Štiri slovenske pesnice
Petra Korsic
Q
o
Moje dlani
Druga dlan
Ko vidim roko, ki objema neko glavo, dlan, ki stiska neki obraz, ustnice, pritisnjene na neko lice, in oči, ki ob tem
mižijo, se vprašam le, čigavo notranjost zakrivajo okna veke, če v nekom prepoznam sebe.
530	Sodobnost 2014
Petra Koršič: Moje dlani
Prstanca
Dva, ki se bojita, dva, ki ne zaspita, ne zaspita niti po tem, ko se ljubita.
Dva, ki se borita, dva, prestra{ena, ki se vle~eta skupaj, ko sta skupaj.
Sodobnost 2014
537
Petra Koršič: Moje dlani
Tvoja dlan
Naj se ta no~ nikdar ne kon~a. Manjka samo odvijanje embalaže kot zagotovilo, da nekaj
je notri. Z desno dlanjo se dotikam levega ramena, poskušam, ugibam, da bi ob~utila, kako je, ko je dotik tvoj.
532
Sodobnost 2014
Petra Koršič: Moje dlani
Dlani na ušesih
Visokoleteče besede strmoglavljajo. Prazne se spuščajo k tlom. Druga za drugo počijo, ko se jih dotakne nevidna bucika. A pok se sliši. Tudi lisice ga slišijo, ko se pririvajo v krdelu. Sliši se predirno.
Vse moje ptice zaprhutajo s krili.
Sodobnost 2014
537
Petra Koršič: Moje dlani
Prstanec
Z leve doni tišina, z desne udarja praznina, v sredi se nalomita, na balkonu
cvetijo marjetice, tako bele, v kotu je kaktus pognal rdeč cvet, prvič,
ogledalo v kopalnici je polno sledi, že dolgo ni nihče zbrisal sledi vode
in drugih tekočin, mastni madeži odtisov dlani, prstnih blazinic, pečat
tudi na modri ovojnici, tišina in praznina se zlijeta.
532
Sodobnost 2014
Petra Koršič: Moje dlani
Mezinec
Prodaj svojo zlagano podobo, prodaj jo, pokloni jo klošarju, klovnu v cirkusu,
zaveži si jo okoli vratu in blejaj naokoli, blejaj, dolgo in vztrajno, ali pa jo poljubi, skloni se
do zemlje in jo sprejmi, njo otožno, položi jo v skrinjico in zakoplji na vrt, ko začutiš, stopi
do nje in jo zalij, naj raste in cveti sončnica, lobodika, hmelj, vrtnica, naj raste, kar mora, iz mezinca.
Sodobnost 2014
537
Petra Koršič: Moje dlani
Sklenjene dlani
Nase želje so se stekle v
krog. A kolo se ni zavrtelo,
sonce se ni obrnilo. Odjeknil
je strel - en je ostal, kjer je
bil, kar si je vzel, kar so mu
dali - in nas je izstrelilo
skozi dolgi koridor,
vsakega na drugo
stran
svoje
želje.
532
Sodobnost 2014
Petra Koršič: Moje dlani
Sedem prstov
Ko sem se dala sedmemu, ko me je ta vzel, me je razdevičil. Vsa bela postelja rdeča. In vso noč sva ribala, koščke organov sestavljala skupaj. Tako malo je treba in tako dolgo prečakati. Da se rodi otrok.
Sodobnost 2014
537
Petra Koršič: Moje dlani
Dlan v dlani
Če ni pristno, naj odmre danes. Če je premica, naj se danes omeji v daljico ali pa sklene v krožnico
in teče, teče svoj krog. Noč naj rodi jutro, ko ptič preleti okno in zaprhuta, ko se najina koraka
v plesu zatakneta. Če ni veter, ki se zaziba v boke, naj bo tornado in poleže telesi in razpiha zadnjo
zvezdo, ki sveti na pogorišče.
532
Sodobnost 2014