212
Ljudmila: Prišla je Vesna...
naj   izgubim,   potem  sem  tudi  jaz   docela izgubljen!
V i 1 a n o V (stopi hitro pred nju.) Gospod Zober, Vaša hči Helena me ljubi, jaz tudi ljubim njo. Ali mi jo daste za družico?
Zober. Kaj bo potem ?
V i 1 a n o v. Vi boste zopet prevzeli trgovino, vsi pa bomo skupaj srečno živeli na Vašem domu.
Z O b r U (zažare oči od presenečenja in radosti.) Živel mladi par! (Vsi se med seboj objamejo.) Čaj, Ivan, to bomo še tarokirali, da nas tako-le zvečer hudič brez dela ne najde...
V i 1 a n o v. In mamica nam bo naprav-ljala dober čaj, in . . .
Matilda    (nenadoma  vstopi,   vtopljena   v
solzah.) Berite to brzojavko! To je strašno!
Zober (vzame  hlastno list in bere:)
„Po njegovem predsmrtnem naročilu: Egon Horebskv se je ustrelil, izgubivši svoje zadnje imetje.
Hazardna igralnica Monte Carlo." Strašno!
Helena. Ah, strašno! — Matilda, a jaz sem zaročenka Vilanovega!
Matilda (zajoka na glas.) Jaz pa — ne-srečnica!
V i 1 a n o v (stopi sočutno k nji.) Nikar ne tožite in nikar se ne bojte! Skupaj bomo živeli kot ena družina, upam, prav zadovoljno. Bog te potolaži, draga svakinja! (Ji seže v roko.)
Matilda (ga pogleda z žalim nasmehom.) Odpusti!
Zober (ves iz sebe.) Ah, to je čudno, to je čudno! Ta Horebskv — — In da smo se mi tako dobili! Koliko je bilo treba besed, rezkih in milih!
Helena. Koliko čutil, globokih in plitvih!
Amalija. Koliko dejanj, moških in omahljivih !
Matilda. Koliko izkušenj bridkih, a zdravih!
Vilanov. Tako se godi na odru življenja!
(Zavesa pade.)
Jp
Konec.
^
Prišla je Vesna ...
r rišla je venčanih kodrov Vesna z nebesnih daljav, z enim je samim poljubom v srca razlila ljubav.
Prišla je k meni, a našla pusto  je pot do srca, v njem pa zaprto ljubezen, davno pregnano v svet . . .
Prišla je s pesmijo glasno: kamor doseza nje glas, srečo in radost razsiplje angel krilat, zlatolas . . .
Morda pa, prišla si, Vesna, k meni se že poslovit — pa za slovo mi prinašaš cvetja za grobni nakit?
Ljudmila.