DOM IN SVET
LETNIK 40
V LJUBLJANI, 15. MAJA 1927
ŠTEVILKA 4
Vreewyk,  skupina malih hišic  od  ceste
Tam za goro
Matija Malešič
6.
Tam sin; mlaka strjene krvi pod njim in okoli njega; ves rumen in siv je v obraz. Kakor je izdihnil in kjer je izdihnil, tako so ga pustili in nas čakali.
Njegova mati kleči pred menoj in dviga roke ko v molitvi. »Ne, rezali ga ne boste! . .. Ne smete ga! . . . Usmilite se me . . . uslišite me ...«
Skušenega sodnika bi zmedla njena žalost in prošnja, nikar mene, ki sem prvič na taki žalostni komisiji. Pijejo fantje, sprejo se radi dekleta, ki menda niti ni Bog zna koliko prida, stepejo se, pograbijo polena, potegnejo nože . . . Zdravnika morata raztelesiti mrtvega. Predpisi. . .
Ne bi rad zgrda. Uboga mati se mi smili. Pa moje sočutne besede le razvnemajo njeno bol.
»Če spoštujete mrtve... če verujete v Boga ... ne režite ga . . .«
Mučno mi je in nerodno.
Župan, ki ženo pozna, je nerodnejši ko jaz. Še mile je in glasneje prosi. Zdravnika mi ne pomoreta. Kakor da že težko čakata,
kedaj jima pride truplo pod nož. In da bi zadostila svoji dolžnosti. In pomnoži hi svojo vedo in skušnje. Orožniki me gledajo službeno. Berem jim v očeh: Kar zapovejte, pa jo s silo odvedemo! Predpis je predpis!
Moj pogled zabega od skupine žen tam na cesii, ki se ne upajo blizu. Žena na kolenih je, ko bi odrezal, umolknila. Ozrem se nanjo . . .
Ozrem se nanjo, pa . . . pa ne vem, kaj je z menoj. Ne vem, kaj je zavalovalo po meni. Ne morem* reči, kaj sem začutil ...
Vidim: Gospodična, tista gospodična v črni obleki se sklanja k obupani materi in ji nekaj prigovarja. Odkod? Saj je padla ko z neba, ko iz tal je vzrasla.
Prestopim korak. Ne mislim na svoje službeno opravilo, ne mislim na mrtveca, ne mislim na ubogo mater. Gospodični hočem nekaj povedati. Pa sam ne vem, kaj in kako. Besede ni iz grla.
Prihite žene iz skupine na cesti in pomore jo gospodični dvigniti obupano ženo. Obkolijo jo, potegnejo jo z mesta in ji prigovarjajo in jo s silo vedejo s seboj.
Pristopijo možje z nosilom in polože nanj mrtvega.
Gledam za ženami, gledam, gledani za gospodično. In jo občudujem. Pa mi je trpko:  Še pogledala me ni.
Zdravnik me povleče za rokav. Moram za njim.
Izurjenosti in znanja zdravnikov ne morem gledati. Ko meni zasliševanja in pozve-dovanja na tej žalostni komisiji, še gladkeje gre njima raztelesenje izpod rok. In kako veščaško ogledujeta srce in pljuča in obisti in možgane . . .
Tudi župan ne more gledati zdravnikov in njunega dela.
Ponudim mu cigareto in ga speljem za mrtvašnico.
Kdo je tista gospodična? Pristavim: »Tista gospodična, ki nam je pomogla iz mučne zadrege.« Nočem vzbuditi suma.
Nada ji je ime!
129