VSE ZA ZGODOVINO št. 1 leto XX, 2013 ZGODOVINA ZA VSE, leto XX, št. 1, 2013 ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE, leto XX, 2013, št. 1 ISSN 1318–2498 VSEBINA Zgodbe, ki jih piše življenje Stanislav Južnic Magistrat je osel K zgodovini prepirov med ljubljansko mestno in njej nadrejeno oblastjo Der Magistrat ist ein esel Zur Geschichte der Streitigkeiten zwischen der Laibacher Stadtbehörde und der ihr übergeordneten Behörde 5 Ambrož Kvartic Trije Slovenci, pa smo zbor Vloga petja in ljubiteljske pevske dejavnosti v procesih narodnega prebujanja pri Slovencih v 19. stoletju Drei slowenen, unD wir sinD ein Chor Die Rolle des Singens und der Amateurgesangstätigkeit in den Prozessen des nationalen Erwachens bei den Slowenen im 19. Jahrhundert 18 Jernej Mlekuž »Ostrupljanje s klobaso« Nekaj ugrizov v klobcic kranjske klobase in narodnega ponosa, zvit v slovenskem casopisju od pomladi narodov do konca prve svetovne vojne „Die Vergiftung DurCh wurst“ Einige Bissen in das Gemisch von Krainer Wurst und Nationalstolz, eingewickelt in die slowenische Presse vom Völkerfrühling bis zum Ende des Ersten Weltkrieges 30 Zmago Šmitek Grob v mongolski stepi Kaj vemo o usodi nadporocnika Zagoricnika? ein grab in Der MongolisChen steppe Was wissen wir über das Schicksal von Oberleutnant Zagoricnik? 42 Franc Križnar Savinova opera Poslednja straža: med Zagrebom in Ljubljano (1904-1907) saVins oper posleDnja straža: ZwisChen Zagreb unD ljubljana (1904-1907) 49 Tone Kregar Novacanova celjska bitka Pretep v celjski kavarni Evropa decembra 1939 in njegov sodni razplet noVacans Cillier sChlaCht Die Prügelei im Cillier Café Evropa im Dezember 1939 und ihr gerichtliches Nachspiel 63 s knjižne police Aleksander Žižek Pomisli vendar 74 Urška Strle Migracije, migracij, migracijam 76 Tomaž Ivešic Odkrijmo življenje cehov 78 Aleksander Žižek Mostovi 80 Aleksander Žižek Meh za smeh 81 Jure Gašparic Revolucija in nacija 84 Bojan Balkovec Od deželnih pridelkov do kolonialnega blaga 86 Jože Kranjec Osebno in zasebno o Celjanih na olimpijskih igrah 88 V spomin Aleksander Žižek Prof. dr. Janez Cvirn (1960–2013) 91 Ambrož Kvartic Trije Slovenci, pa smo zbor Vloga petja in ljubiteljske pevske dejavnosti v procesih narodnega prebujanja pri Slovencih v 19. stoletju kVARTIC Ambrož, univ. dipl. etnolog in kulturni antropolog, mladi raziskovalec, oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, filozofska fakulteta, univerza v ljubljani, Zavetiška 5, si-1000 ljubljana 78.087.68(=163.6)"18" TRIJE SLOVENCI, PA SMO ZBOR Vloga petja in ljubiteljske pevske dejavnosti v procesih narodnega prebujanja pri Slovencih v 19. stoletju petje in pevska dejavnost sta v procesih narodnega prebujanja slovencev v 19. stoletju odigrala zelo pomembno vlogo. petje, ki je bilo v tem kljucnem obdobju pod vplivom romanticne misli predstavljeno kot povzdignjena oblika glasbenega izraza, utemeljena v primordialnem, »ljudskem«, celo v transcendentnem, v sebi združuje dva najpomembnejša elementa procesov zamišljanja katerega koli naroda: jezik in (nacionalna) custva. razvoj citalnic in drugih forumov kulturnega in politicnega življenja v drugi polovici devetnajstega stoletja je sprožil procese institucionalizacije petja in množicnega združevanja ljudi v pevske sestave, predvsem pevske zbore. petje je spremljalo razlicne manifestacije narodnega prebujanja (na primer t.i. bésede), repertoar pa so zaznamovale budnice, programsko pisane skladbe s funkcijo posredovanja narodnih idej. tako kot samo petje, sta tudi množicnost ljubiteljske pevske dejavnosti ter sodelovanje med posameznimi društvi in pevskimi sestavi pomembno prispevala h definiciji in povezovanju nastajajoce zamišljene skupnosti slovencev. osnova za razmišljanje v prispevku so odlomki clankov slovenskega casopisja v 19. stoletju. kVARTIC Ambrož, ba ethnology and Cultural anthropology, Young researcher, Department of ethnology and Cultural anthropology, faculty of arts, university of ljubljana, Zavetiška 5, si-1000 ljubljana 78.087.68(=163.6)"18" IT TAkES THREE SLOVENIANS TO MAkE A CHOIR The role of singing and amateur choirs in the processes of national awakening among Slovenians in the 19th century singing and institutionalized vocal practices played a vital role in the processes of slovenian national awakening during the 19th century. singing, which was perceived as an elevated form of music, emerging from the primordial, »folk« and transcendental – following the ideas of european romanticism – inherently holds two of the most important elements of the national imaginary: language and (national) emotions. reading societies (citalnice) and other forms of cultural and political life in the second half of the 19th century initiated processes of institutionalization of singing and mass participation in vocal groups, primarily choirs. Vocal performances were held at various manifestations of national awakening (for instance bésede) and the repertoire was dominated by what were called evocative songs (budnice), written to perpetuate the conceptual nation and nationality of slovenians. as with singing itself, the collective nature of mass amateur singing activity and various forms of cooperation between separate vocal groups helped with the definition and bonding of the imagined slovenian community that was being newly formed. The paper is based on various slovenian newspaper articles of the 19th century. Kljucne besede: Petje, pevska/zborovska dejavnost, na-Key words: Singing, institutionalized singing practices, narod, nacionalizacija, citalnice tion, nationalization, reading societies VSE ZA ZGODOVINO Ambrož Kvartic, trIJE SlOVENCI, PA SMO ZbOr ZGODOVINA ZA VSE Uvod petje je bilo v preteklosti in je še danes ena najbolj množicnih prostocasnih dejavnosti pri slovencih. sodobno ljubiteljsko kulturno podobo sooblikujejo številna pevska kulturna društva, male vokalne skupine ter razlicne oblike pevskega sodelovanja in celo množicnega festivalskega združevanja, kot je na primer vsakoletnipevski tabor v Šentvidu pri sticni. Množicnost pevske aktivnosti pri vseh generacijah v sloveniji lepo ilustrira resignirana ugotovitev slovenskih muzikoslovcev iz casa tik pred osamosvojitvijo, da: »pri nas skoraj ni instrumentalnih amaterskih skupin, že dolgo ni domacega komornega komuniciranja, so pa zbori. /…/ pevcem je dovolj le zbor.«1 tako v preteklih kot tudi v sodobnem diskurzu o petju in prepevanju na slovenskem je predvsem v popularnem govoru, vcasih pa tudi v strokovnih in celo znanstvenih besedilih2 moc zaslutiti romanticno-nostalgicen odnos do slovenske pevske 'tradicije', dedišcine in zgodovine, idejna osnova za takšen odnos pa so ostanki razmišljanja prve polovice devetnajstega stoletja. petje je v tem obdobju odigralo eno od kljucnih vlog pri nacionalizaciji ljudske kulture (glasbene in pesemske tradicije) v obdobju, ko se je ta v skladu z romanticnim iskanjem ljudskega duha (Volksgeist) med nižjimi sloji takratnega prebivalstva utemeljevala kot nacionalna – kot narodna. poglavitni nosilci teh procesov so bili pevski zbori v citalnicah in na taborih,3 kjer je takratna mešcanska elita vpeljevala nove koncepte naroda in slovenstva. V besedilu skušam raziskati odnos med procesi konstrukcije nove zamišljene skupnosti in (institucionalizirano) pevsko dejavnostjo v devetnajstem stoletju, oziroma ugotoviti, kako je petje v tem kljucnem obdobju pomagalo »misliti narod«.4 osnovo za razmišljanje o vlogi in pomenu petja v procesih narodnega prebujanja sem našel pri avtorjih prispevkov v slovenskem casopisju 19. stoletja, ki so procese spremljali iz neposredne bližine in jih komentirali v skladu z idejnimi tokovi dobe, ki jo poskušam razumeti. Še vec, za primarni vir sem uporabil casopis, ki ga je benedict anderson oznacil kot poglavitno tehnicno sredstvo za reprezentacijo naroda kot zamišljene 1 Barbo, O naših zborih, str. 9. 2 Primeri romanticno-nostalgicnega diskurza o petju v strokovni literaturi: Florjanc, Pomenskost slovenskega fantovskega petja; Vrcon, Pevska društva in zborovsko petje, str. 110. 3 Budkovic, Zacetki in razcvet slovenskega zborovskega petja v Lju bljani. 4 Anderson, Zamišljene skupnosti, str. 32. skupnosti.5 casovno sem se pri pregledu gradiva omejil med leti 1843, ko so v ljubljani pod uredništvom dr. janeza bleiweisa zacele izhajati Kmetijske in rokodelske novice, in 1872, ko se je v ljubljani ustanovila glasbena matica, ki je s tem, ko je v slovensko družbo vpeljala nov poklicni profil glasbenika-profesionalca, na novo opredelila tvorce slovenske glasbene ustvarjalnosti in s tem povzrocila pocasen zaton citalniških pevskih zborov, nosilcev narodne identitete skozi petje. Slovenci in petje (lepo) petje je bilo na slovenskem vedno cenjeno in je bilo tudi razlog za preseganje socialnih ovir,6 bilo je torej sredstvo komunikacije, hkrati pa je šlo pri aktivnem ustvarjanju glasbe ob petju tako za individualno kot tudi kolektivno delo.7 tradicijske kratke folklorne oblike nam razkrivajo, da je bilo petje med slovenci vedno dojeto kot povzdignjena oblika glasbenega izraza: »Kdor poje, slabo (zlo) ne misli,«8 ali celo kažejo njegovo vzvišeno vlogo pri vzpostavljanju stika s transcendentnim, pri doživetju boga in božjega: »Kdor poje, dvakrat moli«. hkrati lahko iz obrazcev tradicijske pripovedne folklore razberemo, da je bilo petje vedno kolektivna oblika glasbenega ustvarjanja: »clovek ni petelin, da bi lahko sam prepeval.«9 Kolektivnost pevske izkušnje kot tvornega elementa v kontekstu procesa nacionalizacije je v svojem temeljnem delu Zamišljene skupnosti izpostavil tudi benedict anderson: »naj bodo besede še tako banalne in melodija povprecna, petje prinese izkušnjo simultanosti. V teh trenutkih ljudje, ki se med seboj ne poznajo, izgovarjajo iste besede na isti napev. podoba: enoglasje. /…/ enoglasnost, zvocno fizicno realizacija zamišljene skupnosti.«10 najlepša ilustracija esencializirane povezave med kolektivnimi oblikami prepevanja in konstrukcijo identitete je znana slovenska krilatica: »trije slovenci, pa smo zbor!«11 petje je brez dvoma predstavljalo pomemben del slovenske ljudske (popularne) glasbene ustvarjalnosti v vseh obdobjih pred revolucionarnim letom 1848 in idejami o novih zamišljenih skupnostih – narodih, ki so vokalno glasbo radikalno spremenili s tem, ko so jo uporabili za svojo reprezentacijo. Številni viri pricajo o petju v vsakem segmentu življenja, tako ob delu kot ob ritualnih praksah. tudi etnografski podatki, ki jih najdemo v periodicnih publikacijah prve polovice 19. 5 Anderson, prav tam. 6 Muršic, O moci glasbe, str. 113. 7 Strajnar, Vprašanje »ljudskosti« v slovenski partizanski pesmi, str. 182. 8 Muršic, prav tam. 9 Florjanc, Pomenskost slovenskega fantovskega petja, str. 56. 10 Anderson, Zamišljene skupnosti, str. 161. 11 Humer, Slovenski oktet v mojih oceh, str. 9. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 stoletja, kažejo pisano pevsko podobo slovenskega etnicnega ozemlja – ustvarjajo celo vtis, da je (bilo) petje za slovence nekaj popolnoma samoumevnega. takšnega ga na primer pri opisovanju nekega neformalnega družabnega srecanja v trbovljah na svoji poti po Štajerskem in gorenjskem prikaže nepodpisani avtor: »snidilo se je vec ljubih gospodov, kterih poprej po osebi nismo poznali, s katerimi smo se pa kmalu sprijaznili. bili smo do pozne noci skupej prav židane volje; de brez veseliga petja ni bilo, nam ni treba dopovedovati.«12 Še korak dlje je šel avtor, ki je pevsko udejstvovanje predstavil kot splošno karakteristiko slovencev: »ali ko družba peti zacne, gre pesmica za pesmico. Znajo jih toliko, da se samo cudiš, kako jih naši ljudje toliko v glavi obderže; to bi pa ne moglo biti, ako bi naš narod ne bil take bistre in prebrisane pameti.«13 petje je bilo prisotno tudi v bolj formalnih okvirih druženja slovencev – na primer petje na uceniški (uciteljski) skupšcini slivniške dekanije: »red je v tej skupšcini na koncu pogovorov domace pesmi prepevati. prelepa vaja! nov navod k premili slogi!«14 Kot ilustracijo naj navedem še zanimiv odlomek nekega prispevka v Novicah, ki opisuje dogajanje ob slovesnosti ob napeljavi razsvetljave v jamo pod Malim gradom pri planini blizu postojne »/…/ preden se je iz jame stopilo, so zaostali pesmoljubi slovensko petje notri zaceli, ki se je po nezmernih prostorih cudno razlegalo.«15 govor o petju v novicarskem diskurzu 19. stoletja je bil vedno zaznamovan z oznakami, ki so petje karakterizirale kot v vseh pogledih pozitivno clovekovo prakso in izkušnjo, nelocljivo povezano z njegovim duhovnim življenjem, ki mu celo omogoca neposreden stik s presežnim, z bogom: »cloveka zares nadzemeljsko cutje prešine, to združeno petje v precudnim soglasji slišati.«16 in »/…/ lepa pesem božji dar.«17 petju so pripis(ov)ali tudi terapevtsko vlogo in sploh pomen za harmonicnost (uglašenost) cloveka: »/…/pošteno petje žlahni in plemeniti dušno in telesno življenje. to pa je gotovo vec vredno kot cent vsakega zlata.«18; »Da petje /…/ cloveka v cudorednosti utrjuje, njegovo srce žlahni in ga tako k cedalje vecji popolnosti napeljava, je tako jasno, da ni treba nobenega dokaza.«19 petje po 12 Nepodpisano, Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 25. 9. 1850, str. 163. 13 Nepodpisano, Kmetijske in rokodelske novice, 18. 9. 1844, str. 151. 14 Z., Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 28. 8. 1850, str. 147. 15 Podlipski, Novice kmetijskih,rokodelnih in narodnih reci, 18. 9. 1850, str. 158. 16 St., Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci,15. 5. 1852, str. 153. 17 Pevoljub, Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 14. 2. 1855. 18 Pevoljub, navedeno delo. 19 Štantetov-Šentviški, Novice gospodarske obrtniške in narodne, 13. 7. 1864. Oglasno sporocilo za prvi zvezek Slovenske Gerlice (1848), zbirke slovenskih pevskih skladb s spremljavo v izdaji Slovenskega društva v ljubljani (Kmetijske in rokodelske novice, 4. 10. 1848, str. 170) besedah piscev v casnikih hkrati izzove in mora izzvati custven odziv: »cujte, kako vriska in piska, kako skace v terdih in tancih glasih, v hitrih, radostnih pesmih veselo cloveško serce! žalostno, s pelinom bridkosti napojeno serce pa pojema v mehkih, debelih glasih, se solzi in topi v pocasnih tužnih pesmih.«20 poleg (esencializiranih) pozitivnih vplivov je v virih petje predstavljeno kot povezovalni in unifikacijski element družbene ustvarjalnosti. bilo naj bi transgeneracijsko ter imelo enako vlogo (ucinek) pri starejših in pri mlajših: »Mnogotero otrok, ki bi sicer ne hodili tako radi v šolo, je prišlo le zavoljo petja noter. petje zares cloveka tako rekoc uname, naduši in z nekaj sosebnim socutjem navdihne, zatorej otrok, ko so enkrat peti jeli, skoraj prec spraviti mogoce ni.«21, hkrati pa je presegalo spolno delitev, saj so prepevali tako fantje kot dekleta.22 Zaradi vseh pripisanih unifikacijskih znacilnosti petja se je to lahko toliko lažje apliciralo kot reprezentacija zamišljene skupnosti, naroda. Vendar lahko iz besedil, ki so jih zapustili pisci v casopisju prve polovice devetnajstega stoletja razberemo, da petje ni bilo obravnavano le kot povzdignjena, pac pa tudi kot prvinska, primordialna in elementarna oblika glasbenega izraza. V njem (in z njim) naj bi clovek iskal neposredno povezanost z naravo in redom v njej. to se odraža v precej enotni casnikarski metaforiki, ki clovekovo petje povezuje z zvoki iz narave, v prvi vrsti s pticjim petjem: »najslajše, najjasnejše žuboré in žvergolé tici o toplih pomladnih dnevih, vrabci o polnih kozolcih in zrelem prosu. /…/ petelin zapoje, ticek zažubori; 20 Lah, Novice gospodarske, obertniške in narodne, 6. 6. 1860. 21 Vitoški, Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci,11. 9. 1850. 22 Drobnic, Kmetijske in rokodelske novice, 10. 11. 1845. VSE ZA ZGODOVINO Ambrož Kvartic, trIJE SlOVENCI, PA SMO ZbOr ZGODOVINA ZA VSE kmali odpevajo po vasi kurji glavarji in ticki po gaji ali po kletkah. /…/ Kar pa nas uci skušnja pri živalih, tega se lahko vsak dan prepricamo pri ljudeh.«23 in dalje: »ticice, ki lepo pojo, /…/ so prave namestnice življenja. brez njih bi bili gozdovi žalostni, mertvi. clovek povsod le išce živih in življenje naznanjajocih stvari, – kjer ni življenja, ni zanj veselja.«24 Slovenski narod in njegove pesmi25 »Slovenci imamo tudi národne pesme, to so take pesme, ki so prav iz slovenskiga duha in serca vzete, in so stare, perlegajo se posebno; zato so tudi vec ali manj povsod znane.«26 narod je, kot piše benedict anderson, v prvi vrsti utemeljen v jeziku,27 z jezikom pa je nelocljivo povezano tudi petje – najprej zato, ker se mu pripisuje enako primordialnost, utemeljenost v nedolocljivi, oddaljeni preteklosti. Vendar je petje z jezikom povezano še mocneje, saj je, kot govor ali pisava, hkrati formalna manifestacija jezika. povezanost petja in jezika v kontekstu narodnega vprašanja in nacionalizacije so zaznali in promovirali tudi pisci pomarcevskega obdobja: »Vsak narod ima svoje petje. Med nar micniši petje se zamore brez enostranosti slovensko šteti že zavoljo glasa svojih besedi, ki niso terde in s soglasniki preobložene kot marsikateriga druziga jezika, pa tudi niso premehke. slovenska beseda zedinjuje v sebi krepkost in pa cudno micnost, in je torej za govorništvo in pevstvo silno prikladna.«28 Še korak dlje so šli avtorji, ki so isto povezavo razumeli in predstavljali kot utemeljeno v transcendentnem: »/…/ ker je bog tako naredil, da vsak domoljub najrajši po domace poje /…/«29 analiza vsebine teh in podobnih besedil hkrati potrjuje, da je ena glavnih znacilnosti zamišljene skupnosti njen vpliv na custva in custvovanje: »/…/ narodi budijo ljubezen; pogosto zelo globoko in požrtvovalno ljubezen. Kulturni proizvodi nacionalizma – poezija, proza, glasba, likovna umetnost – s tisocerimi razlicnimi oblikami in stili to ljubezen jasno izražajo.«30 23 Lah, Novice gospodarske, obertniške in narodne, 6. 6. 1860. 24 Nepodpisano, Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 22. 10. 1853. 25 V casopisnih virih iz 19. stoletja se samostalnika pevec in pesem ter glagol peti nanašajo tako na poezijo (pesnik, pesniti) kot tudi na petje in pevsko dejavnost, kar kaže na nelocljivo povezanost obeh oblik umetniškega ustvarjanja, vsaj takrat, ko besedila govorijo o proizvodih »tradicijske« ljudske kulture (op.p.). 26 Benko, Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 15. 1. 1851, str. 13. 27 Anderson, Zamišljene skupnosti, str. 161. 28 St., Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 15. 5. 1852, str. 153 29 Nepodpisano, Novice gospodarske obrtniške in narodne, 6. 8. 1862. 30 Anderson, Zamišljene skupnosti, str. 157. obdobje definiranja in vpeljevanja konceptov naroda in narodnega je najbolj zaznamovala socasna romanticna misel, ki je tako v znanost kot v politicni diskurz s koncem 18. stoletja vnesla teorijo prežitkov, tj. ostankov »starih« idej, verovanj in praks (folklore), ki nujno izginjajo, vendar jih v zgodovinski socasnosti še vedno lahko najdemo pri nižjem sloju prebivalstva. »prava narodna poezija pri vseh evropejskih narodih umira. V kakem samotnem kotu se še kaka skrita cvetka dobi.«31 predpostavljeno izginjanje 'narodnega blaga' je hitro postalo tudi osnova za prizadevanja po njegovem ohranjanju: »naša narodska pesem umira; zadnji cas je tedaj, da se to, kar je ostalo, prihrani.«32 predpostavljeno izginjajoca ljudska kultura (z njo pa tudi ljudska pesem in petje) kmeckega prebivalstva je postala maksima govora o dedišcini zamišljenih skupnosti v nastajanju: »priprosti kmetje bolj v straneh od poptujajocih tergov, mest in cest oddaljšani, po hribih in med hribi jih še imajo povsod lepo zalogo, in jih pri tacih okoljšinah cversto in krepko pojéjo, da se omikani poslušavec, ki je po mestih za placilo péti slišal, cuditi mora.«33 iz poudarjanja mocno dramatizirane razlike med kaoticnim življenjem urbanih središc in idilo podeželskega sveta, med preprostim nacinom življenja ter povezanostjo z naravo se je razvilo prepricanje, da velike družbene spremembe pomenijo skorajšnji konec ruralnega sveta, z njim pa tudi razpad kolektivnega duha skupnosti. prav ta duh, herderjanski Volksgeist, je postal jedro idej nacionalizma. tako kot pri drugih narodih avstrijskega cesarstva, se je tudi pri slovencih »želja po emancipaciji in nacionalizaciji udejanjala na podlagi homogenizacije regionalnih in lokalnih oblik (izmišljeno-) avtenticne tradicionalne kulture, ki ni bila germanskega porekla.«34 te težnje je moc razbirati tudi iz pisanja takratnih casnikov o tako imenovani slovenski pesmi: »napev bodi tudi slovenskega duha. narod se loci od naroda po telesnih in dušnih zmožnostih in lastnostih pa tudi po – petju. /…/ tako se loci tudi pravo narodno (in ne novo ponemceno) slovensko petje od nemškega /…/ in ta narodni duh mora veti in duti po vsakem napevu, potem bode lahak in micen našemu ljudstvu, ki /…/ ljubi mecje, v serce segajoce napeve, kakor nas ucé vse narodne viže.«35 Znotraj tega govora je imela folklorizirana ljudska kultura pomembno vlogo locevalnega elementa med slovensko in nemško oziroma germansko kulturo: »Vse spoštovanje pred nemškim narodnim petjem: tudi ono je lepo, dasiravno ni našimu primeriti,«36 31 Nepodpisano. Novice gospodarske, obertnijske in narodne, 16. 5. 1857. 32 D., Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 6. 12. 1850. 33 St., Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 15. 5. 1852, str. 153 34 Juvancic, O (ne)moci izvirnega, str. 16. 35 Lah, Novice gospodarske, obertniške in narodne, 12. 6. 1860. 36 St., navedeno delo, str. 153. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 hkrati pa lahko poleg zavedanja o locenosti v virih opazujemo tudi težnjo po ocišce(va)nju slovenskih pesmi vsakršnega tujega vpliva, s cimer je posredno še enkrat vec izraženo prizadevno iskanje oziroma definiranje narodnega, slovenskega v ljudski kulturi: »nijedna stvar nam ne more pridobiti vec prijateljev za domovinsko stvar, nego narodno petje. tudi v tej zadevi slovenci napredujemo in zmagonosno koraka slovenska pesem po naših pokrajinah, ter odriva tuji duh, crno sovraštvo do naroda, kruhoborstvo in dobickarijo, ter blaži narodu cut in misel.«37; »stare castitljive pesmi našega naroda v nepristrano obleko ptujih jezikov silijo, in tako petje je potem nevživna corba po eni strani prekuhana, po drugi sirova, tú predelana, tam neslana /…/«38 tako kot petje samo je morala ljudska pesem kot del širše ljudske kulture nujno postati rezultat kontinuitete, ki sega dalec v primordialnost. s tem je pridobila nove prilastke stara, staticna in avtenticna, ideja o neprekinjeni tradiciji pa je v samem jedru konstrukcije zamišljene skupnosti (naroda). »naši dedi so peli, kar so v sercu cutili; kar pa iz serca izhaja, pa zopet serce zadene.«39 s tem, ko je ljudska kultura postala avtenticna, pa se je sprožil proces folklorizacije vseh njenih segmentov in je tako postala artefakt, kot eden od stranskih produktov teh procesov pa se je rodila tako imenovana narodna pesem.40 »narodska pesem je /…/ cvét narodovega življenja; eno drugo rodi, eno drugo oživlja, eno brez drugega biti ne more.«41 tudi govor o narodni pesmi je v 19. stoletju zaznamovan s svojevrstno metaforiko, ki kaže na poseben, folkloriziran oziroma tradicionaliziran odnos do ljudske kulture, kot (iz)vira narodnega. V virih lahko veckrat preberemo, kako so posamezne pesmi oznacene kot cvetlice, njihove zbirke pa kot kite oziroma venci najlepšega cvetja. lep primer poeticnega, metaforicnega govora o narodnih pesmih je recenzija42 zbirke slovenskih narodnih pesmi, prevedenih v nemšcino, z naslovom 'Volkslieder aus Krain'43: »ce knjižico v roke vzameš, se ti bo zgodilo, kakor bi v cvetnjak bogatiga gospoda stopil. prijazni vertnar ti majhno shrambico odpré. noter stopiš, zacudiš se, ostermiš, ker tukaj zagledaš planinske cvetlice, ktere si od nekdaj na gorah nabiral. tú se ti micna cvetka nasmehuje; tam ti njena sestrica svoje duhtece cvetiše odpira; v koticku tam te milenka s pripognjeno rósepolno glavico pozdravlja. Kar lociti se ne moreš; vse ti je znano, vse prav lepo po 37 Nepodpisano, Slovenec, 12. 8. 1879. 38 St., navedeno delo, str. 153. 39 St., navedeno delo, str. 154. 40 Juvancic, navedeno delo, str. 16. 41 D., Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 6. 11. 1850. 42 D., Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 30. 10. 1850. 43 Grün, Volkslieder aus Krain. domace, in kar nar vec veljá, je to, de so se tvoje ljubljenke le preselile, brez de bilo le mervico svojih vonja, svojih lepot zgubile.«44 Institucionalizacija petja »Povsod po Slovenskem se nahajajo dobra grla, treba jim je samo poduka. V tej zadevi trebalo bi, da se ljudski ucitelji postavijo na celo, in da moci izvežbajo, kmalo bomo imeli v vsakem vecem kraji pevski zbor.«45 nacionalizacija (in njej vzporedna procesa avtentifikacije in folklorizacije) ljudske glasbene ustvarjalnosti – z njo pa tudi petja kot ene od osnovnih oblik glasbene izvajalske prakse – pa se ni mogla popolnoma izvršiti, dokler se ta ni institucionalizirala, tj. ugnezdila v slovenskih politicnih in kulturnih strukturah. te strukture so bila pred in neposredno po pomladi narodov leta 1848 razlicna slovenska društva v središcih zgošcene prisotnosti slovencev (ljubljana, Dunaj, gradec), kasneje, po zatonu bachovega absolutizma in ustavnih spremembah, ki sta jih prinesla oktobrska diploma leta 1860 in februarski patent leto kasneje, pa so vodilno vlogo prevzele nove organizacijske oblike politicnega in družabnega življenja, kot so citalnice, tabori in razlicne oblike formaliziranega interesnega združevanja, tj. društva, ki jim je bila skupna ideja narodnega. pomembna novost predmarcne dobe je bila javna izvedba pesmi s slovenskim besedilom na koncertih ljubljanske filharmonicne družbe in v ljubljanskem gledališcu. pesmi so izvajali nemški pevci, Novice pa so takšne nastope vedno znova pozdravile z navdušenjem: »že veliko veliko let je minilo, kar ni bilo slovenskega petja v ljubljanskim gledišu slišati. preteceno saboto smo med drugim petjem zopet zaslišali vesele glasove domaciga jezika, s kterim so se gledišni pevci, akoravno nemci, prav dobro obnesli. Zapopadik igre pod naslovom »poskušnja kranjskih pesem« /…/ Vse pesme so poslušavcam takó globoko v serce segle, de so dopadajenje nad njimi glasno na znanje dali.«46 izvedbe slovenskih pesmi lahko razumemo kot sprošcanje ozracja med slovensko in nemško stranjo, bolj pomembno pa je, da sta bila s temi dogodki slovenski jezik in slovenska beseda priznana kot »/…/ enakovreden pripomocek odrskega izražanja in koncertne dejavnosti.«47 V drugi polovici 19. stoletja so bile bésede osrednja manifestacija narodne kulturne produkcije, z njo pa 44 D., Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 30. 10. 1850, str. 184. 45 Nepodpisan, Slovenec,. 11. 9. 1879, str. 2. 46 Nepodpisano, Kmetijske in rokodelske novice, 28. 1. 1846. 47 Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem III, str. 12. VSE ZA ZGODOVINO Ambrož Kvartic, trIJE SlOVENCI, PA SMO ZbOr ZGODOVINA ZA VSE Mešani pevski zbor iz biljane v Goriških brdih leta 1896 (Dokumentacija Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v ljubljani) tudi avtentizirane ljudske glasbene umetnosti v zgoraj naštetih strukturah. Bésede so bile družabne prireditve z govori, deklamacijami, gledališkimi scenami in seveda glasbo, s posebnim poudarkom na petju. Društva in citalnice so jih pripravljali ob zelo razlicnih priložnostih, kot so bile razne obletnice, obcasno so prirejali tudi dobrodelne bésede.48 porocila o bésedah v organizaciji razlicnih citalnic lahko najdemo skoraj v vsaki izdaji takratnega casopisja. Bésede so (tako v okviru citalnic kot že prej) med vsemi glasbenimi izrazi preferirale vokalno glasbo in tako spodbudile razvoj oblik solisticnega petja kot tudi komornih sestavov in seveda pevskih zborov,49 s tem pa mocno pospešile ter povecale obseg vokalnega ustvarjanja in poustvarjanja. Bésede so prirejali že v »predcitalniškem obdobju« med letoma 1848 in 1861, zanimivo pa je, da so jih takrat zaradi njihovega oglaševanja v nemšcino prevajali kot »concert«,50 ceprav so bile vsebinsko vec kot le glasbeni dogodek. slovensko društvo v ljubljani je v ljubljanskem 48 Glej na primer: Nepodpisano, Novice gospodarske obrtniške in narodne, 10. 4. 1872. 49 Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem III, str. 33. 50 Cvetko, navedeno delo, str. 18. gledališcu v tem obdobju pripravilo nekaj bésed,51, katerih program so sooblikovali vokalni solisti ter obcasno moški pevski zbor iz župnije Krakovo (imenovan Krakovcanje), katerih nastop so Novice vzneseno opisale: »ti korenjaki pa v resnici tako vbrano pojó, de mora iz serca vesel biti, kdor jih sliši.«52 na Štajerskem je krog slovencev v gradcu, naslednikov graškega društva slovenija, ki je bilo viden politicen akter v revolucionarnem letu 184853 pripravil besedo, o kateri Novice porocajo: »/…/ 23. marca o poldne /…/ tukaj slavjanski domoljubi, sama nadepolna mladež, napravili »slavjansko besedo« gotovo pervo, kar gradec stoji. slovenske, poljske, ceške in ilirske pesmi so se posamezno in skupno micno prepevale /…/ vsem gré lepa hvala; perva vendar in naj veci neutrudnemu, izverstnemu pevovodju g. benjaminu ipavcu.«54 pomemben mejnik za slovensko pesem je bil tudi obisk cesarskega para 11. septembra 1856 v Mariboru, kjer je skupina mladih deklet cesarju zapela dve pesmi v slovenšcini (Cesarsko pesem in Zvonikarjevo), kar je bila sploh prva javna izvedba katerekoli slovenske pesmi v Mariboru.55 51 Nepodpisano, Kmetijske in rokodelske novice, 28. 3. 1848. 52 Prav tam. 53 Granda, Graška Slovenija v letu 1848/1849. 54 Ž., Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 4. 4. 1851, str. 69. 55 Nepodpisano, Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci. 17. 11. 1856. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 najpomembnejša oblika kulturnega (in subtilno politicnega) združevanja slovencev v 19. stoletju so bile citalnice. te so delovale kot narodno-programsko zastavljeni forumi literarne, dramske, glasbene in druge ustvarjalnosti, branja in drugega izobraževanja ter neformalne družabnosti. »citavnica – kaj je to citavnica? nic druzega ni kakor bravnica, to je društvo, v kterem se bo bralo ali citalo in bojo vcasih poštene veselice v domaci besedi.«56 »národno zavest buditi in krepcati je toraj vsakega slovenca dolžnost, in posebno národnih citavnic visoka naloga. one so središca, v kterih se imajo duševne domoljubne moci navduševati in uriti. one so, rekel bi, národne straže, in glasniki matere slave, ki imajo neprenehoma narod dramiti, in pa skrbno paziti, da vec ne zaspi.«57 ceprav citalnice niso bile izkljucno glasbene ustanove, so glasbo uporabljale in gojile kot razmeroma pomembno sredstvo za uresnicevanje svojega programa, s tem pa so pomenile tudi osnovo za kasnejši razvoj glasbenega šolstva pri nas.58 ob nekaterih zgodnejših poskusih, ki niso trajali dolgo, je bila prva citalnica v pravem pomenu besede slovanska citalnica v trstu, ustanovljena 29. januarja 1861,59 v narodnostno pisanem pristanišcu z živahnim kulturnim dogajanjem pa ni združevala le slovencev, pac pa tudi druge narodno zavedne slovane. Kmalu, 30. avgusta 1861, ji je sledila narodna citalnica v ljubljani, ki je svojo prvo besedo pripravila 24. novembra istega leta. pevski zbor je na njej izvedel skladbe Domovina, ne udajmo se in naprej ter po pisanju Novic izzval: »/…/ grmenje navdušenih slavaklicev.«60 tretja po vrsti, 4. septembra 1861, je bila ustanovljena slovanska citalnica v Mariboru.61 Med vecjimi citalnicami sta bili še celjska in tolminska (obe ustanovljeni 1863) ter novomeška, ustanovljena leta 1865. V obdobju po letu 1863 so si citalnice vedno bolj utirale pot tudi na geografsko periferijo in v casopisju tega casa skoraj vsak teden najdemo porocila o prvih bésedah (z obveznim petjem) novih citalnic. Vse vecje citalnice so kmalu po ustanovitvi vzpostavile svoje pevske sestave. pri tem zacetnem delu so pogosto pomagali (tuji) glasbeni strokovnjaki. tako je pevski zbor v trstu na zacetku vodil ceh jan lego, zbor ljubljanske citalnice pa njegov rojak anton nedved, sicer kapelnik filharmonicnega društva. prav sodelovanje profesionalnega pevovodje in izobraženih pevcev iz 'konkurencnega' društva je omogocilo hiter in kakovo 56 Nepodpisano, Novice gospodarske, obertniške in narodne, 18. 9. 1861. 57 Nepodpisano, Novice gospodarske, obertniške in narodne, 11. 11. 1863, str. 363. 58 Budkovic, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem I, str. 156. 59 Jeleric, Razvoj zborovskega petja na slovenskem, str. 31. 60 Nepodpisano, Novice gospodarske, obertniške in narodne, 27. 11. 1861, str. 397. 61 Letopis, str. 19. sten razmah pevske dejavnosti, ljubljanska citalnica pa je bila pravzaprav že od ustanovitve z vidika razvoja pevske in njej vzporednih dejavnosti najpomembnejša ustanova ne le na Kranjskem pac pa na vsem slovenskem prostoru. Moški zbor ljubljanske citalnice, ki so jih avstrijski casopisi imenovali »Die jünger des aposteles bleiweis«62 so bili najbolj spoštovan slovenski pevski sestav 19. stoletja doma in na tujem. tudi ob otvoritvi prostorov citalnice v Kranju leta 1863 je že nastopal njihov domac zbor.63 ustanavljanje pevskih zborov v drugih citalnicah – predvsem na Štajerskem, v Mariboru in v Celju – ni šlo tako gladko, dejstvo pa je, da je bil v celjski citalnici nakup klavirja sploh prva vecja investicija njenih clanov.64 pevce so pevovodje citalniških zborov v prvi vrsti izbirali med clani citalnice, v nekaterih primerih (na primer v ljubljani) pa so pripravili tudi pevske avdicije oziroma skušnje,65 kjer clanstvo v citalnici ni bilo pogoj za pristop. V manjših krajih, kjer citalnice niso imele dovolj clanov, da bi lahko vzpostavili vecji pevski sestav, so na bésedah in drugih prireditvah nastopali bodisi solisti bodisi manjši komorni sestavi. tako lahko na primer v porocilu o izvedbi bésede leta 1870 v citalnici v Mozirju beremo: »na to se oglasi naš vrli cveterospev: /…/ petje bilo je krasno, tako ubrano in miloglasno, da se v resnici nismo tacega nadejali. po vsaki pesmici se je izraževala radostna pohvala in društvo sme ponosno biti, da šteje med svoje ude tako vrle pevske moci.«66 takšne citalnice so ob vecjih dogodkih za pomoc pogosto prosile zbore drugih citalnic in pevskih društev iz najbližjih regionalnih centrov. ce pri raziskovanju zacetkov institucionalizacije pevske dejavnosti ne upoštevamo solisticnih nastopov in manjših komornih sestavov, lahko vsaj v prvem desetletju citalniškega gibanja na slovenskem (z izjemo ljubljanske citalnice) spremljamo izkljucno moško petje. primarni razlog za to je verjetno v tem, da so bili zbori v vecini primerov sestavljeni izkljucno iz clanov 62 Nepodpisan, Novice gospodarske obrtniške in narodne, 6. 8. 1862. 63 Pirnat, Narodna citalnica v Kranju, str. 32. 64 Zajc-Cizelj, Narodna citalnica v Celju, str. 355. 65 Primer: Odbor citavnice, Novice gospodarske obrtniške in narodne, 4. novembra 66 Nepodpisano, Slovenec, 6. 3. 1879. Anton Nedved, prvi zborovodja pevskega zbora citalnice v ljubljani (Narodna in univerzitetna knjižnica) VSE ZA ZGODOVINO Ambrož Kvartic, trIJE SlOVENCI, PA SMO ZbOr ZGODOVINA ZA VSE citalnic, kjer so bili nosilci družbenega in družabnega življenja moški. prisotnost ženskega in mešanega petja v citalnicah izven ljubljane se je povecala šele v sedemdesetih letih 19. stoletja. V kranjski citalnici so leta 1872 poskusili ustanoviti ženski zbor, ki ni deloval dolgo,67 medtem ko je leta 1884 v novem mestu ustanovljeno Dolenjsko pevsko društvo zacelo delovati z ženskim in moškim zborom.68 ljubljanska citalnica je bila v tem pogledu med drugimi citalnicami svetla izjema, saj se je društveni ženski zbor prvic predstavil že leta 1864, zborovodje josip fabian, anton foerster in Vojteh Valenta pa so kasneje ob razlicnih priložnostih eksperimentirali tudi z mešanim petjem. Pevsko povezovanje pregled casopisnih virov razkrije še eno zelo pomembno vlogo petja in organizirane zborovske dejavnosti v kontekstu procesov nacionalizacije slovenskega prostora. pevska dejavnost je relativno hitro prerasla okvire lokalnih citalniških prostorov in postala ena prvih oblik posvetnega množicnega združevanja ljudi na slovenskem. Še vec, petje je postalo mediator za vzpostavljanje družbenih interesnih omrežij na širokem geografskem ozemlju, kar je bila v tistem casu novost. povezovanja (gostovanja) pevcev in njihovih nastopov so tesno povezana s tvorjenjem narodove identitete, saj se je z njimi konkretizirala ideja zamišljene skupnosti in manifestirala njena moc (moc množice). tovrstne migracije in mreženja seveda ne bi bila mogoca brez socasno dosežene stopnje tehnicnega razvoja, ki je prinesel napredek transportnih sredstev, konkretno železnice, ki je do leta 1870, ko je bila dokoncana gorenjska proga ljubljana-trbiž, že povezovala vse vecje kraje Kranjske in Štajerske. pobude za združevanje ljudi, vkljucenih v takšno ali drugacno obliko organiziranega petja so bile prisotne že v obdobju množicnega ustanavljanja citalnic, kasneje pa se je zanimanje še povecevalo: »od casa do casa, morda vsako leto enkrat, dali bi si slovanski pevski zbori rendezvous v kakem slovenskem kraju, eno leto na bledu, drugo leto v savinski dolini, tretje leto v ljubljani, cetrto leto v gorici itd. tak pevski shod bi bila splošna narodna veselica, /…/ K temu skupnemu pevskemu shodu prišel bi pevski zbor vsakega mesta s svojo zastavo, in vsako mesto bi se že zavoljo casti potrudilo, da pošlje mnogo in dobro izurjenih pevcev.«69 takšne pobude so se uresnicevale na vec (formalnih) ravneh ter v vecjem ali manjšem obsegu. pevci ljubljanske citalnice so se 67 Pirnat, navedeno delo. 68 Gazvoda, Glasbeno življenje Novega mesta v obdobju citalnice, str. 11. 69 Nepodpisano, Slovenec, 11. 9. 1879, str. 2. na primer že leta 1861/62 odzvali na vec vabil oziroma prošenj za pomoc pri oblikovanju glasbenega programa ob ustanovitvi katere od citalnic. Število porocil o gostovanjih pevskih zborov z vedno mlajšimi letnicami dnevnega casopisja druge polovice 19. stoletja vedno bolj narašca. tako so na primer v Kranju gostili vec pevskih društev iz okolice ob trideseti obletnici lokalne citalnice,70 v Mozirju pa je slovesnost ob blagoslovitvi praporja telovadnega društva sokoli maja leta 1884 sooblikoval združen pevski zbor celjske citalnice in celjskega pevskega društva.71 Dokumentirana so tudi številna sodelovanja pevskih sestavov z drug(acn)imi interesnimi skupinami pri pripravi njihovih prireditev – na primer s telovadnimi društvi (sokoli, orli), gasilskimi društvi ipd.72 Zgovorna ilustracija implicitnega pomena gostovanja nekega pevskega sestava za obe strani (gostitelje in goste) ter identifikacijskih procesov, ki so takšne dogodke spremljali, je opis gostovanja ljubljanskega citalniškega zbora v litiji leta 1879, zapisan v Slovencu: »po zajuterku v gosp. Koblarjevi gostilnici so pevci nektere zapeli, ob devetih pa je bila sv. maša, ktero je povelicavalo tudi izvrstno petje moškega zbora citalnice, ki je bil za malo cerkvico še premocan. Med obedom je bilo nekoliko napitnic, potem pa se je pricelo pevsko razveseljevanje, ki je privabilo veliko naroda skup in temu so bile ne le pesmi, ampak tudi petje jako všec. ob petih smo se vrnili nazaj v litijo, Šmarcani so nas spremili z zastavo, za slovo pa so zopet zagromeli možnarji. /…/ Množno zbrano ljudstvo je bilo navdušeno po tem in po krasnem petji naših pevcev. litijska dekleta so bila k slovesu podarila pevcem in tudi drugim lepe šopke za spomin.«73 Pevska ustvarjalnost pogoji, ki so jih omogocile citalnice, so predstavljali varen okvir, kjer se (vokalna) glasba ni le ohranjala in obnavljala pac pa (predvsem) rasla in se širila. Zgodovinska in politicna situacija sta spodbudili ali celo narekovali razmah produkcije pevske literature – na primer zborovskih skladb in samospevov – ter izpostavili nove glasbene ustvarjalce. prizadevanja teh glasbenikov so bila utilitaristicna, pragmaticna, podrejena maksimi posredovanja narodne ideje. Zaradi tega so pri svojem delu operirali s kar najširše sprejemljivo glasbeno estetiko, pogosto podvrženo zgoraj omenjenim formam avtentizirane ljudske glasbe. Dragutin Cvetko se sprašuje, ce bi 70 Pirnat, navedeno delo, str. 18. 71 Zajc-Cizelj, Narodna citalnica v Celju, str. 355, str. 363. 72 Pirnat, navedeno delo, str. 38. 73 Nepodpisano, Slovenec, 12. 8. 1879. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 ti avtorji sploh skladali, ce ne bi živeli v obdobju neposredno po marcevski revoluciji, ki jih je oblikovalo kot narodne skladatelje.74 Mnogi med njimi so bili samouki ali vsaj slabše podkovani v skladateljski obrti – muzikološka veda zato resignirano priznava, da citalniško obdobje kljub nepretrgani produkciji skladb predstavlja stagnacijo v glasbenem razvoju,75 saj je bil fokus ustvarjalnega delovanja drugje. Med najvidnejšimi predstavniki »citalniških« glasbenih ustvarjalcev so anton nedved, anton foerster, jurij fleišman, Miroslav Vilhar, Davorin jenko in kasneje benjamin ter avgust ipavec. »Naprej« z avtorjema Simonom in Davorinom Jenkom (Narodna in Univerzitetna knjižnica) sodobno casopisje je delo skladateljev redno spremljalo in o njem vestno porocalo, avtorji prispevkov pa nikoli niso skoparili s (po)hvalo skladateljem, ceprav ta pogosto ni bila upravicena. Novice so tako o juriju fleišmanu zapisale: »/…/ ime je že samo po sebi zadosti porok, da so napevi lepi, micni in domaci /…/«,76 po uspešno izpeljani bésedi v gradcu leta 1851 pa benjamina ipavca pohvalile s pateticnimi besedami: »ako ti nadepolni mladini srecno dožene, kar je tak lepo zacel, mu bode ime v vencu slavjanskih pervencov na veke slovelo!«77 pri skladanju je bila poleg približevanja ideji Volksgeista pri pisanju viž,78 zaradi prenosa sporocila zelo pomembna izbira besedila. prešernove pesmi so bile sicer priljubljen material za uglasbitev, vendar so se pogosto izkazale za vsebinsko in oblikovno prezahtevne. Kamilo Mašek, še eden od vidnejših skladateljskih likov citalniškega obdobja, se je na primer v Novicah zgražal nad zelo zanimivim dogodkom: »Vém kraj, kjer je orglavec (in cisla se visoko omikanega) med povzdi 74 Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem III, str. 111. 75 Katrin, Vloga in pomen skladateljev Ipavcev v razvoju slovenske glasbe druge polovice 19. in zacetka 20. stoletja, str. 25. 76 Nepodpisano, Novice gospodarske obrtniške in narodne, 6. 8. 1862. 77 Ž., Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 4. 7. 1851. 78 Na notnem gradivu skladb iz citalniškega obdobja je pogosto za pisana interpretativna oznaka v narodnem tonu. govanjem svoje sercne cutila razlival, prešernovo 'pod oknom' igraje!! ali je mar neomikan kmet kriv, da se mu noge in rožnikranc zacnó mesti, kadar 'šomošter' tako okrogle žvižga?!«79 skladatelji so se raje odlocali za besedilni tip patriotske, domovinske pesmi, s specificno motiviko (ljubezen, dom, ocetnjava, vojašcina, narava in podobno), ki je izpolnjevala funkcijo implementacije in ohranjanja nacionalnih custev. splošno poimenovanje za takšne skladbe je bilo budnice,80 med njimi pa posebno mesto zavzema »naprej« avtorjev simona in Davorina jenka, širše znana in dojeta kot slovenska himna oziroma kot himna slovenskega narodnega preporoda81 – v novih akordih, strokovni reviji iz zacetka 20. stoletja, je skladba poimenovana celo kot »naša marsejeza«.82 splošni zamisli iskanja in izbiranja primernih besedil za uglasbitev, se je obcasno pridružilo tudi casopisje. Novice so tako poleg rednega objavljanja pesmi na naslovnicah svojih izdaj 14. maja 1862 objavile nagradni razpis za uglasbitev pesmi jovana Vesela Koseskega Kdo je mar?, oznacene kot pesmi »/…/ ki poje slavo sloven- skim sinom /…/«.83 Za nagrado je zmagovalec poleg denarja dobil priložnost dirigiranja pevskemu zboru na bésedi v ljubljanski citalnici, kjer je bila zmagovalna skladba premierno predstavljena. Sklep Kljub z viri dokazljivi razvejani in kompleksni pevski zgodovini na slovenskem, ki je še danes kljucni del diskurza o slovenski nacionalni identiteti, lahko vlogo petja in zborovstva pri tvorbi te identitete, oznacimo kot izmišljeno tradicijo.84 to pomeni, da lahko o tradiciji, ki je petju in zborovski dejavnosti inherentno pripisana, razmišljamo vzporedno s skupino drugih pojavov, ki si jih neka družbena skupina izmisli ali/oziroma na novo sestavi iz že obstojecih pojavov v kontekstu prevladujoce ideologije na kolektivni ravni nedefinirane zgodovinske in družbene situacije. romanticna misel, ki je oblikovala družbene procese na prehodu iz osemnajstega v devetnajsto stoletje, je poleg ostalih oblik ljudske kulture – ki je seveda eden od kljucnih konstruktov prav te misli – spremenila tudi clovekovo dojemanje petja. ideja, da ljudska kultura kot nosilka esence 'nacionalnega' izginja, je povzrocila proces njene avtentifikacije, ta pa jo je utemeljil v primordialnem in ji pripisal izmišljeno kontinuiteto. sledil 79 Mašek, Novice gospodarske, obertnijske in narodne, 1. 6. 1857. 80 Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem III, str. 38. 81 Cvetko, Davorin Jenko, str. 41-59. 82 Krek, Še enkrat Jenkov »Naprej«, str. 2 83 Vrednik, Novice gospodarske obrtniške in narodne, 14. 5. 1862, str. 155. 84 Hobsbawm in Ranger, ur., The Invention of Tradition. VSE ZA ZGODOVINO Ambrož Kvartic, trIJE SlOVENCI, PA SMO ZbOr ZGODOVINA ZA VSE je proces njene folklorizacije, katere stranski produkt so bile na eni strani tako imenovane narodne pesmi in na drugi strani razlicni pevski sestavi, ki so te pesmi izvajali. Z njegovim širjenjem od citalniškega obdobja naprej, sploh pa z njegovo postopno institucionalizacijo, je zborovsko petje (nenamerno) povzrocilo pocasen pro- pad spontanega pevskega ustvarjanja, katerega epilog lahko opazujemo od druge polovice 20. stoletja naprej. Zdi se, da se nacionalizacija (in njej vzporedna procesa avtentifikacije in folklorizacije) ljudske glasbene ustvarjalnosti ni mogla popolnoma izvršiti, dokler se ta ni institucionalizirala, torej ugnezdila v slovenskih politicnih in kulturnih strukturah 19. stoletja. Zborovsko petje se je najbolj razmahnilo prav v okviru citalnic, kasnejši zgodovinski razvoj pa ga je – ob izdatni pomoci tehnološkega napredka, predvsem transporta – utemeljil kot eno prvih oblik množicnega interesnega združevanja in mreženja na slovenskih tleh. takšna združevanja so bila manifestacije moci množice, moci naroda in so tako odigrala pomembno vlogo pri opredeljevanju takrat še mlade zamišljene skupnosti. Vsa glasbena ustvarjalnost tega obdobja je bila podvržena idejam naroda in narodnega, tako skladatelji kot pesniki in drugi umetniki so delovali usmerjeno, utilitaristicno, v skladu z estetiko, ki jo je narekovala ideologija prebujajocega se naroda. Vsi simbolni in prakticni vidiki petja in pevske dejavnosti devetnajstega stoletja – glasba, besedila, institucionalizacija, povezovanja in podobno – so imeli pomembno vlogo pri procesih nacionalizacije slovencev v obdobju po marcni revoluciji. Vendar se ti procesi s koncem citalnic, bésed in taborov še niso zakljucili. ob pregledu sodobnih poljudnih zapisov (casopisje, spletni portali in podobno) o petju in pevski dejavnosti se namrec zdi, da sta, v vseh svojih pojavnih oblikah, prav to tista elementa sodobne družbe, kjer v tem clanku obravnavano obdobje najbolj odmeva. in to dobesedno. Viri in literatura Casopisni viri benko, tone: 'narodne starice'. Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 15. prosenca 1851, str. 12-13. D.: 'slovenske narodne pesmi v nemško prestavljene'. Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 30. kozoperska (oktobra) 1850, str. 184. D.: 'slovenske narodne pesmi v nemško prestavljene'. Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 6. listopada (novembra) 1850, str. 188. D.: 'slovenske narodne pesmi v nemško prestavljene'. Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 6. grudna (decembra) 1850, str. 206. Drobnic, j.: 'slovenskim pevoljubam'. Kmetijske in rokodelske novice, 10. novembra 1845, str. 147-148. lah, V.: 'beseda o petji'. Novice gospodarske, obertniške in narodne, 6. junija 1860, str. 179. lah, V.: 'beseda o petji'. Novice gospodarske, obertniške in narodne, 12. junija 1860, str. 187. Mašek, Kamilo: 'Cerkveno petje in orglanje po deželi'. Novice gospodarske, obertnijske in narodne, 1. junija 1857, str. 170. nepodpisano: 'nekaj od slovencov'. Kmetijske in rokodelske novice, 18. kimoveca 1844, str. 151-152. nepodpisano: 'slovenske pesme v ljuljanskem gledišu'. Kmetijske in rokodelske novice, 28. prosénca 1846, str. 28. nepodpisano: 'Viže'. Kmetijske in rokodelske novice, 1. maliteravna 1846, str. 52. nepodpisano: 'nekaj iz lj. glediša' Kmetijske in rokodelske novice, 20. prosénca 1847, str. 12. nepodpisano: 'Veselica v Krajnji'. Kmetijske in rokodelske novice, 23. velkiserpana 1848, str. 146. nepodpisano: 'slovenske pesmi'. Kmetijske in rokodelske novice, 4. kozoperska 1848, str. 170. nepodpisano: 'Druga beseda'. Kmetijske in rokodelske novice, 28.rožnika 1848, str. 119-110. nepodpisano: 'novicar'. Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 4. maliteravna 1849, str 58. nepodpisano: 'novicar iz ljubljane'. Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 1. svecana (februarja) 1850, str. 22. nepodpisano: '3. Zvezek slovenske gerlice'. Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 14. maliserpana 1850, str. 124. nepodpisano: 'spomin popotovanja po Štajarskim in gorenskim.' Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 25. kimovca (septembra) 1850, str. 163-164. nepodpisano: 'Koristnost pevalic'. Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 22. oktobra 1853, str. 338. nepodpisano: 'iz Maribora'. Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci. 17. novembra 1856, str. 301. nepodpisano: 'slovanske narodne pesmi'. Novice gospodarske, obertnijske in narodne, 16. maja 1857, str. 39. nepodpisano: 'iz ljubljane'. Novice gospodarske, obertniške in narodne, 18. septembra 1861, str. 316. nepodpisano: 'iz ljubljane'. Novice gospodarske, obertniške in narodne, 27. novembra 1861, str. 396-398. nepodpisano: 'Domace pesmi'. Novice gospodarske obrtniške in narodne, 6. avgusta 1862, str. 268. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 nepodpisano: 'Zgodovinske crtice o znanstvu in umetnostih'. Novice gospodarske obrtniške in narodne, 18. novembra 1863, str. 361-363. nepodpisano: 'iz idrije'. Novice gospodarske obrtniške in narodne, 6. marca 1872, str. 81. nepodpisano: 'iz postojne'. Novice gospodarske obrtniške in narodne, 10. aprila 1872, str. 119. nepodpisano: 'Mozirje'. Slovenec, 6. marca 1879, str. 2 nepodpisano: 'V ljubljani'. Slovenec 100, 11. septembra 1879, str. 2-3. nepodpisano: 'izhod pevcev ljubljanske citalnice'. Slovenec 89, 12. avgusta 1879, str. 4. odbor citavnice: 'oznanilo'. Novice gospodarske obrtniške in narodne, 4. novembra 1863, str. 356. pevoljub: 'nekaj o slovenskih pesmih'. novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 14. februarja 1855, str. 51. podlipski: 'slovesnost v jami pod Malim gradom pri planini'. Novice kmetijskih,rokodelnih in narodnih reci, 18. kimoveca 1850, str.158-159. st.: 'nekaj o slovenskih pesmih'. Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 15. maja 1851, str. 153-154. Štantetov-Šentviški, t. M.: 'nekaj o petji'. Novice gospodarske obrtniške in narodne, 13. julija 1864, str.225. Vitoški: 'skušnja v Št. Vidu nad ipavo'. Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 11.kimoveca 1850, str. 157. Vrednik: 'razpis darila za najbolji napev'. Novice gospodarske obrtniške in narodne, 14. maja 1862, str. 154-155. Z.: 'novicar iz slovenskih krajev'. Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 28. velkiserpana 1850, str. 146-147. ž.: 'iz gradca'. Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 4. maliteravna 1851, str. 68-69. ž.: 'iz gradca'. Novice kmetijskih, rokodelnih in narodnih reci, 4. maliserpana 1851, str. 134. Literatura anderson, benedict: Zamišljene skupnosti: O izvoru in širjenju nacionalizma. ljubljana : studia humanitatis, 1998. andolšek, ana: Glasbeno delo narodne citalnice v Ljubljani. neobjavljeno diplomsko delo. ljubljana : oddelek za muzikologijo, filozofska fakulteta, univerza v ljubljani, 1960. barbo, Matjaž: 'o naših pevskih zborih.' Naši zbori 40 (1-2), 1988, str. 8-9. budkovic, Cvetko: 'Zacetki in razcvet slovenskega zborovskega petja v ljubljani.' Naši zbori 38 (5-6), 1992, str. 114-115. budkovic, Cvetko: Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem I: Od zacetka 19. Stoletja do nastanka konservatorija. ljubljana : Znanstveni inštitut filozofske fakultete, 1992. Cvetko, Dragotin: Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem III. ljubljana : Državna založba slovenije, 1960. Cvetko, Dragotin: Davorin Jenko. ljubljana : partizanska knjiga, 1980. florjanc, ivan: 'pomenskost slovenskega fantovskega petja.' V: 21. slovenski glasbeni dnevi, 2005, str. 47-67. gazvoda, Vivina: Glasbeno življenje Novega mesta v obdobju citalnice. neobjavljeno diplomsko delo. ljubljana : akademija za glasbo, univerza v ljubljani, 1988. granda, stane: 'graška slovenija v letu 1848/1849'. Zgodovinski casopis XXViii (1-2), 1974, str. 45-84. grün, anastazi, ur.: Volkslieder aus Krain. lepizig : weidmann, 1850. hobsbawm, eric in terence ranger, ur.: The invention of tradition. Cambridge : Cambridge university press, 1984. humer, jože: 'slovenski oktet v mojih oceh'. Naši zbori 52 (1), 2002, str. 8-10. jelercic, ivo: Razvoj zborovskega petja na slovenskem. neobjavljeno diplomsko delo. ljubljana : univerza v ljubljani, akademija za glasbo, 1978. juvancic, Katarina: 'o (ne)moci izvirnega: resonance avtenticnostiv poustvarjanju slovenskega ljudskoglasbenega izrocila.' Glasnik SED 44 (2), 2003, str. 14-22. Katrin, Monika: Vloga in pomen skladateljev Ipavcev v razvoju slovenske glasbe druge polovice 19. in zacetka 20. stoletja. neobjavljeno diplomsko delo. ljubljana : akademija za glasbo, univerza v ljubljani, 1971. Kraševec Katarina: Glasbeno življenje v Mariboru v 19. stoletju do ustanovitve Slovanske citalnice leta 1861. neobjavljeno diplomsko delo. ljubljana : oddelek za muzikologijo, filozofska fakulteta, univerza v ljubljani, 2004. Krek, gojmir: 'Še enkrat jenkov »naprej«'. Novi akordi X, 1910, str. 2-3. Muršic, rajko: 'o moci glasbe.' Casopis za kritiko znanosti 21(160-61), 1993, str. 101-126. pangerc, božo: Slovenski oktet. ljubjana : KD slovenski oktet, 2007. prinat, Makso: Narodna citalnica v Kranju: 1863-1913: spominska knjižica, posvecena ob petdesetletnici vsem dosedanjim clanom in sodelavcem, dobrotnikom in prijateljem. Kranj : narodna citalnica, 1913. strajnar, julijan: 'Vprašanje »ljudskosti« v slovenski partizanski pesmi.' Traditiones 15 (1), 1986, str. 181-189. VSE ZA ZGODOVINO Ambrož Kvartic, trIJE SlOVENCI, PA SMO ZbOr ZGODOVINA ZA VSE Vrcon, robert: 'pevska društva in zborovsko petje'. Naši zbori 40 (5), 1987, str. 109-111. Zajc-Cizelj, ivanka: 'narodna citalnica v Celju'. Arhivi 28(2), 2005, str. 353-374. Zusammenfasung DREI SLOwENEN, UND wIR SIND EIN CHOR Die Rolle des Singens und der Amateurgesangstätigkeit in den Prozessen des nationalen Erwachens bei den Slowenen im 19. Jahrhundert Zeitungstexte des 19. jahrhunderts, die die grundlage für den vorliegenden beitrag bilden, sind eine der wichtigsten Quellen, um die entstehung und die repräsentationen des Volkes als vorgestellte gemeinschaft zu verstehen. Denn ihre autoren beobachteten die eigene kulturelle realität nicht nur, sondern kommentierten sie auch in einklang mit der zu jener Zeit dominanten national-erweckerischen ideologie. Die Durchsicht der artikel über das singen und die gesangstätigkeit im slowenischen gebiet bestätigte das faktum, dass all ihre symbolischen und praktischen aspekte – die Musik, die texte, der gemeinschaftsbildende effekt und die institutionalisierung – schon von anfang an eine sehr wichtige rolle bei den prozessen der nationalisierung der slowenen hatten. Diese rolle wird in den analysierten Zeitungstexten nämlich nicht nur illustriert, sondern auch stark propagiert. Das singen und kollektive formen von gesangspraxen waren immer bedeutende elemente des slowenischen nationalen Diskurses, denn sie vereinen zwei der wesentlichsten elemente der prozesse des imaginierens eines jeden Volkes: die sprache und die (nationalen) gefühle. jedoch folgt diese zugewiesene rolle in jeder hinsicht den Charakteristika der erfundenen Tradition, wie sie von hobsbawm und ranger definiert wurde. Das romantische Denken, das die gesellschaftlichen prozesse zu beginn des 19. jahrhunderts veränderte und in schwung brachte, veränderte auch die ansichten zur Volkskultur, in der der gesang ein wesentlicher teil ist. Die idee, dass die Volkskultur als hauptsächliches resultat und gleichzeitig träger des „Volksgeistes“ am Verschwinden ist, stieß den prozess ihrer authentifikation an und sie wurde zunehmend als primordial, authentisch und „ewig“, ja sogar als transzendent dargestellt und verstanden. so konnte sie sich folklorisieren und bekam damit gleichzeitig auch eine reihe neuer symbolischer bedeutungen, die ein wichtiges element der prozesse des nationalen erwachens wurden. Zusammen mit der Volkskultur wurde auch der gesang folklorisiert und nationalisiert, daher beobachten wir in dieser Zeit das aufkommen und aufblühen von „Volksliedern“ (ein wichtiger teil davon waren die sogenannten aufmunterungslieder budnice) und gesangsgruppen, die sie darboten. aufgrund der Quellenanalyse scheint es, dass die nationalisierung des (traditionell kollektiven, und, noch wichtiger, mehrstimmigen) „Volksgesanges“ im 19. jahrhundert nicht vollständig gelungen wäre, wenn dieser nicht unter der schirmherrschaft der neu entstehenden slowenischen politischen und kulturellen strukturen im damals ansonsten dominant deutschen umfeld institutionalisiert worden wäre. nach bescheidenen anfängen verankerte sich das öffentliche Darbieten slowenischen gesanges in den programmen der citalnice [lesevereine] – kulturelle institutionen, die sich in der zweiten hälfte des 19. jahrhunderts entwickelten. gesangsauftritte waren auch eine Konstante bei Massenmanifestationen des nationalen erwachens wie es die bésede [gesellige Veranstaltungen] und die tabori [Versammlungen im freien] waren. und noch mehr als das – die gesangstätigkeit wurde zu einer der ersten weltlichen formen des massenhaften integration und Vernetzung im slowenischen gebiet. all diese formalisierten ereignisse waren Manifestationen der Macht der Masse, der Macht des neu imaginierten Volkes, d.h. der ideologie, die auch das damalige musikalische schaffen und gesangsrepertoire prägte. Diese Dynamik änderte sich zwar im jahr 1872 mit der gründung der Glasbena Matica [Musikverein], doch können wir noch heute die echos der spezifischen rolle des singens und der gesangstätigkeit in den prozessen des slowenischen nationalen erwachens im 19. jahrhundert beobachten. Schlagwörter: singen, gesangs- und Chortätigkeit, Volk, nationalisierung, citalnice [lesevereine] VSE ZA ZGODOVINO Jernej Mlekuž »Ostrupljanje s klobaso« Nekaj ugrizov v klobcic kranjske klobase in narodnega ponosa, zvit v slovenskem casopisju od pomladi narodov do konca prve svetovne vojne MLEkUŽ Jernej, dr., znanstveni sodelavec, inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZrC saZu, novi trg 2, si-1000 ljubljana 323.1(=163.6)"18/19" »OSTRUPLJANJE S kLOBASO« Nekaj ugrizov v klobcic kranjske klobase in narodnega ponosa, zvit v slovenskem casopisju od pomladi narodov do konca prve svetovne vojne clanek sloni na tezi, da je imela kranjska klobasa pomembno mesto v oblikovanju in razvoju slovenske narodne zavesti v obdobju od pomladi narodov do konca prve svetovne vojne (pa seveda tudi pozneje). pri tem se omeji predvsem na vlogo kranjske klobase v krepitvi narodnega ponosa, ali še konkretneje, na vprašanje, kako, na kakšne nacine je slovensko casopisje – nedvomno zelo pomemben dejavnik reprodukcije slovenske narodne identitete – krepcalo narodni ponos s pisanjem o kranjski klobasi. predstavljeni so trije tematski sklopi casopisnih besedil, ki se na razlicne nacine dotikajo odnosov med narodnim ponosom in kranjsko klobaso: besedila, ki opevajo slavo, poznanost, imenitnost kranjskih klobas, casopisni clanki, ki pricajo o takih ali drugacnih bojkotih kranjskih klobas, in nekaj zelo razpršenih besedil, ki predstavijo mesto kranjske klobase v razlicnih mednacionalnih sporih. Kljucne besede: kranjska klobasa, slovensko casopisje, (slovenska) narodna identiteta, narodni ponos MLEkUŽ Jernej, phD, research fellow, slovenian Migration institute, research Centre of the slovenian academy of sciences and arts, novi trg 2, si-1000 ljubljana 323.1(=163.6)"18/19" “POISONING By SAUSAGE” A few bites of a hunk of Krainer sausage and national pride, rolled up in Slovenian newspapers between the spring of the nations and World War I The article is based on the thesis that the Krainer sausage (kranjska klobasa) had an important role in the formation and development of slovenian national awareness in the period between the spring of nations and the end of world war i (and later). it primarily focuses on the role of the Krainer sausage in strengthening national pride, more specifically, on the ways in which slovenian newspapers – undoubtedly an important factor in the reproduction of slovenian national identity – substantiated national pride by writing about the Krainer sausage. The article presents the following three sets of newspaper articles that in different ways touch upon the relationship between national pride and the Krainer sausage: texts that praise the glory, fame and distinction of Krainer sausages; newspaper articles about various boycotts of Krainer sausages; and a few sporadic texts that present the position of the Krainer sausage in various international disputes. Key words: Krainer sausage, Slovenian newspapers, (Slovenian) national identity, national pride VSE ZA ZGODOVINO Jernej Mlekuž, »OStrUPlJANJE S KlObASO« ZGODOVINA ZA VSE Zacnimo manj veselo. Z novico iz nekakšne crne kronike, ki je bila v slovenskem casopisju do prve svetovne velemorije (pa najbrž tudi še pozneje) najveckrat pospravljena pod »Dnevne vesti«, »Drobne vesti« ali kot v casopisu z naši temi najprimernejšem imenu – Rodoljubu iz leta 1891 »razne vesti«1: »(Ostrupljenje s klobaso.) V Ulmu na Nemškem zbolelo je 13 vojakov vsled užitka pokvarjenih klobas. Jeden je že umrl. Pri kranjskih klobasah se take nezgode pac ni bati.«2 Drobna novica, ob kateri se dandanes bržkone prej nasmejimo kot zgrozimo, namiguje na to, da kranjska klobasa tudi v obdobju od pomladi narodov do razpada avstro-ogrske ni bila zgolj (takrat še razumljena kot zdravo) polnilo želodca, temvec tudi velecenjeno okrepcilo, poživilo sprva prebujajoce se in pozneje v zadnjih desetletjih obravnavanega obdobja že povsem prebujene narodne identitete.3 Kranjski klobasi je v tem obdobju pripadalo ne samo zelo posebno mesto, ampak – ne bomo se zlagali – ce bomo rekli tudi castno mesto v oblikovanju in razvoju slovenske narodne zavesti.4 ce zasolimo z besedami benedicta andersona: kranjsko-klobasina pripadnost slovenskemu narodu je nosila »avro usodne dolocenosti«.5 in ce popopramo s sintagmo raymonda williamsa: s kranjsko klobaso se je reproducirala struktura narodnega obcutenja.6 Kranjska klobasa je torej bila (in še vedno je) jed, ki slovencev ni pitala le s kalorijami, ampak jih je mastila tudi s ponosom. tokrat bomo ugriznili le v manjši kos tega »klobasastega ponosa«. no, precizneje receno, naredili bomo le nekaj ugrizov v ta klobcic kranjske 1 O crnih kronikah v obravnavanem obdobju tudi: Ocvirk, Drobci iz casopisnih crnih kronik. 2 Rodoljub, 22. 8. 1891. 3 Prvo znana omemba kranjske klobase v slovenskem casopisju, z že jasno nakazano narodotvorno vlogo, datira v leto 1949, glej opombo št. 17, torej v cas, ko je bila narodna ideja med prebivalstvom še vecini neznana in nerazumljiva – v cas, ko so pisci v Kmetijskih in rokodelskih novicah, kot piše Božidar Jezernik, Od vzpona nacije do nacionalizacije, str. 27-28, veckrat pojasnjevali razliko med besedama narodno in nerodno. Vec o razvoju slovenske narodne zavesti: Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države; Melik, Slovenci 1848–1918; Granda, Prva odlocitev Slovencev za Slovenijo; Cvirn, Aufibks! idr. 4 Ta trditev ni iz trte zvita, ceprav nima reference oziroma vira. Clanek in knjiga, ki bosta podrobneje govorila in prikazala to specificno in castno mesto kranjske klobase v reprodukciji slovenske narodne identitete, sta v procesu nastajanja, v okviru projekta Zamišljena materialna kultura. Širjenje nacionalizma v družbi materialne kulture. Mimogrede, Janez Bogataj v knjigi o kranjski klobasi, Mojstrovine s kranjsko klobaso, str. 18, kot prvo znano navedbo naziva kranjske klobase omenja knjigo Süddeutsche Küche, iz leta 1896, (prva izdaja 1858), znamenite kuharice Katharine Prato. 5 Anderson, Zamišljene skupnosti, str. 162. 6 Williams, Navadna kultura. Za Williamsa je »struktura obcutenja « družbena izkušnja v razvoju, še ne dojeta in prepoznana kot družbena, razumljena kot zasebna. klobase in narodnega ponosa – bolj ali manj nakljucnih, kot jih je pac izpljunilo slovensko casopisje in kot jih je za potrebe tega izbircnega casopisa prebavilo moje drobovje. in kaj naj bi ti izpljunki in prebavki pravzaprav bralcem servirali? postregli naj bi jim odgovore (no, nikakor ne koncne in dokoncne, ampak zelo parcialne) na vprašanje, kako, na kakšne nacine je slovensko casopisje – nedvomno zelo pomemben in bržkone premalo raziskan in ovrednoten akter reprodukcije (slovenske) narodne identitete – krepcalo narodni ponos s kranjsko klobaso. Kot pravi arjun appadurai, za katerega se zdi, da je mislil prav na kranjsko klobaso: hrana je »neverjetno plasticna oblika kolektivne reprezentacije« z »zmožnostjo mobiliziranja mocnih custev«.7 poglejmo torej to »zmožnost mobiliziranja mocnih custev« »plasticnih oblik kolektivnih reprezentacij« kranjske klobase. »Velika gospa (femina luxuriosa)« Da ne bo nesporazuma že na samem zacetku: številni casopisni clanki jasno pribijajo, da so uživanje, cislanje, hvaljenje in podobna castna dejanja, ki priticejo njenemu visocanstvu, vedno tudi dejanja narodnega ponosa, dejanja, kot beremo v Slovencu, »pravega rodoljuba«: »A pravega rodoljuba ne zapelje prirojena sentimentalnost sredi blagra tujih narodov v renegatstvo. Poslednje nam izpricuje rodoljuben rimski romar, ki hvali na razvalinah nekdanjega mogocnega Rima – domace kranjske klobase, katerih mu ne nadomestijo vse lukulicne jedi ponosnega Rima.«8 Še vec, ce ostanemo še malenkost pri romarjih in zanesenem besednjaku, uživanje kranjskih klobas je »sveta« navada doma. seveda ne doma kogarkoli, temvec doma »domacih, ljubih slovencev«: »To je nekdanja iz sv. pisma dobro znana Arimateja, rojstni kraj onega Jožefa, ki je pokopal Gospodovo telo v svoj lastni grob. — Zanimivo je sicer ozirati se po teh krajih, ki toliko klicejo v spomin; vendar nisem mogel pozabiti, da je velika nedelja, nisem mogel pozabiti domacih, ljubih Slovencev, ki jo tako krasno, slovesno obhajajo – in tukaj? — Kak dolgcas v tern oziru! Da bi si bolj živo predstavila domace razmere, ko se s sv. veseljem vživa 'žegen', sva zvlekla iz kovceka kranjsko klobaso ter jo – dasi ni bila blagoslovljena – zavžila z nekim sv. spoštovanjem. Dom je le dom – in svete so njegove navade.«9 torej, s kranjskimi klobasami ni šale, zaslužijo si dostojnost in spoštovanje: »Poleg bohinjskega sira bi prav dostojno mesto zavzele tudi naše – kranjske klobase. Naj se nihce kranjskim klobasam ne posmehuje; kdor jih ne spoštuje, 7 Appadurai, Gastro-politics, str. 494. 8 Slovenec, 21. 4. 1888. 9 Dolenjske novice, 25. 7. 1910, Zabavi in pouku. Potovanje v sv. De želo. Sp. dr. J. Marinko. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 Kranjske klobase so bile v reklamnih oglasih za mesne ali delikatesne izdelke pogosto med najbolj izpostavljenimi artikli (Slovenski narod, 18. 11. 1899) VSE ZA ZGODOVINO Jernej Mlekuž, »OStrUPlJANJE S KlObASO« ZGODOVINA ZA VSE vreden jih ni! … Te bi potlej lahko tekmovale s praškim prekajenim mesom, ki ga je na razstavi precej obilno.«10 a pod naslovom tega poglavja, ki je mimogrede tudi podnaslov naslednjega casopisnega clanka, se bomo dotaknili pridevnika, samostalnika in glagola, ki najbrž najpogosteje spremljajo kranjske klobase v slovenskem casopisju omenjenega obdobja. toda preden izdamo te tri vestne spremljevalce kranjske klobase, razkrijmo, kdo sploh je »velika gospa (femina luxuriosa)«: »Znanstvena izobraženost velike gospe ali dame, kakoršna se v Ljubljani rada kaže svetu, je kakor vodnjak ali studenec na plitvem: ce le ped globoko zajameš s korcem, je voda kalna ali še blata boš zajel. Podlaga vsega, se ve da, je nemška, toraj zna slovenski le govoriti, pisati in brati slabo ali celo ne, nemšcina njena je pa res klasicna, namrec taka, da je na nemškem nikjer ne dobiš. Krški raki, bohinjski žganci, kranjske klobase in ljubljanska nemšcina, kakoršno ženstvo govori, – so štiri reci, kakoršnih menda po vsem svetu nikjer ni, le da prvo troje slovi po svetu, zadnjega pa se naša dama še celo višega stanu ne sramuje.«11 no, ce še ugibate, kateri povedek iz opisa analize »velike gospe« je najzvestejši spremljevalec glavne junakinje našega clanka, po branju nekakšnega politicnega pamfleta z naslovom »ricet. (Kuhan v kuhinji obadovica.) «, ne bo vec pomislekov: »Dolgo že nisem kuhal riceta, skoro že ne vem vec, se mi bo li sponesel, ali pa bo vse skup neslana, neokusna in neprebavljiva brozga, ktera se nazadnje vlije v korito tisti cveteronožni živali, ki daje gradiva za slavne kranjske klobase, po kterih ricet dobiva še le pravo zabelo.«12 torej slavne kranjske klobase, slava kranjskih klobas in slaviti kranjske klobase v številnih pomenskih izpeljankah – besede, ki priticejo klobcicu kranjske klobase in narodnega ponosa, kot pritice kranjskim klobasam kislo zelje. Mimogrede, ko smo že pri kislem zelju in slavi kranjskih klobas: »Sedaj bi bilo pa še zanimivo vedeti, kako dalec se razpošiljajo slovece kranjske klobase, katere tvorijo z ljubljanskim kislem zeljem priljubljeno jed.«13 in ce se zadržimo še za hip pri tem tovarištvu kislega zelja in kranjskih klobas: »(Ljubljansko kislo zelje), znano in na dobrem glasu – kakor kranjske klobase, – tudi dalec izven meje naše širše domovine, vnelo je tudi letos prav živahno kupcijo, in od blizu in dalec se poprašuje po njem nic manj pa zajedno tudi v obilnih kvantitetah naroca.«14 Kranjske klobase torej pogosto rabijo kot re 10 Slovenski narod, 30. 5. 1891, Ceška jubilejska razstava. BI iz Prage. 11 Slovenec, 10. 6. 1879, Ljubljanske slike. »Popravljeno« besedilo je bilo ponatisnjeno istega leta v knjižici z naslovom Ljubljanske slike. Podoba ljubljanskega sveta pod drobnogledom, avtor Alešovec Jakob. 12 Slovenec, 31. 8. 1878. 13 Slovenski narod, 24. 12. 1906, Ljubljansko kislo zelje, na koncu sveta. 14 Slovenec, 7. 10. 1893, Dnevne novice. ferenca za znanost, poznanost, slavnost tovariša kislega zelja pa tudi drugih slavnih reci. in ne samo to. Ko ravno govorimo o pajdašenju kranjske klobase z drugimi slavnimi »slovenskimi« produkti – stvarmi »na dobrem glasu«, dodajmo, da je bila »širokoznana slava kranjskih klobas« mnogo obilnejša kot slava drugih »imenitnih« slovenskih reci: »Preteklo leto se je iznova pokazalo, da so rdeca vina pridelovalcem ostajala v kleti. Ne govorim tukaj o kranjskem cvicku, ki se še vedno prodaja po neprimerno visoki ceni. Vendar pa smelo trdim, da ne bo nikdar dosegel tiste trajne, širokoznane slave, ki jo vživa na pr. pristna 'kranjska klobasa'. Kajti ta diši vsakemu zdravemu cloveku, docim se cvicek pije le bolj doma.«15 slava kranjskih klobas je torej slava, ki se lahko kosa z najbolj slavnimi svetovnimi produkti: »In vesfalski šin- ken je znan po celem svetu baš kakor kranjske klobase.«16 a posvetimo se junakinji pricujocega besedila in genealogiji njene slave. poglejmo, od kdaj sploh je ta slava kranjskih klobas. že v prvi znani omembi iz leta 1849 v graškem casopisu Slovenija se piše o »slavi krajnskih klobas«. Ker gre za clanek, ki mu pritice posebna cast in, hm, slava, ga objavimo v celoti: »Znana je basen od meniha, kteri je poslušaje pesmico rajske tice celih sto let zamaknjen preživel; mislec, de je le nekoliko trenutij preteklo, zdramši se ide v mesto, pa vse premenjeno najde, nove hiše, nove ulice, nove ljudi, neznan jezik, – v Ljubljani bi on bil gotovo vse pri starim našel. Še clo hrup zavoljo Frankobroda ni Ljubljancanov iz njih ljube stare navade, iz njih idilskiga miru nikakor predramil. Prav polagama se je ta rec poravnala. Slovensko družtvo je hotlo merilo zadobiti, koliko de se je politiška znajdenost Slovencov naprej pomaknila, ter je molcalo. Nekteri (vecina njih) pametni Ljubljancani so rekli: mi nocemo voliti, zato ker nocemo; drugi, kteri se za modrejši štejejo, so rekli: mi pa bomo volili. In res, zakaj bi Ljubljana Frankobrodu ne vgodila, ker nam od ondod tolikajn koristi izviralo bode! Polhove kože, de ne omenimo detelniga semena, bodo v ceni poskocile, ce se jim pot in des Deutschen Vaterland odpre, Rejbinski rešetarji se bodo z svojo suho robo po nemških železnicah vozili, de bo kaj, slava krajnskih klobas se bo clo do Šlesvig-Holsteina glasila, ce jih bo kak ucen nemšk kuhar za 'pikant' spoznal, naše kuharce se bodo v Hamburg, Berlin, v Monakovo prevažovale, za terde tolarje Nemškute ucit, kako gre žgance zabeliti in krajnske potice narediti; za priklado ali namecek pa bomo še od ondod dobili nemško ucenost, nemško omikanost, nemško temeljitost in globokost, in kar nar vec 15 Kmetovalec, 30. 6. 1905. V razlicnih obdobjih se med »slavnimi« slovenskimi produkti pojavljajo še, seveda najveckrat v senci kranjske klobase, cvicek, potica, krški raki, bohinjski) žganci, kislo zelje idr. 16 Slovenec, 8. 6. 1900. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 velja, nemško Biederkeit, (kakoršno nam je Frankobrodski poslanec g. Šiling pokazal).«17 slava kranjskih klobas se nadaljuje, kot smo s številnimi primeri že pokazali in bi lahko še v nedogled nadaljevali, skozi celotno obravnavano obdobje. ne kaj dosti bolj suha ni bila videti tudi v casu velike vojne, ko so sicer slovensko casopisje vsakodnevno pitale predvsem vsemogoce »vojne« novice, zgodbe, zadeve: »Vojaki so hiteli h kotlu s skodelicami. Rdeca vsebina je prijetno dišala na okrog – golaž s krompirjem se je širil med lacnimi došleci. Tudi Gyorgie DivÓ je dobil vecerjo in jo slastno použival, vmes pa ni nehal hvaliti te madžarske narodne jedi, ki je raznesla madžarsko ime širom sveta, kakor slovensko – kranjske klobase.«18 in ce nekoliko skocimo iz zacrtanih casovnih okvi rov, se kopici, debeli, masti tudi po prvi svetovni voj ni, z novo državo slovencev, hrvatov in srbov, nato s Kraljevino srbov, hrvatov in slovencev in še pozneje s Kraljevino jugoslavijo. fran Milcinski, avtor nepo zabnih Butalcev in številnih bolj pozabljivih del – med njimi casopisnih podlistkov, o slavi kranjskih klobas takole modruje: »Pri ulicnih imenih da ne smemo po zabiti industrije in obrti. To bi bil smrtni greh! Kje je najdlje neslo našo slavo? sem dejal. Mar naši pesniki? Mar naši slikarji? Ne, nego kranjska klobasa in kranjsko zelje! Pozna jo Dunaj, pozna jo celo Berlin in jo cisla z nehlinjenim užitkom. In ko že ima tako preprost sadež, kakor je hren, svojo Hrenovo ulico, tem umestnejši je moj predlog, da se cesta, in ne najslabša, nujno krsti na ime: 'stradon kranjske klobase in kislega zelja'!«19 K temu diahronemu pogledu dodajmo še sinhronega. Kot smo že nakazali s številnimi primeri, slava kranjskih klobas sije v zelo razlicnih, vsemogocih zvrsteh. tudi v takih, ki k novinarskim zvrstem sploh ne spadajo, recimo v reklamah oziroma oglasih: »Dozvoljujem si slavnemu p. n, obcinstvu s tem najuljudneje naznaniti, da dobim jutri to je v nedeljo 23. t. m. prave klobase iz 'Dunajskega Novegamesta' in tudi najbolj fine po celem svetu poznane 'kranjske klobase'«.20 slava »velike gospe« seveda pogosto žari tudi v številnih »pravih«, »objektivnih« novinarskih zvrsteh: »(Novi klavni red), namrec ukaz magistrata, da se mora od 1. novembra vsa živina v klavnici zaklati, nahaja malo prijateljev med ljubljanskimi krcmarji, posebno zarad prešicev. Tistih 90 kr. klavnine bi še pogrešali, pa vlaciti prešice v klavnico in potem zopet meso iz klavnice domu pri ojstri zimi, to 17 Slovenija, 6. 3. 1849, Avstrijsko cesarstvo. Slovenska dežela. Volitve za Frankobrod. 18 Zvoncek, 1. 3. 1916, Ivo Trošt. Ob vojni. Povest. 19 Slovenski narod, 28. 7. 1923, Zastran novih ulicnih imen. 20 Edinost, 22. 8. 1885. jim je prehudo. Mnogi prete, da ne bodo vec klali. Toliko priljubljene in vsemu svetu znane, 'kranjske klobase' bodo vsled tega bolj in bolj iz navade prišle.«21 in bržkone nic manj ne bode v oci tudi v vsemogocih »subjektivnih« publicisticnih zvrsteh: »Otožno sem gledal po zelenih ravninah in gricih, ki so se vrstili pred mojimi ocmi. Le pasite se oci, sem si mislil, dolgo se itak ne boste vec – izgine prelepa Gorenjska, pride Rožna dolina in konec je domacemu svetu. Potem pa samo tuji svet in šele dalec gori nad Donavo zadiši bolj po domacem, ali tam so same ravnine in poštenemu Kranjcu pa je ravnina to, kar je ribi suha zemlja. Samo misel na kranjske klobase in crni teran mi je odpodila za hip vse one otožne misli. […] 'Pa dajva,' mi je pritrdil Štrban in zacela sva se gostiti, kakor romarji, ko gredo na Brezje ali pa na Sv. Višarje. Dobre pa so bile kranjske klobase, zamocene s pristnim teranom. Pravijo, da Slovenci še nismo kulturni narod, pa pojdi malo po svetu in v vseh velikih mestih vidiš kranjske klobase prodajati v prvih delikatesnih prodajalnah. Ali ne pricajo mar one tako lepo rjavorumene klobase v sredi izložbe delikatesne trgovine na Ferdinandovi cesti v Pragi o veliki slovenski kulturi, ali pa ljubljansko kislo zelje, ki uživa slavo še menda celo v Ameriki. Mislim, da ni treba še razlagati, da je casopisje tudi bistveni del kulturne stopnje vsakega naroda in da je ono tako rekoc slika, recimo fotografija narodne kulture. No, in naš prvi list 'Slovenec' – v Pragi mu sicer pravimo ‚prvi slovenski humoristicno satiricni list‘, pa to nima k stvari prav nic opraviti –, ali ni v njem tako jasno izražena slovenska kultura in vrhu tega je še eden najmerodajnejših listov v naše države.«22 Kot že receno, k slavi kranjskih klobas sodijo tudi številne pomenske izpeljanke in sorodnice tega pridevnika, samostalnika in glagola. Kranjske klobase niso samo slavne. so tudi »imenitne«: »in 'obrnimo svoje oci' desetim najimenitnejšim stvarem na svetu. Katere so neki? 1. staro vino, 2. mlada žena, 3. kranjske klobase, 4. štajerski kopirni, 5. holandski sir, 6. tržaške fige, 7. koroški 'krofi', 8. padovanski 'salami', 9. kraški 'štruklji', 10. ženski – jeziki.«23 oziroma kranjske klobase so »imenitnost « dežele, hm, najbrž kranjske: Iz šole. Ucitelj: Vsaka dežela ima svoje imenitnosti in malone vsako vecje mesto slovi po kakšni posebnosti. Na primer: kranjske klobase, ogrski guljaš itd. Kdor izmed vas mi more navesti slicnih primerov, naj dvigne prst! Dobro! Torej, Mirko? Mirko: Štajerski kapuni. Slavko: Žateški hmelj. 21 Slovenec, 22. 10. 1881. 22 Slovenski narod, 4. 10. 1907, Listek. Študentovsko potovanje v Prago. 23 Popotnik: casopis za sodobno pedagogiko, 10. 9. 1898. VSE ZA ZGODOVINO Jernej Mlekuž, »OStrUPlJANJE S KlObASO« ZGODOVINA ZA VSE Janko: Praška gnjat. Dragotin: Frankfurtarske klobasice. Ucitelj: Dobro! No, imenitne ljubljanske posebnosti se pa ne spomni nihce? Žiga: Ljubljanska Žlindra! D. V. so »slovite«, kot lahko preberemo v casopisnem oglasu iz Slovenskega naroda: »Slavn. Obcinstvu ljubljanskemu in na deželi uljudno naznanjam, da sem zopet zacela izdelovati slovite kranjske kobase …«24 ali kot v clanku iz istega casopisa: »Kranjski Slovenci nimamo bogsigavedi kaj eksportirati razen ljubljanskega zelja in slovitih kranjskih klobas …«25 torej, ce jim naklonimo še povedek, »slovijo«: »Kaj naj recemo o klobasah? Kaj se vse v takozvane klobase po nizkih cenah spravi, to bi marsikomu vzelo apetit ali poželjivost po klobasah. Domace klobase so najboljše in sploh v tem oziru slovi dobro ime 'kranjskih klobas', katere se iz dobrega mesa napravljajo, tako, da celó na Dunaju veljajo kot posebna delikatesa.«26 (Edinost, 31. 1. 1913) so castite, ce tokrat pustimo steci nekoliko vec casopisnega crnila, saj med drugim to govori tudi o tistih, brez katerih ne bi bilo slovenskega casopisja: »Po cudnem nakljucju zašel sem pred nedavnim casom v malo predmestno gostilno, ki je slovela po svoji dobri božji kapljici in po izbornih mesenih klobasah. Ko vstopim v gostilno, našel sem prostorno sobo prazno, le pri eni mizi sedel je v družbi nadležnih muh mož srednjih let in precej zanemarjene zunanjosti, s prazno steklenico pred seboj. / Ne da bi si ga natancnejše ogledal, prisedem k drugi 24 Slovenski narod, 18. 11. 1899. 25 Slovenski narod, 7. 6. 1900, Kranjski obcinski volitveni red mej – Samojedi. 26 Slovenec, 21. 12. 1892. Kranjske klobase so tudi »izborne«, kot lahko preberemo v tem reklamnem sporocilu. (Edinost, 24. 11. 1898) mizi in si narocim pri prijazni krcmarici cetrt litra vina in meseno klobaso. Ko je krcmarica narocene dobrote postavila pred me, vdal sem se brez obtovaljanja svojemu mesenemu poželjenju, s slastjo užival v crevo vdelane dele šcetinarja in zaužito zamakal z rujno kapljico. / Moj užitek je bil tako popoln, da sem docela pozabil na gosta pri bližnji mizi. Nikakor pa ni pozabil on na me, ker me je skoro ogovoril s precej hrešcecim glasom: 'Ne upam si trditi, da nimate dobrega in zdravega želodca. Ce vas tako-le opazujem, kako izgineva obsežna kranjska klobasa iz vašega krožnika kakor pomladanski sneg pod toplimi solncnimi žarki, po tem mi postaja jasno, zakaj se tako suši oni studenec Hipokrene, ki je svojedobno tako bogato namakal slovensko ledino. Današnji rod živi pac v znamenju kranjske klobase in menda bode tako tudi prav.' / 'Cez naše castite kranjske klobase nobene žal besede,' sem mu odvrnil, cmakajoc z ustmi. 'Ona je najboljši izdelek naše siromašne dežele in njena zasluga je, ce marsikateri tujec sploh pozna po imenu one lepe kraje, ki se raztezajo od Triglava do Snežnika tja doli do lene Kolpe. Po mojem skromnem mnenju bi ta odlicna predstaviteljica kranjske slave zaslužila, da bi si jo oni mladenici in mojže, ki kujejo naš ubogi jezik v rimane okove, izbrali za predmet svojih vezanih zlocinov, ker bi cloveku ugajal potem vsaj predmet, ceprav ne oblika.' /«27 Kar lahko sledi iz tega komuliranja, kopicenja, debeljenja slave kranjskih klobas je, da je treba s slavnimi, slovitimi, z izbornimi, s castitimi, z renomiranimi, znamenitimi, po celem svetu znanimi kranjskimi klobasami lepo, castno ravnati: »Dobro ime kranjske klobase v nevarnosti. Nek ocividec piše: V kolodvorski restavraciji in pri vlakih na državnem kolodvoru v Gorici prodaja restavrater 'pristne kranjske klobase', katere se tam imenujejo 'echte Krainerwürste', katere so pac vse drugo ko kranjske klobase. Podobne so malo prekajenim frankfurtaricam, so mehke kot da bi bile iz vate, meso je mesto rdece sivo-rujavo in ko jo ješ, nima taka klobasa nobenega dolocnega okusa. Je pac škandal, da se naše renomirane, znamenite, po 27 Slovenski narod, 27. 9. 1913, Listek. Izpisan. Luigi Ca1co in Glas naroda, 4. 11. 1913. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 celem svetu zbog svoje kakovosti in okusa znane kranjske klobase tako diskreditirajo in to še celo v kolodvorski restavraciji c. kr. Državnih železnic! Poleg navedene pomanjkljivosti pa stane taka neokusna, kvecjemu 15 cm dolga, ko frankfurtarica tanka 'kranjska klobasa' celih 60 vin. Cul sem, kako se je nad ceno in kvaliteto škandaliziral nek rajhovec.«28 Vsakršno nedostojno, neprimerno, neokusno ravnanje s kranskimi klobasami je torej »škandal«. in prav takšnim in drugacnim »škandalom«, »škandalaziranjem« se bomo posvetili v naslednjem poglavju. »Bojkot kranjskih klobas« »problemi so, problemi bodo«, tudi za slavne kranjske klobase. te so se pogosto znašle v vsemogocih trenjih, sporih, konfliktih med slovenci in nemci.29 Še vec, pogosto se zdi, da so bile tudi povod zanje! Kranjske klobase, ki so nosile opazno etiketo »slovenskega«, »vindiš « produkta, so še zlasti v krajih z vecinsko nemškim prebivalstvom pogosto zmotile, zbodle nemško prebivalstvo (no, vsaj nekatere med njimi), o cemur je vestno porocalo tudi nadvse narodocutece slovensko casopisje: »Celovški vsenemci in kranjske klobase. Hajlovski profesorji a la Angerer, ki ga je, mimogrede povedano, škofova dobrota redila sedem let v semenišcu, so ojstro napadali na shodu mesarjev Kranjice, ki prodajajo špeh, klobas itd. na mestnem trgu, ceš: to žali nemški znacaj celovškega mesta. Neki mešcan pa se mu je odrezal, dokler išcejo nemški trgovci pravnega sveta pri dr. Brejca, bodo tudi nam še dišale kranjske klobase. Konec 'mastne' debate pa je bil, da so sklenili, pustiti Kranjicam še za naprej njih obrt, ker one povzrocijo zdravo konkurenco, kar je konsumentom v korist.«30 Do konfliktov zaradi kranjskih klobas pa ni prihajalo le med slovenci in nemci, ampak na tržaškem in goriškem tudi med slovenci in italijani. seveda pa je vsak konflikt enkratna, neponovljiva situacija z razlicnimi akterji, razlicnimi okolišcinami in še vsem drugim, kar naredi tudi zgodovino neponovljivo: »Podpisani [B. Hrvat] je šel dne 31. t. m. v prodajalnico suhega mesa in svinjine na trgu San Glovanni, lastnik Rihard Valentinis. Ta mož prodaja kranjske klobase in govori tudi slovensko. — Ko ga pa jaz prašam, ali ima nemške ali slovenske klobase, mi jezno odgovori. 'No capisco sciavo, ande farve c……!' Na ta surov odgovor sem jaz popustil prodajalnico tega suroveža in sem šel svojim potem. Ker pa Slovenci 28 Glas naroda, 27. 5. 1913, Primorsko. 29 Vec o trenjih med Slovenci in Nemci: Cvirn, Aufbiks! 30 Slovenec, 1. 1. 1904, Koroške novice, skrajšano besedilo se pojavi tudi v Glasu naroda, 16. 1. 1904 in skoraj enako besedilo v Domo ljubu, 7. 1. 1904. pri tem možu vedno dosti kupujejo, priporocam vsem Slovencem, da se bodo znali ogibati sovražnika našega naroda, saj imamo dosti domacih klobasarjev, katera moramo v prvej vrsti podpirati.«31 pravi bojkot kranjskih klobas, ki pa nikakor ni bil edini! a tokrat obrnimo vloge. na »prijateljski« poziv, priporocilo graškega casopisa Mitteilungen des Vereines Südmark nemškim sonarodnjakom, da naj ta »najbolj vindišarski izdelek« kupujejo pri nemškem podjetju raimund andretto iz ljubljane, se je burno odzvalo slovensko casopisje. Slovenski narod je tako – »privošcljivo« odreagiral na ta poziv graškega casopisa: »— Bojkot kranjskih klobas. 'Mitteilungen des Vereines Südmark' citamo: 'Die beliebten Krainer Wurste sind meist windisches Erzeugnis, weshalb wir unseren Freunden die deutsche Firma Raimund Andretto in Waitsch bei Laibach zum Bezuge dieser Wurste ampfehlen.' — Mi privošcimo Andrettove klobase in srca nemškim želodcem, ker vemo, kakšno meso je v teh klobasah, takisto pricakujemo, da bo g. deželnovladni zdravstveni referent dr. Seemann izvrševal svoje nadzorstvo v Andrettovi tovarni klobas z isto 'vestnostjo' kakor doslej.«32 poziv k »bojkotu« kranjskih klobas slovenskih proizvajalcev je bil najbrž dobro opazen in poznan tudi v širši javnosti, saj so na ta racun številni casopisi objavili le kratke, povecini šaljive, zbadljive komentarje. na primer tako kratko-skepticno-ironicen do tega bojkota kranjskih klobas je bil Narodni list: »Kranjske klobase – hocejo Nemci bojkotirati. Ne bo šlo! Jim gredo prevec v slast!«33 novica o pripetljaju je segla tudi preko oceana, med slovensko skupnost v ZDa oziroma v njihovo casopisje: »Kranjske klobase hocejo sedaj bojkotirati. To se pravi, 'Sudmark' bujska proti temu, ker so kranjske klobase 'bindiš' izdelek. No, ne verjamemo, da bi 'Sudmark' s tem mnogo dosegla. Saj poznamo naše ljube Nemce: trebuh jim je tisockrat vec kot cela 'Sudmarka'!«34 pripetljaj oziroma »prijateljski« poziv graškega casopisa k »bojkotu kranjskih klobas« je našel mesto tudi v nekakšni šali: »— Kmeta Jože in Miha se srecata na poti v Celje. Jože: Ali že veš, kaj se je v Celju novega zgodilo? Miha: Saj menda niso zopet pobijali oken našim? Jože: Tega ne; ali strmel boš, ko zveš, da so si nabavili toplih polhovk. Miha. No, to pa ni nic cudnega; polhovka je v tem mrazu cloveku potrebna kakor gorka pec. 31 Edinost, 3. 11. 1883, Poslano. 32 Slovenski narod, 20. 11. 1908. 33 Narodni list, 26. 11. 1908, Novice iz drugih slovenskih krajev. 34 Glas naroda, 9. 12. 1908, Drobnosti. Kranjske novine. Isto besedilo je bilo objavljeno tudi v Domovini, 23. 11. 1908, Štajerske novice in Slovencu, 24. 11. 1908, Dnevne novice. VSE ZA ZGODOVINO Jernej Mlekuž, »OStrUPlJANJE S KlObASO« ZGODOVINA ZA VSE Jože: Ali Miha pomisli, da je ta kosmata kapa pristno slovensko blago; da so si je Celjani narocili naravnost iz bele Ljubljane, katero sovražijo bolj kot hudobca; saj še kranjskih klobas vec ne marajo. Miha: Ej, ej, zdaj pa razumem.. Treba jim je bilo gotovo groznega zatajevanja, da so si narocili ta slovenski izdelek; drugace le hocejo slovenski denar. Jože: Prvic jih je srecala pamet; spoznali so, da žive med Slovenci in od Slovencev. Hvala Bogu! Govori se, da hoce Štiger s tem popraviti ono jajcjo zadevo; pa tudi spodnji apotekar se je skazal velikega clovekoljuba, ki ne daje samo zdravil za denar, temvec tudi gorke polhovke zastonj. Miha: Bog daj jima še mnogo let in zdrave pameti. Jože: In da bi vsi drugi je kmalu posnemali –še to zimo. Celje bi dobilo nov obraz. Miha: Vse glave celjske od župana do pometaca bodo pokrite s slovenskimi, gorkimi, mehkimi kucmami. Jože: Saj so bojda že celjski grofje nosili takšne camre, zlasti kadar so šli v obisk v svoje ljube Teharje. Le treh zlatih zvezd je še treba prišiti in vsak bo že oddalec spoznal, da se je zasvetilo Celjanom v glavah. Miha: Zdravo! Moram si ogledati ta celjski cudež.«35 brez prask pa jih v slovenskem casopisju ni odnesel niti »nemcurski« lastnik te tovarne, hm, »pokvarjenih kranjskih klobas«: »Znani lahonski nemcur Andretto, tovarnar pokvarjenih kranjskih klobas z Vica, je takoj apostrofiral g. svetnika, ceš: 'Hier sind wir im deutschen Theater (!), hier mussen sie deutsch sprechen.'«36 »Iz dnevnika kranjske klobase« pa se še nekoliko pomastimo z mednacionalnimi spori, ki so mocno zacinjali slovensko casopisje (pa seveda tudi življenja slovencev) v tem obdobju.37 Zacnimo z besedilom »iz dnevnika kranjske klobase«, z nekakšno »moralno zgodbo«: »— Iz dnevnika kranjske klobase. Pride nekega dne gospod sanitetni inspektor iz deželnovladne palace v Ljubljani, dr. Seemann, v naš prijazni Logatec in zavoha v tukajšnji trgovini kup kranjskih klobas. Gospod inspektor ogleduje klobase, jih obraca in ne ve, kaj bi ukrenil. Takih cudnih, s sivim mahom poraslih klobas na Dunaju, kjer je dosedaj služboval, ni nikdar videl. Misli si: 'Sicher ist sicher … Confiseiert, gesundheitsschädlich'. Pobaše klobase in odkuri ž njimi. Saj imamo tam na Dunaju in v Gradcu in drugje take obcekoristne zavode, ki jim pravijo 'državna preizkuševališca'. Tam naj iztuhtajo, kaj klobasam manjka in cesa imajo odvec. Zabojcek priroma res v mesto in v zavod za preskušnjo. Gospod asistent odpre zavoj in prijetni duh kranjskih 35 Domovina, 12. 12. 1908, Štajerske novice. 36 Slovenec, 24. 12. 1908. Tudi v Clevelandska Amerika, 12. 1. 1909. 37 Vec o trenjih med Slovenci in Nemci, kot že receno: Cvirn, Aufbiks! klobas mu udari v nos. Poklice gospoda šefa. Tudi ta prijetno iznenaden uživa klobas ji vonj in oblicje se mu zasveti: ‘Ach, dös san jo Krainerwürst’. Gospoda sta v prvem trenotku mislila, da jima je kak dober prijatelj poslal koline. Šele iz priloženega spisa sta spoznala svojo zmoto in sprevidela, da se gre tu le za preiskavo. Torej na delo. Klobase so res nekoliko zaprašene in na koži nekoliko plesnjive, a treba jih je le malo ocistiti, kar se zlahka zgodi. Nato razrežeta eno klobaso, pokliceta ‘Versuchsperson’ in ji dasta kos za kosom pokušati. ‘Versuchsperson’ poje z vso slastjo in brez vseh težav najprej eno klobaso, nekoliko kasneje tudi drugo, brez posledic – samo žeja lomi moža in zato dobi pol litra cvicka. ‘Versuchsperson’ ga popije, tleskne z jezikom in – je pripravljen pokusiti še tretjo klobaso, ki jo, ko mu cvicek pogladi pot, z vidnim zadovoljstvom spravi pod streho. Slavna komisija je naposled dobila sama apetit na klobase. ‘Versuchsperson’ je bila odslovljena in clani komisije so ‘preiskovali’ klobase toliko casa, da so jih pokoncali – vse. Pojedli so tudi zadnjo klobaso, vsega skupaj 11 kilogramov. Tako imenitne preskušnje gospodje še niso doživeli. Odpisali so gospodu inšpektorju, da so klobase korenito preiskali, da pa niso na njih zasledili nic drugega, kakor na koži malo plesnobe, ki pa se navadno napravi cez poletje na vseh takih prekajenih stvareh, k i pa nima nic zdravju škodljivih posledic, kar lahko potrde ne le s kemicno preskušnjo, nego tudi z lastno poskušnjo. V zdravstvenem interesu je le priporocati, da bi bili vsi gg. Zdravstveni inšpektorji tako vestni in bi jim preskrbeli vec takih preiskav. Toda – lastnik konfisciranih klobas v mirni zavesti vsake nekrivde, ni bil voljan na svoje stroške hraniti spoštovane gospode z dobrimi kranjskimi klobasami. Zahteval je placila in je poslal g. inšpektorju racun za 11 kilogramov klobas. In res: ni preostalo nic drugega, slavni erar je posegel v blagajno in jo za prevestnega gospoda inšpektorja odštel 11 svetlih krone. Ker pa preizkuše val išce ne oskrbuje zastonj truda polnih preiskav, nastane vprašanje, ce se ne oglasi še preiskovalna komisija za povracilo stroškov za preiskavo in za ‘unicenje’ 11 kilogramov klobas. In morala? Naj nam ne pošiljajo tujcev v deželo, ki ne poznajo ljudstva in njegovega jezika, ki ne poznajo dežele in njenih posebnosti, ki nimajo nobene izkušenosti in ne poznajo niti reci, ki jih pozna vsak pastir. Gospod inspektor dr. Seemann je bil nekaj let sanitetni zdravnik v Kocevju. Morda je tamkaj semintja igral hoch oder nieder’ za tržaške fige in pomarance, a drugih kranjskih posebnosti ni spoznal.«38 »Morala« zgodbe? ne pošiljajte kranjsko-klobasarskih nevednežev v slovenske dežele. K tej »moralni« zgodbi dodajmo še eno prav tako »moralno zgodbo«: »— (Skupila jo je.) — Prijatelj našega lista nam piše: Vozil sem se vceraj z brzovlakom z Dunaja. Poleg mene bili sta v kupeji še dve dami, potujoci – kolikor 38 Slovenski narod, 25. 1. 1908, Dnevne vesti. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 sem mogel presoditi iz njunih pogovorov – v Dobrno. V Gradci pridruži se nam cetrti potnik – mož srednje starosti. Ko je svoj vozni listic pokazal kondukterju in je le ta cital 'Laibac’, oglasi se jedna omenjenih dam in pravi: 'Ah, v Ljubljano potujete? To je nevarna pot; jaz bi tja ne šla za nobeno ceno.' Ogovorjeni pogleda postarno a vender še koketno Tevtonko in odgovori s stoicno mirnostjo: 'Da res, nevarna pot je to. Utegne me stati življenje. Pred mestno hišo Ljubljansko dal je namrec magistrat napraviti žrtvenik. Vsako jutro nabode mestna policija Ljubljanska po jednega Nemca na raženj ter ga za huronskega krika gimnazijske mladine na tem žrtveniku pece o živem telesu. Tako specenega použivajo potem mestni odborniki; kar od gostije preostane pa podelajo v znane kranjske klobase, katere potem – pomislite si, kakošna je nesramnost Slovencev – razpošiljajo 'in alle deutschen Gane und Lande'. — Že o tem pripovedovanji spogledovali ste se dami; potem pa sta cisto umolknili in do Celja – kjer sta izstopili, nista izpregovorili besedice vec. Jaz pa sem se s svojim sopotnikom seznanil in uganila sva mej potoma še marsikatero o pretiravanji nemškega novinarstva o Ljubljanskih nemirih.«39 in »morala« te zgodbe? ne hodite v ljubljano, da vas ne »podelajo v znane kranjske klobase« in tako »razpošiljajo 'in alle deutschen gane und lande'«. to klobasasto enoloncnico na koncu zacinimo še z eno zgodbo o »ostrupljanju s klobaso«, tokrat nekoliko manj »moralno«, a zato nic manj zabavno: »— Pred nevarnostjo rešeni turnarji. Huda je pretila v nedeljo turnarjem, ki so prišli v Ljubljani z raznih krajev in ne bile bi jih rešile ne 'pikelhaube' ne številni bajoneti. Ne bili bi jih dobili z batinami, marvec je bilo že vse preskrbljeno, da bi bili vsi zastrupljeni in bi pocepali, kakor podgane. Pripravljenega je bilo zanje nic manj, kakor celih 15 kg strupa, katerega so jim bili pripravili lastni narodni bratje. K sreci so pa to še pravocasno izvo39 Slovenski narod, 12. 6. 1886, Domace stvari. Prave kranjske klobase, vsak drugi primesek izkljucen (Edinost, 26. 11. 1912) hali in konfiskovali – ne policijski agentje, ampak mestno tržno nadzorstvo. Kakor mora ob takih prilikah sploh biti, so hoteli tudi pri tem jubileju vse 'stramm deutsch'. Vse je moralo biti nemško, gostilnicar, pivo in drugo, vse v »frankfurtaricah« – ne le v trobojnicah, marvec tudi za njihova prebavila so bile napravljene te frankfurtarice (klobase), katere so narocili iz 'pristnega' nemškega mesta Celovca, seveda od nemškega izdelovalca, ki jih je poslal semkaj, kar 15 kg, Ko so klobasice dospele semkaj in so VSE ZA ZGODOVINO Jernej Mlekuž, »OStrUPlJANJE S KlObASO« ZGODOVINA ZA VSE bile preiskane, je tržno nadzorstvo konstatovalo, da so bile že vse zelene in ko bi jih bili turnarji použili, bi gotovo dolgo njihovi želodci imeli spomin na jubilej in bi se bržkone nobenega vec v Ljubljani ne hoteli udeležiti. Da odpade vsako oporekanje nemških listov, (ker krivi bi bili tega seveda Slovenci), so se, kakor zahteva zakon, vse klobasice zaplenile in je vse moral v ponedeljek nesti delavec h konjacu, turnarji so se morali pa zadovoljiti s slavnimi kranjskimi klobasami. Zapustili so naše mesto na zunaj okincani s frankfurtaricami, napiti nemškega piva pomešanega s slovenskimi klobasami, slavne njihove frankturtarice so bile pa v Mestnem logu pa so ostale njih prave frankfurtarice.«40 no, lahko bi še nadaljevali. V nedogled nadaljevali. a clanek mora, tako kot kranjska klobasa, imeti tudi svoj … Konec Kaj lahko recemo po teh socnih, razposajenih, sem- ter-tja ugriznih v klobcic kranjskih klobas in narodne ga ponosa? Da s kranjsko klobaso in z narodnim pono som ni šale? nedvomno! ce zadevo, z besedami Davida lowenthala, zapišemo nekoliko bolj resnobno-uceno: »s slavljenjem simbolov svojih identitet družbe pravzaprav castijo same sebe.«41 torej s slavljenem kranjske klobase so slovenci castili (in še castijo) sami sebe. te navidez nepomembne, banalne, minorne zgodbe, drobci, okruški pricajo o posebnem pajdaštvu kranjske klobase in slovenskega casopisja pri reprodukciji narodne (slovenske) zavesti. casopis – po benedictu andersenu osrednje »produkcijsko sredstvo« za oblikovanje in razvoj narodne identitete – ni bil pomemben le zaradi uveljavljanja ideje, da so ljudje, ki berejo isti jezik, pripadniki iste (narodne) skupnosti (kar jim je omogocilo, da so si neznance onkraj meja lokalnih skupnosti zamišljali kot pripadnike iste skupnosti). casopis je prinašal, širil in utrjeval tudi skupne teme, vsebine, ideje, simbole ter njihovo specificno percepcijo (o kranjski klobasi so pisali, kot smo videli, tudi nemški casopisi, a seveda povsem drugace kot slovenski), in je tako gradil, utrjeval, oblikoval narodna obcestva.42 slovensko casopisje je torej svoje bralstvo opominjalo na to, da so narod ene klobase. Kranjske klobase! Z benedictom andersenom bi lahko rekli, da cislanje, slavljenje, cašcenje kranjske klobase v slovenskem ca 40 Slovenski narod, 24. 6. 1913. Zelo podoben, malo manj socen opis tega dogodka tudi v Slovencu, 24. 6. 1913, Dnevne novice. Pred nevarnostjo rešeni turnarji. 41 Lowenthal, British National Identity, str. 205. 42 Anderson, Zamišljene skupnosti. Glej tudi Vogrinec, Zamišljene skupnosti danes. sopisju prinaša »izkušnjo simultanosti«.43 »ljudje, ki se med seboj ne poznajo«, uživajo isto kranjsko klobaso. Medsebojno prepoznavanje s pomocjo cašcenja kranjske klobase zagotavlja nekakšno sprotno rekonstruiranje naroda. Z besedami prvega pavlovega pisma Korincanom: Ker je ena kranjska klobasa, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni ene kranjske klobase.44 seveda ostaja neodgovorjeno vprašanje, kako so sploh bralci brali te natisnjene, v crke stisnjene kranjske klobase, oziroma kako, v kakšni meri so te »plasticne kolektivne reprezentacije« kranjske klobase mobilizirale custva, ponos, identiteto bralcev? iz casopisnih besedil ne moremo izvedeti, kaj se je dogajalo v glavah ljudi – celo ce so to najzvestejši in najposlušnejši bralci.45 a vendarle, zdi se, da je bila »velika gospa« stvar, ki je dišala tako piscem kot bralcem, ki je ugajala tako casopisnim peresom kot bralskim naocnikom. K temu namigujejo vsaj tri stvari: a.) njena relativno specificna vloga v casopisnih besedilih, ki se zdi, da je zelo pogosto rabila temu, da bi približala besedilo bralcem, ga naredila bolj socno, mastno, prebavljivo; b.) dopisi, pisma bralcev, v katerih se kajpada pogosto znajde tudi njeno visocanstvo46 in c.) konec koncev tudi številni reklamni oglasi – najbrž spisani ne od »mladenicev in mož«, živecih od »izdelkov svojega peresa« –, ki »velike gospe« niso le prodajali oziroma jo poskušali prodajati, ampak so jo tudi castili, cislali, slavili. anthony D. smith pravi, da »[n]acionalisticno gibanje se tipicno ne zacne s protestnim zborovanjem, z izjavo ali oboroženim odporom, pac pa s pojavom književnih združenj, zgodovinskih združevanj, glasbenih festivalov in kulturnih revij – dejavnosti, ki jih je Miroslav hroch razclenil kot bistveno prvo fazo v nastanku in širitvi vzhodnoevropskih nacionalizmov …«47 na konec bomo postavili tezo (ki bi bržkone bolj sodila v uvod, a lahko jo beremo tudi kot napotek za nadaljnje delo): nacionalisticno, narodno gibanje slovencev se je pomembno zacelo (tudi) s kranjsko klobaso. naš pro 43 Anderson, Zamišljene skupnosti, str. 161. 44 Sveto pismo stare in nove zaveze, str. 1714. V izvirniku: »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha.« 45 Nastavke v tej smeri ponuja npr. Hobsbawm, Nacije in Nacionalizem, str. 18-21, podrobnejšo analizo pa Löfgren, The nationalization of culture: Constructing Swedishness idr. 46 Npr. opomba št. 39. 47 Smith, Nacionalizem, 17. Še veliko boljše nastavke v tej smeri ponuja Löfgren, The nationalization of culture, pa verjetno še kdo. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 jekt postavlja slovensko kulturno zgodovino nekoliko drugace: slovenskega naroda niso naredili (le) jezik in knjige od trubarja dalje, temvec tudi kranjske klobase in casopisje.48 torej, ce se ne bi slovenci »ostrupljali s [kranjsko] klobaso«, bi zrasli, se zredili v slovence, kot jih poznamo danes? Viri in literatura Casopisje Clevelandska Amerika 1908-1918 Dolenjske novice 1884-1918 Domoljub: slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo 1888-1918 Domovina 1891-1908 Edinost: glasilo slovenskega politicnega društva tržaške okolice 1876-1918 Glas naroda: najstarejši list slovenskih delavcev v Ameriki 1898-1918 Kmetovalec: gospodarski list s podobami 1871-1918Narodni list: glasilo Narodne stranke za Štajersko 1906-1914 Popotnik: casopis za sodobno pedagogiko 1880-1918 Rodoljub: glasilo Slovenskega društva v Ljubljani 1891-1904 Slovenec: politicen list za slovenski narod 1868-1918 Slovenija 1848-1850 Slovenski narod 1868-1918 Zvoncek 1900-1906 Literatura anderson, benedict: Zamišljene skupnosti. O izvoru in širjenju nacionalizma. ljubljana : studia humanitatis, 2003. appadurai, arjun: gastro-politics in hindu south asia. American Ethnologist, 8, 1981, str. 494-511. bogataj, janez: Mojstrovine s kranjsko klobaso – iz Slovenije. ljubljana : rokus Klett, 2011. Cvirn, janez: Aufbiks! Nacionalne razmere v Celju na prelomu 19. v 20. stoletje. Celje : Visual production, 2006. granda, stane: Prva odlocitev Slovencev za Slovenijo. ljubljana : nova revija, 1999. hobsbawm, eric: Nacije in Nacionalizem po letu 1780. Program, mit in resnicnost. ljubljana : *cf, 2007. jezernik, božidar: nacionalizacija preteklosti. Med reprezentacijo in manipulacijo (ur. božidar jezernik). ljubljana : univerza v ljubljani, filozofska fakulteta, 2010, str. 7-27. 48 O pomenu slovenskega casopisja pri razvoju narodne zavesti nekaj nastavkov ponuja Nežmah, Casopisna zgodovina novinarstva. jezernik, božidar: od vzpona nacije do nacionalizacije. Slovensko mešcanstvo: od vzpona nacije do nacionalizacije (1848-1948) (ur. jože Dežman, jože hudales in božidar jezernik). Celovec : Mohorjeva, 2008, str. 17-66. lowenthal, David (1991). british national identity and the english landscape. Rural History, 2, 1991, št. 2, str. 205-230. löfgren, orvar: The nationalization of culture. Ethnologia Europaea, 19, 1989, str. 5-23. löfgren, orvar: The nationalization of culture: Constructing swedishness. Studia Ethnologica, 3, 1991, str. 101-116. Melik, Vasilij: Slovenci 1848-1918. Razprave in clanki. Maribor : litera, 2002. Vodopivec, peter: Od Pohlinove slovnice do samostojen države. Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. ljubljana : Modrijan, 2006. nežmah, bernard: Casopisna zgodovina novinarstva. Na Slovenskem med letoma 1797-1789. ljubljana : Študentska založba, 2012. ocvirk, Matej: Drobci iz casopisnih crnih kronik o Celju 1894-1899. Zgodovina za vse, 19, 2012, št. 1-2, str. 153-158. Vogrinec, jože: Zamišljene skupnosti danes. spremna beseda. Zamišljene skupnosti. O izvoru in širjenju nacionalizma (benedict anderson). ljubljana : studia humanitatis, 2003, str. 181-201. smith, D. anthony: Nacionalizem. Teorija, ideologija, zgodovina. ljubljana : Krtina, 2005. Sveto pismo stare in nove zaveze. Slovenski standardni prevod iz izvirnih tekstov – študijska izdaja. ljubljana: svetopisemska družba slovenije, 2003. williams, raymond: Navadna kultura. Izbrani spisi. ljubljana : ish fakulteta za podiplomski humanisticni študij, studia humanitatis, 1997. VSE ZA ZGODOVINO Jernej Mlekuž, »OStrUPlJANJE S KlObASO« ZGODOVINA ZA VSE Zusammenfassung „DIE VERGIfTUNG DURCH wURST“ Einige Bissen in das Gemisch von Krainer Wurst und Nationalstolz, eingewickelt in die slowenische Presse vom Völkerfrühling bis zum Ende des Ersten Weltkrieges Der beitrag fußt auf der These, dass die Krainer wurst eine bedeutende rolle in der formierung und entwicklung des slowenischen nationalbewusstseins in der Zeit vom Völkerfrühling bis zum ende des ersten weltkrieges (und natürlich auch danach) hatte. Dabei konzentriert sich der beitrag insbesondere auf die rolle der Krainer wurst bei der stärkung des nationalbewusstseins, genauer gesagt auf die frage, wie die slowenische presse – zweifellos ein sehr wichtiger faktor der reproduktion der slowenischen nationalen identität – den nationalstolz durch das schreiben über die Krainer wurst festigte. Vorgestellt werden drei Themenbereiche der presseartikel, die auf verschiedene arten die Zusammenhänge zwischen nationalstolz und Krainer wurst berühren: texte, die den ruhm, die bekanntheit und die bedeutung der Krainer würste besingen, Zeitungsartikel, die über unterschiedliche formen von boykotten der Krainer würste aufschluss geben, sowie einige verstreute beiträge, die den platz der Krainer wurst in verschiedenen nationalen Konflikten vorstellen. Diese meist banalen, kleinen Zeitungssplitter bezeugen die besondere Komplizenschaft der Krainer wurst und des slowenischen pressewesens bei der reproduktion des (slowenischen) nationalbewusstseins. Das pressewesen – laut benedict anderson das zentrale „produktionsmittel“ bei der formung und entwicklung nationaler identität – war nicht nur wesentlich für die Durchsetzung der idee, dass Menschen, die dieselbe sprache lesen, angehörige derselben (nationalen) gemeinschaft sind (was ihnen ermöglichte, sich unbekannte jenseits der grenzen ihrer lokalen gemeinschaft als angehörige derselben gemeinschaft vorzustellen). Die Zeitung brachte, verbreitete und festigte auch gemeinsame Themen, inhalte, ideen sowie symbole und ihre spezifische wahrnehmung und vermochte auf die- se weise eine nationale gemeinschaften zu bilden, zu kräftigen und zu formen. ohne antwort bleibt allerdings die frage, wie die leser diese gedruckten, in buchstaben gefüllten Krainer würste überhaupt lasen, in welchem Maß diese „plastischen kollektiven repräsentationen“ der Krainer wurst also die gefühle, den stolz und die identität der leserschaft mobilisierten. aus den Zeitungstexten erfahren wir nicht, was in den Köpfen der Menschen vorging – auch wenn sie die eifrigsten und gefügigsten leser waren. Dennoch scheint es, dass sowohl schreiber als auch leser gefallen und geschmack an der Krainer wurst fanden. Davon zeugen zumindest folgende drei Dinge: a.) die recht spezifische rolle der wurst in den Zeitungstexten, wo sie anscheinend häufig dazu diente, das geschriebene den lesern nahe zu bringen, es gewissermaßen kräftiger, deftiger und verdaulicher zu machen; b.) Zuschriften und briefe der leser, in denen sich oft auch Krainer würste finden; und c.) schlussendlich auch zahlreiche werbeeinschaltungen – wohl nicht von „jünglingen und Männern“ verfasst, die von den „erzeugnissen ihrer feder“ lebten –, mit denen die Krainer würste nicht nur verkauft werden sollten, sondern in denen sie auch gehuldigt, geschätzt und gerühmt wurden. Schlagwörter: Krainer wurst, slowenisches pressewesen, (slowenische) nationale identität, nationalstolz VSE ZA ZGODOVINO Tone Kregar Novacanova celjska bitka Pretep v celjski kavarni Evropa decembra 1939 in njegov sodni razplet kREGAR Tone, dr., muzejski svetovalec, Muzej novejše zgodovine Celje, prešernova 17, si-3000 Celje 34.096:929Novacan A. NOVACANOVA CELJSkA BITkA Pretep v celjski kavarni Evropa decembra 1939 in njegov sodni razplet anton novacan v zgodovinskem spominu ni zapisan zgolj kot literat, politik in diplomat, temvec tudi kot clovek mogocne postave ter nemirne narave. Veljal je za uživaca in velikega bohema, njegovi sodobniki pa so radi poudarjali tudi njegovo nagnjenost k pretepom. Z mocjo svojega telesa je v mladosti branil slovenske nacionalne interese in uveljavljal svoje politicne ideje, sloves vrocekrvneža pa je ohranil tudi v zrelejših letih. Konec leta 1939 je bil glavni akter incidenta v celjski kavarni evropa, ki je zaradi družbene pomembnosti vanj vpletenih ter drugih, tudi narodno-politicnih konotacij koncno privedel do sodnega epiloga, obenem pa pri celjskih družabnih omizjih povzrocil dobršno mero zabave, saj so nekateri najbolj duhoviti kronisti omenjeno zgodbo porogljivo poimenovali kar »Celjska bitka«. Kljucne besede: Anton Novacan, Celje, kavarna Evropa, sodni proces, vila St. George kREGAR Tone, phD, Museum Counselor, Museum of recent history Celje, prešernova 17, si-3000 Celje 34.096:929Novacan A. NOVACAN’S BATTLE Of CELJE A 1939 brawl in the Celje coffee house Evropa in and its judicial outcome anton novacan went down in history not only as a writer, politician and diplomat but also as a person of mighty stature and restless character. he was considered a man of pleasure and a great bohemian, but his contemporaries also liked to emphasize his inclination to fights. in his youth, he used the strength of his body, to protect slovenian national interests and to exercise his political ideas, maintaining his hot-tempered reputation to a ripe old age. in 1939 he was the main protagonist of an incident in the Celje coffee house, the europa. owing to the social importance of those involved and other considerations, including national-political ones, the incident ultimately received a judicial epilogue. at the same time it was a source of considerable amusement in the social circles of Celje, because some witty chroniclers even mockingly referred to it as the “battle of Celje”. Key words: Anton Novacan, Celje, Evropa coffee house, judicial process, St. George villa VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 Prizor za bogove o razburljivem, pestrem in plodnem življenju slovenskega (in svetovljanskega) literata, politika in diplomata antona novacana1 je bilo že mnogo povedanega in napisanega, pri cemer je beseda pogosto nanesla na njegovo mogocno podobo ter, milo receno, kompleksno in protislovno naravo. slednjo je v svojih Obrazih zelo nazorno in s poudarjeno simpatijo predstavil josip Vidmar in se pri tem dotaknil tudi novacanovih bohemskih navad. 2 te so bile tako pomemben del njegovega žitja in bitja, da jih tudi ostali sodobniki enostavno niso mogli spregledati. »V njem je bila namrec z vsemi naturnimi goni nabita sila in strast, orjaška energija pa tudi otroška preprostost, romanticno hrepenenje, praznoverje in vera, ki je tembolj silila na dan, cimbolj jo je tajil. Na zunaj miren, izklesan tip mešcana, toda znotraj vulkan nasprotij, uporna sila, pripravljena udariti v obraz vsemu in slednjemu, klobuk postrani pa v dokaz njegove fantovske romantike in bohemskega vagabundstva.« tako ga je tri leta po njegovi smrti opisal tine Debeljak v emigraciji v buenos airesu v drugi knjigi znanstvene serije Vrednote, pri cemer ni pozabil omeniti njegove vroce krvi, saj se ga spominja kot »dobrega kramljaca v prijateljski družbi, pa tudi pretepaca, ce se je razvnel«.3 njegove vrocekrvnosti, izzivalnosti in stalne pripravljenosti na pretep se spominjajo tudi drugi. Z mocjo svojega telesa in »srcem za udariti«, kot bi še danes rekli na Štajerskem, je uveljavljal in branil slovenske nacionalne interese, kar so dobro vedeli denimo štajerski nemci ali tržaški italijani, navduševal in obenem plašil bohemska omizja prage in Zagreba ter promoviral in zagovarjal svoje politicne ideje in nacrte, kar so v casu njegove republikanske volilne kampanje na svoji koži cutili nasprotniki iz radicevskih in katoliških vrst.4 Kot ugotavlja hartman, je pretepaški ostal tudi kasneje, kar mu je pri diplomatski karieri seveda škodilo.5 po svojem stasu in glasu je že kot mladenic slovel tudi v domacem Celju, ki se je na zacetku dvajsetega stoletja izcrpavalo v mednacionalnih spopadih. njegov mladostni tovariš fedor gradišnik se je tako še sredi šestdesetih let nadvse ilustrativno spominjal nekega spopada med nemškimi in slovenskimi dijaki, katerega izid je v prid slovencem odlocil prav novacan, takrat 1 Rojen 1887 v Zadobrovi pri Celju, umrl 1951 v emigraciji v Argentini; za osnovne podatke glej biografski zapis v: http://www. knjiznica-celje.si/cbl/. 2 Vidmar, Obrazi, str. 129–142. 3 Povzeto po: Plank, Dr. Anton Novacan, str. 3; Hartman, Beseda o dr. Antonu Novacanu, str. 362. 4 Grdina, Vladarji, lakaji, bohemi, str. 182; Grdina, Preroki, doktrinarji, epigoni, str. 62–63, 83, 85–86. 5 Hartman, n.d., str. 367. cetrtošolec slovenske gimnazije. takole pravi gradišnik: »Ob neki takšni priložnosti je cela tolpa nemcurskih »purgarjev « pridrvela z mešcanske šole pred gimnazijo. Zmerjali so nas z »vindišerji« in priceli metati kamenje proti nam. Nastal je pretep – tedaj pa se je pojavil med nami orjak – zavihal si je rokave, pognal se je med napadalce in zacel biti okrog sebe, da je vse bežalo proti mešcanski šoli. Bil je prizor za bogove – en sam clovek je ukrotil celo vojsko. Visok, širokoplec, z zavihanimi rokavi se je vrnil med nas, niti besedice ni izpregovoril, samo smejal se je na ves glas, ko je gledal za bežecimi junaki.« 6 ceprav je novacan v mestu ob savinji kasneje, zlasti v obdobju med dvema vojnama, preživljal razmeroma kratka obdobja, pa je kljub temu uspešno skrbel, da interes zanj ni uplahnil. predvsem zato, ker so bili povprecni Celjani, kot ugotavlja prof. orožnova, »bolj kot za literarno delo dovzetni za Novacanove nastope v javnosti, za izzivanje slovenskega javnega mnenja«.7 Kar z drugimi besedami pomeni, da je bil novacan s svojo vroco in glasno naravo dobrodošla snov najrazlicnejših govoric in prišepetovanj po kuloarjih provincialnega mesta, brez dvoma željnega velikih likov in zgodb. tozadevno še posebej hvaležno se je anton novacan odzval tako rekoc ob koncu svoje celjske dobe. Konec leta 1939 je bil namrec glavni akter incidenta v celjski kavarni evropa, ki je zaradi družbene pomembnosti vanj vpletenih, pa tudi zaradi nekaterih drugih, tudi narodno-politicnih konotacij, koncno privedel do sodnega epiloga, obenem pa pri celjskih družabnih omizjih povzrocil dobršno mero zabave, saj so, kot bomo videli, nekateri najbolj duhoviti kronisti omenjeno zgodbo porogljivo poimenovali kar »Celjska bitka«. po pricakovanju sta bila, kot praviloma nekoc in danes, posredi politika in denar, zavoljo doslednosti pa se oprimo na to, kar je o vsem tem zapisala roka pravice. 8 Skandal, rabuka in incident V zadnjih dneh leta 1939 je zasebni tožilec, celjski odvetnik Mirko hocevar, preko svojega zastopnika, advokata stanteta, vložil zasebno tožbo proti dr. antonu novacanu, in sicer »radi prestopka zoper cast«. V njej je tožnik zapisal, da je 21. 12. 1939 opoldan v družbi dr. leona berlica sedel pri kosilu za svojo abonentsko mizo v restavraciji evropa, ko je k njima prisedel obdolženec, se pravi dr. novacan, skupaj s svojo soprogo. slednji se je kar kmalu pohvalil, da se je dopoldan dogovoril za prodajo svoje vile st. george9 na aškercevi ulici v Ce 6 Gradišnik, Srecanja, str. 8. 7 Orožen, Celjska kulturna obzorja, str. 163. 8 SI_ZAC/0611, Okrajno sodišce Celje, AŠ 342, KPS 153/40. 9 Iz Orožnove Posestne in gradbene zgodovine Celja izvemo, da sta zemljo, ki je bila del Herzmannove usnjarske posesti, leta 1929 pridobila upokojeni podpolkovnik Stevo Lemaic in njegova žena VSE ZA ZGODOVINO tone Kregar, NOVAcANOVA CElJSKA bItKA ZGODOVINA ZA VSE Porocna fotografija Antona Novacana in Josipine, roj. Mahne, 1930 (Osrednja knjižnica Celje) lju, in sicer sinu celjskega nemškega tovarnarja adolfa westna, ing. Maxu westnu.10 hocevar je ob tej novici nemudoma izrazil dvom tako v nekatere pravne okvire tega posla kot zlasti v moralno, narodno-politicno spornost tega pocetja. treba je namrec vedeti, da je to Alice, sicer Angležinja. Zaradi slednje je vila, zgrajena na vzhodnem delu bivšega evangelicanskega pokopališca, ob njeni gradnji pa so odkopali tudi zanimiv rimski kapitelj, tudi dobila ime Saint George. Kdaj natancno jo je od Lemajica kupil Novacan, ne vemo, dejansko pa je šlo za prestižno novogradnjo na elitni lokaciji. Po drugi svetovni vojni je bila, kot ostale Westnove stavbe, odvzeta oz. nacionalizirana, kasneje pa so jo, tudi to je bila v Celju pogosta praksa, preuredili za potrebe vrtca. Vrtec, t.i. Danielov levcek, je v njej tudi danes. Orožen, Posestna, str. 53. 10 Max Adolf Westen (1912–1955) je bil predstavnik tretje in obenem zadnje celjske generacije nemške družine Westen, ki je v prvi polovici dvajsetega stoletja veljala za pojem velekapitala, industrijskega razvoja in gospodarskega uspeha. Kot vecina pripadnikov nemške manjšine v Celju se je aktivno povezal z nacizmom, vendar pa je proti koncu vojne sodeloval tudi s slovenskim osvobodilnim gibanjem ter maja 1945 pomembno prispeval k mirni predaji oblasti ter dejstvu, da nemška vojska ob svojem umiku skozi Celje ni povzrocila vecje materialne škode. Po vojni je bil obsojen na petnajst let prisilnega dela, a mu je v skrivnostnih okolišcinah iz kocevskega taborišca uspelo pobegniti. Iz Avstrije se je skupaj z družino preselil v Argentino, kjer je tudi umrl. že bil cas druge svetovne vojne, da je slutnja njene razširitve na slovenski prostor postajala vse bolj zlovešca in da so, temu primerno, bili tudi odnosi med celjskimi slovenci in nemci ponovno do skrajnosti zaostreni. hocevar je zato opozoril novacana, da ga bo slovenska javnost zaradi te prodaje obsojala, povrhu vsega tudi zato, ker celjski nemci tozadevno odlocno varujejo svojo posest in ker je novacan zaradi svojega kulturnega in politicnega delovanja še posebej izpostavljen. temu sta pritrdila tudi odvetnik stante in sodnik dr. Mak, ki sta med pogovorom prisedla, novacan pa se je skušal braniti, ceš da na takšne posledice ni pomislil, da so ocitki z narodnostnega vidika opraviceni ter pri tem celo omenil, da je nedolgo tega tudi sam v casniku Jutro objavil clanek z naslovom Tujci roke proc od naše zemlje. Zategadelj se je odlocil, da bo skušal razveljaviti dogovor ter pri tem celo zaprosil hocevarja, naj tej razveljavitvi prisostvuje. hocevar in stante sta nato odšla v kavarniški del evrope, kjer so bili »zbrani ostali stalni gostje takozvanega pravniškega omizja« in tudi slednji so brez izjeme pritrdili novacanovemu vprašanju, ali je s tem dejanjem zagrešil narodno izdajstvo. ob tej priložnosti je novacan ponovno zaprosil hocevarja, naj bo prisoten ob popoldanski razveljavitvi kupcije in naj ga zato caka v kavarni ter pri tem zatrdil, da bo, v kolikor ponj ne pride ob dogovorjeni uri, res postal »narodni izdajica«. a ocitno novacan ni imel prav nobenega namena razveljaviti pogodbe in je svoje tovariše sklenil pomiriti s figo v žepu. hocevar ga je namrec zaman cakal do pol cetrte ure, nato pa, ker ni bilo o novacanu ne duha ne sluha, odšel v svojo pisarno. s tem je bila zgodba na prvi pogled koncana, dejansko pa se je šele prav zacela. Še isti vecer, natancneje že v noci na 22. december, je, po lastnih besedah, hocevar v družbi svojih prijateljev in kolegov, uglednih celjskih mešcanov, vecinoma pravnikov, ponovno prišel iz restavracije v kavarno evropa. slednja je bila dobro obiskana, saj je pri dolgem omizju sredi kavarne sedelo tudi kakšnih štirideset clanov Celjskega pevskega društva pod vodstvom pevovodje josipa peca Šegule, medtem ko je slabih petnajst metrov stran od hocevarjeve družbe v soprogini družbi sedel tudi novacan, s katerim se vse od opoldanske debate nista vec videla. Ko jih je novacan opazil, je pricel posamezne clane družbe vabiti v svojo ložo, in to na nacin, kot pravi hocevar, »kakor obicajno klicejo kavarniške vajence«. na takšna vabila se nihce ni odzval, pac pa je hocevar pristopil k pevskemu omizju, cestital enemu izmed pevcev ob rojstvu sina ter narocil adamicevo Zdravico.11 ob tej priložnosti ga je novacan ponovno povabil k sebi, a ga je hocevar spet zavrnil. Ko se je vracal k svojemu omizju, pa mu je novacan prišel nasproti, ga srecal pri 11 Najverjetneje gre za Zdravico oz. Napitnico Simona Jenka, ki jo je uglasbil Emil Adamic. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 »podiju za godce« in v tem hipu se je hocevar znašel na tleh. od clanov svoje družbe je kasneje izvedel, da ga je »obdolženec brez vsake besede tako strahovito udaril po glavi, po levi strani«, da ga je takoj zbil na tla. »Pri tem je dejal, da me kaznuje,« je še pojasnil. Ker se po udarcu ni mogel sam dvigniti, mu je priskocil na pomoc placilni natakar, novacanove nadaljnje »brutalnosti« pa so preprecili ostali kavarniški gostje, zlasti dr. pintar. in ravno v slednjega se je nato preusmeril novacanov gnev. pristopil je namrec k mizi omenjene pravniške družbe (v njej so bili ob hocevarju in pintarju še dr. Mak, dr. gorican in primarij dr. flajs s soprogo12), izzival pintarja, naj gre od mize, ter mu ocital, da ga nic ne briga, ce je »otroka«, s tem je mislil na hocevarja, kaznoval, saj ga bo še stokrat oz. tisockrat. pristavil je še, da je redil kaco na prsih, nato pa žalil pintarja in vanj celo zalucal težak kavarniški stol, ki pa ga je slednji, kot izvemo iz drugih pricevanj, uspel prestreci z rokami ter tako prepreciti kakšno hujšo nesreco. novacan se ni pomiril niti takrat, ko je ponovno sedel za svojo mizo. od tam je namrec še naprej krical proti družbi, jim žugal in grozil, da jim bo strgal krinko z obraza, ter jih zmerjal z idioti. ob tem je hotel obracunati še z uradnikom jetnišnice leskoškom, ga zmerjal s stenico in smrkavcem, nato pa celo razjarjeno stopil proti njegovi mizi ter krical: »Bom zacel streljati, jaz sem generalni konzul Kraljevine Jugoslavije, ne bo vsaka stenica lazila po meni.« K sreci pa do dejanskega spopada ali celo prelivanja krvi ni prišlo, saj so besnega razgrajaca prestregli drugi gostje. burna noc je nekako vendarle minila, že naslednji dan pa se je novacan ocitno zavedel svojega pocetja. Malce po 9. uri zjutraj je namrec v kavarni evropa pristopil k hocevarju in ga prosil odpušcanja, ta pa z njim ni želel govoriti, ampak ga je ignoriral in nemoteno nadaljeval z branjem casopisa, vse dokler novacan ni odšel. V svoji tožbi je hocevar navedel tudi to, da naj bi novacan po incidentu prici josipu tomažicu (ta je z njim želel govoriti o literaturi, a ga je novacan zavrnil, ceš da ni pravi cas, saj je pravkar bil »skandal, rabuka in incident«) izjavil, da ga je udaril zato, ker se ni odzval njegovemu povabilu, ter ob tem pristavil, da ga posledice ne skrbijo, saj ima denar, s katerim lahko placa. to dejstvo je hocevar v zakljucku tožbe tudi podprl z naštevanjem novacanovega premoženja: »Obdolženceva trditev, da ima denar, je resnicna, ker ima miljonsko premoženje. Poleg vile 'St. George', ki jo je prodal za 580.000 Din. ter si pridržal stavbišce v izmeri 600 m2, ki predstavlja vrednost 12 Clani družbe so dejansko sodili med najvplivnejše Celjane takra tnega casa; dr. Alojz Gorican je bil med letoma 1927 in 1935 celo župan celjske mestne obcine. najmanj 90.000 Din., ima še gosposko vilo v Šmarjeti pri Celju z arondiranim posestvom, lepo hišo v bližini vile in gozdove na Blagovni. Poleg tega dobiva tudi še pokojnino kot bivši konzul.« Da je bila razlog novacanovega besa zares zavrnitev povabila, naj prisede k mizi, je v pogovoru z dr. goricanom naslednjega dne potrdila tudi novacanova žena, tožnik pa je še zavrnil novico, ki naj bi jo novacan že razširjal po mestu, in sicer da naj bi se v zvezi z incidentom že poravnala. hocevar svojo tožbo zakljucuje z ugotovitvijo, da ga je »obdolženec zbil na tla brez vsakega povoda«, kar je verjetna posledica tega, da ga je »radi navedene kupcije grizla vest in je – smatrajoc, da se njegovim pozivom nismo odzvali radi te kupcije, - s surovim napadom dal duška svojemu notranjemu srdu«. Da pa se je pri tem spravil ravno nanj, ki je »fizicno veliko slabejši od njega, docim se n. pr. najmanj enako mocnega drja. Pintarja vkljub tozadevnim grožnjam ni upal lotiti, je za obdolženca tudi znacilno«. tožnika pri vsem tem skrbi tudi, da sta sedaj »Celje in okolica polna najfantasticnejših govoric in verzij o tem kavarniškem incidentu in so vsi mnenja«, da je »moral obdolženca pac grobo žaliti, ker bi bilo sicer nerazumljivo, da bi se sicer mogel obdolženec kot generalni konzul kraljevine Jugoslavije tako dalec spozabiti«. slednje naj bi hocevarju škodovalo tako osebno kot poklicno, zato je predlagal, »da se obdolženca radi prestopka zoper cast strogo kaznuje in pri odmeri kazni upošteva brezprimerno surovost dejanja, nadalje dejstvo, da obdolženec ni kmecki pretepac, temvec akademsko izobražen, bivši poslanec in celo konzul Kraljevine Jugoslavije v pokoju ter da je izvršil dejanje v javnem lokalu, v navzocnosti številnih gostov«. tako torej pravi hocevar, ki nam je prvi orisal svoj pogled na vse okolišcine spopada v evropi. V zacetku naslednjega meseca, se pravi januarja 1940, so sledile še tožbe nekaterih clanov »evropskega omizja«, prisotnih pri dogodku oz. neposredno vpletenih vanj. Zasebne tožbe zaradi prestopka proti casti so proti novacanu vložili dr. alojz gorican, primarij dr. jože flajs in pa dr. rihard pintar, ki je obenem preiskovalnemu sodniku okrožnega sodišca v Celju podal predlog za zacetek kazenskega pregona zoper osumljenca, se pravi novacana. Vsi zasebni tožniki se sklicujejo že na hocevarjevo tožbo in navajajo identicne ali pa vsaj zelo podobne podatke. pintar, ki je bil za hocevarjem najbolj vpleten v obracun, je denimo dodal, da ga je novacan zmerjal z besedami, kot so »intelektualen poluclovek, impotentna glista, kreten, brez karakterja, skelet«. te besede si je na samem mestu tudi zapisal, saj mu je dr. flajs tozadevno takoj ponudil svincnik, kar pa je novacana le še spodbudilo k izmišljanju novih žalitev. a tudi novacan v tem casu ni stal kar križem rok. preko svojega pooblašcenca dr. rudolfa Doboviška je pri sreskem sodišcu »radi prestopka zoper cast« najprej, VSE ZA ZGODOVINO tone Kregar, NOVAcANOVA CElJSKA bItKA ZGODOVINA ZA VSE natancneje 10. januarja, vložil zasebni tožbi proti hocevarju in dr. goricanu. seveda je novacanova inacica opisa dogodkov malce drugacne. V tožbi proti hocevarju je tako zapisal, da je usodno noc povabil obdolženca, se pravi hocevarja, »s katerim sta dolgoletna iskrena prijatelja«, k svoji mizi ter se mu hotel tudi opraviciti, ker prejšnjega dne ni prišel ponj v kavarno, ta pa je »z zanicljivo gesto pomahal s stegnjenim kazalcem /…/ in z zanicljivim smehom, ceš, da k njegovi mizi ne prisede«. Ko je novacan na svoje ponovno povabilo spet prejel negativen odgovor, in to povrhu še pred polno kavarno, ga je to »tako silno razburilo, da je dal obdolžencu klofuto, kar nikakor ne bi bil storil, ce bi ga ne bil obdolženec z zgoraj opisano zasmehujoco gesto s prstom in z zanicljivim smehom izzval«. Zato se novacan z »nedostojnim in zanicljivim obnašanjem obdolženca« cuti »težko žaljenega « in predlaga kazenski postopek oz. pregon po § 297/ii kazenskega zakonika. isto zahtevo je podal tudi proti dr. goricanu, saj naj bi se mu slednji v kontekstu dogodka brez kakršnegakoli povoda zacel zanicljivo smejati in pri tem tako glasno, da ga je morala slišati cela kavarna, zaklical: »Mi te gladko ustrelimo.« nekaj dni zatem je sledila še tožba proti dr. pintarju. V njej je novacan zapisal, da ga je le-ta po incidentu s hocevarjem, zavihajoc si rokave, zacel izzivati z naslednjimi besedami: »Sem pridi, ce imaš koraš. Ti izdajica, baraba. To je necuveno, da me ne udariš, se bojiš. Jaz te zdrobim in polomim vse kosti in te ustrelim.« ta prvi konflikt so nato nekako umirili, kasneje pa mu je od svoje mize še enkrat zaklical »slovenska gruda«. Ko je novacan pristopil k njemu in ga povprašal, kaj ta »inferalna gonja proti njemu pomeni«, pa je pintar iz žepa vzel »usnjeni futeral, v katerem je bil ocividno revolver in rekel: 'Vidiš, tu ga imam!'«. svojo, že omenjeno grožnjo o ustrelitvi je ob tem dodal še dr. gorican, vse skupaj pa je novacana tako razburilo, da je »dvignil stol proti obdolžencu, da se obvaruje pred revolverjem in ga vrgel proti obdolžencu«. ta je stol prestregel in pospravil »futrolo«, novacan pa se je, po lastnih besedah, odstranil. proti cetrtemu izmed tožnikov, primariju dr. flajsu, pa novacan ni vložil povracilne tožbe, temvec je na sodišcu podal obrambni spis, v katerem zanika, da bi te noci z omenjenim imel kakršnikoli konflikt in ga, ker se tamkajšnji samski družbi le obcasno pridruži, tudi ni smatral kot clana »evropskega omizja«. novacana zato preseneca, da se flajs, ki je povrhu tudi njegov zdravnik, s katerim nikoli ni imel niti najmanjšega spora, sploh lahko cuti užaljenega in prizadetega. Pijan ali le nekoliko vinjen? sresko sodišce je razpravo razpisalo za 24. januar, a jo je na novacanovo prošnjo, da ima tega dne nujne opravke na zunanjem ministrstvu v beogradu, prestavilo na 1. marec 1940. pac pa je v teh dneh pred preiskovalnim sodnikom potekalo zaslišanje nekaterih pric, na katere so se v svojih obtožnih predlogih sklicevali tožniki. prva sta spregovorila zakonca flajs in obnovila Kavarna Evropa, 30. leta 20. stoletja (Muzej novejše zgodovine Celje) VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 V kavarni Evropa, 30. leta 20. stoletja (Muzej novejše zgodovine Celje) navedbe iz tožb proti novacanu. gospa je še pristavila, da ni imela obcutka, da bi bil novacan v casu dogodka pijan, podobno pa je v nadaljevanju zaslišanja menil tudi njen soprog, ki je novacana to noc opazoval precej casa, vendar ni opazil, da bi bil pijan, saj je »govoril razlocno, ne da bi se mu jezik zapletal, hodil po kavarni, ne da bi se gugal. Mogoce je bil le nekoliko vinjen, vendar ni bil pijan in ne more biti nobenega dvoma, da se je dr. Novacan popolnoma zavedal svojega ravnanja, pomena in znacaja svojih besed.« flajs je še zatrdil, da mu ni znan razlog tovrstnega vedenja, da pa je slišal, da vzroki ticijo v prodaji vile. naslednjega dne, 24. januarja, je pred okrožnim sodnikom nikolajem antipinom prical, ob novacanu glavni akter zgodbe, odvetnik hocevar. ponovil je že v tožbi naveden opis oz. svoje videnje dogodkov ter tudi sam zatrdil, da novacan te noci ni bil pijan, saj je govoril razlocno in hitro ter »naravnost nanizal psovke« oz. »hodil po kavarniški dvorani hitrih korakov, ne da bi se majal«. Vzrok novacanovih izlivov pa si hocevar razlaga s tem, da je bil slednji »duševno razdvojen, ker se je zavedal nepravilnosti odtujitve svoje nepremicnine v nemške roke, obenem pa ga je mikala visoka dosežena kupnina«. hocevar zato predvideva, da je novacan najbrž menil, da clani omizja grajajo njegovo ravnanje, »dejansko pa je okolnost, da se njegovim pozivom nismo odzvali, brez zveze s prodajo njegove hiše«. s to ugotovitvijo se kakopak ni strinjal novacan, ki je bil na sodišcu zaslišan 31. januarja. svoje pricevanje je zacel z opisom popoldanske debate v kavarni evropa ter poudaril, kako je prodajo svoje vile nemcu že takrat opraviceval z dejstvom, da je Max westen državljan kraljevine jugoslavije, celo rezervni oficir njene vojske, in da so pri pogajanjih govorili samo v slovenskem in srbskem jeziku, omenil pa je tudi svoj clanek, ki ga je kot narodni poslanec l. 1937 objavil v Jutru. po tej debati, ki naj bi potekala v precej šaljivem tonu, je novacan skupaj z ženo odšel v restavracijo union na partijo šaha s prijateljem, znanim celjskim politikom ivanom prekorškom, in tudi njega poprosil za mnenje glede prodaje vile, ki naj bi jo pred tem neuspešno prodajal kar šest let. slednji v tem ni videl nobenih zadržkov, ampak mu je celo cestital za dober posel, za katerega iztržek si lahko v Celju kupi celo kak nemški objekt. Med šahiranjem je novacan pozabil na obljubo hocevarju, da bo prišel ponj, ko pa je ugotovil zamudo, sta se z ženo podala k vili. tam sta bila do pol sedme ure zvecer, nato pa jo spet mahnila v mesto. odšla sta na vecerjo v restavracijo nana in v družbi še dveh gospodov tam ostala vse do polnoci: »Spominjam se, da VSE ZA ZGODOVINO tone Kregar, NOVAcANOVA CElJSKA bItKA ZGODOVINA ZA VSE smo izpili 5 velikih steklenic dalmatinskega viškega vina. Ker sem bil izredno dobre volje, sem zavžil tega vina vec kakor drugi. Po mojem izracunavanju sem izpil najmanj 3 litre.« ocitno mu to ni bilo dovolj, saj je v tamkajšnji tocilnici popil še »nekaj žganja in likerja«, nakar sta z ženo odšla v evropo. svojo inacico tamkajšnjega poteka dogodkov je novacan opisal še podrobneje kot v tožbi proti hocevarju in poudaril, da je slednjega zgolj udaril s prsti svoje odprte desnice, tako da se je le dotaknil njegovega levega lica: »Ni res, da bi mu jaz zadal udarec z vso mocjo. Ako bi bil jaz to storil, bi bil Hocevar Mirko padel v nezavest.« Kaj se je dogajalo kasneje, je tudi že znano, pac pa je novacan še nekoliko omilil svoje predhodne izjave. tako proti dr. pintarju stola naj ne bi vrgel, pac pa je, iz strahu pred njegovim revolverjem, s stolom zgolj podzavestno zamahnil proti njemu, ta pa ga je zgrabil za noge in mu ga iztrgal. ob koncu svojega pricevanja je novacan še zatrdil, da to noc pri sebi ni imel kakšnega strelnega orožja in da je sicer bil vinjen, vendar pa ne pijan, zato se dogodka tudi spomni tako, kot ga je opisal. Dodal je tudi, kako se je naslednjega dne želel hocevarju opraviciti. »[K]er me je silno bolelo, da sem ga udaril in sicer njega, ki sem ga imel tako rad zmiraj kakor 'otroka', «. Ko ga je koncno našel v kavarni in ga z ganljivimi besedami prosil odpušcanja, pa slednji ni odgovoril niti besede, tako da je novacan »odšel osramocen«. naslednjega dne je prical dr. pintar, ki je prav tako izhajal iz svoje tožbe proti novacanu, katerega »pozna kot nasilneža«, ter zanikal, da bi ga kakorkoli napadal in žalil, temvec se je pred njim samo branil. Zanikal je tudi, da bi pri sebi imel kakšno »futrolo« ali revolver, ceš saj ju sploh nima, pac pa kategoricno zatrdil, da stola ni iztrgal iz novacanovih rok, temvec ga je ujel v zraku, medtem ko je letel proti njihovi mizi. tudi pintar je bil mnenja, da novacan te noci ni bil pijan, da je hodil trdnih korakov in po ravni crti, govoril logicno in brez zapletanja jezika, skratka morda je bil le malo vinjen. Da pa je, to naj bi slišala in mu povedala gospa flajsova, novacan, tik preden je družba zapustila kavarno, celo krical natakarju, da bo v primeru, ce ti »elementi« ne izginejo, zacel streljati. na novacanov predlog sta kot prici pred sodnika stopila tudi njegova soproga josipina (pepuša) in pa pevovodja Celjskega pevskega društva josip (pec) Šegula. takrat 31-letna josipina je svoje pricevanje zacela z ugotovitvijo, da je bil njen mož te noci mocno vinjen, ceprav ne rece, da je bil pijan, saj je po njenem razumel, kaj govori in dela. upoštevajoc razlicna tolmacenja ostalih v dogodek vpletenih akterjev, je treba priznati, da je novacanova soproga zavzela dokaj objektivno držo ter dejansko navajala samo to, kar je sama slišala oz. vide- la, medtem ko je za vse ostalo, kar je izvedela iz druge, predvsem soprogove roke, jasno povedala, da tega pac z gotovostjo ne more trditi. seveda pa je v svojem pricanju izpostavila zlasti tiste trditve, ki so bile bolj v prid njenemu možu, kot denimo žaljive vzklike »živela slovenska zemlja!«, namenjene novacanu, goricanove grožnje, da ga bodo ustrelili, in da je pintar zgrabil stol, še preden ga je novacan vrgel proti mizi. Zatrdila je tudi, da njen mož te noci ni bil oborožen in da sama ni slišala, da bi komu grozil z orožjem. njena vloga v incidentu je bila predvsem mirovniška, pri cemer ji je pomagal tudi pevovodja Šegula, ki je v svojem pricanju potrdil, da je hocevar pri pevcih narocil adamicevo Zdravico, katere besedilo vsebuje tudi besedi »zemlja naša«, ni pa se izjasnil, ali je to dejansko bilo mišljeno kot provokacija ali ne. Kakorkoli, pevci te pesmi niso zapeli, saj je niso dovolj dobro poznali. Šegula se je po lastnih besedah prvi odzval na novacanov izbruh besa in ga skušal pomiriti, na josipinino prošnjo pa se je podal za njim tudi takrat, ko je novacan pristopil k omizju, zagrabil stol in z njim zamahnil proti pintarju. Šegula je stopil pred novacana, ga z obema rokama objel in tišcal nazaj, tako da ni videl, ali je »stol letel po zraku kot zaluceni predmet«. ob solzah in pomoci novacanove soproge je Šeguli uspelo prepreciti nadaljnji fizicni spopad in novacana odvesti do lože, od koder pa je še naprej krical proti omizju. tudi Šegula je ob koncu svojega pricanja izrazil mnenje, da je bil novacan »zelo vinjen, vendar ni bil pijan in se je moral zavedati smisla svojih besed in svojih dejanj«. Epilog 15. marca 1940 sta na celjsko okrajno sodišce prispeli še vzajemni tožbi novacana in sodnega uradnika jožeta leskovška, ki sta se, kot smo izvedeli že iz hocevarjeve tožbe, tisto noci prav tako zapletla v besedni dvoboj (leskošek naj bi novacanu veckrat porogljivo in zanicljivo rekel »konzul«), pomembnejša pa je bila seveda javna ustna razprava, ki je tega dne potekala na sodišcu in kateri so prisostvovali vsi glavni igralci. prvi je nastopil osrednji lik, dr. anton novacan, po njegovem pricevanju, v katerem je obnovil že znane trditve, deloma priznal krivdo in dogodek tudi obžaloval, pa je njegov odvetnik dr. Dobovišek predlagal kazen za leskoška, hocevarja, goricana in pintarja. sledil je hocevar in še podrobneje kot v tožbi opisal celotno dogajanje. Šlo je za že znane navedbe, izpostaviti velja le, da je hocevar zagovarjal goricanovo izjavo o streljanju, ceš da je to njegova obicajna fraza in je zato nihce ne more imeti za žaljivo. tudi pintar je v svojem pricevanju ponovil že znane trditve, ponovno zanikal, da bi imel orožje, ter poudaril, da novacanu tudi ni grozil, pac pa mu je le ocital, da je sramotno, kar je storil prijatelju hocevarju. tudi gorican je zanikal, da bi novacanu VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 želel storiti kaj žalega, nasprotno, na prošnjo njegove žene ga je poskušal le pomiriti in spraviti v dobro voljo. s tem namenom je tudi izjavil besede o streljanju, ki pa so, kot je dejal že hocevar, nekaj obicajnega in se njihove morebitne žaljivosti ni zavedal. podobno kot njegova predhodnika pa je tudi zanikal, da bi kdorkoli iz družbe vzkliknil proti novacanu »slovenska zemlja!« ali kaj podobnega. nato se je izpovedal še leskovšek, zanikal kakršnokoli lastno odgovornost za konflikt z novacanom oz. dopustil zgolj možnost, da se je razburjenemu novacanu smejal, ker pac ni vedel natancno, za kaj pri vsej zadevi gre. po vseh obtožencih so prišle na vrsto še ostale price, profesor napotnik, lekarnar gradišnik in gospa flajsova, ki je skoraj dobesedno ponovila svoje besede, izrecene pred preiskovalnim sodnikom. V prid omizja sta pricala tudi dr. Mak in dr. flajs, le da se je slednji glede incidenta med leskovškom in novacanom postavil na stran slednjega, saj naj bi slišal, kako mu je leskovšek dvakrat v žaljivem tonu dejal »konzul«. tudi Šegula je ponovil svoje pricevanje, za njim pa še clana pevskega društva, ucitelja mešcanske šole franc Vajt in josip tomažic. slednjega je Šegula poslal k novacanovi mizi, naj ga s kakšnim prijaznim pogovorom umiri, je pa tudi tomažic pristavil, da mimoidoci leskovšek ni bil tako nedolžen, kot se je v svojem zagovoru skušal predstaviti. Koncno je na prostor za price stopila tudi josipina novacan in tudi ona je tako rekoc z istimi besedami obnovila svoje videnje dogodka. Zadeva se je tako pocasi bližala epilogu, saj se je iz vecine pricevanj dalo razbrati, da si nihce od vpletenih pravzaprav ne želi, da bi se ta, verjetno za vse precej neprijetna zadeva, hvaležna tema govoric in predmet smešenja, nadaljevala v nedogled. najprej sta od medsebojnih tožb odstopila novacan in leskovšek oz. njuna odvetnika, nato pa je novacanov odvetnik dr. Dobovišek (sprva je predlagal, da se razprava preloži in razširi z novimi pricami, kar pa je sodnik zavrnil) umaknil še tožbe proti hocevarju, pintarju in goricanu ter z njihovimi odvetniki sklenil poravnavo. novacan se je z njo zavezal, da bo do 15. maja tega leta Dijaški kuhinji v Celju nakazal 8.000 din in Celjskemu pevskemu društvu 2.000 din, placal pa bo tudi stroške odvetnikov ter povprecnino in vse ostale sodne stroške. po sedem in pol ur trajajoci razpravi je tako lahko sledila razsodba, v kateri je sodnik juro lesjak »v imenu njegovega velicanstva kralja« odlocil, da je obdolženec dr. anton novacan kriv, da je »ponoci na 22. decembra 1939 v Celju v prepiru vrgel stol proti dr. Pintarju Rihardu, tedaj segel po nevarnem orodju in ogrozil njegovo varnost«, s cemer je »zakrivil prestopek zoper osebno prostost in varnost« ter bil po 248. clenu kazenskega zakonika obsojen na 300 din denarne kazni, v primeru njene neizterljivosti pa na pet dni zapora. obenem je bilo, kot receno, no- vacanu naloženo tudi povracilo stroškov kazenskega postopanja in izvršitve kazni ter povprecnine v višini 500 din. Vse ostale (medsebojne) obtožbe je, upoštevajoc poravnavo, ki je bila sklenjena še pred zakljuckom razprave, sodišce zavrnilo in takšno odlocitev tudi obrazložilo. ceprav je zakonodaja za takšen prestopek predvidevala precej višjo kazen (do 5000 din ali zapor do 6 mesecev), je sodišce pri izreku kazni kot olajševalno okolišcino upoštevalo novacanovo »popolno priznanje in razburjenost vsled zaužite pijace, docim obtežilnega ni bilo nicesar«. Da je razmeroma blaga kazen primerna, je sodišce sklenilo tudi na podlagi dejstva, da je od zadnje obdolženceve kazni minilo skoraj 17 let in da se je z vsemi ostalimi vpletenimi v incident le-ta uspešno poravnal. V pricakovanju, »da se bo v bodoce varoval izvrševanja oz. vzdrževal kaznivih dejanj«, pa mu je izvršitev kazni odložilo za dobo enega leta. novacan jo je torej na koncu še kar dobro odnesel, pa ceprav je denarnico, ce vse skupaj seštejemo, moral kar pošteno odpreti. Kar pa možakarju, ki je slovel po tem, da ima kar nekaj pod palcem (že Vidmar je ugotavljal, da je »bil pri svoji pivski razsipnosti kar gospodaren clovek«13) in ki je vrh vsega pravkar sklenil dobro kupcijo, tudi ni moglo predstavljati hujše žrtve. Zadeva je bila s tem zakljucena. najvecjo korist od nje sta imela Dijaška kuhinja ter Celjsko pevsko društvo, ki sta nepricakovano prišla do financne injekcije, ne gre pa zanemariti niti celjske »caršije«, ki je kar nekaj casa hvaležno glodala nadvse okusno kost. pri tem je seveda zanimivo, da osrednji celjski casnik, liberalna Nova doba, o incidentu kot tudi o sodbi oz. poravnavi sploh ni porocal, kar je po vsej verjetnosti mogoce pripisati nelagodju njenega uredništva ob dejstvu, da so bili v neljub in povrhu še s pezo »narodnega izdajstva« obremenjen incident na obeh straneh vpleteni ljudje iz njenega ideološkega polja. prepricani smo lahko, da bi se v primeru, ce bi se kaj podobnega pripetilo klerikalcem, Nova doba detajlno posvetila problematiki. Dejansko tovrstno dogajanje v cedalje bolj negotovih politicnih razmerah ni moglo biti v cast slovenski politicni in intelektualni eliti nasploh in tudi katoliški Slovenec je o sodbi in poravnavi porocal zgolj v krajši novici.14 no, tovrstnih zadržkov pa ni imel sila popularni humoristicni Toti list, ki si je novacana tozadevno kar nekajkrat pošteno sposodil. prvic že v zacetku februarja v naslednji enokiticni zbadljivki: Samosilniku »tvorec hermana, Celjan, mar res nisi vec mešcan, 13 Vidmar, n.d., str. 134. 14 Dr. Novacan in celjski odvetniki so se poravnali. Slovenec, 16. 3. 1940. VSE ZA ZGODOVINO tone Kregar, NOVAcANOVA CElJSKA bItKA ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 si res vilo bil prodal in na kmete jo pobral?« 15 Štirinajst dni kasneje so bralci Totega lista o vsej zadevi lahko izvedeli še vec, saj je bila pod velikim naslovom Celjska bitka16 na ogled karikatura pretepaca v elementu in pa daljša pesnitev z nazornim opisom dogodka. in ceprav ni novacanovo ime nikjer eksplicitno omenjeno, je tako iz karikature, katere avtor je bil celjski slikar albert sirk, kot iz nepodpisanega teksta – po mnenju prof. orožnove ga je »zakrivil« fortunat Mikuletic – jasno razvidno, za koga gre.17 na vilo, ki je zakrivila spor, ki se je v tem casu ravno razpletal na sodišcu, je Toti list opozoril še sredi marca v naslednji kitici, kjer v prvi vrstici z malce truda lahko najdemo novacanov priimek. kitica o vili »nova vila, up koncan, ves ta trud je bil zaman! Vili, vila, kaj si strila, rodoljuba si zmotila.«18 Koncno pa so na straneh humoristicnega lista obelodanili tudi izkupicek celotne zgodbe. Študentovska »ce advokati se stepo in pred sodnijo pridejo, dobicek od tega ima dijaška naša kuhinja.«19 sodec po zgornjih zapisih, je t. i. Celjska bitka v takratni celjski, pa tudi širši slovenski javnosti povzrocila precej smeha in zabave. upoštevajoc, da dr. anton novacan zaradi njega ni obubožal, sociala in kultura pa sta celo profitirali, bi ta dogodek lahko uvrstili med zabavnejše pripetljaje, v katerih je bila konec 30. in na zacetku 40. let 20. stoletja udeležena slovenska mešcanska elita. Vendar pa je takšen zakljucek mogoc zgolj ob ocitnem zatiskanju oci pred njeno dekadenco in salonskim patriotizmom, kateremu je »dedni sovražnik« že cez dobro leto izstavil racun, neprimerno višji od vrednosti vile st. george. 15 Toti list, 1. 2. 1940, str. 12. 16 Toti list, 17. 2. 1940, str. 4. 17 Božena Orožen, n.d., str. 163. 18 Toti list, 16. 3. 1940, str. 11. 19 Toti list, 1. 6. 1940, str. 13. Viri in literatura Arhivski viri Zgodovinski arhiv Celje si_ZaC/0611, okrajno sodišce Celje, aŠ 342, Kps 153/40 Casopisje Toti list, 1940 Slovenec, 16. 3. 1940 Literatura fedor gradišnik: srecanja z mladim novacanom. Lepo mesto, 1965, št. 2, str. 8. grdina, igor: Vladarji, lakaji, bohemi. ljubljana : studia humanitatis. apes, 2001. grdina, igor: Preroki, doktrinarji, epigoni. Idejni boji na Slovenskem v prvi polovici 20. Stoletja. ljubljana : iCK, 2005. hartman, bruno: beseda o dr. antonu novacanu in njegovi literaturi. Anton Novacan: Izbrano delo. Maribor : obzorja, 1993. orožen, božena: Celjska kulturna obzorja v besedi. alenka Domjan, Trideseta leta na Celjskem: pogledi na vsakdanje in kulturno življenje (ur. alenka Domjan). Celje : Zavod za kulturne prireditve, galerija sodobne umetnosti, 1997, str. 125–174. orožen, janko: Posestna in gradbena zgodovina Celja, Celje 1957. Vidmar, josip: Obrazi. ljubljana : DZs, 1979. plank, Metka: Dr. Anton Novacan in Slovenska republikanska stranka. (diplomsko delo). ljubljana : filozofska fakulteta univerze v ljubljani, 1984. VSE ZA ZGODOVINO tone Kregar, NOVAcANOVA CElJSKA bItKA ZGODOVINA ZA VSE Zusammenfassung NOVACANS CILLIER SCHLACHT Die Prügelei im Cillier Café Evropa im Dezember 1939 und ihr gerichtliches Nachspiel Der slowenische literat, politiker und Diplomat Dr. anton novacan, der 1887 in Zadobrova bei Celje geboren wurde und 1951 in der emigration in argentinien verstarb, war ein Mann mit kräftiger statur und einem ruhelosen geist. er galt als genussmensch und großer bohemien und seine Zeitgenossen betonten gerne auch seine neigung zu handgreiflichen auseinandersetzungen. Mit der Kraft seines Körpers verteidigte er in seiner jugend slowenische nationale ideale und setzte seine politischen ideen durch. seinen ruf als hitzkopf behielt er auch in reiferen jahren. obwohl er in der Zeit zwischen den weltkriegen verhältnismäßig kurze perioden in Celje verbrachte, sorgte er erfolgreich dafür, dass das interesse an ihm nicht verebbte. Mit seinem hitzigen und lauten naturell war er willkommener stoff für verschiedenste gerüchte und geflüster in den Couloirs der provinzstadt, die zweifellos nach großen Charakteren und geschichten gierte. Diesbezüglich gewissermaßen besonders dankbar war anton novacans reaktion am ende seiner Cillier periode. ende des jahres 1939 war er nämlich hauptakteur eines Zwischenfalls im Cillier Café evropa, der aufgrund der gesellschaftlichen relevanz der darin verwickelten personen sowie einiger weiterer, auch nationalpolitischer Konnotationen schlussendlich zu einem nachspiel vor gericht führte. novacan fand sich dort infolge der anklage des tätlichen angriffs auf seinen bekannten, den Cillier anwalt Mirko hocevar, wieder. Klage gegen novacan reichten auch einige weitere angesehene Cillier bürger ein, die auf die eine oder andere weise in das geschehen involviert waren. natürlich waren dabei politik und geld im spiel, genauer gesagt die Villa st. george in Celje, die novacan an den Cillier deutschen industriellen Max adolf westen verkauft hatte. Der Verkauf slowenischen besitzes an einen Deutschen brachte den anwaltlichen Kreis der freunde und Kollegen von novacan auf und weckte ihre Zweifel an einigen rechtlichen rahmenbedingungen dieses geschäftes und insbesondere an der moralischen, national-politischen Korrektheit dieses Vorgehens. Der Zweite weltkrieg war nämlich bereits im gange und die Vorahnung seiner ausweitung auf den slowenischen raum wurde immer unheilvoller. Dementsprechend waren auch die Verhältnisse zwischen den Cillier slowenen und Deutschen erneut aufs Äußerste angespannt. Die ganze angelegenheit begann bereits am Vormittag des 21. Dezember 1939 und erreichte ihren höhepunkt am abend, als der stark alkoholisierte novacan, der das Café evropa in begleitung seiner frau besuchte, auf die ihm eigene art auf spöttische bemerkungen seiner Kollegen reagierte. er schlug den anwalt hocevar mit einem kräftigen hieb zu boden und bedrohte sodann einige weitere Mitglieder in der runde. ein stuhl flog durch die gegend, es fielen beleidigungen und Drohungen mit der pistole. es kam jedoch nicht zum Äußersten, da der hitzige novacan von den übrigen gästen und seiner ehefrau beruhigt werden konnte. schließlich verlegte sich die sache vor gericht. Dabei ist aus der Mehrheit der aussagen herauszulesen, dass niemand der involvierten diese doch für alle unangenehme und für gerede und spott sorgende angelegenheit endlos weiterführen wollte. Daher schlossen die anwälte der beteiligten einen Vergleich und novacan, der zwar für schuldig erklärte wurde, kam mit einer geldstrafe davon. außerdem musste er alle prozesskosten übernehmen und eine finanzielle unterstützung an den Cillier gesangsverein und die Cillier schülerkantine überweisen. Damit war die angelegenheit abgeschlossen, wobei den größten nutzen die Cillier sänger und schüler davontrugen, aber auch die Cillier Öffentlichkeit, die sich über den prozess, die gerüchte in den Couloirs und die presseberichte amüsierte. einige der geistreichsten Chronisten bezeichneten die geschilderte geschichte sogar spöttisch als „Cillier schlacht“. Schlagwörter: anton novacan, Celje/Cilli, Café evropa, gerichtsprozess, Villa st. george VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 Pomisli vendar Pomisli na jutri. O zgodovini (samo)odgovornosti. andrej studen (ur.). ljubljana: inštitut za novejšo zgodovino, 2012. 280 strani. (Vpogledi; 6) Zbornik s pomenljivim naslovom je nastal kot zakljucek projekta Podoba gospodarske in socialne modernizacije v Sloveniji sodelavcev inštituta za novejšo zgodovino. izmed 11 piscev, ki objavljajo svoje prispevke, je kar 10 sodelavcev omenjenega inštituta, to navezo pa malce razrahlja le Dragana gnjatovic, profesorica ekonomije z univerze v Kragujevcu. prispevki v zborniku so urejeni kronološko, serija prispevkov pa se zacenja z razpravo andreja studna Clovek mora delati za svojo sreco. studen nas najprej popelje med filozofe, duhovnike, umetnike in intelektualce, ki so razpravljali o delu. to je bilo sprva domena nižjih slojev brez sredstev za preživljanje in pokora za izgon iz raja. srednji vek je sicer hvalil pridnost rokodelcev, delo pa je postalo vrednota šele kasneje, ko so ugotovili tudi njegovo koristnost za zdravljenje lenobe (prisilne delavnice). razsvetljenstvo je namrec potenciralo moralno-pedagoški pomen dela in družbeno izobcilo nedelo. Mešcanski teoretiki so cenili delo, a so na delavce gledali kot na moralno in fizicno degradirane. polnopravnega clana družbe so spodbujali k delu, ki naj bi pripomoglo k skupni blaginji, ljudi pa so vzgajali za pridnost z razlicnimi tiski in nauki. biblija castilcev dela in pridnosti je postalo delo benjamina franklina pot k bogastvu, na slovenskem pa so njegovo delo opravljali Valentin Vodnik (Velika pratika), janez bleiweis (novice) in anton Martin slomšek (Drobtinice). Dragica cec se v svoji razpravi Srce vsakega je treba pripraviti za dejavno udejanjanje zapovedi ljubezni do bližnjega, ukvarja s sistemsko oskrbo revnih, ki je nadomestila prvotno osebno dobrodelnost, vezano na religiozna dejanja usmiljenja (kot odkupnina za grehe). Zgodnjenovoveška družba je bila namrec družba revežev, saj je bilo kar 70% ljudi brez možnosti za osnovno preživetje. njihova oskrba je bila sprva voluntaristicna, v 18. stoletju pa so z ubožnimi inštituti (na Kranjskem je bil ustanovljen leta 1786) centralizirali in birokratizirali skrb za uboge zlasti iz ranljivih skupin (otroci, ženske, stari). ubožni inštituti so bili v oskrbi revnih nasledniki cehov in verskih bratovšcin (skrinjice za zbiranje prispevkov), gmotno osnovo pa so pridobili s pretakanjem zasebnih volil v državni okvir. ubožni inštituti so morali skrbeti za nenehen dotok denarja, ki je poganjal sistem, kar so skušali doseci s propagando (literatura, gledališce, casopisi, pridige) in laskanjem (razglašanje donatorjev). svoje je pri bolj ali manj prostovoljnem podpiranju revežev odigrala tudi »mehka« prisila – strah pred lastno revšcino ali celo jezo beracev. Meta remec nas v clanku Pitje in kajenje krajša ti življenje, popelje med užitke in nasladila v dobi mešcanstva. clovek je v industrijski dobi s svojo delovno silo na trgu, moralisti ga s poljudnimi knjižicami vzgajajo proti potrošništvu v idealih zmernosti, varcnosti, odgovornosti in osvešcajo proti razvadam, s cemer naj bi dosegli idealno zdravo družbo. po drugi strani ista družba s propagando za pospeševanje prodaje brezobzirno spodbuja množicno porabo, ki veca profit in hrani monopole (alkohol, tobak). razdeljeni so bili tudi teoretiki – prvi so, kot receno zagovarjali zmernost, redno gibanje, pocitek, zmerno spolnost, obsojali kvarne vplive alkoholizma, nebrzdane spolnosti (tudi masturbacije) ter vsaj ekonomsko škodljivost tobaka, kave, caja in cokolade (zlasti naj bi to škodovalo ženskam), drugi pa so v tobaku in kavi videli vsaj pomirjevalo in pripomocek za lažje delo intelektualcev, pri cemer je jasno, da so si vsi prizadevali za dolgo, zdravo in srecno življenje. žarko lazarevic v prispevku Ekonomska samozašcita in odgovornost obravnava pojav zadružništva v zadnji cetrtini 19. stoletja, ko so zacele po nemškem vzoru kot VSE ZA ZGODOVINO S KNJIžNE POlICE ZGODOVINA ZA VSE oblika ekonomskega samoorganiziranja in samopomoci za šibkejše sloje (delavci, kmetje) nastajati zlasti kreditne zadruge, ki so podprle kreditojemalce, ki so jih banke odklanjale. poleg kreditnih je zadružništvo poznalo še nabavne, potrošniške (te so z eliminacijo posrednikov (veletrgovcev, trgovcev) in manjšimi maržami nižale cene in blažile socialno stisko v kriznih casih), mlekarske, sadjarske, vinarske, živinorejske in strojne zadruge. posebno uspešno je bilo zadružništvo v nacionalno ogroženih deželah – na Štajerskem (Mihael Vošnjak, kreditna zadruga v Celju) in Koroškem. V 90. letih 19. stoletja je nastopil razmah kreditnega zadružništva, val ustanavljanja zadrug pa je pljusknil tudi na Kranjsko (janez ev. Krek). Kmecke kreditne zadruge v srbiji, ki so jih zaceli ustanavljati konec 19. stoletja, in so bile do leta 1929 edine ustanove za kreditiranje kmetov, obravnava Dragana gnjatovic v razpravi Samoodgovornost in institucije solidarne odgovornosti. V zadruge je bilo vkljucenih kar 17 % srbskih kmetov, k clanstvu, ki je bilo zaradi nizkih clanskih deležev dosegljivo tudi revnim, pa je kmete v srbiji (podobno kakor v sloveniji) zvabila prej nezadostna ponudba kreditnih virov in pojav oderuštva (zelenaštvo). Z nabavo orodja in mehanizacije prek zadrug je prišlo v srbiji do razvoja kmetijske produkcije, zadruge pa so postale resna konkurenca zasebnim bankam. andrej pancur se je v prispevku Problem samoodgovornosti beracev, potepuhov in brezposelnih na Slovenskem pred 2. svetovno vojno najprej poglobil v pojem samoodgovornosti ter razlikam v njegovi percepciji v razlicnih družbenoekonomskih ureditvah. po krajšem uvodu nam avtor predstavlja zgodovinski prerez beraštva in odnosa do tega pojava od srednjega veka, ko so principi kršcanstva velevali, da so viški na voljo skupnosti in beracenje ni bilo sramota, preko razsvetljenstva, ko so berace grajali, preganjali in nasilno prevzgajali, do 19. in 20. stoletja, ko so uradniki pikolovsko locevali med pridobitno (in delovno!) sposobnimi in nesposobnimi beraci ter med domacimi in tujci. pancur se v prispevku ukvarja tudi z beraško umetnostjo preživetja iz razlicnih virov (beracenje, petje, priložnostna/sezonska dela, mezdno delo, socialna podpora) ter odnosom upravnih organov do te nadloge. Z malce bolj filozofsko tematiko se je v svojem prispevku spopadel Mitja suncic (Problem samoodgovornosti v odnosu med clovekom in strojem: subjekt, objekt in tehnologija), ki ugotavlja, da svet preoblikuje clovek (subjekt), ki je nosilec dejavnosti in odlocilni faktor. to pocenja s pomocjo predmetov (objektov), ki so v tem razmerju v podrejeni vlogi. samo subjekt (clovek) je tudi sposoben samoodgovornosti, saj poseduje enotni, nedeljivi jaz in lahko samostojno in svobodno sprejema odlocitve – kadarkoli clovek prenese krivdo za storjeno na stroj, gre za umivanje rok in beg pred dejansko odgovornostjo. jože princic (Od kolektivno-razredne do omejene individualne (samo)odgovornosti in solidarnosti (1945-1954)) se je posvetil predstavitvi sistema vrednot in kronologiji izgradnje socialisticnega gospodarskega sistema po letu 1945, ko je prišlo do preoblikovanja gospodarstva po sovjetskem zgledu. Z delom posameznika v skupno dobro je le-ta v zameno za to dobil pravico, da zanj poskrbi družba. osrednja vloga komunisticne partije se je pokazala tudi pri preoblikovanju sistema vrednot, kamor so sprva sodili: hvaležnost sovjetski zvezi, domovina, delo (udarniško!) in solidarnost. Z deetatizacijo in ustanavljanjem delavskih svetov je bila delavcem naložena soodgovornost za gospodarstvo, s sprošcanjem razmer pa so izbruhnili na dan tudi sumnicavost, nezadovoljstvo, nevošcljivost med posameznimi gospodarskimi panogami, delavstvo pa je postajalo vedno bolj neenotno (razdeljeno glede na gospodarsko panogo in njen položaj). tudi Marta rendla zacenja svoj prispevek Stanovanjska politika v socialisticnem obdobju – vloga države in samoodgovornost, s predstavitvijo sistema vrednot (svoboda, socialna varnost, delovna ustvarjalnost, narodna in socialna zavest, izobrazba, kultura, solidarnost ter enakost), nato pa vanj umesti tudi podrocje urejanja stanovanjskega vprašanja. le-to je v enaki meri temeljilo na samoodgovornosti in solidarnosti. po osvoboditvi je oskrbo s stanovanji namrec prevzela kar država, ki se niti kasneje (po 1951) po zaslugi svojih transmisij ni povsem umaknila s tega podrocja. slovenci in jugoslovani smo svoje stanovanjsko vprašanje vecinoma lahko reševali dvotirno – s pridobitvijo družbenega stanovanja ali s samogradnjo (»samoodgovorno«), medtem ko je bil delež podnajemnikov ali tistih, ki so do stanovanja prišli z nakupom, dedovanjem ali darilom, manjši. Kot socialni korektiv se v 70. letih 20. stoletja pojavijo tudi solidarnostna stanovanja, namenjena mladim, invalidom in brezposelnim. nina Vodopivec v razpravi Samoodgovornost – paradigma sodobne modernizacije: izziv ali grožnja, razgrinja pasti prehoda iz »družbenoodgovorne« socialisticne v »samoodgovorno« kapitalisticno družbo, ki je povprecnemu cloveku vecinoma prinesla omejevanje pravic in varnosti (fleksibilizacija trga dela, demontaža javnega zdravstva in šolstva) v zameno za meglen obet kapitalisticne države blaginje ter ga potisnila v položaj, kjer je kot delavec zgolj strošek in hvaležen za zaposlitev. aleksander lorencic, ki zakljucuje vrsto piscev zbornika, v prispevku (Samo)odgovornost in solidarnost na primeru slovenskega pokojninskega sistema (1990-2004), VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 analizira delovanje slovenske pokojninske blagajne, ki je do osamosvojitve še zagotavljala vzdržnost (tudi na osnovi vzajemnosti in solidarnosti), kasneje – ko je prevzela breme prestrukturiranja gospodarstva (predcasne upokojitve, dokupe delovne dobe, brezposelnost), pa je skupaj z neugodno demografijo klonila. prej uveljavljen sistem pocasi zamenjuje tristebrno pokojninsko zavarovanje. Migracije, migracij, migracijam jernej Mlekuž, ABC Migracij. ljubljana: Založba ZrC, 2011. 71 strani. (Moj zvezek; 3) Založba Znanstvenoraziskovalnega centra saZu v ljubljani si je zadala dokaj plemenito nalogo: širiti sadove znanstvenih spoznanj onkraj akademskih krogov ter ustvariti most med strokovno in laicno javnostjo, s cimer bi se presegla samonamembnost znanstvene stroke. tako je bila zasnovana vecjezicna zbirka Moj zvezek, ki se skuša prebiti v ožji krog didakticnih gradiv, namenjenih predvsem srednješolcem. Mlekuževa oranžno-zelena knjižica z naslovom abC Migracij je tretje delo iz omenjene zbirke Založbe ZrC saZu, njena predhodnika pa sta knjižici Nemirna srca (2004) in Ugrabljena ljubezen (2011), oba prirocnika za državljansko vzgojo. besedilo knjige abC Migracij je izšlo v okviru evropskega projekta pod vodstvom inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZrC saZu, prijavljenega z dokaj zapletenim naslovom Strokovne podlage, strategije in teoretske tematizacije za izobraževanje za medkulturne odnose ter aktivno državljanstvo. Kot projektna publikacija je knjižica prosto dostopna na uradni strani projekta www.medkulturni-odnosi.si, kjer si lahko preberete tudi vec o samem projektu. raziskovalna iskra, ki je spodbudila prijavo projekta, je »neustrezen prenos izobraževalnih politik v pedagoško prakso« v primeru multikulturnih odnosov in aktivnega državljanstva. V tem kontekstu so prav migracije osrednja tematika. ob odprtju knjige nas že pri samem kazalu preseneti dejstvo, da pravzaprav ne gre za abC migracij, ampak Zbornik vsekakor prinaša precej svežih pristopov k obravnavi pojma samoodgovornosti v vsej njegovi vecplastnosti, pester nabor avtorjev, ki so prispevali svoje razprave, pa zagotavlja temeljit in zanimiv vpogled v preteklost s precej samosvojih gledišc. Aleksander Žižek prejkone za abe migracij. pricakovanih 25 gesel, ki bi ustrezala številu grafemov v slovenski abecedi, je namrec skrcenih skoraj na polovico, kar lahko da zacetni vtis, da smo v roke prijeli vsebinsko in konceptualno škrbast izdelek. a takšen, iz golega formalizma izhajajoc predsodek, se zacenja razblinjati že ob prebiranju prvega sestavka z nazivom A je to, v katerem avtor na kratek in nekoliko nenavaden, a hkrati pomenljiv nacin uvede bralca v osrednjo temo svoje publikacije. ustaljene nacine, da bi prestavil fenomen migracij v geselskih clankih, je presegel z dokaj svojskim konceptom, ki »bolj kot vljudno širi, zbadljivo meri, bolj kot informira, problematizira, bolj kot pojasnjuje, zamegljuje«, podobno kot to pocneta »mojstra iz risanke a je to«, ki v urejenost »vnašata nered, gradita majavi svet«. takšen koncept ni povsem iz trte izvit, saj imajo migracije same veliko opraviti z neredom, neurejenostjo, celo neredoljubnostjo. VSE ZA ZGODOVINO S KNJIžNE POlICE ZGODOVINA ZA VSE tudi besedilo omenjene knjižice je – domnevam, da v svoji nameri, da se cim bolj približa bralcem mlajših generacij – slogovno šegavo, mestoma celo slengovsko norcavo. a hkrati je nenavadno besedje zastavljeno pronicljivo, sprašujoce se in, kar je še pomembneje, nagovarja bralca, ki ob takem branju težko ostane ravnodušen. Morda bo koga zmotil avtorjev socni stil, ceprav se konsistentnosti besedila ne da oporekati; avtor se je v njem dotaknil prav vseh bistvenih vprašljivosti, dvoumnosti in napacnih razumevanj, ki se o migracijah pojavljajo med klepetom sosed, v gostilniških omizjih, ob gledanju nogometnih tekem, na številnih medmrežnih forumih, tvitih in blogih ter neredko celo v klasicnih masovnih medijih kot so radio, televizija ali casopisje. Dotaknil se je tudi vseh bistvenih perspektiv, skozi katere raziskovalci migracij opazujejo ta kompleksen in vecplasten fenomen. avtor se obenem ne pretvarja, da je požrl prav vse znanje o migracijah in ravno takšen odnos pomaga bralcu odpustiti tudi kakšen zgodovinski kiks (denimo, da so huni – avtor je kakopak meril na ogre – vpadli v panonsko nižino v 9. stoletju, ceprav so na evropski kontinent prijahali pol tisocletja prej, str. 40). podobni tiskarski škrati ali pac le zmote imajo navidezni nesprejemljivosti navkljub didakticno vrednost; kvaliteten spoznavni proces naj bi bil vselej utemeljen na doloceni distanci do t.i. avtoritet, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je vsak clovek konec koncev tudi zmotljivo bitje. tudi vizualni podobi knjižice je bila posvecena posebna pozornost. na oranžnem ovitku knjižice so odtisnjene pomenljive karikature, ki tematizirajo migracijske tematike, zelo povedna in iz raznih vetrov napaberkovana slikovna vsebina same knjige pa je po obsegu in sporocilnosti prakticno enakovredna besedilu. spontan in skrbno zrežiran fotografski material, razglednice, plakati, naslovnice casopisja, karikature, risbe ter nenazadnje tudi grafiti in graficne podobe racunalniških iger so nanizane tako, da dajejo vsakomur slutiti, kako se nas migracije dotikajo v našem vsakdanu in kako nelocljivo so povezane z našim življenjem in okoljem, cetudi sami nismo migranti. Dodatno ilustrativno vrednost, ki pri nadebudnemu in empaticnemu bralcu lahko vpliva na porast družbene senzibilitete, predstavljajo odlomki iz razlicnih knjig, ponazarjajoc konkretne izkustvene vtise in spoznanja, ki so napeljani tako, da v prvi vrsti nastavljajo zrcala. Zrcala, ki vzporejajo prakse, situacije in izkušnje »naših« in »tujih«, izseljencev in priseljencev, nas in drugih. tak pristop nudi najucinkovitejši temelj humanisticni zavesti, da je migrant predvsem in v prvi vrsti – clovek. Knjižica abC Migracij bi lahko bila debelejša, lahko bi imela še kakšno geslo vec, saj so migracije, ta z gi bljivostjo prepredena podoba naše stvarnosti vsebinsko prakticno neizcrpno podrocje. avtor bi se denimo lahko bolj posvetil migracijskim tematikam skozi šport, glasbo, prehrano in popularno kulturo v obce, kjer mrgoli migracijskih izhodišc in ki so obenem med najzanimivejšimi in mladini tudi najsorodnejši identifikacijski oprimki. a manj je pogosto vec, ob tem, da je možno v besedilu in slikovnem gradivu najti vse potrebne diskusijske nastavke tudi za omenjene vidike. Morda je avtor želel bralcem – sploh šolarjem, ki jim je v zadnjem casu obicajno vse prinešeno na pladnju – na ta nacin vzbuditi radovednost in domišljijo, jih stimulirati, da se malo obrnejo okoli sebe, opazujejo sebe in okolje, v katerem živijo, in morda poguglajo za kakšnim geslom tudi sami; saj veste, (spo)znanje je res dragoceno tedaj, ko se do njega dokopljemo sami in ne, ko nam ga posredujejo drugi. Urška Strle VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 Odkrijmoživljenje cehov aleksander žižek, Skrivno življenje cehov: cehi Celja, Maribora in Ptuja med letoma 1732 in 1859. Celje: Zgodovinski arhiv Celje, 2012. 472 strani. pred sabo imam knjigo dr. aleksandra žižka z naslovom Skrivno življenje cehov: cehi Celja, Maribora in Ptuja med letoma 1732 in 1895. preprican sem, da žižka ni potrebno posebej predstavljati. V celjskih zgodovinskih krogih in med slovenskimi arhivarji je dobro poznan, mogoce pri nekaterih zgodovinarjih malo manj. pricujoca monografija je v bistvu predelana in objavljena doktorska disertacija, ki jo je avtor spisal pod mentorstvom borisa golca in somentorstvom janeza Cvirna. slednja sta bila tudi recenzenta te knjige. Kot nam pove že sam naslov, je avtor nadgradil svoje lokalno pogojeno zanimanje za delovanje cehov (leta 2000 je izšla njegova monografija, magistrsko delo iz 1998, z naslovom Rokodelci mojega mesta : drobci iz delovanja celjskih cehov v casu krepitve centralne deželnoknežje oblasti) in se tokrat lotil analize in s tem primerjave cehov Celja, Maribora in ptuja. ce zacnem res na zacetku, je potrebno pohvaliti izredno oblikovno posrecene platnice knjige, ki smiselno dopolnjujejo naslov dela. na prvi strani je namrec kljucavnica, skozi katero se vidi dva možakarja, na notranji strani pa se nahaja celotna slika oz. upodobitev kvatrnega sestanka dunajskega ceha izdelovalcev odej iz 1736, medtem ko na zadnji strani skozi kljucavnico gleda oko. uvod je kratek in jedrnat, dolg 30 strani. avtor nas na kratko seznani z arhivskim gradivom, ki ga je uporabljal, nakar poda zgodovinski oris delovanja cehov na Štajerskem in oriše, kako je država posegala v cehovske svobošcine in kako so se cehi spopadali z modernizacijo uprave in nastajanjem mestne (samo)uprave. sledi kratek zgodovinski pregled vseh treh mest. iz uvoda velja izpostaviti navedbo arhivskega gradiva, ki ga je obdelal avtor. gre za 47 cehovskih redov in 52 cehovskih knjig iz Zgodovinskega arhiva Celje, pokrajinskega arhiva Maribor in Zgodovinskega arhiva na ptuju. Vloženega je bilo ogromno truda in casa, oz. kakor je zapisal (str. 10) sam avtor: »Veliko redov in vse knjige sem moral pred obravnavo seveda sam obdelati (transkribirati, prevesti in ovrednotiti rezultate statisticnih primerjav).« cas, na katerega se je avtor osredotocil, je omejen z letnicama dveh obrtnih redov, 1732 in 1859. prvi je v glavnem poenotil vodenje cehovskih knjig, od tod torej lažja primerjava, drugi pa je bistveno premešal cehovske karte in je veljal za najodlocnejši poseg države v obrtno strukturo. uvodu sledijo po vrsti naslednji cehi oz. poglavja: peki, mesarji, gradbeniki (zidarji, tesarji in kamnoseki), usnjarji, sodarji, krojaci, tkalci, mlinarji, loncarji, mizarji, barvarji v Celju, celjski klobucarji, kovaci in kolarji, kljucavnicarji, veleurarji, puškarji, celjski ostrogarji in izdelovalci orgel, cevljarji in kirurgi ter na koncu še posebno kratko poglavje, namenjeno špitalom kot ustanovam socialno-zdravstvene oskrbe cehovskih rokodelcev. Kot je že iz naslovov poglavij razbrati, dolocenih cehov ni bilo moc primerjati (str. 9): »Zunaj primerjalne sheme so ostali celjski barvarji, klobucarji, kljucavnicarji, veleurarji, puškarji in ostrogarji ter necehovski izdelovalci orgel, pa tudi mariborski kirurgi, ki jim v ohranjenem arhivskem gradivu nisem mogel najti primerjave.« ce na grobo opišemo, kako je videti analiza in primerjava dolocenega ceha v knjigi, bi povzeli takole (odstopanja seveda glede na specificnost ceha in arhivskega gradiva). Zacne se s splošnim opisom cehovske dejavnosti in njihove obrti; sledijo cehovska pravila z izborom njihovega cerkvenega zavetnika, verske dolžnosti, moralna in socialna pravila in njihove dolžnosti ter kazni za nespoštovanje pravil; nadalje opis cehovskih sestankov, VSE ZA ZGODOVINO S KNJIžNE POlICE ZGODOVINA ZA VSE kdaj in na kakšen nacin so se sestajali in kakšne so bile kazni za izostanek; sledi informacija kolikšno je bilo cehovsko ozemlje in do kam je merilo, za vsako mesto posebej; opis ceha pa navaja tudi boj proti šušmarjem in prodajo cehovskih izdelkov za vsako mesto posebej. svoja podpoglavja imajo skoraj pri vsakem cehu mojstri, pomocniki in vajenci. Za pomocnike in vajence izvemo, koliko so jih sprejemali in kako so se ucili ter kakšna pravila so morali upoštevati, njihove dolžnosti in višina prispevkov v cehovsko blagajno itd. pri mojstrih pa, kako so lahko ta naziv pridobili, koliko so jih stali prispevki v cehovsko blagajno itd., in kjer je bilo mogoce celoten seznam mojstrov iz vseh mest, ter podrobna analiza podeljenih jusov ter njihovo kontinuiteto. se pravi, na kateri ulici je nekdo opravljaj svojo dejavnost, v katerih letih in kdo so bili njegovi nasledniki. Kjer je mogoce, izvemo tudi imena cehmojstrov in cehovskih komisarjev in leta delovanja. nato sledi še pregled financ, pri nekaterih primerih so podani zakljucni racuni za vec let ter izcrpna statistika po letih. Vse analize in primerjave so opremljene z podrobnimi statisticnimi analizami, torej imamo ogromno grafov in tabel. avtor je pri izracunih zelo natancen in je nekajkrat celo sam popravil napacno izracunane racune. odlikuje ga tudi pedantnost pri citiranju, vseskozi navaja kazni za posamezne kršilce cehovskih pravil. njegov slog pisanja je lepo berljiv in na nekaterih mestih zacinjen z humorjem. lepo prikaže tudi razmerje med državno oblastjo (magistrat/ kresija) in cehi ter kako je funkcioniralo njihovo »sodelovanje«. ogromno je tudi slikovnega gradiva, ki ga je avtor pridobil iz zgoraj že omenjenih arhivov pa tudi iz pokrajinskih muzejev Celja, ptuj-ormoža in Maribora. na koncu najdemo seznam virov in literature, seznam kratic ter bogato imensko kazalo, ki bo zagotovo, kakor tudi knjiga, bogat temelj za raziskovanje lokalne zgodovine vseh treh mest, cehov in družinskih dreves. Kljub res ogromnemu vložku truda in casa, avtorjevi pedantnosti citiranja in skrbni statistiki, pa sem še vedno mnenja, da je potrebno zgodovino pisati tudi za malega cloveka. iz tega razloga, bi vsaj za moj okus rekel, da je avtor pri svoji pedantnosti popustil na nekaterih mestih razlage vrednosti denarja, razmerja med denarnimi enotami in pri dolocenih merskih enotah ali pa se te razlage pojavijo »prepozno«, se pravi ne ob prvi omembi. prav tako pri kaznih ni natancno jasno ali je takšna kazen velika ali majhna za vajenca/pomocnika/ mojstra, sicer lahko to na dolocenih mestih razberemo iz nabora besed, vendar bi se nekdo, ki ni iz zgodovinskih krogov pri tem precej lovil. iz monografije žižka je razbrati kar nekaj pomembnih ugotovitev. prva je zagotovo ta, da imajo cehi treh mest med seboj vec skupnega kot pa razlik, da so mesta slovenske Štajerske bila tudi izven svojih deželnih meja privlacna za nove »prišleke« in da je s pomocjo te knjige tudi lažje razumeti mešcanstvo mest Celja, Maribora in ptuja. Vsekakor pa je še potrebno poudariti, da je delo aleksandra žižka nekaj novega v slovenskem zgodovinopisju, da poleg kopice novih dejstev in spoznanj, knjiga ponuja tudi odlicno izhodišce za nadaljnja raziskovanja cehov, ki jih v sloveniji še kako potrebujemo. Mogoce na zahod? Tomaž Ivešic VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 Mostovi boris golec, Nedokoncana kroatizacija delov vzhodne Slovenije med 16. in 19. stoletjem: po sledeh hrvaškega lingvonima in etnonima v Beli krajini, kostelu, Prekmurju in Prlekiji. ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZrC saZu, 2012. 174 strani. (Thesaurus memoriae, opuscula; 3) Delo zgodovinarja borisa golca, ki je sicer izšlo v casu iskanja in (i)zbiranja argumentov, ki jih bo slovenija predstavila in ponudila v arbitražnem postopku za dolocitev meje s hrvaško, je majhno1 zgolj po obsegu. avtor se je na manj kakor 200 straneh namrec spopadel s kar 185 razlicnimi viri in bibliografskimi enotami, s katerimi skuša bralcu predstaviti sledi hrvaškega jezikovnega in etnicnega imena v beli krajini, Kostelu, prekmurju in prlekiji. Zanimalo ga je, kaj je v teh obmejnih slovenskih pokrajinah v casu med koncem 16. in zacetkom 19. stoletja spodbudilo (samo)oznacevanje prebivalstva in jezika kot hrvaška. ugotovil je, da je šlo pri tem (samo) opredeljevanju za proces kroatizacije »slovenskega« imena prebivalstva in jezika v tedanji slavoniji (zdajšnji kajkavski severozahodni hrvaški), ki je pljusknil tudi preko današnje državne meje. skupni vsem naštetim pokrajinam pa so bili intenzivni stiki s hrvaškimi sosedi, kleriki in drugi izobraženci, ki so se šolali na hrvaških šolah, ter na drugi strani pomanjkanje stikov s sloven- skim zaledjem. s »hrvaškostjo« bele krajine je imel opraviti že Valvasor, ki pa je »naše« hrvate (belokranjce) iz nekdanje slovenske marke razen po politicni pripadnosti povsem enacil s cezkolpskimi »pravimi« hrvati. (samo)opredeljevanje za hrvate se je tod pojavilo že v 40. letih 17. stoletja. pomembno vlogo so v beli krajini poleg jezikovne sorodnosti in odprtosti za vplive z vzhoda odigrali tudi duhovniki, ki so do 20. let 18. stoletja študirali in prejemali posvecenje v Zagrebu in senju ter šele kasneje v Vidmu, belokranjski študentje pa so se za hrvate opredeljevali tudi na dunajski in graški univerzi, kamor so pogosto odšli po šolanju na zagrebški gimnaziji. Dodaten impulz hrvatizaciji so dale hrvaške plemiške rodbine (erdödy, frankopan, lenkovic), ki so imele tu svoja posestva. prelom s hrvaškim (samo)oznacevanjem je prinesla šele upravna navezava novomeškega politicnega okrožja na Kranjsko sredi 18. stoletja. Opusculum (lat.) – kratko (literarno, glasbeno) delo. Valvasor je za hrvate »naredil« tudi Kostelce. ceprav prebivalci tega žepa med kocevarskim in hrvaškim naselitvenim otokom do 16. in 17. stoletja niso pripadali kakemu hrvaškemu fevdalcu, so negovali intenzivne stike s cezkolpskimi sosedi, svoje pa so tudi tu dodali hrvaški ali tamkaj šolani kleriki. Malo raziskano je bilo doslej hrvaško (samo)opredeljevanje v prekmurju, ki je dokumentirano od sredine 17. stoletja dalje, krivdo za to pa gre iskati v pomanjkanju in razpršenosti virov, saj je majhna pokrajina pred novo škofijsko razmejitvijo (1777) in po njej spadala v kar tri rimskokatoliške škofije (najprej v dve – györ in Zagreb, nato v tretjo – sombotel). slovenski lingvo- in etnonim je bil tu seveda precej starejši od hrvaškega in je po vec kakor stoletnem sobivanju tudi prevladal, ceprav so prekmurski slovenci živeli na ozemlju med avtohtonimi kajkavci, ki so prevzeli hrvaški etnonim in lingvonim, in priseljenimi gradišcanskimi hrvati (cakavci). poleg nastanka sombotelske škofije (1777) in s tem poenotenja cerkvenega okvira prekmurskih katolicanov je svoje k prevladi slovenskega dodal nastanek prekmurske (cerkvene) književnosti. Zanimivo je dejstvo, da so bili do hrvaškega (samo)opredeljevanja bolj kriticni evangelicani kakor pa katoliki. V 18. stoletju je bilo hrvaško ime precej razširjeno tudi v prlekiji, kar je avtor povzel predvsem po objavi VSE ZA ZGODOVINO S KNJIžNE POlICE ZGODOVINA ZA VSE vizitacij salzburškega arhidiakonata iz šestdesetih let, sicer pa je v pokrajini prvic dokumentirano v zacetku istega stoletja. precej je k temu pripomoglo dejstvo, da so številni prleški ali tam službujoci izobraženci (duhovniki, ucitelji) izhajali z varaždinske jezuitske gimnazije, ki je bila za prlekijo zelo dostopno in pomembno kulturno središce. V prlekiji je ostalo hrvaško (samo)opredeljevanje vedno zgolj na jezikovni ravni – sicer pa so se prleki imeli za Štajerce, zato je bilo tovrstnega hrvaškega opredeljevanja konec z njihovim odmikom od hrvaških izobraževalnih in kulturnih središc in z oblikovanjem lastnega vzhodnoštajerskega knjižnega jezika. skupaj z avtorjem lahko povzamemo, da se je hrvaško (samo)opredeljevanje najmocneje zasidralo v beli krajini, ki je v 16. stoletju doživela tudi mocne migracijske tokove z jugovzhoda, mocno – a nekoliko manj, se je hrvaško opredeljevanje obdržalo tudi v Kostelu, kjer se je sicer pojavilo najbolj zgodaj (že konec 16. Meh za smeh Damir globocnik, Likovna satira: poglavja o karikaturi v slovenskih satiricnih listih. ljubljana: revija srp /svoboda, resnica, pogum/, 2013. 303 strani. priznani slovenski raziskovalec zgodovine satiricnega tiska in karikature Damjan globocnik nam v svoji zadnji knjigi predstavlja pregled slovenske tiskane satire od zacetkov v letu 1869 do prvih desetletij po drugi svetovni vojni. snov je razdelil v 38 poglavij, knjigo pa sestavlja 11 novih poglavij (razprav), nekaj starejših clankov in nekaj clankov iz revije srp. Z zacetki slovenskega satiricnega tiska (Brencelj, Jurij s pušo) v zadnji tretjini 19. stoletja smo slovenci dobili še eno potrditev kot omikan narod, v nekaj manj kot sto letih pa se je pred bralci znašlo še precej bolj ali manj uspešnih predstavnikov tovrstnega tiska. prva znanilca dobe sta bila že omenjeni ljubljanski Brencelj, ki ga je urejal jakob alešovec in Juri s pušo, ki je v letih 1869-1870 pod uredništvom gašparja henrika Martelanca izhajal v trstu. Brencelj je bil v zacetku kronist politicnih razmer, ki jih je opisoval s staroslovenskega stališca. bical je nemškutarstvo (Dežman, Klun) in se zabaval z opredeljevanjem ljudi po basnoslovnih znacilnostih živali iz njihovih priimkov. V slovenski satiricni tisk je Brencelj uvedel slikanice – ilustrirane pesmi oziroma zgodbe. ceprav so bili satiricni listi ponavadi stoletja); v prekmurju je bilo sprejemanje hrvaškega (samo)opredeljevanja odvisno od cerkvenoupravne in verske delitve, medtem ko je bilo tovrstno opredeljevanje v prlekiji vezano izkljucno na jezik. pojav je izzvenel do konca 18. oziroma do zacetka 19. stoletja, ker je umanjkala vkljucitev teh pokrajin v hrvaški politicni okvir, posamezni slovenci iz teh obmocij pa so kljub temu pušcali sledi v hrvaškem in širšem južnoslovanskem kulturnem prostoru (s. Vraz, o. župancic, n. županic). Knjiga borisa golca dokazuje, da tehtnosti znanstvenih del ne presojamo po njihovi obsežnosti, prica pa tudi o tem, da smo se slovenci sposobni zazreti v zrcalo in se soociti s svojo preteklostjo neobremenjeni – dokaz o tem z druge strani (»slovenskost« slavonije) še cakamo… Še dolgo? Aleksander Žižek namenjeni mešcanstvu, je bil Brencelj svojevrstna izjema, saj so ga brali na deželi in je bil blizu bleiweisovim Novicam. trst, ki je nudil dom drugemu satiricnemu VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 listu – Juriju s pušo, je bil tedaj edino vecje mesto na slovenskem prostoru, pomembno vlogo pa je odigral tudi pri krepitvi slovenske nacionalne zavesti, saj sta tu delovala Slavljansko društvo (Koseski) in Slavljanska citalnica (1861). Juri je bralce zabaval s komentiranjem tujih (avstrijskih) in slovenskih razmer. list je cez dobro desetletje (1884-1886) v trstu nadaljeval boj za interese primorskih slovanov ter diskreditiral politicne nasprotnike (tudi med satiricnimi listi), njegov lastnik pa je bil eduard pl. braunitzer. nekdanji urednik Jurija s pušo gašpar henrik Martelanec je leta 1870 neuspešno zacel izdajati list Petelincek, katerega ime asociira na dunajski Kikeriki, ceprav je bil po »programu« nepoliticen list, namenjen preprosti zabavi. izšle so le 3 številke. satiricni list Sršeni so leta 1871 v Mariboru zaceli izdajati štajerski liberalni mladoslovenci, urednik pa je bil ivan železnikar. list so tiskali s Slovenskim narodom, uperjen pa je bil proti nemcurjem, a tudi proti slovenskim klerikalcem. Humoristicki list, ki ga je leta 1877 v Zagrebu urejal Vlaho raic, je zacel izhajati na pobudo augusta Šenoe v slovenskem in hrvaškem jeziku, spodbujal pa je slovensko-hrvaško politicno in kulturno sodelovanje. Šaljivi list Škrat so v letih 1883-1885 izdajali mladi liberalci, v njem pa so napadali elastikarje (Šukljeta, Kersnika, levca) ter hvalili hribarja in tavcarja. neusmiljeno so se spravili tudi na konkurenco, ki so ji ocitali financiranje iz plazilskega fonda (Šukljetov Ljubljanski list). tudi Škrat je kasneje docakal vsaj vstajenje svojega imena, ko je v letih 1903-1906 v trstu pod uredništvom ludvika geržine novi Škrat objavljal vecinoma originalne karikature ter se odzival na slovenske in svetovne razmere. satiricni list Jež (1902-1909) je izhajal v ljubljani, urejala sta ga rado Murnik in kasneje srecko Magolic. V zacetku sta vanj risala tudi Miljutin Zarnik in hinko smrekar, pocasi pa se je urednik popolnoma naslonil na gotove ceške karikature, s cemer je bilo konec aktualnosti. rado Murnik je v letih 1905-1906 urejal tudi politicno-satiricni list Osa, ki je svoje želo obracal proti klerikalcem, vanj pa so risali fran tratnik, gvidon birolla in hinko smrekar, ki so v satiro prinesli secesijsko risbo. globocnik je v svoji knjigi poleg specializiranih satiricnih listov obdelal tudi tovrstne vsebine v casnikih – Jutro velja za naš prvi dnevnik, ki je objavljal karikature, izhajal pa je poleg Slovenskega naroda in Slovenca. V casu balkanskih vojn je prinašal informacije z balkana, izdajali so ga projugoslovanski krogi okrog Preporoda in Narodne odbrane, zato so mu ocitali srbofilstvo. napadal je obe mešcanski stranki (klerikalce in liberalce). Za Jutro je risal tudi Maksim gaspari, leta 1912 pa se je uredništvo preselilo v trst. satiricni list Pika je v letih 1912-1913 urejal slavoj Škrlj. bil je posvecen preprostejši tematiki, zaplembe pa je doživljal zaradi nemoralnih prispevkov (s seksualno tematiko). tudi uredništvo Pike se je leta 1913 preselilo v trst. politicna satira se je odzivala na pomembnejše aktualne dogodke – svoj satiricni zbornik je v založništvu Dneva leta 1913 dobila balkanska vojna, ki so jo predstavili v karikaturah in pesmih. 2. izdajo je cenzura zaplenila – za nadaljevanje prodaje so morali iztrgati 2 strani. Z listom Dan je povezan tudi satiricni list Bodeca neža, ki je leta 1914 izhajal kot nedeljska priloga. urejal ga je radivoj Korene, zaradi protidržavnih karikatur in clankov (koroško ustolicevanje 1414) pa je bil tudi zaplenjen. Med vecje projekte slovenske satire sodi Kurentov album, ki sta ga leta 1918 urejala branimir Kozinc in Viktor Zalar. njegov izid je omogocila razrahljana cenzura pred koncem vojne, ki je dovolila nastanek novih listov. V album so pisali Cvetko golar, fran Milcinski, ivan Cankar ter rado Murnik, besedila pa so dopolnjevale risbe Maksima gasparija, frana podrekarja in hinka smrekarja. svoj satiricni zbornik »slik« in pesmi je leta 1921 kot priloga tednika Domovina dobila tudi prva svetovna vojna. Zbornik je bil zamišljen kot kronologija vojne na svetovnih in domacem prizorišcu. cas med obema vojnama je prinesel pravo obilje novih satiricnih listov in izdaj – resnici na ljubo je bila vecina precej kratkega veka, karikatura in satira pa sta si utirali pot tudi v »resne« casnike. portretne karikature je med drugim objavljal Ilustrirani Slovenec (1924-1932), ki je izhajal kot priloga Slovenca. urejal ga je fran erjavec, risala pa Maksim gaspari, ki je s tem »prestopil« v drug politicni tabor, in hinko smrekar. Karikature je objavljalo tudi Jutro (1924-1925), ki ga je ustanovila mlajša struja jDs gregorja žerjava kot dopolnilo staroliberalnemu Slovenskemu narodu. Jutrove karikature so bicale klerikalni oportunizem. Med specializiranimi satiricnimi listi globocnik omenja humoristicni list Satura (1925), ki ga je urejala nežika simoncic, izšli pa sta samo 2 številki. satiricni list Muhe (1926-1927) je urejal ivan Kavcic; najprej pa je izhajal v ljubljani in kasneje v Celju, kjer so uredništvo prevzeli polde Višner, anton jandl in nazadnje france gorican. V Kranju je v letih 1927-28 izhajal humoristicni list Škrat, v ljubljani pa Skovir (1928-1929), ki je obravnaval tako erotiko kot politiko. Znane likovnike hinka smrekarja, Milka bambica, Maksima gasparija, Miho Maleša, nikolaja pirnata, ivana carga ter alberta sirka je najti tudi med sodelavci humoristicnega lista Kurent (1929), ki ga je urejal pavel Debevec, objavljal pa je šale, satire, fotografije, reportaže, križanke in notne zapise. Karikature so objavljali tudi v reviji Ilustracija (1929-1931) pod uredništvom narteta Velikonje, ceprav VSE ZA ZGODOVINO S KNJIžNE POlICE ZGODOVINA ZA VSE je veljala za splošni kulturni mesecnik in je obravnavala predvsem literaturo, gledališce in likovno umetnost. satiricni list Posebna izdaja (1937-1939), ki je pod uredništvom Štefana jerka izhajal v ljubljani se je prvenstveno ukvarjal z jugoslovansko notranjo politiko ter pestoval nergaški nacionalizem o izkorišcanju slovencev v kraljevini jugoslaviji. V Mariboru je v letih 1938-1941 kot štirinajstdnevnik izhajal Toti list, ki ga je urejal božo podkrajšek. objavljal je karikature, podlistke, romane v nadaljevanjih in verze, ukvarjal pa se je zlasti z domaco politiko. Vanj sta razen branka Zinauerja, pera gospodnetica, alberta sirka, Doreta Klemencica-Maja in nikolaja pirnata risali tudi boža simcic in lea smasek, morda prvi slovenski karikaturistki. tudi Toti list je zaradi »napada« na bana natlacna doživel zaplembo. okupacija je zgolj zacasno prekinila tradicijo pisane in risane satire, saj so že poleti 1944 izhajali 3 humoristicni listi: v ljubljani je od avgusta 1943 izšlo 6 številk Bodece neže, ki jo je urejal josip urbic, ilustriral pa Maks toboljevic akim, pri listu, ki je izhajal v 60-80 izvodih je sodeloval tudi frane Milcinski-ježek; na Štajerskem je agitprop 4. operativne cone na osvobojenem ozemlju izdal 3 številke lista Partizanski toti list; na Dolenjskem je zacel izhajati osrednji partizanski humoristicni list Pavliha, ki je nastal kot poskus izboljšanja kakovosti partizanskega humorja. prvi urednik je bil Milan apih, ki je uredil 2 številki, njegov naslednik Marcel Kronegger pa je 3. številko lahko izdal šele po vojni). V pavliho so risali Dore Klemencic-Maj, france Mihelic, nikolaj pirnat ter Drago in nande Vidmar. skupaj je med vojno izhajalo vec kot 20 partizanskih satiricnih ali humoristicnih listov – imele so jih skoraj vse vecje enote noV in pos. posebno zanimivi so bili humoristicni listi, ki so izhajali v zaporih in v internaciji – Kapucinski toti v Celju (maja in junija 1941), Toti Stari pisker, Arestant (1942 v ljubljani), tednik Žica, ki ga je v taborišcu za vojne ujetnike luckenwalde pri berlinu urejal janez gradišnik, v taborišcu Dachau pa so po osvoboditvi izdajali informativnega Dachauskega porocevalca, Vestnik in Ježa za žico. posebno poglavje je globocnik posvetil legendi slovenskega humoristicnega tiska – Pavlihi, ki je leta 1945 zacel in leta 1991 tudi koncal moderno ero tovrstnih publikacij pri nas. sprva štirinajstdnevnik je izdajalo Društvo novinarjev slovenije, vanj pa so risali nikolaj pirnat, Dore Klemencic-Maj, Vito globocnik, ivan romih, Maks toboljevic-akim, france podrekar, Marjan amalietti, Maksim gaspari, Maksim sedej, bine rogelj, božo Kos, Milan Maver in številni drugi, med uredniki pa so bili tudi Marcel Kronegger, fran Milcinski-ježek, janez Kranjec, ludvik burger in jule Vrbic. Pavliha je zacel povojno obdobje z odzivi na prevzem oblasti in »porocal« s sojenj vojnim zlocincem (rupnik, rožman, stepinac, rösener, hacin). Pavliha se je vseskozi preživljal le iz lastnih sredstev (brez dotacij). leta 1954 je izšla Pavlihova pratika, ki so je prodali do 110.000 izvodov. V letih 1951-1960 je Pavliha izhajal tedensko, prodajni rekord pa je dosegel leta 1965 s 65.000 prodanimi izvodi. Zadnja številka je izšla 26. 6. 1991. na poglavje o Pavlihi se tesno navezuje poglavje o znacilnosti politicne karikature po 2. svetovni vojni, ko je veljala prepoved karikiranja domacih voditeljev in satire na notranjepoliticnem podrocju (mednacionalni odnosi), karikatura pa je imela sprva propagandisticno vlogo. tovrsten tisk so tolerirali (in kontrolirali) kot ventil za sprošcanje frustracij. globocnik je s svojo zadnjo knjigo podal ne le pregleden oris razvoja slovenskega satiricnega tiska, temvec tudi opozoril na njegove najpomembnejše ustvarjalce in sopotnike (ilustratorje, pisce) ter opozoril na nekatere projekte, ki so slovence zlasti v casu med obema vojnama postavili ob bok kulturno najrazvitejšim evropskim narodom (satiricni ciklus hinka smrekarja Zrcalo sveta 1933; Blazni Kronos 1940 – pesniška zbirka igorja torkarja (20 sonetov), ki jo je ilustriral nikolaj pirnat; razlicne tematske graficne mape). Delo Likovna satira nam lahko, kot smo to pri globocniku že vajeni, ponudi vecplastno informacijo – prvotna je seveda vezana na umetnostno zgodovino – osebnosti in sloge, ki so oznacevali obravnavano obdobje in publikacije, sekundarna pa je zgodovinska in družbena razsežnost tematike, ki je našla svoj odmev v satiri, zatorej velja priporociti knjigo tako umetnostnim kot »pravim« zgodovinarjem, seveda pa tudi vsem tistim, ki obžalujejo, da je z družbo demokracije in blagostanja(!) izginila še zadnja sled neobremenjenega in lahkotnejšega pogleda na svet. Aleksander Žižek VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 Revolucija in nacija jurij perovšek, Samoodlocba in federacija: sloven- ski komunisti in nacionalno vprašanje 1920-1941. ljubljana: inštitut za novejšo zgodovino, 2012. 336 strani. (razpoznavanja = recognitiones; 16) nedavno izšla knjiga dr. jurija perovška, znanstvenega svetnika na inštitutu za novejšo zgodovino v ljubljani, ki se je že davno tega uveljavil kot eno prvih peres zgodovinopisja o prvi jugoslaviji, je v marsicem izjemna in nenavadna. V prvi vrsti gotovo zaradi svoje tematike. pisec namrec obravnava slovenske komuniste; politicni tabor, ki je skoraj petdeset let obvladoval slovenski politicni prostor, po sestopu z oblasti pa sta ga družba in politika (ali vsaj njen del) obsodila na damnatio memoriae oz. njegov pomen in vlogo reducirala zgolj na ideološki vidik, ce ne celo le na totalitarno nasilje (ob tem ko se je hkrati slavilo idejno nic manj »totalitarne« mešcanske stranke). Komuniste povrhu vsega obravnava skozi nacionalno vprašanje, torej skozi tisto, kar je po avtorjevih besedah »v novejšem zgodovinskem razvoju najbolj vidno zaznamovalo družbeno, politicno, kulturno in gospodarsko življenje širših skupnosti in posameznikov, bivanjsko vpetih v njih.« razumljivo je, kar perovšek sam poudari, da je prav zato slovensko zgodovinopisje nacionalnemu vprašanju doslej namenilo precej svoje »raziskovalne moci«, ga v marsikaterem pogledu in obdobju celovito osvetlilo, nenavadno pri tem pa je, da je ravno celovita monografska obdelava nacionalnih pogledov komunistov v njihovi »zgodnji fazi«, v casu prve jugoslavije, izostala. nenavadno zlasti zato, ker so bili komunisti tisti, ki so po besedah enega svojih prvih teoretikov edvarda Kardelja slovensko nacionalno vprašanje enkrat za vselej rešili. perovšek je tako z izborom na videz neaktualne tematike zapolnil enega temeljnih mankov slovenskega zgodovinopisja. problematike, ki se je izkazala za zahtevno, kompleksno in precej obsežno, se je avtor lotil na preizkušeno klasicen nacin, ki bi ga opredelil kot mešanico izcrpnega deskriptivizma in nenehnega vpenjanja vprašanj v analiticno stiskalnico. rezultat tega je »težka« študija, ki temeljito pojasnjuje in prepricljivo odgovarja. polna je bogatih in ilustrativnih citatov, znanstveni aparat je obsežen, naravno je, da ne manjkajo skoraj obligatni deli znanstvene monografije – povzetek, temeljit seznam virov, literature in (v tem primeru res dobrodošlo) imensko kazalo. perovšek je študijo razclenil na dva glavna sklopa, ki ju razlocuje kronološka locnica; uvedba diktature kralja aleksandra januarja 1929. prvo obdobje bi lahko poimenovali »cas oblikovanja« narodnopoliticnih misli, drugo obdobje, v napetih tridesetih letih, pa »cas izoblikovanja«. cetudi je perovšek delo naslovil Samoodlocba in federacija, kar implicira na lajtmotiv dela, je študijo zacel na samem kronološkem zacetku, v casu, ko ne samoodlocba ne federacija nista bili aktualni. po ustanovitvi prve komunisticne politicne organizacije na slovenskem marca 1920 njeni clani nacionalni problematiki namrec niso posvecali »posebne pozornosti«. ravnali so se v skladu s t. i. »vukovarskim kurzom«; s stališcem, ki ga je na svojima prvem in drugem kongresu v beogradu in Vukovarju oblikovala Komunisticna partija jugoslavije. njen nacionalni program je bil tedaj povsem v duhu nastajajoce »mešcanske« vidovdanske ustave. bil je izrazito unitaristicno-centralisticen, po njem so bili v državi živeci narodi le plemena namišljenega enotnega jugoslovanskega naroda. prav enotnost naroda oz. jugoslovanskega proletariata pa je bila zagotovilo za ucinkovitost razrednega boja. nacionalna komponenta bi v razredno vnašala zgolj »zmedo«, videli so jo kot nekaj »mešcanskega«. slovensko partijsko glasilo Delavske novice je zacetno odklanjanje nacionalnega vprašanja pojasnjevalo z nadvse prodornimi, visoko humanisticnimi in celo VSE ZA ZGODOVINO S KNJIžNE POlICE ZGODOVINA ZA VSE postmodernimi razlagami. Novice so tako pisale, da je »narodnost nekaj cisto slucajnega, prigodnega, ne osebna zasluga; nekaj, kar cloveka ne naredi nic bolj plemenitega in mu tudi ne pridene nobene znacilne poteze, ki bi ga stavila v višjo vrsto cloveških bitij … narodnost ne spremeni bistveno cloveka: cloveka presojamo le po njegovih moralnih lastnostih in po njegovem znacaju, ne pa po narodnosti.« iz perovškovega prikaza centralisticno- unitaristicne faze slovenskih komunistov lahko torej jasno razberemo izrazito prvenstvo razrednega, a hkrati vidimo tudi velik argumentacijski potencial komunisticnih piscev. V zaostrenih politicnih razmerah v prvi jugoslovanski državi ni trajalo dolgo, ko so tudi jugoslovanski komunisti zaceli spoznavati njeno mnogonacionalno bistvo in živost nacionalnega problema. že konec leta 1921 so slovenski komunisti kot prvi med njimi (zlasti lovro Klemencic in Vladislav fabjancic) opozarjali na nevzdržnost centralizma in »beograjskega imperializma « ter zagovarjali pravico do samoodlocbe in federacijo. pri tem niso pozabili poudariti, kako je »pravica do samoodlocbe sestavni del clovekovih pravic, ki so jih razglašala vsa revolucionarna gibanja od francoske revolucije dalje.« Do leta 1923 so slovenski komunisti tako ponotranjili nacionalno vprašanje in ga vkljucili v svojo »revolucionarno politicno misel«. istega leta so svoja vidna clana, ki sta uveljavila federalisticno nacelo, Klemencica in fabjancica, izkljucili (!), na njuno mesto pa je stopil njun siceršnji oster idejni kritik, sodrug Dragotin gustincic, ki je vtisnil prepoznaven pecat slovenski marksisticni misli. Do polne uveljavitve nacionalnega vprašanja znotraj Kpj je nato prišlo v drugi polovici leta 1923, ko je potekala »široka javna teoretsko politicna razprava«. njene razsežnosti in poglobitve nam perovšek podrobno predstavi. takrat so po njegovi oceni nenazadnje bili postavljeni »zgodovinski temelji vse nadaljnje nacionalne politike Kpj«. nacela suverenosti, samoodlocbe in federalizma so se dokoncno zasidrala v komunisticni program. slovenski komunisti so v razpravi tvorno sodelovali, pri oblikovanju novega programa so sploh imeli »opazno in pomembno vlogo«. njihovo prvo pero je bil Dragotin gustincic, ki je v razpravi celo prvi zavrnil unitaristicno tezo o enotnem jugoslovanskem narodu. po letu 1924 so slovenski komunisti ob razlicnih prilikah in v razlicnih glasilih (Delavsko-kmetski list, Glas svobode, Enotnost), ki jih je avtor temeljito precesal, vseskozi zagovarjali federalisticen državno-pravni pogled. poleg gustincica so s svojimi prispevki nastopali zlasti še lovro Kuhar, Dušan Kermavner in france Klopcic. ob poudarjanju svojih programskih nacel so sproti analizirali nevzdržnost razmer v državi in oce njevali narodnopoliticno usmeritev ostalih slovenskih politicnih strank. razumljivo je, da so najvec pozornosti namenili najmocnejši stranki, ki je hkrati vztrajala pri avtonomisticnem stališcu – slovenski ljudski stranki. njihova kritika Korošceve politike je bila sicer prežeta z razrednim odporom, a hkrati velikokrat povsem utemeljena. Med slovenskimi komunisti je tedaj – po perovškovih besedah – nedvomno »živelo pristno, a z njihovim revolucionarnim ciljem nelocljivo povezano narodno custvo. V razmerju revolucija-narod je imela kljucni vrednostni pomen prva, narod ji je bil zgodovinsko podrejen.« ali z drugimi besedami, ki jih je zapisala Enotnost: »hocemo rdeco svobodo, hocemo rdeco pest, rdeco oblast.« toda na rdeco oblast je bilo treba pocakati, najprej je sledila šestojanuarska diktatura, oblast ene osebe in njenega dvora. Z uveljavitvijo aleksandrove diktature, ki se je silno zarezala v politicno in družbeno življenje države in »udarila« tudi po slovenskih komunistih, perovšek zakljuci s prvim delom monografije. po vsebinsko izjemno »gostih« poglavjih se nato v drugem delu cas »razredci«, a vsebina doseže novo stopnjo (omenjene razlike v »gostoti « seveda niso posledica nakljucnega nihanja »metodološkega « razpoloženja pri avtorju, marvec rezultat dinamike oblikovanja nacionalne misli pri komunistih). V tridesetih letih so komunisti svoja že oblikovana narodnopoliticna stališca argumentativno nadgradili in poglobili. uveljavljenim piscem, zlasti gustincicu, ki je tedaj kakor številni drugi slovenski komunisti deloval v tujini, se je pridružila mlajša generacija, med njimi edvard Kardelj. obema vodilnima teoretikoma, v Moskvi delujocemu gustincicu in doma živecemu Kardelju, posveti perovšek osrednjo pozornost drugega dela, vendar pri tem nikakor ne prezre tudi ostalih socasnih obravnav slovenskega nacionalnega vprašanja. gustinciceva misel je dosegla vrh v obsežnem in neobjavljenem delu Das nationale Problem der Slowenen, v katerem je zagovarjal program Združene slovenije (torej rušenje takrat aktualnih državnih meja), ki bi na podlagi pravice do samoodlocbe postala federativna enota v širši državni zvezi. to bi bilo po njegovem mogoce le s hkratno izvedbo socialne in nacionalne revolucije pod vodstvom komunistov. perovšek ugotavlja, da je omenjena študija prvo »veliko marksisticno delo o slovenskem vprašanju«. toda v istem desetletju je bila ustvarjena še ena širša poglobitev v isto problematiko, in sicer izpod peresa edvarda Kardelja. tedaj mladi Kardelj se je najprej pod psevdonimom tone brodar in nato sperans sistematicno posvecal problematiki in misli naposled sintetiziral v slovenski javnosti znanem (in že v tridesetih letih objavljenem) delu Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. ob tem niti ni nenavadno, da so se zaradi tovrstnega sosledja in problemske podob- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 nosti pojavila namigovanja, da se je Kardelj zgledoval po gustincicu oz. celo iz njega prepisoval. perovšek je vsled omenjenega opravil pravo forenzicno primerjalno analizo obeh tekstov, ki je vkljucevala tudi uporabljeno literaturo, in dognal, da to nikakor ni umestno, »pac pa je umestna ugotovitev, da je med tedanjimi maloštevilnimi slovenskimi komunisti živelo toliko teoreticnopoliticne in ustvarjalne moci, da sta bili v njihovih vrstah v dobrih desetih letih opravljeni dve samostojni obravnavi slovenskega narodnega vprašanja.« Med obema je bilo Kardeljevo problemsko bogatejše in intelektualno mocnejše. ugotovitev o ustvarjalni moci slovenskih komunistov se morda zdi nekako samoumevna, zlasti ce nehi- Od deželnih pridelkov do kolonialnega blaga Marija pocivavšek, En gros & en detail. Trgovina v Sloveniji do druge svetovne vojne: trendi, strukture, prakse. Celje: Zgodovinsko društvo Celje, 2012. 416 strani. (Zgodovini.ce; 13) Zgodovinsko društvo Celje je kot trinajsti zvezek svoje zbirke Zgodovini.ce izdal delo Marije pocivavšek En gros & en detail. naslov knjige je zelo poveden, cetudi bi znali predvsem mlajši bralci imeti težave z razumevanjem besedne zveze, ki jo je avtorica uporabila za naslov svoje knjige. trgovina na debelo in drobno (na veliko in malo) je danes nekaj, cesar ne vidimo, vsaj na razlicnih izveskih ne, prevec pogosto. povprecni kupec se namrec srecuje predvsem s trgovino na drobno, kamor sodijo tudi razlicni prodajni triki 3 za 2 in podobno. trgovina na debelo je namrec trgovina, ki je posrednik med proizvodnjo in trgovino na drobno. bila pa je ta besedna zveza v preteklosti vtkana v srciko trgovine. in s trgovino, kot pomembno gospodarsko dejavnostjo, se Marija pocivavšek ukvarja v omenjeni monografiji, ki zaobseže casovni lok od sredine 19. stoletja do let pred drugo svetovno vojno. storicno sklepamo »za nazaj«, v smislu: ce so komunisti zmogli zmagati v vojni in vzpostaviti svoj družbeni red, so morali biti tudi ustvarjalno mocni. toda v casu med obema vojnama, ko so bili komunisti maloštevilna in ilegalna skupina, s katero se mešcanska politika sploh ni hotela pogovarjati, bi bila taka trditev do izida perovškove knjige smela oz. zgolj fragmentarno argumentirana. poslej, po njegovi akribijsko »cisti« in bogati razclenitvi, pa je postala zares »samoumevna«. poleg tega, da so bili komunisti »narodni« in si hkrati prizadevali »vlivati revolucijo«, so v tistem casu nedvomno razkazovali tudi velik intelektualni potencial. in ta napravi na bralca perovškove knjige resnicno mocan vtis. Jure Gašparic V poglavju Zakonodajno okolje avtorica predstavlja zgodovinski razvoj zakonodaje, povezane s trgovino in trgovci od sredine 19. stoletja do konca tridesetih let 20. stoletja, ko je bila sprejeta starojugoslovanska zakonodaja. razvojni trendi v trgovini so prikazani v tretjem poglavju. Zakonodaja je predstavljala normativne okvire, ki pa niso bili edini pomembni za stanje trgovske aktivnosti. pomembni sta vsaj še splošna stopnja gospodarskega razvoja in pa geografski položaj. VSE ZA ZGODOVINO S KNJIžNE POlICE ZGODOVINA ZA VSE avtorica se je po predstavitvi zakonskih okvirov in splošnih trendov posvetila predstavljanju trgovine v posebnostih slovenskega okolja na primerih ljubljane, Maribora in Celja. gre za tri najvecja slovenska mesta oz. za tri pomembna gospodarska središca, kjer se je trgovina lahko razvijala v vseh svojih oblikah. tu se nam pred ocmi izrišejo zgodbe znanih trgovskih družin oz. družb, ki so bile pogosto pomembne ne le v lokalnem okolju, pac pa tudi širše, saj so bili nekateri med njimi pomembni trgovci za podrocje cele jugoslavije. poglavje Struktura slovenske trgovine nam predstavi raznolikost trgovin, ki so kupcem ponujale razlicne vrste blaga. najpogostejši tip trgovine je bila trgovina z mešanim blagom, ki je kupcem ponujala tako rekoc vse na enem mestu – z izjemo blaga, za katerega je bila potrebna koncesija. V istem poglavju avtorica piše tudi o vlogi trgovine v gospodarstvu, ki je seveda zelo pomembna. trgovina je tesno povezana s proizvodnjo dobrin in pridelavo hrane. industrija in kmetijstvo, ki ne uspeta svojih proizvodov in pridelkov ponuditi na trgu, sta obsojena na propad. V sloveniji so med vojnama prevladovale posamicne trgovske firme, ostale oblike so bile v manjšini. ob koncu poglavja avtorica opozori tudi na nekaj, kar bi nam pravzaprav moralo takoj pasti v oci, a obicajno spregledamo. V preteklosti so bili trgovci na drobno lahko specializirani za dolocene proizvode ali pa so imeli t.i. trgovino z mešanim blagom. Kaj pa je današnja mestna veleblagovnica? pravzaprav velika trgovina z mešanim blagom. a ce bi se komu današnja veleblagovnica predstavljala kot trgovina z mešanim blagom, bi se to zdelo cudno, za koga morda celo slabšalno. pa vendar, kaj pa pomeni besedna zveza, »pri nas dobite vse«? trgovina so tudi zaposleni v njej in temu je avtorica posvetila posebno poglavje. tu najdemo zanimive ugotovitve o strukturi zaposlenih v trgovini, o odnosih med njimi in v posebnem razdelku tudi o placah v tej gospodarski panogi. s placami je povezano tudi vprašanje delavnika in obremenitve delavcev. obdelano je tudi vprašanje socialne varnosti trgovcev, kamor štejemo bolniško, nezgodno in pokojninsko zavarovanje. obvezno bolniško in nezgodno zavarovanje je bilo uvedeno takoj po prvi svetovni vojni, pokojninsko pa šele leta 1937. avtorica je uporabila obsežen nabor virov in literature. Dobršen del virov so gradiva zbornic in podobnih institucij ter sodni gospodarski registri. pomemben vir so bili najrazlicnejši statisticni pregledi, ki so nastali v obravnavanem casu. Med vire so seveda vkljuceni tudi razlicni zakonski predpisi, ki so zadevali trgovino oz. znotraj katerih je bilo moc upoštevati rešitve tudi v tr govini. avtorica je obilno crpala tudi iz casopisja – tako lokalnega kot tudi trgovsko-strokovnega. Veliko bogastvo knjige so najrazlicnejše preglednice in grafi, ki kažejo dolocene trende v trgovini. ne smemo spregledati tudi velikega števila fotografij, ki jih je avtorica vkljucila med besedilo in ki prikazujejo tako zunanjost kot tudi notranjost trgovin. slednje so še posebej zanimive, ker nam kažejo, kako drugacne so bile trgovine v prvi polovici 20. stoletja. Kdor pa želi dobiti vsaj drobec pristnega vtisa, kako je izgledala stara (vele) trgovska hiša v resnici in ne samo v muzeju, pa naj se podviza v ljubljano in si na prešernovem trgu privošci vstopiti skozi velika vhodna vrata v nekdanjo urbancevo veleblagovnico. Bojan Balkovec Predstavitev monografije v ljubljani, 21. 3. 2013 (video: youtube.com) VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XX, 2013, št. 1 Osebno in zasebno o Celjanih na olimpijskih igrah bojan himmelreich, Celjski olimpijci 1936 – 1988. Celje: Zgodovinski arhiv Celje, 2012. 44 strani. Koliko imen, ki so nastopala na olimpijskih igrah bi znali takole iz glave našteti? in ce bi vas prosili, da poimenujete Celjane, ki so se udeležili teh iger vseh dežel? Verjetno ne prav dosti. pricujoca publikacija se osredotoca ravno na slednje, kot že pove naslov sam. V katalogu se avtor ne osredotoca na dolge razprave o življenjskih poteh teh posameznikov, temvec predstavi njihove osebne spomine na olimpijske nastope. Kratko in jedrnato. Katalog je nastal kot dopolnitev k razstavi celjskega arhiva o celjskih športnikih, ki so se udeležili olimpijskih iger, oboje skupaj pa obeležuje lanskoletno stoto obletnico osvojitve prve slovenske olimpijske medalje (rudolf Cvetko, sabljac, 15. julij 1912). publikacija se, kot že receno, osredotoca predvsem na predstavitev zasebnega gradiva, ki je javnosti vecinoma predstavljeno prvic. uvodoma avtor navede nekaj statisticnih podatkov, strnjenih v kratek pregled, kjer izvemo, kdo so bili ti celjski športniki, oziroma tedanji clani celjskih klubov in s katerimi športi so se uvrstili na igre. statisticni podatki so strnjeno prikazani, v kratkem tekstu naštevajo zelo veliko podatkov, kar od bralca terja posebno pozornost. Kot avtor navaja, ta katalog ni študija o športnikih, temvec zasebna pripoved o njihovem doživljanju olimpijskih iger. navedena so imena športnikov, ki jih povzemam po vrstnem redu zapisov: emil goršek, Konrad grilec, alma butia Car, Danilo žerjal, stanko lorger, amalija belaj arbajter, roman lešek, jože brodnik, Mirko Kolnik, olga Šikovec luncer, Draga stamejcic pokovec, ivo ratej, simo Važic, franc cervan, tine Šrot, Marijana lubej, nataša urbancic, Danijel Vrhovšek, Miro Kocuvan st., Zdravko pecar, jože urankar, Vlado bojovic, rok Kopitar in rolando pušnik. na kratko so predstavljeni tudi trenerji, sodniki in vodje reprezentanc: fedor gradišnik ml., albert Kerkoš, borivoj belcer, srecko Šetina, Štefan jug in Miro Kocuvan st. Veliko teh, ki so imeli možnost nastopati na olimpijskih igrah, je podalo osebna pricevanja o dogajanjih. to daje katalogu še posebno težo. tudi bogato slikovno gradivo, fotografije osebnih predmetov športnikov, so pomemben dodatek k celotni publikaciji. bralec lahko vidi kako preprosto so bile organizirane olimpijske igre pred pol stoletja, kako malo so športniki imeli in kaj vse so iz tega znali narediti. Za današnje razmere so bili popolni amaterji. takrat so bile igre resnicno druženje in spoznavanje novih ljudi. Vse se je nato leta 1972 spremenilo. igre so po teroristicnem napadu postale še vse drugo kot le-to. nova prelomnica pa je profesionalizacija iger po letu 1984. Kratki osebni spomini, ki jih je avtor zbral, nam prikažejo te Celjane, naše izvrstne posameznike, zelo osebno, kot povsem preproste ljudi, ki so imeli svoj šport radi. bogato osebno gradivo, ki ga je avtorju uspelo zbrati v tej publikaciji, predstavlja pomemben slikovni spomin za vse. napisano preprosto, berljivo, mestoma nasuto s statisticnimi podatki, a hkrati slikovno bogato ter osebno izpovedno. Jože Kranjec VSE ZA ZGODOVINO S KNJIžNE POlICE ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO Prof. dr. Janez Cvirn (1960–2013) nakljucje je naneslo, da v slabih treh letih drugic brskam za spomini na prijatelja, profesorja in mentorja prof. dr. janeza Cvirna. prvic sem se te naloge lotil na prošnjo mentorice skupine mladih raziskovalk, ki so pripravljale njegovo biografijo; tako njemu kot meni pa se je tedaj vse skupaj zdelo sicer lepo in pozorno, a tudi nekako prezgodaj, saj je pred clovekom, ki je komajda dopolnil petdeset let vendarle še bogato in uspehov polno obdobje … tokratno pisanje in spominjanje pa je trpko, prežeto z grenkobo in žalostjo ob dejstvu, da smo ga za vedno izgubili. sam se je spominjal, kako je (kot vsak celjski študent zgodovine) sanjaril o tem, da bo raziskoval mogocneže z gradu nad Celjem, in kako ga je strokovno delo kasneje odpeljalo v popolnoma drugacno smer, ceprav je skozi vso kariero ostajal zvest svojemu Celju, le da je zanimanje za kronane glave in njihove usode zamenjalo preucevanje dotlej preslišanih glasov malih ljudi, ki jih je dogodkovna zgodovina stoletja odrivala na rob. novembra 1983 se je Cvirn po študiju na filozofski fakulteti v ljubljani zaposlil kot arhivist v Zgodovinskem arhivu Celje, kjer je sicer skrbel za gradivo s podrocja gospodarstva, za svojo dušo pa je intenzivno preuceval spise mestne obcine Celje iz obdobja 1848-1918. jeseni leta 1985 je odšel v pokrajinski muzej Celje, kjer je prevzel delo kustosa-pedagoga in leto kasneje magistriral z nalogo Politicna orientacija celjskega nemštva od šestdesetih let prejšnjega stoletja do leta 1907, s to tematiko pa se je ukvarjal tudi v doktoratu (Nemci v Celju 1861-1914) in številnih razpravah. svoje raziskovalno delo na podrocju mednacionalnih odnosov je po odhodu na predavateljsko mesto na filozofski fakulteti v ljubljani jeseni 1991 nadaljeval s primerjalno študijo o življenju nemcev treh spodnještajerskih mest – Celja, Maribora in ptuja (Trdnjavski trikotnik; 1997). naj se sliši še tako cudno, a z njegovim odhodom na delo v ljubljano je napocilo tudi obdobje, ko je zacel janez Cvirn intenzivno sooblikovati celjsko zgodovinarsko prizorišce. V zacetku devetdesetih let se je namrec v Celje vrnilo kar nekaj mladih zgodovinarjev, ki smo se zaposlili v mestnih zavodih (muzejih, knjižnici in arhivu), ob svojem poklicnem delu pa smo zaceli vecinoma na njegovo spodbudo objavljati v Celjskem zborniku, katerega urednik je bil. poleg prej omenjenih »mladinov« so z zbornikom in janezom Cvirnom intenzivno sodelovali tudi andrej studen, igor grdina ter anton Šepetavc. polagoma je med nami dozorela zamisel o nujnosti ustanovitve posebne zgodovinske revije, ki bi objavljala prispevke, pisane na povsem znanstvenih temeljih, a na poljudnejši in ljudem razumljivejši nacin, kakršnega je mojstrsko obvladal tudi Cvirn sam. svojo usmeritev smo našli v mikrozgodovini in zgodovini vsakdanjega življenja. iz teh idej se je leta 1994 rodila Zgodovina za vse, prva in tedaj edina strokovna revija s podrocja zgodovine, pisana v svežem in privlacnem slogu, ki je nagovarjala kar najširši krog bralcev, njen urednik je postal janez Cvirn, ki je to nalogo (s prekinitvijo) opravljal polnih 15 let, bil pa je tudi clan uredniškega odbora zbirke Zgodovini.ce, ki jo je Zgodovinsko društvo Celje ustanovilo, da bi omogocilo izdajanje znanstvenih monografij s »celjsko« tematiko ali monografij mlajših zgodovinarjev. nasploh se je tedaj v Celju na podrocju zgodovinopisja dogajalo toliko, da so grucico okrog revije in Zgodovinskega društva Celje drugod poimenovali kar »celjska zgodovinska šola«. ce bi ta »šola« imela mentorja, bi ta naziv zagotovo pripadel janezu Cvirnu, ki ga od devetdesetih let prejšnjega stoletja najdemo pri vsakem pomembnejšem projektu, vezanem na celjsko zgodovino. Vedno je poudarjal navezanost na svoje rojstno mesto, kamor je rad in s ponosom vodil svoje številne kolege in prijatelje – zlasti seveda zgodovinarje, ki jim je z veseljem razkazoval mestne znamenitosti in skrite bisere. nekajkrat mu je uspelo, da je v Celje pritegnil tudi razlicne znanstvene sestanke in zborovanja, ki smo jih Celjani z njegovo pomocjo vedno odlicno izpeljali. njegovo ime, zlasti pa seveda njegov odkrit, prijazen in kolegialen nastop sta odpirala številna vrata tako njemu samemu, kakor tudi ljudem, za katere je menil, da si zaslužijo njegovo podporo in priporocilo. Celju je janez Cvirn v svojih delih postavil velicasten in neminljiv spomenik, ceprav mu je znal kdaj nastaviti tudi ogledalo, ki je vcasih pokazalo sliko, ki mešcanom ni bila všec. Vesel sem, da je Celje prepoznalo njegov trud in prispevek ter ga za njegov opus nagradilo s srebrnim celjskim grbom. njegova dela – zlasti »ponarodeli« Kri v luft! Creve na plot! ter Aufbiks!, ki je doživel filmsko realizacijo, so teksti, ki jih z enakim užitkom in zanimanjem prebirajo tako zgodovinarji kot bralci, ki tovrstnih del sicer še pogledajo ne. Mnogokrat smo s kolegi obcudovali janezovo predanost zgodovini, njegov zanos, marljivost in skorajda pretirano vnemo, s katero je za delo izrabil sleherni trenutek – pisal, študiral, svetoval, usmerjal in dejansko živel za svoj poklic in poslanstvo, vendarle pa je ob vsem tem ohranjal stik z življenjem, družino in prijatelji ter v vsakem trenutku ostajal preprost, dostopen in prijazen. ce bi moral izbrati sliko, ki me bo vedno spomnila nanj, bi se odlocil za … zadnji prizor dokumentarno-igranega filma Aufbiks! s kadrom steklenega titanika z nemškim napisom, ki je pred leti »povozil« skromnega, domacnega Zamorca – ob tem pomislim, kako bi se janez poredno nasmehnil v brado, se pogladil s prsti ob kotickih ust in pod strop puhnil oblak cigaretnega dima. ja, zgodovina je lahko veliko bolj fantasticna od še tako spretno izmišljenih zgodb. aleksander žižek Navodila piscem prispevkov revije Zgodovina za vse Navodila piscem prispevkov revije Zgodovina za vse prispevki v reviji so v slovenskem jeziku. V uredništvo sprejemamo lektorirane oziroma jezikovno neoporecne prispevke. Razprave (rubrika Zgodbe, ki jih piše življenje) v obsegu okrog ene avtorske pole, naj vsebuje: . naslov (ali naslov kot kratek udaren citat, ki mu obvezno sledi še podnaslov) . besedilo v obsegu okrog ene avtorske pole (do ene in pol), napisano v Ms word, tekst times new roman, velikost 12 . avtorski izvlecek (sinopsis) do 10 vrstic, priimek in ime avtorja, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo, kjer je zaposlen, njen naslov, naslov elektronske pošte (sicer privaten naslov in e-pošto). K avtorskemu izvlecku avtor navede okvirno 3 kljucne besede . povzetek v obsegu do 30 vrstic . vsaj 3 do 6 slikovnih prilog. locljivost posnetka vsaj 300 ppi (širina: 1 kolona = 915 pixels, 2 koloni = 1890 pixels). priloge oddajte loceno. Med besedilo clanka, kjer naj približno stoji konkretna priloga, vpišite legendo, ki vsebuje podnaslov in navedbo vira (avtorstvo, kdo hrani). Za dovoljenja objave za potrebe clanka poskrbijo avtorji sami. . opombe (v formi sprotna opomba (pod crto), na dnu vsake strani, »footnote«), velikost 10. opombe naj bodo v okrajšani obliki in vsebujejo zgolj napotilo na seznam virov in literature na koncu opombe naj bodo pisane enotno. pri arhivskih virih uporabljamo standardne kratice za arhiv, nato navedemo kratico fonda ali zbirke, signaturo oziroma številko fascikla ali škatle in številko arhivske enote ali ime dokumenta. pri literaturi navedemo priimek avtorja in smiselno skrajšani naslov in številke strani. (npr.: gestrin, slovenske dežele, 12). . poglavje Viri in literatura na koncu, v katerem so sistematicno navedeni vsi uporabljeni viri in literatura. loceno se navajajo arhivski viri, literatura, po potrebi tudi casopisje in ustni viri. V teh sklopih je treba gradivo navajati po abecednem vrstnem redu in sicer v celoti, ne skrajšano. Arhivski viri arhiv, signatura in ime fonda ali zbirke, tehnicno enoto (arhivsko škatlo), številko ali naslov dokumenta. primer: arhiv republike slovenije, as 231, Ministrstvo za prosveto ljudske republike slovenije, 19451951 (po potrebi še številke škatel). V opombi zadostuje, ce navedemo: as 231, a.š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). primer: Zgodovinski arhiv Celje, si_ZaC/0024, Mestna obcina Celje, številka arhivske škatle, ime ali številka dokumenta (leto). Literatura – monografije priimek, ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela (v ležecem tisku). Kraj: založba in leto izida. primer: gestrin, ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. ljubljana : slovenska matica, 1991. Literatura – clanki navedemo: priimek in ime avtorja, naslov clanka. naslov periodike ali zbornika (v ležecem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in strani, za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. primer za periodiko: slana, lidija: iz zgodovine gradu in gospostva snežnik na notranjskem. Kronika, 48, 2000, št. 1-2, str. 20-41. primer za zbornik: Melik, Vasilij: ideja Zedinjene slovenije 1848-1991. Slovenija 1848-1998 : iskanje lastne poti (ur. stane granda in barbara Šatej). ljubljana : Zveza zgodovinskih društev slovenije, 1998, str. 15-20. Zapisi . besedila v rubriki Zapisi so navadno krajša, zanje pa veljajo enaki pogoji oddaje kot za razprave, ni pa potrebno oddati povzetka in avtorskega izvlecka (sinopsisa). Ocene (rubrika Iz knjižne police) naj vsebuje: . privlacen, kratek naslov . naslov ocenjenega dela, citiran kot primeri zgoraj . besedilo naj obsega okvirno 2-3 strani . priloži se loceno še skenirana naslovnica ocenjenega dela (300 ppi) Za prevode povzetkov in izvleckov v tuje jezike (v nemšcino in anglešcino) poskrbi uredništvo revije. Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji clankov. prispevki so strokovno recenzirani. recenzentski postopek je anonimen. prispevke naj avtorji pošljejo na naslov uredništva revije: Zgodovinsko društvo Celje (s pripisom za revijo Zgodovina za vse), prešernova 17, si-3000 Celje ali po elektronski pošti na naslov: batagelj@gmail.com. Za lažji kontakt pripišite še telefonsko številko, za vse ostale informacije pa smo vam na voljo na zgornjih naslovih. Uredništvo Narocilnica Želim postati narocnik revije Zgodovina za vse in narocam izvod(ov). Letna narocnina (dve številki) je 19 EUR, za dijake in študente 13 EUR. Poleg prihodnjih želim prejeti še naslednje izvode starejših letnikov po ceni 3 EUR (Vpišite želen letnik, številko in število izvodov): Letnik / številka Izvod(ov) Letnik / številka Izvod(ov) Stroški pošiljanja za stare številke niso všteti. Uveljavljam študentski popust pri narocnini. (Ne velja za stare številke!) Podatki o narocniku: FIZICNA – PRAVNA OSEBA (ustrezno oznacite) Ime in priimek / Naziv podjetja: Ulica, hišna številka: Poštna številka, kraj: Davcna številka: Davcni zavezanec: DA NE (ustrezno oznacite) Nacin placila (ustrezno oznacite): po predracunu (za pravne osebe) po povzetju (za fizicne osebe) Narocilnica obvezuje Zgodovinsko društvo Celje in narocnika. Zgodovinsko društvo Celje ni zavezanec za DDV (1. odstavek 94. clena ZDDV-1). Datum: Podpis (žig): Narocilnico pošljite na naslov: Zgodovinsko društvo Celje, Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje tel.: 03/42 86 412; faks: 03/42 86 411; info@zdc.si Narocilnica DA, narocam(o): izvod(ov) [Zgodovini.ce 13]: Marija Pocivavšek EN GROS & EN DETAIL (19 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 12]: OROŽNOV ZBORNIK (12 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 11]: Andrej Pancur Judovska skupnost v Sloveniji na predvecer holokavsta (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 10]: Tatjana Rozman POJOCI KASTRATI – (ZLO)RABLJENO TELO NA ODRU (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 9]: Andrej Studen PIJANE ZVERINE (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 8]: Janez Polajnar »PFUJ! TO JE GERDO!« (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 7]: Filip Cucek USPEHI SPODNJEŠTAJERSKIH SLOVEN CEV V TAAFFEJEVI DOBI (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 6]: Tone Kregar MED TATRAMI IN TRIGLAVO M (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 5]: Marija Mojca Peternel CILLIER WOCHENBLATT (ZEITUNG) (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 4]: ŠTEFAN KOCEVA R – RODOLJUB SLOVENS KI (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 3]: Branko Goropevšek ŠTAJERSKI SLOVEN CI, KAJ HOCEMO! (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 2]: Aleksander Žižek NAŠIM ZVESTIM, LJUBIM CELJSKIM MEŠCANOM (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 1]: Andrej Pancur V PRICAKOVAN JU STABILNEGA DENARNEGA SISTEMA (16 EUR) Stroški pošiljanja niso všteti. Podatki o narocniku: FIZICNA – PRAVNA OSEBA (ustrezno oznacite) Ime in priimek / Naziv podjetja: Ulica, hišna številka: Poštna številka, kraj: Davcna številka: Davcni zavezanec: DA NE (ustrezno oznacite) Nacin placila (ustrezno oznacite): po predracunu (za pravne osebe) po povzetju (za fizicne osebe) Narocilnica obvezuje Zgodovinsko društvo Celje in narocnika. Zgodovinsko društvo Celje ni zavezanec za DDV (1. odstavek 94. clena ZDDV-1). Datum: Podpis (žig): Narocilnico pošljite na naslov: Zgodovinsko društvo Celje, Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje tel.: 03/42 86 412; faks: 03/42 86 411; info@zdc.si www.zdc.si ZGODOVINA ZA VSE izdalo in založilo: Zgodovinsko društvo Celje© prešernova ulica 17, si-3000 Celje, tel. 03 42 86 412, www.zdc.si uredniški odbor: borut batagelj, bojan Cvelfar, † janez Cvirn, Dragica cec, tone Kregar, jurij perovšek, Marija pocivavšek, ludwig steindorff, Mario strecha, andrej studen, aleksander žižek urednik: borut batagelj racunalniška priprava stavka: andrej Mohoric prevod v anglešcino: simon Zupan prevod v nemšcino: tina bahovec bibliografska obdelava: srecko Macek tisk: grafika gracer Za znanstveno vsebino clankov odgovarjajo avtorji. slika na ovitku: »Celjska bitka«, karikatura pretepa v kavarni hotela evropa v Celju. toti list, 17. 2. 1940 revija izhaja v dveh številkah letno naklada: 300 izvodov financna podpora za natis revije: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Mestna obcina Celje issn 1318–2498 revija je uvršcena v podatkovni bazi ebsCohost in proQuest. The journal is listed in the databases ebsCohost and proQuest. povzetki razprav so objavljeni in indeksirani v publikacijah Historical Abstracts in America: History and Life. articles appearing in this journal are abstracted and indexed in Historical Abstracts and America: History and Life. letna narocnina: za posameznike in ustanove 19 €, za študente 13 €. Cena številke v prosti prodaji je 11 €. narocila: info@zdc.si Stanislav Južnic Ambrož Kvartic Jernej Mlekuž Zmago Šmitek Franc Križnar Tone Kregar CENA: 11 € ZGODOVINA ZA VSE, leto XX, št. 1, 2013