»Nemška državna delniška družba za izko- riščanje železnih rudiiikov in kovinarsko industrijo« Vsem našim čitateljem je znana kolektivizacija ali podržavljenje ruskega poljedelstva, ki je že rodilo toliko gorja in iakote. Ker v Nemčiji ni poljedelstvo prva panoga, ampak železna industrija in kovinarstvo, hoče nemška vlada na tem pclju posnemati ruskega Stalina z zasego železne rude in nje uporabe od strani države. Rusi imajo svoje gospodarske petletke, Nemci štiriletko, kateri načeluje pruski ministrski predsednik in general Goring. V tej štiriletki hoče hitlerizem za vsako ceno pokazati, da je ustvaril vse mogoče tovarne za pridelovanje nadomestil za razne sirovine, ki jih Nemčija nima in radi tega niti prav misliti ne more na zadostno oborožitev. Za zgradbo novih tovarn je potrebno železo in zopet železo in ravno železo vsebujočih rudnin primanjkuje Nemcem v toliki meri, da je nemška industrija v zadnjem času pričela počivati. Nemški industrijalci so začeli skrajševati delovni čas in odpuščati delavce. Vse to se je dogajalo radi pomanjkanja železne rude. General Goring je sklical velein- dustrijalce na posvet in ti so mu odkrito priznali, da je angleški zasebni kapital zavzel vse bogatejše železne rudnike in da bi one rude, ki so še preostale bogznaj kje čisto na kraju sveta, požrle preveč denarja, če bi jih hoteli izrabiti. V očigled temu odgovoru je nemški Stalin-G6ring ustanovil posebno državno delniško družbo za izkoriščanje železnih rudnikov in kovinarske industrije. To družbo so krstili »Herman Goring«. Zgradila bo svojo lastno železorudarsko industriio in se bo polastila rudnikov in. peči za topljenje železne rude v Badenu, Frankenu in v pokrajini Hanover. Omenjena družba lahko pritegne dosedaj obstoječe zasebne rudarske družbe, ali jih pa tudi odkloni in prenese njihove dosedanje pravice na državno rudokopno velepodjetje. Od tega novega podržavljenja so izvzeti samo premogovniki, solinarne in podjetja za pridobivanje kalija in magnezija. Po zgledu ruske poljedelske kolektivizacije bo prišlo v Nemčiji v najkrajšem času do podržavljenja železne in sploh kovinarske industrije in bodo ukinjena vsa tozadevna zasebna podjetja, ki so doslej žrtvovala vse, da je bila Nemčija kot industrijska država na višku in je prednjačila s svojimi industrijskimi izdelki vsem drugim državam. Če le ne bo Goringa radi tega početja ravno tako glava bolela kakor Stalina, ker je podržavil poljedelstvo ... Strašni boji na loadridski fronti. Na- šim čitateljem smo že zadnjič poročali, da traja skoro dober teden Btrahovita bitka na frontah okrog španske prestolice Madrid. Samo na odseku pri mestecu Brunette se bori okoli 80.000 vojakov. Na ostalih bojiščih v središču madridske fronte imajo rdeči v dolžini 500 km okoli 200.000 vojakov. V omenjeni bitki prodirajo kilometer za kilometrom nacionalisti pod poveljstvom generala Varele. V najnovejši bitki za prebitje madridske fronte 30 zgubili rdeči 30.000 mrtvih in ranjenih. Uničenih je 110 rdečih letal, zajetih 13 milijonov magacinov puškinih krogel, 126 strojnic, pet sovjetskih topov in 50 nepokvarjenih sovjetskih tankov. Več sto rdečih miličnikov je pribežalo k nacionalistom, ki so jih v tovornih avtomobilih prepeljali v zaledje. Med ujetniki je bila tudi ženska, ki je stregla pri strojnici, druga ženska, ki je stregla moštvu sovjetskega tanka, je zbežala, ker nacionalisti ua ženske ne streljajo. Irci iiastopiii z dinamltom in orožjem ob priliki obiska angleškega kraljevskega para. Severni del Irske, in sicer pokrajina Ulster s prestolico Belfast, še spada vecfcio neposredno pod Anglijo. Južni del Irske z glavnim mestom Dublin je neodvisen angleški dominion. Novi angleški kraIjevski par je obiskal 28. julija glavno mesto Ulstra Belfast. Priliko kraljevskega obiska so izrabili Irci iz južne samostojne Irske in so z dinamitom pognali v zrak vse carinske postaje, ki so bile pozidane med severno in južno Irsko. Razdejana sta bila tudi oba mosta med obema pokrajinama, uničena telefonska zveza in je bil ves promet ukinjen iz Ulstra v svobodno Irsko. Tisoči in tisoči južnih Ircev, ki so hoteli v Belfast, da bi si ogledali svečane parade na čast angleški kraljevski dvojici, niso mogli preko meje. Na one pa, ki so hoteli gasiti goreča carinska poslopja, so deraonstranti streljali iz pušk in strojnic. Preiskava o silovitih demonstracijah ni dovedla do nobenih uspehov in bodo ostali številni krivci neodkriti in nekaznovani. Z mirno poravnavo japonsko-kitajskega spora radi pokrajin na severnem Kitajskem ne bo nič. Zadnjič smo beležili vest, da je prišlo na japonsko-kitajski fronti severno od Pekinga do nekaj dni trajajočega premirja, ki je obetalo mirno poravnavo spora. Naenkrat pa so Japonci stavili 28. julija Kitajcem zadirjo zahtevo ali ultimat, da se morajo tekom 48 ur umakniti iz nekdanje kitajske prestolice Pekinga in njegove daljne okolice vse kitajske čete. Istočasno kakor japonski ultimat je bil odposlan kitajski poveljniku japonskih čet na severnem Kitajskem in v Tiencinu, naj se Japonci tekom 24 ur umaknejo iz Langfanga, ker sicer jih bodo Kitajci k temu prisilili z oboroženo silo. Ker Japoncl nlso upoštevali kitajskega ultimata, so kitajske čete naskočile Langfang ter ga v naskoku z bajonetora zavzele, Japonce pa delno vrgle nazaj, delno pa pobile. Po zavzetju Langfanga so Kitajci napadli tudi Fengtaj, In sicer najprej s težkim topništvom, potem pa na nož. Tudi to mesto so Kitajci zasedli. Ti prvi zmagi sta silno navdušili Kitajce, vendar je bilo to zmagovito navdušenje zelo kratko. Poročila od 29. julija pravijo, da so se vneli koj po porazu Japoncev ponovno srditi boji za Langfang, Fengtaj in Tunkčov. Kitajci niso mogli vzdržati japonskega navala in so se umaknili iz imenovanih mest. Japonci so vrgli Kitajce tudi iz Šahočena, ki leži 20 km severno od Pekinga, ter iz Čenočena, ki se nahaja na sredini med Pekingom in Šahočenom. Kitajci hočejo branlti svojo posest z vso odločnostjo. Kitajska vlada v Nankingu izjavlja, da ne more dopuščati nadaljnjih izzivanj od etrani Japoncev in je nastopil čas, ko se bo treba z vso odločnostjo braniti. Kitajska vlada je že pokazala, da je voljna storiti vse, da se ohrani mir, a doprinesla je tudi dokaz, da novih izzivanj ne bo več trpela. Kitajska prizadevanja, da se ohrani mir, so izčrpana. Dalje ki- tajska vlada ne more več iti, ako še hoče ostati vlada, ki naj jo kitajski narod spoštuje. Hud udarec za Kitajce radi izdajstva. Japoncem se je priključil in je padel kitajski vojski v hrbet poveljnik kitajske civilne garde v severni Kitajski general Šihjusan. Radi tega izdajstva je morala zapustiti 29. kitajska armada Peking. Izdajstvo pa ni ostalo osamljeno in se je pridružilo Japoncem še nekaj drugih generalov, ki so že sestavili Japoncem prijazno vlado v Pekingu, ki je proglasila neodvisnost severne Kitajske od nankinške vlade. Radi tega so skoraj vsi boji v severni Kitajski že ponehali. V Pekingu in Tientcinu pa so gospodarji Japonci.