Katolišk cerkven list«
Tečaj XIV.
V Ljubljani 24. kozoperska 1S(H.
Ust 22.
V staro Marije Device.
Serce moje Naj Marii slavo poje; De o Mati! Te častim. Ker za Tebe ves gorim.
Vsa vesela Si Marija se spočela, Polna Božje milosti, Sterla kači glavo si.
Hči Očeta.
Si Kraljica vsiga sveta, Mati moj'ga Jezusa, Roža svetiga Duha!
Ti si sveta.
Dvanajst zvezd Ti venec spleta, Ti si zarja lepa vsa. Lilija brez madeža.
O Devica.
Vsili sirot si pomočnica, Moja ljubeznjiva Mat', K Tebi hočem pribežat'!
Mati mila !
Ne boš mene zapustila,
V	križih mojih revnih dni > smili se otroka Ti!
0 Marija !
Bodi moja tovaršija. Kadar bom slovo jemal.
V	dolgo večnost se podal.
Mati zlata !
Odpri mi nebeške vrata. De Te \eč~o tam častim Z lepim petjem angelskim !
J. V.
Blagoslovita ali zegni matere katoliške Cerkve.
(Dalje.)
P o s v e c e vanje zvonov.
Ktlaj so sc zvonovi začeli ?
V pervih treh stoletjih so kristjanje Božjo službo le napovedovali, kdaj in kje se bo opravljala, ker zavolj preganjanja so se mogli vsakteriga očituiga razglasovanja ogibati. Ko so pa pod cesarjem Konštautiuam jeli očitno cerkve zidati in Božjo službo opravljati, so ali na tenke deske ali plose tolkli, ali pa z lesenimi ropotuljami ljudi skupaj klicali, kakor zdaj veliki teden. Po marsikterih samostanih so imeli v ta namen trobente, po druzih so z glasnim petjem ..Aleluja" k Božji službi klicali. Enako je pri turkih, ki z nekiga turna pri svojih mošejah ali molitvini-cah k molitvi in opravilam svoje vere in nevere kličejo. Se le v 5. ali 0. stoletji so se pri cerkvah zvonovi začeli.
Kak pomen in namen imajo zvonovi v katoliški Cerkvi?
Zvonovi imajo visok in imenitin pomen; oni so, bi djal, jezik ali usta vsake cerkve, ki od deleč ljudi učijo, opominjajo, jim zapovedujejo, jih žalostne ali vesele delajo. Zvonovi zmiraj z vernimi govore, in kristjan jih dobro razume, kaj de inu hočejo. Oni so glasni pridigarji, ki človek ne more svojiga ušesa pred njimi zatisniti. Zdaj verne pokličejo k sv. maši; zdaj de naj za pokoj kake duše molijo; zdaj de naj se Jezusoviga terpljenja in smerti spomnijo (v četertek dopoldne in v petek ob treh); zdaj jim naznanjajo, de sc sveta nedelja ali drug visok praznik bliža; zdaj de kaciga brata ali sestro k pokopu nesejo; zdaj de se kruh in vino spreminja v sv. Rešuje Telo in sv. Rešnjo kri (pri povzdigovanji), pa tudi de je oginj zdivjal, de sovražnik proti itd. Lej te, kako prijazni cerkveni govorniki so zvonovi. Njih pomenljivi pomen je večkrat za-
zuamnjan na zvonovuih napisih, na pr.: Dum trahor, au-dite! voco vos ad saera, venite! Ko me zazvone. poslušajte! k Božji službi vas kličem, prihajajte! Ali tudi: Vi-vos voco, mortuos plango. fulgura frango. Žive sklicujem, merlve objokujem, viharje strahujem. Ali tudi v ver-sticah:
I.audo Deum verum. plebem voco. consrero elerum.
Defunctos ploro. nimbum fu:ro. festa<|ue honoro.
Prav i ga Boga hvalim, ljudstvo kličem, zbiram duhovne,
Mertve objokujem, oblak razdelujem. praznike oznanujem!
Cimu se zvonovi posvečujejo ali keršujejo?
Ravno zavolj tih popred imenovanih cerkvenih opravil, ki jih zvonovi imajo. To posvečevanje se imenuje kerše-vanjc zvonov, ker se posvečeuitnu zvonu da ime svetnika, de takorekoč svetnik sam s pomočjo zvona ljudem govori, jih k molitvi, v cerkev kliče itd.
Kako se godi to posvečevanje?
Narpred zvon odznotraj in odzunaj vmijejo z vodo, ki je nalaš zato blagoslovljena. To naznanuje prošnjo sv. Cerkve, de bi Bog zvon odtegnil vsaki moči nečistih duhov (Mat. 10. 1), in ga storil čisto in dobrotno posodo čiste iu svete vere. V blagoslovili molitvi namreč škof prosi: .,0 Gospod! blagoslovi to vodo z nebeškim blagoslovam; naj se razprostira nad njo moč sv. Duha. de ko bo ta zvon z njo oinit, povsod, kamor koli se njegov glas razlega, deleč beži moč zalezovavnih nasprotnikov in senca hudobnih duhov, ravno tako sila viharja, vdarjanje strele, škoda gromov u. nesreča hude ure. in nalivna povodinj; in de berž ko kristjanje njegov g!as zaslišijo, se v njih povikša rast v bogoljubnosti, in de pritekši v naročje svoje svete matere Ceikve Tebi v občini svetnikov pojd novo pesem, in de skazujejo v svojim petji glase trobeiitine. prijetni duh psai-mov, sladko soglasje orgelj, veselje bobnič iu ljubeznjivost ciinbalsko, ter tako po svoji pobožnosti in prošnjah v tein-peljnu Tvojiga veličanstva angelske trume vabili premorejo."
Zdaj se več psalmov poje, potem se zvon enkrat, in spet še sedemkrat pomaže odzunaj s sv. oljem; odznotraj pa na štirih krajih v enaki daljavi narazen s sv. krizmo. Sv. olje pomeni moč sv. Duha, sv. krizuia pa milostno za-služenje Jezusa Kristusa in vse to, se ve, ui za zvon. ampak za nas, ki nam zvon služi. Skof namreč pri tem moli iu Boga prosi, naj on zvon po moči sv. Duha milostno posveti iu svoj Božji blagoslov nad-nj razlije, de, kolikor-krat njegov lepopevni glas v ušesih vernih zadoni. se v njih oginj sv. vere močnejši vname, ter se oni vedno nauka katoliške vere veselo derže. — in de naj se deleč odžene vse zalezovanje hudobniga (sovražnika), rožlanjc toče, sila viharjev, togota hudih ur. «lc naj se moči v zraku, ko zvon zaslišijo, tresejo in beže pred znamnjem sv. križa, ki je na zvon zaznamnjan itd." Sv. Ceikev v zadevnih molitvah in psalmih prosi Najvikšiga. I olikorkrat nam ti zvonovi služijo, de naj sc spomni predraziga zasluženja svojiga Božjiga Sina; naj vzame od vernih duha lenobe, kadar jih
zvonovi k molitvi ali v cerkve kličejo; de naj dassra vernih mertvih zlajša njih terpljenja in kazni po močnim ma-ziljenji svojiga sv. Duha, kadar se s temi zvonovi v njih spomin zvoni in živi verai na zemlji za nje molijo.
Po pervim maziljenji se zvon še sedemkrat pomaže odzunaj s sv. oljem. To naj nas opomni, de duhovske molitve, s kterimi vsaki dan Boga hvalijo, iu h kterim je nekdaj vselej zvon duhovne skupaj klical in jih še zdaj sem ter tje po samostanih kliče. — de te molitve imajo sedem rezdelkov; torej zvon takorekoč z Davidam kliče: ..Sedemkrat na dan govorim (pojem Tvojo hvalo" (Ps. 118, 164). — Znotranje štirkrajno maziljenje s sv. krizmo pa naznanuje, de zvon svoj glas na 4 strani sveta razširja, de naj tudi jude in nevernike spominja ua ime Jezus, njegov sv. evangeli in skrivnosti, ki se v keršauskim tem-peljuu oznanujejo in obhajajo. Tukaj zamorem primerno pristaviti, de tudi kristjan, s sv. oljem in sv. krizmo pri sv. kerstu pomaziljen. naj bo kakor živ zvon. in naj z donenjetn svojih modrih besed in naukov in z dobrim glasam svojih čednost in lepih zgledov Kristusa svojiga Zve-ličarja oznanuje vsim ljudem, ter naj čast in poštenje dela pred vsim svetam svoji sveti veri.
Zvonovam se pri njih posvečevanji tudi imena dajejo. Zakaj se je to začelo? Nekaj blezo zato, de so ljudje zvonove v zvoniku po imenih ločili; pravi in poglavitni namen pa je, de se zvon, kakor cerkev pri posvečevanji, kakimu svetniku v čast posveti ali daruje in v njegovo varstvo zroči. Dobro je tedaj, imena vsih zvonov v turnu vediti, in kadar kak zvon k molitvi, k sv. maši itd. kliče, si misliti, kakor de bi nas tisti svetnik k hvali Božji klical, na kteriga ime je zvon keršen. Kterikrat so pri kerše-vauji zvonov tudi botri, kteri so priče, de so bili zvonovi v resnici posvečeni.
Ko je maziljenje dokončano, se p >stavi kadilnica pod zvon, tako, de se ves dim v zvon kadi. To ima pomen, kakor se zažgano kadilo vzdiga proti nebesam. tako naj se na klicanje zvonov iz vsih sere iu ust molitve vzdigu-jejo pred tron Narvikšiga, in de naj odpode hudobne duhove in njih skušnjave.
K sklepu poje diakon evangeli od Marte in Marije (l.uk. 10), v kterim se pripoveduje, de je bila bogoljubna Marta Jezusa Kristusa v svojo hišo sprejela in pogostovala, Marija pa se vscdla k nogam Gospodu, in je s preserčnim hrepenenjem poslušala besedo Božjo iz Njegovih ust. Ta cvangeli ee poje pri posvečevanji zvonov zato, 1) ker se zvon po tem svetim opravilu v hišo Božjo v stanovanje sprejme, kakor ste bile Marija in Marta Jezusa v svojo hišo sprejele; 2) de se spomnimo, kadar nas zvon kliče, de se ravno tako goreče in hrepeneče k Božji mizi, k molitvi in poslušanju Božje besede v cerkvi zbirajmo, kakor bogoljubni sestri Marija in Marta k Jezusu pri Mizi, in ste se poživljale s kruham večuiga življenja iz Njegovih božjih ust.
Opomba. Kar tiče zvonenje hudimu vremenu ali oblaku, je kakor pri druzih blagoslovilih, de namreč zvonenje pomaga, ako je sklenjeno z molitevjo vernih kristjanov, ker je potem molitev Cerkve, ki močno kliče za pomoč v nebesa po zasluženji Jezusa Kristusa. Ob hudi uri se tedaj ni le kar na zvonilo zanašati, temuč verni kristjanje, ko jih posvečeni cerkveni zvon ob hudi uri pokliče, naj vsi po vsih hišah goreče moliti začno, in zanesti se smemo in moramo, de tako klicanje za milost ue bo zastonj. (Dal. nasled.)
Ali nie, ali kaj izdatulga !
V kolikerih rečeh bi bilo treba tega pravila ! To velja tadi v nravnim oziru — pri vpeljevanji potrebnih poprav in novarij, in pri odpravljanji vsakoršnjih napak in razvad. Jest pa ga tu priporočam le zoper eno naj škodljivših razvad,
priporočam ga zoper razuzdani derhalski ali „fantovski" ples.
Koliko se je že pridigalo, koliko pisalo zoper to po-gubljivo razvado; pa plese se še zmiram — potlej kakor popred, in pa le še zmiram pogosteje in občneje. Včasih se je plesalo le na ženitvah, kar je v navadi tudi še današnji dan. Sčasama so prišle v navado, tode le po mestih za gosposke in bolj omikane ljudi, tudi brez ženitve še druge plesne veselice, imenovane ,,bali." Pri tih plesih — saj v oziri zunanje spodobnosti, razun mnrsikterih spotikljivih oblek -- omika njenih deležnikov sploh ne pripusti kake sirove nepristojnosti. — Med nespotikljive plese pa že ne moremo šteti gledišnih, ki jih plešejo gledišni igravci v očitnih glediših. Desiravno njih pretvezni namen: kazati ples gledavcam kakor posebno umetnost v izurjenim iu dopadljivim gibanji in sukanji života, in s tim občinstvo kratkočasiti, nima pohujšljiviga; se pa vender ne da tajiti, de je vsa oprava in obnaša gledišnih plesavcov veči del tako nespodobna iu spotikljiva, de jih pošten in sramežljiv človek nc more gledati brez sramovanja. Komur tedaj spodobnost in sramožljivost, te dve varhinji svete nedolžnosti, še kaj veljate, gotovo ue bo hodil zijat gledišnih plesov.
Nar pohujšljivši in na vsako stran za dušo in telo nar nevarniši pa je razuzdani ljudinski ali derhalski (na deželi imenovan fantovski) ples, ki ga plešejo navadno le mladi ljudje naj nižjih stanov in opravil, namreč v mestih posli vsake baže, rokodelski družeji in drugi ob nedeljah in praznikih. na deželi pa kmetiški fantje in dekleta ob ...šagrah"- * ) in sejmih. Kar ta ples dela pohujšljivši nad vse druge, je to, de njegovi plesci in plesice so navadno brez vse omike, sirovi, presiti mladi ljudje, ki ne poznajo druziga veselja, kakor dobro jesti in piti, se prevzetno oblačiti, igrati, plesati in nečistovati; in oni le zato toliko hrepene po plesi, ker jitn ravno ta spolnuje večidel vse te posamne želje. Kako pohujšljivo se ta soderga ljudi obnaša na plesiših, kako nesramno klafa, iu kaj vse vganja le v razdraževanje poželjivosti, in koliko hudiga se godi po razidu s plesiš po temnih potih, se ne da popisovati, bo pa enkrat pravica Božja v strah prizadetim razodela! In vender keršanski svet le še terpi ta pohujšljivi ples, in se ne gane overat te kuge vse spodobnosti in poštenja, ki se enako povodnji razliva zmiram le delj čez mesta in po deželi — tako, de je po mnogih mestih zunaj adventa in posta že ni nedelje ne praznika, na deželi pa saj ne šagre iu sejma brez taciga plesa !
Jest sicer ne zagovarjam celo nobeniga plesa, ker tudi še naj poštenejši ima svoje nevarnosti — tudi za zdravje po toliko lahkim pregretji in naslednjim prehlajenji: saj pervo je po novošeguih sila dolzih okroglicah in hopsicah celo neogibljivo. Vender pa spodobniga plesa, kakoršin je ua-vadno ženitvanski in tudi le veseliški gosposki — vpričo staršev in druzih poštenih ljudi, toliko hudo ne grajani, desiravno želim in se nadjam, de se bo keršanski svet kterikrat še toliko zmodril, de bo še tudi ženitve obhajal brez plesa. Mnoge svatovšine, na kterih sc je prejšnje ča<e sem ter tje hudo plesalo, se naše dni obhajajo že sploh brez plesa, in vender to povabljencam nič ne krati veselja. Zakonski stan v katoliški cerkvi je sveta zaveza za v*c žive dui; torej se tudi nastop praznuje gotovo spodobneje brez plesa, kakor pa s tem ostankam še malikovavske šege. Upajmo toraj, de se bo tudi še ta sčasama zgubil — saj od keršanskih ženitvanj.
Težej pa se je nadjati. de bi se opustili tudi netočni gosposki plesi ali „bali." Desiravno ne dvomimo, de tudi mnogo gosposkih ljudi že po svoji vikši omiki ve bolj, kakor drugi nižjih stanov, previditi in se ogibati nevarnost plesa — saj za zdravje in dobro ime; nas pa vender tudi skušnja uči, de je med njimi še mnogo tacih, ki se le
•j fSajra se na Primorskim imenuje praznik cerkvenima ,, patrona."
ne morejo ločiti od te stare navade, ker jih posebno dve reči se močno vezete na-njo — iu sicer ne manj staršev, kakor njih še samskih sinov in posebno hčeri. Mladino že mika najpred priložnost, v teh plesnih zborih ska-zati svojo izurjeoost v plesi; še bolj pa jo mika priložuost, se tu brez over in skrivanja očitno skazovati, pogovarjati itd. Starše pa, se ve de, tudi veseli vsa čast in hvala, ki si jo njih sinovi ali hčere priplešejo. Nad vse drugo pa marsiktere starše vnema za ples, kar muogi izmed njih tudi naravnost povedo, „lepa priložnost, svoje hčere zastran poštene omožitve brez nevarnosti svetu pokazati." — Jest pa vprašani take starše: Ali mar nimate mnogo druzih, posebno za pošteue omožitve bolj primernih priložnost, svojih hčeri svetu skazovati, kakor ple-siša ali pa tudi glediša, de bi ravuo te dvoje shajališa imele biti nekake sejmiša za oddajo možitnih hčeri? Pa če jih tudi oddaste po teh shodih, je pa vprašanje, ali bodo pa zakoni tudi srečni, ktere sklepata ples ali kazališe ? Za srečin zakon je še vse kaj več treba, kot plesne izur-jeuosti, gizdave obleke ali tudi le polne mošnje: skerb za umno gospodarstvo, za prerejenje cele družine in za keršansko izrejo otrok — to je vse drug ples, kakor sukanje po plesiši. Pametin mladenč, modra deklina si bota javaljne po plesiših ali gledisih iskala neločljiviga družeta za celo svoje življenje. Toliko manj pa bodo pametni in pošteni starši še sami gonili svoje hčere in sinove na take sejmiša.
Presodimo zdaj še modrost tistih zagovarjavcov plesa (se ve, de le posteniga, kakor na gosposkih „balih," vpričo staršev in druzih poštenih in omikanih ljudi), ki ga imajo za vse nedolžno veselje, in za nespotiklji vo dru-šinsko kratkočasenje. Kakor še ni vse zlato, kar se sveti, tako tudi le sama zunanja spodobna obnaša ples-cov in plesic še ni zanesljivo znamnje, de so tudi vse njih misli in želje in njih nasprotni pogovori nedolžni in pošteni, — ali z drugo besedo: ne vse, kar je nedolžno in pošteno pred svetam, je zato že tudi nedolžno in pošteno pred Bogam, ki ne sodi le zunanjih djanj, ampak tudi vse misli in želje in vse skrivnosti človeka. Pa de ne govorimo zgolj zunanjšinarjem od znotrajnost (misel in želj), začujmo in preglejmo le, kaj vse govore in počuo že med plešam in še dolgo dolgo po plesi. Lejte tain-le uno ple-sico, ki zapazi, ali si tudi ie domišljuje, de nad vse druge dopade na plesiši. Kako prevzetno se obnaša, kako za-ničljivo gleda ua manj iskane tovaršice! Nasproti pa kako ji to čast zavidajo druge bolj prezirana ali clo zanemarje-vane! Kako serdito jo bodejo z očmi, in kako strupene pšice zabavljivih besed švigajo med njimi sem ter tje na obe strani! In kaj čem reči n. pr. še le od take plesice, ki zapazi, de ji ktera druga s svojo priljubljenostjo prevzame ravno njeniga plesca. Kako še le ta škriplje z zobmi iu vsa trepeče od zavisti in togote! — Se ve de s plesi-cami vred se tudi njih starši vesele njih slave, ali pa serde čez njih preziranje. Iu ta napuh, ta zavist, to sovraštvo, ki se je vnelo na plesiši, spremlja starše in njih otroke še na dom, jih žge in peče še mesce in leta, jim brusi jezike v vedno pikanje, oponašanje, opravljanje; razdera naj boljši prijatelstva in jih premenja v naj hujši sovraštva in preganjanja. In vse to je le sad uesrečniga plesa, ki ga mnogi slepci imajo le za nedolžno veselje, za pošteno kratkočasenje in za ugodno priložnost poštene omožitve. Pri-štejte k temu še vse nesrečne zakone, ki jih je sklenil ples; in premislite verh tega, koliko cvetečih dekličev in fantičev je on le po pregretji in prehiajenji že trešil v prezgodnji grob, ali pa jih premenil v vedue bolehnike in hiravce za vse žive dni: potem pa naj še kdo zagovarja to pogubljivo razvado tudi le pošteniga plesa za zgolj nedolžno veselje! ..Iz njegoviga sadu ga bote spoznali!" — Koliko staršev žaluje nad svojo slepo prijeuljivostjo. de so pušali ali morde tudi le še en sam krat pustili svojo hčer ali svojiga siua na ples, ki jim je spravil pod zemljo morde njih edi-
niga otroka! Med nami je še to leto živel odslužen general, imevši edino hčer, ki jo je ljubil, kakor punčico svojiga očesa: bila je blagodušna, bistroumna, de malo tacih ; bila je ponos in ediuo veselje siviga očeta. Pretekli pust jo oče pusti le eiisamkrat na „bal,u na kterim je bil tudi sam pričujoč, in se je ž njo veselil slave, ki je nji donela od vsih straui. Al na tem plesi se gospodičina vkljub vsi varnosti vender Ie pregreje in prehladi. Že koj drugi dan se slabo čuti; začne bolehati, skuša naj bolji zdravnike in zdravila, pa vse zastonj; iu zdaj ta sloveča cvetlica in modrica že gujije v černi zemlji. Zastonj žaluje sivi oče po svoji zgubljeni ljubljenki in edini podpori in tolažbi svoje starosti : ta zguba ga tako peče in mu razjeda serce, de le za malo inescov nadživi svojo hčer, in zdaj je že tudi on v večnosti. Tako je nesrečni ples, de molčim od neštevilnih druzih, spravil tu pod zemljo dvoje naj žlahuejih in visokocenjenih oseb — hčer po pregretji, očeta po zgolj žalosti! Ko bi si plesci in plesice in njih starši k sercu vzeli že le to edino nevarnost plesa za telesno zdravje in življenje, bi javaljne toliko hrepeueli po njem!
( Dalje prihodnjič. )
Miercko r sirifeafL če se ne po imenu.
Če rtiče za kratek čas, in v tolažbo vsem, ktere ednake škornje žulijo **J.
Kdor se resnice derži, in mu je odkritoserčnost mar, pri kom ponižnost ni bedarija, iu prosto čud Slovencev pozna, ktere še mestni „galantome" ui pokvaril, se nad tem pismom ne bode preveč začudil.
V prav imenitnoj vasi, ki na raveni stoji, in se po njoj le slovenski govori, sem bil rojen od kmetiških staršev, kteri v premoženji niso bili ravno nar zadnji, in tudi pobožnost se je pri uas vdomačila. Sv. rožeukranec smo pogostem molili, in nobedna velika noč ni prejšla, da bi ne bili o juteruoj zarji pod milem nebom, bodi »i že vreme kakor hoče, proti farni cerkvi obernjeni, kleče svoje velikonočne pobožnosi opravili.
Ko nekaj let v domačo šolo hodim. me roditelji v latinske šole peljajo, naj bi se tako koucej vojaškemu stanu odtegnil, ako bi že dalje ne mogel dognati.
Da bi kdaj duhoveu bil, tega se moji stariši niso na-djali. pa tudi meni se je kaj takega preiiiicuitno iu neverjetno dozdevalo, česar doseči takrat ue sanjal nisem. Vender čiuvek obrača, Bog oberne.
Ze v pervoj latinskoj šoli so mi bukve življenja Svetnikov v hervackem jeziku od jezuitarjev spisane, ktere so vnuki za njih trud iz dežele spodili, v roke prišle, ktere sem zraven šolskih reči močno rad prebiral. Posebuo mi je pa dopadlo življenje sv. Bercka, kterega sem že doma dostikrat imenovati slišal. Njegov god zadene ua 14. listopada. Nikar se ne pohujšajte, če vam povem, da bereko pri nas doma toliko pomeni, ko bedak, norec, terbavec, šupeljak; a tem se inalopridui fantalini na paši in doma med seboj pitajo. Zato mi je zdaj ljubo bilo, se s tem imenom prav seznaniti.
Res! Berckovo življenje se mi je na toliko prikupilo, da sem sklenil, njega posnemati, kolikor mi bode Bog dal in sreča junaška pripustila.
Ko za tri leta v naš kraj milostni grački škof pridejo, zakrament sv. birme delit, si toraj jaz za birmovskega pa-trona sv. Bercka izvolim. (V djanji Svetuik. 2. del, str. 574 se imenuje sv. Brikci škof.) Zna biti, da bolj iz otročje prevzetije, ko iz prave pobožnosti. Ko bratu ta svoj sklep
•) Spis jc bolj po štajerskem zavit; bič ne de. naj vidimo, kako naši bratje tamkaj gučajo.	I red.
••) Na Korenskim se imenuje sv. Bric in pc nahaja tudi v družinskih imenih: Bric. hišni gospodar, ooa pa te imenuje B r i d a.	Vred.
S
razodem, se oo na ves glas krohota, io mi kaj takega oe verjame, ko mu pa listek pokažem, na kterem je od domačega gosp. kaplana zapisano bilo: Brictius, instructus, cou-fessus et sacra communione refectus; se ue more dovolj začuditi, in oe jo toplo nese k materi, rekoč: Glejte ga le, če ni celi bedak, pri birmi hče bercko biti. Oj! iu zdaj krega in svarila ni konca ne kraja, toliko sta nad mnom ropotala; če ravno sem njima zagotavljal, da tudi Bercko je svetnik, vendar vse to ni nič pomagalo; vzamem toraj primoran prazen papirček, iu napišem na njega ime drugega svetnika, ktero je njima po volji bilo, iu sem na to ime res tudi od mil. kneza birmau bil. Toda, kakor pregovor pravi: „qui hic est asinus, non ibi liet aequus," po našem: osel ostane osel, ako tudi prek morja pride, se je tudi meni godilo, iu še se mi godi. Ako nem ne bil Bercko po imenu, sem pa v življenji.
S časom Nem postal proii vsoj nudi duhoven. Ali ne zato, da bi se žiahta z menoj šopirila, tudi zato ne, da bi kdaj med boljši rajne v Drobtinicah bil sprejet, ampak iz volje Božje, iu če sem tudi poslednji iu nevreden hlapec tega izvoljenega stanu, se vender prav srečnega čutim , in šolarje k študiranju in k duhovskeuiu stanu ob vsakoj priložnosti nagovarjam, če ravno v društvu moram marsikomu za kratek čas služiti. Tuda naj bode! vse rad poterpim, zavedaje se: da takrat, ko sem jez cilj iu namen govorjenja, se dosto druzcga nepotrebnega blebetanja, obrekovanja in opravljanja prihrani, ktero, žalibog! tudi----—
Naj pa me za tega del nihče ne pomiluje, drugač bi se mu znalo prigoditi, ko nekemu učeniku, ki se je za inagare bil potegnil, in rekel: pokaj neki ljudje to človeštvu koristno žival toliko zaničujejo? na kar neki šemast uceuec tovaršu na tihem v ušesa zašepta: \Vie sich eiu Bru-der fur den andern annimmt. Naj si že bom Bercko v življenji, ker neseni po imeuu. Toda, kakor se stvari kažedo, ni le Turk boleni mož, ampak tudi pri nas vse boleha, toraj nam je potrebuo veči del sv. Brikciju priporočali se.
Oj! prosimo si modrosti, ko kralj Salomon, v teh sitnih časih, v serce si pa zapišiuio zlate besede, ki so jih prevzvišeui gosp. škof Strosuiajer za zahvalnico peštanskoj duhovnoj mladeži na osrednjem semenišču odpisali, iu se v 22. lista katol. Zagr. lista takole berejo: „Ouaj, koj je na ovaj svet došao, ne jeduom iii drugom plemenu, nego svem čovječanskom rodu za ijubav, ipak je njeki osobiti obzir na narod svoj iuiao, preinda ga neprimiše, preinda ga nepriznaše, preinda predvidi, da če po ujem izdan i na gaduu smert obsudjeu bili. Suze, koje je nad Jeruzoli-mom prolivao, rieči: Jeruzalem, Jeruzalem, koliko sam putah hotio sinove i kčeri tvoje, ko sto kvočka piliče svoje, pod okrilje stavili, pak nisi hotio, za uviek su Ijubav domovine posvetile. Sv. Pavao apostol želi za rod svoj prekletstvom postati, da ga od zalah, koja mu predstojahu, oslobodi. To so uzori, u koje se mi ugiedati iiuamo. To nas nuka, da Ijubav sv. vjere i vječue domovine s ljubavju roda svoga i domovine svoje spojimo. 1 plemenito srdce i načela sv. vjere zahtievaju, da se za dom naš tim žešče zauzntemo, čim više nepravdah terpeti ima, čim je zapu-šceniji, čim ga više preziru." Dao Bog! —	S.
Mlako 6i se tinto pospešiti slovstvo slovensko zlasti ueitiško ?
Zelo se motijo, kteri mislijo, de šolskih knjig za gimnazije in realke Slovenci nimamo, češ, de si jih ne moremo spisati, ker je jezik naš še prereven, preokoren, torej učenostim neugoden. Taki ljudje, ker jezika sloven-akiga v jedru ne poznajo, le po zunanjim sodijo; mi Slovenci pa pomanjkanju učiliških knjig drug, pa resničen vzrok vemo. Grozno terčcu bi mogel namreč pisatelj biti, ki bi jel spisovali šolske knjige, dokler je prepovedano, v šolah po sloveusko učiti; knjige uamreč se spisujejo, de
bi se rabile, torej brale in kupovale, jest saj ne poznam pisatelja, ki bi knjige spisoval iu tiskati dajal za se. Ako kteri drugi narod ima take bedake, mi znano ui. Pa pustimo druge, pri nas enkrat tacih ni.
Vender pa se bere, de so nekteri časnikarji te misli, de se v šolah slovenskih ne more učiti slovensko, dokler ni pripravuih knjig; kako čudni so ti ljudje! Vedno se vertijo v kolobaru, ki ga po latinsko zovemo „circulus v i t i o s u s." Ako prosimo, naj bi se vpeljala slovenšina ▼ slovenske šole, pravijo: saj knjig nimate; — ako prosimo postavo, naj bi se v slovenskih šolah slovensko učilo, kadar bodemo imeli pripravnih knjig, pravijo: vaš jezik je prereven in neugoden, de bi si zamogli potrebnih knjig spisati v njem. — Ako prosimo, naj bi se jezik izobraževal v djanskim življenji, nam tega tudi ne dopuste. — Ako ga pa vender izobražujemo, nam pravijo: nov jezik delate. — Na ktero stran koli se torej obernemo Slovenci, jim prav ue storimo. Skorej moremo misliti, de nam Slovencam izo-braženja sploh v našim jeziku ne privošijo*). Tode daljno premišljevanje o tem na stran pustimo. Ob kratkim sim tega ie opomnil, de očitno vidimo, de se moramo, le na lastne noge postaviti in le lastnim rokam zaupati; treba nam je svetu v djanj i pokazati, de so njih ugovori krivični, ki jih zastran jezika delajo.
Pametno in uaravno bi se nain zdelo, de bi se nam, ako jih je resnična volja, tudi slovenski narod izobraževati, privoljenje dalo, vpeljati jezik v šole, kadar bo pripravnih šolskih knjig; po tem boste že vidili, de ne bo treba sod-njiga dneva čakati. Tode ker po naravnim poti noče iti, se moramo nenaravniga poprijeti in začeti knjige spisovati, če tudi ne vemo, ako in kdaj se nam bodo pravične želje spolnile; in to zato, de zvemo, kaj bodo nasprotniki naši rekli, kadar s tiskanimi knjigami jamemo terkati na njih nam nemile terde serca.
K spisovanju pripravnih šolskih knjig je treba pisateljev; k tiskanju pa penezov. Od kod in kje pa pisateljev in pe-nezov dobiti? Tehtno je vprašanje.
Zastran pisateljev ne bomo prišli v stisko. Novice nam zagotavljajo, kar je tudi Danici znano, de pisateljev ne pogrešamo slovenskih. De se le med sabo porazumejo, kdo bo te, kdo te knjige spisoval in kdo pregledoval.
Zastran denarja pa smo v stiski, in to je nar hujši naša rana, ki jo poznajo tudi naši nasprotniki. Tudi o tem vprašanji velja pregovor nemški: .,Geld regiert die Welt." — Poiskati nam je torej treba studeneov, od koder bi nam izvirali penezi v blagi ta namen, poiskati matice, ki bi hrauila lačne in napajala žejne delavce na polji narodne omike. — Iu ravuo teh verstic namen je, uaznauiti pot do zaklada.
Slovenci smo sploh revni; so pa vender med nami tudi premožnjaki in bogatini. Reveži pač nič ne uterpe dati, to je sploh znano in verjetno; od domorodnih premožnjakov in bogatinov bi se pa gotovo dalo marsikaj dobiti, ako bi jih kdo pozval, v blagi ta namen prostovoljnih darov do-našati. — Prostovoljni darovi so torej perva pot do zaklada v pospešenje učilniga slovstva.
Drug, tode zdatniši ter neprejenljiv vir v matico slovensko bi pa naslednji bil:
Znano je, de slovenske ljudske šole le na Kranjskim
*) Kar je prenapetih Nemcov, je gotovo, de jim je naša domu-rodna omika nar hujši tern v peti, ker je njih 'lamopridnosti. njih „pangermanizmu'' nasproti. Tode časi so minuli, de bi oe ljudstva n silo potujčevale. in nič ni očitnišiga, kakor de narod samiga sebe po glavi bije, kteri dandanašnji še zmiraj hoče s potujcevanjem druzih narodov se razširjati. Poprejšnje čase U krivica ni tako silno vpila, ker so se je sploh manj za-vedili; dandanašnji pa bi tako prizadevanje toliko več nasprotnikov dobivalo, kolikor goropadniši bi se šopiriti prederznilo. To naj si prenapeti Nemci, Lahi in Madžari za uho zapišeje. kteri so pozabili keršansko resnico: ..Kar nimaš rad, de bi
se tebi storilo, tudi drugim ne delaj!**	Vred.
nad 30.000 ačencov štejejo, po Štajerskim, Koroškim in primorškim Slovenskim gotovo ravno toliko, če več ne. Koliko šolskih knjig se torej vsako leto poproda, pa tudi koliko denarja iz dežele zanje gre, ker se morajo zunaj „kratkiga katekizma" vse druge kupovati pri c. k. založništvu na Dunaji. — Ali bi se ne dale slovenske šolske knjige na slovenskim tiskati? Domače ljudstvo bi imelo zaslužka obilo in lepi dobiček bi kaj dobro teknil domovini v prid, bil bi namreč matica založenju šolskih slovenskih knjig za višji šole, namreč: gimnazije in realke. — Pač imenitna reč se nam to zdi; vredna je, de bi jo kteri deželni naš poslanec sprožil pri deželnim odboru, kteri bi jo dobro pretresel iu prihodnjimu deželnimu zboru ua serce položil. Mislimo, de visoka vlada te pravične naše želje, ki nikomur ni krivična ali škodljiva, Slovencam nam pa tolikauj koristna, naši ubožni deželi ne bo odrekla. Ne nehajmo terkati, dokler se nam ne odpre.	----P.
Ogled po Slovenskim in dopisi.
Iz Ljubljane. Kar se sem ter tje večkrat gg. duhovni družbi za vedno češenje sv. Rešn,iga Telesa priporočajo za razne cerkvene reči, ki jih družba vsako leto potrebnim cerkvam zastonj deli, opomnimo, de gosp. vodja te družbe, vis. čast. gosp. dr. Pa v ker želijo, naj bi posebno pri altaruih pertih in plajških za ciborije vselej tudi mero pošiljali, de se bojo euake reči zamogle pripravno in po ineri narediti. — Taka mera se da s papirjem narediti, na kterim je dolgost in širjava reči. — Družuikam te bratovšine bo morebiti tudi ljubo zvediti, de so posebne bukve za družnike vedniga češenja sv. Reš. Telesa v delu, ki se bodo vravnale po naj boljših izvirnih francoskih bukvah te verste.
Iz Ljubljane. Po volji mil. škofa ljubljanskiga imajo tukajšnji Alojzijanci svoje keršanske nauke ob nedeljah in praznikih v slovenskim jeziku.
Iz Ljubljane. Šolsko leto se je po navadi začelo in letina je bogata, mladine povsod obilo. Ljubljanska gimnazija sama šteje 687 učeneov v 12 razredih, ker so štirje nižji spet letaš dvojni. V pervo latinsko šolo se jih je sprejelo 127. Ravno tako veselo v tem oziru se je vsta-novila gimnazija v Kranji. Pričeli so jo 14. t. m. s slovesno sv. mašo, in vpisali so v perve dve latinske šoli učeneov 102. Vodja je začasno prejšnji ljubljanski gimn. profesor, gosp. Valentin Konšek, kterimu sta verh zazda-njiga kateheta gosp. Jan. Globočnika dva učenika na strani, g. Lojze Kane, kranjski, in g. Janez Doininkuš, štajarski Slovenec. Bila sta dosihmal oba v Oseku. — V Ljubljano pa je na Konšekovo mesto prišel iz Pešta g. dr. Matija Vrečko, iz sv. Lenarta na Štajarskim, in namesti bolniga Mesmera iu Mazeka, kteri je že lani na bernsko gimnazijo prestopil, opravljata službo začasna učenika g. Mihael Vur-ner iz Ljubljane, in g. Leopold vitez Gariboldi iz Idrije. — Slovenšina si je letaš le malo opomogla. Razdeljena je milo, kakor {prejšnje leta. Obetalo se je, de se bo vsaj keršanski nauk na spodnji gimnazii slovensko jel razlagati, pa — šolsko leto se je bilo že začelo, in ni je bilo ne bele ne černe od zgorej, kar pride te dni naslednja veleva: ..dass in Gemassheit der hier in Betracht kommendeii ge-setzlicheu Bestimmungen, und bei dem Umstande, dass ein fiir diesen Cnterricht in der ersten Gvmnasialklasse geeig-netes, iu slovenischer Sprache verfassles Lehrbuch zu Ge-<bote steht, es dem Religionslehrcr nicht vervvehrt wird, diesem Unterrichte in der ersten Klasse neben dem deutschen Schulbuchc auch das slovenische fur diejeuigen Scbiiler, denen es uach der Aeusserung des f. b. Ordinariates schvvcr vvird, den deutschen Religionsuuterricht dem Gedachtnisse einzupragen, zu Grunde zn legen, und auch die Priifung der Schiiler in derjenigen Sprache vorzunehmeii, vvelehe ihnen gelaufig ist," L. R. E. 11. Okt. 1861, uud h. St.
M. E. 30. Sept. C. lT. Le majheu majhen žarek je ta nared-ba, upajmo pa in zanesimo se, de tudi zvestim Slovencam bo prisijalo solnce vsim narodam avstrijanskim dane, zaterjene, zagotovljene pravične ravnopravnosti.
Iz Ljubljane. Podobe ss. Cirila in Metoda v spomin tisočletniga obhajanja na Velehradu moravskim, od kakorš-nih je bilo že govorjeno, se morejo vidili in dobivati v ljubljanskim škofijskim semenišu. — Enako bratovšino, kakor je slovenska ss. Cirila in Metoda in za zedinovanje ločenih grekov z rimsko Cerkvijo, imajo tudi Moravci, ki se imenuje ,.Koruua soluuska," in se razširja po Češkim, Poljskim, tudi po llervaškim in po Bosni. Vsaki družnik, ki so duhovni, opravi eno ali več ss. maš ua leto za vse dobrotnike velehradske cerkve in za ločene greke: pro fratribus reconcitiandis.	J- SL
Iz Ljubljane. Pretečeno nedeljo se jc bila v Slono-višu perva očitna iskra nove „slovenske čitavnice pokazala;*4 moramo pa reči, de je ne le iskra, ampak zvezda bila, ker zbralo se je bilo prav obilno število domorodeov, prav ver-lih mož. Predsednik je bil izvoljen ljubi anski mestni župan blagorodni gospod Miha Ambrož, denarničar pa gospod Janez Več, tergovec. Verh teh so izvoljeni šc naslednji gg. odborniki: dr. J. Ahačič; dr. Jan. Bleivveis; dr. Etbin Costa; Jož. Debevec, tergovec; Anton Galc, grajšak; Drag. llolzcr, tergovec; Janez llorak, hišnik; prof. Marun; dr. Orel; Jož. lMeivveis, tergovec; dr. Jan. Zlat. Pogačar, korar; Fr. Ksav. Sovan, tergovec; Luka Svetec, c. k. okrajni pristavnik; dr. Srot, c. k. zdravniški svetnik; Val. Zupan, tergovec. — Na predlog dr. Bleivveisa. predsednika tega dne, je bilo zraven druziga odločeno, de se bo ob novim letu odbor vnovič volil, nekaj zato ker je gotovo, de jih bo med tem še veliko pristopilo, nekaj pa, ker se družniki v pervo še malo med seboj poznajo. Ker bo odbor zdaj čitavnico vravnaval, moraum razodeti nektere misli, ktere naj bi mu v ravnilo služile. Citavnica iuia biti slovenska, tedaj naj tudi pošteno slovensko las t uijo obleče in odvrača naj se od nje, kar je slovenskim« duhu sovražno in nasprotno. V tem oziru ste nam zlasti dve reči na sercu, ktere ste pri pravim Slovencu od materniga naročja tesno sklenjeni, namreč: naša vera in nas narod. Slovenec je katoličan, tega ni treba dokazovati; Slovenec je s I o v c n c c ; to je ravno tako očitno. Naj se tedaj od slovenske čitavnice odvrača vse, kar je naši veri iu naši narodnosti sovražljivo. To naj bo poglavitno ravnilo pri vravnavi čitavničnim v napravi besed iu veselic, bukev in časnikov itd., in porok smo, de bo vsa dežela njena prijatlica in podpornica. Abo bi kdo ugovarjal, zakaj de nismo tudi deržave omenili, mu odgovorimo, de to je že veri obseženo, ktera veleva, ..dajati cesarju, kar je cesarjeviga, Bogu, kar je Božjiga."
Iz Kranilje. Pripoveduje se od moža imenitnega stanu, kako da je bil priljudin, dober in pravičin, pa tudi previdiu, skerbin in zvest služabnik svojega kralja, da je pa po hubobticm in nevoiljivem človeku zgubil zaupanje svojega gospoda, zadnjič pa še celo ko izdajavec deržave bil obsojen v ječo do smerti. Dvajset let že je preteklo, in mož, kdaj mogočin in čislan, je bival še zmeraj v terd-njavi ko jetnik, ločen od svoje družine, obropau svojega dobrega imena, pa vdan v voljo Božjo in ves miren, ker vest mu ui očitala nobene pregrehe. Ječar, človek dobrega serca, je zlajševal jetniku stan njegov po zmožnosti, pajik, ki je predel v kotu umetne pajčevine svoje, je kratkočasil prisiljenega gostača, iu gostač sam, nesrečai jetnik, se je svoje tamue sobe, se je pajka in ječarja sčasoma, bolj ko je mislil, privadil. Prigodi se, da se razodene vse hudobuo, bližnjega pogubivno kovanje sovražnikovo, pa tudi jetniko-va nedolžnost popolnoma na beli dan pride, in osvoboden gre iz ječe naš jetnik, v ktero veržen ostane do smerti zapert njegov zopernik. Jamo je kopal drugim, in padel je zdaj satu v njo in je ludi v nji ostal. Prost, osvoboden
hiti naš mož proti glavnima kraljevima mesto v sladki nadi, najti tamkaj in objeti svojo ženo in svojo hčer, kakor tudi svojega nepozabljivega prijatela, ki se je kdaj neprestra-šeno in moško, pa zastonj, poganjal za ujegovo nedolžnost. Več dni je že na pota, in ko doseže svoj cilj in konec in stopi v mesto, hiti neprenehoma naprej in naprej, da pride v široke ulice in ostane pred hišo, ki je bila kdaj njegova, zdaj pa, kakor se je vidilo, prazna in zapuščena. Pred to hišo stoji popotnik naš, in zdelo se je, ko da bi za nobeno drugo reč oči ne imel, razun edino le za to hišo. Čez nekoliko časa se oberne in ozre okoli, po tem pa stopi k človeku, ki je ravno mera sel, ter ga prosi, mu povedati, kako da je to, da je tukaj ta hiša vsa prazna, da ni, kakor se mu vidi, žive duše v nji? Vi ste gotovo ptujic, mu odgovori mestnjan, da ne veste, da je bila ta hiša nekdaj lastnina verlega moža, ali krivičnik ga je vedil tako počerniti, da je odstavljeu bil svoje visoke službe in obsojen v ječo do smerti. Pa razodela se je njegova nedolžnost, in gerdun se je zvernil zdaj sam v jamo, v ktero je bil pahnil pred dvajsetimi leti dobrega gospoda. Hudobnež je na potu v terdnjavo, družina njegova je izgnana iz hiše, ktere ste poprej omenili, iu jo tukaj pred sabo vidite, poprenjega, pravega gospodarja pa tudi še ni, in to je vzrok, da je hiša prazna in brez ljudi. Bog! ti si pravi-čin, zakliče popotnik, in hitro popraša po nekem gospodu, svojem prijatlu. „0 kdaj je že ta v večnosti!" se glasi odgovor. In spet vpraša po tem, po unem, pa vsi so bili že inertvi. S trepečim glasom še popraša po gospej I., svoji ženi? Ali, ,.žalosti je reva umerla,'4 mu mestnjan odgovori. In njena hči, hitro pristavi? ,,Je že tudi pri Bogu; tolika nesreča očetova iu zgodnja smert materna ste jo umorile,4* se sliši odgovor. Kakor da bi bil ukopan, stoji popotnik naš, čujoč vse lo pied tiho prazno hišo, ki je spomin njegove sreče in nesreče, in dasiravno je v sredi velikega mesta, v sredi med obilnim ljudstvom, se vender čuti bolj ko kdaj zapuščenega in osamotenega, iu v pervo se mu zdi zdaj soba v ječi z ječarjem in pajkom vred bolj domača ko vse drugo. Prijazno ga sprejme drugi dan kralj, da mu nazaj vse njegove posestva ter ga povzdigne v po-prenjo čast. Ali osvobodenega in spet povzdvignjenega moža ne veseli več ta svet in bliš njegov, sprosi si milost pri kralju, v miru in pokoju živeti, ter skerbeti za srečno smert, in napravi si v svoji hiši sob« popolnoma enako sobi v ječi, v to sobo si da prinesti pajka v kot, in ječar, s kraljevim pripušeujem poklican iz terdnjave, mu je zdaj neločljiv tovarš in prijatel do smerti. In v ti sobi, in v taki drušini se mu je zdelo nar bolj domače. — Glej, slovenski rodoljub, tukaj živo podobo nasprotnikov narodnosti naše, toda ne strastnih, ne hudobnih, temveč nemškutarjev in lahonov neke posebne, rekel bi, nedolžne verste. Naš jetnik v tukajšnji povestici se jc bil v dvajsetih letih ječe tako privadil, da mu je bila soba, ječni popolnama podobna, s pajkom in ječarjem nar ljubši, in ravno takošna je tudi z marsikterim Slovencem in z njegovim ptujein jezikom ter z narodnostjo domačo. Kakor je zgubil naš jetnik v času svojega vječenja to, kar mu je bilo za Bogom nar ljubše: ženo, hčer in resničnega prijatela, tako tudi Slovenec pod jarmom ptujega življa drago preimenito reč, pravega svojega prijatela, narodno zavednost. Rojen in izrejen pod tem jarmom, ne pozna lepote maternega jezika, ne ve ceniti veljnve njegove, ne razvidi pravice, ktera mu gre po Božjem in natornem pravu, ne ume, da je ta pravica s sveto vero vred ključ ljudske omike in like, ter mogočna podpora časne in večne sreče. On vidi in čuli le veljavo ptujega in neveljavo domačega jezika, vidi io sliši čislati nemščino in laščino, psovati in zaničevati pa slovenščino; on vidi iu skuša, kako da človeku služi tu in tam nemščina ali laščina, ter inisli, da mora že tako biti, in ker jc res zmeraj tako. ker zmeraj ptuji živelj kraljuje, se privadi nekako ves omamljen ptujstva, jarma narodnost tla-
čivnega v svojem omamljenji ne čuti, in celo čudno se mu zdi in nejevoljin je, ako ga zbojeni narodni duh kliče in spodbada k delavnosti na polji domačem. Ptujstva pijan, sicer pa spošten sin Slovenije, bode nasprotnik narodnosti domače, da si tudi še sam prav ne ve, kako in zakaj? Ne strast, ne hudobna volja je tega kriva, temveč zanemara domačega in privaja ptujega življa; zato so pa li nasprotniki posebne, rekel bi, nedolžne verste. Zelo se ločijo od spačenega strastnega nasprotnika: Ta se le težko kterikrat spreoberne; podučuj pa unega ter mu pojasuuj korist in blagor, ako zmaga pravica in resnica pod vodstvom ljubezni keršanske, toraj tudi narodnost naša, in naš bo prej ali poznej.
V	Celovcu, pravi „Prijatel," so vse šole napolnjene.
V	pervo bogoslovsko leto jih je pristopilo 8, med njimi 6 Slovencov; vsih bogoslovcov je 28, 18 njih Slovencov.
V	Marijauišu je 30 mladenčev. S slovenšino je naj bolje v semenišu, kjer špiritval Diirnvvirth, sicer Nemec, bogo-slovcam živo priporoča, naj se dobro naučijo materniga jezika , ki ga bodo v svojim imenitnim poklicu potrebovali, in jih tudi sam po 2 uri na teden slovenšine uči. — Tudi v Marijauišu so goreči Slovenci. Na gimnazii in realki je pri starim, uči se slovenšiua kakor pritikljina po 2-3 ure na teden. Po začetnih šolah je nekaj bolje; v pripravnicah se ztned 28 mladenčev samo 4 ne učijo slovenšine.
Iz Gorice. Srednje-afrikanski misijon, ki so ga do-zdej svetni duhovni oskerbovali in ponosno smemo Slovenci reči, de naši rojaki so ga vtemelili, ne bo sadaj več pod vodstvam svetnih, ampak redovnih duhovnov sv. Frančiška. Prečastiti oče Bernardin iz Montefranko, sedanji general ali pervi prednik vsih frančiškanov, kakor so nam poleg druzih za nas menihe in za ves katoliški svet znamenitih reči v svojim vrednim dopisu naznanili, so 8. kimovca t. 1. ta misijon v svojo oskerb vzeli in sv. Očetu obljubili vanj manjših bratov pošiljati, de se nesrečni Kamovci iz pagan-stva iu mahomedanstva rešijo, iz tame v luč pripcljejc
V	ta namen, kakor je ..Danica" v svojim zadnjim listu omenila, je bil v. č. o. Janez Reiuthaler tud pri nas v Gorici na Kostanjevici. Ko je svoje pooblastenje od per-viga redovniga prednika skazal in popraševali bi li tud naša frančiškanska okrajina iu posebej naš samostan, ako ne kakiga očeta (patra), vsaj kakiga pripravniga brata (fratra) za to apostoljsko delo dati ne zamogla, so se po kratki n premisliku tukej kar trije oglasili. So pa ti trije: Br. Gvidon Pelikon, Goričan, star 42 let; br. Aleš Vuga, rojen v Solkanu pod sv. Goro, star 25 let, in br. Jože Vidoc, rojen v Lučniku blizo Gorice, star 19 let, še novinec. Vsi ti trije so že popotne liste od deželniga poglavarstva dobili, in, kakor je nam o. Reinthaler z Dunaja pisal, imajo 27. t. m. v Terst priti, ker koj drugi dan 28. vinot. jo bodo odrinili v Egipt. Pravili so nam nayi sobratje iz Benetk, ki so te dni pri nas bili, de sta se tud ondi dva za ta misijon oglasila, en pater iu en klerik; o. Reinthaler v svojim listu pa pravi, de je tud neki 6lo-vensk duhoven za afrikanski misijon pridobljen. Okoli 20, ako ne še več, jih bo o. Reinthaler zdaj sabo peljal ; po-oblasteu je pa jih 50 nabrati, kterih večina naj bo nedu-hovnov, ker duhovni tako do!go, dokler število kristjanov ne naraste, tolikanj opraviti nimajo. Za podučevanje otrok so pa fratri, ako so se le jezika navadili, zadosti pripravni; hišno opravilstvo in poljsko obdelovanje je pa že tako njih opravilo.
Preč. o. general si obetajo, de v srednji Afriki bo se cveteča frančiškanska okrajina, ki bo seraiinskimu redu, ako ne mučenika, vsaj kakiga svetnika obrodila. V Afriko, kakor lahko vil. poglavji: „Frančiškove apostoljske hoje44 Popotniga Tovarša, ki je letaš na svitlo prišel, obširno bereš, je sv. Frančišek sam dolgo namerjal, dokler ni zadnjič le vender tje prišel; Afrika je njegovimu redu perve mučenike : ss. Bernarda, Petra, Otona, Adjuta in Akurza še pri Frančiškovim življenji 16. prosenca 1220 dala.
Prav imajo redovni prednik, ki s svojimi željami tje merijo, kamor je redovni začetnik sv. Frančišek sam meril: sv. križ tam zasaditi, kjer zdaj polomesec vihra; prav imajo bratje, ki si tje želijo, kamor so pervi goreči Fran-čiškovi bratje želeli, želeli prižgati luč sv. evangelija njim, ki v tami tavajo, in jim prinesti zveličanje, ako ga sami nesrečneži ne zaveržejo.
Hodite z Bogam, ljubi bratje! angel varh naj vas povsod spremlja, blagoslov sv. Frančiška naj bo z vami, naša molitev bo za vas k Bogu puhtela, in vašimu apostoljskimu trudu pospeha prosila.	O. Mansvet.
Razgled po keršanskim svetu.
Korar Zinelli v Benedkah, nepretrcsljivo zvest svojimu naj vikšimu duhovnimu, kakor naj vikšimu svet-niinu gospodu, je od svitliga cesarja izvoljen škof za T r e v i s o.
Mestni svet v Toplici na Češkim je hotel novi rečnici ali realki vodja svetniga stanu dati. Škofijski kon-sistorij in vikši dekan pa so se temu uperli iz razloga, de s tem bi se svobodomiselni in z vedami bogati, pa s čednostmi ubožni in zanikarniga življenja mladenči odgojevali.
V	šleskim mestu Neise je 12.000 katoličanov, 2000 protestantov in 300 judov. Katoličanje so se pa sčasama protestantain in judam tako pod noge dali, de imajo poslednji dvojni v ,,Stadtverordneten-Collegium-u44 že 28 glasov, katoličani le samih 18.
V	prusko-sleskim delu bratistavske škofije je leta 1860 prestopilo 378 protestantov v katoliško Cerkev, iri verh tega 16 rongeanov (nemškokatoličanov) in 7 judov. K protestanštvu je odpadlo 77 katoličanov, k rongeanstvu 25 in k judovstvu 1 ženska. Razun tega je 463 otrok od protestantov v katoliški Cerkvi prejelo pervo sv. Obhajilo; temu nasproti je bilo 76 otrok od katoličauov po protestan-ško birmanih. Mešanih ženitev, kjer je katoliška odreja otrok zagotovljena, je bilo sklenjenih 1886. Katoliška poroka je bila zavolj pomankljiviga poroštva za katoliško od-rejo 302 osebama odrečena. Take si protestantje sploh za pridobitev štejejo, desiravno sploh to ni resnica. 1250 otrok so protestanti, to je, protestanški očetje dali katoliško kerstiti, in njih 803 katoliško rediti; katolčanje pa 123 otrok protestanško kerstiti, iu 212 protestanško odreje-vati. Po tem takiin je napredek zmiraj na katoliški strani, in v Bratislavi sami se katoliško prebivavstvo v primeri s protestanškim vsako leto za dvakrat veči naraša.
V	Varšavi 5. t. m. umerli rimsko-katoliški vikši škof Anton Melhior Fialkovski je bil rojen I. 1778 in že 23 let v ti časti. Dežela objokuje v njem človekoljuba v pravim pomenu, in duhovna, kteri je vedil prenašljivost ali tole-rancijo s čednostjo sklepati, in ne manj praviga katoličana, ki se ni bal svojih misel razodeti. Grofa Andreja Zamojski-ga je neki na smertni postelji blagoslovil, iu mu blagor domovine živo priporočil.
Na Napolitanskim je 58 vikših pastirjev s svojih sedežev odpravljenih, to se pravi, de so v ječah ali v pregnanstvu, med njimi 12 vikših škofov. Neapoljsko šteje 91 škofij; tedaj je njih veliko čez polovico po piemonški krivici osirotenih. Zmed vsih pa le en sam, ki se je Pie-mončanam nekako podal; tedaj bi mogel Pij IX. po le-tem samim se ravnati in po nekterih ,,šoštarsko" učenih časnikarjih, de bi Piemončanam vstregel. — 23. kim. je pie-mouška svoboda in izobraženost na drugi svet pognala svitliga gospoda Mareska, velikiga nadškofoviga namestnika. Umeri je po dolgi vlažni ječi vsled terpljenja iu hudiga ravnanja z njim. Par dni pred smertjo je bil sicer iz ječe izpušen, tode prepozno, in zdravniška umetnost mu ni mogla več pomagati. K pokopu so ga spremili vsi duhov-ski častniki, vse drugo duhovstvo, vsi samostanski redi s solznimi očmi, zraven sprevoda je pa ljudstvo na glas vpilo:
„Ta je nov mučenec za vero in keršansko ljubezen, ki se bo vselej ubozih spominjal. Ubog Neapolj, ubogo kraljestvo !" itd. — Tukaj naj brendajo časniki: Vox populi,voz Dei.
Na potu v mesto Lion na Francoskim je sedel, ni davno, slep berač, ki je male molke ali roženkrančke v nekih umazanih ulicah prodajal; to pa le na videz, ker sicer mu policija beračiti ni privolila. Poleg njega je bil na vervici njegov zvesti vodnik, majhen psiček. Dve deklici med 7—9. letam prosite svojo mater miliga dani za slepiga moža, in mu ga podaste. Spomina vredno v zgodbici je pa to, de sta ta prav imenitno oblečena otro-čiča razodevala vse hvale vredno usmiljenje z ubogim in nesrečnim starim možem. Mlajši reče: „0 ti slepi ubožec !4< se skloni k umazanimu psičku in tudi njega, vodnika ubo-ziga starčka, pomilva iu počisla, ker ga gladi in reče: „0 ljubi ubogi kužek, le zmiraj lepo vodi tega starčka, de se mu kaj žaliga ne primeri!" Celo kužek je bil viditi ginjen tolike ljubezni in svojimu gospodarju skazaniga usmiljenja, ter je tačici zaporedama kviško molil, kakor bi hotel naj priserčniši hvaležnost razodeti. — Ta zgodbica bodi povedana nekterim neusmiljenim in terdoserčnim otrokam, ki nadložnim ubožcam ne le usmiljenja ne skazujejo, temuč jih še žalijo, zasmehujejo in zaničujejo! Tako djanje ni le samo silno pregrešno in nekeršansko, ampak tudi strašno gerdo in divjaško.
V Lionu je bila te dui imenitna nova maša. Pred 5 leti sta bila ondi keršena dva brata, Lcmanova. Cez nekaj časa oba razodeneta, de hočeta biti služabnika pri altarji Jezusa Kristusa in sprejela sta bila v semeniše sv. Sulpicija. 22. grud. 1860 ji je kardinal Bonald posvetil in naslednji dan sta imela novo mašo v cerkvi sv. \izier-a. Prečudno pa se je vse sternilo! Ravno tisti dan sta bila oba rojena, ravno tisti dan je Jezus oba k veri poklical, kakor nekdaj Jakopa in Janeza. Skupaj sta bila posvečena, in ravno tisto uro, v ravno tisti cerkvi sta pervikrat niaše-vala, v ravno tisti duhovnii zdaj tudi duhovno službo opravljata. O. Bogdan Ratisbonne, tudi nekdaj izraelec, je bil prišel iz Pariza na novo mašo. Ime Ratisbonue je zmed naj glasovitnisih imen naših dri. Oba Ratisbonna sta bila silo sloveča med izraelci. Eniga so spreobernile h keršan-stvu njegove učenosti, in je vstanovnik in vodnik redov sijonskih duhovnov in sijonskih hčer. Veliko je molil k Marii Devici Zmagovavki za spreobernjenje svojiga brata. Bogastvo in krakočasi so zaderževali tega brata od Jezusa, v tem pa ga je neprevidama spreobernila Marija s prikaznijo v Rimu, kar je sploh znano, kakor nekdaj Savla. „Vse sim vidil, vse razumel, kristjan sim!'4 jc rekel grede od te prikazni. Zdaj jc duhovea v Jeruzalemu. Poglavitne vodila novomašne pridige bratov Lcmauov pa so bile: „0b naših časih judovske napčne misli iu lažnjivo upanja čedalje bolj zginjajo. Niso več od druzih ljudstev tako terdo ločeni, s tem se tudi zgubiva narodno sovraštvo. Neprevidama sprejemajo druge urave, druge misli, druge verske spoznanja. Brez domovine, brez tempeljna, brez daritve, celo brez upanja, ker od prerokov zaznaniujauih časov več ne štejejo in ne vedo, kako iu kaj je z Davidovim zarodam, iz kteriga je imel Mesija priti, so nepokojni in so lačni kruha resnice. Kakor Jakopovi sinovi pridejo v tujo deželo in prosijo kruha Jožefa, ki ga šc ne poznajo svojiga brata; tode zagrinjalo se odgrinja. Jezus, čigar podoba je bil Jožef, se daje spoznavati; deli jim kruh, ki je iz nebes prišel,44 ki je On sam, in Beujamiiii se množijo.4* ,.Tc moje roke,44 je rekel o. Ratisbonne, ,,so že nad več kot 600 Izraelovih otrok kerstno vodo izlile, in to gibanje Izraelcov ue more de bi ne rastlo; ker serce Božje sc bo dalo giniti. V Jeruzalemu smo kupili sodnjiše, kjer je bil Jezus obsojen , in na ravno tistim kraji. kjer so judje nekdaj klicali: ..Njegova kri pridi čez nas,4* sionske hčere vsak dan pouovljajo zjutraj in zvečer besede Zveličarjcve: „Oče ! odpusti jim, ue vedo, kaj delajo." — (BI. a. T.).
Iz Drinopolja pišejo, de jc dvanajst grekov v mestnim okrogu katoliškima bolgarskiga duhovna Sorghi-a z bo-dalain napadlo, ki je v bližnji kmečki koči življenje sklenil. Ta mučeuiška kri bo zanesljivo seme za nove pridobitve iz ločeniga grešiva.
Pred troaiiskim (Troves) školam na Francoskim je 24. u. m. sto novicinj iz družbe, ki se imenuje: ,,Sestre za dobro pomoč." obljubo storilo. Device so veči del iz višjih stanov. Če to dunajski „Aufgeklarte" zvedo, je nevarno, de bi kteri samiga strahu in groze ne skopnel.
Iz Carjigrada pišejo, de je spet eden grcških škofov, že peti, prestopil v katoliško Cerkev. Greški patriarh ga je hotel v ječo dati, pa se ni dalo.
Lortl INiinkf t, protestanško-angleški škof ua Irskim, je skušal najpred s pomočjo svojih šolnikov iu bričev katoliške kmete in zakupnike (štantiiike) svojih posestev poprote-stančiti. Ker se pa to ni dalo, si je prav novo izmislil ter je sklenil svojo ljubo živinico v misijon oberniti. Dal je tik katoliške cerkvice in na pokopališi velik hlev zidati, de je med katoliško Božjo službo v cerkvici rjovenje goved, kričanje oslov in svinjsko kruljenje glas duhovnov glušilo in je bila Božja služba motena. Kmetje, ko jim je že vsiga preveč bilo, poslednjič hlev poderd, bili so pa od sodnije brez krivice spoznani, ker je sodnija pač dobro spoznala, de je bil „milord" dal le iz hudobije hlev poleg cerkve zidati.
Slavna terdnjava Gibraltar, na otoku v južnim zahodu od Spanjolskiga, ima 18.500 prebivavcov, namreč 15.500 katoličanov, 2050 judov, 900 protestantov in 50 niusulmanov, razun tega posado s 5000 vojaki, med kte-rimi je 1700 katoličanov. Leta 1704 jc bil Gibraltar prišel v posest Angležev, kteri so nesmiljeuo zatirali katoličane in njih svetiša. L. 1796 je bil nad otok postavljen apostoljsk namestnik ; sedanji je škof Skandella, kteri je v peterih letih svoje vlade veliko storil za vterjenje in ohranjenje katoličanka zoper ncprenehljivo napadanje protestauštva. ker čuje nad zalezovavuimi poti krivoverskih učenikov iu njih napenjanjem ter jim nove katoliške naprave nasproti postavlja. To njegovo djanje je toliko tehtniši, ker ravno z Gibraltarja snuje anglikanska propaganda svoje krivoverske mreže zoper španjolsko zemljo. Terdnjava ima dokaj kat. duhovskih naprav za odrejo mladosti, kterih angleška vlada nc zatira, kakor n. pr. tisti ,,aufgeklarter" Dunaj, ampak dosti obilno še podpira; kakor debcloglav je namreč angli-kanizem, to vender spozna, dc take naprave so občinstvu v velik prid. Tudi angleške vradnije na Gibraltarji zdaj katoličanov sploh nič ne dražijo in ne zatirajo ; toliko hujši so pa anglikanski predikanti in bibliški barantači, kteri otok s pokaženimi bibli&mi in potuhnjenimi ter zapeljivimi spiski (Traktalleiu) napolnujejo. Ne morejo pa dosti opraviti; sem ter tje ..agenti" ali mešetarji koga kupijo za svojo vero, ki se pa v svojo cerkev nazaj skesan poverne, kadar se strezni, iu spomina vredno je, de nc eniga k protestantu onpadliga katoličana ni.
Domače duhovne rt^Je ,
sveto živeti in zveličano umreti.
(Dalje.)
V novim, poboljšanim življenji te bo za-d e r ž e v a I stud nad duhovnimi opravili in s u h o-ta v duhu. — Ta sovražnik je posebno nevaren; bodi tedaj stanoviten in močili kakor skala, če ne, boš hitro omagal, in kmalo boš ob vse dobro, kar si pri dobri spovedi pridobil. O revna prerevna reč, ako človek začne v dobrim omagovati, kakor luč kadar olja primanjkuje! De se v gnadi ohraniš, de ti ne ugasne luč tvoje svetilnice, spolnuj te-le reči: 1. Bodi ponižin in nevredniga se
štej hvale in prilizovanj druzih. Misli si, tako čislanje se spodobi otrokam, ki niso nikoli Očetu pokoršine odpovedali; ti pa bodi zadovoljin, de si sprejet za najemnika v Očetovi hiši, in vsako poniževanje in zaničevanje naj se ti dobro prileže, ker s tem se pokoriš za svoje grehe in očišuješ svojo dušo. 2. Bodi pokoren svojimu spovedniku. Veruj, de si od Boga njemu zročen, kakor nekdaj Savel Ananiju (Dj. ap. 9). Poslušaj ga, zroči se popolnama in do čistiga njegovi vodbi; ravnaj se vse skozi po njegovim svetu. 3. Imej zmiram kaj opraviti, de te skušnjava v lenobi ne zasači; zraven tega imej pa vselej pripravljene nektere kratke molitvice ali goreče zdihljeje, kakor pšice zoper grešne navdajanja. Nič ni tako močniga zoper hudo kakor enaki zdihljeji, in kadar v skušnjavi moliš, se smeš saj zanesti, de nisi vanjo popolnama privolil, ako te tudi strupeni veter nekoliko opiha ali opari. 4. Ne bodi v nobeni reči premehkužin, ampak uči se biti gospodar uad svojimi počutki. Neki Pristin je bil svoje dni zavolj katoliške vere zatožen in v ječo veržen. Bil je la Pristin vse svoje dni veči prijatel dobrih jedi in gostovanj, kakor pa zatajevanja in terpljenja. Pred sodnika pripeljan vidi železne grebene, to služabuiga svojiga trebuha tako prestraši, de keršansko vero zataji in se Kristusu od_pove. Navajen le dobro jesti in lahko živeti, ni bil zmožin, po tesnim kolovozu marternikov hoditi. Tako tedaj mu je telesno zvcličanje bilo več kakor pa dušno. (Tcrtull.)
Du ho v s ke spremembe.
V	goriški nadškofi i so prestavljeni in vmesteni naslednji čč. gg. : Karol Cullot iz Št. Lovrenca za dekaua v laško Gradišče; — Andrej Bone iz Rutars za vikarja v št. Lovrenc; — Anton Toroš iz Ločnika za kurata v Rutars; — Franc Stepa nčič iz Karmina za duh. pomočnika v Ločuik; — Jožef Baje, uovomašnik, za beneficijata v Karmin; — Janez Rogelj a iz Dornberga za kurata v Lipo; — Jakop Maržo I la iz Komuna ze duh. pomočnika v Dornberg; — Jakop Bizjak, uovomašnik, za duh. pomočnika v Komen; — Valentin Pel iz on iz Tinina za kurata v Gabrovico; — Janez K u š t r i n iz Bovca za duh. pomočnika v Tinin ;
—	Andrej Kur i nčič iz Serpenice za duh. pomočnika v Bovec; — Andrej Znidarčič, uovomašnik. za duh. pomočnika in učitelja v Serpenico; — Jožef Slunde, iz Lipe za kurata v Ternovo pod foro koboriško, — in dr. Alojzi Zor n je nadškofov tajnik.
V	ljubljanski škofii. Naslednji čč. gg. so prestavljeni: Matija Rešek, novoposv.. v Sentjauško dolino; — Lorenc Rozman od ondod v Loški potok; — Matija K uhelj od ondod v Kočevje; — Janez Edcr, ekspoz. ua Suhorji, za ekspoz. v Senpeter v duh. Slavini;
—	L" r h Zupan, duh. pomočnik v Starini logu, za ekspoz. v Suhorje v duh. Košani; — Raj mu ud Kalau, duh. pomočnik v Ipavi, v Stari log; — Anton Vonča, iz Cerknice na Verhniko; — Miha Kmetic iz Ternove v Cirknico; — Janez Urbanček, zgodnjik v Ternovi, bode ondi duh. pomočnik. — Farna vikaiija Rakitna je podeljena gosp, Mat. Struceljuu, duh. pom. na Verh-niki. — Gosp. Martin Teržinar, fajmošter v Dragi, je 18. t. m. umeri. R. L P. !
l*ogoeori z gg. dopiaovavci.
G. M.: Blagovolite še sklep doposlati, se bo že vrav-nalo ; vender prosimo, nikar preobilno razširjati, ker imamo tudi sami že davno enak spis namenjen. — G. S.: Prosimo večkrat kaj. — O. M.: Hvala za poslano in za spomin, prosimo za omenjeno. Zastran nadaljniga morebiti kje besedno. — ti. B.: Zastran m. smo Vam odpisali.