na osemtisočake so bili uresničeni v okviru dobro opremljenih odprav, z že postavljenimi vmesnimi tabori in opremljenimi 527
smermi. Mi smo — nasprotno — bili na Everestu popolnoma sami in smo se vzpenjali med vgrezanjem v deviški sneg.«
STEINERJEVA SMRT
»V začetku oktobra sem odšel proti Co Oju s Pierre-Atainom Steinerjem in Chri-stianom Duprčjem. Hoteli smo na vrh po novi smeri v zahodni steni. 18. oktobra smo vstopili v steno, vendar je bilo preveč vetrovno. Na 7600 metrih smo se morali ustaviti. Cristian je sestopil, Steiner in jaz sva vztrajala, toda naslednji dan je bilo še vedno slabo in Plerre-Alain se ni dobro počutil. Zato sva pričela sestopati še midva.
Bil sem spredaj In ga nisem videl. Zaslišal sem ropot in ko sem se obrnil, je on že padal z veliko hitrostjo, jaz pa nisem mogel storiti ničesar... Padel je najmanj 600 metrov... Mislil sem, da je morda mrtev, vendar je bil še živ. Imel je več zlomov rok in nog in poškodovano glavo. Sestopil sem do višinskega tabora na 6000 metrih, kjer je bil Christlan in potem naprej, do baznega tabora, da bi poklical nosače in helikopter. Toda na voljo ni bilo niti no-sačev niti helikopterja. Vrnili smo se na goro in Pierre-Alaln je bil še vedno živ! Poskusili smo ga nesti v dolino, vendar je bilo to nemogoče, ker smo se do kolen vdirali v sneg ... Steiner je ostal tam gori. Pokopali smo ga v neko razpoko.«
Sledil je odmor, ki se je zdel brez konca. Moralo je biti strašno stati pred umirajočim prijateljem, brez moči, da bi karkoli storil. Toda v Himalaji je reševanje ponesrečencev še vedno čista utopija. Tudi zato, ker helikopterji ne morejo pristajati na visokih kotah: razredčen zrak bi jim onemogočil ponoven vzlet.
VEČNI PROBLEMI SPONZORSTVA
Ponovno sva začela govoriti in popolnoma spremenila temo.
— Kako se preživljaš? Imaš dobre sponzorje?
Erhard se je nasmehnil: »Tu in tam delam kot vodnik, prirejam predavanja in v mrtvem času pomagam bratrancu, ki je mizar. Nimam stalnega sponzorja. V Švici ga je težko dobiti, ker nimamo proizvajalcev alpinistične opreme. Prve odprave smo financirali s prodajo majic z našim napisom, sedaj pa postajam vedno bolj znan med ljudmi In tako mi uspeva dobiti kakšen denar. NI mi pa še uspelo najti sponzorja, ki bi bil pripravljen plačati mojemu slovesu primeren ietnl prispevek. Težava je v tem, da je treba, če hočeš dobiti denar, napeti vse sile in primerno predstaviti svoj novi projekt. Treba ga je »prodati« pred odhodom, potem pa se čutiš dolžnega, da ga tudi
izpelješ. In če ti ne uspe, povešaš oči pred vsemi...
Najraje bi odpotoval, ne da bi komu kaj rekel, vendar je to brez denarja nemogoče. Projekt letošnje zime, tisti s 14 severnimi stenami, smo predstavili nekemu velikemu sponzorju, on pa nam je rekel, da je treba takšen načrt predstaviti vsaj leto prej. Takšni razgovori morajo pravočasno zagotoviti celotno finančno konstrukcijo, tudi zato, ker sicer zaradi obsežnih priprav in raznih sestankov ne najdeš več časa za odhod v gore.
NOČNI PLAZ
Erhard nI mogel biti pri miru, bolel ga je hrbet. Stalno se je presedal po svojem stolu.
Tako nam je opisal nesrečo. »Premagala sva že severno steno Gross Fiescherhorna in zahvaljujoč se dobri kondiciji za to potrebovala le štiri ure, ko se je naslednji dan vreme pokvarilo. Mrzel veter je destablliziral sneg In naslednjo noč, ko sva napredovala proti severni steni Môncha, me je zasul plaz. Ostat sem bil zadaj, ker sem imel težave s smučmi. André je videt plaz in me je s klicem opozoril nanj, vendar je bilo prepozno.« — Te nI bilo strah, ko si začutil plaz nad seboj ?
»Ni bilo prvič, da sem se znašel pod plazom. Mislil sem, da je pod mano ravno, enakomerno pobočje, toda bita sta. dva skalna skoka, 30 in 40 metrov globoka. Ko sem občutil, da padam v praznino, me je res obšel strah: bilo je temno, videl nisem ničesar in nisem vedel, kako in kje se bom ustavil. Drugi skok je bil zelo globok in pri padcu sem si zlomil vretence hrbtenice. Na srečo me plaz ni v celoti zasul, tako da me je André lahko izvlekel in po radiu, ki ga je imel v nahrbtniku, poklical pomoč. Naslednja dva meseca bom moral nositi steznik. Sredi maja bi moral odpotovati na K 2, da bi v alpinističnem slogu preplezal zahodno steno, toda moral sem se odpovedati svojim himalajskim načrtom. Morda pa je tako celo bolje. To poletje se bom posvetil lenobnemu plezanju, v toplem vremenu, brez problemov s snegom in slabim vremenom. Ampak naslednjo zimo se bova z Andréjem vrnila v Bernske Alpe.«
(Alp)
Sto spomladanskih kilometrov
Zadnjo marčno nedeljo odprejo vsako leto na Češkoslovaškem popoln iSko sezono. Geslo te prireditve Je »Sto spomladanskih kilometrov«. Kdor spomladi prehodi toliko kilometrov, dobi posebno značko. Ker so prireditev krstili te leta 1957, so najbolj aktivni popotniki zdaj ie lastniki 31 takih značk.
VU HAFTING PO HIMALAJSKI REKI TRISUL1
S ČOLNOM IZ ZIME V POLETJE
MARIO SALETTO
Novinar in snemalec dokumentarnofeljton-skega in izobraževalnega sporeda zagrebške televizije Mario Saletto že nekaj let snema potopisno dokumentarno serijo »Neskončni svet«. Oddaje iz Afrike so gledalci že videli, letos bo na sporedu devet oddaj iz Južne Amerike, Medtem je Saletto začel snemati novo serijo v Aziji, v kateri bo tudi oddaja o novem načinu potovanja izpod Himalaje v doline po divjih rekah, o raftingu. Večtedensko pešačenje z nahrbtnikom na ramah, treking za tujce in vsakdanje življenje domačih bosonogih no-sačev s tovori na hrbtih (pravzaprav na glavah) je zdaj najpogostejši način potovanja med Indijo in Tibetom, marsikje tudi edini. V nasprotni smeri je mnogo hitrejši In razmeroma malo znan način potovanja rafting, spust z gumijastimi čolni brez motorjev po hitrih in divjih himalajskih rekah vse do komajda prehodnih močvirij in pragozdov v dolinah. Tako se je konec lanskega leta del tretje zagrebške himalajske odprave po uspehu na Ama Dablamu spustil Izpod zasnežene Himalaje po rekah Trisuli In Narayani s takim čolnom v tropsko džunglo Chitwana.
LUKSUZNA OPREMA »EMANUELLE«
Pri znanih agencijah, ki spadajo k hotelu, kakršen je, na primer, »Yak and Yety«, znani hotel v Katmanduju, je mogoče dobiti v najem čoln, obvezno tričlansko posadko, kompleten živež in vse drugo za 200 do 300 dolarjev na dan. Vendar zaradi skromnih skladov naše odprave ne bolu-jemo za manjvrednostnim kompleksom, ko se pogajamo s katmandujsklmi trgovci. Samo malo več poti je treba obresti; naposled smo po dolgotrajnem pregovarjanju v agenciji z zvenečim imenom »Himalayan Horizons« dobili pri uglednem direktorju sahibu Yajni Tapi v najem odličen In praktično nov pnevmatski čoln, francoski model »avon«, s tričlansko posadko (v čolnu se lahko pelje do osem potnikov), kompletno opremo, vse dokumente, prevoz z lokalnim avtobusom do Trisulija, prenočevanje v kampu Galda v pragozdovih Chitwana in še kaj, kar sodi zraven, za 40 dolarjev dnevno. Za dve osebi, da ne bi bilo kakšne pomote. Čolna žal takoj ne moremo videti, ker je večji od vseh agencijskih prostorov, vendar nam pokažejo odlične fotografije, ki jih je posnela francoska odprava, prvi lastnik »Emanuelle«, kot so krstili ta približno pet metrov dolg in dva metra širok čoln sive barve s pe-
timi med seboj popolnoma ločenimi zračnimi prekati. Darko in Jasna, polovica naše nesojene raftinške odprave, še nista prišla iz Lhase; verjetno sta se zamudila kje na brezpotjih Tibeta. Zato smo se hočeš-nočeš združili z dvema Norvežan-kama; »Emanuelle« mora veslati najmanj šest veslačev, kot je trdil direktor, sicer da se bomo razbili na »very dangerous« brzicah in slapovih. Na koncu koncev je to še 40 »zelencev« ameriškega porekla dnevno za very happy Himalayan Horizons, ki ima očitno s tem very big bussi-ness.
Ob zori je pred hotelom čakal »transfer« — dve kolesi-rlkši. Tako torej, direktor varčuje in nam ni naročil taksija, ki je sicer nadvse pocenil Nepismeni vozniki nas odpeljejo k avtobusu, ki pelje v Pokarol Nikakor jim ni mogoče pojasniti, da potujemo drugam, saj po njihovem prepričanju tako zgodaj zjutraj vsi sahibi potujejo v Pokaro na treking pod Anapurno. Takšnih voženj so navajeni in ne pomaga niti dovoljenje za rafting v nepalskem jeziku, ko ne znajo brati. Naposled nas v mestu najde eden od treh uslužbencev agencije, potem ko je zapravil neusmiljeno veliko denarja za taksi, opravičuje se, pravi, da se to pogosto dogaja in da vozniki rikš, ki se borijo za stranke, v jutranjih urah čakajo na sahibe in vse po vrsti odpeljejo na avtobusno postajo, kjer stoji avtobus proti Pokarl. Na rafting se še niso navaditi.
Bairenl, ker stojijo natančno tri lesene kolibe na oktjuku reke Trisuli, šofer dobro pozna. Na lepi peščeni plaži že leži napihnjena »Emanuelle« med zgledno položenimi osmimi vesli. Tam je tudi ostanek posadke: Ron Sing Gurung iz plemena Gurung, krmar, in Bir Bahadur Kunwar, kuhar iz plemena Chetri. Vsi trije so mladi, simpatični fantje med 25. in 30. letom starosti. Vsa oprema, ki so nam jo obljubili, je tam: šotor, spalne vreče in »ar-mafteks«, nepremočljivi plastični kontejnerji različnih velikosti, hrana, posoda, rešilni jopiči, kajakaške čelade (ki so obvezne celo po nepalskih predpisih) in petrolejske luči. Tam je celo precej takega, česar nismo niti zahtevali niti plačali: velik čajnik, krožniki in nekakšni prtiči, lavorji za umivanje, celo namizni prt; menda se vse to samo po sebi razume, kadar gredo na pot lepo vzgojeni sahibi iz Anglije. Jugoslavija je za tamkajšnje pojme nekje blizu Anglije, saj vsi sahibi tolčejo angleščino in se po angleško tudi obnašajo.
PLANINSKI VESTNI K MM^MMM^^^H
ALPINIZEM NA VODI
Čoln »Emanuelle« je razmeroma zanimivo opremil prvi lastnik, francoska odprava, ki je po istih rekah plula do Indije. Prek čolna je z enega boka do drugega v višini zgornjega roba prekatov razpet precej močan nosilec, izdelan iz trakov avtomobilskih varnostnih pasov. Nanj se v sredini z vrvmi pritrdi vso opremo, spravljeno v nepremočljive vreče in kontejnerje, ob robovih prekatov pa je dovolj prostora za noge posadke, za veslače, ki sedijo bočno na zračnih prekatih. Tako se lahko čoln do vrha napolni z vodo, oprema pa se ne potopi; čoln se lahko tudi prevrne, vendar nič ne pade iz njega, nič se ne potopi In nič ne more ovirati članov posadke, če morajo zapustiti čoln ali celo reševati gola življenja.
Nepalci so tej domiselno izbrani in dobri opremi dodali še vrsto alpinističnih pripomočkov, ki jih imajo na pretek. Za vse povezave so uporabili vponke in zanke, večina vrvi in vrvic so ostanki prvovrstnih plezalnih vrvi. Originalne nepremočljive transportne vreče, ki so se strgale, so zamenjali s plastičnimi zaboji, podobnimi sodom, kakšne uporabljajo alpinistične odprave in ki so mnogo trpežnejši, saj morajo n3 nosaških ramah prestati vsakršne mehanske udarce. V dva takšna kontej-nerja-soda je šla vsa osebna oprema, hrana (celo občutljivo sadje in zelenjava), reševalna oprema in del filmske tehnike, pri čemer ni bilo nobene nevarnosti, da bi se stvari poškodovale zaradi privezovanja z vrvjo ali udarcev ob skale med plovbo. Za fotografske aparate in priročno dnevno zalogo filmov je naš sirdar Rajen-dra (ki smo ga imenovali kar Radž) nabavit majhne in močne ovalne kontejnerje. Kuhar Bir {Bahadur Kunvvar) si je izmislil celo »hladilnik«: dobro zaprto posodo s sadnim sokom in drugo z maslom in drugačno pokvarljivo hrano je spustil v vodo pod premec in obe privezal z alpinistično vponko.
Nataknemo si rešilne jopiče in čelade, Ron (Slng Gurung) kot krmar prevzame oblast nad ladjo med plovbo. Dogovorimo se za povelja za veslanje naprej in nazaj, seveda v angleščini. Obe Norvežanki sta galjota na enem, prva Jasna in Bir na drugem boku, Radž bo pomožni krmar na začasnem kljunu čolna. Meni zaradi snemanja pripada prostor sredi krme pred Ronorn, tako da lahko po potrebi zaveslam tako na enem kot na drugem boku. 2e na prvih brzicah se je »Emanuelle« splašila: zdaj je spredaj kljun, zdaj krma. Zelo hitro dojamemo, da je krmarjenje pravzaprav zelo preprosto. Sprednji in zadnji krmar uporabljata tisti dve daljši vesli podobno kot naši splavarji. Kadar je sunek v bok glavnega rečnega toka ;30 premočan, je nesmiselno delati s silo in
vztrajno poskušati obdržali dotedanjo smer; bolje je pustiti, da tok krmo začasno obrne in jo spremeni v kljun; krmar na premcu tedaj postane glavni krmar na krmi, bočni veslači pa imajo nalogo, da hitro preusmerijo čoln od obalnih sten, skal, ki štrlijo Iz reke kot otoki, plitvin ali slapov.
Zgodbe o velikanskih nevarnostih himalajskega raftinga so pretirane, vsaj na reki Trisuil. Njene temno rjave in sive navpična skale so zaobljene in jih je voda, ki stoletja teče izpod Ganeš Himala, lepo obrusila. SIcer je tam veliko hitrih in na prvi pogled strašnih brzic in ne previsokih slapov, kjer voda grmi v prostem padu. Toda čim močnejši je tok, ki tolče v obalno steno, močnejši je tudi nasprotni val. ki nastane, ko se voda odbija od skal. »Emanuelie« sicer vedno znova silovito zdrvi proti taki steni, vendar jo tik pred njo takšen nasprotni val skoraj zaustavi. Z nekaj močnimi pravočasnimi zavesljaji je treba samo zdrsniti tik ob steni ali vsaj znatno ublažiti sunek, ki ga pnevmatski čoln že tako in tako dobro prenese. Na pretežno zglajenih obrušenih stenah ni večje nevarnosti, da bi se čoln predrl ali da bi se kakšen od prekatov raztrgal. Ker je prtljaga zložena kakšnega pol metra nad dnom čolna, se lahko plastično dno, v katerem nI zračnih komor, po mili volji prepogiba in prilagaja, ko čoln drsi prek nevidnih podvodnih skal in plitvin. Vsaj pol tone vode, ki jo vedno znova »vkrcamo« med vsako vožnjo skozi brzice in slapove, deluje kot odličen blažilec, ki varuje dno čolna pred prehitrimi deformacijami in napenjanjem. Kadar s posodami praznimo čoln, zato v njem vedno pustimo kakšnih dvesto litrov vode, ki je odličen amortizer.
PLOVBA PREK OPIČJIH SLAPOV
Vsa nevarnejša mesta na Trisulrju so poimenovali prvi udeleženci raftinga — tujci. Domači prebivalci, ki po pravilu sovražijo te divje vode, saj jim podirajo mostove, poleg tega pa se bojijo hudobnih vodnih duhov, niso dali imen posameznim krajem, kjer se bogovi posebno hudo jezijo. Tako so glede na doživljaje prvih posadk gumijastih čolnov na njihovih zemljevidih ostala imena, kot so »Opičji slapovi«, »Brzice ženskih užitkov«, »Brzice prevračanja«, »Lonec čaja« In druga, ki so jih sprejele agencije za raftinge. Nepalci so v zemljepisnih pojmih mnogo bolj sistematični; potoki, rečice In reke imajo — pač glede na velikost in pomen — poleg imena še dodatek »Kosi«, »Khola« ali »Gandaki«, tako da je že iz tega vsakomur takoj Jasno, za kakšnega sovražnika gre. Prav tako so vsi primerni kraji ob vodi, kjer domujejo dobri duhovi, opremljeni z Imenom in z dodatkom »Ghat«, Sahibi so glede tega mnogo manj natanč-
ni: zanje je vse, kar teče s Himalaje, »rl-ver«, vsi prostori, kjer je mogoče prenočevati, pa so »camp«.
Pred »Opičjimi slapovi«, daljšo kaskado manjših slapov in divjih brzic, Ron ukaže ustaviti čoln ob obali. Pravi, da je treba najprej dobro preiskati »very dangerous place«, da bi videli, kje moramo pluti, Od-idemo kakšnih sto metrov peš naprej, vendar razen spenjenih zelo hitrih brzic in vodnih »stopnic« prek kamnitih pragov ter morda kakšen meter visokih valov ne vidimo večjih nevarnosti. Ta prehod želim posneti s filmsko kamero, vendar so fantje precej prestrašeni in pravijo, da so razen njih v čolnu le tri »ladyes«, kar pa ne bo zadostovalo za veslanje in da so potrebni še dodatni moški »kilovati«. Ce je ob njih šestih vse odvisno samo od mene, pravim. naj se kar mirno spustijo, saj se brez veslanja »Emanuelli« ne more nič zgoditi, razen da jo bo nemara nekajkrat zavrtelo. Odšli so sicer nejevoljno, vendar niso prižgali molitvenih ognjev. Prav kmalu so bili na Opičjih slapovih. Vsi veslajo kot ponoreli, čoln se zares popolnoma potaplja v vrtince, zdaj se potopi, skoči ven, se obrne okrog vzdolžne osi — in ves postopek se ponovi. Mnogo žlvahneje, kot sem pričakoval, vendar brez vidnih znakov, da bi se prevrnil, razmeroma lahkotno drsi prek robov vseh slapov. Odlični kadri so to. Nekoliko nižje je popolnoma miren rokav čiste in prozorne vode in prekrasna peščena plaža. Tam se odločimo za počitek in za pregled prtljage. »Emanuelle« je do zgornjega roba polna vode, vendar se ni nič polomilo niti zmočilo. Prepričujem Radža, Rona In Bira, da na Jadranu z drugačnimi športnimi čolni z jadri plo-vemo celo po dva ali tri metre visokih valovih. Vzhičeni so sicer, vendar mi ne verjamejo.
DANGEROUS TARA RIVER
Fantje so do sončnega zahoda pripravili »mizo«: na položena plastična soda so položili vezano ploščo Iz nosilca za prtljago. Prek nje so razprostrli pravi pravcati namizni prt, pravilno razpostavili obtolčene in pomečkane krožnike in pribor. Na koncu je Bir, šef kuhinje, od nekod privlekel papirnate prtičke in jih fantazijsko zložil. Bila je odlična večerja: poleg kruha, ki je v Nepalu prava redkost, še sol. poper, sir, majoneza in celo steklenička ketch-upa, vse to se je znašlo na mizi. Nekje visoko nad nami so se drle opice v pragozdu, spominjali smo se svoje kuhinje v zamrznjenem baznem taboru pod Ama Dab-lamom; zbogom, »dal-bat« in »campa«, vse kaže, da smo naposled le prispeli na topli jug.
Zjutraj sta nas Norvežanki zapustili; pravita, da jima je na čolnu slabo, da je vlažno v šotoru in da bosta šli raje do
Chitwana naokrog po cesti. Po eni strani mi je to čisto všeč, ker nista naša krvna skupina, po drugi strani pa nas ostane le peterica za veslanje, »Emanuelle« pa potrebuje, kot so nam dejali, osem veslačev Radž resno godnja, vendar ga tolažimo, da pri nas na splavih na »very dangerous Tara river« dva veslata, dvanajst pa se jih vozi.
Na odseku Trisulija med Buri Gandakijem in še nižje od pritoka Marsyandi je največ slapov, brzic in vrtincev: reka se ponekod besno prebija skozi ozek kanjon, kmalu potem pa se na široko razlije med zidovoma pragozda. Vse pogosteje naletimo na stopničasto položena riževa polja, razvlečena prav do vrhov vse pohlevnejših gričev. Postane topleje, na soncu je celo vroče, vendar so vode Trisulija, ki jih hladijo številni majhni pritoki s Himataje, še vedno premrzle za kopanje. Peljemo se pod nekaterimi dolgimi guga-jočiml se visečimi mostovi za pešce; gradijo jih, pravijo, Švicarji, kar je posebna oblika tehnične pomoči narodom Nepala. Dve žični vrvi spodaj, to sta nosilca za tla. po katerih ljudje hodijo, drugi dve poldrugi meter višje pa služita kot držaja. Prek nekaterih od teh, kjer je na eni strani vas, na drugi pa pašnik, so se naučile, kot pravijo, hoditi celo krave To Je vsekakor nenavaden prizor. Tam, kjer je zaselek s komaj nekaj kolibami, je predrago graditi tak 50 dO 60 metrov dolg most; dovolj je žična vrv. To je nekakšna žičnica; na kolesca je obešena »kabina«, z vseh strani odprt zaboj, kamor se lahko nagnetejo do štirje ljudje z nekaj tovora. Poganjanje je ročno, z neposrednim vlečenjem po nosilni vrvi. Do sredine reke »navzdol« kabina hitro in lahko drsi, treba je celo zavirati, od sredine reke, kjer se začenja pot navkreber, pa se začne težavno fizično delo. Tak prehod prek reke, to smo videli, traja celo četrt ure, toda to je kljub vsemu še vedno bistveno hitreje od nekajurne ali nekajdnevne hoje do prvega mostu,
MORNARJI — NEPLAVALCI
Upset, »Brzice prevračanja«, so najnevarnejše mesto na Trisuli Kholi. To je kakšnih sto petdeset metrov divjih vrtincev, kombiniranih z dvema zelo nizkima pragovoma slapov, stisnjenih v ozek kanjon. Ce tukaj čoln nasede, ga voda za njim prav lahko obrne. Nekaj strmih sten, ki štrlijo iz reke, oblikuje to gosto sito, skozi katero se je treba preriniti; misel na udarec z glavo ob skalo, če bi se čoln prevrnil, ni ravno prijetna. Toda v smeri najmočnejšega toka je razmeroma široka čistina; »Emanuello« je samo treba pravočasno usmeriti tja, kajti naprej bo že šla sama. Sploh ne verjamem, da bi s tako na široko napihnjenimi boki, s štirimi ljudmi na sebi In razmeroma lahka sploh
lahko nasedla In se prevrnila. Visoko nad vsem pa je fantastično dobro postavljena stena za snemanje.
Obred preiskovanja, pregledovanja in modrovanja na obali se je ponovi). Sirdar Radž je nastopil z najmočnejšimi argumenti: kot »sahlb, ki je najel čoln In te ljudi«, sem vendarle glavni šef in odgovarjam za njihova življenja, celo s petimi veslači pa je tveganje vendarle preveliko. Naposled potegne na dan prave karte: samo on zna »nekoliko« plavati, ker je iz doline, kjer teče »normalna« reka, Ron, naš kapitan, in kuhar Bir pa sta kot človeka izpod gorá popolna neplavalca {kot so sicer skoraj vsi Nepalcl). Poleg tega se je Ron lani prav tukaj prevrnil z vsemi osmimi člani posadke na zadnjem raftingu, to pa je po tem dogodku njegova prva vožnja. Kar zadeva Blra, je to pot prvič v življenju na čolnu. Lepo torej I
Zdaj jaz hitro pridem na dan s svojimi argumenti: bili so pretežki, zato so nasedli in se prevrnili, sicer pa so se samo malo skopali; brez mojih 85 kilogramov bodo znatno lažji in to je torej njihova prava priložnost. Trdim, da morajo samo usmeriti »Emanuello« ravno na tisto steno, vse drugo pa bo opravila reka sama. Sicer pa: Če lady Jasno ni strah ... Seveda je to vžgalo. Ostal sem na strmi skali s kamero — in razmeroma velikim cmokom odgovornosti v ustih. Coin je zasidran v laguni, z vrvjo je privezan za veslo, narobe zapičeno v pesek. Pričakujejo me srečni, žareči in pomirjeni obrazi, kajti velikanska móra je za nami. »Le kako ste tako natančno ugotovili, kje moramo pluti?« se je iskreno zanimal Ron. No, s tiste visoke skale in razgledne točke bi celo beduln Iz puščave takoj vedel, kam bo odlično viden tok potegnil čoln. Vendar mu tega nisem povedal, da ne bi omajal psihološko tako lepo zamišljene avtoritete, ki je sploh ni bilo, avtoritete capitana gumijastega čolna s strašne Tare Khole ... Radž pogleda na uro in privleče na dan tisti velikanski čajnik, ker bo kmalu »five o'clock tea, sir«. Na to ne pozabi niti en dan. Nehaj že vendar, Radž, saj nismo Angležit Brez ladyes iz Norveške takoj ukinemo ceremonije s pogrinjanjem mize in s pripravljanjem prtičev pred večerjo. Dokazujemo Biru, da je sedé okrog tabornega ognja na naplavljenih velikih kosih lesa veliko prijetneje pomakatl v skupni lonec in pomazati ponev, kar je na koncu koncev Še mnogo bolj športno, kar bi priznati celo Angleži. Tako smo bili odtlej brezrazredno skupaj, ni bilo sahlhov in posadke, vsi smo bili ista expedition na zelo nevarnih vodah. Ko smo jim prisegli, da direktor v Katmanduju ne bo nikoli zvedel, kako niso pripravljali mize in postavljali šotora, smo s temi fanti postali zares veliki prijatelji.
Člani posadke dobro vedo, da so zadet! na loteriji, ko so dobili delo pri ekspedi-ciji. To je dobro plačano delo in so med rojaki višja kasta. Vedno najdejo svojo posadko med radovednimi fantini, ki pritečejo celo iz več kilometrov oddaljenih zaselkov, ko s hriba opazijo naš privezani čoln in priprave na kampiranje. Za to, da smejo gledati, kaj delajo sahibi s svojo nenavadno opremo, morajo Biru nabrati drva za ogenj, pozneje pa smejo za ostanek hrane pomiti posodo. Pred spanjem Radž, Ron in Bir ne postavljajo šotora; preprosto potegnejo »Ema-nueile« na prod, jo postavijo pokonci, jo podložijo z vesli ter v tako pripravljen spodmol prinesejo podloge in spalne vreče, Ni pomembno, če gledajo noge ven, glavno da je glava pod streho In na suhem.
PREHOD SKOZI LONEC KAVE
Pravzaprav Imamo srečo, ker kaže, da smo prva rafting odprava, ki se letos po monsunu spušča po Trisullju. Do polovice poti na vodi nismo srečali žive duše. Kurin Ghat je verjetno najlepše mesto na reki. Prava alpska razglednica, kot da bi bilo kje v Švici. Trisuli se je razširila, mirno žubori, na levem bregu je velika peščina, skoraj kot plaža na morju, prek nizkih, živo zelenih gričev, pragozdov in livad nese oko na daljnje zasnežene vrhove Ganesh Hlmala. Prek reke sta razpeta neverjetno dolga vzporedna viseča mostova, dolga več kot 80 metrov. Stari je pleten iz žilavega bambusa In prav malo manjka, pa se bo podrl, novi pa visi na jeklenih vrveh. Da ga močni vetrovi ne bi ovil! okrog lastne podolžne osi, je na več mestih poprek zasidran na bregova in v sredino reke. Prek mostu begajo koze, psi in ljudje, natovorjeni z velikimi tovori nekakšnega listja in vejevja, vse se ziblje po nekaj metrov gor in dol, sem in tja, vendar to, kot vse kaže, nikogar ne moti. Most je delček še dandanašnji ene izmed najpomembnejših pe-šaških karavanskih poti Iz Tibeta v Indijo. V slikoviti vasici, kjer so stopničasto urejene tepe lesene kolibe na drugi strani traku-mostu, srečamo popolnoma novo etnično skupino v Nepalu, očitno nekakšno mešano mongolsko-hindujsko pleme. Dekleta so prave lepotice v svojih živo rjavo rdečih plišastih krilih in z zelo kratkimi telovniki ter zelenimi »turbani«, zavitimi okrog golega trebuha. Seveda pa imajo vse rdeče pike na čelu in medeninaste obroče skozi nosnice. Spodaj na veliki peščini pod mostom skupina Gurungov postavlja celo vrsto šotorov. Pravijo, da bo kmalu prispela velika rafting skupina, ki je vse večje kose opreme in hrano poslala naprej po cesti do bližnjega Mugllma, tako da bodo imeli vse
pripravljeno, ko bodo prišli, »To so nekakšni navadni crazy turisti,« pravi slrdar, kot da bi tolažil nas ali sebe, »mi pa smo prava expedition.«
Tabor smo postavili na neki peščeni uravnavi pred Mugllmom. Tik pred sončnim zahodom smo zagledali drug čoln na Tri-sullju. Prek celega boka ima velikanski napis »Himalayan River Exploration«. Raziskovanje je takšno, da posadka vneto vesla s klasičnimi vesli, uprtimi v železne vilice na bokih, tri hrupna in vesela dekleta in dva fanta pa raziskovalno namakajo noge v vodo. To je drug način ral-tinga. Ko vidijo naš ogenj, takoj pristanejo. Američani so. Utaborijo se poteg nas, izmenjujemo si izkušnje, njihova posadka pa postavlja šotore, pripravlja mize, krožnike in papirnate prtiče. Ker naši fantje nimajo pri nas nobenega dela, jim pomagajo in jim nekaj zaupno šepetajo. Po gestah je mogoče razumeti, da smo mi malo prifrknjeni ljudje iz Evrope, ki smo plačali pa hočemo vse sami narediti in ne pijemo niti čaja ob petih ... Ko naslednje jutro odplovemo dalje, postaja Trisuli vse počasnejša in vse bolj lena reka, čeprav smo še vedno med griči, brzice pa so vse položnejše. Na prehodu »Lonec kave« in še na nekaj kakšnih sto metrov dolgih brzicah niti naši Nepalci ne nosijo več niti rešilnih jopičev niti čelad. Zadnja hujša zapreka na Trisuliju je Vetrni kanjon. Širša rečna kotlina med hribi se hitro zoži v kakšnih petnajst metrov širok zavit kanjon z visokimi navpičnimi skalnatimi stenami. Reka tukaj zdivja, tok pa meče čoln z ene strani na drugo in od stene v steno. Vendar že precej dobro poznamo vse skrivnosti himalajskega raf-tinga in dokaj dobro izkoriščamo nasprotne valove, ki se odbijajo od skalnatih zaprek, tako da je to za nas pravi reklamni prehod. Za »Himalayan River Exploration« tega ni mogoče trditi, saj se zaradi njihovega načina veslanja vsakokrat močno zadenejo v steno, ki jih odbije, jih zavrti okrog osi in vrže na nasprotno stran. Naš krmar Ron vidno uživa, ko gleda konkurenco: na krovu ima sicer maloštevilno posadko, vendar »profesionalce s strašne Tara River Europe«.
Za kanjonom se pokaže Čisto drugačna stika: kotlina se v daljavi spremeni v široko ravnino plodnih polj riža in drugih žitaric, za njimi pa so močvirja In pragozdovi Terala. Pred nami na obzorju ni več gorä.
(Sam — YU nautika)
Razveselite planinskega prijatelja z darilom, ki ga bo veseli Lepo novoletno darilo je naročnina na Planinski vestnik za prihodnje leto.
OB JUBILEJU POSTAJE GORSKE REŠEVALNE SLUŽBE BOHINJ
ISKANJE IGLE V SENU
MATEJ ŠURC
Postaja gorske reševalne službe Bohinj praznuje letos 40-letnico svojega humanega dela.
Bohinjci so svojo reševalno službo zahtevali že pred drugo svetovno vojno. Leta 1939 so sicer ustanovili rešilno postajo, vendar le-ta zaradi vdora okupatorja ni zaživela. Zato sta Franc in Martin Ceklin gorsko reševalno službo, ki naj bi poma-
gala pri planinskih nesrečah v bohinjskem kotu, postavila na noge zopet maja 1947. leta. Tu so jima bili v pomoč Zupančič, Koblar, Gandi, Medja in drugi — torej člani takratne centralne GRS z Jesenic. Martin je postal prvi načelnik in je na tem mestu zdržal 19 let. Nasledil ga je Miro Ceklin, ki je po 11 letih štafetno palico preda! sedanjem načelniku Alojzu Arhu. »škoda, da se ni nihče načrtno ukvarjal z zgodovinopisjem naše dejavnosti. Mnogo zanimivih pa koristnih dogodkov je tako šlo v grob s starimi reševalci vred,« pravi eden od članov bohinjske GRS Franc Erlah in dodaja, da na žalost tudi danes ni nikogar, ki bi njihove akcije vsaj fotografiral in to spravil v arhiv.
Dolga leta je tudi Bohinjce pestila slaba opremljenost in pomanjkanje prostora za spravilo opreme in za sestajanja, vendar so premostili tudi te zapreke. Z zagnanim prostovoljnim delom so skupaj z gasilci zgradili dom v Stari Fužini, kjer imajo zdaj skladišče opreme in skupno sejno sobo. Iz denarnih zagat jih je v dobršni meri rešila radovljiška občinska skupščina, ki jim je tudi za naprej obljubila pomoč.
Za ta ljubilej so Člani postaje GRS Bohinj pripravili proslavo, katere pokrovitelj je bila delovna organizacija Vektor iz Ljubljane, Tako so se 24. oktobra v Kompaso-vem hotelu Stane Žagar med drugimi zbrali nekateri zaslužni možje slovenskega gorskega reševanja, kot so Uroš Zupančič, Albin Vengust. Stane Kersnik pa načelnik komisije za GRS pri PZS Danilo Škerbinek, kranjski načelnik Emil Herlec ter predstavniki sosednjih postaj Brojan, Dimltrov in drugi. Po krajšem kulturnem sporedu, ki ga je začel tržlški kvintet bratov Zupan in zaključil recital mladih članov KUD Stara Fužina, je načelnik Alojz Arh na kratko orisal prehojeno pot bohinjske reševalne postaje. V teh letih so je zvrstilo 450 reševalnih akcij in kar osemdesetkrat so možje morali opravljati vlogo pogrebcev. Analize so pokazale, da so poglavitni vzroki nesreč poleg zanikrne opremljenosti tudi nespoštovanje opozoril in precenjevanje lastnih sposobnosti. Načelnik je nato podelil številne plakete, nakar so se zvrstili govorniki, ki so vsi po vrsti hvalili to človekoljubno dejavnost ter ob tem želeli bohinjski postaji še nadaljnje uspešno delovanje, le predstavnik tržiških reševalcev je poudaril (žal brez argumentov), »da v celotni GRS nI Čistega jedra«. — Vaša reševalna postaja je dobro opremljena?
»Je! Glede tega se ne moremo zdaj nič več pritoževati. Komisija za GRS upošteva dejstvo, da delujemo na obširnejšem prostoru kot večina drugih postaj in imamo več kot deset, včasih tudi 15 reševalnih akcij letno, pa še transporti so v glavnem izredno dolgi,«
Bohinjska GRS šteje 33 aktivnih članov, tretjina tega je pripravnikov. Pet je zaslužnih članov. Od teh triintridesetih je šest usposobljenih za helikoptersko reševanje, trije so minerji snežnih plazov, dva sta Inštruktorja in eden je Inštruktor-priprav-nik. V svojih vrstah imajo tudi zdravnika ler vodnika lavinskega psa.
GorniŠki solidarnostni sklad
Poljska alpinistična zveza ima že od leta 1965 na skrbi sklad Krzysztola Berbeke, naloga sklada pa je pomagati osirotelim družinam ponesrečenih gornikov. Denar priteka s prostovoljni mi prispevki k članarinam In z darili klubov in sekcij. Pomoč pošilja odbor Zveze mesečno otrokom In mladini, ki se je zaradi skrbnlkove smrti v gorah znašla v denarnih težavah, denar pa jim navadno pošiljajo do končane šole ali Študija. Približno 50 mladih ljudi Je zdaj tako vsaj deloma preskrbljenih, na seznamu pa Jo tudi neki starejši gorski tovariš, ki Je oslepel. Sklad nT le denarno podpiranje osirotelih družin, ampak hkrati simbol trajne vezi med njimi In celotno gornlško druščino. Ustanovili so ga leta 1964 In ga Imenovali pO Krzy-sztofu Berbekl, alpinistu In gorskem reševalcu, ki se fe med zimskim prvenstvenim vzponom po severni steni Dent-d'Herens smrtno ponesrečil.	, w
—	Imate pa samo enega alpinista, mar ne?
»Res je. Z alpinisti imamo slabe Izkušnje. VeČina jih v GRS ne zdrži. Mislijo, da jih ignoriramo, v resnici pa samo zahtevamo, naj se vsi člani in pripravniki redno udeležujejo akcij in tečajev. Red mora biti!« pravi Alojz.
Franc Erlah ob tem dodaja: »Nikogar ne silimo, naj se nam pridruži, nikomur tega tudi ne branimo, če te ne biva predaleč in je ob nenadnem alarmu hitro dosegljiv. Sicer pa pripravniška doba traja tri Jeta
—	dovolj časa torej, da se vsak odloči, ali je sposoben za reševalno službo ali ne. Pred kratkim me je nekdo izmed pripravnikov vprašal, zakaj imam jaz lahko tri bunde od GRS, on pa nobene. Takoj mi je bito jasno, da se je fant vpisa! k nam iz drugačnih vzrokov, kot je pomagati ponesrečenim planincem.«
Način dela bohinjskih reševalcev je podoben delu vseh drugih slovenskih reševalnih postaj: nesebično, požrtvovalno pa hitro In tehnično dovršeno. Tod sicer nI toliko zahtevnega stenskega reševanja, a je zato več iskalnih akcij po skoraj neprehodnih globačah, gorskih planotah ali številnih tesneh In soteskah, ki včasih spominjajo na iskanje igle v senu. Mnogokrat je tega kriva malomarnost — planinci se ne vpišejo v knjigo, ki je v vsaki planinski koči, ali pa nikomur ne povedo, kam se odpravljajo. Tako v Bohinju trenutno pogrešajo kar štiri ljudi. Člani GRS seveda pomagajo tudi pri naravnih nesrečah, sodelujejo pri športno rekreativnih prireditvah ali pohodih, ki jih je v turističnem Bohinju vedno dovolj, pozimi pa budno nadzorujejo smučišče na Voglu z nevarnim Zagarjevim grabnom vred. Posebnost je, da tu dežurajo prostovoljno, zaslužek, ki jim sicer pripada, pa družno namenijo za potrebe svoje reševalne postaje.
—	Lojz, na kakšne težave še naletite pri reševanju?
Ob marsikateri akciji »ta višji« preveč pritiskajo na nas — kot da sami ne bi vedeli, kako je treba ukrepati. Letos pozimi, na primer, ko sta tista dva fanta pri Triglavskih jezerih v snegu ostala, so njuni svojci pritisnili na Banovoa, on na nas reševalce, ml pa naj rinemo skozi zid in si glavo razbijemo. Tako smo morali takrat na vrat na nos iti v globok sneg, vendar se ni splačalo. Podobno je s helikopterjem. Polet je izredno tvegana zadeva, zato naj pilot sam oceni situacijo in naj sam odloči. On že ve!
—	Nekateri menijo, da GRS, ki temelji na prostovoljnem delu svojih članov, ni kos številnejšim in tehnično vedno zahtevnejšim akcijam ...
Lojz: »Zakaj pa potem tako visoko profesionalni švicarski gorski reševalci razmišljajo, da bi se spet šli amaterje?«
75 LET PLANINSKEGA DRUŠTVA TRBOVLJE
TRADICIJA, DOLGA TRI ČETRT STOLETJA
TINE LENARČIČ
PD Trbovlje S. decembra 1967 slavi svoj 75-letni jubilej. Ustanovljeno je bilo namreč 8. decembra 1912 kot ena od takrat redkih podružnih SPD na slovenskih tleh. Ustanovni občni zbor je bil v dvorani Ane Forte na Vodah, sedanjem Trgu revolucije. Pobudnika, ki sta vodila tudi pripravljalni odbor za ustanovitev podružnice, sta bila Juro Naglav, rudniški uslužbenec, in France Oset, železniški uradnik. Juro Naglav je bil v takratnih časih član vseh tedanjih slovenskih društev v Trbovljah. Odločil se je, da bi skupaj s svojimi prijatelji in znanci, ki so radi stalno ali občasno obiskovali bližnji planinski svet — Mrzlico, Kum in Sv. planino —, ustanovil trboveljsko podružnico SPD. Na ustanovnem občnem zboru je bil za prvega načelnika oziroma predsednika izvoljen Juro Naglav, v ožjem vodstvu pa so sodelovali še Jože Mahkovec, Karel Režun, Franc Oset, Franc Dreo in Jože Prelogar. Cilji, ki so jih zasledovali ustanovitelji trboveljske podružnice SPD, so bili predvsem narodnostno prebujanje rudarskega proletariata, po drugi strani pa navajanje delavcev In nameščencev ter drugih občanov na organizirano hojo v hribe, bližnje in daljne, ter popestritev družabnega življenja med članstvom in občani. To se jim je V naslednjih letih povsem posrečilo z izvedbo vrste predavanj s skioptič-nimi slikami, organiziranjem družbenih večerov s planinskimi sejmi in plesi, izvedbo slovenske operete »V Kocbekovi koči«, predvsem pa organiziranjem številnih izletov, najpogosteje na Mrzlico. Tu so savinjski rodoljubi namreč že I. 1898 postavili Hausenbichlerjevo kočo v spomin na Janeza Hausenbichlerja. očeta savinjskega hmeljarstva, žalskega župana, velikega rodoljuba pa tudi ljubitelja planinskega sveta. To kočo je I. 1928 prevzela od celjske podružnice SPD trboveljska podružnica. Ker pa je bila koča premajhna in nefunkcionalna. se je trboveljska podružnica lotila gradnje novega planinskega doma na Mrzlici. Slavnostno so ga odprli 20. 9. 1931, Obe koči sta pogoreli 6. 7. 1942, hkrati pa tudi koča društva Prijatelj prirode na Sto-rovi ravna na Mrzlici, ki jo je postavilo društvo iz Trbovelj.
Društvena dejavnost se ni omejevala le na organiziranje skupinskih in posamičnih izletov, pač pa tudi markiranje širšega območja Mrzlice in Sv. planine (sedaj Partizanski vrh) od Šmohorja prek Kala do Čemšeniške planine in območje Kuma. Prirejali so številna predavanja, povečali
število članstva in ustanovili vrsto sorodnih dejavnosti, poskrbeli pa tudi za uveljavitev planinstva med delavsko mladino In šolarji. Tako je podružnica 8, januarja 1929 ustanovila smučarski odsek. Prav z dejavnostjo tega odseka se je bliskovito razširilo smučanje v Trbovljah in revirjih nasploh. Ta datum lahko smatramo za rojstni dan sedanjega Smučarskega društva Trbovlje. Cilj tega odseka, pozneje kluba, je bil, da s planinsko dejavnostjo nadaljujejo tudi pozimi. Sledili so številni tečaji, predavanja in tekmovanja. Podružnica je ustanovila tudi fotografski odsek. In sicer 29, 7. 1931. Naloga tega odseka je bila, da širi lepo fotografijo, neguje planinsko in umetniško fotografijo, izpopolnjuje planince fotografe, med ostalim pa je imel tudi nalogo, da skrbi za dobre razglednice za planinski dom na Mrzlici. Člani tega odseka so tudi v slovenskem in jugoslovanskem merilu dosegali vidna priznanja.
Dne 17. 2. 1936 je podružnica ustanovila, menda med prvimi v Sloveniji, svoj mladinski odsek. Ta je skrbel za razvoj mladinskega planinstva. Osnovna naloga je bila, da vkjuči čimveč mladine-šolarjev, dijakov, študentov, vajencev, delavcev — v svoje vrste in jih navaja na izletniško in drugo planinsko dejavnost. Sicer pa se je razvila propagandna dejavnost tudi na drugih področjih s prirejanjem planinskih predavanj in filmov, planinskimi tedni, koncerti in proslavami, likovnimi razstavami, publikacijami, zabavnimi in podobnimi prireditvami, knjižnico itd. Alpinistični odsek so ustanovili 22. decembra 1948. V času svojega obstoja je opravil — kljub odmaknjenosti od gorskega sveta — veliko dela z usposabljanjem številnih mladih planincev za plezanje v suhi in ledni skali. V vsem štiridesetletnem obdobju dela tega odseka je bilo opravljeno mnogo — alpinistične šole. tisoči plezalnih vzponov, sodelovanje v odpravah na Grenlandijo, Himalajo in Patagonijo itd.
Na pogorišču predvojnega planinskega doma na Mrzlici so že 21. 7. 1946 kot eno prvih planinskih koč v povojnem času znova postavili in odprli novo kočo na Mrzlici. Ko je v vseh pogledih dotrajala, so na tem mestu v letih 1961 do 1964 postavili nov planinski dom, dotedanjo planinsko kočo pa prenesli In postavili na štorov travnik na Mrzlici. Tu zdaj stoji Poldetova koča. Seveda je bita s tem povezana tudi napeljava vodovoda iz Mrzle doline na Mrzlico, postavitev depandanse, gospodarskega poslopja, napeljava elektrike iz Čeč na Mrzlico, zgraditev avtomobilske ceste 535
od Podmeje na Mrzlico v dolžini 4,4 km, opravljenega pa je bilo še mnogo drugega dela. In vse to je bilo treba vzdrževati, oskrbovati. Tu ne moremo mimo Toneta Sterniša, sedanjega častnega predsednika PD Trbovlje, ki je v vseh povojnih letih skupno s svojimi sodelavci opravil ogromno delo.
Zgodovina PD Trbovlje je izredno pestra In bogata. V vseh letih njenega obstoja In delovanja je bilo storjenega veliko v korist Trbovcev, širitve planinstva rn planinske ideje med domačini in revirčanl pa tudi v širšem slovenskem In jugoslovanskem prostoru.
V počastitev svojega visokega jubileja je PD Trbovlje v letošnjem letu pripravilo vrsto prireditev, ki potekajo v znamenju jubileja. Vsi izleti, planinska predavanja, planinske šole za mladino in odrasle, tečaj za planinske vodnike, likovne in fotografske razstave, obnovitvena dela itd. v okviru obeležitve visoke obietnice.
Osrednja proslava bo 8. decembra zvečer v Delavskem domu v Trbovljah. Pred proslavo bo slavnostna seja članstva, na kateri bodo podetili priznanja, sledila bo otvoritev likovne razstave Franca Kopitarja, ak. slikarja, na temo »Planinski svet in človek.« Zatem pa bodo v gledališki dvorani pripravili koncert trbovtjski pevski zbori, srednješolsko kulturno društvo se bo predstavilo s svojo folkloro, prav tako pa se bodo predstavili tudi mladi in najmlajši planinci. Od 27. novembra do 6, decembra bo v likovni galeriji Trbovlje v Delavskem domu skupinska razstava članov RELIK iz Trbovlj na temo »Zasavski planinski svet«, od 1. do 15. decembra pa bo v knjižnici Toneta Seliškarja v Trbovljah fllatelistična razstava na temo »Planinsko cvetje In živalstvo na znamkah.« Morda bo kdaj izšla še dopolnilna brošura z opisom društvene dejavnosti od leta 1972 do 1987, in sicer kot nadaljevanje knjige »60 let planinstva v Trbovljah«,
URAD, KI JE NAJPOGOSTEJE ODPRT LE ENKRAT NA LETO
POŠTA 64284 TRIGLAV
MILAN GOVEKAR
Septembra je nekako neopazno minilo petnajst let, odkar po vsej domovini In v svet odhajajo poštne pošiljke z žigom Triglav. Pravzaprav pa je minilo še leto več, odkar je bil na strehi Jugoslavije prvič odtisnjen poštni žig. To se je zgodilo 3. septembra 1972 okrog osme ure zjutraj pri zasneženem Aljaževem stolpu v tako ledenem plšu, da je zamrznila celo blazinica za žigosanje. Osliniti smo jo morali, da je postala spet uporabna. Sicer pa se podobno v hribih pogosto zgodi...
SKRUNJENJE TRIGLAVA?
Kakšen pa je bil povod za to dejanje, ki so ga takrat mnogi obsojali, češ da »skru-ni« Triglav? Zgodilo se je ob 7. pohodu Sto žensk na Triglav v organizaciji takratne Tedenske tribune (TT). Tudi pred tem pohodom so organizatorji razmišljali, kaj še dodati, kako popestriti in spremeniti pohod, da bo drugačen od prejšnjih. Tako je uredništvo rado sprejelo pobudo Fila-tellstičnega kluba Ljubljana, naj bi stotnljo spremljala pošta, med njena obeležja pa seveda sodi ustrezen poštni žig. Spominjam se, da za formalnosti skoraj ni bilo časa, saj se je avgust prevešal v drugo polovico. Vendar so na PTT podjetju Kranj in v ZPTT Ljubljana pokazali razumevanje; poskrbite za primeren osnutek žiga, najdite graverja, ki ga bo pravočasno izdelal, v Kranj pa moramo žig do-
h up:
3/
11.14
Kilnn . „r U1 ■ JU'Ei l.BDC ■ t 14 Utr.IJ/-jLUtviJ
MM1
Prvi žig triglavske poŠte
biti vsaj tri dni pred pohodom. Ob teh pogojih pošta bol »Seveda pa,« je dodal takratni pomočnik direktorja Joža Praprot-nik, mnogim dobro znan tudi kot planinec, »se pošta še ne bo mogla imenovati po Triglavu, ampak bo le Izpostava pošte Mojstrana. Za prihodnje (če boste s tem nadaljevali) se pravočasno organizirajte, mi pa se bomo tudi!«
Rečeno — storjeno! Andrej Habič, tehnični urednik In žal že pokojni neponovljiv karikaturist, je za urico »izginil« iz uredništva in se vrnil že z reprodukcijo žiga v naravni velikosti. Medtem smo se sporazumeli z graverji v ljubljanskih PTT delavnicah, da bodo naredili in... Vse drugo se je odvijalo po dogovoru. Tisti petek, 1. septembra 1972 okrog sedemnajste ure sta Joža Praprotnik in Donat Stibelj, višji

Od 1974. leta ludl s poštno številko. Se danes )e ta triglavski žig med vsemi na|lepši in tudi eden najbolj ličnih slovenskih priložnostnih poštnih žigov sploh

PTT kontrolor in tudi znan planinec, na verandi hotela Jezero v Bohinju odtisnila prve triglavske žige. Naslednji dan je pošta »delala« še v Vodnikovem domu na Velem polju in v Domu Planika pod Triglavom, v nedeljo pa na vrhu in nazaj grede v vseh poprej omenjenih postojankah.
POSTA ZA POSEBNE PRILOŽNOSTI_
2e naslednje leto, ob 8. pohodu ženske stotnije na Triglav, pa se je rodila tudi istoimenska pošta. O dogodku so takrat poročali vsi vodilni jugoslovanski dnevniki, mnoge revije in RTV. Velik je bil tudi odmev v domačem in tujem strokovnem tisku. Pošta Triglav je namreč edina na svetu, ki zares tudi posluje na vrhu najvišje gore v državi. Od tega do vključno 1979. leta je FK Ljubljana ob vsakem pohodu poskrbel za izdajo posebne spominske dopisnice. Z letom 1980 je to nalogo prevzelo novo ustanovljeno FD »27. april Ljubljana« in jo zvesto neguje. Ob 9. pohodu, takrat že v organizaciji tednika ITD, se je triglavska pošta 8. 9. 1974 že predstavila s svojo poštno številko. Postala je pošta 64284 Triglav. Dve leti kasneje pa je prvič »preskočila« prvotni okvir. Ob otvoritvi planinske poti Planine Jugoslavije je namreč 4. julija 1976 poslovala na Kredarici v Triglavskem domu. Spet čez dve leti, ob dvestoletnici prvega pristopa na Triglav, se je ta »preskok« ponovil, spet na Kredarici. In še enkrat doslej je pošta odprla svojo »okence« v Triglavskem domu: zgodilo se je v sklepu prireditev ob odprtju nove postojanke na Kredarici. S tem so PTT delavci in filatelisti tudi dokazali svoj posluh in razumevanje za širše planinske ali — recimo bolj naravnost — slovenske in družbene potrebe. In ker so bile in so stvari utečene, res lahko verjamemo, da niti PTT niti ostali sodelujoči ne bodo izostali ob morebitnih novih priložnostih, ampak bodo delovali v skupno In splošno zadovoljstvo. Za organizacijo ženskih pohodov na Triglav zadnja leta skrbi Teleks kot naslednik prejšnjih organizatorjev. Trasa pohodov se v glavnem ne spreminja, čeprav razlike so. Izhodišče je bilo sprva v Bohinju, zdaj je najpogosteje na Pokljuki v Šport hotelu. Pohodi s sklepnim piknikom, pred katerim triglavska poštarja zbe-reta vse pošiljke, se tam navadno tudi
končujejo. No, nekajkrat so se zaključiti tudi drugje: nekje v Bohinju ali pa, letos, v dolini Zadnjice. Vsak pohod traja dva dni in pol, le jubilejni, dvajseti, je bil za dan daljši. Takrat so si udeleženke ogledale tudi Dolino sedmerih jezer In ob njih tudi prenočevale.
Zborno mesto za naskok na vrh pa je doslej še zmeraj bito v Planiki. Letos smo sicer poskušali z Doliča, vendar je vreme preprečilo vzpon.
FILATELISTIČNI POSLADKI_
Če zdaj v mislih preštejemo vse planinske in druge postojanke, ki jih je skupaj z ženskami obiskala triglavska pošta, je takoj jasno, da še ni poslovala le v dveh triglavskih visokogorskih postojankah: v Staničevem domu in v Zasavski koči na Prehodovcih. Morda bo kdaj sklenjen tudi ta krog.
Ko so se pripadnice izbranih žensk v spremstvu pošte prvič vzpenjale izpolnitvi svojih želja naproti, so oddale nekaj manj kot 1500 pošiljk, med njimi petnajst pisem So največja redkost triglavske pošte. Z leti je število oddanih dopisnic, razglednic, pisem in še drugih pošiljk naraščalo in padalo ter se giblje med 2000 in 3500. Vsakič so vmes tudi priporočena, nujna in letalska pisma, pa paketi s kamenjem
It«!
4m
omIw
nvptl
1'i! h ti 2
! -1»
Prvič Triglav v besedilu žiga In prva spominska dopisnica
s Triglava (prvič 1973), vrednostna pisma in pisma s povratnico (prvič 1974). Leta 1980 pa sta triglavska poštarja prvič izplačala denar z bančne hranilne knjižice. Tako samo še denar in telegram doslej nista bila odposlana z vrha naše najvišje gore, kajti nekaj »telefoniranja« v nujnih družinskih zadevah in za novinarske potrebe je tudi že bilo, seveda ob pomoči tujih sredstev zvez.
Pred zaključnimi »podrobnostmi« še nekaj zanimivosti, povezanih z ozadjem priprav na triglavsko pošto oziroma njenim poslovanjem.
Predvsem kaže pojasniti, zakaj je prvič poslovala kot izpostava mojstranške pošte. Preprosto zato, ker je pri Aljaževem stolpu meja njenega najširšega okoliša, in to še iz tistih časov, ko je svet na Triglavu spa-
dal v takratno dovško občino. Med obema vojnama se je Aljaževega stolpa malo-dane dotikala krivična meja med takratnima kraljevinama. Danes je prav na vrhu tromeja občin Jesenice, Radovljica in Tolmin. Ko je slovenska planinska javnost 1970. leta slavila 75-letnico postavitve Aljaževega stolpa, je nekomu šinilo v glavo, da je vrh pravzaprav tudi bohinjski. Tako je bil narejen osnutek in izdelan žig z jubilejnim besedilom in oznako pošte Stara Fužina. V FD PTT Slovenije, ki je takrat založilo spominski ovitek, so napako še pravočasno opazili. Tako je žig, uporabljen 7. avgusta 1970, nosil pravi naziv: Mojstrana, Zamislimo si vihar, če bi bilo drugače ...
HITRA TRIGLAVSKA POSTA
Razen »filatelističnih« dopisnic sodijo k zbirki triglavske pošte še vsi drugi poštni dokumenti s triglavskimi žigi in seveda
spominski ovitki FD PTT Slovenije (200-let-nica prvega pristopa, otvoritev prenovljene Kredarice). Če bodo v kranjskem PTT podjetju pripravili razstavo o jubileju pošte Triglav, bo na njej res kaj videti. In se tudi spomniti prehojene poti. Utirali in omejili so jo številni »poštarji«, filatelisti, umetniki in drugi navdušenci. Med PTT delavci so (bili) to predvsem Joža Praprotnik, Donat Stlbelj, Alojz Bav-dek, Janko Kovačič in še nekateri. Osnutke žigov, ki so — razen prvega — vsi ohranjeni in do nedavnega tudi vsakič drugačni, so izdelali Andrej Habič (2), Maks Skrlbe (3) in Rado Čenčič (13), zadnja dva ob sodelovanju Iveta Subica. Svoje so prispevali oziroma vsako leto dodajajo mnogi drugi, neimenovani. Vendar tudi po njihovi zaslugi triglavski pošti uspeva, da so pošiljke že naslednje jutro vročene naslovnikom po vsej Sloveniji. Niti »prava« pošta dandanes ni več tako hitra...
PREDSTAVLJAMO ANDREJA KARNIČARJA, OSKRBNIKA ČEŠKE KOČE
KRALJESTVO POD SKUTO IN GRINTOVCEM
IVANKA KOROŠEC
Skuta in Grintovec napravita na vsakega planinca močan vtis. Že lepota modrikastega zelenila Ravenske In Makekove Kočne in cvetoči rododendron na poti do koče vsakogar navdušujejo. Oko se spotika po skaiovitem okolju, po razdrapanlh in zobatih grebenih, po številnih zakasnelih snežiščih v kontab. Na severni strani pod Grintovcem stoji prijazna Češka koča. Njen oskrbnik je 63-letni Andrej Karničar. Je pravi Jezer-jan. V prvih povojnih letih je imel doma na Jezerskem obrt. Kočo je tedaj prevzelo Planinsko društvo Jezersko in se otepalo s kupom težav. Prijatelji v društvu so leta 1948 Andreja »naštimali«, da je pustil posel in prevzel skrbništvo. Potem je šel leta 1949 na orožne vaje in kar za nekaj let zapustil Češko kočo. Vseskozi pa je bil član UO društva. V letih 1958 in 1959 je bilo s kočo veliko težav, ki so se vedno bolj grmadile: tičala je v izgubah, vladala je prava anarhija. Takrat Andrej nI bil več privatnik; zaposlen je bil pri podjetju — in tedaj se je spet odločil, da pride za oskrbnika. Od tedaj dalje je Andrej ves čas, vse sezone, torej že 27 let, oskrbnik koče.
Koča je odprta od srede junija do konca septembra. Ostale mesece je Imel Andrej najrazličnejše zaposlitve v okviru planinskega društva, kjer je bil tudi v rednem delovnem razmerju in kjer je dočakal upo-533 kojitev.
Ko sem ga vprašala, kje vendar ima svojih 63 let, ki jih sploh ne kaže, je smeje se odgovori!, da so skrita v trpljenju. Vsa leta je bil z družino tu, z ženo In otroci, ki mu pomagajo tudi sedaj. Doma je »cim-pral«, poleti pa tukaj delal z ženo. Po starih evidenčnih knjigah o nosačih je iz podatkov Izračunal, da je v 14 letih (ko še ni bilo žičnice) znosil do koče na svojih plečih okoli 20 ton. Žičnico so postavili leta 1972 in od tedaj dalje so tudi kočo lažje posodabljali, preurejevali, modernizirali in tudi z oskrbo ni problemov. Kočo je zgradila češka podružnica slovenskega planinskega društva leta 1900, Kasneje je bila preurejena tako spretno, da zunanje podobe ni spremenila. Taka je kot ob otvoritvi, le razgledna ploščad je lepša.
Če se ne bi s srcem in dušo navezal na to kočo, bi Andrej pač ne bil toliko let oskrbnik. Včasih so ga dajali živci, vendar se je v tem gorskem svetu »pocajtal«. Na obeh štedilnikih (plinskem in na trdo gorivo) so stali veliki lonci, v katerih se je kuhalo, vrelo in brbotalo in iz katerih je prijetno dišalo. »Danes bo za kosilo goveja juha, krompir s pečenko in zelena solata,« je povedal. »Kmalu bodo ljudje začeli prihajati s smučišč, vsaj večina; nekateri pa so tako narejeni, da še sami ne vedo, kdaj bodo prišli.« Medtem ko se je pogovarjat z mano, je čistil solato, ker ne sme niti minute časa vreči v nič. Sin Drejc mu pridno pomaga, planinci pa prihajajo in odhajajo, hočejo pivo, juho, čaj. V naslednjih dneh. pravi,
Andrej Karnlčar, oskrbnik Češke koče
pričakuje pomoč — prišla bo reka študentka, Zdaj Ima, pravi, v penzionski oskrbi okrog 30 ljudi, v glavnem smučarjev. Ob Češki koči je bilo po vojni prvo organizirano smučišče (na Ledinah je šele nekaj let). Za poletno smuko na Gornjih Ravneh je na voljo tudi vlečnica. Prihajajo iz vse Slovenije, predvsem smučarski klubi (Kamnik, Tržič, Domžale, Skofja Loka,..). Gostov in interesentov je še preveč, tako da mora nekatere klube Andrej celo odklanjati, ker mu zmanjkuje prostora. Čez teden še nekako gre. ker so v koči povečini sami smučarji, ob sobotah in nedeljah pa iz dolin navrejo hribovci in 60 postelj je premalo.
S planinci oziroma obiskovalci nima Andrej nikakršnih problemov. DrugI oskrbniki sicer »jamrajo«, a on se ne more pritoževati čez nikogar. »Nismo taki,« je dejal, »da bi že ob desetih po stenah tolkli; posebno če so večje družbe, zamižimo in jih pustimo še po! ure dlje.« Andrej je mnenja, da se ljudje, ki prespijo tukaj, zavedajo, da imajo pred sabo resne ture, ki bodo zahtevale od njih vso zbranost in pripravljenost, kdor pa ture tukaj zaključuje, je potreben počitka in tak tudi ne bo razgrajal. Alpinisti sami pa tudi vedo, da niso nikakršna priviligirana druščina, ki bi jo bilo treba posebej obravnavati. Kakšni mlajši alpinisti se včasih izkažejo za bolj »nerodne« v vedenju, vendar so to le redki primeri. Včasih pa se je dogajalo, da
so ljudje prišli iz doline in so poleg nahrbtnikov nosili s sabo še celo kopico problemov in osebnih težav, ki so se jih po vsej sili hoteli tukaj znebiti In si dati duška. Tega ni več, saj je hribovska civilizacija v zadnjih letih zelo napredovala. Najpogosteje odhajajo planinci na Grln-tovec, ki je gotovo ena od najlepših razglednih točk v Kamniških Alpah. Tudi Skuto zelo obiskujejo, ta pa zaradi svoje vitkosti in drznih oblik slovi kot najlepša gora tega gorstva.
Andrej je vse to pripovedoval, trebi! solato, se spretno sukal po kuhinji, natakal čaj in juhe, delil v transverzalne knjižice podpise in žige. Opozoril je tudi na novo preurejene sanitarije v pritličju, ki so zares vzorne In se le redkokatera koča lahko pohvali s tako higieno in urejenostjo. Pogoj pa je seveda voda. Napeljali so do koče del Jezernlce. ki izvira v bližini, s šumečim slapom pada v globino, potem ponikne in ponovno pride na dan pri Anclju.
Vsako jesen gre tudi Andrej po hribih. Z ženo In otroki jo mahnejo po veličastni soseski, do Cojzove koče ali kam drugam, tako, za zaključek sezone. V zadoščenje mu je, kadar spet spravi uspešno sezono pod streho. Če bi gledal na denar in če bi mu šlo zgolj za dohodek, bi pač ne bil oskrbnik. In celo ne toliko leti Zdaj, ko je upokojen, že nekako gre. Prejšnji dohodki oskrbnika in tudi tisti, ki jih je imel z nošnjo, pa so bili mizerni in to ga sedaj tepe pri pokojnini. Toda plačilo je čisto nekje drugje; tega marsikdo, ki gieda le na kuverto, preprosto ne more razumeti. Za Andreja Je največje plačilo to, če planinci zadovoljni odhajajo in če ve, da se bodo radi ponovno vrnili. Ker je spet mešal po loncih, sva se vnovič vrnila k hrani. Andrej je razlagal, kakšen zajtrk je treba pripraviti hribolazcu. Mora biti močnejši in bolj kaloričen, ne pa tak »hotelski s putrčkom in marmeladico". Pripravi jim jajca, klobase in take stvari, saj so pred njimi zahtevne ture in potrebujejo moč.
Andrejevi osebni načrti pa so vezani le na skromno željo; da bi ostal zdrav in da bi lahko še naprej kraljeval tu pod Skuto in Grintovcem.
Večer v Lepeni
JANKA SOLINO
Pod siaro jablano lesena miza. V gorah umira dan. Srce drhti — tako sem sam.
KOLO OB STENI IN TELEFON PRI VRATIH
ŽELEZNIČAR POD ŠPIČKO
IVAN KOREN
Zavetišče pod Spičko, oktobra — Pred dvema mesecema se je Francelj zjutraj postavil pred kočo in vpil: »No. zdaj pridi, če hočeš ujeti sončni vzhod! Poglej, tam-le, za Prisojnikom bo vzšlo!« Pravi, da je že od maja tam gor, da je takrat sonce vzhajalo čisto gori za Ozebnikom, zdaj pa se pomika: vse tja do Kanjavca. Ko pride za Kanjavec, je tu oktober in takrat se Francelj odpravi v dolino.
Ko odhajaš, Še kriči za tabo: »Pozdravi vse take, ki radi hodijo v gore! Povej jim, da ni nikjer lepše kot tu pod mojim Jalovcem. Jalovec je kralj gorž, da boš vedel!« Potem potoži, da ga je profesorica slovenščine iz Ljubljane poučila, da ni prav napisal na skalo, ko je napisal »brzina«, da
bi bilo treba napisati »hitrost«. Ampak Francelj je bil do leta 1970 železničar in tam so pač poznali brzino; zavoljo tega jih ni nihče popravljal. Zdaj pa je že osemnajst let vsako poletje oskrbnik Male koče pod Špičko. Vmes je bil dve leti na Jer-manovih vratih, pa se je spet vrnil pod Jalovec.
»Veš, dve uri boš hodil gor, pa lepo vreme boš tudi Imel! A s' videl tisto Tominškovo Špelo? Tisto, ki je pravkar prišla z vrha? Ta mora biti kaj v sorodu s tistim, po katerem se imenuje pot na Triglav. Ja, s Hrastja je doma... No, pa malo odpadke pospravi gor na vrhu... včeraj je blo dost' ljudi gor; malo počisti!« Je pa ostal Francelj tudi pod Špičko železničar: s kapo, železničarsko svetilko In loparčkom. In včasih se postavi pred kočo pa dvigne loparček, ko se skupina planincev odpravlja v strmine Jalovca. Tam na melišču, pod Ozebnikom, je balvan, na katerega je napisal: »Hodi v planine, dokler je še čas, ker prišel bo čas, ko ne bo več čas. In kmalu bo ta čas.«
In četudi je pred dnevi Franc Ciuha že pospravil 69. leto, se mu to nič kaj ne pozna. Še zdaj je poskočen in mladosten, pa poln domislic in vsakršnih vragolij. Nedvomno je edini oskrbnik koče v visokogorju, ki ima pred bajto »poni« kolo, samo zato, da je lahko na steno pritrdil napis »Kolesa prepovedano naslanjati na kočo!« Pred vrati je pritrdil stenski telefon, ki je nekdaj, v prejšnjem stoletju, res služil svojemu namenu, zdaj pa ga ima tam gori za zabavo planincem.
Potem Francelj spet otožno pogleda proti soncu: »Veš, kmalu bo vzhajalo za Kanjav-cem, kmalu bom zaprl bajto In se odpravil v dolino... Pa me nič ne mika... Saj vidiš, kaj je tam doli,..«	(Delo)
Trilogija na surfu
Po sledovih Prollta jo Bruno Gouvy izpeljal svojo trilogijo v smuku. Oborožen s surlom Je v torek, 21. aprile, bivakiral na Elgerjochu in se naslednji dan peš povzpel na Elgerjev vrh. Ura Je bila 11: spust po zahodnem pobočju z ledenimi zaplatami, pokritimi s tenko plastjo prSiča. Ura je 11.30: prihod do vznožja In prevoz s helikopterjem na Testa Grigia (Plateau Rosa). Ura je bila 13.30: s helikopterjem na vrh Cervino, zatem v dveh urah surlanja do Spalle (z vodičem Renéjem Ghlil-nijem), kjer je pričel s spustom po vzhodni steni po mehkem pomladanskem snegu. Ura je bila 17.30: prihod do vznožja in nov prevoz s helikopterjem na vrh Grandes Jorasses.
Ura je bila 19: zadnje surtanje po južnem pobočju in v dveh urah spust po najprej spomladanskem, zatem pa skorjastem snegu. Dldler Latond je o samosvojem in pomembnem podvigu posnel film, ki ga Je Gouvy komentiral in motiviral takole: »Kar zadeva osebne interese, je moj projekt hotel biti hvalnica življenju, akciji In humorju. Smo majhni, vendar nas to ne sme ovirati, da ne bi bili dejavni. Treba se Je gibati In poskusiti. Ni važen rezultat, ampak volja, da nekaj naredimo. Prevelika previdnost In indllerent-nost sta največja zla sodobnega sveta. Glejte, zato sem se hotel spustiti s surlom v tej trilogiji; to Je bil način, da bi Izpričal ta čudež, ki )e veselje, da živim in delujem. Zato ne smemo nikoli Izgubiti sposobnosti, da ga občudujemo.«	/^Ip)
MRAVLJINCI V NESKONČNOSTI VESOLJA
NOČNA MOČ TRIGLAVSKIH VRTOV
HELENA TEPINA
»Pridite, no, poglejte, vaša razsvetljava že vzhaja!« nas je ob desetih zvečer klicala oskrbnica na dvorišče pred kočo. Skobacali smo se na piano — res, z bohinjske strani je bil pripet na nebo ogromen rdeč krožnik, polna luna, ki nam bo kazala pot na nočnem pohodu z Uskovnice na Velo polje.
»Ni še dobra, barvo mora spremeniti na rumeno,« nas je krotil vodnik Marko, pa smo se vrnili v kočo in ugotavljali, kako je Urša dobro vzgojena punca, saj je kazala vse znake, da je navajena ob tej uri zlesti v posteljo.
Medle luči so osvetljevale jedilnico v koči na Uskovnici. Ob dolgi mizi pri peči so sedeli domorodci — vikendaši in planšarji; Imeli so si veliko povedati: živina, cene mleka, kdo letos ni prišel gor, katera se je komu Izneverila. V desnem kotu jedilnice je čemelo troje mladih, dva fanta in dekle; že na daleč je bilo videti, kdo bo odpadel.
Pri oknih, skozi katera je svetila poletna noč, smo sedeli Viharnikt. Osem. Štirje fantki in štiri punčke, bi rekel oskrbnik Francelj iz zavetišča pod Spičkom. Bili smo nenavadno krotki. Čakali smo polnoč, uro strahov... Boža se ni dala motiti in se je za vsak primer dobro najedla. Moškemu delu odprave je misel na nočni pohod očitno že doma zbudila asociacije na nekaj sladkega: vsevprek so ponujali bonbone. Marko je poznavalsko opisoval pot, ki nas je čakala; slišati je bilo kar vabljivo.
Malo pred polnočjo smo vstali in se na dvorišču spravili v gosjo vrsto 2a pastirjem Markom. Odhod se je zavlekel: eden je manjkal, drugi je šel ponj, tretji po drugega, nakar se je vrnil prvi in postopek se je ponovil. Ko smo bili zbrani, smo jo mahnili čez travnik, a še preden smo se kadilci začeli pošteno odkašljevatl, je bilo prve etape že konec. Ustavili smo se pri Cvetkovem vikendu; že v koči nas je povabil na požirek žganega pred turo. Res nas je čakal in nas pogostil tudi s prijazno besedo, tako da smo se kar težko odpravili naprej.
Bila je prava hribovska poletna noč. Mila, a sveža. Rosna. Svetla, nekako modrikasta. Polna zvezd. Hodili smo brez prižganih baterij in v luninem siju videli vsak kamen. Stare smreke samotarke so metale sence po senožetih. Utihnili smo; vse močneje smo čutili neskončnost vesolja in majhnost nas, mravljincev na tej poti.
Romantika b! bila zares popolna, če ne bi slovesne tišine trgali dvoumni nasveti drugega najpomembnejšega moža na turi s konca kolone: »Vicko, dvigni nogico, dvigni nogico .. .!*
Na Konjščici smo si privoščili prvi oddih. Okrog nas so se pasle krave. Da, pasle so se, ob enih ponoči! Zgrabila me je zelena zavist: zakaj nisem krava? Bašejo se podnevi in ponoči in bolj ko so debele, bolj jih hvalijo, kako lepe da so. To ni pravično!
Zagrizli smo se v breg. Kravji zvonci in cvrčanje čričkov je ostajalo za nami, nosnice pa nam je napolnil opojen vojn po gorskem cvetju. Oh, kakšen užitek je premagovati bregove v nočnem hladu! Naenkrat smo stopili v Dolino meseca, na Jezerca. Počitek! Bolj slutili kot videli smo temno zelenje gorske trave v dolinici, z leve pa je prihajalo glasno žuborenje studenca pod snežiščem. Ni nam bilo do običajnih čvek in šal, pogovor je zamiral, vsak po svoje je doživljal nočno moč triglavskih vrtov.
Naprej, na Studorski preval — in enkraten prizor nekaj pred peto uro zjutraj: nad Vetim poljem je Še kraljevala luna in zavijala pokrajino v pravljični videz, na desni izza Viševnika in Draškega vrha pa se je rdečiia jutranja zarja, še slaba ura hoda — In z dnem smo prispeli v Vodnikovo kočo oskrbnici Angeli v naročje.
(Informator P D Viharni k)
Peter Hillary spet v Himalaji
Peter Hillary, 35-letni sin prvega osvajalca Everesta sirs Edmunds Hillary ¡a, vodi to jesen štiričlansko moštvo na najvišjo goro sveta. Bazni tabor so postavili konec avgusta na ledeniku Kumbu. Alpinisti nameravajo preplezali Jugozahodno steno, ki so |o doslej preplezali samo Britanci leta 1975. Kot vodja odprave Je bil Peter Hillary precej nesrečen tan t. Skupine, ki Jih Je vodil, so bile bodisi neuspešne ali pa so se končale s tragedijami. Ko je, na primer, Jeseni leta 1979 »njegova« skupina plezala po zahodni steni Amai Dablama, Je Izgubila enega od članov, Kena Hysiopa. Spomladi leta 1993 Je poskušal po zahodnem razu priti na Ma-kalu, pa |e dosegel najvišjo točko 760D metrov. Smrl dveh izmed štrlh članov odprave Je prekinila plezanje: Blila Deri za Je pokopal plaz pod seboj, medtem ko Je Mark Moorhead padel in se ubit. Med plezanjem po zahodnem grebenu Everesta leta 1984 Je Peter Hillary spet Izgubil dva člana; Craig Nottie in Fred From sta bila i rt vi dveh padcev. Upati Je mogoče, da bo letošnja sezona za mlajšega Hlllaryja uspešnejša in predvsem varnejša.	.
PLANINSKI VESTNIKMM^^^^^^^^^M
TIK PRED ZIMO — NEKJE MED ŽIVLJENJEM IN SMRTJO
ČAS ZA PREMIŠLJEVANJE
PETER VOVK
Znakov poletja ni več. Premrla sedi ptica na veji. Brezvetrje je, mir oglušujoč. Z golim obrazom me gleda stara bukev ob poti. Veje in vejice se solzijo v kapljicah slane. Samota skalnatih blokov, pokritih z mahom, me prevzema. Neki glas je zdrknil v blažene temine smrek. Zelena žolna leti skozi razcveteno meglo kot raketa in pivka.
Luč sonca pritiska na skalnato pot. Osamljenost me prime za roko, odslej sva prijatelja. Noga izgubljenega človeka je vtisnjena v mehki zemlji. Debla dreves so s koreninami privezana k skalam, da ne bi padla. Ne izgubim stika s posameznimi starimi redkimi drevesi. Plodovi jerebike, poparjeni od slane, leže na tleh Trnjev grm brez listja je poln bodic. Zaostal bukov list se guga k materi zemlji. Tako čudno lepo je molčeče padanje slane. kot bi prisluškoval stopinjam večnosti. Meglica Izginja, napetost ozračja se sprošča. Ustavim se pri veliki skali, imenovani »Gosposvetski prestol«, in pazim, da se kaj ne izbriše. Vse se mi zdi dragoceno in svečano. Gledam za listom, tresočim se na veji trepetlike. Vsak čas se bo utrnil. Skrivnosti listnatega drevja kmalu ne bo več. Jesenski podlesek gleda iz tal; ne vem, koliko časa še. Zmeraj globlje oznanjajo sinlce svoj vabeči klic zime. Srna hiti po stezi, da dohiti svoj trop. Sam sem, nihče ne ve, da sem tu. Tako mi je dobro in prav je tako. Odeta v pajčolan slane je bela breza kot nevesta. Vse, kar je rastlo ob poti, se umirja in umiri. Kot gluhonem se mi zdi pozno jesenski gozd, tišji od najtišjega. Ptice se ne oglašajo več. Kot potepuh sem v zavetju skalnatih blokov pod Mestnim vrhom. Visoko gori sem že. Koraki so izmerjeni, nimam več daleč do koče. Oddaljujem se od dolinskega sveta, polnega ropota in asfaltne džungle. Po gozdu se razliva praznična milina, širni svodi bukev poslušajo moje tihe korake. Stopam neslišno po mokrem listju — kot v katedrali. Iz tal se dvigne jereb in odprhne. Čopiča ne znam vrteti, da bi poslikal ta jesenski tihi čas tik pred zimo, Svet bradatih bukev, jelk In smrek me prevzema. Neskrben, miren in tih capljam naprej. Oči se napenjajo. Veter hladi rane golih vej, kjer so rastli listi. Megla se je slekla do golega. Kra, kra, kra, se oglašajo vrane nad drevjem
V brezbrižni ljubezni se oglaša krlvokljun iz košate smreke. Samica vali jajčeca.
542 Prileti lepo pisana šoja. Ozračje se komaj
zaznavno zaziblje. Sonce kar naprej prižiga kapljice slane, ki polže po stebelcih na tla. Drevju je zmrznila zelena kri po žilah. Stopinje živali iščejo druga drugo. Risove tačke se prepletajo z odtisi parkljev je-lenjadi. Oglašajo se siničke dolgorepke. Kot velike, bele snežinke skačejo z veje na vejo. Obirajo drevesno skorjo in tiho čebljajo. Bele kosti, bele veje javorja, leže na tleh. Videti so kot odpadlo jelenovo rogovje. Sončni žarki zapirajo veke, bel puh leti po mrzlem zraku. Veje in vejice bukev tko na tisoče varljivih oblik. Sraka se v dolgih zamahih peruti poganja naprej. Reže vrv tišine. Tesnoba srca se sprošča, ustnice se gibljejo, prav tiho pojejo. Tišina je postala glasna, slišim utrip srca. Močneje razbija med rebri. Pot je polna zllzanih skal in kamnov, polna spominov. Skozi mrežo iz vej gledam žarečo oblo sonca. Na pot dremajoče se mi zde skale in panji ob poti.
To je čas za premišljevanje. Tiho je vse v Času tik preči zimo. Nekje med življenjem in smrtjo.
Še malo in pri koči sem. Sprašujem se. zakaj sem prišel sem. Kot tiho jezero je zame ta kraj. Te polšje oči, ki me gledajo iz kota sobe, so kakor domače veselje, ki ga ni več.
Kamor stopim z nogo, slišim za sabo glas: glej ga, spet je tu! Primem za kljuko, vrata zaškripljejo. Duh po zatohlosti v kuhinji draži nos. Vse je na starem mestu; miza, stoli, omara, postelja, peč. Pokaže se stenska ura s storži. Splašena svetloba gleda skozi okno koče iz brun, V škatli polh klesti papir, za celo gnezdo ga je že. In kaj naj še rečem?
V tramu škrta lesni Črv, kot bi navijal leseno uro. V peči gori bukov panj. Na šipah sled dolgočasnih muh. Miška v lisičjih barvah, z dolgimi brki, sedi na zadnjici in nekaj gloda. Pajek se spušča po niti mimo glave na mizo, kot bi me hotel nekaj vprašati, šepetanje in nemir sta v meni. Iz vzdihov ležišč sem začutil, da so prijatelji ravnokar odšli; pa je že precej časa minilo od tedaj.
Kot razcapanec igra veter v dimniku svojo pesem. Vznemirja me tišina, čas tik pred zimo: včasih nas je bilo več. S sten veselo polzijo zgodbe mladih ljudi. Moker od strme fridrihštajnske poti se sušim ob zardeli železni peči. Dobro mi je tako. Po-pijem šilce slivovke, ki po naporni hoji dobro dč. Zdi se ml, da se je čas ustavil tu gori. Pot do studenca je praznično obdarjena z vlažnim listjem in svežim mahom. Razdehtele so se smreke, diši po smoli. Sam s seboj nekaj šepetam. Zavohal sem spet dim svežih smrekovih vej.
Hočem izreči besedo — pa raje molčim. In namesto besede žerjavica tli. Moja usta so polna toplih besed. To življenje tu gori mi je bilo vse. Te majhne radosti: ptice, živali, noči, jutra, dnevi, večeri. Spreminjal sem dan v noč, razkošno čakal večer. Vse je tako lepo, ko gledam stare, znane poteze doline. Kot bi hotela redka stara drevesa govoriti, pa raje molče.
Odšel sem do konca vrtička, z očmi tipal po smrekci, Hotel sem videti, če so še go-liči drozgovke v gnezdu. Zagledal sem rumen cvet v travi. Veliko lužo, ki je ostala po dežju. Mravljinec je nesel slamco, petkrat večjo od sebe. Prastaro jelko pri studencu, polno veveric. Ničesar drugega si nisem želel, kot to, da me dolinski svet ne bi mogel motiti.
Veter prinaša oblake. Prve kaplje dežja padajo po iglicah. Poslednji listi se vrtln-čljo po zraku, kot v slovo od jeseni tiho padajo. Po malem so se že napolnile iuže ob poti. So kot majhna ogiedalca. Dež in veter koncentrirata pesmi pozne jeseni. V okvirčkih oken dež. Na strehi iz šindre deževne kaplje, voda klokota v žlebu. Poslušam valčke dežja po vejah dreves in grmov, A toliko dežja je že, pomešanega s snegom!
Kaj sem hotel povedati: jeseni ni več! Moje srce je polno kapljic dežja. Pisane kroglice padajo na tla. Prvi sneg se oprijema trave, vse več ga je. Stojim na pragu koče. bel in svež pada sneg. Stojim nepremično in gledam padajoči sneg. Trhlo listje počasi pokriva sneg. Gledam čudne obraze, ki jih riše belina na mahovnate skale in hrapavo skorjo dreves. Ptiči so utihnili, dolina postaja bela. Ničesar drugega ni ostalo več od prelepe jeseni.
BILI SMO NA VRHU — PA NISMO NIČ VIDELI
BJELOLASICA
BOŽO JORDAN
Zamikalo nas je, da bi spoznali Kapelo, gorski masiv Goransko-llčkega višavja. O tem smo razmišljali že dolgo in za novo leto sklenili dogovor, da to opravimo čimprej. Sklepe je treba spoštovati in izpeljati — posebno še, če niso zapisani. V petek zvečer nas je Dušan pobasal v avto in odbrzeli smo čez Kočevje in Brod na Kolpi proti središču hrvaškega smučanja v začetku tega stoletja — Mrkopalju (824 m). Tu je bilo leta 1914 prvo prvenstvo na smučeh za Hrvaško in Slavonijo, leta 1934 so imeli že skakalnico, na kateri je neki Norvežan skočil celih 40 metrov. Danes imajo vlečnico na hribu Celimbašu
(1085 m) in smučarski dom. Ker ta ni bil za nas in smučanja sedaj še ni, smo odbrzeli še tri kilometre naprej po asfaltni cesti do planinskega doma v Vojnem Tuku (878 m, na slovenski avtokarti Tuk Mrko-paljski). Vas je na južnem delu zaprtega Mrkopaljskega polja pod strmimi travnatimi pobočji Maj vrha (1268 m). Prespali smo kot edini gostje, zarana zjutraj pa se odpravili do Matič poljane, kjer stojijo spomeniki 26 zmrznjenim partizanom. Vsak ima svoj kamen, kar predstavlja kolono v gibanju. Na glavnem spomeniku so vklesane misli učencev, ki so o tem pisali spise. Na koncu poljane smo krenili s ceste na Jančarico k planinskemu zavetišču, ki stoji na istoimenskem sedlu (1236 m) pod istoimenskim vrhom (1309 m). Od planinskega doma v Tuku je okoli uro in pol hoje. Spustili smo se na Vrbovsko poljano (1150 m), kjer je razpotje. Vozna cesta pride sem iz najvišje ležeče hrvaške vasi Begovo Razdolje (1078 m), ki je dolga kar cel kilometer in od Mrkopalja oddaljena okoli 6 km. Obdajajo jo vrhovi Ju-kina kosa (1232 m), Marjanica (1164 m) In Klobučev vrh (1210 m), kjer je na severnem pobočju smučarska vlečnica in hotel. To je staro izhodišče za Bjelolasico čez Vrbovsko ali Zuto poljano, znano že od prvih raziskovalcev tega predela, dostopno z železniške postaje Lokve, Po dobro markirani stezi smo presekali zavoj ceste, levo z nje pa smo šli mimo betonske cisterne (kras, brez vode!) in razpadajoče gozdarske kočice po stezi navkreber Poznejši obiskovalci bodo šli spodnji del po vozni poti, ker je trasa že zakoličena. Steza drži po lepem bukovem gozdu z mnogo cvetovi čemaža, da je bilo videti, kot bi bilo pokrito s snegom. V strmem delu greš lahko po »lakši« varianti ali kakih 150 m strmo po drči navzgor. Kmalu smo na višini, ki je poraščena z bogato Moro in razgledna. Leta 1880 je bil na njej Johannes Frischauf, pa tudi Kugy s tržaškima botanikoma. Od leta 1902 je bila tura na Bjelolasico že običajna za člane HPD. Leta 1864 je bilo na vrhu 30 častnikov cesarske vojske z generalom na čelu. Vodil jih je domačin »feljbaba« Sava Kosanovič iz Jasenka. Najnižji čin je bil kaplar Gajo Mamula. Prespali so na vrhu; temu bi moderno rekli, da so bivakirali. Okoli 15 minut jugovzhodno od vrha malo pod slemenom so 6. 7. 1986 odprli planinsko zavetišče Jakova Mihelčiča (PV 1986 361), To je bil nadlogar in — kot je zapisano — prvi hrvaški planinski vodnik, pa menda še markacist. Na deblih je zasekal »markacije« v obliki črke X (zatezi = za-tesi), ki so kje še danes vidne. Verjetno ne njegove?
Prišli smo na najvišji vrh Bjelolasice — Kulu, 1533 m. Megle so se vlačile čez — in kaj bi vse videli, če bi bilo jasno! Od Kvarnerskih otokov, Ličke (TV-stolp), obeh Snežnikov, Risnjaka, Kočevski rog, Kuželj-
ske stene — te smo videli res v soncu, ko smo se spuščali v dolino Kolpe domov grede, Gorjance (TV}, Medvednico (TV), pa seveda Klek, Bele in Samarske stene in Velebit vse do Sv, Brda. Vse to smo že prehodili, pa od tu nam bi bilo dano videti. Ko bi del tistega žgočega veleblt-skega sonca sijal danes, bi ga tu in tam imeli dovolj. Morda le ne bi ustvarilo ko-prene in razgled z najvišjega vrha bi bil nepozaben. Triglava in naše Ojstrice tudi nismo videli.
Tako smo si to Goransko-ličko višavje lahko le predstavljali. Razteza se od Mrkopalj-skega in Ravnogorskega polja v Gorskem Kotarju do znanih Plitvičkih jezer (narodni park) in Koreničkega polja v Liki. Ime Kapela je dobilo po kapeli sv. Nikole, zgrajeni leta 1708 na kraju srednjeveškega pav-linsko-glagoljaškega samostana »svetega Mlkule na Gvozdi« na planini Gvozd, kot se je nekoč imenoval celoten gorski sklop. Prelaz Bilo (888 m, na slov. avtokarti Vrh Kapele, 884 m; tu pomeni vrh najvišjo točko, kjer je prehod) jo deli v dva dela: višjo in krajšo Veliko Kapelo in daljšo ter nižjo Malo Kapelo. Velika Kapela obsega skoraj polovico površine in ima okoli 14 odstotkov sveta nad višino greha. Najvišja vzpetina Gorskega Kotarja je bil naš obiskani vrh Bjelolasica, drugi so še Velika Javor-nica (1375 m), Višnjevica (1367 m), Smolnik (1219 m) in dobro znano »zbirališče co-prnic« Klek (1182 m). Ta je znan tudi našim alpinistom. Upodobljen je na hrvaškem planinskem grbu in pod Velikim Klekom je od leta 1958 zgrajen planinski dom. Tuk je tudi začetek Kapelske planinske poti, ki je znana po skrbno oblikovanih žigih. Konča se na morski gladini — Kle-novici.
Ko hodiš po teh gozdovih in jih opazuješ, se na hitro ne da opaziti posiedic »kislega dežja«. Za zimo so domačini preskrbljeni z bukovimi drvmi, ki so se sušila na dvoriščih, Bukovina nima žvepla. Ima pa za okoli 20 odstotkov višjo kurilnost kot velenjski lignit, ki ima celo samo 0,6 odstotka žvepla.
Namesto kamnitih naravnih sten In stebrov Belih In Samarskih sten, ki nam jih ni bilo dano videti z vrha, smo se nazaj grede ustavili v Rašici. Ogledali smo si popisane stene in stebre slovenstva v Trubarjevem mlinu...
Pa smo bili po dobri urci vožnje spet doma.
Stoletnica popotnišlva___
Popotniško gibanja v CSSR bo prihodnje leto slavilo stoletnico obstoja. Prvi klub čeSkih prijateljev potovanja so namreč ustanovili leta 1888. Ma čelu tega gibanja je bil Vojteh Naprstek, pomembna osebnost češke obnove ob prelomu stoletja. Ob jubileju bo v CSSR vse leto vrsta turističnih prireditev. Ena Izmed prvih bo 2S. aprila 19B8 veliko vsesplošno potovanje na goro Rlp.
NOVA KNJIGA ZA PLANINSKO KNJIŽNICO
JALUNG KANG
TONE SKARJA
»Nekoč se mi je zareklo, da se mi po doživetju Everesta ne more nič zgoditi, kar bi ga po silovitosti preseglo. Ko pa sem se spomladi 1985 vračal z Jalung Kanga brez Boruta, se mi je svet pred mojimi koraki sproti sesipal v črepinje. Vse bi dal, da bi se pot domov nikoli ne nehala. Najraje bi se za zmeraj izgubil v mehkem, varnem prostoru, nekje vmes med kruto goro in domovino. Nič mi ni pomenilo, da se vsi drugi vračamo, in uspešen vzpon na Jalung Kang je Izgubil vsak blišč. A pot, ki sem ji namenil življenje, je zahtevala, da ji sledim tudi skozi pekel. Spomini iz Himalaje so kot kamni v srcu, je rekel naš zdravnik Damijan. In nekam sem moral z njimi. Zato je zdaj ta knjiga tu, ta Jalung Kang.«
To je za zavihek knjige »Jalung Kang«, ki je te dni izšla pri založbi Borec, napisal njen avtor Tone Skarja, vodja jugoslovanske odprave na to himalajsko goro. Po izboru avtorja objavljamo iz knjige enega od tistih delov, na katere se nanaša spremno besedilo na zavihku. (Op. ur.)
24. APRILA 1965
Jutro v bazi je vetrovno, na gori pa divja vihar in z grebenov se drveči pršič kot dolgi iztegnjeni prsti poganja v nebo. Strmo ploščad pod vrhom Kanča veter sproti pometa in spet posipa. Kjerkoli že leži Borut, zgoraj v razpoki aii pod velikimi odlomi, ga sneg zasipa. Pravi pogreb ... Danes gora ni za žive. Nihče ne bi mogel od trojke v štirico, zmrznile bi mu noge in roke. Kako vseeno je naenkrat postalo, kakšno je vreme ...
Počasi se odpravljamo na enko: najprej Slave, Franček, Marjan, Pavle, potem še midva z Mišom, ki bova ostala zgoraj. Vse teče kot prej, celo cilj imamo — pospraviti tabore, je pa vseeno čisto drugače. Prav hvaležen sem vetru za njegovo živahno razgrajanje. Pod enako, v tistem pasu skalovja med ledenikom in zgornjim snegom, se srečamo s Tomom, Damijanom in Petrom.
Tomo pripoveduje zgodbo, sprašujem ga, hočem izluščiti tiste odločilne trenutke, razpotja, ki so pripeljala do vrha In do Borutove smrti. Zdaj vem Tomovo zgodbo in svojo, Borutovo pa iz obeh teh lahko le ugibam. Zjutraj se je nedvomno počutil močnejšega, saj kisika ni vzel niti za rezervo. Na prvem težkem mestu, na poledenelih skalah, ga je nekoliko prevzela izpostavljenost, morda mu je tudi ostala v spo-
minu kot grožnja za nazaj. Potem je bito v redu do tistega doigega pogovora »alf naprej ali nazaj«. Tam je bil Borut sam in je najbrž čutil, da je vsa stvar zanj preveč. Težave, ki jih je opisoval kot brezizhodne, je uporabil kot prispodobo, kot vzrok. Ko je prišel do njega Tomo, ni bito s prehodom v snežišče nobenih težav in sta se tudi takoj odločila za naprej. Pred Tomom najbrž ni hotel povedati svojih resničnih pomislekov. Postavila sta si le rok za vrh -- dve uri. Dosegla sta ga pol ure prej. Potem je bilo spet vse dobro, tudi tiste skale na južni strani; pri sestopu na to stran pa je začel hitro popuščati. Rekel je, da bo umrl In do živega mu ni seglo več niti Tomovo opominjanje na ženo in otroke. Po vrvi se je spustil le do polovice, rekel pa, da se je do konca. To je Tomo videl Šele, ko je prišel do njega. Bateriji sta imela namreč v šotoru. Ko je Tomo pripravljal vrv še za preostali spust, za zadnjih deset do dvajset metrov, je Borut dokončno omagat, se spustil s poličke in brez glasu zdrsnil v velik kuloar med obema vrhovoma In naprej po njem. Tomo je potem podaljšal poličko in se zavaroval z vrvjo, da je lahko vso noč hodil sem in tja kakih šest metrov in tako ostal živ in nepoškodovan. Zjutraj sledov drsenja ni opazil in tudi zgornje razpoke so bile prazne. Tik pred odlomom v steno je pas ogromnih in zelo širokih razpok, ki jih pa ni mogel pregledati, ker bi verjetno potem tudi sam padel v eno od njih. Lahko pa je Borut zdrsnil še naprej čez rob odloma. V vsakem primeru je bil padec smrten in, naj bi ga Tomo našel ali ne, bi Borut ostal prav tam, kamor je padel. Iz enke in pobočja Dvojčkov bomo mi pregledali Še srednjo teraso. Prav nobene možnosti ni, da bi kaj videli ali celo našli, saj kar naprej drsi čez steno sneg, pa tudi oblaki ledenih podorov sproti zasipajo razpoke in manj strma področja, vendar bomo pogledali, ker je tako prav. Srečanje s Tomom je zame pravo očiščenje. Govori skrajno stvarno. Jaz v bazi sem lahko trpel, popuščal čustvom in objokoval Boruta. Vse to je Tomo doživel povsem neposredno na sami fronti. »Delal bom to, kar bo Borut.« Tako si ga je vzel za zgled in za upanje, da bo z njim prišel na vrh. Potem je vrh bil in Borut je umrl. Ostal je sam v himalajski noči na 8300 metrih. Sklenil je, da ne bo umrl in v ta sklep je vložil prav vso energijo In moč. Telesne gotovo ni imel več veliko, moral pa je imeti strahovito duševno moč. »2iv in zdrav,,.« je za Damijanom ponovil na vrhu. S Tomom se bom še veliko ukvarjal. Tisto noč, preden sta odšla proti vrhu, se je Borut šel z nama intervju. Moral je do konca porabiti — pravi Gorenjec! — malo kaseto, da bo za naprej lahko vstavil novo. Na dolgo in široko se je spominjal in filozoflral sam, jaz sem mu nasul kup mnenj, misli in načrtov na trak,
Tomo pa je preprosto rekel, da si želi na vrh in da bo vse storit, da bi mu to uspelo, da pa bi zdaj rad spal... In tisti trenutek je bilo tudi kasete konec. Zdaj pa, po vsem tem. vidim Boruta in sebe, kako razsipava energijo in pozornost okrog in okrog kot kaka krožeča radarska antena, Tomo pa kot laser: samo tja, kamor je treba, tja pa z vso močjo. In za nobeno stvar ne porabi dvoumnega ali večpomenskega izraza. Nasprotno — najbolj natančnega, ki se ga more spomniti. Kar nekoliko srhljivo, pomislim, a skrajno pošteno. Po zatohli in zavozlani bazi prava sprostitev. Kot tisti veter gor na hribu, ki razgalja robove in zasipava jame. To je Himalaja,
Peter je potrt in ga težko začutim. Glas mu tudi sicer pogosto nekoliko melanholično zatrepeta, skoraj ginjeno, kar še prej opaziš zaradi podolgovatega, rahlo otožnega obraza, dolgih gladkih las, dolgih pramenov temne brade, sloke postave. Pa se mi zdi, da ga ta rahli videz predvsem brani pred grdotami zunanjega sveta. Sicer si mora biti s seboj povsem na Čistem, z vsemi vlaganji, dobitki in izgubami, ki jih alpinizem zahteva in prinaša. V gorah mu je umri brat, njegova polovica, polovica njegove naveze, njegov najboljši partner in tovariš. In vendar... »Takšno je pač življenje,« pogosto pravi. Morda občuti nesrečo tudi kot krivico. Kar tudi je. Uspeh se manj razlije po vsej ekspediciji kot nesreča. Res pa je, da je nesreča neprimerno bolj usodna kot uspeh. Taka je tudi naša — za Boruta najbolj, sorazmerno pa tudi za vse druge. Damijan: nikoli evlorično vesel, nikoli čisto na tleh. Kirurg pač, ki rešuje življenja in se pri tem srečuje tudi s smrtjo. Hrepenenje po višinah nosi v sebi nevarnost padca. Sestavina uspeha je tudi pretnja propada. V katastrofi je vsaj kal vstajenja — če drugega ne, zraste sočustvovanje, solidarnost. Damijan bo še koristen mož, ko bomo fante spet spravljali skupaj. Vsaj toliko morajo držati šivi, da se organizem začne sam zraščati, da se sproti ne potrgajo že prve nitke. Da bomo vedeli, da je kljub vsemu to tudi naša skupna nesreča in da jo moramo preživeti in preboleti.
Tik pred enko sta dve majhni razpoki in prehod čeznju smo označili z zastavicami. Zmeraj znova jih sonce odtali s tal in zmeraj jih spet postavljamo — če bo kdaj megla ali če bo razpoko prekril nov sneg. Danes jih še posebno skrbno obložim s kamenjem.
Fantje si nabašejo nahrbtnike in jih ovesljo s puhom. Koliko opreme smo že znosili sem! Potem oddrvijo nazaj v dolino. »Pa ravno odprlo se mi je!«, je potožil Slave. In kakšni so šele Anu, Pemba Norbu in Pasang-Kanča, ki so pospravili oba tabora — trojko in dvojko: kot Ribničani s suho robo. Resnično, šerpi šele na koncu po- 545
Severno ostenje Kangfiendzenge: levo glavni vrh (6586 m), desno Jalung Kang (8505 m)
Foto: Filip Bence
kažejo vso zmogljivost. Nočejo je prekmalu, da jih ne bi preveč izkoriščali. Za mrtvim Borutom nI videti nobene sledi, Edina temna pika na srednji terasi se skozi daljnogled pokaže kot precej velika skala. Zjutraj, ko bo svetloba z druge strani, bo šel Marjan proti Tvvinsu, da bo na teraso videl pod večjim kotom. Sicer je pa nemogoče, da bi sploh kaj našli. Pol ure po padcu je moral že biti pokrit s snegom, pa naj je ostal kjerkoli. In kaj bi storili, če bi ga našli? Kaj bi sploh lahko storili?
Pasang-Kanča je staknil snežno slepoto. Nosil je cenena plastična očala, ki niso nobena ovira ultravijoličnim žarkom, pa še od strani nimajo nobenih ščitnikov. Kdo bi si mislil, da lahko kaj takega doleti šerpa? S Kančo mora biti nekaj narobe: že z žulji je čakal tako dolgo, da so se mu povsem ognojili in ni mogel hoditi, šerpi ga ne marajo, z očali pa je naredil pravo začetniško napako. Tudi smučati ■— na enko smo za reklamne posnetke privlekli smučI — se je znal zadnji dan prav toliko kot prvi, torej nič. Pa vsak dan je trenirat, da smo s strahom hodili za njim gledat, kdaj bo padel v kako razpoko. Ponoči, ko veter stresa Šotor, mislim na Boruta, ki bo ostal v ledenih prostranstvih Jalung Kanga, mislim na to, kako izginja iz mojega življenja in se mi seli v spomin. Očitam si, da nisem dovolj jasno slišal njegove prošnje, naj ga pokličem na-546 zaj. Nisem hotel prevzeti njegove odgo-
vornosti, hotel sem, da izrecno odloči sam. Precej dni prej nekoč sem ga prepričeval, naj ostane s Tomom, ko se mu je zdelo, da bi imei s Frančkom več možnosti za uspeh. Morda je zaradi videza spregledal bistvo —- opozoril sem ga nanj. Za vzpon se je odrekel dodatnemu kisiku. Najbrž je sodil tako ko jaz: Tomo je bil zjutraj pred vzponom slab in mu bo šele s pomočjo kisika enakovreden. Potem se je zgodilo drugače. Morda je enostavno preveč razglabljal o uporabi dodatnega kisika, medtem ko je Tomo preprosto hotel priti na vrh. In potem na koncu: tako kot Tomo ni mogel pomagati Borutu, tudi Borut ne bi mogel Tomu. Bi bil pa kot izkušen himalajec precej bolj obremenjen s Tomovo smrtjo, kot pa je ta lahko z njegovo. Tako malo vem in toliko moram ugibati! Skoraj vse odgovore je odnesel s seboj v grob, meni so ostala le vprašanja. Tudi poglavitno, zakaj so mu tako na hitro pošle moči, zakaj je napol umrl že pred padcem. Nikoli ne bom vedel, in kako naj bi, ko še na svoje vprašanje — zakaj ga nisem prav slišal, če sem ga narobe? — ne morem odgovoriti.
25. APRILA 1985
Pospravljamo opremo, Američani bi radi odkupili nekaj vrvi, ker jim jo zmanjkuje. Podarimo jim jo dvesto metrov in zraven še .vitaminske napitke, juhe, višinsko hrano enemon, suhe slive in kosmiče. Smilijo se mi, ko jim še toliko manjka do vrha. Potem pridejo iz baze še Slave, Silvo, Johan in Damijan In nenadoma je tabora konec.
Pustimo le en šotor kot skladišče, ki ga bo jutri odnesla zadnja šerpovska skupina. Dol grede se Mišo smuča, ostali pa se gremo reklamne fotografe: smuči, vezi, kože, čevlje in palice — en sam smučar, pa toliko različnih posnetkov. Damijan pa drsi ob vrvi kar v adidaskah. Na gori je vihar in ne glede na našo odločitev se mi zdi, da je časa, ki nam je bil namenjen, konec. Marjan bo še zadnjič pogledal za Borutom, potem pa pomagal napol slepemu Kanči v bazo.
Naši jutri ne bodo Šli gor, res pa je, da bodo tisti ostanek opreme šerpi zlahka sami prinesli dol Ker v bazi ne vlada le žalost, pač pa tudi mrtvilo, se mi zdi potrebno sklicati kratek sestanek — ker bomo še nekaj dni tukaj, bolj za razmislek kot za ukrepanje: to je nesreča za vse in nihče naj ne misli, da je le on nesrečen. Še vedno smo pod Jalung Kangom in domov se lahko vrnemo le v organizirani obliki, ne pa kot raztepena čreda. Udobnega mesta nI za nikogar ne sredi črede in ne zunaj nje. Preprosto moramo spet narediti nosaške tovore, pripraviti opremo za pot in posebej presežek hrane za Gunzarje, poiskati primerno skalo in vklesati vanjo Borutovo ime, napraviti komemoracijo in na koncu podreti in spa-klrati bazo.
Zvečer sneži. Odhod se bliža. Pavle in Silvo ugotovita, da imamo še precej fižola in suhih gob. To je za višino povsem nešportna hrana, Ima pa okus po domovini in to je zdaj poglavitno. Odslej jemo samo še to, saj se zdi, kot da tekmujeta za »zlato kuhalnlco«. Tomo je precej slab, nekako se ne more pobrati, Mišo spet prevzema skrb za pripravo transporta.
26. APRILA 1985
Zjutraj je pet centimetrov novega snega. Kot bi se zima spet začela. Do enke in nazaj gre pet šerpov — zadnjič. Zgornji del hribov se praši v viharju. Pospravljam radijske zveze, popisujem postajlce za izvoz iz Nepala, Manjka številka 27961, ki je ostala z Borutom. Namesto te bomo morali carini podtakniti eno od treh, ki smo jih vtihotapili za rezervo. Kajti sicer bi bilo treba pisati obsežno poročilo — precej obsežnejše od poročila o nesreči — in iskati dovoljenje za odpis na nepal-skih ministrstvih. Ročne radijske postajice imajo za pomembno nevarnost. Z Damijanom in Miškom iščemo primerno mesto za Borutov spomin. Rob morene, ki se podira na ledenik, se je nekaterim skalam že preveč približal in ne bodo več dolgo. Najmanj sto let se ne sme premakniti in še lepa mora biti. Ob vseh mogočih skalah je ena sama, ki ustreza pogojem, a to popolnoma; lep granitni blok, visok šest, dolg deset in debel pet metrov, z gladko in rahlo previsno čelno steno, obrnjeno natančno k Jalung Kangu
in stezi. Če bodo danes ali jutri res prinesli iz Gunze vsaj orodje, če že nimajo več nobenega klesarja, bomo naredili prav lep spomenik, Pavle nariše črke imena, potem bomo pa videli, kako bo z orodjem in časom. Silvo prične klesati kar z lednim kladivom. Drugega nimamo. Zvečer prideta lama iz Poleja in kurir. Največ pošte je za Boruta. Vsi nam želijo vse dobro, predvsem pa srečo in uspeh. Iz Katmanduja pride tudi že napisano in potem preklicano dovoljenje za glavni vrh Kangčendzenge. V spremnem pismu Dipak Lama pojasnjuje, da je prav zadnji hip na ministrstvo prišlo pismo Johna Roskelleya, s katerim je preklical prejšnji pristanek na naš vzpon. To izzove polemiko. Janko daje Američanom prav, češ, saj bi ml naredili pri zamenjanih vlogah enako. Sam mislim drugače — oni ne bi z našim vzponom izgubili nič — plezali so drugo, že narejeno smer, pa še žepna ekspedicija so. Zdaj je vseeno, menim, vreme je slabo In v takem ne bi šel nihče na vrh, Filip — oglasi se le za to —- oporeka, češ, v megli bi lahko izvedli tudi nedovoljen vzpon, ko »nas Američani ne bi mogli videti.« Ker je vse le še hipoteza, zadržim pomislek in vprašanje, kdo bi v megli rinil na visoki vrh. In kdo bi mogel leta in leta molčati, da je dosegel tretjo najvišjo goro sveta? V tem vetru tudi s stebrom ne bi bilo nič. Sam mislim, da so Američani oholi. Peter, ki je rad pri njih, pravi drugače, res je pa lahko biti prijazen, dokler te nihče nič ne prosi. Čudim se, kako so mogli včeraj na enki od nas sprejeti opremo in hrano, saj so morali vedeti, kakšen bo odgovor ministrstva. Oholi in pogoltni so, pravim. In rečem zvezniku Šarmi, naj njihovemu zvezniku pove vsebino pisma iz Katmanduja. Damijan se ukvarja s Tomom. Pod strop šotora obesi steklenico infuzijske tekočine in mu napelje v veno cevko, ki ga bo od znotraj nahranila z vitamini, z minerali in z energijo. Prepričani smo, da mu manjka le tekočina, prebarvni trakt pa je prav zaradi dehidracije preslab, da bi jo mogel sam vsrkati. In zato Tomo kar ne more zares zaživeti, nima moči za odločilni prestop na pravo stran ločnice. Prebiram pisma, novice od doma, časopise. Kako strašen zamik. Vse piše o tem, kako se bodo za nas kmalu začeli odločilni dnevi, v resnici se je pa tu že vse končalo.
27. APHILA 1985
Siv dan je, naletava sneg, gore so do tal zavite v oblake in vlažen hlad leze v kosti. Lama opravi molitve za Borutom. Podobno je kot ob blagoslovitvi baze, le da je lama bolj pravi od tistega takrat, razpoloženje pa žalostno. Potem gremo vsi za iamo, ki bo sklesal napis do konca. Katastrofal še preden dokonča prvo črko, je s prvim dle-
tom konec, pri polovici druge pa še drugega, Lama nejeverno gleda v ostrino, ki je ni več. Kot bi jo kak hudoben duh v skali odgriznil. Ugibamo, kako to, in vsem se nenadoma zazdi, da so tisti izklesani molilni kamni v Gunzl Iz peščenjaka ali mehkega škrilja. Potem se Silvo spomni na kronske svedrovce, ki smo jih vzeli, če bi morali v stebru napenjati fiksne vrvi, pa ne bi bilo naravnih razpok. Za silo gre, vendar je granit strašno trd, z velikimi kristali kremena, ki mu nobeno jeklo ne more prav do živega. Svedrovcev ni ravno veliko, Pavle poleg imena napiše le še oba krajna datuma Borutovega življenja In ime države. Za kaj več ne bo orodja. Nekoliko poklešemo vsi, da še kaj naredimo za Boruta, potem pa se dela zares lotita Silvo in Pavle. In potem ves dan poje tin-tin-tin po Pangpemi, kot bi zvonil navček.
Infuzija je pri Tomu naredila Čudež, Zdrav je. Sicer je pa dehidriranemu človeku res najbolje nalili tekočino kar naravnost v žile, brez vmesnih prebavnih zapletov. Le zdravnika in nekaj opreme je treba imeti. Tako Tomo in Marjan že pakirata tehnično opremo v sode po 30 kilogramov. Potem pride na vrsto hrana, baze same se bomo lotili šele zadnje jutro. Mišo na sode piše številke in jih postavlja v vrsto. Začelo se je odštevanje.
Z Damijanom pakirava Borutov sod. Komisijsko popisujeva vse, kar zloživa vanj: obleko, osebno plezalno opremo, knjige, kasete, rezervni fotoaparat, nekaj denarja — oh — in majhno gumijastvo deklico, ki sta mu jo dali hčerki za srečno pot. Ko jo stisneva s cunjami vred v sod, tenko zajoka.
Zdaj pa sporočila domov in v Katmandu. Najprej na našo zvezo.
Planinska zveza Slovenije — nujno
Borut Bergant se je 22. 4. 1985 na sestopu z vrha J. K. smrtno ponesrečil. Iskanje brezuspešno. Napis in komemoracija na Pangpemi 28. 4. Zaključek odprave. Nujno obvestili Markiča — AO in Stritiha — PD Tržič za obisk pri ženi. Oba obvestili po telegramu. Urediti zavarovalnino — ZTKO, PZS, Triglav.
Poročilo:
T3 — 15. 4. Bence, Jeglič, Podgomik, 7350 m
T4 — 20. 4. Karo, Knez, 8100 m
22.	4. ob 6.30 Bergant in Česen iz T4 proti vrhu po kuloarju med Kanč. in J. K. Bergant brez kisika, Česen s kisikom. Vrh dosegla ob 16.30, zapustila ob 17.00. Vreme lepo, brez vetra.
Ob 21.00 Bergant zdrsnil. Česen bivakiral na 8300 m.
23.	4. ob 8.00 brez poškodb dosegel T4 in ob 10.30 T3. — naveza Sence, Jeglič,
548 Podgornik. Prvi vzpon na J. K. s severa.
Berganta nismo našli. Končujemo odpravo. Odhod s Pangpeme 30. 4., KTM 15. 5., doma predvidoma okrog 25. 5. Z obvestili domačim ukrepajte nujno, da ne bodo agencije hitrejše.
Potem telegrama za načelnika odseka in predsednika društva v Tržiču. Po Filipovem mnenju sta onadva najprimernejša človeka, da bosta prva obvestila Borutovo ženo o nesreči. Hudo mi je zanju, še huje pa bi bilo, če bi bil prvi radio,
Dušan Markič in Stanko Stritih
Na povratku z vrha se je 22. 4. 1985 smrtno ponesrečil Borut Bergant. Prosimo nujno obvestite njegovo družino — ženo in mamo.
Hvala za pomoč in obzirnost.
Potem teleks moji ženi v službo. Iz enakega razloga, da bo zvedela posebej, in da bo lahko pomagala, če bo obveščanje kje odpovedalo. In nazadnje telegram Borutovi ženi. Dobi naj ga na koncu, vendar ga naj dobi:
Nataša Bergant, Tržič
Žal vam moram sporočiti, da je vaš mož Borut za vedno ostal v Himalaji. Ponesreči/ se je na sestopu z uspešnega vzpona na vrh 22. 4. 1985. Prekinjamo odpravo in žalujemo z vami.
Poročilo je iz angleščine v nepalščino prevedel zveznik in tudi tega bom poslal zraven. Zdaj moram še Dipak Lami napisati, kako naj ukrepa:
»Dragi gospod Dipak Lama,
Naš član Borut Bergant je umri 22. 4., pofem ko sta s tovarišem Tomom Česnom prva doseg/a vrh J. K. s severa. Po tej tragični nesreči smo ustavili ekspedicijo in zdaj čakamo nosače za povratek. Pošiljam vam nekaj telegramov in teleksov. Žetim, da so ta sporočila v Jugoslaviji dan ali dva pred agencijsko novico o tej zadevi. Pošljite jih takoj —- skrajno nujno, telegram za Borutovo ženo pa dva dni kasneje. Poročilo naj gre na ministrstvo počasi. Hvaležen vam bom za prijaznost. Vzemite naše letalske karte in jih potrdite za polet 22. 5. ali za prvo naslednjo možnost na relaciji Katmandu—Ljubljana. Prišli bomo okrog 14. maja, rezervirajte nam prostor v Star hotelu za 14 ljudi. Hvala za informacijo glede Kangčendzen-ge. Bili smo zelo prijazni z gospodom Roskelleyem: oni uporabljajo naše vrvi in jedo našo hrano za velike višine.
B. C. 27. 4. 1985
Lep pozdrav T. Š.«
Tako. S poročili je do Katmanduja konec. Ne pa s pisanjem. Poglavitno me šele čaka. Pa ne zdaj. Moram ven iz šotora, v kuhinjo na čaj, pa k Tomu in Mišku. Slave si je obril brado. Peter tudi. Filip tudi. Zunanji znak žalovanja. Kot hindujci, ki si obrijejo glavo in na temenu pustijo čop. Ko ga dorastejo novi lasje, je žalovanja konec. Tin-tin-tin, zveni od skale sem. Slivo si je nataknil rokavice, mraz je. Vse svedrovce sta že obrabila, ker pa drugih ni, jih spet načneta. Iz oblakov se Izvija Kanč. Popolnoma bel je, vse skale, celo previsi. To je pravo slabo vreme, ko najbolj sneži v višinah, spodaj pa ne. Je že moral pridrveli kak velik val vlage iz Bengalskega zaliva, da se je sneg tako nalepil na skalovje. V stebru zdaj ne bi mogli plezati, tudi do konca te sezone ne več. Po grebenih razsaja vihar. Premišljujem, kako se je po Borutovi smrti vse spremenilo, tudi tisto zunaj. Ko smo predvčerajšnjim zapuščali enko, so se mi Američani, ki so šli navzgor, prav smilili. Jim bo uspelo? Zdaj, po pismu iz Katmanduja, se mi ne. Nič slabega jim ne privoščim, navijati pa tudi ne morem več zanje. Vsaj povedati bi nam morali, da so se premislili. Čez Kanč se privali nova gmota oblakov in ga prekrije. Spet sneži. Dva črna cucka, naša stalna gosta, se podita po Pang-pemi. Psi, krokarji in kuhinjski pomočniki se v bazah vedno zredijo. Večine fantov ni. Kdor nima dela zunaj, je v šotoru: glasba, knjige, karte. Kot trop v nesreči, ko se je težko odločiti, ali bi se še bolj strnili ali razbežali. Oboje je v zraku, čutim pa, da čas dela za skupnost. Moral Kaj naj napišem Borutovi ženi? Kaj sploh vem o njej? Kakšen človek je? Kot Borut, le da ženska, je rekel Filip, Kaj jI lahko povem? Kako malo besed je za to, kar čutim. In kako naj potem ona iz teh besed spet začuti, kaj bi ji rad povedal? In kaj ji ob njeni bolečini sploh lahko pomenijo besede, pa naj ji govorijo karkoli? Kaj je lahko drugače, ko pa tistega najstrašnejšega ni mogoče spremeniti niti za las?
»Lahko vam,« je rekel Filip, »raztepli se boste vsak na svoj konec In počasi pozabili. Jaz pa ne bom mogel. Vsak dan jo bom v Tržiču srečal, njo, punčki, domače, in zmeraj se bom spomnil nanovo.«
Spoštovana gospa/
Z ničimer Vam ne moremo vrniti moža, z ničimer hčerkama vrniti očeta, z ničimer olajšati bolečine. Rad bi Vam le povedal, kakšna globoka žalost leži nad našo bazo, ko se pripravljamo za odhod. Boruta smo izgubili le nekaj ur zafem, ko je izpolnil našo in svojo najbolj vročo željo, l'es čas je bil prvi mož odprave, skrbel je za druge prav tako kot zase. Imel sem občutek, da
smo dobili človeka, ki ni bil le plezalec, pač pa vse boljši organizator. Njegova želja po uspehu je delovala na nas vse in odprava je tekla, kot smo si le lahko želeli. Izbrati smo varno pof, nobeni ledeni odlomi nam niso viseli nad glavami. Vreme nam je šlo na roke; dan, ko sta bila Borut in Tomo na vrhu, je bil najlepši in najtoplejši. — Po tistem smo lahko samo še jokali. Gora se je zavila v oblake in snežni viharji orglajo pogrebno glasbo našemu prijatelju. V skalno ploščo klešemo Borutovo ime; prvi se je vzpel na goro s severa.
Ne morem pozabiti Boruta, ko je ob večerih pripovedoval — po Vaših pismih — kako ga na njegovem mestu za mizo nadomešča zdaj ena zdaj druga hčerka. Takrat mi je bilo hudo: kako popolnoma je zaupal v svojo srečno usodo. Večina med nami se je čustvom raje izogibala, oziroma se jih je vpričo visoke gore bala izraziti. Bil je srečnež — po mnogih odpravah se mu je vroča želja izpolnila — stal je na eni najvišjih gora Zemlje. Pred enajstimi leti me je na gori nedaleč od tod zagrnil velik plaz. Zadnja misel, preden sem izgubil zavest, je veljala ženi in otrokoma. Prav nič nisem obžaloval sebe — fe za mojimi mi je bilo hudo. Usoda je hotela, da sem preživel in da hkrati vem, kako umre alpinist. Borutova zadnja misel je bila pri Vas in hčerkah, — In zakaj je hodil v gore? Zakaj v Himalajo? Nihče od nas ne ve čisto natančno, zakaj hodi. Toda vsak človek ima neke sanje, za katerimi ga vodi njegova zvezda. Borut je bil eden tistih velikih pogumnih ljudi, ki se jim je upal slediti. Bodite pogumni, saj Vas je tudi zato imel rad.
V imenu vseh mojih fantov globoko sožalje.
Spominjam se našega dolgotrajnega odhajanja izpred Planinske zveze. Kako neskončno dolgo smo se še gledali skozi zarosena avtobusna okna. Je katera od teh žena pomislila, da njenega moža morda ne bo več nazaj? Se kdaj vprašajo, kakšno ceno bo morebiti nekoč treba plačati, ko se z njimi veselijo uspehov? In drugače: je strahota večja, če je smrt posledica zavestnega tveganja, osebne odločitve za vzpon, za odpravo? Ne samo v plazu na Kangbačenu, tudi v Les Droites, pa v Skuti, ko skoraj ni bilo nobenih možnosti za preživetje, sem mislil samo na otroke in ženo. Ljubezen? Ne vem, če samo to... Rad živim zaradi mnogih stvari. Prej je to odgovornost... Zelo se bojim za življenje, vendar sem bil takrat že onkraj strahu, onkraj vsega, kar bi še mogel storiti zase. Sprejel sem posledice s polno zavestjo — kot zdaj lahko rečem — in se nisem prav nič obžaloval. Vedno pa me je zajela žalost nad tem, kar sem naredil njim, nič krivim, ki sem zanje 549
odgovoren. To je bila edina bolečina, ki sem jo pred smrtjo občutil, ta izdaja obveznosti: »Kaj sem jim narediti« Tudi do tega razmisleka sem pričet počasi, postopoma, z vrtenjem filma naprej in nazaj. Problem, pravzaprav njegova strašna teža, je v tem, da je vse to posledica lastne proste volje, lastne odločitve za igro. Po vsem tem bi morala biti odločitev jasna. In vendar...
Ko zalepim pismo in vse papirje zložim v veliko kuverto za Mountain Trave!, ki bo pošto razposlal naprej, ko poberem še razglednice In pisma od fantov In vse zavi-jem v pollvinil in vtaknem v platneno vrečko, ki jo bo odnesel kurir, ne morem zaspati, ker bi moral razmisliti in napisati še kaj, česar nisem. Odprava. ., Vse o prosti volji in svobodni odločitvi velja, ko se odločaš zanjo. Ko pa steče, si vsaj malo že tudi del nekega sistema, čeprav majhnega. Težko je reči »ne grem se več« in oditi domov sredi vsega. Američani so tako vzeli vzhodno steno Everesta leta 1901 in nehali pri 7000 metrih. Dve leti kasneje so veličastno steno zmogli, splezali na vrh in o tem v National Geographic dobesedno napisali, da se imajo za uspeh zahvaliti kolektivnemu duhu, ki je prevladal v odpravi. Pomislim, da je Borut po svoje tudi žrtev tega kolektivnega duha, ki je pritiskal nanj — enkrat v zavesti, drugič z mojim prepričevanjem, tretjič s pogovori o kisiku ... Kot je rešitev Človeka v koncu vseh kolektivizmov, so tudi odprave le prehodna faza do časa, ko bo najtežje smeri na najvišje vrhove zmogel posameznik, zavezan le svoji želji doseči nemogoče.
o^mem
JEZIKOVNI SPREHOD PO PLANINSKIH SPISIH
Konec februarja mi je Franci Savenc postal sestavek »O planinskem pisanju«* s prošnjo, naj dodam svoje mišljenje o njega vsebini, mišljenje o posameznih pojmih in pomenskih zvezah, ki jih v sestavku navaja. Ne zato, da bi ustregel zgolj Franciju Savencu in njegovi prošnji, saj bi navsezadnje lahko našli v našem jezikovnem prostoru še dosti takih, ki planinsko izrazje poznajo in umejo o tem pisati, pač pa zavoljo tega, ker je vsebina zanimiva in naravnost spodbuja k dejanju — zapisati kaj o problemih, ki tarejo planinske pisce, take, ki se s tem redno
550 • Sestavek je bil objavljen v PV 4/87,
ukvarjajo, pa tudi tiste, ki se oglašajo le občasno. To dejanje, ki ga je Franci Savenc zaokrožil pod gornji naslov, je res hvalevredno. To Še posebej zato, ker sam čuti, kako potrebno bi bilo to področje tudi jezikovno obdelati, da ne bi bilo še več zmešnjav, in se je iz tega razloga dela tudi lotil. Vprašanja zastavlja polemično in brez bojazni, da bi ga kdo zavoljo tega utegnil prizadeti. Nasprotno! Naravnost zadovoljen bo, če bo to njegovo prizadevanje našlo njivo, na kateri bi zrna, ki jih je bil natrosil v tem sestavku, vzklila. In tako sem se tega opravila lotil tudi zato, da bi ga v tem prizadevanju podprl in morda tako našei še koga, ki bi bil pripravljen pomagati, da ta pobuda ne bi že ob rojstvu zamrla. Preden pa bi se lotil vsebine pisma, bi bilo potrebno razložiti tudi pojem »planinsko pisanje«. Recimo, da smo izraz »planinsko« osvojili in ga zdaj uporabljamo v različnih zvezah. Pojem »planinec, planinstvo«, pač danes označuje dejavnost, ki so jo včasih poznali pod imeni: gorohodec — gorohodstvo, hri-bolazec —- hriboiazenje, hrlbolastvo, pla-ninarjenje, pa seveda tudi turist, turistika v globoki slovenski planinski klasiki. Ta pojem je v svoji pomenski polarizaciji bolj zanimiv, kot pa bi mogli na prvi pogled sklepati. Podrobno razčlembo pojma planinstvo, planina (In vse, kar iz tega samostalnika izhaja) bomo našli v člankih dr. Viadimirja Škeriaka Planine kot jezikovno vprašanje (PV 1985) in torej tu ne bi jemali prostora za širšo razlago.
Planinstvo, planinec, planinarjenje, torej tudi »planinsko pisanje«, naj pomeni v tem zapisu dejavnost, ki se v različnih oblikah uokvirja z naravnim fenomenom
—	goro, In to vedno in povsod v povezavi s človekom, ko le-ta v tej dejavnosti sodeluje kot planinec, dejavnost, ki se ji posveča, pa imenujmo — planinstvo, planinarjenje (tu mislim na občni pomen tega pojma, torej tudi na alpinizem, alpinlstiko, plezanje (?), odpravarstvo pa tudi treking, ko bi morda prav pojma »plezalstvo«, »plezanje« in treking potrebovala še dodatno razlago.
Franci Savenc ima navado, tako pravi, da izpisuje besede, pojme in oblike (formulacije), ko bere Planinski vestnik, in to tiste, ki so mu všeč, pa tudi tiste, ki mu zbujajo dvom.
Pritrditi moram F. Savencu, da se naše osrednje planinsko glasilo zadnja leta
—	razen omenjene razprave dr. V. škeriaka v PV 1985 — nI ukvarjalo z jezikom in jezikovnimi temami, čeprav je bila to nekdaj ena od njegovih značilnosti. Potrebe, da spregovorimo o tem ali onem jezikovnem problemu tudi ria planinskem področju, pa ne bi smeli zanemarjati, posebej ne zdaj, ko toliko govorimo o je-
ziku in najdemo prav vsak dan tudi mnogo jezikovnih cvetk v naših javnih občilih, kljub trudu številnih lektorjev, fonetikov in jezikoslovcev seveda. Prav zavoljo tega je treba pobudo, ki nam jo ponuja Franci Savenc, sprejeti. Sam že dolgo pestujem, na primer, članek o slogu v alpinističnih spisih, pa doslej še nisem našel toliko časa, da bi svojo zamisel zaokrožil in jo ponudil planinski javnosti v branje in ravnanje. Morda bo prav pričujoča spodbuda tista, ki me bo spet začela priganjati, naj vendarle to svojo zamisel dokončam in zaokrožim.
Franci Savenc je izpisal svoje pripombe iz sestavkov »Plezanje desete stopnje«, Previsna smer na Eggerjevo kapo in še iz nekaterih drugih člankov, objavljenih v PV 2/87.
* # *
Smeri pišemo vedno z veliko začetnico, to se ve. Asuanski jez, na primer, ne bomo pisali z malo začetnico, tako tudi ne Slovenska smer v Severni triglavski steni ali pa, če grem spet na tuje, »Punks of the gym« in pa Lord of the ring, in še Mansarda (ker gre za določeno »mansar-do«). Na vprašanje, kdaj naj bi imena smeri (v našem primeru gre za imena smeri v stenah) slovenlli in kdaj ne, bi odgovoril takole: Poimenovanja smeri pustimo zapisana v originalu, v oklepaju pa bi označili točen ati pa vsaj približen prevod.
Težavnostne stopnje označujemo navadno z rimskimi številkami — I, II, III, IV... in tako naprej do X. Menim, da bi morali pri tem ostati, saj označujemo tudi tehnično težavnost — na primer Ao, A5, Aj in tako naprej, posebne oznake težavnosti imajo tudi smučarji itd. Prosto preplezane prvenstvene smeri pa tako in tako predstavimo z opisom, torej opisno. In nazadnje; vsekakor moramo spoštovati dogovor mednarodne alpinistične organizacije UIAA glede teh oznak, sicer bi spet nastala nepotrebna zmeda. Pojem »prosti plezalec« naj bi bil pomenil tistega plezalca ki »prosto pleza«. To je logična in preprosta razlaga, v resnici pa gre tu za dva različna pojma: za »prosto« plezanje In za »plezanje«. Tisti, ki »pleza«, je — »plezalec«, tisti, ki pleza »prosto«, je »prosti plezalec«. Seveda smo pojem, ki ga angleščina pozna v povezavi s »free climber«, res kar prevedli, kar pa ni nič nenavadnega, zlasti ne nedopustnega, če smo s prevodom označili natančno tisto, kar nam želi razložiti tuja beseda, tuji pojem. V tem primeru pa gre za dva različna razumevanja (in pomena) pojma: Prvi je »prosti plezalec«, ki je »prosto« preplezal neko smer (novo ali v ponovitvi), drugi pa je »plezalec«, ki je preplezal neko novo
smer (ali v ponovitvi). Na videz gre tu za nesmisel, če ne poznamo seveda razlike med pojmoma »prosti plezalec* in »plezalec«. In kaj naj bi bil »plezalec«? Je to alpinist ali gre za neko drugo razlikovanje? Temeljna razlaga različic v pomenu obeh pojmov je na kratko tale (na kratko zato, da bi se izognili široki razlagi, ki jo v tej zvezi sicer v planinski literaturi že poznamo): Alpinist Je po teh kriterijih (in občutjih) tisti, ki se ukvarja s plezanjem v stenah kjerkoli na svetu (ne zgolj v Alpah), ker je pojem »alpinist« postal hkrati tudi sooznačba dejavnosti (in tistega, ki v tej dejavnosti deluje). Povezan je z estetsko bogatim odnosom do narave, do okolja, s čustvenim odnosom do vsega, kar mu stena kot oblika v naravi ponuja. Je torej duhovno globoko povezan s steno, z bistvenimi doživetji, ki jih odkriva sproti, jih vnaša v svoj življenjski koncept. Je torej povezava njegove intimne psihofizične kreacije, ki je tesno naslonjena na estetske vidike, te pa sproti odkriva v naravi, ki se mu predstavlja v vsej svoji pojavnosti. To seveda ni natančna oznaka takega plezalca, je le poskus, ki naj bi pomagal razumeti razliko med »plezalcem«, ki se ukvarja s plezanjem zgolj iz »športnih« nagibov, ko mu je prvensteno pomembna stena kot navpični element za uveljavljanje osebnih ambicij, kjer igra svojo vlogo težavnost vseh stopenj, torej tudi ekstremna težavnost (pojem »eks-tremno težka smer« »ekstremno težko plezanje«, »ekstremno zahtevna stena« itd. je treba še razložiti, ker vnaša v razumevanje tega pojma občutke, ki so omejeni z relativnostnimi mejami v teh oblikah težavnosti), medtem ko mu je vse drugo, kar naj bi veljalo (naj bi označevalo alpinista kot plezalca), vselej sekundarnega pomena. Zavoljo tega je plezalcu v bistvu vseeno, če pleza v navpični steni, ko je to stena nebotičnika, dimnika ali pa antenskega stolpa in umetno zgrajene stene v plezalnem vrtcu. Alpinistu je torej stena tisti element v naravi (njemu še neznani), ki ga priteguje zavoljo naravne enkratno-sti, monumentalnosti, zaradi spoštljivosti in zaradi skrivnostnosti, ki bi jih odkrival šele tedaj, ko bi se odločil za plezalni vzpon, ko bi šele preizkušal svoje dotlej njemu še neznane psihofizične zmogljivosti. Medtem pa plezalec s svojim fizičnim modu-som skušal le preiti to navpično nezna-nost in mu dejanje na koncu pomeni zgolj športno dejanje, športni užitek. Ob vsem tem se vsiljuje še eno vprašanje: Kaj pa so torej bili naši plezalci, ki so postali avtorji mnogih prvenstvenih smeri in so jih preplezali brez tehničnih pomagal, torej prosto? So to plezalci ali alpinisti? Razvoj je opravil svoje. Razpotje, ki smo mu priča v alpinizmu —- plezalstvu — ekstremizmu (pojem »ekstremizem« je 551
morda eno izmed relativnih pojmovanj težavnosti pri plezanju, ki sega na področje gornje meje človekovih zmogljivosti -— in kje je ta meja?), je »nadelalo« dve smeri: smer, ki nam kaže v alpinizem In smer, ki je rezervirana za vse tiste, ki štejejo »plezalstvo« zgolj za »športno udejstvo-vanje« in ki se mu pridružuje tudi »ekstre-mizem«. Sicer pa s tem ne zapiram polemičnega toka, temveč bi ga te želel še bolj odpreti, in sicer kar z vprašanjem: Kaj pa je pravzaprav ekstremizem? Ali niso morda ekstremisti tudi alpinisti? Kaj je to odpravarstvo?
tn tako smo spet pri »prostem plezanju«. Prosti plezalec torej združuje dvoje značilnosti, da prosto pleza, torej brez tehničnih pripomočkov, ki bi mu rabili za napredovanje in se njegov odnos do stene, skale, izraža zgolj s težavnostjo problema, ki je pred njim. Tako bi ta pojem mogli osvojiti in bi ga lahko tudi razumeli, saj po drugi strani tudi alpinist lahko prosto pleza pa zato še ni žrtvoval svojega značilnega odnosa do skale, stene, gore, narave, ampak si je le Izbral način, kako se bo problema lotil. Zdaj smo pa tam: prosti plezalec je plezalec s svojimi značilnostmi, ki se razhajajo z značilnostmi alpinističnega »pristopa« k plezanju, ko nastaja v teh osebnih opredelitvah v odnosu človek-stena nova oblika udejstvovanja v skali, ko upošteva značilnosti za prosto plezanje, saj navsezadnje pri tem ne gre zgolj za skalo, za steno, gre za navpičnost in za nevarnost, ki jo bo treba s svojimi znanimi in neznanimi sposobnostmi še — premagati, preiti.
Eno je gotovo res ob vsem tem: sprejeti bomo morali ta različna razumevanja pojmov, jih očistiti vseh nejasnosti (pomenskih) in najti sprejemljivo razlago za vse te pojave, ki jih združuje ali alpinizem, ali plezalstvo ali odpravarstvo, ekstremizem, pa morda tudi »treking«, dejavnost, ki se v teh okvirih prav tako pojavlja in je nekje na sredini med planinstvom, alpinizmom In turizmom. Če razumemo to razmišljanje, potem se nam ne bo težko odločiti tudi za to, kam bi, na primer, dali R. Messnerja, ali pa našega Janeza Bro-jana.
»Prosto plezanje«, »prosta ponovitev« — to dvoje je pravzaprav nerazdružljivo, saj smo skušali razložiti, kaj je to »prosto plezanje«, »prosta ponovitev« pa bi potrebovala še dodatno razlago. Ne gre namreč za »prosto ponovitev«, ampak za ponovitev smeri v prostem plezanju, ker je bila ta smer vzpostavljena s »tehničnim plezanjem«. Vendar je tudi pojem »prosta ponovitev« uporaben, ker je res, da poznamo zimsko, žensko, solo itd. ponovitev in je zato raba po tej analogiji povsem ustrezna — prosta ponovitev. Beseda »slog«, »stil« — gre za isto označbo, ali rabimo za to domačo besedo 552 »slog« za »stil«, ali pa tujo »stil« za »slog«,
Je pa res, da je pojem »alpski slog«, »alpski stil« prinesel nekaj novega v pomenskem smislu, saj gre tu za dejanja »v enem zamahu« (v odpravah), torej v »alpskem slogu«, v alpskem stilu« (in ne po piramidastem načinu klasičnih odprav), ko gre za osvojitev vrha (beseda »osvojitev vrha« ni ustrezna, ker ne gre za »osvojitev« nekega vrha, pač pa vedno le pridemo na vrh, smo na vrhu), torej — ko gre za to, da pridemo na vrh. Tu gre za nov pojem, ki ga v odpravah poznajo razmeroma kratek čas. Iskanje novih Inačic v poimenovanju določenih značilnosti alpinističnih dejanj je odveč, če nam že te, ki jih imamo, povedo tisto, kar želimo. F. S. se je ustavil tudi ob pojmu »atletsko« in »alpinistično plezanje«. Tudi sam ne bi bil v zadregi, ko bi moral razložiti, kako je prišlo do teh dveh različic. Morda gre tu le za temeljno različico med »plezanjem« (v odnosu do plezanja), ki je značilno za alpinista, in med »plezanjem«, ki je značilno za plezalca, za športnega plezalca. Najbrž gre za to, sicer pa bi morali to razumeti tako, da nekdo pleza alpinistično, torej na način, ki ni identičen z atletskim plezanjem (torej gre tu za slog), kar pa najbrž ni potrebno pojmovno tako razlagati. Je to morda le ohlapnost v izrabi pojmov; ta pa se rada maščuje tako, da zamegli že tako sem in tja pojmovno še nerazčiščeno področje. Leden, ledni ozebnik. Ozebnik je že po svojem osnovnem pomenskem vtisu kraj, kjer je mraz, kjer je sneg in led, zato pojem »ledni ozebnik« lahko zazveni kot skrit pleonazem. Plezali so torej po ledenem ozebniku, (ker želimo poudariti, da je bil ozebnik tokrat leden, ne snežen), ne pa po lednem (ker želimo bralcu dopovedati, da je ozebnik, po katerem smo plezali, leden, oni drugi pa je snežen itd). Ledni kotel — ali gre tu za kotel, kjer se tvori led, ali pa gre za kotel, ki je leden, ker je sicer kamnit, prodnat, skalnat itd? Najbrž gre za ledeni kotel, ker je za-ledenel.
Kosi ledu, ledeni kosi — vsekakor nerodnost v izražanju. Kosi ledu so kosi zmrznjene vode, ledeni kosi pa so lahko ledeni kosi kamenja, zaledeneli obkruškl itd. Ledni slap je lahko ledni slap tedaj, če se je od nekod odtrgal plaz ledu in je ta gmota potem ustvarila »ledni slap«. Ledeni slap pa je zaledeneli slap, ki je zaledenel (poledenel) in je torej po njem mogoče plezati.
Glagol »prečiti«; nosilni glagol za pojme: prečiti lase, prečiti se — od strani se meriti (po SP), medtem ko pomeni glagol prečkati (tudi po SP): prečkati steno, prečkati greben itd. Torej bomo, v spoštovanju slovenskega jezikovnega zakonika, sledili njemu in bi se odločili v tem primeru za glagol: prečkati, sicer pa je raba prečiti (jezik je pač živ organizem!) tudi znana v teh zvezah in je torej ne gre preganjati.
Solo vzpon in primer, če dva plezata skupaj isto smer pa nista navezana: ostal bi pri pojmu »solo vzpon«, kot smo že rekli. Tisto, da dva plezata in nista navezana, pa sta hkrati v Isti smeri, je pa lahko razumeti tudi takole: ali plezata ločeno, neodvisno drug od drugega (tedaj sta oba opravila »solo vzpon«), če pa plezata ne-navezana, pa si dajeta skupaj duška, izmenjujeta nasvete (opremo) in spodbude, to pa je vsekakor skupen vzpon, čeprav nista bila navezana.
Pa še razlika med pojmom «pot« in »smer«. Pojem »smer« vedno razumemo tako, da jo moremo obnoviti le na podlagi natančnega opisa in orisa prvih pri-stopnikov, avtorjev smeri (uporabljam besedo »avtorjev«, ker štejem novo oblikovno smer v steni za avtorsko dejanje), medtem ko je pot ali nadelana, torej shojena in jasno nakazana, ali pa jo vidimo tako, da nas vodijo po njej markacije in drugi znaki, ki opravljajo to funkcijo. »Absolutno brez kisika« je napaka, ki se ne bi smela pojaviti v članku, kjer obravnavamo take reči. Tu gre seveda zgolj za pojem »brez dodatnega kisika«. Pa še nekaj o »spustu«. Ta izraz razumem tako, da se spustimo z nekega višjega mesta na nižje, in to s pomočjo ustrezne naprave: s smučmi se spustimo z vrha hriba, brega ... Opraviti smo torej spust s smučmi. Spustili smo se z vrvjo v jamo ... Opravili smo torej spust z vrvjo v jamo. »Smuk« pa velja zgolj za »spust« s smučmi na način, ki je značilen za smuk, torej za spust naravnost z višjega na nižje mesto (z vrha v dolino).
Sestop z vrha pa opravimo, tako kot izraz razumem, navadno peš. 2 zmajem pa poletimo, letimo, tudi spustimo se z njimi iahko, nikakor pa ne »skočimo«. »Letna (poletna) sezona« — res, navadili smo se letne sezone, čeprav gre tu pa poletno sezono (pomladna sezona, zimska sezona itd). Kako bomo pa rekli, če imamo v mislih uspeh, recimo, sezone čez vse leto? Letošnja sezona, letošnja poletna sezona nam je prinesla totiko in toliko dobička ... Ali pa letna sezona? Letna sezona je torej pomladna, poletna, jesenska, zimska skupaj. Kaj naj bi bili »letni klini« pa ne vem. Gre res za kline, ki jih uporabljamo zgolj poleti in so to »letni ktinl« ali pa je to le tiskarska napaka? Tura je hoja v gore In ima za cilj vrh, greben, planinsko kočo, gorsko področje, nekaj torej, kar je povezano neposredno z goro. Zavoljo tega bi imeli opravka s pleo-naznom, če bi dejali gorska tura, ker je dovolj, če rečemo te — tura. Vse drugo je lahko te izlet.
Mislim, da je zapis »štiri ure in 50 minut« te deloma ustrezen, ker pač ni dosleden, Zapisati bi morali štiri ure In petdeset minut, sicer bi bilo prav — 4.50 (tako kot odpelje vlak ob 3.20) ali pa 4 ure in 50 minut. Sicer pa gre tu za poudarke
na štirih urah in petdesetih minutah, tedaj pa si lahko privoščimo tak način sporočanja, (ker ne gre zgolj za Informacijo o url, ampak za neki rezultat). Kokrsko/Kokrško — PV spoštuje obliko Kokrško sedlo, tudi če se mu je kdaj v preteklosti zapisalo — Kokrško sedlo (kar ni hudega), ker domačini na tej strani Kokrškega sedla (torej na kokrški strani) govore le — Kokrško sedlo. To, kar sem bil zapisal, je seveda vse prišlo iz moje osebne kamrice, v kateri hranim to ali ono izkušnjo z jezikovnega področja in zato tudi nisem Iskal primerjav z zgledi pri drugih avtorjih, 2elel sem zapisati vse kar se da preprosto, ker bi bilo lepo in prav, da ta naš »planinski jezikovni pogovor« ne bi zamrl, ko ga je Franci Savenc tako pogumno zastavil.
Marijan Kri še tj
RUŠKA KOČA
PLANINSKA
POSTOJANKA?
Letošnjo jesen je Ruška koča slavila svoj 80. rojstni dan. Ruški planinci so ta pomembni jubilej povezali z otvoritvijo nove depandanse, ki so jo poimenovali Can-drova koča.
Danes se srečujemo s številnimi dilemami tako glede turističnega razvoja Pohorja kot vloge planincev v tem prostoru; mimo nas pa tudi ne gredo razmišljanja o smiselnosti tolikšnega truda in sredstev, ki jih porabimo planinci (starejša generacija) za gradnjo in obnovo planinskih postojank. Pravijo, da bi bito pametneje naše moči in sredstva trošiti za osnovno planinsko oziroma alpinistično dejavnost. V dnevnem tisku smo priča tudi precej pikrim ocenam o zaostali turistični ponudbi, posebno Vzhodnega Pohorja, in solzam za izgubljene priložnosti razvoja Areha (hotelsko naselje). Pri tem pa za primerjavo kažejo na Roglo kot svetel primer turističnega »burna« na Pohorju. Zal opažam, da je širši slovenski javnosti vse premalo znano priporočilo Planinske zveza Slovenije, naj bi turistične centre gradili v že naseljenih krajih. Upoštevanje omenjenega priporočila prinaša namreč številne prednosti, kot je vsaj deloma že zgrajena »infrastruktura« za turistični center, lahko pa to pomeni tudi kadrovsko zaledje za turistični center (domači kadri z urejenimi stanovanjskimi oz. bivalnimi prostori Idr.); to pomeni dopolnilno turistično ponudbo v obliki kmečkega turizma in drugih lokalov, krajevnih običajev itd., kar lahko hitro opazimo v sosednji Avstriji, in kar je najpomembnejše, ne ruši 553
se krajinska podoba pokrajine, pa tudi mnogi ekološki problemi so nam prihranjeni. Z manj pesimizma bi gledal na turistični center Rogla, če bi ga postavili, recimo, v Šmartnem ali v kakšni drugI pohorski vasici ail kar v Zrečah. Tako pa se bojim, da bo ob vse močnejšem uveljavljanju ekonomskih zakonitosti in neugodnih trendov v našem turističnem gospodarstvu vse teže uspešno gospodariti s takšnim visokogorskim centrom s športno dvorano in plavalnim bazenom. Vendar zaenkrat ob sponzorstvu Uniorja Rogia postaja evropski turistični center, ne bi pa si želel nadaljnjih posegov v gozdove in drugo okolje Rogle. Predvsem se zavzemam za najstrožjo zaščito Lovrenških jezer, tega evropskega bisera narave. Ne moti me tekaška proga do Lovrenških jezer, moti pa me, če je potrebno zaradi te proge sekati ali kako drugače posegati v to okolje.
Ruški planinci smo v nasprotju s splošnim mnenjem prebivalstva v tem delu Slovenije veseli, da razvoj Areha ni sledil Rogli. Pa ne zaradi morebitnih naših egoističnih interesov na tem območju ali morebitne konzervativnosti, saj smo svojo smelost in občutek za napredno demonstrirali celih 86 let obstoja društva. Lahko celo rečem, da smo z nadelavo pohorskih poti od začetka tega stoletja dalje, s postavitvijo Ruške koče leta 1907, Planinke leta 1912, Čand rove koče 1922. leta, z organizacijo smučarskih tečajev in seminarjev ter smučarskih tekem v tridesetih letih tega stoletja in elektrifikacijo Areha bili pravzaprav pionirji razvoja planinstva in turizma na omenjenem območju, Z izgradnjo smučarskih prog in predvsem Šport hotela Areh so mnogi napovedovali slabe čase Ruški koči, vendar pa trenutno skoraj edina kljubuje ekonomskim razmeram in drugim težavam, ki pestijo pohorske domove. Vzroki so preprosti. Predvsem se lahko pohvalimo s številnimi urami prostovoljnega dela in iznajdljivostjo, ki je dobro poznana vsem tistim planinskim društvom, ki gospodarijo s kakšno postojanko In ki v družbenem sektorju nista mogoča. Naša prednost je tudi skrajno racionalno število delavcev v postojanki, dejstvo, da smo brez skupnih služb, redno vzdrževanje objektov ter res skrbno gospodarjenje v celoti. Pa vendar nam zimska sezona ne prinaša dobička. Če z izkupičkom pokrijemo poleg drugih fiksnih stroškov še stroške kurjave, smo zimsko sezono dobro izpeljali. Pljuniti pa je potrebno v roke predvsem v poletni sezoni. Nas planinci obiščejo sami, hotel pa zahteva širšo propagandno dejavnost in »dostavo« gostov. In ker je ta skromna ali je sploh nI {kar je ob drugih pomanjkljivostih tudi ena od značilnosti mariborske turistične ponudbe), ni niti tiste sezone, ki bi si zaslužila vsaj za preživetje že zgrajenih zmogljivosti. Na podlagi lastnih
izkušenj pri upravljanju Ruške koče v sedanjih za turizem neugodnih družbenih razmerah, ob velikih stroških vzdrževanja visokogorskih objektov, ob sedanjem neuspešnem gospodarjenju z obstoječimi kapacitetami ter brez Uniorja iz Zreč si upam trditi, da hotelsko naselje pri Arehu ne bi imelo srečnega življenja. Zaradi številnih prednosti, na katere sem hotel opozoriti s tem sestavkom, želim predvsem povedati, da gradnja turističnega naselja spada v dolino.
In zakaj gradimo mi, ruški planinci? Zakaj se pravzaprav kljub razmeroma slabemu finančnemu učinku ob dejstvu, da smo bili zaradi težav z oskrbniki že na robu obupa In da smo po lastnih ugotovitvah vse preveč časa morali porabiti za problematiko gospodarjenja z Ruško kočo, ženemo dalje ter dalje trmasto investiramo in gospodarimo na Arehu?
Že po naravi smo planinci optimisti. S srečno zadnjo izbiro oskrbnika smo v hipu pozabili na vse tiste nevšečnosti, ki so nas spremljale in ki so po svoji naravi trenutne, Tradicija in vezanost Rušanov na Areh in Ruško kočo je tako močna, da je niso izničile niti krize pri upravljanju naše postojanke ali pri delovanju društva niti menjave generacij ali migracijski tokovi v kraju. Tradicija in vezanost pa se ne kažeta samo pri obiskovanju postojanke, temveč tudi pri pripravljenosti do prostovoljnega dela in vsesplošni gospodarski podpori. Če so včasih mogočni pohorski kmeti s svojimi daritvami omogočali gradnjo in obnovo planinskih postojank, je danes vsestransko razumevanje združenega dela v kraju, predvsem Tovarne dušika v Rušah, tisto, kar nas krepi, in ravno v tesnem sodelovanju s Tovarno dušika v Rušah smo se odločili za gradnjo nove depandanse na starih temeljih leta 1943 požgane Čandrove koče. Za podohnike slovenske planinske transverzaie ter druge planince, ki so v večernih urah končevali ali začenjali svoj izlet prek Pohorja, je v poletni sezoni preprosto zmanjkalo prenočitvenih zmogljivosti. Po drugi strani so si penzionski gosti želeli nekoliko več udobja in boljšega bivalnega standarda. Z izgradnjo depandanse smo sprostili Ruško kočo, penzionskim gostom pa dali na voljo devet apartmajev ter klubski prostor z mini kuhinjo, kar pomeni trenutno vrhunsko ponudbo v tem delu Pohorja. Gradnja Čandrove koče ter urejanje okolice Areha sta razširila krog aktivnih članov, v naše vrste pa smo z mnogimi akcijami pritegnili tudi nove zagnance, kar bi se moralo poznati tudi pri drugih društvenih dejavnostih.
Menim, da je Pohorje še vedno atraktivno za planince kot tudi za druge telesnokul-turne dejavnosti. Ne mislim dokazovati te trditve s številnimi naravnimi lepotami in romantičnimi količki Pohorja, res pa je, da bomo morali planinci z vsem svojim
vplivom zaščiti Pohorje pred nadaljnjimi večjimi posegi v to okolje, pa tudi kakšne planinske poti speljati po drugi trasi. Prav tako moramo za planince ohraniti »kapitalne postojanke«, kot Kremžarico, Ribniško, Ruško ter tudi Mariborsko kočo. To navajam zgolj iz previdnosti, saj pričakujem prej obratni trend, da si bo marsikatera druga postojanka želela postati planinska, saj brez armade prostovoljcev ne bo prenesla prihajajočih ekonomskih zakonitosti. In tako vidim tudi za Ruško kočo edino možno alternativo — da bo ostala planinska.
Andrej Vovšek
Popravek_
v prispevku »Kategorizirane planinske poti« (PV 101907, str. 427) je — enako kot v -Obvesti lih PZS» — ostala rokopisna napaka, ki spreminja dsjstvo, na katerega so hoteli avtorji, komisija za pota in komisija za GRS, 5e posebej opozoriti. Smisel je spremenjen, ker manjka besedica »ne«. V tretjem odstavku mora biti za stavkom »Obe komisiji ugotavljata, da je vsako leto več kot polovica nesreč na markiranih in varovanih poteh« stavek: »Analize nesreč nam povedo, da ne gre za objektivne vzroke, kot so slabe ali poškodovane varovalne naprave in oznako na poteh.*
m plamsk® literatura
Rezija in njene gore
O planinskem vodniku »Rezija in njene gore«, ki je izšei v italijanskem jeziku, smo v Planinskem vestniku že poročali. Po izidu te ocene je v uredništvo prispela še ena, ki ta vodnik predstavlja še v drugačni luči in še s širšega zornega kota, zato jo — tudi glede na Slovencem v matični domovini manj znano gorsko pokrajino. v kateri (še vedno) živijo tudi naši rojaki — v celoti objavljamo. (Op. ur.)
Rezija in njene gore — tak je naslov vodnika, ki so ga letošnjo jesen izdali rezijanski »polhi«, da bi z njim pokazali lepote svoje doline in si utrdili samozavest. Nekaterim Slovencem ga je iz upravičenega navdušenja poslai domačin iz Bovca Boris Mlekuž, eden izmed redkih z zahodnimi obronki Julijskih Alp in njihovimi prebivalci čutečih »matičnih« Slovencev. Pošiljka je hkrati vabilo in opomin, naj vendar ne bi prezrli tistih navidez ne posebno visokih, a zaradi odprtega južnega obzorja in najzahodnejših etničnih straž čisto posebnih kotičkov Julijskih Alp (zmotno in krivično imenovanih »predalpsko hribovje«, »Prealpi«. Vodniček obsega sicer le 59 strani in ima približno format razglednice, a je že na pogled nadvse ljubezniv. Prednja platnica kaže klasično popolno podobo najboljšega rezijanskega prizora: barvno sli-
ko potoka Rezije (Rezijanske Bele) s Kaninom v ozadju (jasno, kaj pa drugega! Kanin je za Rezijo, kar je Triglav za Dovje. Glockner za Heiligenblut in Matterhorn za Zermatt). Na zadnji platnici vodi tiha, samotna gozdna pot v rumeno gorsko jesen — intimno vabilo brez besed (kateri naš vodnik je že na zunaj tako prikupen?). Med obema platnicama pa zemljepis, geologija, cvetje, živalstvo, narodopisje, politika, gospodarstvo, zgodovina (omenjen in na sliki prikazan je med slovenskimi jezikoslovci visoko čislani proučevalec naših narečij, posebej rezi-janščine, francosko-poljski učenjak Jan Baudouin de Courtenay) in, razumljivo, popisi dvanajstih rezijanskih planinskih poti, ki zavzemajo glavnino vodnika. Zadnja med njimi, kot krona, se prebere TA VISOKA ROSAJANSKA POT — v takem tisku tudi tam, da ime bolj zablešči. Je pač res ena najveličastnejših poti v celotnih Julijskih Alpah — in zakaj bi domačini tajili svoj ponos nad njo. Med besedilom prisrčne barvne sličice domačih rezijanskih motivov, med njimi ljudi pri delu, živine na planini, skal in slapov — In čisto (ali skoraj čisto) neznanih gora (npr. Muzcev), da je »poznavalca« Julijskih Alp kar malo sram, ker jih kratko malo — ne pozna! Vmes trije zernljevldni izrezi z vrisanimi potmi; zemljevid ¡-fotokopije so sicer slabi, toda mišljeni so zgolj za osnovno orientacijo, na turo naj bi planinec vzel s sabo cel izvirni zemljevid. Vse je videti tako mikavno, da bi najraje stopil do svoje osnovne organizacije sindikata in vprašal, ali ne bi tja napravili vsaj en izlet.
Besedilo je vse v italijanščini, razen imena za najponosnejšo pot (»ta visoko ro-sajansko«), ki je dvojezično. Pri celi vrsti ledinskih lastnih imen seveda bode slovensko jedro skozi italijansko preobleko: Carnizza, Gnivizza, Gniva, Zaiaur, Berdo, Pusti Gost, Tanamea (t. j. Tam na Meji) itd., itd. Slovensko (pisati) v dolini ne znajo. Za uglajen javni nastop je italijanščina, za domačo rabo rezijanščina (če niso torej za skupni slovenski kulturni hram, kamor bi lahko vstopili le s slovenskim knjižnim jezikom, izgubljeni?). Prihodnji dopolnjevalci našega vodnika po Julijskih Alpah (Mihelič-Petkovšek-Strojin, Planinska založba, Ljubljana) ne bodo mogli mimo te rezijanske brošure. Ne tako davno tega smo se ob tretji izdaji (1985) precej trudili, da bi pokrili bele lise tistih krajev — komaj morda s polovičnim uspehom,
Žal rezijanski vodniček ne prestopi meja domače rezijanske občine. Bežen pogled na zemljevid (TABAOCO — Alpi Carniche e Giulie Occidentali, 1:50.000) razkrije zajetne kose okoliškega predalpskega gorovja (Breška gora-Brinica, Campon/Chiampon, Lopič/Plauris), ki bi jih bilo treba za enciklopedični vodnik 555
po Julijskih Alpah še temeljito popisati, hkrati z nekaterimi od tistih, ki spadajo tudi k Reziji (npr, Muzci), a jih rezijanski vodniček, ki je bolj »pohlevne«, izključno »markirane« narave, pušča ob strani. Zgodovinsko vendarle ne bi bilo resnično, če bi kdo sodil, da se Slovenci šele ozaveščamo za tiste gore. Rešujeta nas vsaj dve ugledni imeni: narodopisno v Rezijo zaljubljeni Milko Matičetov in široko razgledani domoljubno čuteči planinski klasik Henrik Turna. Slednji jih je ne le popisal v svojem Imenoslovju, marveč nam je zapustil neverjetno natančen (danes seveda zastarel) zemljevid Beneške Slovenije (z Rezijo). Po zadnji vojni so nam jih znova delno odprli Tržačani (SPD Trst) s svojo »vertikalo« in njenim vodnikom. Ni pa se menda še našlo pero, ki bi jih vodniško v celoti in popolno popisalo bodisi v italijanščini bodisi v slovenščini. Ko bi vedeli, kako je človeku pri srcu, ko zlatega oktobrskega ali novembrskega dne stoji na Lopiču ali Čampo-nu, skoraj vštric s poševnim soncem, ki visi nekje za Benetkami, z megličasto brezbrežno furlansko ravnino, ki se globoko spodaj kot prepredena dlan steguje k rumeno ožarjenemu Tržaškemu zalivu, s pravljičnim pogledom v dalji na zasnežene Dolomite in zadaj na Kanin, ne bi več dolgo odlašali.
Ali pa prav zato: da bi ohranili otoček miru in prijetne divjine prav na pragu zakajene civilizacije. Kdo bi konec koncev še upal vedeti, kaj je bolje?
Stanko KJtrtar
Nove karte
Planinci, pohodniki in izletniki v naše gore vse bolj uporabljajo karte, ki so pomemben pripomoček za načrtovanje poti, orientacijo, izračun potrebnega časa, opozarjajo na znamenitosti, vredne ogleda in podobno. Zato bomo poskušali v PV sproti bralce seznanjati z domačimi novostmi iz kartografije, z novimi kartami ali zemljevidi. Tokrat predstavljamo nekaj kart, ki jih je zadnje mesece pripravil Geodetski zavod SRS. Izletniškim kartam (doslej so izšle Slovenska obala, Bohinj z okolico in Zum-berak-Gorjanci) v merilih 1 :50.000 se je že v začetku turistične sezone pridružila že ISTRA v dveh delih: severni (do Pa-zina) in južni. To je prva karta, ki zelo podrobno predstavlja osrednji in zahodni del polotoka Istra in obiskovalcu-uporab-niku omogoča spoznavanje znamenitosti tega območja. Na njej so posebej poudarjene znamenitosti, ki jih ni malo. Karto dopolnjujejo dokaj podrobni opisi na hrbtni strani v petih jezikih. VINA S SONČNE STRANI ALP je tematska predelava šolske karte merila 1 :500.000. Podrobneje so na njej obde-556 lani vsi vinorodni rajoni (primorski, po-
dravski in posavski) s posameznimi vinorodnimi okoliši, kvalitetnimi vinorodnimi legami in vinskimi kletmi. Tiskana je v treh jezikovnih kombinacijah (slovensko-angleški, slovensko-nemški in slovensko-italijanski) s podrobnejšimi opisi na hrbtni strani.
Praktično dokončana je izdelava kart občin merila 1 :50.000. Geodetski zavod SRS je v zadnjem času pripravil naslednje:
—	AJDOVŠČINA, turistična izvedba, obsega Trnovski gozd, Komenski kras in Nanos. Na njej so označene vse markirane planinske poti, planinske koče, naravne znamenitosti, spomeniki, smučišča, gostinske zmogljivosti itd. Dobro so označene vse poti, od magistralne ceste do steze. Prav tako je solidno predstavljen relief s kombinacijo plastnic in senčenja. Hrbtna stran pa vsebuje podrobnejše opise znamenitosti in krajev v slovenskem jeziku.
—	NOVO MESTO, turistična izvedba, je bistveno vsebinsko in tehnološko izpopolnjena izvedba prve take karte v Sloveniji sploh iz leta 1975. Ima izjemen format 110X80 cm In sega od Ivančne gorice na zahodu do Krakovskega gozda na vzhodu, od Kočevja na jugu do Mirne na severu. Suha krajina, Gorjanci, Kočevski Rog in drugi predeli so dovolj zanimivi tudi za planince. Vsebina karte, tehnologija izdelave in estetski videz se ne razlikujejo od karte Novega mesta. Hrbtno stran pa ima neizrabljeno. Škoda!
—	SEŽANA je prav tako izdelana v turistični izvedbi z izpopolnjeno vsebino prve izdaje iz leta 1981. Tudi ta je zelo velika: na severu sega do Branika, na jugu do meje s SR Hrvatsko, na zahodu do Devina, na vzhodu do Košane. Obsega Tržaško-komenski kras. Nanos, Brkine in čičarijo. Mimo vsebine, kot jo vsebuje Novo mesto, ima posebej označeno vinsko cesto, slovensko planinsko transver-zalo in spomenike iz prve svetovne vojne. Tudi ta ima prazno hrbtno stran.
—	MOZIRJE nima posebej označene turistične vsebine, čeprav prikazuje zelo zanimiva območja: Golte, Veliko planino, Logarsko dolino itd. Ker so dobro prikazani potna mreža, relief in naselja s podrobnimi opisi imen, je karta za pohodni ke zelo uporabna. Mnogo bi pridobila z označbo markiranih poti in drugo turistično vsebino. Ima pa koristno izpolnjeno zadnjo stran z dokaj podrobnimi opisi znamenitosti in krajev občine.
Vse karte občin (in tudi druge naštete) so zgibane v žepni format. Dobiti jih je moč v knjigarnah posameznih občin. Prizadevamo si, da bi distribucijo za vse karte občin organizirali tudi v Ljubljani, in sicer v Republiškem centru geodetske dokumentacije.
Prav bo, če ob koncu vsaj omenimo še šolsko karto Jugoslavije, ki je letos v me-
rllu 1 : 1,500.000 izšla prvič. Prijeten videz, dobro prikazan relief, potno in vodno omrežje in priročni format so odlike, ki bodo marsikoga zamikale, da jo bo kupil.
Peter Sveti k
»Viharnik« za tri jubileje
»Upamo, da boste našega planinskega glasila veseli,« nam je napisala mentorica Metka Mahne v spremnem pismu h glasilu planincev osnovne šole Veljko Vla-hovič iz Titovega Velenja »Viharnik«, ki je nastalo letos v počastitev treh okroglih obletnic: ob 10-letnicl OŠ Veljko Vlahovič v tem mestu, 10-letnici planinske dejavnosti na šoli in desetih prehojenih šaleških planinskih poteh.
V	kratkem, a bogatem statističnem prikazu šolske planinske dejavnosti je zapisano: »Na naši šoli imamo prek 300 planincev.
V	10-letnem obiskovanju gora smo organizirali 121 izletov, ki se jih je udeležilo 3318 planincev. Prehoditi smo Savinjsko planinsko pot, Vorančevo pot. dvakrat Kurirska pota Dolomitov, trikrat Trimčkovo planinsko pot čez Dobrovlje, transverza!o Po poteh Vinske gore in desetkrat Šaleško planinsko pot. ki jo je končalo 244 plonirjev-planincev. Travnik smo obiskali sedemkrat, Boč trikrat, Mat kov kot-škaf enkrat, po dvakrat smo bili na Olševi in Rogatcu. Povzpeli smo se še na Kroflčko, Pohorje in Strelovec. Triglav smo osvojili dvakrat, enkrat smo se vrnili zaradi slabega vremena. Hribe v najbližji okolici obiskujejo vsako leto najmlajši pionirjl-pianinci. Starejši planinci redno obiskujejo planinske šole in se udeležujejo orientacijskih tekmovanj ter planinskih taborov. Vse te dejavnosti redno organizira Mladinski odsek prt Planinskem društvu Titovo Velenje.«
»Viharnik«, v katerem so narisani in napisani planinski vtisi, je pod mentorstvom Metke Mahne uredil šestčlanski uredniški odbor učencev z glavnim urednikom še-stošolcem Rokom Polesom.
Pripovedke na razglednicah_
Turistična zveza Slovenije je izdala serijo razglednic, na katerih je v besedi in sliki predstavljena Slovenija v ljudski pripovedi. V seriji je vsaj pet razglednic, ki opisujejo pojave, značilnosti in posebnosti v našem gorskem svetu. Prikazano je, kako je (seveda samo v pripovedki) nastalo Blejsko jezero, kako je povodni mož iz Bohinjskega jezera ugrabil domačinko, ki mu je rodita troje otrok, kako je nastala skala Igla pri Solčavi, kako je nastalo ime Luče v Savinjski dolini in kako so Turki brezuspešno poskusili zavzeti Šmarno goro pri Ljubljani. Besedilo, ki ga je za vse na teh razglednicah natisnjene
pripovedi napisala Dušica Kunaver, je tiskano v slovenskem, angleškem, nemškem in italijanskem jeziku, ob besedilu pa je France Kunaver upodobil ljudsko pripovedko. Vsaka od razglednic je izšla v nakladi 3000 izvodov pod znamenjem slovenskega turističnega simbola — lipovega Usta.
društvene nwoee
Francetu Pengalu v slovo
V starosti 82 let je odšel France Pengal, častni član, dolgoletni odbornik in član PD Ljubljana Matica. Gore so ga pritegnile že v študentskih letih, ko se je kot mlad zgodovinar in geograf zanimal za gorski svet, ga prehodil po dolgem in počez in kdaj kaj o njem zapisal, tudi v Planinski vestnik. Po vojni, ko si je planinska organizacija na Slovenskem iskala nove organizacijske oblike in vsebine, je v prvem upravnem odboru Planinske zveze Slovenije leta 1948 prevzel mesto načelnika komisije za markacije. To organizacijsko nalogo je nato opravljat še vrsto let pri PD Ljubljana Matica, dokler ni leta 1958 prevzel mesto tajnika društva. V tem času je kot dober poznavalec poti v gorah vodil marsikateri društveni izlet in bil navzoč kot organizator planinskih srečanj, zlasti s PD Zagreb Matica. Iz tega medrepubliškega sodelovanja dveh največjih jugoslovanskih društev in enega od prvih pobratenj med planinskimi društvi v Jugoslaviji se je kasneje razvilo sodelovanje tudi med posameznimi odseki obeh društev, od seniorskega do mladinskega. France Pengal je bil tudi predsednik meddruštvenega odbora ljubljanskih planinskih društev in pozneje eno mandatno dobo predsednik PD Ljubljana Matica. Zatem je bil skoraj dve desetletji član nadzornega odbora društva. Za svojo 90-letnico ga je matično društvo razglasilo za svojega častnega člana. Bil je nosilec vseh jugoslovanskih, republiških m društvenih planinskih odličij. V svojem dolgoletnem odborniškem življenju je bil primer predanosti in pripadnosti planinski organizaciji.	T s
Tretji rod PLV savinjskega MDO
Oktobra (25. 10. 1987) smo v jesenski, nič kaj prijetni nedelji opraviti turo s Črnivca (902 m) na Mrtvega meniha. Njegovega
čela nismo dosegli. Le za kratek čas smo se ustavili pri pastirski koči na Kasnem vrhu (Kranjski rebri). Pri hoji proti Kun-šperskem vrhu je pričelo pršeti in pod Lepenatko na Kalu nas je začelo pošteno močiti. Zato smo zavili proti Zg. Špehu (razveseljiv je pogled na obnovljeno streho na hlevu) in se mimo sv, Lenarta spustili v dolino Kanolščice, Prišli smo v Gornji grad. Tu smo opravili zaključek tretjega seminarja za PLV s častno podelitvijo značk in »maturitetnega« rdečega nageljna (prejšnja rodova sta ga dobila na vrhu Velikega Rogatca, 1557 m). Po tem smo skupno odšli na grob Frana Kocbeka, kjer smo položili cvetje in se poklonili njegovemu spominu. Tura je kljub slabemu vremenu uspela, saj so novi PLV spoznali pot, ki je za jesenski čas izredno primerna (je del poti gornjeg rajski h planincev), pa malo obiskana, Vrh je neobvezna točka Slovenske planinske poti.
Savinjski MDO je tako bogatejši za 27 PLV (toda le dva sta iz Zgornje Savinjske doline, PD Rečica ob Savinji, dva pa iz PD Laško ■— posavski MDO). Upajmo, da bodo svoj sklep o vsakoletnem srečanju v oktobru resnično izvajali.	B Ji
Srečanje pohodnikov po Poti spominov_
Ze petnajstič bo ZZB NOV Domžale organizirala srečanje pohodnikov po Poti spominov NOB občine Domžale, na katerem bodo ob kulturnem programu podelili spominske značke za celotno prehojeno pot.
Kot pravijo, je domžalska Pot spominov dosegla svoj namen. Pot in s tem večji del domžalskega občinskega ozemlja so spoznali pohodniki domače občine ter po-hodniki iz še 37 slovenskih in drugih občin. Pot je bila od svoje ustanovitve leta 1980 prehojena več kot 2200-krat, na kontrolnih točkah pa se je v vpisne knjige vpisalo od 2478 do 3806 pohodnikov. V obtoku je 8560 vodnikov. Med pohodniki prevladujejo člani planinskih društev, upokojenci in učenci osnovnih šol. Pot je primerna za ljubitelje hribovitega sveta vseh starosti, saj ni zahtevna in je prehodna tudi pozimi, ko so planinske poti v višjih legah zasnežene in nevarne. Zato je ta domžalska pot primerna za zimsko vzdrževanje telesne kondicije. Glede na bližino je pot primerna tudi za Ljubljančane, saj območja poti velik del mejijo na ljubljanske občine
Preden bi se odpravili na to pot, je doma koristno prebrati vodnik in pregledati topografsko karto z vrisano potjo, ki ju je mogoče poceni kupiti v knjigarnah Mladinske knjige na Titovi cesti v Ljubljani 553 in v Domžalah, pri Planinskem društvu
Ljubljana Matica na Miklošičevi cesti In pri ZZB NOV Domžale na Ljubljanski cesti 70.
Pozdrav z dvojne višine__
Na naslovni strani je dvojna fotografija Koče pod Ojstrico na Klemenčl jami (1207 m), najstarejše planinske koče na Slovenskem (iz leta 1832), na drugi strani pa sporočilo Planinskemu vestniku: »Skupina mladih planincev, staršev, mentorjev, planinskih in mladinskih vodnikov PD Za-bukovica vam pošilja prisrčne pozdrave. Skupaj nas je bilo 57.« In poleg tega pozdrava še jubilejni žig ob 30-ietnlci Planinskega društva Zabukovica In žig Koče pod Ojstrico (1206 m). Razglednice in pozornosti smo bili v uredništvu zelo veseli, manj pa nečesa drugega: na razglednici je natisnjena ena višina Koče pod Ojstrico, tik poleg pa je odtisnjen žig z drugačno višino. Čeprav gre za en sam meter razlike, vendarle kaže na nedoslednost. Nobenega dvoma ni, da je zdaj z modernimi inštrumenti in tehnikami mogoče izmeriti (vsaj pri nas) vsako višino skoraj do centimetra natančno — Triglav, na primer, je že tako izmerjen, da omenimo samo najmarkantnejšo točko Slovenije. Skoraj gotovo imajo slovenski geodeti tudi višino te koče natančno izmerjeno. Če pa je po kakšnem naključju vendarle nimajo, naj bi se upravljalci te koče dogovorili, kakšno višino bodo objavljali — vsaj do takrat, dokler ne bi dobili natančno izmerjene višine.	M R
Darilo iz ZDA
Člani Izvršnega odbora Planinske zveze Slovenije so na seji dne 29. septembra dobili informacijo, da je (kot je napisano v zapisniku) »gospod Edward B. Garvey iz ZDA podaril komisiji za pota 210 dolarjev kot simbolično priznanje naporom komisije za ureditev poti«. Gospodu Garveyu je moralo biti v naših gorah že všeč, sicer se za darilo gotovo ne bi odločil.
Komisija za pota pri PZS se mu je za darilo seveda prisrčno zahvalila.
Predavanje v dvojezičnem okolju
V Barkovljah na Tržaškem vodijo izredno dinamični mladinci dejavnost Združenja za prosti čas »La marmotta« in krožek ARCI pri Rumeni hiši. Prve novembrske dni se je dejavnost teh kulturnih jeder v Barkovljah nadaljevala s predavanjem alpinista Dušana Jelinčiča »Karakorum 86 — avantura ali turizem?«. Odziv članov in prijateljev obeh krožkov, ki delujejo na dvojezični podlagi, je bil odličen. Dušan
Jelinčič, ki je predaval v italijanščini (v slovenščini pa ga je predstavila Maja Fur-lan), je prikazal diapozitive o svoji osvojitvi osemtisočaka Broad Peaka v Kara-korumu avgusta lani, pri tem pa bi dodati, da je to prvič, da se navsezadnje prvi alpinist v naši deželi, ki je opravil tak podvig, s svojim predavanjem poda v dvojezično okolje. Očitek zapiranja (seveda dobronamerni in naklonjeni) v izključno zamejski krog je bil na dlani. — Teden dni pozneje je v istem kulturnem krogu v Barkovljah v okviru predavanj o gorskem svetu dr. Travan govoril o problemih
okolia-	(Primorski dnevnik)
izmeni, vseh skupaj v treh izmenah (PS Kovinotehna, PD Laško, PD Žalec) pa okrog 145«. Skupina, ki je izdala svoje glasilo, si je med bivanjem na taboru ogledala muzej v Trenti in bila na Pre-hodavcih, Kriških podih, na Doliču in Triglavu, ogledala pa si je tudi znamenitosti Trente ter med drugim očistila okolico planinskega doma Zlatorog v Trenti. Na turah so se mladi planinci seznanili z opremo, gibanjem in nevarnostmi v gorah, skratka, predelali so del programa planinske šole PZS.
20 let PD Žalec
Planinski tabor v Zadnjici_
Mladinski odsek pri planinskem društvu Zabukovica je ob planinskem taboru, ki so ga imeli od 12. do 19. julija letos, Izdal ciklostiran zbornik, v katerem je ob izrekih nekaterih znanih planincev zbran delček kronologije in doživetij mladih planincev v stranski dolini Trente Zadnjici. Udeležilo se ga je 25 pionirjev, pet mladincev in enajst članov, ki so sestavljali vodstvo tabora. Kot je zapisano v uvodu, »nas je bilo okrog štirideset v naši
rasmejm©
Pred dvajsetimi leti so v Žalcu ustanovili planinsko društvo, spomin na ta dogodek pa so obeležili oktobra na Bukovici, kjer si vneti žalski planinci grade svojo postojanko Planinska postojanka res še ni zgrajena, eden izmed vzrokov za to pa je, da so se člani društva odločili, da do nje ne bo vodila cesta, po kateri bi lahko vozili tudi avtomobili. Žalski planinci so postavili tovorno žičnico ter kupili traktor za prevoz gradbenega materiala, postojanka je pod streho in računajo, da bo otvoritev prihodnje leto. Na slovesnosti ob 20-letnici društva je zbranim govori! predsednik društva Ivan Jurhar, ki je povedal, da je pri gradnji sodelovalo tudi nekaj tako vnetih Članov, ki so prostovoljno opravili več kot 2000 delovnih ur.
Napak bi bilo seveda misliti, da se planinci iz Žalca ubadajo zgolj z gradnjo postojanke, še zlasti so aktivne nekatere sekcije. To še posebej velja za planinsko sekcijo pri delovni organizaciji Ferralit, za sekcijo gradbeništva pri Hmezadu, sekcijo na osnovni šoli v Žalcu in Retrovčah, kjer se lahko ponašajo tudi z organizacijo prenekaterih planinskih taborov. Pred dvema letoma so ustanovili tudi sekcijo planinskega društva v krajevni skupnosti Galicija, V komaj dveh letih, je dejal Ivan Jurhar, so gališki planinci obnovili žup-nišče v Sentjungertu, ki so ga planincem posodili za deset let, že v kratkem pa bo to ena izmed novih postojank Savinjske planinske poti, ki letos praznuje 15 let. Ob vsem tem žalski planinci ne pozabljajo na izletništvo. Težko je našteti vse izlete v zadnjem obdobju, pohvalno pa je, da jih je bilo mnogo v hribovit predel vseh jugoslovanskih republik. V okviru društva uspešno deluje tudi planinska šola za najmlajše.
V imenu planinskega društva iz sosednje Zabukovice je govoril Franci Ježovnlk, ki je orisal zgodovino planinstva v Savinjski dolini ter se zavzel za še tesnejše sodelovanje med sosednjima planinskima društvoma.	(Nov! fcšnik) 559
Politika v PV
Planinskemu vestniku je bila naslovljena dopisnica z naslednjo vsebino: Spoštovani!1 Ne maram političnih govorov v planinah, ne politikov v Planinskem vestniku, zato revijo odpovedujem. Verjemite, zelo mi je žal. PV sem prejemal na naslov:
Zdenko Kirln, Luka Koper, Koper.«
# * *
Seveda nam je žal, da izgubljamo naročnika (ali pa ga morda vendarle ne?). Ob tem moramo seveda vprašati: ali je na tem svetu sploh kakšno glasilo, v katerem ni čisto nič, niti maio politike? Planinski vestnik se sicer trudi biti revija, kakršno označuje naslov, vendar se kdaj-pakdaj nujno splete s planinstvom kaj politike. Temu se kajpada skoraj gotovo ne bo mogoče nikoli popolnoma odpovedati.
Urednik
Prepletanje mladih korenin
Sem učenka osmega razreda osnovne šole. Planinski vestnik rada prebiram, čeprav moram priznati, da ne vsega, ker je vsebina za odrasle in včasih težje razumljiva.
V	gore grem včasih v Kanalsko dolino, v Benečijo in na avstrijsko Koroško. Lepo bi bilo, če bi v teh krajih spoznala kakšno planinsko prijateljico To bi me verjetno spodbudilo, da bi še večkrat obiskala te gore in planinke svojih let.
Odrasli že pridejo v stik z ljudmi onkraj meje, otroci in mladina pa le po naključju. Tako sem premišljevala, če tako ne čutijo tudi nekateri drugi mladi planinci, tudi slovenski iz Italije in Avstrije. Takšno planinko bi rada povabila v gore v naši okolici. Rada bi jih ji pokazala in se enako rada z njo pogovarjala. Menite, dragi urednik, da naš planinski list ne bi mogel dati spodbude, naj bi se tudi mlade korenine prepletale pod Ma-tajurjem, Kaninom, Karavankami in Pohorjem? Brez pravih stikov se mi zdijo ti vrstniki med rojaki kot legenda, ki ji raste dolga brada.	Ma|da Mihe|lei
Klane 38, Bovec
15 let Savinjske planinske poti
V	soboto, 17. oktobra, je bi! 8. pohod ob spomenikih NOB, ki ga pripravljajo v KS Griže, izvaja pa ga planinsko društvo Za-bukovica. Pričetek je bil kot navadno pred spomenikom v Migojnicah s kulturnim programom (godba, moški pevski zbor, mladi recitatorji), nato pa je pohodna kolona krenila na jug V Pongracu pri Brec-Iju je spomin na vojni in sedanji čas obudil F. Ježovnik, pri Kotarjevi domačiji pa
R. Cilenšek. Nad Zahomom je na planini o delu NOB več povedal R. Cilenšek. Ostal je le še kratek skok do planinske postojanke na Homu (608 m), kjer je bil ob 12. uri kulturni program, posvečen petnajsti obletnici Savinjske planinske poti. Sodelovali so pevski zbor in mladi recitatorji osnovne šole Griže. O kratki zgodovini poti je mnogo povedat Franci Ježovnik, ki je vseh 15 let tajnik komisije te poti. Nekaj stavkov o obletnici je skupaj s kritičnimi pripombami povedal B. Jordan. Nekaterim udeležencem pohoda, ki so do tega časa prehodili pot, so slavnostno podelili značke poti. kot je predvideno v pravilih poti. Med njimi so bili Mariborčan, člani PD Ljubljana Matica, Dramelj-čanl, pa precej pohodnikov iz prvih let poti. Kaže, da pot še živi, saj jo povprečno na leto prehodi okoli petdeset planincev. Letos jih je bilo 60, vseh pa je bilo doslej 1242. Dva Mariborčana sta prejela tudi znački za trimčkovo pot, ki poteka po dveh delih savinjske poti. Za konec je vsak pohodnik dobil še golaž. Skuhala sta ga kuharja teritorialne obrambe, ki je na sosednjem Gozdnlku — simbolu poti — imela vaje. Na srečo je bilo vreme pohodnikom Izredno naklonjeno.
B. J.
Zadnje novice
V Ljubljani je bila 21, novembra 18. redna skupščina Planinske zveze Slovenije. Na njej so za novega predsednika slovenske krovne planinske organizacije izvolili Marjana Oblaka, podpredsedniki PZS so postali Tone Strojin, Jože Dobnik in Tone Skarja, tajnik pa Aleksander Cičerov, Od 5. do 20. novembra je bila v Kulturno informacijskem centru Križanke v Ljubljani ob razstavi »Kako in kam s planinsko kulturno dediščino« vrsta planinskih prireditev, najpomembnejša med njimi pa je bila okrogla miza o bodočem osrednjem slovenskem planinskem muzeju, ki naj bi ga dobili do stoletnice slovenske planinske organizacije, se pravi čez dobrih pet let. Na Gornjem trgu v Ljubljani so odkrili spominsko ploščo velikemu naravoslovcu in tudi obiskovalcu naših gora Balsazarju Hacquetu, ki je bil že leta 1777 na Malem Triglavu, prišel dvakrat na vrh Velikega Triglava, hodil tudi po drugih naših gorah in jih opisoval. O vseh treh pomembnih dogodkih za slovensko planinstvo bomo obširno pisali v prihodnji številki.
ALI SE NAM RES OBETA TAKA PRIHODNOST?
IGRIŠČA 3000
EDOUARD BOISSON DE^CHAZOURNESU
Nocoj sem nekam potrt. Mladost je lepa, če pomislim na njen žar In njeno nepre-računljivost, a malce utrujajoča, če se spomnim, kako sem brez prestanka letal sem ter tja, kako sem prekipeval. Prišel sem domov, stopil v prostor, poln spominov, se zavalil v naslonjač, potegnil nase toplo odejo in si ogrel okončine, ki so se v šestdesetih letih nemirnega življenja že pošteno obrabile. Počasi me je začela oblivati toplota in žile so se napolnile s prijetno zaspanostjo.
Naslednjega jutra sem bil v Bulonjskem gozdu domenjen s Frčderique. Glede na okoliščine se je najin kros, ki sva ga gojita enkrat na teden, spremenil v sprehod na smučkah. Sneg, ki je padal vso noč, je bil visok, ampak mehak, in zlahka sva prodirala skozi gozd, v katerem ta dan ni bilo žive duše. Ko sva pomalicala, sva se obrnila In se premražena vrnila domov. Frederigue je imela prijetno, lepo opremljeno stanovanje Moje noge so bile ledeno mrzle, zato sem brez obotavljanja sprejel povabilo na čaj. Stanovala je v starem delu mesta, v ulici Francs-Bourgeois, v šestem nadstropju, do koder si se moral povzpeti v potu svojega obraza. Stanovanje je bilo majhno, a udobno in v njem je pozimi zmeraj gorela peč. Frč-derique je bila redoljubna in bolestno natančna. Pri njej je bilo zmeraj vse na svojem mestu, skrbno razvrščeno in razpostavljeno, le nekaj odprtih knjig o gorah je ležalo na jedilni mizi. Budilka zvoni, kotliček za vodo poje, noge In roke se pretegujejo, pretegujejo, dokler ne zaživijo, z maslom namazani kruhki in zehanje, krmežljave oči, razmr-šeni lasje in zadnje priprave na odhod, V cerkvi svetega Pavla zazvoni ena, treba bo iti. Oblečena sva toplo, na sebi imava vsak svoj črni anorak, črne hlače In črne čevlje. Se pogled v stanovanje, zaklepanje in že sva na ulici.
Ulice so potopljene v spanje in mrak. Prideva do Seine, ki se nama zdi kot črnilo, na katerem bo zdaj-zdaj umrl plašen in bled žarek lune. Nebo je težko, pritiska k tlom, toda snežiti je nehalo. Za koliko časa? Hodiva vzdolž reke. Ustavi naju vojaška patrulja . .. najini dokumenti so v redu. Nadaljujeva pot in srce nama bije močneje kot ponavadi. Zasnežene strehe mesta in Eiftlov stolp izginjajo v daljavi.
Leden mraz se nama zažene v lica, da se zbudiva in si popraviva nahrbtnika. Najin korak postaja bolj in bolj počasen. V
praznem prostoru, ki se razprostira okrog naju, se končno znajdeva pred »oviro«. Nič se ne premakne, vse je belo, preveč belo, mirno, čisto preveč mirno. Mrtva straža, ki bedi nad najinim v oblakih izgubljenim ledenikom, nad velikansko mračno gmoto, ki se dviga iz noči. Približava se mu s severne strani, skozi grmičevje in nizko drevje. Še poslednja ovira in že sva ob njegovem vznožju. Najina zimska pustolovščina se začenja .. . Snameva nahrbtnika, ki gluho padeta na tla. Previdno, da ne bi z nepotrebnim hrupom izzvala plazu, razloživa stvari po snegu. Kline, vrvi, lestve, čeladi (ledeni drobci, ki jih pometa veter, so, če padejo s tristotih metrov višina, lahko smrtonosni), dereze, cepina, vse je pripravljeno. Vrv, ki je postala trda od mraza, sva odvila in si jo vsak s svojega konca ovila čez ramena; to bo med vzponom najina edina zveza (vpiti pač ne bova smela, zadostoval bo rahel poteg), popkovina, ki naju bo združevala v dobrom in s'abem. Z radostjo se spoprimeva z g'uho tesnobo, ki nama stiska grlo. Brez besed, sliši se samo suho šuštenje derez. Led ie trd in se blešči. Dobro napredujeva, tako da naju kmalu zajame men'a. Nadeti si morava kisikovo masko, kajti plini, ki varujejo mesto pred zračnimi prodori, so izredno strupeni in smrtonosni že pri najmanjši dozi. Ko sva dovolj visoko, da lahko odloživa maski, zagledava vrh. Fre-dčrique pleza tiho, skoraj brez napora, in si nenehno popravlja čop las, ki ji pada na obraz. Osredotočena je na steno in vsaka njena kretnja je premišljena. Njen obraz še malo ni napet pa tudi nobeneia čustva ne izdaja. Človek bi verjel, da sveta okrog sebe sploh ne opazi, da to. kar počne zdaj, počna vsako jutro. Prideva do vrha. Dosegla sva tretje nadstropje. A ne brez težav, kajti sunki vetra so tako močni, kot bi naju hoteli odvrniti od cilja. Pred nama je še zadnjih štirideset metrov, toliko naju loči od antene. Snameva nahrbtnika in čakava, da se veter umiri. Grizljava prepečenec, da bi nama čas hitreje minil.
Ko sva dospela do cilja, se je za obzorjem pokazalo sonce. Nenadoma je svet oblila svetloba in najini telesi sta začutili blago toploto. Prizor je bil nepozaben: mesto ob najinih nogah je začelo oživljati, reka sredi njega se je zače'a svetlikati. Na ta edinstveni trenutek, ki sva ga doživela na najini strehi sveta, na najinem otoku svetlobe, me ne veže nič posebnega, vendar ne bom nikoli pozabi! skrivnostnega nasmeška, ki je osvetlil obraz moje Fršderlgue. [La Mon1agne 4 Aipinisme)
Več boste imeli od gorske ture, če boste šli na pot vsestransko pripravljeni.
V planinskih knjigah\ zemljevidih in tudi Planinskem vestniku boste našli podatke, ki bodo obogatili vašo turo.
Ne hodite po gorah z zaprtimi očmi -že doma se pripravite nanje,
<!DOCTYPE html>

<html xmlns="http://www.w3.org/1999/xhtml" lang="si">
<head><title>
	Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si
</title>
    <!--<link rel="shortcut icon" href="/favicon.ico" />-->
     <meta http-equiv="X-UA-Compatible" content="IE=edge" /><meta name="robots" content="noarchive" /><meta name="viewport" content="width=device-width, initial-scale=1" /><meta name="twitter:card" content="summary" /><meta name="twitter:site" content="@knjiznicanuk" /><meta name="twitter:title" content="dLib.Si - Digitalna knjižnica Slovenije" /><meta name="twitter:description" content="Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si" /><meta name="twitter:image" content="http://www.dlib.si/images/logos/dlib_just_logo.png" /><link rel="stylesheet" href="/Content/font-awesome-4.6.3/css/font-awesome.min.css" /><link href="/Content/css/bootstrap.css" rel="stylesheet" type="text/css" /><link href="/Content/css/dlib.css" rel="stylesheet" type="text/css" /><link href="/Content/css/master.css" rel="stylesheet" type="text/css" /><link href="/Content/css/dlib.mobile.css" rel="stylesheet" type="text/css" media="(max-width: 768px)" /><link href="/Content/css/dlib.tablet.css" rel="stylesheet" type="text/css" media="(min-width: 768px) and (max-width: 979px)" />
   
    <style>

</style>

    
     <link rel="stylesheet" href="/Content/css/smoothness.css" />
    
        <!-- Begin Cookie Consent plugin by Silktide - http://silktide.com/cookieconsent -->
     
<link rel="stylesheet" type="text/css" href="/Content/css/cookieconsent.min.css" />
<script src="https://www.dlib.si/Content/scripts/cookieconsent.min.js" type="text/javascript"></script>
   
    
<script type='text/javascript'  src="/Scripts/jquery-2.1.4.min.js"></script>
     
    <!--<script type='text/javascript'  src="/Scripts/cookies.js"></script>-->
    <!--
    <script src="/Content/scripts/jquery.idle.min.js"></script>
<script>
    jQuery(document).idle({
        onIdle: function () {
            jQuery('.screen-saver').fadeIn('slow');
        },
        onActive: function () {
            jQuery('.screen-saver').fadeOut('slow');
        },
        events: 'keydown mousedown touchstart scroll',
        idle: 900000
        
    });
</script>
-->
     <script type="text/javascript">
         /*
         function includeHTML() {
             var z, i, elmnt, file, xhttp;
             
             z = document.getElementsByTagName("*");
             for (i = 0; i < z.length; i++) {
                 elmnt = z[i];
                 
                 file = elmnt.getAttribute("w3-include-html");
                 if (file) {
                     
                     xhttp = new XMLHttpRequest();
                     xhttp.onreadystatechange = function () {
                         if (this.readyState == 4) {
                             if (this.status == 200) { elmnt.innerHTML = this.responseText; }
                             if (this.status == 404) { elmnt.innerHTML = "Page not found."; }
                             
                             elmnt.removeAttribute("w3-include-html");
                             includeHTML();
                         }
                     }
                     xhttp.open("GET", file, true);
                     xhttp.send();
                     
                     return;
                 }
             }
         }
         */
</script> 
    
    <script type="text/javascript">
        jQuery.curCSS = jQuery.css;
        </script>
   <script src="/Scripts/dLib.dropdown.js" type="text/javascript"></script>
     
      <script src="/Content/Scripts/jquery-1.11.4.js" type="text/javascript"></script>
     
   <script type='text/javascript' src="/Scripts/jquery.cookies.js"></script>
    <script type='text/javascript'  src="/Scripts/bootstrap.min.js"></script>
	<script src="js/owl.carousel.min.js"></script>
   <script type="text/javascript">
       setInterval(function () { $.ajax({ url: "https://www.dlib.si/Ping.aspx" }); }, 360000);
    </script> 

    

<link href='/Content/css/404.css' rel='stylesheet' type='text/css' />


  
    
    <script type="text/javascript">
        
        $(function () {
            $("#searchString").autocomplete({
                source: "/search.aspx",
                minLength: 3,
                select: function (event, ui) {
                    
                    $("#searchString").val(ui.item.value);
                    submitSearch();
                    //return false;
                }
            });
            //TextBoxSearch1
            $("#TextBoxSearch1").autocomplete({
                source: "/search.aspx",
                minLength: 3,
                select: function (event, ui) {

                    $("#TextBoxSearch1").val(ui.item.value);
                    
                    //return false;
                }
            });
            $("#TextBoxSearch2").autocomplete({
                source: "/search.aspx",
                minLength: 3,
                select: function (event, ui) {

                    $("#TextBoxSearch2").val(ui.item.value);

                    //return false;
                }
            });

            $("#TextBoxSearch3").autocomplete({
                source: "/search.aspx",
                minLength: 3,
                select: function (event, ui) {

                    $("#TextBoxSearch3").val(ui.item.value);

                    //return false;
                }
            });

            $("#TextBoxSearch4").autocomplete({
                source: "/search.aspx",
                minLength: 3,
                select: function (event, ui) {

                    $("#TextBoxSearch4").val(ui.item.value);

                    //return false;
                }
            });
        });
        
        
</script>
    <script type="text/javascript">
        // Submit the search
        function submitSearch() {
            
            if ($('#searchString').val().length > 2) {
                var fts = "off";
                if ($('#fts').is(':checked')) fts = "on";
                var eua = "on";
                //if ($('#EuAPI').is(':checked')) eua = "on";
                
                var url = "/results/?EuAPI=" + eua + "&fts=" + fts + "&q=" + $('#searchString').val();
                //var fLocation = $('[name="flocation"]').val();
                var fLocation = $('[name="flocation"]').filter(function () { return this.checked }).val();
                if (fLocation !== undefined && fLocation.length > 0) {
					url += '&flocation=' + fLocation;
                }                
                
                
                //$(location).attr('href', url);
                //alert(url);
                location.href = url;
                //alert("/results/?fts=" + fts + "&q=" + $('#searchString').val());
            }
        }

        function submitAdvancedSearch() {

            
            var q = "";
            if($('#TextBoxSearch1').val().length > 2)   {
                q = $('#DropDownListField1').val() + "="+$('#TextBoxSearch1').val();
            }
            
            if ($('#TextBoxSearch2').val().length > 2) {
                if (q.length < 1) {
                    q = $('#DropDownListField2').val() + "=" + $('#TextBoxSearch2').val();
                }
                else
                    q += "@" + $('#DropDownListOper1').val() + "@" + $('#DropDownListField2').val() + "=" + $('#TextBoxSearch2').val();
            }
            
            if ($('#TextBoxSearch3').val().length > 2) {
                if (q.length < 1) {
                    q = $('#DropDownListField3').val() + "=" + $('#TextBoxSearch3').val();
                }
                else
                    q += "@" + $('#DropDownListOper2').val() + "@" + $('#DropDownListField3').val() + "=" + $('#TextBoxSearch3').val();
            }

            if ($('#TextBoxSearch4').val().length > 2) {
                if (q.length < 1) {
                    q = $('#DropDownListField4').val() + "=" + $('#TextBoxSearch4').val();
                }
                else
                    q += "@" + $('#DropDownListOper3').val() + "@" + $('#DropDownListField4').val() + "=" + $('#TextBoxSearch4').val();
            }
            var fts = "off";
            var url = "/results/?query='" + encodeURIComponent(q) + "'";
                //$(location).attr('href', url);
            //alert(url);
            var fLocation = $('[name="flocation"]').filter(function () { return this.checked }).val();
            if (fLocation !== undefined && fLocation.length > 0) {
                url += '&flocation=' + fLocation;
            }


            if (q.length > 2)
                location.href = url;
            else return;
                //alert("/results/?fts=" + fts + "&q=" + $('#searchString').val());
            
        }
        // Enter to submit search
        $(document).ready(function () {
            $('#searchString').keydown(function (e) {
                if (e.keyCode == 13) {
                    e.preventDefault();
                    submitSearch();
                }
            });
            // Search Bar & Toggle
            $('#toggle-search').on('click', function () {
                $('#searchBar').toggle('display: inline-block');
                $('#toggle-search').toggle();
                $('#toggle-search-down').toggle();
            });
            $('#toggle-search-down').on('click', function () {
                $('#searchBar').toggle('display: inline-block');
                $('#toggle-search').toggle();
                $('#toggle-search-down').toggle();
            });
        });

    </script>

    <script type="text/javascript">
        $(function () {
            $('#BtnMenu').bind('click', function () {
                $('#Menu').toggleClass('active');
                $('.overlay').toggleClass('active');
                $('.footer').toggle();
                
               
            });
            
            $('.overlay').bind('click', function () {
                $('.overlay').removeClass('active');
                $('#Menu').toggleClass('active');
                $('.footer').toggle();
               
            });


        });

        $(function () {
            $('.cBtnMenu').bind('click', function () {
                $('#Menu').toggleClass('active');
                $('.overlay').toggleClass('active');
                $('.footer').toggle();
            });
            $('.overlay').bind('click', function () {
                $('.overlay').removeClass('active');
                $('#Menu').removeClass('active');
                $('.footer').display('true');
               
            });


        });
      
    </script>
	
	
        <script id="bsJs" type="text/javascript">
        $(document).ready(function() {
            $('#fts').tooltip();
            $('#tooltip1').tooltip();
            $('#toggle-search').tooltip();
        });
		
        

    
        </script> 	
	
<!--<link rel="stylesheet" type="text/css" href="https://cdn.jsdelivr.net/npm/cookieconsent@3/build/cookieconsent.min.css" />	-->
</head>
<body>
    <a href="top"></a>
    
    <form method="post" action="./TEXT" id="form1">
<div class="aspNetHidden">
<input type="hidden" name="__EVENTTARGET" id="__EVENTTARGET" value="" />
<input type="hidden" name="__EVENTARGUMENT" id="__EVENTARGUMENT" value="" />
<input type="hidden" name="__VIEWSTATE" id="__VIEWSTATE" value="jBr1jjFbOrfmqF8UxeZ7QTnwKLxnjoOx9Tq1ZK5ugYwszfahO4cXbF2aZyMqhy8w/gYsbOMQ24LrALeK66W7QqZJK8NoKxemOElahF8+AJSCbvAKeKhUbgR4M803QugOjdVxLY4ibv0F3WQr6YoaIg==" />
</div>

<script type="text/javascript">
//<![CDATA[
var theForm = document.forms['form1'];
if (!theForm) {
    theForm = document.form1;
}
function __doPostBack(eventTarget, eventArgument) {
    if (!theForm.onsubmit || (theForm.onsubmit() != false)) {
        theForm.__EVENTTARGET.value = eventTarget;
        theForm.__EVENTARGUMENT.value = eventArgument;
        theForm.submit();
    }
}
//]]>
</script>


<script src="/WebResource.axd?d=pynGkmcFUV13He1Qd6_TZEPgqHayScA2PCup_8d1RC_xC7X7V9Q-UZgO8-Ts8GReJmXhnugFNRdA7o3QXAIYHA2&amp;t=638628279619783110" type="text/javascript"></script>


<script src="/ScriptResource.axd?d=NJmAwtEo3Ipnlaxl6CMhvkE2nxY61g1MO7HSqg-HH-lCN5hKAJnAqGgvRzAcaVo5V9-RvBje7KM1c9I93ixficCSBhkoo3iSSltfpM3C5x6wIqYzdFOyeYVaaDXTo1MV6YpiMcPPYxGGCQmqvqo0v73ZsE2VHcznJpoc0GMv7LA1&amp;t=2a9d95e3" type="text/javascript"></script>
<script src="/ScriptResource.axd?d=dwY9oWetJoJoVpgL6Zq8OH3joDBjYqPR6OT6HD6d3xXehd9AALIQF3m8Mq07CWIhIeAgid494jKpdZFkpPVeJsricZ5ybEKc4t3Lnr1NSBGS-6WiZIjn4VlPWvufImKAwlQBmbuC1HlUOaSnCTHP8PfQXgoWfpiO4QXQNycEBO01&amp;t=2a9d95e3" type="text/javascript"></script>
<div class="aspNetHidden">

	<input type="hidden" name="__VIEWSTATEGENERATOR" id="__VIEWSTATEGENERATOR" value="193A34DB" />
	<input type="hidden" name="__EVENTVALIDATION" id="__EVENTVALIDATION" value="Yx35QaEf1bnp3+w6BNRtw2Qwp/NyUxQZqKEDG8xLm877G9Y5WNgdPE6IDboNrbCUZMF0FPInQvERs9Z8Mtw7kN43U3Js9gbZ7BcrnRKy34g6cioVhTZMsXREwawYiDFU9oolDIGvH7qzYj3ejh4ZHMmKnpGsWPwCbqJ4Lko1VM3LcJNuSlDdkCdyrsoFnwjDxW4emAIjFjgP7Gr/3tdMjEZyE5kmjP7YHtdz/JCUdzBPeIORWwDuVPZsKswYeylWAqckGI9ZZ9nxG0eH2q1imFmzLp+l04YH51tM3aJaNFHaX+mvOl1N3WwJ7wH6YssFTy+qqIsUgSTwPzqqAxWF0/7KcpuPq+7/7R+BhXqTvco6zMrPl5yOZfM3+vum1HtTkue+9+Gt9CFY8Seq9BVWBz5yC+pTTBnamWNaVRBlgI9aUvHvdRluQK9eBPgPS1nmcTxc5uDpflaME13cfNx9arIh+qNUo3urbd2piqXGSuJAhsw5BKajurADaHj0S2MFbFKj5724BkvFu004UIWb34gjmSDnw3Edcmnwy5tLBsb1qwf/PT8D6eZ25epTiCn60GCy0OZdxBeIQUOatU2JKxiICmjFbZRg6aYko08p9FvB3gFvO4cmVSxgY0b7EjycBlmOTzqAUOX/U++1sZcb6Lx4zLY1MombQDhuXaPRbzquP3ByF28zfyMRpTuoVtjFovUKR5D73u+fJgfX4AfTRH51mfSPgdEY7KzbDuEmLlmZRs2w+Ij55728lMscwEPUp16yUXEFWJaIo9aRyDGmWXc5ASiwRaSxf9t72qfyULGGOHGrph01gyv+obiwJV+LMu931Mx6xnI6Q1PRr77NFtS3g3q1CzCgRcn8MFdT6U/WxQcvPXAzMrE2QySYgJNjEkF/ZRUjsildajGIWEhj8mpxNqsfQIRm+qbb638nIEPOaON/m6m7lt4L4oPD99t/S1q9OdD/S6jZiwZo571FOlubw90nIQTQh0qwFd+cpcboEQIl9QNfGh8KpuiOfq3u9W9qZVVOKrzbvM0F3LCIoU0hfEV5Y9fmh5MmLPj9wt687Viq3yiLfmSugXLRwPZ568JY+hwPtVW9sU5vd+OWhzfdntiiTSE+wQ2NLMBalWDKSlQufR+rpam5MAntgeysMzh3Gm0W8O8jToPIvQj87+ebi3rN9Uw7eHGYmXhcYDn+NZIaDQcW4+zR9RH8Vafofwl+xxX9f8ZVjdelMU7wBzPgk2he2Y5wbGtW9tO+p0s=" />
</div>
        
        
       <nav class="navbar navbar-default">
       
       <input type="hidden" name="ctl00$kwHiddenField" id="kwHiddenField" />
     <input type="hidden" name="ctl00$ftsHiddenField" id="ftsHiddenField" />
     <input type="hidden" name="ctl00$EuropeanaHiddenField" id="EuropeanaHiddenField" />
     <script type="text/javascript">
//<![CDATA[
Sys.WebForms.PageRequestManager._initialize('ctl00$ScriptManager1', 'form1', ['tctl00$UpdatePanelLogin','UpdatePanelLogin'], [], [], 90, 'ctl00');
//]]>
</script>

    
      
          <div class="container">
        <div class="row">
             
                
            
            
            <div class="column col-lg-2 col-md-3 col-sm-3 col-xs-12" id="Brand">
                
                
                <a href="/" id="href_logo" class="logo">
      
                    <img alt="logo" id="dlib_logo" src="/images/logos/dlib_logo_170px.png">
                </a>
                
                        
            </div>
            <div class="column col-lg-8 col-md-6 col-sm-6 col-xs-12">
                <style>
						#locationButton {
							
                            border:0;
                            min-width: 30px;
                            height: 34px;
                            padding:0 !important;
                            border-radius: 4px !important;
						}
                        #locationButton div {
                            max-width:200px;
                            overflow:hidden;
                            text-overflow:ellipsis;
                            display:block;
                            float:right;
                            margin-top:5px;
                            padding-right:5px;
                        }

						#locationContainer {
							position:absolute;
							top:35px;
							min-height:175px;
							width:745px;
							background: rgb(243, 243, 243);
							border: 1px solid rgb(227, 81, 45);
							z-index:9999;
							display:none;
							border-radius:5px;
						}
						#locationContainer select {
							width:630px;
							margin:15px 30px;
							display:block;	
							border: 1px solid rgb(227, 81, 45);
							background:white;
							border-radius:5px;
							padding:7px;
						}
                        #searchString {
                            float:right;
                            width:598px;
                        }

                        .pasica {
                            border-radius:unset;
                        }
                
                </style>
                
                <div class="form-inline zamik-forme" id="Search">
                    <div class="form-group">
                        <div class="input-group" style="margin-left:30px;">
                            <button style=""
                                onclick="toggleLocationMenu();return false;"
                                data-toggle="tooltip" data-placement="bottom" data-original-title="Izberi knjižnico"
                                id="locationButton"><img src="/Content/img/ikona.svg" width="33" /> <div></div></button>
                            <div id="locationContainer">
                                <!-- Tukaj je dropdown -->
                                <div id="ssLocationContainer"><div class='tree-container'><ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value=""  name="flocation" >
                        Digitalna knjižnica Slovenije
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Narodna in univerzitetna knjižnica"  name="flocation" >
                        Narodna in univerzitetna knjižnica
                    </li><li class='branch'>Splošne knjižnice<ul><li class='branch'>Celjsko območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Osrednja knjižnica Celje|Knjižnica Laško"  name="flocation" >
                        Vse knjižnice območja
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Osrednja knjižnica Celje"  name="flocation" >
                        Osrednja knjižnica Celje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Laško"  name="flocation" >
                        Knjižnica Laško
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Osrednja knjižnica Mozirje"  name="flocation" >
                        Osrednja knjižnica Mozirje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Šentjur"  name="flocation" >
                        Knjižnica Šentjur
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Šmarje"  name="flocation" >
                        Knjižnica Šmarje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Velenje"  name="flocation" >
                        Knjižnica Velenje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Medobčinska splošna knjižnica Žalec"  name="flocation" >
                        Medobčinska splošna knjižnica Žalec
                    </li></ul><li class='branch'>Dolenjsko območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto"  name="flocation" >
                        Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Brežice"  name="flocation" >
                        Knjižnica Brežice
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Kočevje"  name="flocation" >
                        Knjižnica Kočevje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Valvasorjeva knjižnica Krško"  name="flocation" >
                        Valvasorjeva knjižnica Krško
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Miklova hiša, Ribnica"  name="flocation" >
                        Knjižnica Miklova hiša, Ribnica
                    </li></ul><li class='branch'>Gorenjsko območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Mestna knjižnica Kranj"  name="flocation" >
                        Mestna knjižnica Kranj
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Občinska knjižnica Jesenice"  name="flocation" >
                        Občinska knjižnica Jesenice
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica A. T. Linharta, Radovljica "  name="flocation" >
                        Knjižnica A. T. Linharta, Radovljica 
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Ivana Tavčarja, Škofja Loka"  name="flocation" >
                        Knjižnica Ivana Tavčarja, Škofja Loka
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica dr. Toneta Pretnarja, Tržič"  name="flocation" >
                        Knjižnica dr. Toneta Pretnarja, Tržič
                    </li></ul><li class='branch'>Goriško območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Goriška knjižnica Franceta Bevka Nova Gorica"  name="flocation" >
                        Goriška knjižnica Franceta Bevka Nova Gorica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Lavričeva knjižnica, Ajdovščina"  name="flocation" >
                        Lavričeva knjižnica, Ajdovščina
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Mestna knjižnica in čitalnica Idrija"  name="flocation" >
                        Mestna knjižnica in čitalnica Idrija
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin"  name="flocation" >
                        Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin
                    </li></ul><li class='branch'>Koroško območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem"  name="flocation" >
                        Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Radlje ob Dravi"  name="flocation" >
                        Knjižnica Radlje ob Dravi
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Ksaverja Meška, Slovenj Gradec"  name="flocation" >
                        Knjižnica Ksaverja Meška, Slovenj Gradec
                    </li></ul><li class='branch'>Obalno-kraško območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper"  name="flocation" >
                        Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Makse Samsa, Ilirska Bistrica"  name="flocation" >
                        Knjižnica Makse Samsa, Ilirska Bistrica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Mestna knjižnica Izola - Biblioteca civica di Isola->Matična knjižnica Izola"  name="flocation" >
                        Mestna knjižnica Izola - Biblioteca civica di Isola->Matična knjižnica Izola
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Mestna knjižnica Piran"  name="flocation" >
                        Mestna knjižnica Piran
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Kosovelova knjižnica Sežana"  name="flocation" >
                        Kosovelova knjižnica Sežana
                    </li></ul><li class='branch'>Osrednjeslovensko območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Mestna knjižnica Ljubljana"  name="flocation" >
                        Mestna knjižnica Ljubljana
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Jožeta Udoviča, Cerknica"  name="flocation" >
                        Knjižnica Jožeta Udoviča, Cerknica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Domžale"  name="flocation" >
                        Knjižnica Domžale
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Grosuplje"  name="flocation" >
                        Knjižnica Grosuplje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik"  name="flocation" >
                        Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Litija"  name="flocation" >
                        Knjižnica Litija
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Logatec"  name="flocation" >
                        Knjižnica Logatec
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Medvode"  name="flocation" >
                        Knjižnica Medvode
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Cankarjeva knjižnica Vrhnika"  name="flocation" >
                        Cankarjeva knjižnica Vrhnika
                    </li></ul><li class='branch'>Pomursko območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota"  name="flocation" >
                        Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Javni zavod Knjižnica Gornja Radgona"  name="flocation" >
                        Javni zavod Knjižnica Gornja Radgona
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Splošna knjižnica Ljutomer"  name="flocation" >
                        Splošna knjižnica Ljutomer
                    </li></ul><li class='branch'>Spodnjedravsko območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Ivana Potrča Ptuj"  name="flocation" >
                        Knjižnica Ivana Potrča Ptuj
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Franca Ksavra Meška Ormož"  name="flocation" >
                        Knjižnica Franca Ksavra Meška Ormož
                    </li></ul><li class='branch'>Štajersko območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Mariborska knjižnica"  name="flocation" >
                        Mariborska knjižnica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Lenart"  name="flocation" >
                        Knjižnica Lenart
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica"  name="flocation" >
                        Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica
                    </li></ul></ul><li class='branch'>Druge knjižnice<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Bayerische StaatsBibliotek"  name="flocation" >
                        Bayerische StaatsBibliotek
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Centralna pravosodna knjižnica"  name="flocation" >
                        Centralna pravosodna knjižnica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani"  name="flocation" >
                        Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Dušana Černeta Trst"  name="flocation" >
                        Knjižnica Dušana Černeta Trst
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Kraljeva knjižnica, Danska nacionalna knjižnica in univerzitetna knjižnica v Kopenhagnu"  name="flocation" >
                        Kraljeva knjižnica, Danska nacionalna knjižnica in univerzitetna knjižnica v Kopenhagnu
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Narodna in študijska knjižnica"  name="flocation" >
                        Narodna in študijska knjižnica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Österreichische Nationalbibliothek"  name="flocation" >
                        Österreichische Nationalbibliothek
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Semeniška knjižnica"  name="flocation" >
                        Semeniška knjižnica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Slovenska študijska knjižnica Celovec"  name="flocation" >
                        Slovenska študijska knjižnica Celovec
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Škrabčeva knjižnica"  name="flocation" >
                        Škrabčeva knjižnica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Univerzitetna knjižnica Maribor"  name="flocation" >
                        Univerzitetna knjižnica Maribor
                    </li></ul><li class='branch'>Arhivi in muzeji<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Arhiv Republike Slovenije"  name="flocation" >
                        Arhiv Republike Slovenije
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Goriški muzej"  name="flocation" >
                        Goriški muzej
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Loški muzej Škofja Loka"  name="flocation" >
                        Loški muzej Škofja Loka
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Muzej in galerije mesta Ljubljana"  name="flocation" >
                        Muzej in galerije mesta Ljubljana
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Muzej Miklova hiša"  name="flocation" >
                        Muzej Miklova hiša
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Muzej novejše zgodovine Celje"  name="flocation" >
                        Muzej novejše zgodovine Celje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Narodni muzej Slovenije"  name="flocation" >
                        Narodni muzej Slovenije
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Pokrajinski arhiv Maribor"  name="flocation" >
                        Pokrajinski arhiv Maribor
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Pokrajinski muzej Kočevje"  name="flocation" >
                        Pokrajinski muzej Kočevje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Prirodoslovni muzej Slovenije"  name="flocation" >
                        Prirodoslovni muzej Slovenije
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Slovenian Museum and Archives - Slovenski muzej in arhiv"  name="flocation" >
                        Slovenian Museum and Archives - Slovenski muzej in arhiv
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Slovenski etnografski muzej"  name="flocation" >
                        Slovenski etnografski muzej
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Slovenski šolski muzej"  name="flocation" >
                        Slovenski šolski muzej
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Škofijski arhiv Koper"  name="flocation" >
                        Škofijski arhiv Koper
                    </li></ul></ul></div></div>
                            </div>

                            <!-- -- ---------------------------------------->

                            <style>

    .tree-container {
        margin:20px;
    }

    .tree-container ul {
        list-style-type: disclosure-closed;
        padding-left: 15px;
        display:none;
    }
    .tree-container > ul:first-child {
        display:block;
    }
    .tree-container li.leaf {
        list-style:none;
        margin-left:-15px;
    }

</style>
                            <script type="text/javascript">
                                var toggleLocationMenu = function () {
                                    $('#locationContainer').toggle();
                                    if(false)$('.btn.search.lupa').attr('disabled', function (index, attr) {
                                        return attr == 'disabled' ? null : 'disabled';
                                    });


                                }

                                $(function () {
                                    $('.tree-container li.branch input').on('click', function (e) {
                                        $(this).parent().find('input').prop('checked', this.checked);

                                        e.stopPropagation();
                                    });
                                    $('.tree-container li.branch').on('click', function (e) {
                                        $(this).children('ul').toggle();
                                        e.stopPropagation();
                                    });

                                    $('.tree-container li.leaf').on('click', function (e) {
                                        e.stopPropagation();
                                    });
                                    $('.tree-container li.leaf input').on('click', function (e) {
                                        //$('#locationButton div').text(this.value);
                                        $('#searchString').width(606 - $("#locationButton").width());
                                        //$('#locationContainer').toggle();
                                        $('#searchString').focus();
                                    });


                                    $('a#filter-location').on('click', function () {
                                        var selection = Array.prototype.slice.call($('.tree-container li.leaf input:checked').map(function () { return encodeURIComponent(this.value) }));
                                        location.href = location.href + '&flocation=' + selection.join('|');
                                    });

                                    $('#searchString').width(606 - $("#locationButton").width());
                                    
                                });

                            </script>

                            <!--

                            <input type="hidden" name="flocation" value="">
                            -->

                            <!-- -- ---------------------------------------->

                            <input name="ctl00$searchString" type="text" id="searchString" class="form-control forma-input pasica" placeholder="" autofocus="" />
                             <span class="input-group-addon pasica"> 
                                 <i id='toggle-search' class="fa fa-caret-down" aria-label="napredno iskanje" data-toggle="tooltip" data-placement="bottom" data-original-title="napredno iskanje"></i>
                                 <i id='toggle-search-down' class="fa fa-caret-up" style="display:none;"></i>
                             </span>
                            <span class="input-group-addon pasica">
                                

                                <input type="checkbox"  aria-label="išči po celotnem besedilu"
                                    data-toggle="tooltip" data-placement="bottom" data-original-title="išči po celotnem besedilu" id="fts">
                            </span>
                           
                        </div>
                        <a class="btn search lupa" onclick="submitSearch()" onkeypress="submitSearch()">
                            <i class="fa fa-search mal-levo" data-toggle="tooltip" data-placement="right" data-original-title="Najdi na dLib.si!" id="tooltip1"></i>
                            
                        </a>
                       
                        
                    </div>
                    
                </div>
              
              
            </div>     
             
                
            
             <div class="column col-lg-2 col-md-3 col-sm-3 col-xs-12" id="MenuButton">   
                <a id="BtnMenu" class="btn meni"><i class="fa fa-bars" aria-hidden="true"></i> Meni</a>
                 
                 <div id="lang">
				    <a id="SloLang" class="aspNetDisabled" class="a-pasiv">SLO</a> |
				    <a id="EngLang" class="a-rdec" href="/404.aspx?&amp;language=eng" href="javascript:__doPostBack(&#39;ctl00$EngLang&#39;,&#39;&#39;)">ENG</a>				
                </div>
             
            
        </div>
            
        </div>
        <div style='display:none;z-index:100;' id='searchBar' class="row">

                <div class="column col-lg-12 col-md-4 col-sm-4 col-xs-12">
                                       
                                        <div class="column2 col-lg-7 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12">
                                            <input type="text" id="TextBoxSearch1" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input t1" />
                                        </div>
                                        <div class="column2 col-lg-3 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12">
                                            <select name="ctl00$DropDownListField1" id="DropDownListField1" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input dd1">
	<option value="contributor">avtor</option>
	<option value="fts">celotno besedilo</option>
	<option value="keywords">ključne besede</option>
	<option value="date">leto</option>
	<option value="title">naslov</option>
	<option selected="selected" value="srel">vir</option>
	<option value="publisher">založnik</option>
	<option value="col">zbirka</option>

</select>
                                        </div>
                                        <div class="column2 col-lg-2 col-md-2 col-sm-2 col-xs-12">
                                            <select name="ctl00$DropDownListOper1" id="DropDownListOper1" class="form-control forma-input pasica1 ui-autocomplete-input">
	<option selected="selected" value="AND">IN</option>
	<option value="OR">ALI</option>
	<option value="NOT">NE</option>

</select>
                                        </div>
                

                </div>
                <div  class="column2 col-lg-12 col-md-4 col-sm-4 col-xs-12">
                                   
						            <div class="column2 col-lg-7 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12"><input name="ctl00$TextBoxSearch2" type="text" id="TextBoxSearch2" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input t1" /></div>
                                    <div class="column2 col-lg-3 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12">
						            <select name="ctl00$DropDownListField2" id="DropDownListField2" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input dd1">
	<option value="contributor">avtor</option>
	<option selected="selected" value="fts">celotno besedilo</option>
	<option value="keywords">ključne besede</option>
	<option value="date">leto</option>
	<option value="title">naslov</option>
	<option value="srel">vir</option>
	<option value="publisher">založnik</option>
	<option value="col">zbirka</option>

</select>
                                </div>
                                <div class="column2 col-lg-2 col-md-2 col-sm-2 col-xs-12">
                                    <select name="ctl00$DropDownListOper2" id="DropDownListOper2" class="form-control forma-input pasica1 ui-autocomplete-input">
	<option selected="selected" value="AND">IN</option>
	<option value="OR">ALI</option>
	<option value="NOT">NE</option>

</select>
                                </div>        
                </div>
                <div  class="column2 col-lg-12 col-md-4 col-sm-4 col-xs-12">   
						<div class="column2 col-lg-7 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12"><input name="ctl00$TextBoxSearch3" type="text" id="TextBoxSearch3" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input t1" /></div>
						<div class="column2 col-lg-3 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12">
                        <select name="ctl00$DropDownListField3" id="DropDownListField3" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input dd1">
	<option value="contributor">avtor</option>
	<option value="fts">celotno besedilo</option>
	<option value="keywords">ključne besede</option>
	<option selected="selected" value="date">leto</option>
	<option value="title">naslov</option>
	<option value="srel">vir</option>
	<option value="publisher">založnik</option>
	<option value="col">zbirka</option>

</select>
                        </div>
                    <div  class="column2 col-lg-2 col-md-2 col-sm-2 col-xs-12">
                        <select name="ctl00$DropDownListOper3" id="DropDownListOper3" class="form-control forma-input pasica1 ui-autocomplete-input">
	<option selected="selected" value="AND">IN</option>
	<option value="OR">ALI</option>
	<option value="NOT">NE</option>

</select>
                    </div>
                 </div>
                <div class="column2 col-lg-12 col-md-4 col-sm-4 col-xs-12">
                
                    <div class="column2 col-lg-7 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12"><input name="ctl00$TextBoxSearch4" type="text" id="TextBoxSearch4" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input t1" /></div>
                    <div class="column2 col-lg-3 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12">
                    <select name="ctl00$DropDownListField4" id="DropDownListField4" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input dd1">
	<option value="contributor">avtor</option>
	<option value="fts">celotno besedilo</option>
	<option selected="selected" value="keywords">ključne besede</option>
	<option value="date">leto</option>
	<option value="title">naslov</option>
	<option value="srel">vir</option>
	<option value="publisher">založnik</option>
	<option value="col">zbirka</option>

</select>
                    </div>
                    <div class="column2 col-lg-2 col-md-2 col-sm-2 col-xs-12">
                        <select name="ctl00$DropDownListOper4" id="DropDownListOper4" class="form-control forma-input pasica1 ui-autocomplete-input">
	<option selected="selected" value="AND">IN</option>
	<option value="OR">ALI</option>
	<option value="NOT">NE</option>

</select>
                    </div>
                </div>
                 <div class="column2 col-lg-12 col-md-4 col-sm-4 col-xs-12">
                    <div class="column2 col-lg-7 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12">
					<a class="btn search lupa-dolga" onclick="submitAdvancedSearch()" onkeypress="submitSearch()">
                        <i class="fa fa-search" data-toggle="tooltip" data-placement="right" data-original-title="Najdi na dLib.si!"></i>
					</a>
                    </div>    
				</div>

        </div>
        <div id="Menu" class="row" style="overflow:scroll">
                <div id="DlibMenu" class="wrap">
          
		          <hr class="hr-menu">
			        <a class="menu" href="/advancedsearch.aspx">NAPREDNO ISKANJE</a>          
                   <div>
		           <hr class="hr-menu" />
		           <br>
        
		          <a class="menu" href="/About.aspx">O nas</a>
                  <a class="menu" href="/Partners.aspx">Sodelovanje</a>
                  <a class="menu" href="/Help.aspx">Pogoji uporabe</a>
                  <a class="menu" href="/Statistics2024.aspx">dLib statistike</a>
                  <a class="menu" href="/Locations.aspx">Seznam partnerjev</a>
                  <a class="menu" href="/News.aspx">Novice</a>
		          <a class="menu" href="/Exhibitions.aspx">Virtualne razstave</a>
		          <a class="menu" href="mailto:dlib@nuk.uni-lj.si">Pišite nam</a></br></br>
		  
		           <b>Moj dLib.si</b><br /><br />
                    <div id="UpdatePanelLogin">
	
                            
        
        <label for="Login_UsernameTextBox">Epošta</label>: <input name="ctl00$Login$UsernameTextBox" type="text" id="Login_UsernameTextBox" class="form-control" />
        <br/>
        Geslo: <input name="ctl00$Login$PasswordTextBox" type="password" id="Login_PasswordTextBox" class="form-control" /><br />
        <div onclick="doLogin('login')" class="btn btn-default">Prijava</div>
        
        <div><a class="login" href="/register">Registriraj se!</a> <a class= "login" href="/forgottenpsw">Pozabljeno geslo</a></div>
        
        
    

<script type="text/javascript">
    function doLogin(type) {
        __doPostBack('ctl00$UpdatePanelLogin', type);
    }
</script>
<script type="text/javascript">

    // Enter to submit login
    $(document).ready(function () {
        $('#Login_PasswordTextBox').keydown(function (e) {
            if (e.keyCode == 13) {
                e.preventDefault();
                doLogin('login');
            }
        });
    });

    </script>
                        
</div>
                    </div>
                  </div>
            <!--
            
            -->    
        </div>
        <div class="overlay"></div>
       
      </div>

       
    </nav>
   
    <div>
        

<div class="container">
	<span id="Body_SLO404">
    <div class="ex_title">NAPAKA - STRAN NI BILA NAJDENA<br/><br/><br/>
	 	  Žal nam je, a strani, ki ste jo iskali, ni bilo moč najti.<br/>Prosimo, poskusite uporabiti <i>ISKALNIK</i> in poiskati publikacijo, ki jo potrebujete.<br/><br/><br/>
	</div>
    </span>
    
</div>


  

	<div class="container">

        <div class="exposed row exposed_404 pasica_stevilke">
            <section id="countup">
            <div class="column col-lg-2 col-md-2 col-sm-4 col-xs-6">
                
                <!--<a href="/results/?query='rel%3dknjige%40OR%40rel%3dvisokošolska+dela'">-->
          <i class="fa fa-book fa-6" aria-hidden="true"></i>
                    <strong>Knjige </strong>
			<br/><strong><span class="counter" data-from="0" data-to="21710"></span></strong>
                    <!--</a>-->
            </div>
            <div class="column col-lg-2 col-md-2 col-sm-4 col-xs-6">
                <!--<a href="/Publications.aspx">-->
                    <i class="fa fa-newspaper-o" aria-hidden="true"></i><strong>Periodika</strong>
			<br/><strong><span class="counter" data-from="0" data-to="883452"></span></strong>

                <!--</a>-->
            </div>
            <div class="column col-lg-2 col-md-2 col-sm-4 col-xs-6">
                <!--<a href="/results/?query='source%3drokopisi'">-->
                    <i class="fa fa-pencil-square-o" aria-hidden="true"></i><strong>Rokopisi</strong>
			<br/><strong><span class="counter" data-from="0" data-to="2843"></span></strong>

                <!--</a>-->
            </div>
            <div class="column col-lg-2 col-md-2 col-sm-4 col-xs-6">
                <!--<a href="/results/?query='source%3d3d+predmeti%40OR%40source%3dartoteka%40OR%40source%3dalbumi%40OR%40source%3dfotografije%40OR%40source%3dplakati%40OR%40source%3drazglednice%40OR%40source%3dfilmi%40OR%40source%3dvedute'">
                    --><i class="fa fa-picture-o" aria-hidden="true"></i><strong>Slike</strong>
			<br/><strong><span class="counter" data-from="0" data-to="24918"></span></strong>

                <!--</a>-->
            </div>
            <div class="column col-lg-2 col-md-2 col-sm-4 col-xs-6">
                <!--<a href="/results/?query='source%3dnotno+gradivo%40OR%40source%3dkoncertni+sporedi%40OR%40source%3dzvočni+posnetki'">
                    -->
                <i class="fa fa-music" aria-hidden="true"></i><strong>Glasba</strong>
			<br/><strong><span class="counter" data-from="0" data-to="8304"></span></strong>

                <!--</a>-->
            </div>
            <div class="column col-lg-2 col-md-2 col-sm-4 col-xs-6">
               <!-- <a href="/results/?query='source%3dzemljevidi'">
                   --><i class="fa fa-map-o" aria-hidden="true"></i><strong>Zemljevidi</strong>
			<br/><strong><span class="counter" data-from="0" data-to="860"></span></strong>

                <!--</a>-->
            </div>
            </section>
        </div>
        
    </div>
    
    		

    <script src="/js/wow.min.js"></script>
    <script src="/js/swiper.min.js"></script>
    <script src="/js/jquery.countTo.js"></script>
    <script src="/js/jquery.inview.min.js"></script>    
    <script src="/js/jquery.nav.js"></script>
	<script src="/js/custom.js"></script>
	
    </div>
    
  
  
                <div class="footer">
    <div class="container">
            
            <div  class="column col-lg-11 col-md-11 col-sm-11 col-xs-11"  visible="true" style="min-height: 0;  text-align:center">
                    Vse pravice pridržane © <a href="http://www.nuk.uni-lj.si" target="_blank">2025 Narodna in univerzitetna knjižnica, Turjaška 1, 1000 Ljubljana</a>
                &nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;
                <a href="//www.facebook.com/NarodnaUniverzitetnaKnjiznica/" target="_blank"><i class="fa fa-facebook fa-lg"></i></a> &nbsp;&nbsp;&nbsp;
                <a href="//twitter.com/knjiznicanuk" target="_blank"><i class="fa fa-twitter fa-lg"></i></a> &nbsp;&nbsp;&nbsp;
                <a href="//www.instagram.com/knjiznicanuk/" target="_blank"><i class="fa fa-instagram fa-lg"></i></a> &nbsp;&nbsp;&nbsp;
                <a href="mailto:dlib@nuk.uni-lj.si"><i class="fa fa-envelope-o fa-lg" aria-hidden="true"></i></a>

            </div>
                <div class="column col-lg-1 col-md-1 col-sm-1 col-xs-1" style="text-align:right">
               
            <i class="fa fa-chevron-up fa-2x" onclick="window.scrollTo(0,0)" onkeypress="window.scrollTo(0,0)" style="cursor:pointer"></i>
                
            </div>
            
               
            </div>
        </div>
    </form>

  
<!--<script>(function (d) { var s = d.createElement("script"); s.setAttribute("data-account", "7ytlmMbKCS"); s.setAttribute("src", "https://cdn.userway.org/widget.js"); (d.body || d.head).appendChild(s); })(document)</script><noscript>Please ensure Javascript is enabled for purposes of <a href="https://userway.org">website accessibility</a></noscript>
<script>
    (function (i, s, o, g, r, a, m) {
        i['GoogleAnalyticsObject'] = r; i[r] = i[r] || function () {
            (i[r].q = i[r].q || []).push(arguments)
        }, i[r].l = 1 * new Date(); a = s.createElement(o),
        m = s.getElementsByTagName(o)[0]; a.async = 1; a.src = g; m.parentNode.insertBefore(a, m)
    })(window, document, 'script', 'https://www.google-analytics.com/analytics.js', 'ga');

    ga('create', 'UA-90549833-1', 'auto');
    ga('send', 'pageview');

</script>-->
<!-- Google tag (gtag.js) -->
<script async src="https://www.googletagmanager.com/gtag/js?id=G-YLT1FEQZ3R"></script>
<script>
    window.dataLayer = window.dataLayer || [];
    function gtag() { dataLayer.push(arguments); }
    gtag('js', new Date());

    gtag('config', 'G-YLT1FEQZ3R');
</script>

    <!-- Piwik -->
    
<script type="text/javascript">
    /*
    (function (window, document, dataLayerName, id) {
        window[dataLayerName] = window[dataLayerName] || [], window[dataLayerName].push({ start: (new Date).getTime(), event: "stg.start" }); var scripts = document.getElementsByTagName('script')[0], tags = document.createElement('script');
        function stgCreateCookie(a, b, c) { var d = ""; if (c) { var e = new Date; e.setTime(e.getTime() + 24 * c * 60 * 60 * 1e3), d = "; expires=" + e.toUTCString(); f = "; SameSite=Strict" } document.cookie = a + "=" + b + d + f + "; path=/" }
        var isStgDebug = (window.location.href.match("stg_debug") || document.cookie.match("stg_debug")) && !window.location.href.match("stg_disable_debug"); stgCreateCookie("stg_debug", isStgDebug ? 1 : "", isStgDebug ? 14 : -1);
        var qP = []; dataLayerName !== "dataLayer" && qP.push("data_layer_name=" + dataLayerName), isStgDebug && qP.push("stg_debug"); var qPString = qP.length > 0 ? ("?" + qP.join("&")) : "";
        tags.async = !0, tags.src = "https://dlib.containers.piwik.pro/" + id + ".js" + qPString, scripts.parentNode.insertBefore(tags, scripts);
        !function (a, n, i) { a[n] = a[n] || {}; for (var c = 0; c < i.length; c++)!function (i) { a[n][i] = a[n][i] || {}, a[n][i].api = a[n][i].api || function () { var a = [].slice.call(arguments, 0); "string" == typeof a[0] && window[dataLayerName].push({ event: n + "." + i + ":" + a[0], parameters: [].slice.call(arguments, 1) }) } }(i[c]) }(window, "ppms", ["tm", "cm"]);
    })(window, document, 'dataLayer', '35566e07-61e4-4938-b133-3693808d4d28');
    */
</script>
    
<!-- End Piwik Code -->
    

<script>
    //includeHTML();
    
window.addEventListener("load", function(){
    window.cookieconsent.initialise({
        "palette": {
            "popup": {
                "background": "rgba(0,0,0,0.75)"
            },
            "button": {
                "background": "transparent",
                "text": "#ffffff",
                "border": "#ffffff"
            }
        },
        "position": "top",
        "static": true,
        "content": {
            "message": "Piškotke uporabljamo izključno za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje.",
            "dismiss": "Razumem",
            "link": "",
            "href":""
        }
    })});
</script>
<script type="text/javascript" src="https://cdn.mathjax.org/mathjax/latest/MathJax.js?config=TeX-AMS-MML_HTMLorMML"></script>
<script type="text/x-mathjax-config">
    MathJax.Hub.Config({tex2jax: {inlineMath: [['?$','$?'], ['\\(','\\)']]}});
    
</script>


</body>
</html>