Dopoldne s Tinetom Dežmanom
Poti življenja so zanimive
S predsednikom sveta šentviške krajevne skupnosti Tinetom Oežmanom sva se sestala hladnega, kislega dopoldneva v prostorih krajevne skupnosti. Sedela sva si nasproti kot tujca, med nama je bila travnato zelena površina delovne mize. Beseda je stekla in dano mi je bilo spoznati zanimivega človeka:
»Rodil sern se v OtQčah, kraju v občini Ra-dovljica. Seden ¦ otrok je bilo v družini, oče že-lezničar, mati gospodinja. Vsi skupaj z drobno kravico in zaplato zemlje.«
Poznam Otoče, nekoliko romantično vasico v skopi gorenjski dolini. 1920 je torej tam v svet pokukal Tinče. Šola v Dobravi pri Kropi. Nekaj let je tarnkaj Tinetu Dežmanu učenosti razla-gal tudi Stane Žagar:
»Če danes razmišljam o Žagarju, seveda marsikaj ugotavljam. Rad nasjeimel, pobaline, uvajal nas je v življenje. Učil nasjetudi pošoli, imeli smo drevesnico, vrt. Spominjam se, da so se tam okoli neprestano vrteli žandarji in z župnikom se ni preveč razumel.«
Mladega fanta je želja po znanju kasneje vodila v kranjsko gimnazijo. Ni šlo, denarja je zmanjkalo in po treh letih je bilo šolanja konec:
»Spoštovati sem moral materino željo: za mesarja boš šel na Jesenice. Jaz pa mesar... Imel sem srečo, dobil sem za tisti čas dobrega mojstra.«
Seveda pa mojster ni bil drugačen od drugih po takratnih delovnih navadah in običajih. Mladi Tine je vstajal ob štirih in prenekaterikrat svoj delovni dan zaključil pozno zvečer. Papot med klavnico in mesarijo. Kolo in tele na plečih. Zju-traj v mesariji prodaja, po četrti popoldne izde-lovanje klobas:
»Deset dinarjev mi je mojster v prvem letu mesečno stisnil v roke...«
1941... Jesenice na veliki petek. Italijani, potem Nemci. Tine Dežman je videi naše vo-jake, ki so se umikali s solzami in besom v očeh. Tesnobne občutke so Ijudje takrat skrili v zadnje kotičke srca:            .
»Nisi vedel, kaj bo jutri. Kmalu sem se po-vezal in precej mesa je odšlo po organizirani poti.«
1943, mobilizacija v nemško vojsko. Polj-ska, Rusija. NekjenavelikifrontipredKijevom.
Med jurišem Rusov se je Tine Dežman potuh-nil v visoko travo. Podobno je ravnal tudi prija-telj iz Tržiča. Potem sta se splazila do rde-čearmejcev. Predala sta se mlademu podofi-cirju. Odvedli so ju v bližnji štab. Slovenca. Nista sovražnika. Zelela sta v I. jugoslovansko brigado:
»Najprej so naju vprašali, ali veva, kdo so Tito in partizani. Seveda sva vedela...«
V tisti brigadi je bilo veliko Slovencev. Tineta Dežmana so razporedili na mesto radrotelef-grafista in avgusta 1944 so vojsko najprej pre-peljali v Italijo, od tam pa na Vis:
»Bil sem v šoli za zvezo pri vrhovnem štabu za NOV in POJ> Kasneje so me dodelili II. udarnemu črnogorskemu korpusu.«
Konec vojne je Tine Dežman dočakal v Za-grebu in ostal vojak. 1969 se je upokojil kot podpolkovnik. Od takrat, pravzaprav že od 1954, živi v Šentvidu. Gradil je domovino kot borec, poklicni vojak in funkcionar krajevne skupnosti. Kaj bi dejal o tem zadhjem?
»Menim, da smo bili v krajevni skupnosti med leti 1970 in 1978 zelo aktivni in tudi uspešni. Marsikaj smo v Šentvidu razrešili, iz-peljali. Nasploh je tako, kadar se Ijudje, krajani ukvarjajo s stvarniml zadevami, ni nikpli bo-jazni za sklepčnost, udeležbo. Apatija in ~spremljajoče se pojavlja, kadar zadeve niso oprijemljive. Prav SZDL, ki združuje različne interese, je tista sila, ki spreminja in gradi. Še večjo veljavo bo morala dobiti. Glejte, naša KS je zdajle pravo gradbišče in Ijudi zanimajo zemljiški problemi, bodoča oskrba v kmalu številčno povečani krajevni skupnosti.«
Posebno veselje pa Tinetu Dežmanu po-meni delo z mladino. Predava zaščito in obrambo v gradbeni šoli usmerjenega izobra-ževanja:
»Čeprav je tam opaziti malo slovenskih fan-tov, ki bi se odločali za poklice zidarja, tesarja in podobnega. Opozarjam in svetujem jim poleg drugega Ijubezen do dela in učenja. Ne učijo se za ocene in veselje predavateljev, učijo se zase in za potrebe družbe.«
Potem se je veselil dobrega sodelovanja z delovnimi oi^anizacijami, ki sodijo v šentviško krajevrio skupeost. Iskra, Galant, Tapo in druge, ki imajoposluh tudi za matertalne pro-bleme najrrranjse ozemeljske enote pri nas. Tudi mladih, ki so v vseh delegdcijah krajevne skupnosti, žalosti pa ga bleda aktivnost:
»Premalo je le sedeti na sestankta in poslu-šati...«
Nazadnje mj je smeje se skozi naočnike priznal tudi gobarstvo. Kolikor časa ostaja ob aktivnem družbenopolitičnem delu, je name-njen hoji po zelenem gozdu in iskanju okusnih sadežev. Zdaj, s6 mi zdi, sva bila že znanca. Sloki mož, ki niti v govoru niti v hoji ne more skriti odločnosti in odrezavosti pokiicnega vo-jaka. Pa duha in spretnosti, ki je premagovala težke zaplete, zamotane življenjske poti. In zakaj, Tine Dežman, bi tako ne bilo tudi
danes?                                    Bogomir Šefic
Foto: Marjan Ciglič