„Slovenskega učiteljskega društva y Ljubljani".
Odgovorni urednik:
Jakob Dimnik,
učitelj v Ljubljani.
St. 21.
Ljubljana, 1. listopada 1894.
XXXIV. leto.
Vsebina: E. Gangl: Simonu Gregorčiču. — „S.": Deželna učiteljska konferencija v Gorici. — Ivan Okorn: Misli o ponavljalni šoli. — E. Lah: Avstrijsko šolstvo v 1. 1890. s posebnim ozirom na Kranjsko. — Književnost. — Listek. — Naši dopisi. — Društveni vestnik. — Vestnik. — Uradni razpisi učiteljskih služeb. — Listnica uredništva. — Listnica upravništva.
SIMONU GREGORČIČU,
(K petdesetletnici njegovega rojstva.)
V delih svojih živel sam boš večno.
^iiiuiiiiiuiuiniiniii
A. Aškerc.
Ufih delih svojih živel sam boš večno, JiUj/ Mož, ki redki svoj praznuješ god! ) Nate bratov zre Slovenov rod, Ki oslavil mater mu nesrečno. In navdušeno ob uri tej Siri glas se preko naših mej:
V	delih svojih živel sam boš večno!
Bratom, sestram si preblagi brat:
V	svojem srci srca naša družiš, Neomajno sveti stvari služiš, Pesmij zlatih zlati svoj zaklad
V	radost nam ljubeče si podaril In globoko v prsih ti razžaril Z njimi si ljubezni ogenj vroč. Pol stoletja je preteklost vzela, Ko ti žitja luč je zagorela, In resnobnih dnij nemila moč Znake v dušo črtati začela . . .
Kar je v tebi in okolo tebe
V	teku let viharnih se godilo,
V	knjigi pesmij se je ohranilo,
V	nji odkril si jasno svetu — sebe! In mi slušamo te srčne glase: Zdaj veseli so in zdaj resnobni, Časih blaženstvo iž njih zašije, Časih govore o sili zlobni . . .
In tako v sedanje resne čase Govor se oglaša — poezije! Vidiš ? . . . V koči sredi cvetnih leh Devi je družnica tvoja knjiga: Bere, in britkost ji prsi dviga, In na lici ziblje se nasmeh. Družbi zbrani v domu svetlem, čuj,
V	srca vroča pesem tvoja sega, In v nebo se potlej glas razlega: „Ljubljenca nam pevca Bog varuj!" Spremljaj ta ljubezen te povsodi, Srečen, blažen in poslavljen bodi!
Dobo vidim pred seboj povšečno:
V	tvoj spomin praznuje časten god Bratov zložnih pomlajeni rod,
Ki si mater mu oslavil srečno. In jednako kot ob uri tej Siri glas se zdušen preko mej:
V	delih svojih živel sam boš večno ! . . . E. Gangl.
---6\|§(<|)/®---
Deželna učiteljska konferencija v Gorici.
(Dalje.)
J^sto, kar slovenski, je povedal tudi v italijanskem jeziku, le oblika ^ je nekoliko različna, naposled pride na nadaljevalne tečaje in pravi, da se je konečno tudi tukaj uvelo verstvo kot učni predmet, ker vera je jedina trdna podlaga pravi morali: Potem nadaljuje:
A glej! Tu se vzdigne cela vrsta novotarjev na polju pedagogike, ki trdi, da morala je odvisna od vsakoršne vere; da ni res, da se povzdigne nravnost pri mladini, ako se uvede v šolah verstvo kot učni predmet: da je treba tedaj opirati reformo pedagogike edino le na če-
ščenje razuma, in da je treba izključiti vsakoršno avtoriteto in vsa-koršno pozitivno vero in učiti svetno moralo. Ali so take trditve resnične, ali so napačne, to vprašanje je velikanske važnosti. Dolžnost nam je tedaj, da je povsem vestno in natančno pretresujemo.
Ali predno se začnemo baviti s toli važnim vprašanjem, moramo vedeti, kajti drugače tavamo po temoti, kaj nam pomeni „svetna morala". Odgovor temu vprašanju imamo pripravljen: svetna morala je skupnost načel ali pravil, lastnih vsem ljudem vseh časov in vseh ver, katera naj vodijo človeka v njegovem dejanju, z namenom, da se varuje slabega in da dela dobro.
Sedaj ko imamo pojem svetne morale, poglejmo njeno vrednost in prepričajmo se, ali obstane pred kritiko, to je, ali more biti podlaga neizpodbitnim pravilom, ki naj vodijo medsebojno življenje ljudij, ali more vzbuditi in utrditi nravstveni čut v mladini.
Zgodovina nas uči, da vsi narodi so čutili potrebo po veri, v kateri se časti neko najvišje bitje, in da vsled vere so se čutili vezane na moralo.
Kaj pravi o tem Seneca?
Omnibus insita de Difs opinio est, nec ulla gens usquam est adeo extra leges moresque proiecta, ut non aliquos deos esse credat. In Plutarh pravi:
„Potuj po celem svetu: najdeš mogoče mesta brez obzidja, brez dobro zidanih hiš, brez denarja, brez telovadnic, brez gledališč, ali ne brez svetišč, brez žrtev". — To potrjuje tudi Ciceron, to spričujejo tudi razmere sedanjih narodov. Dokazano je tedaj, da pri vsih narodih sta češčenje božanstva in vera del morale.
Naj se ne ugovarja s Petronijem: „Primos in orbe deos fecit timor", kajti neumevno bi bilo, kako bi se mogel človek, ako bi mu ne bil prirojen verski čut, povzdigniti od materijalnih do duševnih stvarij.
Da so pa tudi izobraženi in omikani jedini v tem, da je dolžnost izkazovati božanstvu čast potem bogočastja, to dokazujejo jeziki vsih narodov, njihovi slovarji, v katerih dobimo besede, ki se nanašajo na verske reči.
Vse to dokazuje, da je globoko vtisnjen v človeški naravi čut o potrebi vere, in vsaka mogoča razlika gledé oblike ga ne more izbrisati.
Iz tega se jasno razvidi, da filozofi so v nasprotji s splošnim mnenjem narodov, ako uče, naj se vera opusti in naj se prezira vsaka odvisnost od Boga. Sicer pa niso niti sami edini v svojih trditvah.
Seneca piše: Mentiuntur, qui dicunt, se non sentire esse Deum; nam etsi adfument interdiu, noctu et soli tainen dubitant.
In Diderot je rekel nekemu znancu, ki je trdil, da ve za gotovo, da razven tega življenja ni druzega: „Jako dvomim, ali ti to veš". Voltaire sam je izjavil nekemu brezvercu, ki je trdil, da je dokazal resnično bogotajstvo: „Srečni vi, jaz nisem prišel do tega". Lahko bi navajal izreke Rouseau-a, Cabanis-a, Schoppenhauerja, Schelling-a in drugih, a bojim se, dolgočasiti častiti zbor.
Samo jeden izrek Goethejev naj tu navedem, ki ga je zapisal v vedrem trenotku svojih dvomov, v pismu na svetnika Schlosserja: „Značaji, ki bi zaslužili naše globoko spoštovanje, postali so redki. Visoko moremo ceniti samo one, ki ne iščejo samih sebe. Priznati moram, da sem našel take značaje samo tam, kjer sem našel življenje urejeno po verskih načelih, kjer sem našel vero, ki je imela nerazruš-ljivo podlago, vero, ki je slonela skoro sama na sebi, vero, ki ni bila odvisna od Časa, ni od njegovega duha, ni od njegove vede".
Iz tega, kar smo slišali, je tedaj jasno, da tudi filozofi niso jedini v načelu, ali moremo imeti vero, katera je po soglasnem mnenju narodov venderle del morale, in da v tem niso bili jedini v naslednjih dobah svojega življenja.
Iz tega se da sklepati, da splošnost načela, o katerem trde, oni da živi v obči zavesti glede na moralo, izpodbijajo njihovi lastni nauki.
Pa poglejmo, ali je res, da v človeškem rodu je mnenje soglasno glede na ostali del nravstvenih načel.
Nikdo ne bode tajil, da vsi ljudje so vedno priznavali resnico, da nektera djanja so nravstveno dobra, in druga da so nravstveno slaba. Ali kakor je res, da sodba narodov je jednaka glede na nektere splošne nauke morale, prav tako je tudi resnično, da se cenijo ti nauki v posamičnih slučajih na najrazličnejše načine in da se dela tisoč in tisoč izjem.
To nam potrjuje zgodovina, ki pripoveduje o grozovitostih, o igrah gladjatorjev, o poligamiji in o drugih ostudnostih, o katerih je bolje, da molčimo.
A tu ostanejo filozofi in pravijo: Dobro, tako je bilo. A take gro-zovitosti značijo samo posamezne dobe v razvitku omike, in sme se trditi, da prav ideja o najvišjem bitju, ideja božanstva, je uzrok ne-številnim vražam, neštevilnim zlorabam in neštevilnim ostudnostim.
Kakoršna je bila ideja o božanstvu, takošni so bili tudi društveni odnošaji. Vsi uravnatelji in novotarji družbe so skušali v prid morali ustvariti idejo božanstva kolikor mogoče čisto, kajti ona je vplivala na nravnost ravno po čutu spoštovanja in vsled češčenja, ki se mu je izkazovalo. In kako je treba vzeti krščanskega Boga s stališča sedanjega razvitka človeškega mišljenja? Vsakdo si ga predstavlja po svoji duševni zmožnosti. Vsled napredovanja omike se je pa prišlo vedno bolj do spoznanja, do lastnosti, da popolnost božanstva je čisto
slučajna, in sedanja omika je končno dognala, da jedino le razum, brez ozira na božanstvo, sodi o pravem in krivem, o dobrem in slabem ; razum daje zakon, po katerem se mora človek ravnati pri svojih dejanjih, razum zadošča, da zagotovi blagostanje posameznikom in narodom. Vsa morala bi se lahko združila v naslednji stavek: spoštuj samega sebe in "osebno dostojnost svojega bližnjega.
Pred vsem bodi mi dovoljeno tu opomniti, da je zgodovinsko napačno, da bi bili našli moderni filozofi geslo „spoštuj človeka, njegovo čast in dostojnost". Zapoved spoštovanja človeške časti je že veljala v začetku krščanstva, kajti naš gospod Jezus Kristus je priporočeval: „Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe". In sv. Ivan Evangelist je učil: „Ljubimo se rned seboj!" in celi svet spričuje lahko, da ta zapoved je bila skozi 18 stoletij vir neusahljive ljubezni.
A poglejmo, ali so si ti filozofi jedini glede morale; ali so njihovi nauki sposobni, da uplivajo uspešno na nravstveno odgojo mladine, da branijo osebno dostojanstvo in mirno medsebojno življenje ljudij?
Ti novotarji, ki zastopajo te nove idejale, se cepijo v dve glavni vrsti. Eni so takozvani pozitivisti, drugi pa r a c i j o n a 1 i s t i. Eni in drugi pa pridejo po različnih potih do istega neplodnega konca, do neodvisne ali svetne morale. Prvi smatrajo vir človeškemu znanju in vsaki gotovosti edino to, kar skusimo in izvemo po svojih čutih.
Pozitivisti soglasno kličejo, da proste volje ni, in da kdor misli, da je, sam sebe vara. Dejanja, pravi Spencer, jeden najznamenitejših privržencev te šole, dejanja se zde, kakor bi ne bila podvržena nobeni sili po kakem posebnem pravilu, in misli se, da je določa neki nepoznan in neodvisen vzrok, kateri mi imenujemo volja. Ali se ve da, to navidezno določanje je iluzija, ki nastane vsled komplikacije biologičnih sil, ki delujejo.
Tedaj je jasno, da, ako vsa naša dejanja so učinek materije, ne moremo več govoriti o prostosti, in ker so edino le prosta dejanja predmet morali, pozitivizem uniči predmet morale in izključuje vzvišeni princip osebne človeške dostojnosti.
Ali so si pa edini glede principa morale? Mi trdimo, da, ako se vsprejmejo nauki pozitivizma, je nemogoče, ustvariti pravilo stvarne nepremenljive in vesoljne morale. Vse, kar spada v krog sensitivne skušnje, ne more biti drugače nego konkretno, materijalno, določeno, slučajno.
In slednjič, kakoršno je znanje človeka, take so tudi njegove težnje, tak je konec, kateremu je "namenjena človeška narava. Ako tedaj znanje človeško ne more segati čez čutne predmete, morejo biti predmet človeškim težnjam, zadnja svrha — človeški naravi, samo čutne dobrote, tedaj omejene, določene po času in kraju, in pre-menljive.
Naravna posledica temu pa je, da se poštenost in hudobnost človeških dejanj sodi po tem, ali se bolj ali manj ujemajo s čutnimi dobrotami, katere so pa omejene, minljive, določene po Času in kraju. Pozitivisti tedaj ne morejo postaviti obče veljavnega principa morale.
In res, nekateri, kakor n. pr. Stuart Mili, smatrajo podlagi morale korist, ali princip največje sreče; pravijo, da djanja so dobra v razmeri s srečo, katero ponujajo, in da sreča sama se mora želeti kot svrha. Ali vsakdo vidi, da princip morale, ki je izrečen v tem pravilu, ni objektiven, ni nepremenljiv, ni vesoljen. Ni objektiven, kajti težko najdemo kaj bolj subjektivnega, kakor zabava, ako jo smatraš kot najviše pravilo. Ni nepomenljivo, ker menjuje po značaju, nadarjenosti, starosti, odgoji, navadi, kraju in času.
Carrau pravi: Treba je priznati, nič ni bolj različnega, kakor pojem največje sreče, ter dostavlja: Ne samo vsaka starost in vsak narod ima posebne nazore glede na srečo, ampak ne dobiš niti dveh oseb, ki bi o tem enako mislile; da, niti jednega človeka ne dobiš, ki bi v dveh različnih dobah svojega življenja o tem enako mislil.
Tako pravilo tedaj ni splošno in ne obsega niti od daleč vsa krepostna dejanja.
Po tem pravilu bi ne bilo nravstveno dobro nobeno dejanje, s katerim skrbi Človek za dobro drugih ljudij. Po teh naukih bi bil na pr. oče Damijan, ki je šel med gobove v Molokoj, da jim streže in jih tolaži, in je nazadnje sam obolel in umrl, pravi bedak.
Po Spencer-ju se da izraziti princip morale takole: Dejanje je dobro, kolikor pomore do svrhe.
Princip bi bil dobro izražen, ako bi se ne stavila svrha v zemeljsko srečo in v popolnjenje človeškega rodu. Dalje bi se smelo vprašati, ali postavlja kot vodilo morale samo srečo človeškega rodu, ali samo zasebno srečo posameznika, ali pa obe. Ako obe, je to nemogoče, kajti pogostoma pride posameznik v položaj, da mu je žrtvovati lastno zemeljsko srečo, ali pa odpovedati se skrbi za srečo človeškega rodu. Ako se postavi kot vodilo morale zasebna sreča, se pride do nesmisli, kakeršne se nahajajo v naukih Milla Stuarta. Ako pa je vodilo edino le korist in sreča človeškega rodu, poniža se človek na podlo orodje in izgubi popolnoma svojo dostojnost.
Pa filozofijo pozitivistov uničuje tudi moralna obveznost, kajti moralna obveznost in fizična sila se izključujeta.
Naj dela človek, kar hoče, po naukih pozitivistov mora se udati vedno le zakonom narave, katerim se snov ne more ustavljati. Tedaj ni nikakega razloga, zakaj bi delal dobro in se varoval slabega. Tedaj se nam ni treba čuditi, da pozitivistični filozofi so navajeni gledati vsa največja zlodejstva s popolno ravnodušnostjo.
Tedaj je res, da pozitivizem uničuje popolnoma moralni red, ker zanikuje subjekt, pravilo in obveznost.
Omenili smo, kako skušajo pozitivisti zaman raztolmaciti moralno obveznost.
Radi tega se tudi ni čuditi, ako je bilo brati v nekem nemškem leposlovnem listu, da po današnji vedi se ne da več zagovarjati deset božjih zapovedij.
Vera v Bogu je znak nižje stopinje omike, in prva zapoved, tako pravi ta list, ima se glasiti v bodoče: Služi človekoljubnosti, druga in tretja zapoved se morate odpraviti, četrta zapoved ni opravičena, ker se ne more nikogar siliti k ljubezni, peta zapoved se mora bolj odločno naglašati, šesta bi se morala glasiti precej drugače; sedma in osma bi se morale natančneje določiti z ozirom na današnje razmere omike.
Pravimo, da temu se ni čuditi; saj je naravno, da kdor nima vere, si prikroja moralo, kakor mu boljše kaže, in bilo bi prav čudovito, ako bi ohranil čednost brez vere, katera edina je sposobna, vdihniti mu čednost.	(Dalje prih.)	„S".
Misli o ponavljalni šoli.
t^)onavljalna šola je popolnoma odveč, slišiš prepogosto. To sodbo ^ izrekajo tu in tam tudi omikanci. Stvar je vsekako vredna, da izražamo nekatere misli o ponavljalni šoli. Na podlagi starega, zdravega pedagogičnega načela, da je ponavljatev duša vsega pouka, in pa z ozirom na šolsko obiskovanje in njega olajšave so osnovali leta 1874. omenjene šole. Seveda je bila druga točka v očeh postavodajalca važnejša od prve, ker so vpeljane po deželi in sicer tam, kjer krnet-sko prebivalstvo največ zaradi ubožnosti lastnih delalnih močij potrebuje, to je svoje otroke k delu sili. Zdrav, krepak 13, 14 leten deček, telesno močno razvita deklica jednake starosti, sta gotovo za kmetovalca kaj izdatna podpora. Ni se tedaj čuditi, da v deželah, kjer je določena osemletna hoja v šolo, pogosto izražajo željo, da naj bi se le ta skrčila na šestletno dolžnost. Pri nas pa tudi naletiš na ljudi, ki pravijo, moj otrok že zadosti ume, bere dobro, lepo piše in računiti zna tudi dovolj za njegove potrebe; čemu pa naj hodi še v šolo? Najdejo se tudi taki, ki pravijo, inoj otrok se v 6 letih (?) nič ni naučil, se tudi v ponavljalni šoli nič ne bode. Takim ljudem ne moreš dati druzega prepričanja; še tako dobro, jedrnato govorjenje bi bilo brezuspešno. Da se tako in jednako besedici, izvira največ od tod, ker ljudem še veliko, veliko manjka do pravega pojma o ljudskem šolstvu, o šolskem pouku sploh. Oni mislijo, otroci se uče molitvice, se uče brati, pisati, računiti in -• po besedah nekaterih olikancev (?) -- dru-
gih nepotrebnih rečij. Ne vedo tedaj, da je učiteljeva naloga učiti in odgojevati, da je naše delo izobraževanje duha in srca. Da je ta resnica tako malo poznata, je skoraj gotovo kriva stara šola naša. Tu je bil pouk urezan le bolj za svet pri običajnih javnih skušnjah, za premije, uredjen je bil čestokrat kot nekaka „dresura" za prepotrebni (?) nemški jezik. Lepa pisava, gladko recitiranje raznih „regelc" itd. je bila glavna zahteva. Novejša uredba ljudskih šol se ne uklanja edino uspehom, ki služijo le zunajnemu svetu. To je, če bi se smel rabiti izraz „slaba stran" novih šol, premalo je krika. Vendar nas to ne more motiti; le enakomerna razvitev duha in srca stori človeka, kar nam pričajo duševni velikani vseh časov in narodov. Kaj lepo in odločno sodi o tem naš Gregorčič, ko pravi: „Le tisto omiko jaz štejem za pravo, ki voljo zadeva, srce in glavo, vse troje! Nebeško solnce zlato omike vzorne najlepše je slika, kot ono naj bode človeška omika. Kot ono nam svetlo bodi v glavi, kot ono prijazno in gorko srce, in trdno, značajno po poti pravi vodimo korake krepke!"
Resnično je, da so učenci, katerih um tudi po večletnem šolskem obiskovanji ostane nerazvit, pri katerih ne dosežemo postavno zaznamovanega smotra; ali se pa sme reči, nič se niso naučili, um ostal je nerazsvetljen? Nikakor ne! Nravna stran pouka in šolskega življenja sploh rodila bode gotov sad. In kaj z onimi, ki pravijo: moj otrok dovolj zna. Zemeljski zakladi minejo, ako vedno le s kupa jemljemo. Isto tako je z duševnim blagom. Kakor mora naša skrb biti one ohraniti in povišati, tako je tudi z duševnimi zakladi. Sploh je pa čas šolskega pouka jako kratek, če vzamemo v poštev od dolgih let življenja le par let šolskega obiskovanja, večinoma poldnevuega pouka, ako mislimo na počitnice, praznike in druge slučaje, ki ovirajo pouk, kakor bolezen, slabo preskrbljene šole z učili, zanikrnost, lenoba otrok itd. Poleg tega je jemati ozir na naravo otroškega duha. Ta je do 12. leta še dokaj teman. Obzorje duševno raste enakomerno s starostjo človeško. Kdor ima kupe zlata in jih neporabne hrani v železni omari, ta ne pozna vrednosti denarja. Mrtva roka ne prinaša koristi. Tudi duševno življenje je imel pesnik pred očmi, ko nam je zaklical: „Ni praznik, predragi mi, naše življenje, življenje naj bode ti delaven dan!" Čas beži, nove potrebe se kažejo in rastejo. Vsakdanji poklic že zahteva vporabo vseh sil, zahteva vse moči duha in telesa. Za življenje ne zadosti več, da je človek le v svoji stroki doma, da razume gospodariti le pri domačem ognjišči. Tudi občina, dežela, država ga potrebujejo, samooprava zahteva to.
„Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!" Te zlate besede našega pesnika veljajo vsakemu. Razna društva, zbori in odbori iščejo njegove moči, ga kličejo na delo, ki bode tolikanj bolj uspešno in plodonosno delo, kolikor, razu-
mniši bode svetovalcev dejanje in nehanje, kolikor svitleje bode v njihovih glavah;
Učeči mladini je tedaj sveta dolžnost v šoli dobljene znanosti ne le ohraniti, ampak tudi množiti. Vsak, ki je, naj si bode za skrčenje časa šolske dolžnosti, ali za odpravo ponavljalne šole, je ne prijatelj narodove iz omike, njegove sreče.
Ponavljalnica potrebuje preosnove in sicer prvo v tem, da se pod drugim imenom n. pr. nadaljevalna ali napredovalim šola osnovi povsod. To ime zasluži že zaradi tega, ker nima le ponavljati naukov, ki jih podaje vsakdanja šola, ampak kar je večje važnosti, ona jih d o-p o 111 u j e in r a z š i r j u j e. Da pa je moči to doseči, se mora število ur pomnožiti in dolžnost hoje v to šolo povišati.
Domoljubi! Delajte za izobražbo naroda, za njega vsestranski napredek, ker le temu ima sijati lepše solnce boljše prihodnosti in vprašajte se z duševnim velikanom Kantoni: „Wie woll't Ihr die Menschen glücklich machen, wenn Ihr sie nicht weise und sittlich macht?"
Ivan Okorn.
Avstrijsko šolstvo y L 1890. s posebnim ozirom na Kranjsko.
(Konec.)
ftevilo pomožnih močij brez spričevala je neznatno, le tirolsko uči-teljstvo sploh, dalmatinski in gališki učitelji delajo nekako izjemo. Število učiteljstva z zrelostnim spričevalom se mora povsod na tej višini ohraniti zaradi zakonitih določb. Razmere zaradi učiteljic za dela so še zelo različne, in postanejo polagoma jednostavnejše, ko bode sčasoma pouk v ročnih delih relativno obvezen.
Učitelje brez spričeval imajo na Kranjskem vsa glavarstva, izimši Ljubljana in Postojina; za meščanske šole izprašani učitelji se nahajajo samo v glavarstvih Kranj, Krško, Ljubljana in Postojina. Za meščanske šole vsposobljene učiteljice samo Ljubljana; učiteljic samo z zrelostnim spričevalom le v Ljubljani ni; učiteljice brez vsacega spričevala so le v glavarstvih Ljubljanska okolica in Postojina. Učiteljic za ročna dela Črnomelj in Ljubljanska okolica sploh nimata; izprašane so pa le v Kranji in v Ljubljani.
Redne razmere v Avstriji od petletja do petletja močno napredujejo. L. 1880. je bilo še 12-6°/<> skupnega učiteljstva brez spričevala, 1. 1890. pa le 5-3>. Poostrile so se samo na Tirolskem, kjer je bilo 1. 1875. učiteljstva 22-10/« brez spričevala, 1. 1890. pa 26'1°/«. Najpopolnejše so bile v tem pogledu že pred 15 leti razmere v Zgornji Avstriji, kjer je bilo že takrat le 0'l°/° učiteljstva brez spričevala. Najmočneje so se zboljšale v sudetskih kronovinah, kjer je bilo 1. 1875. učiteljstva
19-2°/o (Češka), 13"5% (Moravska), 18'3°/o (Šlezija) brez spričeval, zdaj ga je le še 3-87«, 3*07« in 2'47«. Boljšale so se sicer razmere dosledno pri učiteljih in učiteljicah, vendar so vspehi pri učiteljih boljši.
Med učitelji je imelo 1. 1880. samo 71-67« spričevalo usposobljenosti, 15-07« zrelostno spričevalo, 13'4°/<> pa nič spričevala; 1. 1885. je poskočilo prvo število na 79"7°/o, drugo na 16-17«, tretje je palo na 4-27«; 1. 1890. pa vidimo pri 85-37« učiteljev spričevala vsposobljenosti, le 10" 1 je bilo samo zrelih in 4'67« sploh neizprašanih. Drugače pri učiteljicah. Učiteljic je bilo 1. 1880. samo 68-3°/° vsposobljenih, 21 -2°/o zrelih,
10-5%	sploh neizprašanih; 1. 1885. je bilo 72-37« vsposobljenih, 22'37« zrelih in 5'47« sploh neizprašanih; 1. 1890 pa 76*27« vsposobljenih, 11 -2°/o zrelih, 5'37« popolnoma neizprašanih.
Na Kranjskem nahajamo 1880. 1. 64-07« učiteljev vsposobljenih,
11-97"	zrelih, 24-17« sploh neizprašanih; 1885. 1. že 78'37« vsposobljenih, 17'8°/o zrelih in 3'97« neizprašanih; 1890 1. pa 81'47« vsposobljenih, 10-37° zrelih, 8-3°/o neizprašanih; učiteljic pa 1880. 1. 58T/o vsposobljenih, 40-27« zrelih, 1-77" neizprašanih; 1885. 1. 877<> vsposobljenih in 13-07« zrelih; 1890. 1. 73-27« vsposobljenih, 13-67« zrelih in 6'97« neizprašanih.
Za uredbo osobnih in službinskih razmer učiteljev-vojakov so skrbeli po posameznih kronovinah praviloma posebni deželni zakoni. Z ozirom na te določbe so se jemale pri popisovanji tudi vojne dolžnosti učiteljev v pošte v.
Od vsacih 100 učiteljev je bilo torej 3-77« reservnikov, 10-77« nadomestnih reservnikov, 4'37« brambovcev, 49'37« črnovojnikov in 32*07« vojaštva prostih; na Kranjskem posebej pa 6*97« reservnikov, 8'87« nadomestnih reservnikov, 4-47« brambovcev, 39-07« črnovojnikov, 40'97« vojaščine prostih.
Z učiteljskimi prejemki se zadnji popis ni pečal, ker so po vseh kronovinah že zakonito uredjeni, ker spadajo v rubriko statistike o šolskih potrebščinah, in so se osrednji statistični komisiji zdele pozvedbe in njih vspeh za objavo na tem mestu nepotrebne.	E. Lah.
Književnost.
Ročenka. Rozhledy po škoslvi a pisemnictvi paedagogickem. Ročnik I., 1894. Uspo-radal (uredil) prof. Dr. Jan. V. Novak. V Praze 1894. Nakladem spolku Dedictvi Komen-skeho. 252 st. velika 8°. Cena 5 K 20 h, za člane 2 K 60 h.
To je naslov najnovejši knjigi, kojo je izdalo društvo Dedictvi Komenskeho, koje društvo je osnovalo učiteljstvo „češko-slovanske" v trajno oslavo neizginljivega spomina J. A. Komenskija o prilike tristoletnice njegovega rojstva. Namen društvu je pospeševati in povzdigniti pedagogično slovstvo (češko) in mladinske spise; dajati svojim članom spise, bodisi po zelo znižani ceni (letos 50°/o) ali celo zastonj; s prebitkom podpirali učiteljske sirote iz kraljevine Češke.
To knjigo je dobil poročevalec na ogled in to vsled posredovanja si. uredništva Beseda Učitelska, katero je prosilo založnike in pisatelje pedagogičnib spisov, naj bi oni blagovolili pošiljati (k boljšemu spoznavanji in spojitvi češkib učiteljev se slovenskimi), novo izdane knjige. Naj mu je tu dovoljeno za tako ljubav izreči najiskrenejo zahvalo!
V predgovoru piše g. urednik, da je to poskus pregleda o razvijanji pedagogičnega delovanja Čehov in bralce seznaniti z najimenitnejšimi pojavi pri tujih narodih, zlasti slovanskih.
Veliko in hvalevredno nalogo si je stavilo si. društvo in ta knjiga je za vsacega šolnika velezanimiva, pogrešam le o književnem delovanji Slovakov, Poljakov, Rusov, Črnogorcev. Gotovo se bode to v drugem zvezku nadomestilo.
Knjiga razpravlja o češki literaturi 1882—1892 in 1893, ima pregled novejše pe-dagogične literature srbsko-hrvaške in novejše slovensko pedagogično slovstvo, o katerem je pisal Radoslav Knaflič, preložil v češčino G. Lego. V tem članku častno piše o slovenskih učiteljih; opisuje delovanje in vsebino Učit. Tovariša in Popotnika; slika vrlo delovanje napredujočega Pedag. društva v Krškem, Vrtca ter slednjič omeni o Popotnikovem koledarji. Knjiga ima toliko gradiva, da mi ni možno o vsem pisati, ker bavi se dalje z najimenitnejšimi pojavi iz šolske organizacije v Švici, na Ogerskem, Hrvaškem, Srbskem, Bolgarskem, Rumunskein, Rusiji, Franciji, Italiji, Švedskem in Angliji; ima zanimiv sestavek šolskih postav iz 1. 1893.; opisuje stan in delavnost učiteljskih društev na Češkem, Moravskem in v Šleziji in delovanje deželnih zborov v teh deželah glede šolstva. Slednjič ima pregled člankov v učiteljskih listih in mladinskih spisov iz 1. 1893. ter kratko zgodovino društva „Dediktvi Komenskeho".
Iz te velezanimive knjige hočem prihodnjič še kaj omeniti, ter ob jednem izražam željo, naj bi si naše si. Pedag. društvo v Krškem stavilo tako nalogo ter opisalo vsaj razvoj našega slovstva.	Janko Toman.
Listek.
Na Gregorčičevem domu.
Spomenica o petdesetletnici rojstva pesnikovega.
Dne 15. vinotoka dovršil je naš planinski slavec, Simon Gregorčič, 50. leto svojega življenja. Tem povodom dovolim si opisati v naslednjih vrstah svoj pohod njegovega rojstvenega doma tam gori pod Krnom, v divnem, „planinskem raji" . . .
Dne 16. grudna 1881. 1. stopil sem prvič pred čestito obličje slavnega našega pesnika ter sem preživel v njegovi velezanimivi druščini ondu na solnčnetn griču Rifem-berškem blažene ure. In ko me je pozneje službena pot privedla tja gori v preslikovito Soško dolino, polotilo se me je hrepenenje, da si ogledam opevano torišče njegove mladosti.
Bilo je lepega nedeljskega jutra začetkom tnal. srpana 1. 1882., ko se napotim iz Kobarida gori na Libušnje. Dospevši navzgor k cerkvi, stoječi na zeleni ploščadi z nizkim obzidjem opasani, začujem jarni glas propovednika; ali ker sem bil vsled prenagle hoje od potu ves premočen, bal sem se stopiti v hladno cerkev; vrhu tega pa kot nepoznan tujec ljudstva nisem hotel motiti v pobožnosti, temveč sem se vdeležil službe božje pred cerkvenimi vrati pod milim nebom. Po maši predstavim se tačasnima duhovnikoma na Libušinji in sta bila nastopna čestita gospoda: vikarij Fran Sinrekar, ki je nedavno legel v grob tam v Medani na Goriških brdih in kaplan Janez Vuga, sedanji vikar v Kamnem pod Libušinjem. Ko njima razodenem namen in smoter svojega pota, reče mi dobro-voljni g. vikarij: „Zagrabite z nama3dve, tri žlice juhe in po večernici izpremiva Vas midva gori na Vršno, na zaželjeni dom Gregorčičev!"
In tako se je tudi zgodilo. Ob treh popoludne smo se napotili vsi trije z Libušinj navkreber po strmi stezi, kojej na levo se vspenjajo kvišku navpično stoječe pečine, dočim na desno pod njo zeva globoki prepad. Po jednournem lazenji navzgor dospemo na visoko planoto, izza katere tu na severni strani v širnem polukrogu štrli v podnebje gorostasnega Krna sivo skalovje, kakor pravečne razvaline svetovnega amfiteatra.
Na omenjeni planoti so tri vasi: Vršno, ki ima okolo 50 hiš, Selce, obsegajoče kakšnih 10 hišnih številk in pa Krn, ki šteje menda 26 posestnikov.
Na predlog g. voditelja-vikarja šli smo najprej mimo Vršnega na jugoiztočni rob planote, kjer na poševni grivi rase mlado slivje. Vrsenci, videči nas stopati proti omenjenemu robu, rekli so: „Ti gredo gledat Gregorčičev slap!"
„Dali ste njih slišali!" opozori me g. vikarij. „Ti vedo, da je Gregorčič opeval svoj «slap grmeči» — evo ga tam-le!"
In zares! Ondu na levo, po globoki udrtini izpod Krnovega vznožja nizdolu šviga bliščeč žarek peneče vode, katere jednakomerni šum nam je zvenel na zavzeto uho.
„Vidite, tukaj okrog je naš pesnik čedo očetovo pasel", pojasnuje mi čestiti naš Mentor. „In tam-le z onkraj slapa mu je drug odpeval" . . .
Dolgo smo sedeli tam gori na zelenem njivčnem vratji ter se naslanjali z očarujočo slikovitostjo razgleda po širnem okrožji, ki se je razgrinjalo od ondot gori pred našimi očmi. In čuj! Na onestranskem robu, visoko gori v planini nad slapom, razlegala se je lahkozveneča pastirska pesem, kakor tajnosten odmev iz davno minolih dnij. Bili smo vsi trije ginjeni in blažene slutnje pesniške so nam prešinjale zamrknjene duše. Da, tukaj smo čutili i mi pesnikovo hrepenenje „nazaj v planinski raj", kajti
Tu srečen pastirček je glasno pojoč, Veselje srca razodeval,
Poslušal je potnik, po dolu gredoč, In drug mu je z onkraj odpeval.
Britkosti in boli tu nije poznal, Pijoč le sladkosti je rasel; —
Da bil bi pač vedno tu gori ostal In čede očetove pasel! . . .
Onemel je petja veselega glas Srce mu tero bolečine ;
Zakaj je zapustil te rojstvena vas, Zakaj je vas pustil, planine!
Da, diven je ta planinski raj Gregorčičev in ni čudo, da ga ne more pozabiti ! Globoko doli vali bistra Soča svoje sinjezelenkasto vodovje, vijoč se v tničnih ovinkih po naročji slikovite doline, ki se razteza v dražestnih perspektivah tja doli proti sv. Luciji in navzgor do Kobarida ter dalje tja gori v Kot, pod vznožje mogočnega Stola. In tu nasproti, na jugozapadu dviga se kakor orjaški jez visokoslemni Kolovrat, po katerega jasnem temenu se razprostirajo zelene senožeti, dočim mu skalovito pobočje opasujejo senčnati gozdi. V očigled toli bujnej pokrajinskej lepoti mora pač človeka navdihniti pesniško oduševljenje in kdor si je kdaj ogledal od tam gori prekrasni ta planinski raj, razumel bode še-le plastično slikovitost, ki govori iz vseh Gregorčičevih poezij.
Ko smo se navžili pokrajinske lepote, ki oblija vso ondotno panoramo, vrnili smo se nazaj proti Vršnem. Ondu nekje na voglu opozori me naš vodnik na rojstno hišo vel. g. dr. Gregorčiča in po nekaterih ovinkih ustavi me pred skromno hišo s slamo krito in na pročelji slamnatimi kitami opleteno ter me vpraša:
„Kaj pravite: da-li si res naš Širne želi nazaj sem gori v tole hišo, kakor poje v znani svoji pesmi: Nazaj v planinski raj!"
„Gospod vikarij!" odvrnem mu jaz malodane nejevoljen: „To je vendar simbolična podoba, v kateri si pesnik želi nazaj svojo mladostno nedolžnost in brezbrižnost ali če
hočete: prirodno «prvotnost»! Sploh pa navdaja vse planince tisto nevtešno domotožje in hrepenenje po njihovem „planinskem raji", istotako kakor Primorce po njihovem morji. In rojstvena hiša, kjer je zagledal luč sveta, draga in sveta je pač slehernemu človeku, in naj si bode tista tudi lesena ali prstena ter krita i s slamo. In glejte gospod vikarij: Pred to-le skromno hišo mora priromati nekoč ves naš narod, da njo poslavi kot roj-stveni dom uvekovečenega pesnika, ako si hoče prisvojati kulturo, prosveto in omiko!"
Kakor v znak pritrjenja stisnil mi je čestiti svečenik roko ter naju uvedel v hišo, kjer nas je vsprejel pesnikov brat Anton, sedanji gospodar na Gregorčičevem domu. Pri čaši zlatobojnega vina iz kleti pesnikove razgovarjali smo se potem dolgo, sedeči ob istej mizi, pri kateri je i on kot brezbrižni deček svoje dni posedal v krogu svojih roditeljev ter bratov in sestra. Žal, da isti dan ni bilo doma nobenega druzega sorodnika pesnikovega; mati je bila takrat na pohode pri poslednjem, oče pa je pasel svoje čede nekje gori pod Krnom. Pesnikov brat nam je pripovedoval inarsikakšen zanimiv dogodček iz mladosti njegove ter nas opozarjal na razne okolščine njegovega življenja. V tem nam je poteklo naglo nekaj ur.
Pri slovesu sem naposled napil vsej Gregorčičevej rodbini ter njega rojstveni hiši, sklenivši zdravico svojo: „Kakor je tista žena v evangeliju, slišavši prepovedati božjega učenika našega, vskliknila: Blažena prsa, katera so Te dojila, istotako kličem jaz: — si parva licet coinponere magnis — Blagoslovljena hiša, v kateri se nam je naredil pesnik po milosti božji!"
Svetle solze so zalesketale v očeh pesnikovega brata, kateri nas je ves ginjen spremil izpod strehe rojstnega doma njegovega. Odhajajoči ozrli smo se še jedenkrat na skromni dom Gregorčičev, katerega je pač najlepše proslavil on sam v divni svoji pesmi „Kmetski hiši" pojoč:
Mogočna nisi, ne prostorna In stavil te umetnik ni,
Bolj kot bogata si uborna, Preprosta selska hiša ti! . . .
Ta hiša nam je mati krušna, Domovju steber je častit.
Iz kmetskih hiš nam hrana dušna, Iz kmetskih hiš omike svit!
„Zato ti slava peta bodi, Oj zibelj naših boljših dnij;
Nebo ti tisoč sreč prisodi,
Ves blagoslov na te razlij!"	Vrostoslao Kretanuv. r'
f
Naši dopisi.
Iz Bele Krajine. (Konferencija.) Dne 12. mal. srpana bila je v šolskem poslopji v Črnomlji okr. učiteljska konferencija, o katerej hočem poročati kratko.
1. Blag. g. nadzornik Jeršinovič otvori ob 9. uri predpoludne skupščino ter pre-srčno pozdravlja zborovalce s željo, da se bodo vse točke dnevnega reda obravnavale vestno in pazno; pozdravlja posebno preblag. g. Jožefa Riharja, novoimenovanega voditelja c. kr. okr. glavarstva in predsednika c. kr. okr. šol. sveta ter mu izraža udanost in spoštovanje belokranjskega učiteljstva.
Gosp. voditelj se zahvali za prisrčni pozdrav, priporoča učiteljstvu vestno spolno-vanje njega dolžnosti ter obljubuje, da bo isto vedno podpiral.
Na to mu predstavi g. nadzornik vse tiste učitelje, ki še niso imeli priložnost, predstaviti se.
Nadalje predstavi novodošla gosp. Fr. Mavrina, učitelja na Planini in gospodično Marico Šigon, učiteljico v Semiču.
2.	Zapisnikarjema se izvolita jednoglasno g. Ivana Zupanec, učiteljica v St. Trgu in g. Ivan Zupanec, nadučitelj ravno tam.
3.	Poročilo nadzornikovo. — Šolski okraj ima 20 javnih, 1 ekskurendno in 1 nemško privatno šolo. Vseh sist. učiteljskih služeb je 36, ker so pa prazne v Božjakovem, Gribljah, II. v Semiru in II. na Vinici, je vseh učiteljskih moči le 32. Gg. Križnar in Novak sta na odpustu.
Učiteljstvo je bilo z malimi izjemami prav marljivo, vspehi splošno povoljni in disciplina večinoma hvalevredna.
Branje. Pri branji pazi se, da otroci dobro naglašajo, pazijo na ločila ter bero glasno.
Slovnica. Vaditi je posebno dvojino, ker rabijo Beli Kranjci mesto nje večinoma množino.
Spisje. Pisanje pisem vadi se bolj.
Računstvo. Učno snov je treba dobro in previdno razdeliti.
Zemljepisje in zgodovina se učita prav vspešno, vadi naj se temeljito čitanje zemljevida.
Naravoznanstvo. Za potrebna učila se je obrniti na okrajni šolski svet.
Lepopisje. Napredek splošno prav dober.
Risanje bodi prostoročno, v višjih oddelkih brez stigern.
Petje. Tudi dečke je dobro vaditi. Cesarska pesem poj se pravilno.
Telovaditi je kolikor možno.
Šolski obisk je splošno povoljen.
Revnim učenkam je preskrbeti tvarine za ročna dela. Kmetijski pouk se mora bolj gojiti, ker imajo vse šole, razun dveh, urejene vrte. Uradni spisi so v redu.
4.	Razgovor o raznih ukazih. — Za leto 1894-/5 se dobi za 55 gld. 40 kr. več ubožnih knjig. Nove računice je rabiti že v letu 1894/5. Potovalni učitelj se ne dovoli. Pri ukazu o bolezni „Traohom" želi g. Šetina, da bodijo ukazi slovenski, gosp. predsednik c. kr. šolskega sveta obljubi, da se to zgodi po možnosti. Na ukaz z dne 27. prosinca 1894, št. 216 se je pokončalo 150 hI hrostov. Pri ukazu o izpustnicah se odgovori na stavljeno vprašanje, da je kolek za duplikate 1 gld., a takse ni. Z odlokom z dne 1. grudna 1893, št. 2819 je rešen zapisnik lanske konferencije.	(Konec prih.)
Društveni vestnik.
Izpod Leskovega grma dne 15. vinotoka 1894. Letošnje počitnice obhajali smo nekateri učitelji desetletnico u či tel i e v anj a. O tej skromnej slavnosti dovoljujem si — ker drugi nočejo — prav ob kratkem poročati. — Res, da se nas ni zbralo bogsivedi koliko, tem prisrčneja pa je bila zabava. Ob tej priliki zložili smo tudi na predlog g. nad-učitelja L. lepo svotico za spominsko ploščo pokojnemu prezaslužnemu Iv. Tomšiču. To je bil nekak sad naše sicer skromno osnovane v ostalem pa prav prijetne desetletnice. Upajmo, da nas bode ob dvajsetletnici — več, kar je sicer nekamo čudno slišati, pa vender lahko mogoče. Želim vsem tovarišem-sošolcem do takrat krepkega zdravja, vsestranske sreče in uspešnega delovanja na šolskem in narodnem polji!
Dne 4. vinotoka imelo je učiteljsko društvo kranjskega okraja občni zbor. Zaradi prepičle udeležitve (bilo jih je samo pet) pa taisti ni bil sklepčen in zborovanje se je moralo odložiti na nedoločen čas. — Vreme res ni bilo kaj ugodno, vender pa ne tako, da bi ne bilo mogoče saj bližnjim in domačim gg. tovarišem udeležiti se zborovanja. Kolikor mi je znano, odložil je dosedanji g. predsednik svojo častno službo, g. podpredsednik pa je prestavljen iz okraja. Tako je prav za prav društvo brez pravega
vodstva. Sodeč po inalobrojni udeležitvi tega občnega zbora je nekaterim g. tovarišem pač malo na tem, obstoji li društvo — ali — propade! Gospoda, ako človek premišljuje to stvar dalje, pride do čudnega zaključka. Nočem se pa o tem dalje izpuščati, ker iskreno želim, da bi dobra stvar prospevala.
Ni še dolgo temu, kar se je izbila v tem okraji precej huda bitka. Bilo je to ob priliki volitve zastopnikov v okrajni šolski svet. Vsak učitelj, ki voli zastopnika, pričakuje gotovo od njega, da bo zastopal vsigdar koristi učiteljstva svojega okraja. Po mojem mnenji je volitev zadeva lastnega prepričanja. Popolnoma logično je tedaj, da je taisti izvoljen, komur večina učiteljev zaupa, da bo te dolžnosti najbolje izpolnoval. V smotru smo si tedaj popolnoma jedini. Da bi pa zaradi osebnosti trpela dobra stvar, to pa nikakor ne gre!
Bavno učiteljsko društvo pa naj bi bila vez, ki bi nas zjedinila k složnemu, plodo-nosnemu delovanju. Saj smo se tudi drugod ob tacih prilikah pošteno „skavsali", pa smo si bili kmalu zopet dobri tovariši. Tako bodi tudi tukaj! Obračam se tedaj do vseh častitih tovarišic in tovarišev z nujno prošnjo, da duševno in gmotno podpirajo učiteljsko društvo tega okraja in naj nikar zaradi malenkostnih stvarij ne pripuste, da bi taisto — propalo. To bi bila sramota vsemu učiteljstvu tega okraja. Tega pa tudi ne zasluži društvo, ustanovljeno z velikim naporom in najlepšim smotrom — v korist slovenskemu učiteljstvu in milemu našemu narodu!	Pivčan.
V e s t n i k.
Imenovanje. Presvitli cesar je imenoval dež. in drž. poslanca, c. kr. prof. gosp. Fran Suklje-ja centralnim ravnateljem c. kr. založbe šolskih knjig in mu podelil naslov in značaj dvornega svetnika.
Osobne vesti. Bavnateljem izpitne komisije za ljudske in meščanske šole v Ljubljani je imenovan g. Fran Hubad, ravnatelj tukajšnjega učiteljišča, članoma omenjene komisije pa glavni učitelj na učiteljišči g. Anton Funtek in glavni učitelj na ženskem učiteljišči g. Viktor Bežek. — G. Ivan Nekerman, nadučitelj v Podgradu, je imenovan c. kr. učiteljem na pripravnici za srednje šole v Proseku. — G Al. Godina, izprašan učiteljski kandidat, je dobil službo na petrazrednici „Družbe sv. Cirila in Metoda" v Trstu. G. Vinko Brce nastopil je službo pomožnega učitelja v Št. Lambertu pri Litiji. Gospodč. Amalija Vičič je dobila službo v Dobrepoljah. Začasna učiteljica v Škocijanu, Antonija Mikota je dobila začasno učiteljsko službo v Cerkljah. Začasni učitelj Ivan Benedičič iz Cerkelj, ki je zadnji čas nadomeščal obolelega učitelja Maksa Ivanetiča na Dobovci, pride na 2. učno mesto v Veliki Dolini. Službo so začasno dobili izprašani učiteljski kandidati (kandidatinje): Julij Slapšak na Trebelnem, Marija Bavdek v Škocijanu in Matilda Saje v Šmarjeti.
Prvi letošnji „večer" Slovenskega učiteljskega društva bode dne 7. listopada v dvorani Hafnerjeve pivarne. Začetek ob '/28. uri. Gosti dobrodošli!
Za učiteljski konvikt je nabral v veseli družbi g. Peter Gilli, c. kr. poštar v Kropi 12 K 60 h, katere nam je poslal tamošnji nadučitelj g. Josip Korošec. Bog plati blagemu nabiralcu in darovalcem ! Živeli vrli prijatelji ljudskih učiteljev!
Koncert „Glasbene Matice" bode v prvi polovici t. in.
Skušnje učiteljske sposobljenosti pri c. kr. izpraševalni komisiji v Kopru prično se dne 12. listopada t. 1.
Pesnik S. Gregorčič je podaril „Sloginiin" zavodom v Gorici o priliki svoje petdesetletnice za vsako leto krono, torej 50 kron. Za duhovnika brez pokojnine je to pač lep dar. Bog mu daj dočakati še 50 let, če tudi brez pokojnine!
„Kjižnice za mladino" prvi snopič za 1. 1805. se razpošlje že početkom grudna. Ako se nabere dosti naročnikov do svečana, se bo nadaljevala. Cena trdo vezanemu snopiču 15 kr. ali 1 gld. 80 kr. na leto; nenaročniki plačajo 20 kr. za snopič. Naročnino je pošiljati Gabrščekovi tiskarni v Gorici.
Pokončna pisava — odpravljena. Kakor znano, uveli so pred par leti v ljudskih šolah strmo (navpično) pisavo namestu navadne ležeče pisave in to zaradi tega, ker morajo otroci pri strmi pisavi sedeti ravno, S početkom sedanjega šolskega leta pa je od-
pravljena po vseh čeških šolah strma pisava in vrnili so se k prejšnji, ležeži pisavi. Isto se je zgodilo tudi na Dunajskih šolah. Dotične naredbe naglašajo, da ne odgovarja strma pisava pričakovanju in da je posebno za hitro pisanje popolnoma nesposobna. Pravi vzrok tej nepričakovani odpravi pa je baje ta, da je Nj. Vel. cesar pred nekoliko tedni obiskal neko šolo, kjer so cesarju predložili tudi pisanke učencev. Spremstvo izjavlja, da je cesar, ugledavši strmo pisavo, odmajal z glavo in odklonil pisanke, ne da bi bil izrekel svoje priznanje.
Šolsko. Od 136 državnih gimnazij je 8 nepopolnih in 128 popolnih, 65 nemških, 34 čeških, 23 poljskih, 7 dvojezičnih, po 3 laške in srbsko-hrvaške, 1 rusinska. Od 9 deželnih gimnazij so 4 nepopolne, 5 popolnih; vse pa nemške. Od 13 mestnih gimnazij je 6 nepopolnih, 7 popolnih; po 6 nemških in čeških, 1 laška. Tri škofovske gimnazije so vse popolne in nemške. Od 13 redovniških so 3 gimnazije nepopolne, 10 pa popolnih; 12 je po jeziku nemških, 1 pa poljska. Od gimnazij, ki jih vzdržujejo zakladi, sta obe popolni, po jeziku pa 1 nemška in 1 dvojezična. Od zasebnih gimnazij končno je 1 nepopolna, 2 ste popolni; po jeziku sta pa 2 nemški in 1 češka.	E. L.
Šolsko. Od 54 državnih realk je 8 nižjih in 46 višjih; 36 nemških, 11 čeških, 4 poljske, 2 laški in 1 srbsko-hrvaška. Od 16 deželnih realk so 4 nižje, 12 je višjih; po jeziku pa 14 nemških in 2 češki. Od 4 mestnih realk je 1 nižja in 3 višje; 3 nemške in 1 laška. Jedina realka, ktero vzdržuje javni zaklad je višja in nemška. Od 4 zasebnih končno so 3 nižje in 1 višja; po jeziku pa 3 nemške in 1 češka.	E L.
Zahvala. Vsem onim mnogobrojnim vrlim Slovenkam in Slovencem širom naše domovine, ki so blagovolili tako prijazno spomniti se petdesetletnice moje ter so mi ali osebno, ali pismeno, ali brzojavno podali toliko blagodejnih izrazov in dokazov svojega somišljenja in sočutstvovanja, izrekam tem potem z ginjenirn srcem najtoplejšo zahvalo. Bog živi vse moje prijatelje! Bog živi naš narod! Bog čuvaj domovino!
Na Gradišči, 17. vinotoka 1894.	Simon Gregorčič.
Uradni razpisi učiteljskih služeb.
Št. 1034
o. š. sv. Na dvorazrednici na Dobrovi se razpisuje v stalno, oziroma začasno na-meščenje II. učno mesto s 450 gld. letne plače.
Prosilke naj svoje pravilno opremljene prošnje predpisanim potem do dne 17. listopada semkaj vlože.
C. kr. okrajni šolski svdt okolice Ljubljane, dne 17. vinotoka 1894.
Št. 779
o. š. sv. Na dvorazrednici na Vačah je stalno, oziroma začasno popolniti 2. mesto s prijemki IV. plačilnega razreda.
Pravilno opremljene prošnje je predpisanim potem do dne 15. listopada semkaj vlagati.
G. kr. okrajni šolski svet v Litiji, dne 19. vinotoka 1894.
Listnica uredništva. G. -a v D. L.: Veseli nas, da ste se zopet oglasili. Bodemo vse porabili. Zdravi!
Listnica upravništva. V tiskarni moramo poravnati račune; zato prosimo dolžnike prav lepo, naj radovoljno izpolnijo svojo dolžnost, da ne bo treba pri nikomur rabiti posilnih sredstev. To bi bilo neprijetno nam in njim.!
Spominjajte se „učiteljskega konvikta" pri raznih prilikah in zborovanjih! **
«Učiteljski Tovariš» izhaja na 1 V* poli male osmerke 1. in 16. dan vsakega meseca; ako je pa na ta dan nedelja ali praznik, izide dan poprej ali pa dan pozneje. — List stoji za vse leto 3 gld., za pol leta 1 gld. 50 kr. Udje «Slovenskega učiteljskega društva» plačajo na leto 2 gld. naročnine in 1 gld. udnine.
Spisi naj se blagoizvolijo pošiljati uredništvu v Ljubljani, Šubičeve ulice št. 1; naročnino pa prejema gospod A. Kecelj v Ljubljani na Kongresnem trgu št. 2.
Vse pošiljatve naj se pošiljajo frank o.
Izdavatelj in lastnik: Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani.
Tisek R. Miličeve tiskarne v Ljubljani.