Družinski prijatelj POUČNO-ZflBAVNA ILUSTRIRANA PRILOGA ,,ZARJE". --Izhaja vsako drugo soboto =■- Dve sestri. Povest. — Spisala Marija Topolnik-ova. I. „Čemu vzhajaš solnce, čemu me pozdravljaš tako ljubko s svojimi bliščečemi žarki! Zakaj nisi tako motno, tako tožno, zamišljeno, kakor jaz? Zavidam naravo, zavidam ljudi, koji so po Tvojem pozdravu še srečnejši. A jaz!? Vedi, solnce, dame ne o veseliš in tudi če vshajaš še enkrat tako krasno, temine moje duše ne razsvetliš in če bodejo tvoji žarki še tisoč krat bolj bleščeči, kot so sedaj . . .“ Tako je besedovala u iteljica Ernestina sama pri sebi, ko je stopala počasnih korakov od kolodvora proti svojemu domu. Bilo je Velikonočno nedeljo zjutraj. Imela je počitnice in ker že ni bila dve leti doma, zato so je odločila preživeti teh par dni na deželi med svojimi domačimi. Čim bolj se je bližala domačemu kraju tembolj je bila vznemirjena. „Oh, zakaj ta krasni dan! ? — Narava, imej usmiljenje z menoj, burje, nevihte, pridite, razgrajajte, kakor razgraja vihar v moji duši — - — II. Ozrimo se za nekoliko nazaj, v dobo, ko še se je nedolžna Ernestina veselila lepe narave, ko še je bila kakor solnčni žarki čista in svetla njena duša. S svojo dve leti mlajšo sestrico sta se veselili pomladi, veselili Velike noči, koja jima je prva dala upanje, da scveto skoraj pomladanske cvetlice, s katerimi okinčata podobo Matere Božje v bližnji cerkvi. Vsa srečna je . zrla mati na svoja otroka. Bila si je svesta, da bo vzgojila hčeri, koji še bodeta čast in ponos njene rodbine, ko bo ona že leta in leta črvom v jed . . . Ernestina je po dovršenju ljudske šole na deželi stopila v višje šole. Imela je dobro glavo za učenje; bila je kmalu prva med učenkami. — Učiteljica jo je stavila na vzgled njenim prijateljicam, med kojimi je bila jako priljubljena. Ko- maj je pa iskala tudi časa, ko se je mogla peljati za nekoliko časa domov v naročje svojih dragih. Vsa srečna se je čutila v objemu svoje predrage matere. „Mati, draga mati !‘ so šepetale ustne. Hvala vam mati za vse, kar žrtvujete za moje učenje. Naj vam Večni Bog povrne!“ se je zahvaljevala s solznimi očmi. Gorki poljub matere pa ji je pričal, da jo ljubi, da bi dala za njo vse, vse, še življenje svoje, samo tako pridna bi naj ostala, kot je bila do sedaj. To ji bo najboljše plačilo. In to ji je tudi vedno obetala. Z veseljem je pričakovala Ernestina bližajočih .se velikonočnih praznikov, ko je bila v zadnjem letniku svojih šol. Kupila je pri vrtnarju šopek, kojega je poklonila svoji materi za pisanko. Ni pozabila cvetlic tudi za drugo Mater, podobo Marijino v domači cerkvi. Kakor v otroških letih, tako sta tudi letos s sestro sle krasit njen oltar pred vstajenjem. Pri tem letošnjem kinčanju se je neka,) zgodilo, kar je Ernestino v srce zbodlo, tako hudo, kakor strupom napojena sulica. Pavla se je zaničljivo posmehovala iz svetih reči. Sestra jo je svarila žalostno : „Niti enkrat več mi ne zini kaj takega; sicer povem materi in čutila boš občutljivo kazen za tvoje grehe. Ali te tako učila mati, ali tako visoko spoštuješ spomin, ko sve še kot otroka skakljali po tratah in trgali prve zvončke in cvetice, da sve pred Velikonočno nedeljo lahko okrasili podobo Matere Božje? Ali se še spominjaš, kako sve bili srečni, še se spominjaš, kako zadovoljna je bila z nama najina mati, videč dober sad pri svoji vzgoji? Pomisli, kako žalostna bi bila, ako bi vedela za te tvoje drzne besede ?“ Zaničljiv smeh sestre je zopet sledil tem Er-nestininim besedam. „Že prav, vse prav, kar govoriš. Bila sem vesela samo takrat, ker sem bila še otrok in nisem razumela sleparije verske vzgoje. Sedaj pa, ko sem šla po svetu, so mi ljudje povedali resnico, ker vedi, zdela sem se jim preduhovita, da bi me pustih se nadalje tavati v temi in nevednosti in verovati izmišljene stvari. Ve ti pa nočem povedati za sedaj, ker v svoji zaslepljenosti me ne razumeš, mogoče boš me še že kedaj pozneje. Pustim te samo, da lahko sedaj, ko je oltar okinčan, še pomoliš in prosiš pred Marijino podobo milosti11. Še predno se je Ernestina zavedela, že ni bilo Paule nikjer. Nehote je pokleknila in molila k Mariji in jo prosila, naj ne zameri brezbožnim beseda sestrinim. Nekoliko potolažena je vstala in se obrnila hoteč oditi. V tem trenutku je prišel mimo poštarjev sin, lep, čvrst mladenič, ki je odločno moško pred podobo Marjino snel klobuk in lepo pozdravil svojo nebeško Mater, krasno, zavestno, kakor se spodobi nepokvarjenemu, razumnemu fantu. Potem se je obrnil do mladenke, ki je bila nekoliko v zadregi : „Kaj pa ti je, Ernestina?" „E nič“, mu je odgovorila ne z namenom, da se mu zlaže, temveč v naglici, ker ni hotela tožiti svoje brezverne sestre. Stopala sta dalje. Razgovor se je razpletel o drugih stvareh. — Ko bi pazno človek gledal na hip ločitve, pa bi umel, da se ta dva ljubita, lepo in prisrčno ljubita. III. Krasno je toraj vstajalo solnce na Velikonočno nedeljo, ko se je zopet vračala Ernestina, izgubljena Ernestina proti svojemu domu. Res, čas spreminja vse, spreminja najboljše značaje ljudi. Cas primeša hudo, primeša dobro, prihaja čas, ko se človeku usekajo rane, prihaja pa zopet čas, ki mu jih zaceli . . . Prav neverjetno bi se zdelo vsakemu, ki je poznal Ernestino od mladosti, poznal njeno blago dušo in trd značaj, prav neverjetno, pravim, da bi se ta značaj dal omajati, da bi iz pridne, pobožne deklice postala neverna, izprijena dama. Dobila je službo v velikem mestu, prišla v dotiko z raznimi ljudmi. Biti pobožen in priden, to ni za izobraženega človeka, tako so mislili njeni prijatelji. čemu verig, ki vežejo človeka kateri veruje, čemu tesnobe, pri misli na večnost . . večnost, koje ni . . . Ko konča človek življenje, je konec vsega. Tako so ji pravili in z raznimi navideznimi dokazi hoteli potrditi, kar so govorili. Ona, seveda dobro podučena o krščanski veri od začetka ni verjela. S časoma so jo pa začeli mučiti dvomi, koji so vedno bolj naraščali, tako dolgo, dokler jim ni popolnoma verjela. Biti svobodna, prosta, na nikogar navezana, od nikogar odvisna . . . Zdelo se ji je lepo to življenje, bila je srečna, ko je bila v družbi s svojimi raznimi prijatelji in prijateljicami. Ugajale so ji njih hvale, da je vendar enkrat postala pametna, da se lahko prišteva olikanim modernim ljudem. A bila je srečna samo v njih družbi; ko je bila sama, bilo ji je grozno . . . Ti spomini srečnih otroških lot . . . Kako so jo mučili. Ti lepi nauki ljubeče matere, kako dolgo so jo spremljali, čutila se je srečno ob njihovi strani. — A sedaj ? Pahnila jih je od sebe, bežala pred njimi, smatrala je kot neresnično, varljivo domišljijo. In obljuba mladeniču? Ta obljuba je izginila? Seda,]' ni nič več verjela, in zato ni več obljubi bila zvesta. Prelomila je toraj obljubo, postala nezvesta mladeniču, ki po njenih mislih ni razumel, kaj jo olikani svet, se klanjal v vsej ponižnosti tisti podobi Marijini. Obljubila je drugemu svojo roko in srce. Znal so je obnašati tako elegantno, bil vodja „svobodnc“ družbo. Ljubila ga je, a tako srečna ni bila kakor takrat, ko je dala besedo tistemu, na kojega je sedaj mislila s preziranjem. Ni toraj čuda, da je noga nehote zastala, ko je zopet slišala glas zvona iz domače cerkve, koja ima za njo tako neprijetne spomine. Vabilo je k vstajenju. Ljudje so kar trumoma drli proti cerkvi, proslavit vstalega Zveličarja. Tudi Ernestina jo stopala počasih korakov za njimi. Vstopila je. — Noga jo je zanesla prav pred oltar Marijin, kojega je v otroških letih tolikokrat okinčala. Bile so sicer tudi sedaj cvetlice, a tako umetno niso bile urejene, kakor takrat, ko še jih je polagala njena skrbna roka. Sramovala se je pogledati v obraz Marijin, ko se je spomnila svoje nevere. Nebeška kraljica jo je milo pogledovala. Zdelo se je mladi brezverki, da sliši besede: „Odpuščam ti deklica, kar si zagrešila do zdaj, samo vrni se na pravo pot in videla boš, da boš srečna, kot si bila poprej11. ..Odpuščanje . . .!“ je dejala Ernestina sama pri sebi. „ Nise m ga sicer vredna, vendar te prosim milostna Mati, odpusti mi, sprejmi zopet svojo izgubljeno hčer, bodi mi zopet moja varuhinja in vodnica11. Bilo ji je lažje. Zdelo se ji je, da se je sklonila Marijina podoba, da je prej tako tužen obraz postal veselejši. Pokleknila je in je molila dolgo, dolgo . . . Vstajenje je minilo. Kdo se jo čutil srečnejšega, kakor Ernestina. Primerjala se z vstalim Zveličarjem; kakor so njega odkrili od črne preproge, tako je vstala ona iz črne temo, v kojoj je zabredla in spoznala zopet pot resnice in zvestobe. Spomnila se je matere. — Kaj bo pa rekla ona, ko bo jo videla, nekdaj tako pridno, ki ji je delala veselje, a danes? S strahom se je bližala k domači hiši. Skoraj so ni upala potrkati na njena vrata. Konečno se je vendar ojunačila. Mislila si je, da jo bo pozdravila mati, vesela, srečna, kot poprejšnja leta. A se je motila. Roko, koje so se razprostrle v objem, bile so suhe, obraz, na kojega je pritisnila izgubljeno hčer, bil je nagrban: na njem so je brala notranja žalost in trpljenje. Prej tako svetli, kostanjevi lasje bili so popolnoma beli, da je Ernestino spreletel mraz pri misli, da ni malo kriva ona materine spremembe. „Odpusti mama!“ so ji šepetale ustne, odpusti svoji nesrečni izgubljeni hčeri. Vrnila sem se, popraviti hočem, kar sem zakrivila in s svojim po-boljšanjom vam osladiti čas vašega življenja. Kaj ne mama, da mi odpustite?11 Kot še nikdar poprej, tako je bila starka vesela. A hitro je opomnila hčer, da mora tudi Marijo prositi odpuščen ja, kojo je prezirala in že toliko časa ni prišla obiskat, ne krasit njenega oltarja. A ko ji je Ernestina povedala, da še predno je prišla domu se je že spravila z Marijo, bila je popolnoma srečna. Govorili so dolgo, dolgo. Ernestina se je izpovedala vse, popolnoma vse, ni tudi zamolčala, da čeravno svobodna — vesela, srečna ni bila. Konečno sta se spomnili obljube, dane mladeniču. Hitro sta poslali po njega, ki je ostal zvest besedi, ki jo hodil po svetu, trdeč, da je ni zveste ženske, ker ga je že varala tista, na kojo je stavil vse svoje zaupanje. Rad je prišel. Vesel je podal Ernestini roko te i prav hitro iz srca odpustil njeni greh. Po-k nila sta in mati ju jo blagoslovila. Še isti dan je pisala Ernestina pismo v mesto svojemu drugen u ljubimcu in ga odvezala od dane ji besede. Lahkoživcu je bila ta vest dobrodošla. '* * * Čez mesec dni so praznovali poroko poštarja in Ernestine. Bili so ] r