Podlistek. Za Njeno east! Zgodovinslia povestica it preteklosti Špacije. 8pjs»l F. S. Šegula (L 1890). (Konec.) Fantiči v belo-žolti obleki so gojeoci farnega sirotisea, ki ima dolžnost, k vsakemu sprevodu z Najsvetejšim k bolnikom jih odposlati najmanj petdeset tako uniformiranih. ¦¦.-..¦:. Mož za nošenje svetilnic se v tako pobožaem ljudstvu, kakor je v južni Spaniji, najde pri takih priložnostih vedno v izobilju. Bolnik pričakuje sprevod doma kolikor mogoče praznično oblefien. V njegovi sobi postavljen je oltar, da bi duhovnik imel kam položiti telo Gospodovo. Cela okolica prihiti skupaj, s svetilnicami v rokah gredo ljudje sprevodu nasproti, ga spremljajo pred hišo bolnika ter spremljajo obrede obhajila in sv. olja z molitvami, popevanjem psalmov in JUtanij..: Sre6a-li bogat človek v lastni ekvipaži tak pprevod z Gospodom Bogom, izstopi nemudoraa ter ponudi kofiijo duhovnu, ki ima vsled starodavne navade strogo dolžnost, da sprejme ponudbo, gospodar kočije pa prime za svetilno, 6e mu je ravno pri rokah, ter jo nese v vrsti za ostalimi možmi do hišo bolnakove. V španskih rodovinah, kjer se ohranjajo še .stare lepe šege in navade, še dandanes prej stalno ne rabijo nove kočije, dokler vsaj za nekoliko stopinj ni služila kakemu duhovnu, ki je nosil najsveteijšo svetost! Bili smo tedaj priča zares ganljivega prizora! Naravno se je truma mojstra Bartolomeja pred dominikanskem samostanu popolnoma razškropila. Eni so se začeli vendar sramovati svojega počenjanja, uvideli so, da, kjer je šel pred par trenotki mimo sam Bog, vendar ni večmesta za nespametne izgrede; drugi so kratkomalo pozabili na vse, kar je še malo trenotkov prej vrvelo v njihovih glavah, in; so odšli s procesijo. : Sam samoten stal je pred samostanskimi vratmi mojster Bartolomeo — vojvoda brez vojne! Napoleon brez vojakov! Sedaj se mu pa še tihotapno približa njegov najvefiji ,,sovražnik", padro Augustino, katerega je danes hotel temeljito naufiiti ,,kozjih molitvic." O. Avguštin je hitro. ko je zvedel, za kaj se gre, prihitel doli na ulico. Sklenil je, Če je že treba kako zasramovanje pretrpeti od tega neskončno dobrega in vernega ljudstva, da to on vse na-se vzame, da bode samostauu mir obvarovan. Kakor smo videli, je sprevod k bolniku odpihnil vsi ,,revolucijo." Prijazno je prijel sedaj redovnik stropeca lvnistra za roko, katero mu stiska in menca ter ljubeznjivo v njega govori. Bartolomeo pa se niti ne gane in strašno srpo gleda v tla . . . Semtertje le je slišati izbruh njegove jeze: Ali Materi božji pustite njeno čast . . . I Jn zopet vdari mojster kropko z nogo ob tla: Ce vi sami to verujete, zakaj pa potem zoper nastopate in govorite? Ali je to pošteno, ljudi tako za nos voditi? Vnovič trudi se dobri padro trdoglavnežu dokazati, da nauk o brezmadežnem spočetju je sicer stara verska resni,ca, ali kot dogma še ni razglašena, ter da se ravno za to tako pogostoma in na tak na6in razpravlja o tem predmetu, da bi bil Rim vendar enkrat primoran, razglasiti to resnico kot dogma! Ali sedaj še le je padro Augustino slabo naletel. Bartolomeo začne celo že zopet vihteti svoj kratki me6, dela pest in rohni: In zakaj Rim vendar enkrat tega ne slori? Slednjič sta se vendar pobotala ,,nasprotnika", mirno prijateljsko si podasta roke v slovo. E)olgo časa pofiiva tenka koščena desnica meniha v grčavi orjaški pesti, ki je vajena lomiti trdo železo. Ave Maria purisfeima! Ave, sin pecados concebida! prihajalo je sledn.jič in prepričevalno iz ust obeh, meniha in mečarja. Molče odkorakal je v gosti temi mojster Bartolomeb. Konfian je boj, katerega si je podstopil izbojevati za Njeno Cast! Ali naj ga imenujemo zmagovalca? Ali premaganega? Težko razsoditi! Izrecno pristavlia Se Bartolomejev životopisec, da se je mojster od tistesa usodepolnega vefiera odvadil vsemu svojemu pridušovanju — por dios! — in vsemu preklinianjn — Knrambn! Zares, kaj boljSega ni mogel storiti za Njeno čast!