Sapleton d
Kmetijske in rokodělske novice.
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V sredo 17. Grudna. 1845.
List 51.
Sanja Cesarja Friderika IV. v letu 1459 ali osnovanje Ljubljanske škofije ?
Zvončke sliši Car zvenčati,
Hoče past' na tla gorèč,
Hoče serce v dar podati, —
Sanje, oj! bežé tu preč.
Premagavsko je ukanje ,
Kér se vrata kar odpró,
In orožja ropotanje;
Semkej pertekóč berznó
Grada poglavár vesel oznáni:
„Že sovražniki so v beg odgnani."
„Knezi, k' so zvesti še bili,
So, ker je divjal vihar,
Nad sovražnika planili;
Tak rešenje nam je v dar."
Car besedo to cutiti
Se ozrè v nebó rekoč:
„Slab Gospod! sim prehvaliti
Tvoje roke cudno moč;
Pa kar v sanji se mi je kazalo,
To, obljubim, spolnjeno bo kmalo.“
Spolnil je letó Gospodu
Fridrik svitli Car tedaj;
Na Ljubljance nizkim produ,
Je škofijska cerkev zdaj.
Kot življenje, tako sanje.
V svet, ki še le biti zna,
Nese duha dozdevanje,
Kjer ne vé, kaj prit' imá.
Gledajóč očí kar ne uméjo
Sanje večkrat čudno razodéjo.
Serce od skerbi zboljêno.
Car v molitvi je zaspal;
Tu kot jutro pomlajeno
Iz noči gre bliš svital.
Bliže mu perkazin pride,
In razširi svet se zdaj,
In s častjó visoko ide
Sveti Nikolaj nakraj
Po Ljubljanci mirno tje šuméči,
De Ljubljansko zemljo on osréči.
Komej stopi on iz čolna,
Skofov zad imá versto ,
Množica pa vérnih polna
Moli krog z pobožnostjo;
Klečijoč krog znamnje svéto,
V kterim je zveličanje,
Noč beží pred lučjo vneto ,
Blagodar na zemljo gre.
Tim, ki upanje je v njih in vera,
Se daróv nebeških vir odpéra.
Na Ljubljance nizkim produ
Se vzdviguje cerkvica,
Zraste v tempelj svet Gospódu,
Petja poln groméčiga,
Ki se v božjo čast izhaja ,
V hvalo božjiga Sinú;
In od orgelj kot iz raja
Slišat' zraven je glasú.
In sveté skrivnosti se godijo ,
Kér častito zvončki zazvenčijo.
*) Prestavljeno iz nemškiga F. Rihtarja, nekdajniga učenika dogodivšine v Ljubljani — izdélano po Valvazorji buk. VIII. in X.
ot življenje, takó sanje.
V svet, ki še le biti zna,
Nese duha dozdevanje,
Kjer ne vé, kaj prit' imá.
Kot bolj histriga očesa
Vid' on svitlo upanje;
Potolažijo ga nebesa,
Mirno sam v se verne se.
Gledajoč oči kar ne uméjo,
Sanje večkrat čudno razodéjo.
Krog pod Celjskim gradam hruje
Divja vojska in proti;
V Taboru pa množ ca čuje
Móž, ki Caru so zvesti.
Vró plohé, bučé vetrovi,
Divja je in strašna noc.
Tu med bliskam, med gromovi
Cesar moli zdihajoč:
De naj zoper vzdvigajene viharje
Milo ga nebeska moc obvarje.
Skoz pozemeljsko življenje
Sega viš' oblást z močjó;
Od ondod je razlocenje
Kaj, kakó na svéti bo.
Gor prot nebu serčno zajde
Pa molitev od zemljé;
Skoz oblake gre in najde,
Kar pobožne so željé.
Ko rešenja ljudstva si želijo
Kralji, ga z molitvijo dobijo.
P. H.
in si takó želodec prehladi in mnoge bolezni
Živino pozimi bolezni obvarovati
naključi. Ni varno na pozno jesen in pozimi živ
(Nadalje.)
2) Od piče in pijače pozimi.
na pašo goniti, pa tudi zgodej pomladi ne. Tra
Tudi pri piči in pijači bo skerbni kmetovavec
na ktero je obilno rôse ali slane padlo, se že sama
pozimi na to pazil, de ne bo živino prehladil.
živina po svojim notrajnim občutku ogiba in jo le
takrat jé, kadar je hudo lačna. Jutrajna rôsa je
Prehladí se pa živina, če jo ob časih, preden sneg
zapade, ali ko je ravno že skopnel, na pašo
škodljivši od večerne, zató, kér je obilniši in bolj
merzla. — Ravno takó škodljiva je tudi premerzla
goni, de ona slabe jesenske in od mraza, slane
ali snega prevzete in zmerznjene ostanjke iše injé, pijača, posebno snežnica in pa ledena voda.
20
Bolezni, ki iz take merzle piče in pijače iz-
virajo, so grizenje, kolika, driska, napenjanje,
prisad na čevih, dostikrat pa tudi prisad v gerlu
in goltancu, de živina požirati ne more, hudo kašlja,
ali de se je clo pljučnica (prisad na pljučih)
prime. Breje kobile po takim napenjanju dostikrat
zveržejo; žebet se pa rad kevžeh in smo-
lika prime. — Varite se tedej kmetje! de vaša ži-
vina nikoli premerzle pijače ne dobí — že clo
pa takrat ne, kadar je vroča ali spotena. Če ji
morate pozimi vodo iz merzlih studencov, vodnja-
kov in korit dajati, nej stoji škàſ z vodo neko-
liko časa v hlevu, de se voda nemalo premlačí.
V nekterih vaseh gonijo živino na vodo in jo na-
pajajo pri studencih ali pri bližni reki; akoravno
nočemo rečí, de je ta navada sploh škodljiva,
je vunder res, de dostikrat živina od tega zboli,
če je iz pregôrkih soparnih hlevov k stu-
dencu ali reki prišla in se je premerzle vode na-
pila. Počasama kašljati začne, in brez de bi kmet
vedil kdaj in od kod— je živino pljučna jetika
napadla, ktero si je iz merzliga studenca napila.
Oj! de bi se kmetovavcam enkrat očí odperle, in
de bi spoznali, de majčkini vzroki večkrat
ponovljeni zamorejo velike bolezni napraviti.
Goveja živina in prešiči dobijo pa tudi veči-
del poparjeno pičo, pomíje i. t. d.; pri ti
piči nej pa kmetovavec nasproti na tó pazi, de
ni prevroča, zakaj gorka piča že sama po sebi
slabí želodec in storí, de živina večkrat neha jesti,
de jo napenja i. t. d.; bolj pa ko je živina pregôrke
piče navajena, ložeji ji potem merzla pijača škodje.
Spridena klaja kakoršna si bodi je živini
škodljiva; zató nej kmetovavec tudi vedno na to
gleda, de se taka živini pozimi ne poklada. Kér
sim od živinske kerme ali piče natanjko govoril v
„bukvah za kmeta," ktere si zdej vsaki kme-
tovavec lahko za eno petico kupi, *) ne bom
od tega tukej nadalje govoril, in samó dveh rečí
še opomnim, pervič: naj se živini, ki le samo suho
klajo dobiva, kakor konjem in ovcam, pozimi več-
krat na dan pijače ponudi, de ji suha kerma pre-
več trebuha ne zabaše in mnogih bolezin ne naključi;
kar se tolikanj raji primeri, kolikanj bolj živina
pozimi brez dela v hlevu stojí; — drugič: živini
Bukve za kmeta, kako se ima pri kupeva-
nju, plemenjenju, reji in opravljanju konj
(in pa tudi druge živine) sploh obnašati,
de jih bolezen obvarje i. t. d. pervi del, s po-
dobšino za spoznanje starosti iz zob — ki so po-
prej 30 krajcarjev veljale, veljajo odsihmal le 15
krajcarjev. To se je pa takóle zgodílo: C. k. kme-
tijska družba, skerbna za prid kmetovavcov, je ku-
pila celo zalogo teh bukev, ktere so bukvarji po
30 in 36 krajcarjev prodajali, in jih je v ceni zató
takó ponižala, de si jih bo mogel sedej vsak kmet
lahko omisliti, kterimu so zlo zlo potrebne. Ime-
novana slavna družba je s tem zopet očitno poka-
zala, kako zlo ji je prid kmetov pri sercu. Dobíjo
se v pisarnici c. k. kmetijske družbe, ali pa v
tiskarnici gosp. J. Blaznika. — Kér bo pa c. k.
kmetijska družba natis tudi drugiga dela teh bu-
kev prevzela, v kterim bodo posamezne živin-
ske bolezni razlagane, ne more natis drugiga
dela poprej na svitlo priti, dokler ne bo pervi
del večidel poprodan. Nej tedej kmetje in vsi slo-
venski posestniki živine nikar dalje ne odlašajo, teh
bukev, polnih koristnih podukov, kupiti si.
Pisatel.
*)
pozimi kaj dobro tekne, če se ji kake dvakrat v tedni
ena pest domače solí na pičo verže. V deževním
vremenu pràv dobro tisti kmetovavec za zdravje
svoje živine skerbi, ki ji včasi pest solí z ravno
toliko štupe od brinovih jagod na zobanje da.
Žebeta se morajo pervo zimo posebno do-
bro rediti, de ne oslabijo; perva zima dosti-
krat popači konja za zmirej.
Kej dobra piča za krave pozimi je zmes iz
rezance, otrobi in posoljenih lanenih preš
ali pa s posoljeno moko divjiga kostanja.
(Dalje sledi.)
Marnja.
Na dveh sosednih njivah ste bile rèž in pše-
nica ena zraven druge vsejane. Dokler ste rastle,
ste v lepi zastopnosti in sosedni prijaznosti skupej
živele. Ko ste pa dorastle, je jela rèž prevzetno
na pšenico pogledovati, in jo skoro vsakdan pra-
šati, ako je že dorastla. — Ko se je pšenici zado-
sti zdelo, ji reče eniga dne: „Kar tebe čez mene
„povzdiguje, je le slama; sad moj pak je boljši
„kakor tvoj; če meni ne verjameš, prašaj gospo-
„darja.“ Ravno tisti dan je gospodár z mlinarjem
vred memo teh njiv šel. Ko pšenico zagleda, reče
mlinarju: „Danes teden bo velik praznik: torej mi
„boš mogel mernik pšenice zmleti: to vém, de se
„tisti dan rèženiga kruha nobeden ne dotakne." Ko
je rèž to slišala, je odslej za zmirej omolknila.
Vi, ki se veliko trudite, pa malo imenitniga
storite; vi, ki se z veliko domačijo hvalite, pa z
njo obračati ne znate; vi ki lepe nograde obdelu-
jete, pa cviček prodajate; vi, ki široke in dolge
travnike imate, pa čmeriko kosite — pridite sèm,
in prevdarite resničen odgovor, ki ga je pšenica
rèži dala.
Dopis iz Dolenskiga.
(Konec.)
Klaje je létos toliko, de je že davnej ni bilo to-
liko. Senó in otava se je pràv dobro obneslo, slame
je na kupe. Le tisti, ki imajo zlo močirne ali pa okoli
vodá ležéče travnike, so létos malo sená dobili. Premo-
čirni travniki niso kaj veliko sená dali, travnike ob vôdah
je pa povodenj poškodovala, senó in otavo oblatila, ter
živini škodljivo storila. Kmetje pravijo, de po blatnati
mervi rado živino kolje. Detelja se je obá pota silno
dobro skazala. Nemško dételjo so sploh po pétkrat ko-
sili, sternišnica je prav velika zrastla, ter veliko srove
klaje dala. — Ozmina je bila vsa v lepim vremenu vsjana,
ter je pràv lépa.
Neizrečeno veliko veselje je po Dolenskim storil
oglas, de bojo kmetije vnovič cenovali. Lépi dokaz milosti
in pravičnosti Njih c. k. Veličanstva do vsih svojih pod-
ložnih je ta milostljivi ukaz. Hvala njemu, ki ga je dal,
in tistim, ki so njega vzrok! —
Želézna césta je že to léto Dolencam nekoliko do-
bička dala, de so bolje vino, žito in druge rečí prodali,
pa tudi delavci marsikteri krajcar zaslužili. Drugo leto
si Dolenci od železne céste še veči dobičke obétajo. Tudi
so merjevci že nekaj pregledovali, kakó bi se dala Do-
lenska stran z novo vélko césto, ktera ima čez goré
med Šentjanžem in Radečami peljati, z želézno césto
zvézati. —
Dvé novici še moram povédati, ki sté se na Do-
lénskim letošnje léto zgodile. Perva je vesela, druga
pa žalostna. — Gospod néke grajšine na Dolénskim je
2000 hrastov za 20000 gold. prodal. Glejte kmetje, ko-
liko je lép hrastov boršt vréden! Naj pomislijo tisti, ki
203
so svoje dni že veliko tavžent hrastičev za strojarsko
lubje omajili, koliko bi vtegnili ti hrastiči enkrat veljati,
ko bi jih bili pustili rasti. Razumni gospodarji hrastiče
še clo sadijo. S Studenca proti Savi gredé vidiš cel
hribic s hrastiči nasajen. Tudi na Gorenskim vém za
pràv bogatiga kmeta, ki spomladi hrastiče presaja, drugi
se mu pa smejajo. Ti mende še ne véjo koliko je lép
hrastov gojzd vréden. —
Ni še dolgo, kar se je v Mokronožki komisii pràv
žalostna zgodba perpetila, namreč: nékimu kmetu zbolí
vòl na vrančnim prisadu. Zdravila so, to se vé,
bolj iskali kakor, ko bi bil človek zbolel, pa nič niso
pomagale. Kér so vidili, de ne kaže, de bi se ozdravil,
ga zabodejo. Lepiga mesá se jim je škoda zdélo zavré-
či, néki kmét — mojster skaza v živinskim zdravilstvu
— kteriga so za svet prašali, jim ni vedil rasložno
dokazati, de bi bilo mesó škodljivo. Sosédje so ga tedej
jédli. Kmalo jih je jélo strašno v želodcu peči, potlej
jih je driska naverla, in trije so v strašnih bolečinah
umerli. Kér je ta bolézen, kakor slišimo, létos že več
volov pomorila, bi bilo dobro, ko bi kdo *) nauk dal,
kako se ta bolézen spozná in odverne, morebiti bi se
takó zamogel marsikteri kmet nesreče obvarvati, kakor
se je po nauku, ki ste ga Tuhincam dali, tudi na Do-
L.
lenskim že marsikteri prešič ozdravil.
in več drugiga skazal, smo tudi v šolo pogledali, in
od tod sva jih s gospodam kaplanam do velke ceste
spremila.
Po poti gredé, sim jim vnovič našo šolo perporo-
čil. Dali so mi obilni dar za uboge, in so rekli: Le
naj mi še zavolj šole v Terst pišejo, in naj me
opomnijo: bom pa še kaj dal.
Kér sim po njih besedah storil, so mi dobrotljivi
gospod Prešern 12. dan Kimovca letas poslali 300
tolarjev ali 600 goldinarjev v srebru za Brezniško
šolo s perporočenjem, poslani denar na kako kmetijsko
domačijo z dobro vterjenimi pismi posoditi; vsakoletne
obresti od tega denarja bo pa šomašter k pervimu vsta-
novljenju svojiga gotoviga plačila prejemal.
Zahvala gré, in vedno pojde iz serc staršev in
otročičev dobrotljivimu gospodu Jurju Prešernu, vel-
kimu kupcu v Terstu. Bog naj Jim v nebesih obilno
poverne , kar so dobriga storili Brezniški fari! —
Tole tebi z veseljem oznanim *), moj ljubi Janez,
in iskreni šolski prijatel! Bog Te obvari, in jez s po-
čašenjem ostanem
tvoj pervi učenik in serčni prijatel
Gašper Šoklič,
fajmošter na Breznici.
Lepo darilo za Brezniško šolo na
Gorenskim.
Ljubi moj Janez! Naj se tudi jez, kér radi od šol
kej slišite, s svojo Brezniško šolo vašim Novicam
perdružim. Mi na Breznici imamo obilno 12 let farno
šolo od leta do leta po 35 do 45 učenčikov; moji far-
mani dajejo učeniku (šomaštru), ki tudi v cerkvi orgla,
vsako leto vnovič poterjeno radovoljno biro mnogiga žita
in druge prikuhe obilno 50 gold. vrednosti, nekoliko
derv in lepo stanovanje v šoli. Stariši mu dajejo me-
sečno plačo po 10 krajcarjev.
To pa je pičli živež šomaštru, akoravno zraven
tega še vedno kake dariče dobiva. K veči pomoči naše
šole nam je Bog velikiga dobrotnika naklonil.
Lanjsko leto sim se obernil s prošnjo na gospoda
Jurja Prešerna, velikiga kupca v Terstu in naše
fare rojaka, pa s toliko večim zaupanjem, kér so mi
moji farmani z veliko hvaležnostjo perpovedvali, de ko
so Brezniški farovž zidali v letu 1819, so ta gospod
sèm prišli delo ogledat. Oni so svetvali že vstavljen
vežni prag 3 čevlje od ravne zemlje, in s tem vse po-
slopje vred vzdigniti, pred durmi pa zložni griček na-
suti. „To storivšim vam — so rekli — bom dal 500
goldinarjev k pomoči vašiga zidanja.“ V zlatnini
so koj svojo obljubo spolnili.
Od te pripovesti vnet sim pisal dobrotljivimu go-
spodu Prešernu lanjsko leto kmalo po Božiču v Terst
in sim jih prosil, se naše šole milo spomniti. Lanjsko
poletje so oni še z enim gospodam od dalje pridši
svojo rojstno faro popred Rodne, zdaj Breznico,
zopet obiskali; obiskali so pa tudi mene.
V našim daljnim pogovoru so jeli praviti: kakó so
nekdaj iz očetove hiše iz Zabreznice k duhovnimu
gospodu na Rodne v šolo hodili, in de je ta, perva
stopnja k njih sreči bila. Po tem ko sim jim cerkev,
*) Popolno podučenje, kakó vrančni prisad spoznavati, ga
odvirovati, ozdravljati, in z bolno in cerknjeno
živino ravnati, smo že dali v Novicah v 3. listu léta 1843
pod nadpisam: „kterih živinskih kug se je poleti
nar bolj bati." Tudi c. k. vladarstvo je enako podučenje
(Viehbeschau-Ordnung) razglasilo v letu 1839. Škoda za sto
in sto danih dobrih svetov in podukov, če se kmetje zanje
ne pečajo. Komur ni svetovati, temu ni pomagati!
Vredništvo.
Somenj o sv. Ošpeti v Ljubljani in cena
latašnjih deželnih pridelkov.
Sveta Ošpeta se kramarjem ni kej obnesla. —
Goveje živine so manj pripeljali, ko zadnji somenj, nar
vikši cena par volov je bila 155 gold. Iz hrovaškiga
so kakih 400 prešicev pripeljali. — Konj nikoli ne
manjka po razni ceni. —
Cena medú je 18 do 19 gold. cent; večidel je že
pokupljen in iz dežele izpeljan, zató kér je pridelk le-
tašnjiga pràv dobriga medú le srednje mere bil. —
Voska so le malo vkup pripeljali, cena je bila 86 do 88
gold. — Zaloge semena štajarske detelje so majhne,
kér je letašnji pridelk komej sredenj imenovati; cena je
21 do 22 gold. Cent semena mačjiga repa (Timothäus
Gras) velja 45 gold., pahovke (französisches Raygras)
pa 30 gold. pri gosp. Dr. Orlu, ki teh semen nar več
prideluje. — Češplje so v kupu poskočile, veljajo 5
gold. in pol do 6 gold. cent. Na Krajnskim je bilo letas
malo češpelj, pa so bile posebno dobre. — Barantija z
ježicami je majhna; so jih tudi malo ponujali; cena
je 6 do 7 gold. — Za laneno seme ni skorej nobeden
prašal; vagan veljá 4 gold. in pol do 4 gold. in 40 kr.
— Zaloge lima so majhne, sej se ga tudi malo prodá
po 19 do 22 gold. — Kuhaniga pepéla (potaše) so
nekaj skup navozili, pa skorej nobeden ni zanj pobaral;
cena je 11 gold. in pol do 12 gold. — Cent ogeršični-
ga olja v fabriki gosp. Terpinca in njegovih tovaršev,
veljá 21 gold. in pol. — Žitni kup domačiga žita
oznanujejo Novice vsaki teden posebej. V Banatu in
Sisku je žitna cena nemalo odjenjala, zató je pa po
zimi vožnja težeji in dražeji; kér je v Ljubljani precej
)Z neizrečeno velikim veseljem sim Njih pričijoči dopis spre-
jel, moj ljubi in nepozabljivi pervi učenik! Brali ga bodo
z veseljem pa tudi vsi rodoljubi prijatli po celim Slovenskim
in hvalo in zahvalo dali verlimu gospodu Prešernu, do-
brotljivimu podporniku deželskiga šolstva. V resnici — go-
spod Prešern niso samó imeniten kupec, oní so se tudi
imenitniga šolskiga dobrotnika skazali; 600 goldinarjev
na enkrat ni kaka karbodi reč! Bog Jih še dolgo dolgo
ohrani v izgled drugim, ki so tudi bogati, ki pa le denarje
na kůp spravljajo, de jih bodo enkrat veselim dedičem
(jerbam) zapustili, ki še Očenaša ne bodo za nje molili. —
Pa tudi Njih lepo prizadevanje, častitljivi gospod fajmošter!
za prid deželskih šol in za podučenje mladosti zasluži serčno
zahvalo vsaciga Slovenca, ki svojo domovino ljubi.
Vrednik.
D0A
žita v hramih (magazinih), se zamore zatega voljo tu-
kej skorej bolj po ceni kupiti, ko v Banatu in Sisku.—
Korún je po 33 kr. mernik; predivo pražnje po 17 kr.,
ohlaněje po 13 kr., hodnik pa po 9 kr. funt. — Ce
premerimo letašnjo ceno deželnih pridelkov z lanjsko,
se kaže smoh viši od lanjske.
Domačinstvo.
(Žlahta slavniga Krajnca barona Jurja
Végata). V Moravčah smo 6. dan tega mesca poko-
pali Joža Peterka, po domače Janeša, kmeta iz Za-
gorice v 67 letu njegove starosti in ujea slavniga Jurja
Végata, nekdajniga c. k. glavniga vojšaka, viteza vi-
sociga vojniškiga reda Marije Terezije, učeniga pisatelja
brojnih in vojniških vednost i. t. d. Kér baron Véga no-
beniga brata ni imel, pa tudi otrok ne, je rajnki Jože
Peterka zató toliko imeniten, kér je baron Végatove,
sestre Mice sin bil, ki je barona in svojo teto Apolo-
njo enkrat na Dunaju obiskal in od ondot skrinico, ktero
je Juri Véga, še učenic v Ljubljani imel, sabo pri-
nesel in hranil. Jožetov pokop je tudi med kmeti opo-
min na rajnciga veljavniga barona obudil, ki je od kme-
tiških staršev rojen takó visoko stopnjo častí dosegel.
K. R. Hueber.
stopada perpetila. 50 let je preteklo, kar Jakob in
Marija Vidic v zakonskim stanu pràv lepó živita, za-
torej so gospodje fužinarji sklenili, nju drugo poroko z
veliko častjo obhajati. Velika množica ljudí je spremila
ženina in nevesto h velki maši v cerkev, ktero so čast.
gosp. fajmošter peli; po maši je bila poroka, po ti pa
darína (ofer) za vnovič poročena pobožna zakonca. Po
vsih teh opravilih je bila o poldne vesela svatba, ktero
so zgorej imenovani gospodje ſužinarji napravili.
Kr . . . . . n.
(Nov železen most) to je: most na železnih
verigah viseč, so v Gradcu 25. Listopada z ve-
liko častjo vpričo presvitliga Nadvojvoda Joana in de-
želskiga poglavarja grofa Vikenburškiga za občinsko
rabo odperli. Ta novi most stojí na tistim mestu, kjer
je poprej zidan in pokrit most stal, kteriga je v letu
1827 povodenj pokončala. Dolg je 202, širok pa 44
čevljev in zamore 30000 centov teže deržati. 19. in 20.
Listopada so ga za poskušnjo z 4000 centi obložili in
nič se ni premaknilo. Glasovitni Teržaški zidarski
mojster Balant Vallé ga je za 148400 gold. naredil.
Zahvala.
Kakor so poprej častiti gospod J. Caſ, kaplan v
Fravheimu na Štajarskim, takó so nam tudi unidan
častitljivi gospod J. Dolenc tehant v Stari Loki in
namestnik c. k. kmetijske družbe v Loški komisii, veliko
množico lepó ohranjenih zeliš s slovenskimi, latinski-
mi in nemškimi imeni poslali, za ktero se nevtrudljivima
gospodama odborstvo kmetijske družbe serčno zahvali.
Vredništvo.
Zahvala in odgovor na vprašanje.
Častitljivi gosp. kaplan J. Drobnič so Ljubljan-
skimu muzeumu dve okamnjene živinské kostí
in pa dva luštrenka (Muschel) poslali, kteri so na
severni strani tik Save stoječiga, po priliki 400 sežnjev
visociga hriba pri podružnici sv. Štefana v fari sv.
Jakoba v Doli na Štajarskim najdeni bili. Prosili
so gosp. kaplan, de bi se Jim po Novicah na znanje
dalo, kaj de sta imenovana dva okamenika? Varh Ljub-
ljanskiga muzeuma, gosp. Freyer so na to vprašanje
naslednji odgovor dali:
„Poslane dve kostí ste 4 palce dolga in ravno toliko
široka, 3 palce pa visoka členka iz repa (Schweiſwir-
belbeine) neke grozno velike neznane živine, kakoršne
so pred občinsko povodnjo na svetu bile, ka-
koršnih pa zdej več ni. Ta dva členka sta že po-
polnama okamnjena, kar od njih grozno velike sta-
rosti pričuje in željenje obuda, de bi na imenovanim
mestu naprej kopali in iskali; morebiti bi se zamogle
vse kostí te imenitne živali dobiti. Ljubljanski muzeum,
ki s posebnim veseljem take stare ostanjke predpovo-
denjskih žival nabira, bi prijatlam natoroznanstva za
tako darilo veliko hvalo vedil. Pràv lepó se pa častiti-
mu gosp. Drobniču za imenovane okamenike zahvalimo,
ktere so že narodnimu mezeumu po vrednosti vverstene".
H. Freyer.
Družtva zoper terpinčenje žival.
Omikani ljudje našiga stoletja so jeli zmirej bolj
spoznavati, de ni samó greh, živali terpinčiti (martrati)
temuč de se vlastnikam živine tudi gotova škoda godí,
če se ona nezmerno terpinči. Kér pa sirovi in neotesani
ljudje tega ne spoznajo, so se ljudomili možje v družtva
sklenili, kterih poseben namen je občno podučenje v
ti reči. Razun druziga prizadevanja dajajo imenovane
družtva podučivne bukvice na svitlo, ktere serca mečijo
in mlade in odrašene ljudí lepiga zaderžanja proti živini
vadijo. Pred vsimi drugimi družtvi gré Monakovimu
na Nemškim nar veči čast in hvala. Vikši c. k. dvorna
gosposka je tudi v Gorici enako družtvo dovolila, in
kakor se že očitno zdej kaže, bo ta družba vredna hči
svoje matere na Monakovim. Slišali smo, de imá že
čez 400 udov, ki po 20 ali 30 krajcarjev na leto pla-
čajo in s temi majhnimi doneski velki namen verlo
podpirajo. Dosihmal je že v treh jezikih bukvice na svitlo
dala, ktere so danes v slovenskim jeziku Novicam
pridjane. Vse druge spiske, ki bodo v prihodnjim
letu natisnjeni in od nje na svitlo dani, bomo
tudi mi Novicam prihodnjič perložili. De bi pač
lepó prizadevanje imenovaniga družtva povsod verlih pri-
Vredništvo.
jatlov in podpornikov našlo!
Današnjimu listu so perdjane zgorej imenovane
bukvice zoper mučenje žival in pa perložen
list Nr. 17.
V Ljubljani
V Krajnju
Zitni kup.
10. Grudna.
9. Grudna
gold. kr.
gold. kr.
mernik Pšenice domače... .
banaske...
»
Tursice.....
..
»
»
Soršice ... . .. . .
Reži ....... ..
Ječmena . . .
Prosa . . . .
Ajde .. . .
Ovsa . .. . . . . . . . . . . .
. .
2
1
54
15
18
34
15
5
1
45
43
17
3
51
1 »
Urno, kaj je noviga?
V 49. listu Novic ste popisali veselo obhajanje
druge poroke v Kamnigorici. Ravno taka veselíca
se je tudi nam v Kropi en dan pozneje, to je 26. Li-
Cena prešičev v Krajnju — ložejih po
5 krajc. funt; čez 2 centa pa po 6 krajc.; — sla-
nina (špeh) v bohih po 16 gold. in pol, brez
kože po 17 gold. in 20 krajc. cent.
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.