Izhaja: 10. in 25. vsakega mesca. Dopisi naj sefrankujejo. Rokopisi se ne vračajo. Velja: za celo leto 1 gold. za pol leta 50 kr. Denar naj se pošilja pod napisom: Izdajatelja „Mira“. Leto V. V Celovei 10. avgusta 1886. Št, 15. Kmečki siimi v Grab-stanji. v. Šterti govornik je bil gosp. Allw. Mačnik, ki je dobro znan po celem Koroškem. Gosp. Mačnik je postal ravnokar najprvi in najbolj goreči prijatelj in odrešenik ubogih kmetov. 0n jim hoče in obljublja pomagati v denarnih in gospodarskih zadevah in vreduje sedaj „Allgemeine Bauernzeitung“. Ni še minulo dveh 'lef, kar je gosp. Mačnik še bil duša in trobentaš'' nemško-liberalne stranke. Ni našel dosti besed , da bi to stranko hvalisal in v zvezde koval. Temu je priča vsaka stran Mačnikovega časnika „Freie - Stimmen“. . Zdaj pa le ihalo poglejmo, kako je nemško-liberalna stranka po očetovsko skrbela za uboge kmete. Nemški časnik „Compass“ 1886, str. 947, je dokazal, da so liberalni ministri državni dolg od 1. 1872 do 1879, to je v 8mih letih, zvišali za 392 milijonov gld. torej vsako leto za 49 milj. gld. Od 1. 1880 je sedanje ministerstvo sprejetih 392 milj. v 6 tih letih spet povišalo na 538 milj., torej za 146 milj. ali vsako leto 24 milj. — Liberalci vsako leto za 49, naši za 24 milj. gld., torej vsako leto za 25 milj. gld. menj. — Dalje so liberalci dovoljevali železnice staviti tako v en den in je državna kasa povzetnikom dobra stala za vsakoletne obresti ali činže. Za te obresti je država plačevala po 15, 20 in še več milijonov gld. vsako leto. Sedanja vlada je nekaj takih železnic prevzela v svoje oskrbovanje, pa vendar mora za stare liberalne grehe železnicam za garantirane obresti vsako leto še sedaj plačevati 10 milj. gld. Liberalci so torej državni denar bogatinom , večidel judom, buljali v aržet, — sedanja vlada pa je stavila dve železnici — predarlberško na Tirolskem in transverzaljno v Galiciji — zraven več manjših za državo in je železnicam garantirano letno podporo na 10 milj. gld. znižala. — Liberalna vlada pa ni le dolgov delala, prodala je tudi državnega blaga in posestva za 54 miljonov gld. , — izpraznila je vse predaljčke državne kaše in pobrala vso gotovino blizo 24 milj. gld. Pa vse to je bilo še premalo: naredila je tako na tihem državno krido, ker je znižala državne obligacije za 16 procent. Zdaj pa vse vkup zrajtajmo: Napravili so liberalci 392 milj. gld. dolga, za kterega plačujemo na leto 16 milj. gld. obresti, — obljubili so lačnim železnicam letne obresti, za ktere še zdaj plačujemo vsako leto 10 milj. gld.; — zapravili so nam letne obresti za državno blago in posestva 54 milj, in obresti od zapufaue gotovine 24 milj., torej vkup obresti od 78 milj. gld., ki le za 3 Va od sto znašajo na leto blizo 3 milj. goldinarjev. — 16 in 10 in 3 toraj vse vkup 2 9 milijonov gld. bi državna kasa vsako leto več imela. Finančni minister bi zamogel pri zem-Ijiščnem davku, ki znaša na leto 37 milijonov, odpustiti 29 milj. gld. Kmetje! to bi bilo veselje! Slovenci! poglejte te številke in spoznajte, kako strašansko so zavozili liberalni vozjači. Ravno te pa je gosp. Mačnik več let povzdigoval v nebesa! Pa to ni še vse ! Kdo je napravil postavo, da so smeli oderuhi tirjati obresti in ljudi dreti, kolikor •jim drago ? — Kdo je naredil postavo, da sme posestnik vse od hiše prodajati kos za kosom, da mu ne ostaja nič kakor podrta hiša? — Kdo je skoval postavo, da je za vsako malenkost treba notarja ali advokata? — Kdo nam je podaril sedanjo šolsko postavo, ki požera toliko denarja? Do leta 1871 je naš deželni zbor za ljudske šole potreboval blizo 12.000 gld. L. 1872 smo dobili novo šolsko postavo in šlo je za ljudske šole 205'443 gld., 1. 1886 pa 353.400 gld. Od 1. 1872 do 1886 znaša šolska priklada 4,166.923 gld.! — Kazni za šolske zamude znašajo v teh letih 25.847 gld. ! — Za zidanje novih šolskih hiš in popravljanje starih se je od 1. 1869 denarjev izdalo 1,360.996 gld. — Še bi zamogli več povedati in s številkami spričati, kako napačno in nesrečno je liberalna stranka ravnala v denarstvenih in gospodarskih zadevah : Kmetje, rokodelci in obrtniki so prišli skorej vsi na boben. in s to stranko je g. Mačnik še pred dvema letoma vozaril skoz strn in drn. Kako se je neki godilo, da je Savelj postal Pavelj ? Res je gosp. Mačnik v svojem obširnem govoru priporočal nekaj pripomočkov, ki bi mogli pomagati kmečkemu stanu. Novega pa vendar ni povedal ničesar; kar je nasvetoval dobrega, to smo mi v „Miru“ in prej v„Karntner Volksblattu in „Karntner Yolksstimme“ že pred 20 leti priporočevali. Gosp. Mačnik se kaže in dela ko velik in resničen kmečk prijatel. Glave, zmožnosti in zgovornosti mu ne menjka. Veselilo nas bode, ako bomo videli in slišali, da ostane mož-beseda. V prihodnjih številkah bomo kazali, kako kmečki stan propada, zakaj da propada in kako se mu more pomagati. Omenjali bomo tudi, kaj da je gosp. Mačnik nasvetoval kmetom v pomoč, -— hvalili bomo, kar je hvale, pa tudi grajali, kar je graje vredno. — Kaj nam poročajo prijatelji naši? iz Celovca. (Stari in novi učitelj slovenskega jezika.) Minulo šolsko leto se je zastran poduka slovenskega jezika na našej učitelj-skej pripravnici nekaj zasukalo na boljše. Nekaj let sem je bilo kaj slabo, — letošnjo zimo pa je prevzel slovenski poduk gosp. Franc Grmič, ki preskušuje sicer ni napravil, pa je zmožen ne samo slovenskega jezika, ampak tudi drugih slovanskih narečij. Posebna pohvala gre mu za to, da je pripravnike tudi učil tistih umetalnih ali tehniških izrazov, kterih potrebujejo pri uku vseh predmetov v ljudskej šoli. Tudi je povdarjal, da je živa potreba, naj se slovenski pripravniki dobro učijo slovenskega jezika, saj le tako morejo pii slovenskih otrocih kaj piida opraviti. Gosp. Grmič je služil več ko 40 let in stopil v pokoj. — Njegovo prazno mesto se še ni razpisalo, — vendar pa slišimo, da je na to mesto poklican g. Karol Prešern. Hodil je ta gospod v Borovsko šolo, kjer je tedaj učil slovenssi rodoljub gosp. Somer. Prišel je potem ves vnet slovenskega duha v Celovško realko, pa ta narodni duh se mu je menda na pripravnici razkadil. Na Koroškem je služil v Šent-Martnu pri Timenci, v Velikovcu iu na Prevaljah , kjer je povsod tudi za slovenske otroke podučni jezik trdo nemški. Bil je tudi učitelj v Mozirji na Štajerskem, kjer mu pa ni dolgo do-padlo. Prišel je potem na mestno šolo v Celovci, kjer je dosedaj učil. Špisal je razupito in povsod obsojeno knjižuro, kako slovenske otroke v ljudskej šoli že v prvem letu učiti nemško. Posnel je svoje misli iz neke knjige, po kterej Prusjači ponemčujejo Poljake. — Priporočal je svojo naučno metodo na učiteljskem zboru v Plibrci in imenoval tiste, ki uiso njegovih misli „Gefuhlspolitiker“. — Spisal je tudi „Abcdnik“, ki šteje 156 strani, med temi 46 strani za slovenski jezik! — Postal je okrajni nadzornik slovenskih ljudskih šol Celovške glavarije in tudi ud c. k. deželnega šolskega soveta za Koroško. Za-naprej bode učil na c. k. vadnici v Celovci, zraven pa podučeval slovenske pripravnike, jih vnemal za matrm slovenski jezik, zraven pa tudi gotovo svaril, da ne postanejo „Gefuhlspolitikarji“ ali clo panslavisti. Postavno preskušnjo narediti, bode takemu slovenskemu učenjaku prava igrača. Menda ne bode potreboval zavoljo preskušuje nobenega odpusta ali ^urlavba41, kakor mu ga je bilo treba, da je stlačil 156 strani debelo, visokoučeno, pre-težavno knjižico: „Slovensko-nemski Abcdnik11. Iz Celovca. („Š koda za ves trud in denar“!) smo pisali v „Miru“ št. 13., ako zastran verskih in narodnih zadev po naših pripravnicah ostane pri starem. Marsikaj se mora spremeniti, da dobimo iz sedanjih pripravnic take učitelje, kakoršnih si mi katoliški Slovenci želimo in potrebujemo. Sedanji naučni minister gosp. Gautsch je na Dunaj poklical enketo ali zbor, ki naj nasvetuje, kaj bi bilo treba prenarediti zastran učiteljskih pripravnic. Izmed inšpektorjev, ki imajo opraviti pri slovenskih šolah, so bili poklicani tri gospodje — Gobane iz Celovca , R o ž e k iz Gradca in Klodič iz Gorice. Enketa je imela 4 seje, v kterih pa, kakor piše „Oesterr. Correspondenz“ v Wùrzburgu — sedanjej našej vladi prijazen časnik — „o pravej prenaredbi, posebno v krščanskem duhu še govora ni bilo“. S prebritko srčno žalostjo gleda konservativna stranka na to dogodbo in dozdeva se nam , da je bila ta enketa le sklicana, „ut aliquid fecisse videatur“ in da bodo pokoj imeli za delj časa“. Potem imenovani časnik vabi in zarotuje konservativno stranko, naj ona to imenitno reč resno in krepko v roke vzeme, naj prvaki in voditelji te stranke skrbijo za potrebne premembe v krščanskem duhu! Iz Celovca. (Pred 100 leti in danes.) V poslednjem „Miru“ smo obžalovali in tožili, da se nam Slovencem postave , ukazi in poduki pošiljajo samo v nemškem jeziku. Tako sta c. k. deželna vlada in deželni odbor pred nekimi tedni razposlala dve postavi in potrebni poduk le v nemškem jeziku. Te postavi poveste, kako naj občine oskrbujejo svoje uboge iu kako postopajo proti žgaujepitji. Povedali smo, da so neki kmetje že sitnosti imeli, preden so od novih postav kaj zvedeli. Izrekli smo srčno pa tudi pravično željo, naj se posebno postave, ki se tikajo prostega kmeta, slovenskim občinam pošiljajo tudi v sloven-skej besedi, akoravno nihče ne prosi za nje. Državni naš zakonik od 1. 1812 govori v § 2, da postava, ki se je pravilno — gehorig — razglasila, veže vsakega. Pravilno razglašena postava se pa menda more in sme imenovati le tista, ki se je razglasila v tistem jeziku, kterega prebivalci govorijo. Ravno ta duh veje po vseh postavah, ki govorijo o tem, kako se morajo razglaševati postave. Naj se bereta cesarska patenta 27. dec. 1852 in 1. januarja 1860, dalje cesarski ukaz 17. febr. 1863. Nek gospod iz Podjunske doline nam je te dni poslal več postav in ukazov, ki so tiskane v nemškem in zraven v slovenskem jeziku. Pristavil je te-le besede: „Glejte ! Rajni cesar Jožef IL, ki ga imamo na sumu, da je hotel celo Avstrijo ponemčiti, pošiljal nam je svoje postave tudi v slovenskem jeziku; ravno tako tudi ne-kedaj gubernija v Gradci in Ljubljani, in kresija Celovška in Beljaška. Berite sami najviši patent cesarja Jožefa II. od dne 8. maja 1784 in čudili se boste, kako lepo po slovenski je pisan. Kar smo Slovenci imeli pred 100 leti, danes nimamo več, akoravno smo se Slovenci zbudili iz narodnega spanja, akoravno je zagotovljena narodnost tudi nam Slovencem in akoravno je sedanje mini-sterstvo obljubilo enake pravice vsem narodom in jezikom. Ali to ni žalostno? Ali Slovenci ne gremo rakovo pot ?“ Tudi mi prašamo : Ali ni čudno, da pred 100 leti tako — kako pa danes?! Iz Celovca. (Laž ni k ali kalin.) V 47. številki od 28. julija nekdo v „Freie Stimmen“ piše ,,Slovenische Lockrufe“ in kvanta, da je P. Einšpieler nekoga, ki je sicer rojen Slovenec in živi „iu geachteter Stellung“, Koroškej deželi dobro hoče, pa noče miru v deželi motiti, poprašal ali bi ne bil volje, ker je on — Einšpieler — že star, vodstvo Koroških Slovencev prevzeti? Ta gospod je pa naravnost spodbil in rekel, da ostane na svojem sedanjem stališču. — P. Einšpieler je odšel 'L dolgim nosom. — Kdor je to mastno raco spustil med svet, je ali lažnik, ki ljudi obrekuje, ali pa je kalin, ki se je komu vsedel na limance. Naj si izbere, ktero ime se mu bolj dopada ! Iz Celovca. (Saksonski turnarji v Gradcu.) Nemšld časniki so vsi na sapo trobili po svetu, da je bilo pri poslednjej turnarskej svečanosti 900 Saksonskih turnarjev. Katoliški časnik „Grazer Volksblatt“ pa trdi, da je med tujimi gosti iz Nemčije bilo le kakih dvajset Saksonskih turnarjev! To se pravi bahati ali „aufschnei-den“, da iz dvajset naštejejo devet sto ljudi! Po tem, kar sem sam slišal in zvedel od Saksonskih turnarjev, rad verujem, kar piše „Grazer Volksblatt.“ 23. julija zvečer sem sedel pri „Sand-wirthu“ na lepem, senčnem vrtu. Trije gospodje in štiri gospe se vsedejo k mojej mizi. Po besedi sem zdajci spoznal, da so Saksonci, ki se vračajo iz veliko-nemške morendo v Gradcu. Prav priljudno so me nagovorili in beseda dà besedo. Govori Graških matadorjev jim niso nič kaj dopadli, prazni so se jim dozdevali vsega patriotizma, polni pa samega izdajstva. Tik mene sedeč mož mi je rekel : „Cudom smo se čudili, da je v Avstriji dovoljeno tako očitno in debelo proti državi in vladi govoriti. Pri nas v Nemčiji ne upa se kdo kaj tacega le „mucksen“, to je črhniti, hitro bi ga policija zgrabila pri habi. Po tem, kar smo v Gradcu doživeli, res ne vemo, kaj Nemci v Avstriji neki hočejo , svobodni so tako , da svobodneji biti ne morejo in da mi v Nemčiji take svobode še nismo imeli in je tudi nikoli doživeli ne bomo. Avstrijski Nemci se tako obnašajo — je pristavil, „dass man sie leicht als Hochverrather an-klagen konnte.“ Tako obsoja naše prenapete Nemce pošten Nemec, trgovec iz Limbacha pri Chemnitzu, ki se je leta 1866 kot Saksonec z A vstrijo vred boril proti Prusiji. Slišal sem iz ust teh poštenih Nemcev še marsikaj, — pa to naj zadostuje, da dokaže, kako da so se naši nemški kričaki pred nemškimi brati iz velike Nemčije sami izdali in spričali, da je vse izmišljija in laž, kar se piše ali vpije o krivicah, ki se Nemcem delajo v Avstriji. Iz Porač pri jezeru. (Varujte se agentov.) „Mir“ je vzadnjej številki povedal, kako je nek agent namazal nekoga v Medborovnicah. Tudi v Sekuljcab, Dholske občine, se je nek kmet hudo opekel. Dva agenta ga dobita v nekej krčmi in mu priporočata razne stroje ali mašine za kmečke potrebe. Dolgo se mož brani rekoč, da ne potrebuje nobenega stroja. Agenta pa le silita v njega in mu obljubita, da more plačevati po obrokih. Med tem se ga je kmetič malo nalezel in v svojej dobrej volji kupi rezanico, podpiše in da besedo. Ko mu se glava malo ohladi in strezni, hitro se začne za ušesmi praskati in klicati, da rezanice ne potrebuje. Dal je pisati na Dunaj, da stroja naj ne pošiljajo, ker ga ne potrebuje in ne prevzeme. Vse nič ni pomagalo; rezanica je prišla in zagrozilo se mu je, da jo mora prevzeti, ako noče še pravde plačevati. Pobasal je rezanico na kolodvoru v Poračah in jo odpeljal domu. V treh mesecih pa mora šteti 68 gld. in nekaj stroškov še po vrhu. Kmetje, bodite pametni in previdni, — in ne kukajte pregloboko v glažek! Iz Šentjurja blizo Celovca. (Nova šola II.) Novo šolsko hišo dobimo, kakor sem unokrat pisal, tik krčme „Kreuzwirth“, blizo velike ceste, blizo vojaškega vežbališča na hajdi, in daleč od farne cerkve. Zakaj da neki se je moral ravno ta kraj izbrati za šolsko hišo? Morebiti da je kak dobrotnik daroval zemljišče in prostor za šolsko hišo? Ne! ravno nasprotno je res. Nek premožen posestnik v Trnjejvesi je ponudil brez vsega plačila lep prostor, ako se šolska hiša stavi na drugem mestu bližej vesi in cerkve. Tudi je predstojnik komende nemškega vitežkega reda v Šentjurji obljubil, da je volje si prizadevati na vso moč, da komenda prepusti potrebnega prostora brezplačno, ako se šolska hiša postavi blizo cerkve in farovža. Pa vse je bilo zastonj. — Morebiti da je pa ta kraj posebno pripraven za šolo ? Polom v bližnjej krčmi, drdranje vozov po velikej cesti, glasni klici vojaških komand, streljanje, bobnanje in trobentanje na bližnjem vojaškem vežbališči — vse to gotovo ne podpira in pospešuje, ampak podira in moti šolski poduk. — Morebiti da imajo otroci posestnikov, ki zidajo šolsko hišo in plačujejo visoke šolske priklade, in gosp. katehet, ki učijo krščanski nauk v šoli, na imenovanem mestu bližej v šolo ? Kavno narobe je ! Otroci večine posestnikov in gosp. katehet imajo veliko dalej v šolo , bližej in ročnej imajo le otroci delalcev in delalk, kterih po hišah ob cesti vse mrgoli, kteri pa za šolske potrebe ne plačujejo beliča. Zakaj se je toraj ravno ta kraj izbral za novo šolsko hišo? Nekterimislijo, da so slovenski kmečki posestniki preboječi, prepouižui in si ne upajo besedice črhniti, ako kak nemšk ali ponemčen ve-likaš le malo zareži. In ravno ti gospodje imajo v občinskem in šolskem odboru prvo besedo in se bojijo, da bi se slovenski otroci v Šentjurji zraven nemškega naučili tudi kaj slovenskega. Šentjurje je še preveč slovensko, — zatorej proč s šolo in hajdi ž njo bližej Celovcu, kjer so šole vse trdo nemške ! Iz Rožeka. (Zahvala.) Pri nesreči, ktera me je zadela dne 11. julija, imam vsaj to tolažbo, da sem spoznal svoje dobre sosede. Požarna straža iz Št. Jakoba je bila koj na mestu; zahvalim se jej prav srčno, pa tudi požarnim stražam iz Vrbe in Domača!, pa domačim gasilcem. Vsi so storili, kar so mogli. Posebno hvalo sem še dolžen č. g. administratorju Bergmanu! Nadalje pa je zahvale vredna tudi Graška zavarovalni c a, ki mi je škodo pošteno izplačala. Ferdinand Peterman, mesar v Kožeci. Opomba vredništva. V zadnjem dopisu iz Kožeka je stalo, da je prišla gasit tudi požarna straža iz Wernberga. To je pa zmota. Bila je ona iz Domač al, ki jo vodi vis. g. grof Orsini-Roseuberg. Iz Apač. (Duhovnika zelo pogrešamo!) Kazveselilo me je, ko sem v „Miru“ bral, da je bilo letos posvečenih lepo število novomešnikov. Zelo bi želeli tudi mi Apačani kterega dobiti. Imamo jako težavne pote v Galicijo ali Šmarjeto, da pridemo k Božjej službi. Naj bi se nas usmilil kak upokojeni duhovnik in k nam prišel; saj pri nas še ni liberalcev, in duhovnike vsi spoštujemo. Iz Borovelj. (Alpenrose; človeške kosti; nesreča.) Slovenski pevci našega nemškega družtva „Alpenrose“ imajo sedaj veliko opraviti : Vsako nedeljo grejo kam drugam v „šterou. Bili so najprej v Grabštanji, potem v Šent-Lenartu pri Sirnici in slednjič pri „Sandwirthu“ v Celovci. Ali pojó samo za kratek čas in čest, ali pa za denar, tega ne vemo povedati. Veselilo bi nas vse, ako bi zraven slave in lovoriških vencev, prinesli tudi veliko denarja v Borovlje, — potrebni smo ga vsi, — časi so trdi in žalostni! — Po svojih opravilih sem une dni potoval skoz Rožno dolino na Bistrico. Videl sem, kako hudi klanec pri „Črniku“ v Posinčjejvesi prekopljujejo. Črnikova hiša se je prestavila, in nova cesta pojde zauaprej ravno tam, kjer je hiša stala. Klanec bo popolnoma zibnil in črna živina ne bode več toliko trpela. — Na Bistrici so mi pravili, da so pri pre-kopovanji tega klanca naleteli na celo gromado človeških kosti, menda od 18 do 26 trupel. Prej ko ne so to ostanki od francoskih ali pa še od turških vojsk. — Še drugo novico sem zvedel na Bistrici. To sem že prej vedel, da se je v fužini, kjer sv. nedelje in praznikov nočejo poznati, ravno v neko nedeljo razletelo veliko kolo, enega delavca ubilo, streho pa na 20 metrov daleč raztrgalo. Menda v petek pred Šent-Jakopeljco so to razdjano streho popravljali in krili. Nek tesar, menda iz Podgorjan, zdrkne in pade tako nesrečno, da si je vso glavo razbil. Na pol mrtvega so odpeljali v Celovško bolnišnico, kjer se mu na boljše obrača. Druga nesreča na ravno tistem mestu, kjer se na žalost in pohujšanje vseh katoličanov z nogami tepta božja zapoved: „Posvečuj Gospodov den.“ Iz Velikovške okolice. (Celovško nemško družtvo) pride menda v gostje v Velikovec. Nem-školiberalni časniki pravijo, da je to nebeška misel ; shod nemških velikašev in govornikov v Velikovcu bode, tako pisarijo, zaspane Nemce zdramil, Slovence v Nemce prekrstil in baronu Pinotu nezaupnico napravil. Gospoda moja! krošnjajte in barantajte s svojo nemškoliberalno robo po nemške j zemlji, — tam imate dela dosti, tam spijo in dremajo Nemci tako trdno, da državni in deželni poslanec gosp. Hock izmed svojih volilcev ni mogel v Hirthu toliko možiceljnov sklicati, da bi jim odgovor dajal od svojega poslanstva. Velikovški Nemci so pa tako vsi pijani nemškega duha, da jim ni treba nobenega budivca. Priča temu je od njih voljeni deželni poslanec gosp. dr. Luggin, prvak in voditelj nemškoliberalne stranke; — priča temu je Velikovška šola, ki je, akoravno šteje izmed 500 šolskih otrok 280, toraj več ko polovico! — slovenskih, trdo nemška; — priča temu je nemška pridiga, akoravno je več ko polovica ljudi v cerkvi samih Slovencev. Da bi pa Slovence Velikovškega okraja prekrstili v Nemce, zato pridete, gospoda moja! 30 let prepozno. Zasramovati morete naš jezik, nemškega pa kovati v zvezde, — udrihati morete po naših rodoljubih, hvaliti nemškoliberalno stranko, ki je nas vse pripravila skorej na beraško palico, hujskati in dražiti morete nas miroljubne Slovence, — prelili ali prekrstili v Nemce nas pa ne boste do sodnjega dnu ne. Vi spoštujete in ljubite svoj narod in jezik, prav tako, — tudi mi spoštujemo in ljubimo svoj narod in jezik, — menda tudi prav tako , — zraven pa spoštujemo tudi vaš nemški jezik in se ga bomo — po potrebi in pameti — tudi učili, — ostali pa bomo Slovenci, vaši mirni in pohlevni sosedje in sodeželani. Ako slednjič, gospoda moja! mislite našemu državnemu poslancu baronu Pinotu napraviti v Velikovcu nezaupnico, svetujemo vam , da pripeljete celo trumo nemških volilcev iz Trškega okraja seboj, ki so enoglasno volili gosp. Laksa. Pa jih bode menda še vsj premalo ; kajti slovenski volil c i Velikovškega okraja so enoglasno vsi volili gosp. barona Pina, so mu sijajno zaupnico sporočili in verjamite mi. da ostanejo še zanaprej mož-beseda, da ne bojo take šalobarde, ki pravijo danes belo jutri pa črno. — H koncu pa kličemo: Pustite nas pri pokoji, kakor mi pustimo vas: Mirna Bosna! Iz Podjunske doline. (Visok gost. Toča.) Dne 21. julija se je skoz Dobrloves peljal vi-sokorodni gosp. deželni predsednik baron Schmidt. Predstavila sta se mu gosp. župan in njegov namestnik. Visoki gospod je prijazno popraševal, kakšna bo kaj letina. Žalibog, da mu nista mogla poročati nič veselega. Potem se je g. predsednik odpeljal proti Kapli h Kisli vodi v Belo. Odtod pa je šel na Jezersko. Drugi dan nas je pa obiskala huda nesreča. Ob petih popoldne se je vsula gosta toča in naredila je dosti škode po vsej okolici. Županstvo je že uložilo prošnjo, da bojo zavolj te nesreče počakali na davek. Iz Slov. Plajberga. (Naša posojilnica.) Na lepo nedeljo smo se zbrali pri Boštu, da smo krstili našo mlado posojilnico. Zapisalo se je lepo število družnikov, med njimi tudi naš č. g. župnik Andrej Einspieler ml. Neki gospod iz Celovca nam je razložil, kako moramo knjige voditi, in tako upamo, da pojde srečno naprej. Sčasoma bojo vsi sosedi spoznali, kako potrebna in koristna je ta reč, in takrat upamo, da bojo vsi pristopili ; ne samo Plajberžani, ampak tudi sosedni Brojani. Iz Spodnjega Roža. (Nova tovarna.) V Šent-Vidskem predmestji našega glavnega mesta Celovca dobili smo novo tovarno ali fabriko, ktere dozdaj še ni bilo po celej Avstriji ne. Gosp. P1 e-šivčnik od šent-Uršeljske gore pri Slovenjem Gradci je postavil tovarno za smrekov strojarski ekstrakt. Na Koroškem imamo dosti izvrstne smrekove skorje, s ktero večkrat človek ne ve kam ? V tej tovarni jo bode človek lehko in dobro prodal. Pa tudi tovarna bo dobro shajala in imela svoj dobiček. Smrekov ekstrakt pride pri strojenji kož vedno bolj v navado in rabo. Brali smo v časnikih , da gosp. Plešivčnik dobiva veliko naročil od vseh strani vesoljnega sveta, iz Londona, Be-rolina, Kopenhagna, iz Ogerskega, iz Italije , pa tudi od domačih strojarjev iz Trsta, Dunaja, Brna itd. Bog daj srečo temu novemu podjetju, da bode k sreči in slavi našej deželi, njenim prebivalcem in gosp. Plešivčniku ! Iz Wernberga. (Nesreče. — Šent-Ja-kopeljca; — iz črne šole!) Naznanjam Vam nekaj žalostnih in nekaj veselih novic. Posestnika Robnika v Trabenčah je zadela 22. julija velika nesreča. V njegov skedenj je strela vdarila in zdajci je bila tudi njegova hiša vsa v ognji. Zgorelo mu je veliko žita, krme, en konj, ena ovca, ena koza in velika svinja. Skoda njegova se ceni na 7000 gld., zavarovan je pa le za 700 gld. — 21. julija se je mlad praktikant — sin premožnih staršev v Sokolovem — v zgornjem ribniku pri Wern-bergi — kopal pa utopil. Pogreb je bil veličasten. — V Domačaljah so brez lastnega duhovnika, kar so občespoštovani gosp. fajmošter Jakob Rebernik mlajši zamrli. V nedeljo — na Šent-Ja-kopeljco — prišla je cela žlahta rajnega fajmostra na Domačalje. Rajnega stric g. Jakob Rebernik, stolni dekan in zlatomešnik, so nam pa sv. mešo brali in nas vse razveselili in počestili. Bog jim povrni to veliko dobroto in ohrani visokovrednega starčka še dolgo let zdravega in čvrstega ! — Bil je pri grof-Rosenbergovej družini na Domačaljah tudi tisti gosp. Bruckner, o kterem je bil uuo-krat „Mir“ povedal, da zna „kunšti iz črne šole“. Zbrala se je bila vsa gospoda cele okolice , tudi iz Wernberga, in vse je občudovalo, kako hiter in spreten da je čarovnik Bruckner. Slišal sem praviti , da je g. Bruckner nekaj dni poznej bil tudi v Vrbi pri gosp. Glaser-ju in svoje „kunšti“ začel kazati in vganjati, ko se tega nikdo v misel ni vzel. Gosp. Glaser ga je menda prosil, naj ga tudi uči, iz praznih aržetev bankovce vlačiti. Iz Suhe pri Libeličah. (Žalost in veselje.) Stari naš pregovor pravi: Za dežjem spet solnce prisije, in za žalostjo veselje. Res smo bili po pravici žalostni, ko so nas zapustili gosp. fajmošter Ran dl in se preselili v bližajo faro Žlabek. Naša zguba in žalost je bila tim veča, ker je Suha ostala prazna brez svojega duhovnika, ja! še clo govorilo se je, da Suha ne dobi nikoli več svojega dušnega pastirja in ostane vedno podružnica. Pa hvala Bogu in premilostljivemu gosp. knezoškofu ! Dobili smo spet svojega gosp. fajmoštra! Prišli so k nam č. g. Matija Nesler, lepo smo jih sprejeli in srčno jih ljubimo in visoko spoštujemo. Bog nam jih še dolgo ohrani zdrave in srečne! Iz Škocjana na Dolenjskem. Dasiravno ima izvrstni slovenski časopis „Mir“ tudi tukaj nekaj naročnikov, vendar ni nikoli od tega kraja nobenega dopisa v njem. Naj toraj jaz , če vam je drago, nekaj sporočim. 4. julija^ bila je v lepej vasi Škocijan delitev sv. birme. Že 3. julija pripeljali so se naš preljubi škof v našo vas. Da bi pa mil. gosp. knezoškofa kolikor mogoče slovesno sprejeli, jahali so jim naši slovenski fantje naproti do meje naše fare. Tu nagovori župan visokega gosta v kratkem pa jedrnatem govoru. Potem so se podali vrli mladenči pred škofovsko kočijo in za kočijo župan s srenskimi odborniki in hajdi, med zvenenjem in pokanjem možnarjev, pridejo v farno vas. Pa glej ! skoraj ne bi bil Škocijana poznal, v samih slovenskih in cesarskih zastavah je bil. Mlajev je bilo tudi po celej vasi kakih 6. Slavolokov je bilo vseh skupaj 11. Zvečer 3. julija bila je razsvetljava po vasi. Drugi den je bila škofovska maša in po maši delitev sv. birme. Otrok bilo je blizo 1000. Tudi druzih ljudi zbralo se je iz vseh strani, da bi zadobili sv. blagoslova po škofovi roki. A žali Bog! kmalu so minule relepe ure. Gosp. knezoškof so se odpeljali proti ent-Vidu kjer je bila tudi sv. birma. Mi smo pa žalostni gledali za njimi, kakor aposteljni predno je šel Kristus v nebesa. Pa potolažili smo se, ker zvedeli smo, da v štirih letih zopet pridejo! Iz Vranskega. (Nesreče.) V petek 23. julija je zlezel naš c. kr. cestninar na črešnjo, veje za živino obsekavat, nazaj gredé z lestvice pade, si tilnik ulomi in bil je pri priči mrtev. Potem sta šla dva delavca kamnene plošče kopat, kar se plošča sama odloči in dobi oba delavca pod se; enemu roko zlomi, drugega drugače poškoduje. Tisti dan proti polnoči so našega iskrenega rodoljuba gosp. Šentaka, po dovoljenju njegovih ljudi, Celjski policisti vjeli, zvezali in v Graško norišnico odpeljali; kar je prav žalostno! On je za kraj in za ljudi veliko dobrega storil; zatorej ga pa tudi ljudje po širokem omilujejo. Bog mu daj ljubo potrpežljivost in skorej popolno zdravje! Iz Braslovč. (Umrl) je tukaj izgledni, rodoljubni mladenič Ernest Legat, priljubljen pri vseh, ki so ga poznali, star še le 22 let. Domovina žaluje za takimi, od kterih je pričakovala obilnega sadu. Kaj dela politika. Ministra grof Taaffe in Dunajevski sta bila nedavno v gradu Hollenegg na Štajerskem pri knezu Alfredu Lichtensteinu,kije med prvimi voditelji nemške konservativne stranke. Časniki ugibljejo, kaj bi se bilo tam govorilo. Vsekako je dobro znamenje, da Taaffe še zmirom pomoči išče pri konservativnej stranki. — Menj zadovoljni z ministerstvom pa so Cehi in Slovenci. Cehi hočejo staviti nove terjatve , kedar se bo ponovila pogodba z Ogri. Slovenci pa že težko čakajo, kdaj se jim bo v resnici dala jezikovna ravnopravnost. — Ultra-Madjari hočejo dobiti svojo lastno ogersko armado (vojno). S tem se hočejo popolnoma ločiti od Avstrije. Na cesarskem dvoru pa niso za to. Madjari naj bojo veseli, da so pri Avstriji; sami za se so preslabi nasproti velikemu številu sovražnikov, ki prežijo na nje. Knez Bizmark in naš minister zunajnih zadev, grof Kalnoky, sta se pred kratkim dogovarjala v mestu Kissingen. Pravijo, da je čas Avstrijsko-Nemške zveze potekel, in da se je zveza zdaj ponovila. Kaj gotovega pa vendar nobeden ne ve. — Tudi s tem si zastonj belijo glave, čemu je šel brat našega cesarja, nadvojvoda Karol Ludvik, v Rusijo k ruskemu cesarju. Eni pravijo, da gre za Bosno in Hercegovino, ktero naj bi Avstrija popolnoma vzela pod svojo oblast. Drugi pa mislijo, da hoče Rus pregnati bolgarskega kneza Aleksandra, drugi vladarji ga pa branijo. Rusom je žal, da Bolgarije niso za sebe obdržali, ko so jo Turkom vzeli ; tembolj, ker je sedajni bolgarski knez preveč sam svoj in noče poslušati ruskega dvora. — S Poljaki na Po-znanjskem postopa nemško-pruska vlada prav trdo. Zdaj je prišla v Poznanj posebna komisija, ki bo od Poljakov kupovala grunte in jih prodajala Nemcem. Tako hočejo Poljake čisto iztrebiti. Zdaj so pa za kmete slabi časi, odkar pride toliko žita iz Amerike. Zato je še vprašanje, kako bojo Nemci gospodarili na tujej jim nepoznanej zemlji. — Mržnja med Rusi in Angleži se še ni polegla. Prej ali slej se bojo sprijeli v Aziji. Gospodarske stvari. Poljski čuvaji. (Dopis iz Pake na Štajerskem.) Uriva se nam vprašanje, ali bi ne kazalo, nastaviti poljske čuvaje, da varujejo poljske pridelke, vinograde in travnike? Prav pogosto se namreč sliši govoriti in tožiti, koliko škode narejajo na polji tatinske roke. To se največ zgodi v bližini mest in tovarn (fabrik), kjer se ne menjka ljudi z majhnim zaslužkom pa celo kopico lačnih otrok. Fižol, krompir, koruza (sirk) zgine črez noč; čreš-nje, jabelka, hruške in drugo sadje ni varno, kedar je zrelo. Še bolj žaluje kmet za žlahtnim grojzdjem, če mu ga oberejo. Zato imajo na Laškem in Ti-roljskem že od nekdaj čuvaje po vinogradih ; med Slovenci pa se ta navada še ni ukoreninila; saj do zdaj so bili večidel še pošteni; na polji krade večinoma le tuja sodrga. Pa že zavolj te bo treba misliti na poljske čuvaje. V slovenskih Goricah okoli Maribora ima več občin skupaj tako imenovanega „otarja“. Kak močen fant ali mož — navadno jih več prosi za to službo — se izvoli za čuvaja, in občine mu izprosijo pri okrajnem glavarstvu pravico, da sme orožje nositi. Svojo službo pa nastopi, kedar začne sadje zoreti. Čuvaj je velik strah za otroke, pa tudi za odraščene. Še po prepovedanih stezdah ne pusti ljudem hoditi; slabo pa se mu godi, kdor bi vtrgal kako jabelko ali grojzd. Tak čuvaj ne stane veliko ; da mu le vsak posestnik kaj malega dà, pa je zadovoljen ; na kosilo pa se povabi danes pri tem, jutri pri drugem kmetu. Kjer so tedaj poljski pridelki v vednej nevarnosti, naj si občine premislijo, ali bi jim ne kazalo oskrbeti si poljskih čuvajev. Za poduk in kratek čas. Okrožnica deželne vlade proti žganjepitjn. Sl. c. k. deželna vlada je dne 3. julija t. 1. razposlala na okrajne glavarije okrožnico proti žganju. Okrožnica se opira na prejšne ukaze iu pravi, da se na Koroškem zmirom več žganja spije, posebno med kmečkim ljudstvom. Na vsako možko glavo pride 31 litrov, 40stopnjatega žganja na leto, kar ni v nobenej drugej deželi. Žganje-pitje v mladih letih dela ljudi slabotne, majhne, za vojaštvo nesposobne, trapaste, revne. Zakoni so nesrečni, otroci se slabo izrejajo; iz žganja pridejo vsake sorte bolezni, slaboum, samomori, zgodnja smrt. Deželni zbor je sklenil deželno doklado na žganje; posebna enketa se je posvetovala o tem, kako omejiti žganjepitje. Na podlagi teh posvetovanj je deželna vlada zaukazala : I. Da se omeji preveliko število žganjarij, naj obrtne oblasti prve vrste ne dajejo nobenih novih pravic za žgaujarije. S starimi žganjarijami pa naj strogo postopajo po §§ 18 in 138 obrtnega reda. Ako bi se namreč pokazalo, da je ktera žganjarija nepotrebna, da ni v pripravnem prostoru, ali da se ne dà nadzorovati ; ako posestnik žganja-rije ni za to pripraven človek, ako se v žganjariji podpira pijančevanje, nečistost, tatinstvo in prepovedane igre , sme se takemu pravica vzeti, ako večkratno pismeno svarilo nič ni pomagalo. II. Gledati se bo moralo na to, da v primeri s številom ljudstva ne bo preveč žganjarij. Po drugih deželah pride k večemu na 250 do 300 ljudi ena žganjarija. III. Za žgaujarije in gostilnice bo potreben poseben red, da se zabranijo pretepi in pijanost. IV. Župani in žandarji naj strogo pazijo, da ne bojo ženske po privatnih hišah žganja točile. Kjer kaj tacega zvejo, naj se kaznuje ženska in hišni gospodar. Nadzorujejo pa se naj tudi take gostilnice in kavarne, ki nemajo pravice žganja točiti. V. Nekteri prodajajo žganje v za silo zapečatenih flašah, kakor pri „prostih obrtnijah“; in tako jim ni treba plačevati dohodninskega davka. Dokler se ta reč postavno ne uredi, naj žandarji pazijo na to, da so flaše prav zapečatene, kakor je pri tej kupčiji zapovedano. VI. Zvedeli smo, da tudi špiritni fabri-kanti po svojih agentih in potovalcih prodajajo žganje v malih merah, kar je proti postavi. S takimi naj se strogo postopa; naj se jim vzame pravica, in potem naj se kaznujejo. VII. Posebno škodljiv je špirit, v kterem je strupeno olje z imenom „fusel“. Tega se največ spije, z vodo pomešanega. Špirit se ne sme šteti med človeške „pijače“, in ker se obrtne pravice glasijo le na „žgane pijače“, zato je prodaja špirita za pijačo prepovedana. Saj pravi že kazenski zakonik, da so taki kazni podvrženi, ki izdelujejo in prodajajo zdravju škodljive pijače. Med te se pa mora šteti vsako žganje, ki je nad 40 stopinj močuo, in pa žganje iz nesčistenega špirita. Strogo naj se tedaj pazi, da se tako žganje nikjer ne prodaja. Smešničar. Bogatega Rotšilda so nagovarjali, naj kupi Palestino in naj zopet oživi Judovsko kraljestvo. On pa jim reče : „Rajši sem jud kraljev, kakor kralj Judov. “ Kaj je novega križem sveta? Na Koroškem. V Celovcu se bo naselil visok gost, nadvojvoda Oto. Pravijo, da ostane kake tri leta tukaj. — Toča je pobila okoli Zagorice v Belanskej dolini. — Novi most čez Dravo v Belaci je zdaj dodelau. Veljal je 250.000 gld. — Iz Sorga (Zorice) v Glinskej dolini je šlo 250 romarjev na enkrat na sv. Višarje. — V vasi Schaumboden je dietnega otroka gad pičil; otrok je že drugi den umrl. — V Št. Lenartu pri Glinčah je dekla Ana Novin umorila svojega otroka. — Gorelo je v Šmar-jeti pri Volšperku. Posestniku Gainsbergerju je zgorelo pohištvo in osem repov živine. — Celovški učitelji so prosili pri mestnem zboru, naj se jim plača poviša. Prošnja se je izročila deželnemu odboru, naj dežela kaj stori za Celovške učitelje, saj plačuje mesto v deželno šolsko matico 66.000 gld., za sebe potrebuje pa le 15.U00 gld. — Še le zdaj so našli v Belanskej dolini truplo tistega kmeta Panholzerja, ki je lani mesca oktobra skočil v Belo. — V gorovji Velikega Zvonika zgodila se je spet nesreča. V globočino zdrknila in do smrti se je pobila gospodična Pavlina Sonklar iz Inomosta. — Svoje yolilce sta v Breze poklicala državni poslanec Hock in deželni poslanec Holzer. Shoda pa ni bilo nobenega, ker so volilci ostali rajši doma. Nemški časniki toliko vpijejo, kako je nemštvo zatirano; nemški kmetje pa ne vejo nič za to, ker svojih poslancev še poslušat ne pridejo. — V Št. Paulu so prijeli in zaprli trideset ciganov, ki so se klatili po labudskej dolini. — Ker je glavna družba „sv. Cirila in Metoda1' v Ljubljani sklenila, du'hoče vse storti, da pomaga nam Koroškim Slovencem do slovenskih šol, zato se bo odbor Celovške podružnice te dni posvetoval, kako to reč najbolje uravnati. Žalostno je to, da se rodoljubi po deželi nič ne ganejo. Pričakovali smo, da bomo / ( vendar tudi na Koroškem v kratkem ustanovili / / kakih pet ah šest podružnic, pa do zdaj je Celovška še samica. Tako reč, ki ima v prvej vrsti koristiti nam Korošcem, morali bi vendar bolj vneto podpirati! — Ob Vrbskem jezera se kratkočasi in hladi zdaj tujcev: v Poračah 1001, v Vrbi 708, na Otoku 45, v Krivi Vrbi 193, v Ribnici 9, na Goričici 68, pri Majerniku 57, skupaj 2149. — V Železnej Kapli se je ustrelil učitelj Janez Martinc še le 20 let star. — V Belaškej okolici so imeli pretekli teden hudo nevihto in točo. — Živinski sejm v Št. Salvatorju je bil dobro obiskan. Plačal se je cent po 34 do 36 gld. — V Velikovcu je nedavno tržni den neki kmet prodal biren rži za 3 gld 70 kr. Sploh so bile cene jako slabe. Kako bo ubogi kmet shajal? — Velikega soma so vjeli v Osojskem jezeru. Bil je 7 črevljev d I na l >.-111U a I »Slavija“ v Pragi. ^ Ker je sedaj po košnji in žetvi in vsled Iš e pekoče vročine najpripravnejši čas za sklepanje |j ^ vsakovrstnih zavarovanj proti požaru , želeti ^ !| je, da bi slovenski rodoljubje prevzemali za- ^ stope vseskozi narodne zavarovalnice „Slavije“. ^ Svoji k svojim ! bodi nam vedno geslo ! ^ j| Trud, ki je združen z zastopniškim po-^ slovanjem, povrača primerno | glavni zastop banke v Ljubljani (na Kongrasnem trgu št. 7.) kamor naj se pošiljajo tudi ponudbe. i Lastnik Andrej Einspieler. — Odgovorni urednik in izdajatelj Filip Haderlap. Tiskarna družbe sv. Mohora v Celovei.