ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Štev. 5.	V Ljubljani, 1. maja 1891.	Leto XXI.
M a j n. i k.
> risei je zopet k nam nazaj Veseli, krasni, zlati maj, Otrok, ti njega se raduješ, Veselo poješ — poskakuješ?
Pač prav imaš! — Oj zlati čas Ves ta čarobni — majni kras, Prirode kine — vzpomladi dika Življenja tvojega je slika.
Ko v tvoj obraz pogled uprém, Ko v jasno ti očesce zrém, Zazdiš se mi cvetica mila, Ki v majniku se je rodila.
K priròdi letos, dete, glej ! Se vrnil maj je kot vselej ; Priroda vsa ga zdaj proslavlja In s petjem, cvetjem ga pozdravlja.
A kratek tvoj je zlati maj, Ne vrne se ti več nazaj; Da v maju zdaj živiš, ne zabi! Zatorej vestno ga porabi.
A. Pin.
Naša Ivanka.
(Spisal —è.)
' ilo je zimskega popóludne. Otroci so se zbrali okolo gorke peči, igrali se in kričali, a starejši sestri in mati so pri mizi šivale. Zunaj so naletavale goste snežinke, pa je bilo zató še bolj prijetno v gorkej sobi. Čudno, da se je ; t H" Ivanka najprej naveličala glasnega otročjega upitja, pa je ' ^zató pritekla k materi in sedla na podnožnik k materinim f nogam.
—	Mama, kako lepi so óni beli metuljčki, ki tam zunaj letajo po zraku — dejala je in pokazala z ročico snežene kosmiče. — Kaj nè, da jih angeljčki trosijo na zemljo? Jaz bi tudi želela biti tak angeljček! —
—	Saj bi lehko — dejala je mati — le pridna bodi in poslušna, moli rada ljubega Boga in priporočuj se svojemu an-
geljčku varuhu. Vidiš tvoj bratec je bil tudi dober, pa je zató zdaj v nebesih pri angeljčkih. —
—	Povejte mi nù, mama. kaj o mojem bratci, povejte! —prosila je Ivanka.
—	Nù, pa ti povem, ako bodeš pridna. Tvoj bratec je bil ravno takó velik, kakor si zdaj ti. Priden je bil, in zató ni nič čudno, če smo ga vsi ljubili. Nikdar ni žalil očeta niti mene, nikdar ni jokal in vse je storil, kar se mu je reklo. Ker je bil takó priden, spomnil se je vselej sv. Nikolaj najbolj na njega, — najlepših stvarij je prinesel le njemu. Dobil je vselej mnogo lepih podobic, konjička, puško, piščalko, zlatih orehov in mnogo drugih dobrih in lepih stvarij, le šibe brezovke nikdar ne, kakor so jo dobili njegovi starejši bratci. Saj je pa tudi takó lepo molil k svetemu Nikolaju!
Zopet se je približaval sv. Nikolaj ! Hej, kako se ga je veselil naš ljubi Tonček! — „Kaj ne mamica, priden sem bil, in sv. Nikolaj ne bode pozabil na mene?" — popraševal me je večkrat. Vender, veselil se ga je zaman. Nekaj dni popreje zabolelo ga je nekaj v vratu in moral je v posteljico. Bolelo ga je takó zelò, da se je kar zvijal od bolečin, vender ni bil siten, le poprašal je včasih, kaj mu prinese sv. Nikolaj. In pričakal ga je. Prinesli smo mu svetnikove darove na posteljico, pogledal jih je, nasmejal se, vender okusil ni nobene stvarce. Bilo mu je huje in huje in še tistega jutra — — ravno na dan sv. Nikolaja — zaprl je svoji svetli očesci za vselej. —
Zalesketale so materi solze v očeh.
—	In kje je zdaj naš Tonček? — poprašala je Ivanka.
—	On je zdaj v nebesih in tamkaj mu je dobro, boljše kakor tukaj pri nas. Igra se s krilatimi angeljčki, prepeva ž njimi nebeške pesence ljubemu Bogu v slavo in dobiva vedno lepih zlatih darov od sv. Nikolaja. —
—	Oj mamica, jaz bi šla tudi rada v nebesa, bila bi rada pri Tončku, saj ga še nisem videla nikoli. Kaj ne tam gori je? — vzkliknila je Ivanka, tekla k oknu in pokazala z nežno ročico na nebó, od koder so padale še vedno goste snežinke. — In od zgoraj se vidi doli k nam ! On zdaj na nas doli gleda. Oj mili moj Tonček,
ali bi bila rađa pri tebi — govorila je Ivanka in odhitela zopet k svojim bratcem k peči, kjer so se še dolgo dolgo razgovarjali o nebesih in svojem bratcu Tončku . . .
Minulo je nekaj mesecev in vračala se je z juga cvetoča, dehteča vzpomlad. Sneg je skopnel, pokazala se je zelena travica, a na obronkih so vzklile prve cvetice. Otroci so se zbrali na vaškem travniku, igrali se in prepevali, da je bilo veselje. Tudi Ivanka je bila ondù s svojimi bratci.
Ali nevaren je lep vzpomladanski dan. Solnčece takó gorko pripeka, da človek kar pozabi, da ni še dolgo, odkar se je poslovil od nas beli strijc in je odšla mrzla zima. popihne mrzel veter ili evo nevarnega prehlajenja! Tudi naša Ivanka se je prehladila pri otročjih igrah in prišla prehlajena domóv. Mrazilo jo je po šibkem telesu, bolela jo je glavica in kašljala je. Mati jo je hitro spravila v posteljo. — „To bode pomagalo !" — mislila si je. Ali motila se je dobra mati. Ivanka je le tožila, kakó jo vse boli. Bilo je najhuje, ker deklica ni znala niti prav povedati, kje jo boli. Kar nič več ni vstala. Le na materinih rokah odleglo jej je malo.
—	Tiho, tiho Ivankica — tolažila jo je mati —• jutri pojdem v mesto k zdravniku in prinesla ti bodem lepih, lepih stvarij. Ti bodeš vstala in igrala se zopet z bratci in sestricami. —
—	Le prinesite, mama! In ne pozabite puničke za mene in tudi konjička, da ga odnesem našemu Tončku. Kaj nè, saj ni daleč v nebesa ? Tjà na oni hribček pojdem, potrkam na nebeška vrata in izvestno mi jih odpró, da vidim Tončka in mu dam konjička. Kaj ne mama?
Pritisnila je mati bolno hčerko na svoje prsi in jo poljubila na vroče čelo.
Ivanki ni bilo nič bolje. Kaj so hoteli? Odpeljala se je mati v mesto k zdravniku po zdravila in kupila mnogo lepih stvarij za dobro Ivanko. Ali prinesla jih je prepozno. Dokler je bila mati v mestu, prišli so angeljčki k bolnej Ivanki — izvestno jih je poslal njen bratec Tonček — in odnesli so njeno nedolžno dušico v nebesa. Zdaj jej pač ne bode treba hoditi na óni hrib in trkati na nebeška vrata. A darov tudi ne potrebuje, saj jih bode dobila v nebesih lepših in dragocenejših. To jo bode vesel njen bratec Tonček in ona njega. Letala in igrala se bodeta v družbi angeljčkov krilatcev. Pa zakaj neki jočeta roditelja, zakaj jočejo bratci in sestrice ob odru mrtve Ivanke? . . . Saj je njej mnogo lepše, kakor pa njim . . .
Sirota.
o je bilo še takrat, ko so v Ljubljani majhne otroke kupovali.
Pri Pobirku so tudi kupili tako dete. Lizika mu je bilo ime.
Rasla je naša Lizika, lepo rasla in hitro rasla. Dvanajst let je izpolnila o svetej Elizabeti. Ker niso imeli niti poslov, niti drugih domačih, privadila se je vže vsakemu ženskemu delu v zgodnjej mladosti. V šolo ni hodila Bog ve kaj, ker je bilo do fare dobri dve uri. Toliko pa je vender-le hodila, da se je naučila
gladko brati, pisati io računati. Spored in obhajilo pa je opravila vže z desetim letom.
Od tistega časa je bila stalno doma pri svojih opravilih. Kravice je pasla, kuhal: se je učila, žito je žela in vse drugo, kar kmetsko dekle zna in more.
Pobirkovi so jo radi imeli. Kako tudi nè? Pridnega človeka ima vsak rad. Bila je kakor domača, naša Lizika. Bila pa ni v resnici. Očeta svojega ni poznala, materinega glasu ni slišala nikoli. Tako majhna je še bila takrat, ko ju je izgubila. I nù, sirota je bila.
In te sirotice so se Pobirkovi usmilili. Lizika pa se je tako udomačila, da jej niti na misel ni moglo priti, da bi bila kje drugej doma kakor pi Pobirkovih. Otrok je pač otrok!
Ko je pa Lizika . ^ ^	Liziko pa je ta
večja postala, tedaj J ,,----________L beseda bolela. In
je slišala od tova-rišic trpko besedo : „pritepenka." To besedo je premišljevala, a umeti je ni mogla.
—Mati, zakaj pa mi pravijo „pritepenka?" popraša Pobirko z otročjim zaupanjem.
— Nič ne ma-raj, Lizika! Ti si naša, pa je! A Lizika ni bila zadovoljna s tem odgovorom. „Pobirko va pritepenka!" klicale so jo tova-
kolikor večja je bila, tem otožnejša in bolj zamišljena je postajala. Nič
več vže ni bila tista vesela, priprosta Lizika kakor nekdaj. Sirota je pač sirota!
Želi so pri Pobirkovih. V lazih
so imeli veliko njivo pšenice. Ko je solnce prišlo vže na sredo neba, otide
Pobirka domóv kosilo pripravljat. Lizika ostane sama na njivi. Dekle hiti žet, da jej
rišice zaničljivo.
Solnce je vže visoko, a nepožeti del njive še širok, pripekajoče solnce privabi marsikatero kapljo na čelo.
Kar zazvoni póludne pri fari. Na tla položi srp, poklekne in s povzdignenima rokama moli in zrè proti cerkvi.
Cerkovnik je vže prenehal zvoniti. Liziki pa še vedno zveni po ušesih. Ustnice so se jej prenehale gibati, zamišljeno zrè tjà po zelenej ravnini, njen duh pa se ziblje daleč daleč tam za sivo goro. In tam za goro se spet razprostira dolga ravan in sredi nje se dviga obilna gruča visokih hiš in veličastnih cerkva. In zvoniki se vidijo izza sive gore. Bog vedi, kateri je tisti zvonik? Saj jej je dejala nedavno še Pobirka, da poleg jednega tistih zvonikov, tistih cerkvi, stoji velika hiša. In ta velika hiša je njeno domovje. Tamkaj je bivala njena prava mati, ko jej je iz Ljubljanice prinesla neka dolga suha žena našo Liziko.
Toda kaj hoče? Matere dì več, očeta ni več. Mater so pokopali v tiho jamico zunaj mesta, očeta so na vojski umorili neusmiljeni ljudje. Tako vsaj so pripovedovali — — —
Lizika spet hiti žet. Solnce je visoko, a njiva široka. Kaplja za kapljo kapa po čelu, raz čelo po licih in takrat se objamejo potne kaplje s solznimi kapljami. Trpljenje in žalost!
—	Lizika! pokliče jo Pobirka in postavi košaro z južinico na bilje.
Kmalu sedi dekle na pšeničnem snopu in zajema iz malega piskra.
—	Gospod župnik so bili po sv. maši pri nas in poprašali so po tebi.
Dekletu se obličje razjasni in začujeno popraša:
—	Po meni? Kaj pa bi radi?
—	Neko pisanje so dobili zaradi tebe. Mene ni bilo doma, drugače bi jih bila vže poprašala, kaj je? Samó pastir je bil doma ter rekel, da te žele gospod župnik takòj, ker se mudi.
Liziki se spet čelo pomrači, na ustnicah in očeh pa se jej bere neka skrivnostna prošnja.
—	Saj vem, Lizika, kaj imaš na srci, reče jej gospodinja, malo na smeh držeč se.
Però ne more popisati tega prizora.
—	Vidiš, Lizika, tukaj v košari imaš svojo praznično kočemajko in robec, tam-le v potoku pa je voda.
Obema so se pokazale na licih solze ljubezni, otročje in materine. Pobirka nadaljuje :
—	Od tu imaš do gospoda župnika samo četrt ure; ako bi pa šla še-le domóv, zamudiš dve uri in še več. Torej umij se v potoku, obleci kočemajko, deni robec na glavo in pojdi takoj do gospoda župnika.
Dober četrt ure pozneje potrkala je Lizika na župnikova vrata.
Pisanje na župnika je bilo z Dunaja. Glasilo pa se je takó-le: „Uradno se poprašuje, ali je v vaši fari kako dekle, ki se piše za Elizabeto Schürz, prinešeno menda iz ljubljanske bolnice? . . .
Farni urad —----na Dunaji — — — "
Teden dnij pozneje potrkala je Pobirkova Liza spet na župnikova vrata. In gospod župnik jej pove to-le:
Nekdo na Dunaji bi rad vedel zä-te. Odpisal sem, da se ti pišeš Elizabeta Žurec, kar je menda isto kakor E. Schürz. Zdaj pa dobim pismo od njega samega, ki je c. kr. dvorni žendarm, in prosi, da bi ti prišla in še kdo s teboj ta in ta dan v mesto K ... v to in to gostilnico o tej in tej uri. Da pa se ne
bodeš bala, pojdem jaz s teboj, ker imam tako opravke drugi teden v mestu---
Lizika odide domóv.
Nekako čudno so dirnili Liziko zadnji dnevi. Toliko nepričakovanih trenotkov za tako priprosto deklico, vajeno mirnega življenja na kmetih. In zdaj še v bližnje mesto ! Seveda je bilo dosti govorice doma in pri sosedih. Vsi so ugibali, a uganiti ni mogel nihče ničesar gotovega.
Toda težko pričakovani dan je prišel.
Ob gotovej uri se snidejo v naznačene) gostilnici : Pobirek, Liza in gospod župnik. Župnik čaka v svojej sobi v prvem nadstropji. Pobirek in Lizika stojita pri vežinih vratih in ogledujeta razne ljudi in kočije, ki prihajajo in odhajajo. Kar pridrdra s kolodvora velika kočija z iskrima konjičema. Cakalca željno gledata, kdo izstopi? Bilo jih je več. Pobirek kar stopi k jednemu izmej potnikov in popraša:
—	Ali ste Vi z Dunaja tisti gospod, ki je pri cesarji za žendarma? Potnik ga pogleda, zamrmrä nekaj in otide na dvorišče.
— Kaj bi	i * i.	» .Miii	^ kal s kolo-
popraša ga jjjT J - - fi	!	iz Pobirko-
tujee, ki jel	- ~———	~ - -n " $ta in kaj
peš prikora- —--------želita. Ko
tujec izvé, da je tudi gospod župnik v gostilnici, reče po vratarji Pobirku in Lizi, da pojdita v župnikovo sobo, kamor hoče pripeljati tistega gospoda.
Zgodi se. Tujec zrè ves čas za njima, dokler ne izgineta po stopnicah. Par minut pozneje potrka na župnikova vrata. Ko vstopi, ne more niti odzdraviti gospodu župniku--—
Očetovsko srce ga je premagalo--—
Na divanu sedi, Lizika poleg njega, poljublja jej gladko čelce in kliče jo z milo besedo:
—	HČerica moja! Hčerica moja! — — —
Pisatelju ni treba pristavljati še mnogo besedij. Oče in hči sta se našla.
Matere pač ni bilo več. Krila jo je vže davno črna zemlja. Siromaštvo jej je nakopalo bolezen. V bolnici je umrla, ko je bila Lizika še zelò majhena. Oče pa je bil ta čas na vojski. Dolga je njegova povest, a ne spada v okvirje naše dogodbe. Postal je naposled c. kr. dvorni žendarm, zvedel za smrt svoje ljube ženice, a za svoje ljubljeno dete ni zvedel.
Zdaj pa vender-le ve.
Seveda bi rad vede), radovedni bralček, kako je bilo nadalje? Povedal bi ti rad, a ne vera drugega kakor to, da je šla Lizika z očetom na Dunaj in da se jej je dobro godilo. Kako jej je zdaj, ne vem : najbrže tudi dobro ! Ko bi jej ne bilo, bi vže pisala: saj zna!	p. p.
fKako se je poboljšal Gomérèev Markee.
vam je bil ptiček Gomerčev Markee! Ni še poteklo ne vem koliko let, kar ga je štorklja prinesla doli iz gorkega juga in ga dala Gomćrčevej materi za vezilce, vender je bil zrel, kakor jesenska tepka. Ali mislite, da je kaj maral za šolo in knjige? Dà, še tega bi mu bilo treba. Knjige in druge šolske stvari so mu ležale v zapečku in vzel jih je le takrat v roke, ko se je in to še prav z nejevoljo spravljal v šolo. Svojih nalog ni napravil nikoli; nù, če je pa vže vender kaj napisal, bilo je vse zamazano in poznalo se je, da se mu je pač nekam mudilo, ko je pisal nalogo. In mudilo se mu je po vasi k drugim otrokom in tam mej njimi je upil in razsajal, da ga je bilo vsem več, kakor preveč. V šoli ni bilo takega nemirneža, kakor je bil Gomerčev Markee, prav na iglah je sedel in komaj čakal, da skoči čez šolski prag. Prišedši domóv — brž s knjigami v zapeček, v torbo pa kos kruha in hajdi na igro. In da-si je vedel, da ga čaka doma leskovo mazilce, igral se je in pohajkoval po vasi malo ne do trdega tnraka. Koliko sta ga roditelja prosila, da se poboljša, vender vse je bilo le bob v steno. Vsem se je zdelo, kakor da je Markee gluh za prošnje, slep za materine solzé in neobčutljiv za očetove šibe, zato ga pa tudi ni bil nihče vesel.
Hm, čudno! najedeakrat Goméròev Markee kakoi- bi ne bil več Goméròev Markee. Ni ga bilo več videti po vasi mej razposajenimi otroci, v šoli je bil prvi, naloge so mu bile v redu in čiste, odgovarjal je, da je bilo veselje in doma je bil ubogljiv in postrežljiv, da sta roditelja večkrat dejala, da ga ni boljšega otroka, kakor je njiju Markee.
Kako to?
čujte kako !
Bilo je tam jedenkrat po Télovem. Ni ga bilo, pa niti za zdravilo lepega vremena. Deževalo je, lehko rečem, celih osem dni, in naš potok je tako narasel, da je malo manjkalo, da se ni razlil po njivah in travnikih. O Télovem se je pa kar najedenkrat izpremenilo. Megle in oblaki so se razpodili in prisijalo je solnčice ne samó lepo rumeno, nego tudi gorko. Pripekalo je takó, da se je človek potil celo v senci. Bilo je pravo poletno popóludne.
Pri Gomerčevih so ravno poobedovali.
—	Mati, jaz grem malo na vrt — dejal je razposajeni Markee in pograbil klobuk.
—	Na vrt smeš, ali drugam nikamor — odgovorila mu je mati; ali naš Markee je ni več slišal, ker jo je hitro popihal na vrata. To še ne bi bilo nič hudega, da je Markee odšel res na vrt, da se ni odsmuknil ob ograji doli po vasi. Tovarišev ni dolgo iskal — Golobov Tinče in Vrtinov Tiček — razposajen ca kakor Markee, sta se vže podila tam ob cesti.
—	Markee ! Markee ! — zakličeta, ko ga ugledata — kaj počnemo danes ? — Ali Markee molči in še le, ko se mu tovariša približata, reče jima tiho in oprezno:
—	Kopat se pojdemo, kopat, doli pod Palčičev mlin. —
Hm, nagovarjati ju ni bilo treba, predlog je bil obema všeč. Hajdi toraj k potoku !
Doli pod vasjó, ne daleč od Palčičevega mlina, tam je bilo vaško kopališče. Naši trije junaki so bili kmalu na mestu. Veselili so se, kako se bodo hladili v hladnej vodi in veslali sem ter tja. kakor žabe po površini. Dà, ali ne bo dalo! Ko pridejo do potoka hitro jim minejo vse te prijetne misli iz glave, ker je bil potok od silnega deževja še vedno velik in v deroče njegove valove bi se upal le kak spreten plavač, ne pa naši trije poniglavei.
-— Jaz vže ne grem v vodo — reče Tinče.
—	Jaz tudi ne! — pristavi Tiček.
—	Kaj pa ti?
—	Hm — jaz pa pojdem, če tudi sam. Kaj bi se takó bal? — odgovori tovarišema Markee.
—	Nikar ne hodi!
—	Pa grem!
Tovariša mu nista hotela ugovarjati, a Markee je vrgel hitro svoje oblačilce raz sebe in štrbimk! v vodo. — „Bedaka, kaj se neki bojita; takó prijetno je v vodi!" — dejal je njima in odplaval bolj k sredi, da se pokaže pred tovarišema. Ali v svojo nesrečo. V sredi potoka je bil tir vode močnejši, pograbil je Markca in ga drvil dalje doli po potoku. Kolikor se je Markee trudil in mahal z rokama in nogama, da pride h kraju, vse je bilo zaman. Voda ga je nesla vedno dalje. Tinče in Tiček mu nista mogla pomagati in v svojej otročjej lehkomiselnosti sta pobegnila od ondot, a ne da bi bila hitela ljudi klieat. Slaba bi bila z Markcem, da ni prinesla sreča starega Palčiča, majhenega a dobrega možička, kateri je ob potoku z ostjó ribe lovil. Začuvši krik Markčev, katerega je voda drvila vedno dalje in katerega so vže zapuščale vse njegove moči, prišel je bliže in spoznavši nevarnost, podal Markcu dolgi ščap, na katerega so bile nasajane osti in ga tako rešil.
—	Nesreča ti neveljava! — dejal je možiček in ostro pogledal Markca. — „Povsod, kjer je kaka neumnost, ti si — prvi; kdo te je motil, da greš v deroči potok. Našeškal bi te pošteno, zaslužil si, vender naj ti bode, strahu si se naužil dosti. Vedi da ti je malo manjkalo, da se nisi utopil, bodi ti to v opomin, da se vže jedenkrat popraviš in postaneš tak, kakeršni so drugi dobri otroci. — Pomni si to! — pristavil je še starček in odšel dalje ob potoku.
Pretresle so te besede Markca. Bližnja smrt in lepo svarilo sta vsega izpre-menila. Hitro se je oblekel in odhitel jokajoč domóv k materi.
■— Kaj ti je? -— vprašala ga je mati.
A Markee ni odgovoril ničesar le ihtel se je še glasneje.
—	Mati, oprostite, od sedaj bodem ves drugačen! — dejal je Markee, povedal materi ves dogodek in jej trdno obljubil, da postane drugačen. In bil je Markee mož beseda, bil je odslej priden in ubogljiv, roditeljema v veselje, a drugim otrokom v lep zgled. Kadar koli utegne, odhiti k staremu Palčiču, s katerim sta si najboljša prijatelja. Ves udan mu, kakor drugemu očetu, posluša ga rad, saj mu zna dobri starček toliko lepega povedati. In kaj mu ne bi pripovedoval? — Saj stari Palčič mnogo zna in rad pripoveduje dobrim otročičem. — —
Peter Vudy.
Mrtvemu kanarčku.
flfilfrtèv ležiš kanarček tu pred. nami Ki skakal si veselo včeraj še. Oj skoraj pokopan boš v črnej jami In mrzli grob za zmirom se zaprè.
Pred tednom tebe so prinesli mati Od naše kume, oj prelepi dar! Ni moč otrok veselja popisati, Ko vgledali smo drobno, gibko stvar.
Nožici tenki in rumeno perje, Očesci lepi — vse tako ljubo. Kosila nisi branil se, večerje In skakal ves dan, pel si nam sladko.
Sinoči jel povešati si krila, Glavico jel skrivati si bolan. Ker tebi ni, še nam ni jed teknila In oh! mrtèv si bil, ko prišel dan.
Lopata te zasuje zdaj, kanarček! Le briši, Ljuboslava si solzé! Na grobu stal bo iz cvetic oltarček, A nam pa žalovalo bo srcé.
Fr. Krek.
Iz spominov na babico.
mpo je pred davnim časom, ne vem vže natanko, kdaj Tedaj sem bil majhen flSjjjin dobro se mi je godilo.
Imel sem babico, skrbno, blago babico. Ljubila me je kakor zenico v svojem očesu, in jaz sem ljubil njo z najprisrčnejšo otroško ljubeznijo. Učila me je moliti, pesni mi je pela, pripovedovala pravljice, in jaz sem bil srečen v njenem krilu, neizmerno srečen . . .
Kadar pa se je po dolgej mrzlej zimi jela nasmihati svetu cvetoča vzpomlad, prerajajoč dol in goro, hrib in plan, polje in vrtove, tedàj je počela pripovedovati naša babica, da napoči skoraj nje najlepši praznik. Mesec ali tudi več dnij naprej spodbujala me je k pridnosti in poslušnosti, obetajoč mi, da se bodem jedino pod tem pogojem, da sem priden in poslušen, smel ž njo vred veseliti njenih najlepših dnij v letu.
Ako pa hočete vedeti, katerega godìi je tolikanj težko pričakovala naša babica, povem vam, da je bil to dražestni majnik s svojimi š m amicami. Vsa srečna je bila, kadar so se približale lete, in srečen sem bil jaz, ko sem ž njo vred pohajal tiste dni v cerkev molit nebes Kraljico.
Za rana zjutraj sva vstajala. Komaj je odzvonilo „prvo," vže je bila babica ob mojej postelji in me budila. Toda menite li, da sem vstal takòj na prvi klic? Samega sebe se zdaj sramujem, da sem bil takó zaspan včasih. Dobro, da je babica vedela za to mojo bolezen ter poznala tudi zdravilo zanjo! Veste, kakó je napravila? V prvo meje poklicala, v drugo prijela za nosek, a v tretje za „sladke" — pa sem vstal. In žal mi ni bilo nikoli.
Na pravi vsi me, pogledala je babica na staro stensko uro, je-li bode vže čas iti v cerkev. Dobro je poznala nanjo, nihče bi je ne bil mogel ukaniti. Jedino to je bilo napačno, da je naša ura večkratov rada počivala. Vender tudi to ni kaj prida motilo babice : primerno je preštevilila tudi brez stare ure, kdaj ima zvoniti „drugo."
Takrat pa je bil čas odhoda Slabo četrt ure smo imeli od nas do cerkve; toda babica je bila stara, hodila je počasi, čeprav sem jaz zdaj pa zdaj stekel pred njo ter jo poredno povlekel za krilo.
Prišedši v cerkev pokropila je babica sebe in mene z blagoslovljeno vodo, naredila najprej meni, potem sebi velik križ na čelo, usta in prsi ter se ponižno in globoko priklonila Najsvetejšemu. Potem je šla. pokleknila pred ž m arnie ni oltar ter naravnala mene predse.
Krasno je bilo, kadar so se pričele in vršile šmarni ce. Vsa v cvetji in lučih zrla je nebeška Kraljica z nadoltarne slike dopadljivo na svoje čestilce. Sladak vonj šmarnie in drugih vzpomladnih cvetic seje širil po cerkvi, orgije so se mogočno glasile in slavospevi Mariji v čast so zveneli po božjem hramu Krasno je bilo, prekrasno, da je moralo biti pobožno slednje čuteče srcé . . .
Naša babica ni znala brati na molitvenik. Zato je prebirala mej svetim opravilom rožni venec moleč kar najiskreneje. Vmes pa je obračala name svoje skrbljivo oko, da sem imel roki lepo skleneni k molitvi in se nisem ozrl drugam nego k oltarju.
Po maši je ostajala babica še v cerkvi. Imela je mnogo prijateljev in znancev, a vse je hotela Bogu priporočiti v gorečej molitvi.
Še-le kadar se je poizgubila iz cerkve velika množica ljudij, dvignila se je babica ter namignila meni za odhod.
Tedàj je bilo navadno okrog šeste ure. Na vzhodu je vže svetilo zlato solnce. V neskončnej milosti je obrobljalo s svojim zlatom vrhove gora ter obsevalo vse drugo stvarstvo. Po grmovji so žgolele ptice tako prisrčno in veselo, da se je človeku srcé topilo ob njihovem petji. Z vrtov pa so dehtele cvetice in drevesa . . .
Bila so to majnikova jutra v prirodi in v srci mojem!
Mih. O. Podtrojiški.
Vzpomladi.
(Sličica; spisal Župčev.)
4IK0 se vé, da ste je dolgo in težko pričakovali, otroci ljubi, krasne vzpomladi ! sedàj je vže tii, kraljica vaša, ki jej spletate lepe vence in jo radostno pozdravljate: „A, a, a, vzpomlad je vže prišla !" Kaj nè, kako vam se širijo mlada prsa. ko zopet dihate v sé sveži vzpomladanski vzduh in skačete po zelenih grivah (tratah). In to rumeno solnčice? Jélite, kako prijetno vam deje, ko vam zbranim takó-le pred hišo ogreva rudeča ličeca ter ljubko razliva svoje žarke po rodovitem polju in skalnatih bregovih. Gorkeje in gorkeje sije, ter vzbuja iz spanja prirodo in daje jej novih močij ! Dà, dà, vrnila se je zopet vaša kraljica krasno ovenčana ! Poglejte le njene hčerke, kako ponosno stopajo za njo in jo spremljajo ! Drevesa zdaj pa zdaj ozelené in se oblečejo v krasno opravo. Vže poganjajo popke iu skoraj bodo v cvetji. Cvetice radovedno vzdigujejo iz tal svoje glavice in jedva čakajo, da dobe pisano krilce! Prijazno vam kličejo, otroci ljubi, da priđete in duhate njih prijetno vonjavo. Tam le v onem grmičku ponižna vijolica dviga svojo glavico in vas uljudno vabi, da se napojite njenega lepo dišečega duha, a poleg nje klanja vam se trobentica z zlatim svojim oblačilcem, češ, ne prezrite tudi mene ! Ohò ! Kdo pa je ta bahač tù ? Ali ga poznate ? Hentaj ga, kakó je mošk, kar nič se ne meni za svoje sosede, ampak drži se kot vojak po konci! Zvonček ponosni je, ki v svojej domišljavosti meni, da je res nad vse in vas izzivlje, češ, glejte me, poniglavčki mali, kako sem vzrasel visok in ravan kot sveča. Hà, hà, to pa ni lepó, jélite, da nè, to samooblastno bahanje. Misli li ta sanjač, da ima sam od sebe to visoko in vitko rast? Le pomnite, čitateljčki dragi, kar vam povem: še utépalo se mu bode zastran njegove ošabnosti. Pride čas, ko bode potrt moral vzdihovati in dati glavico proč, a potem se ne bode več ponašal ter se zlobno smijal nežnej vijolici! Jélite, da vam je ponižna vijolica bolj všeč . . .
A pustimo tega bahača in idimo dalje pod milo nebo, v vedro, krasno naravo! Glejte, nad nami je jasen višnjev oblok, ki se daleč tam za ónimi visokimi gorami — vsaj takó se nam dozdeva — dotika naše zemlje. Po neizmernem tem obloku peljä se veličastno — krasen voz — zlato solnce. Uprav sedàj vzhaja v
vsej svojej lepoti in blišČobi ter pošilja naprej svojo znanilko, rdečo jutranjo žarijo, v znamenje, da je vže davno napočil prelep vzpomladansk dan. Pač veličasten je ta prizor, jélite, prijateljčki dragi, in vem, da vam kipi srce ponosa pa tudi hvaležnosti do Njega, ki vas je postavil v ta velikanski dom, ki je istinito pravi tempelj brezkončnega Boga . . .
Hitimo dalje! Naproti nam veje rahla sapica, a ptice prepevajo miloglasne pesence. Visoko proti nebu leti skorjanček in hvali svojega Stvarnika v daljnej višini drobeč svojo peseneo. Tù pa tam vam „martinček" iz kamenja prileze na solnce, da si ogreje otrple ude. Izvestno poznate vsi óno živalco, o katerej vam je zadnjič gospod učitelj pripovedoval, da je čisto nedolžna, pa se je vam torej ni treba bati. To se ve, da tistej malej Podlipčevej Nežiki, ki je še le letos začela hoditi v šolo, to nikakor ni hotelo v drobno „bučico" in se je še vedno bala. Zato je pa tisti poredni SJamnikarjev Jurijček, ki je vseh muh poln in tudi v šoli ni nič kaj prida, óni dan, ko so šli iz popoludanske šole, ujel „martinčka" in ga hotel pritisniti Nežiki na roko. Joj, da bi jo bili čuli, kako vam je klicala na pomoč in upila, izvestno bi se vam bila smilila. „As! as, as!" je vzdihovala in milo prosila. Toda menite li, da se je Slamnikarjev za take marnje kaj zmenil. To vam je bil neusmiljenec! Še Uhanovega Nacka in Škrabovega Jakca je po-rednež primoral, da sta jej držala roko in ga je tako lahko na-njo položil. Kaj pa da se jej ni zgodilo nič hudega in umeje se, da bi bila morala Nežika verojeti učiteljevej besedi, ali tisti Uhanov in Slamnikarjev sta pa tudi preveč nagajiva in izvestno bosta v šoli dobila, kar jima gre, če le to gospod učitelj izvedo . . .
Toda kam nas je zapeljal nedolžni „martinček," ki vender ne more od nas zahtevati, da le njega občudujemo. Izvestno to bolj zasluži marljiva bučelica. Le glejte jo, kakó leta od cvetice do cvetice in si nabira rumenega cvetnega prahu, iz katerega si potem naredi umétalno satovje, a va-nje nanosi sladkega medii, ki vem, da ga vsi radi ližete. Jélite, zato pa tudi vi hvaležno pozdravljate to znanilko vzpomladi in jej kličete:
„Pozdravljena bodi, draga bučela!
Vzpomladi tedàj si prvi klicar.
Vzdiguje se v prsih mi duša vesela,
Ko tebe zagledal nedolžno sem stvar."
In pridna mravlja? Oj kako vam je živa in teka zdaj sem zdaj tijà, da preskrbi hrane svojim živalicam. Še debeli in nerodni čmrlj veselo frči in se vseda na pisane cvetice, da bi jim izsesal njih slaščico. Vse, vse se veseli krasne vzpomladi...
Idimo še dalje v bližnji gozdič! Aj, kako vam se tii razlega ubrano petje in odmeva v temni les! Bumenokljuni kos prepeva vam tako ljubko, da se kar ne morete naslušati. In ta glas? Kaj lije to? Stojte, prijateljčki dragi ! Še enkrat: „kuku, kliku!" Sedàj jo pa vže imate. Dà, dà, kukovica je, druga znanilka vzpomladi, ki v tihem gozdu visoko med drevjem poje svoj „kliku" . . . Jélite, kako dobro vam je tu v gozdu, kjer poslušate zbor krilatih pevcev in vas od vseh stranij pozdravlja tisoč in tisoč dreves ter vabi v hladno senco. Tii se mogočno proti nebu vzdigavajo visokostasne smreke in jelke, tii plemeniti in gosposki mecésen, a tam-le v ónem kotu drži se resno kakor grški Oevs ponosni hrast, zraven njega pa se
vzpenja v višave pohlevna ter vitka lipa. Sami ne vemo prav, kam bi se vsedli v senco, ko nas vse vprek vabi. Vender ustavimo se in ostanimo pri svojej pohlevnej lipi. Aj, kako veličasten je s tega vzvišenega kraja pogled v živahno, pod nami ležečo dolino! Glejte, kako vam šumlja tam sredi zelenega travnika bistri studenec, katerega čisto ter hladno vodo je ravnokar priskočila pit brzonoga'srna iz gozda! Kako se vali tam po onih gorah peneči slap ter kako krasno se blišči v solnčnih žarkih! Poglejte proti severu, kako se vam blišče snežnikov sive glave, katere uprav sedaj obseva zahajajoče solnee s svojo čarobno svetlobo! In ta rdeča večerna zärija? Kdo bi je ne občudoval ? . . . Duh naš, jélite prijateljčki dragi, se povzdigava in puhti k višku k Onemu, ki je vse to ustvaril tako modro, tako veličastno. Oj kako veličasten in lep mora biti še le Tisti, ki je uravnal, da se vsako vzpomlad vsa narava tako lepo opravi in ozaljša ter postane res pravo svetišče božje ! Mislite večkrat na to, prijateljčki mili!
Jaz nič ne počivam, Obračam, polivam, Da vrč mi in evrè. Narežem, pokušam In gledam, poslušam, Da v redu je vse.
Ko dvanajst zaklenka, Bo dobra pečenka, Na mizo jo dam. Poglejte purana, Ki spekla ga Ana! Li kuhati znam?
Fr. Krek.
Mala kuharica.
fljlmé mi je Ana, Nič nisem zaspana In kuhati znam Nobenega blizo! Sedijo za mizo, Naj bodo le tàm.
Ne kuri mi mama, Zakurim si sama, Lepó mi gori. Purana pripravim, Na raženj postavim, Oj dosti skrbi!
Ovca in bik.
(Basen.)
jBivji in surovi bik," nagovori nekoč ovea bika, ko sta se skupaj pasla, „ti si sè svojimi močnimi rogovi vedno za boj pripravljen. Glej mene, jaz sem tako miroljubna ter z nobenim orožjem ne pretim sovražniku."
„Neumna ovca" — odvrne jej z osornimi besedami bik — „hvaležen sem Stvarniku, da me je oborožil s tako močnimi rogovi, kajti, kdor ni vedno pripravljen na boj, ostane trpin vse žive dni, kakor ti."
Ali ni bik govoril resnice?	(Ig češčine preložil A. Kosi.)
Od kod li to?
i® , jélite, matka, da sléliarni čas Oblije rdečica žareča obraz, Kadàr je človeka pred čimer že sram In česar izkusil še nisem jaz sam? A kàdar se mòni bi to pripetilo Kar bežati hotel bi tjakaj v gomilo!
„Nikar se ne bój, Ti ljubljenec moj ! S krivico še nisi vesti si težil, Zató si miran se lehkó veselil, Ker čista je, kakeršno rožno però, Ko prvič pozdravlja jo pomlad sladko,
In čista je kakor je vrelec svetel, Ki dòli s skalln je do nas prišumčl. Tedàj sramoćenja nikar se ne bój Dušica nedolžna, ti Bogomil moj."
O hvala preljuba in zlata Vi mati, Da hudega treba se meni ni bati. Oj, to je lepó in ta pòkoj vesti Jaz hraniti hočem vse žive si dni. A mati, poglejte, naš strijček Vrban, On mož učenjak je zelò spoštovan, In vender, in vender, od kod je li to? Sram njega je tudi — pa z nosom samó!
Tjujiza Pesjakora.

Valilnice za take ptice, ki si delajo gnezda po duplih in
votlinah.
rhano vam je, otroci ljubi, da si mnogo ptičic najraje dela svoja gnezda po drevesnih duplih, in to je prav modro od njih, ker v takih drevesnih votlinah imajo najboljše zavetje ob grdem vremenu. Med ptičicami, ki gnezdijo v duplih, je pa tudi največ takih, ki nam so najbolj koristne, ker pobirajo in pokončujejo kvar-Ijive gosenice in različne žuželke, ki delajo po naših vrtih, poljih /I ] i '^il	in gozdih neizmerno
i/J' %	veliko kvare. Škoda
4 '	le, da je po nekaterih
krajih malo ali še celo nič takih duplin, kder bi si mogle te koristne ptice narediti svoje gnezdice. Zatorej so začeli ljudje po takih krajih, koder ni takih naravnih
duplin, prirejati ptičieam umételjne luknje ali tružice, ki je ptičje valilnice imenujemo. Da vidite tudi vi, kake so te valilnice, kaže vam denašnja podoba. Take valilnice imajo 4 do 6 iz deščic skupaj zbitih stranic in tla. Stranice so navadno po 30—40 cm visoke in kakih 12 cm široke ter imajo od zgoraj primerno strešico, da ne more dež v tako leseno tružico. Kaki dve tretjini na visoko ali pa še nekoliko više izreze se okrogla luknja, skozi katero ptičice noter in ven letajo, a pred luknjo se zabije kaka paličica, da se ptica nä-njo lehko usede.
Takih umeteljnih ptičjih valilnic se vidi prav veliko po gorenjem Avstrijskem, koder imajo pa tudi obilo dobrega in ukusnega sadja. Želeti bi bilo, da bi se take valilne tružice prirejale tudi po naših krajih in prav obilo nastavljale po sadonosnih drevesih, a to ne samó onod, koder je obilo sadnega drevja, nego povsod, koder delajo nadležne in kvarljive žuželke poljedelcem in gozdarjem škodo.
Ptice, ki si delajo posebno rade po takih tružicah gnezda, so : škvorec, sinice, bérglez, čopasti vdód, ščinkovci in še mnogo dugih ptic. Rudečerepke, muharčki in druge take ptice hodijo tudi rade v take valilnice, ki pa ne smejo imeti u hodnih lukenj, ampak pod strešico morajo biti odprte.
Kaša koklja „kokodäjs."
Ijlflfaša koklja „kokodäjs," Vodi piške po dvorišči, Razbrskava po smetišči ; Kadar najde zrnice, „Kokodäjs!" oglasi se.
Naša koklja „kokodäjs." Pač nikomur ne zaupa, Vsacega se ogne hrupa; Psička, mačko zló Črti -Kokodäjs ju zapodi.
Naša koklja „kokodäjs" Vodi piške okrog hiše, Varno gleda — skrbno iše. Ce preblizu pridem nje, „Kokodäjs!" oglasi se.
Naša koklja „kokodäjs," Svoje mlade srčno ljubi, Noč in dan se zä-nje trudi. Kdor nje piščeta lovi — V glavo se mu zapodi.
Naša koklja „kokodäjs," Jastreba od daleč sluti, Piške skrije pod peruti, Varno jih domóv speljä, „Kokodäjs," to dobro znä!
A. K. S.
Drobtine.
Vže zopet nam j e po kosila neizprosna smrt vzgled nega duhovnega pastirja in najboljšega prijatelja šolske mladine. Umrl je 9. dne aprila mnogozaslužni in občespoštovani gospod
Martin Skubic,
kanonik in dekan v Ribnici na Dolenjskem.
Plemeniti pokojnik užival je povsod, koder so ga poznali, ljubezen in spoštovanje. A njegovo izgubo mora še posebno obžalovati učeča se šolska mladina, katerej je bil rajnki gospod kanonik vedno dober oče in najboljši prijatelj v dušnih in telesnih zadevah. Naš „Vrtec" izgubil je v njem dobrega prijatelja in vztrajnega naročnika ves čas, kar izhaja. Otroci, spominajte se radi svojih dobrih dušnih pastirjev in molite zä-nje, ki vam so toliko dobrega storili v svojem življenji. Bodi plemenitemu pokojniku tudi v našem „Vrtci" ohranen blag spomin. Naj v miru počiva!
Nove knjige in listi.
* Nazorni nauk za slovensko mladino. Druga knjiga. 150 barvani li podob za prvi pouk najvažnejših strupenih in
pitomih rastlin. Slovensko izdajo priredil Ivan Tomšič, učitelj na c. kr. vadil i e i in okr. šol. nadzornik v Ljubljani. — To je najnovejša knjiga, ki je prišla na svetlo v založbi J. Giontini-ja, knjigotržca v Ljubljani. Ker je bilo po tej knjigi vže več let popra-ševanje in želja, da bi se priredila slovenska izdaja, ustregel je tej želji gosp. J. Giontini, ter se nadeja, da najde od vseh, ki se za to knjigo zanimajo, tudi obilo podpore. Cena trdo vezan e j knjigi je 3 gld. 50 kr.
* Naše domače živali. — Tako se zove jako ukusno vezana knjiga, ki obseza na kartoni-ranem papirji vse naše domače živali po nasled-njej vrsti : pes, konj, ovca, petelin in kokoši, mačka, koza z domačimi zajčki, osel, prašič, puran in golobje, pav, gos in race, krava. V vsem skupaj 12 prav ličnih barvanih slik, ki so na tako trdem papirji, da jih otrooi z lepa raztrgati ne morejo. S to knjigo si je tvrdka J. Giontini-ja pridobila novih zaslug za naše slovensko slovstvo. Take knjige je bilo vže davno treba našim otročičem, ki še ne znajo čitati, a radi slike gledajo, da se uče govoriti in spoznavati stvari, ki so jim v obližji. To je najboljša in najpripravnejša igrača našim otročičem. — Cena samó 70 kraje.
Listnica. Tligoiuir v Lj. : Vaš spis „Spomlad ali vigred" ima še preveč uedostatkov po obliki in slovnici, zatorej ne moremo ž njim v javnost. — E. R. : Iz nemščine preložena povest „Poplačana materina ijnbezen" ni za natis.
OC* Vse óne naše čč. gospode naročnike, ki nam naročnine za tekoče leto še niso poslali, prosimo najuljudneje, da nam jo pošljejo prej ko mogoče, ker nam brez materijalne podpore ni mogoče lista redno izdajati, kakor bi mi in naši častiti gospodje naročniki.
Vpravništvo „ Vrtčevo."
Rebus.
(Priobčil F. Stegnar.)
K yd ur ipl P m
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.)
„Vrtec" izhaja 1. dné vsacega meseca in stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis: tJpravništvo „Vrtčevo", mestni trg, štev. 23 v Ljubljani (Laibach).
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovae v Ljubljani.