180
Naši dopisi.
Iz Ljubljane. — Presvetli cesar je ogledal dne 5. t. m. vojaško akademijo v Dunajskem Novem Mestu. Mesto mu je priredilo slovesen vzprejem.
—  Odlikovanje. Presvetli ces^r je odlikoval gosp. Antona Fabianija, veleposestnika v Kobdilji na Krasu v okraji Komenskem, s Fran Josipovim redom.
—  Ministerski svetnik pri c. ur. trgovinskem mi-nisterstvu dr. Jurij vitez Thaa je izdal sistematično zbirko zakonov, naredeb, normalnih ukazov in odlokov najvišega sodišča, ki se tičejo merskih in utežnih reči ter sodomerstva v Avstriji. Zbirka je izšla kot XIII. zvezek   Manzeve   žepne  izdaje   avstrijskih   zakonov   in
bode zadoščala živi potrebi po pregledni sestavi premnogih predpisov o teh važnih rečeh. Ker je obilna tvarina primerno urejena in so pridejana tudi kazala, <zato je ta zbirka izvrsten pripomoček uradnim organom pa tudi dotičnim strokovnjakom v obče.
—  Katoliški shod v (Jradci.   Kakor   smo   poročali tiže v zadnjem listu,   bil   je prešli  teden katoliški shod v Gradci.   Zbralo   se   je mnogo   cerkvenih dostojanstvenikov,   plemenitašev,   državnih   in   deželnih   poslancev nemških in slovenskih.   Sklenili   so   nekatere resolucije. V resoluciji   glede   politike  poudarja   katoliški shod, da vidi rešitev iz   nevarnosti,   ki prete   državi in narodom, v tem,   da   se  javno   pravo v  političnem   in   narodnem oziru zopet postavi na krščansko podlogo. Glede ljudskih šol so skleni i resoluc jo, v kateri pravijo : 1.) da se mora odgoja opirati na verske in nravstvene nauke, katere je Bog razodel,   in   da se dosega   le s složnim delovanjem družine, cerkve   in   šole, zato   popolnoma in veselo pritrjujejo izjavi avstrijskih škofov v gosposki zbornici dne 19. marcija 1890. 1. zastran   uvedenja javne verske šole s cerkvenim sonadzorstvom,   obžalujejo pa britko, da ni vlada še doslej odgovorila na to izjavo; 2.) da pozivajo poslance katoliškega prebivalstva štajarskega, priznavajoč dosedanje njih delovanje, da se tudi v bodoče neprestano v poslanski zbornici in v deželnem   zboru poganjajo za šolo, ki bode   ugajala   katoliškim,  jezikovnim in gospodarskim potrebam   Štajarske  in  jo  uže   20 let zahteva katoliško prebivalstvo; 3.) da izrekajo zahvalo štajarskim katoliškim časnikom,   da so se vneto in krepko potegovali za katoliško šolo, pa  tudi katoliško-konservativnim narodnim društvom, ter jim priporočajo, naj obračajo neprestano vso pozornost  ljudski šoli; 4) da se hvaležno spominajo izvrstnega delovanja samostanskih šol, katere vodijo verski redi in kongregacije.
—  Duhovniške premembe. Č. gospod Janez Golob, doslej kaplan v Škocjanu pri Dobravi, je imenovan za administratorja na Priaiskovem. Premeščena sta č. gospod Miha Horvat, kaplan v Škofji Loki, v Šmartin pri Litiji in č. g. Janez Vavpotič, kaplan v Selcih, v Škof j o Loko. Nameščeni so pa bili za kaplane, in sicer č. g. Ferdo Erker v Selcih, č. gospod Dominik Jaoes na Blokah in č. gospod Anton Aatončič v Gorjah.
—  Občili zbor »Matice Slovenske" bode dne I. julija 1891. Dnevni red priobčimo prihodnjič.
—  »Narodna tiskarna". To društvo je imelo dne 7. t. m. svoj občni zbor. Čistega dobička je imelo to društvo leta 1890. 973 gld. Delničarji dobodo z i vsako delnico po 2 gld.
—  Češka razstava. Da je češka razstava v vsakem oziru sijajno dovršeno delo, priznal je javno najboljši strokovnjak v cem pogledu, namreč sam nadvojvoda Karol Ludovik. Umevno je torej, da so bila s to stro-kovnjaško izjavo zamašena usta nemško-liberalnemu časopisju, kar se tiče stvarne kritike o razstavi. Zaradi tega je bil pa tem veči njegov srd proti češki razstavi, a  katere   bi se mu kar  nič   škoda ne zdelo, ko bi po-
181
gorela danes. Kako pi dalje rovati proti njej, kako odvračati   od    nje    obiskovalce?    Nekateri    pijani    češki študentje so se sprli v pozni ponočai uri na jivni ulici z nekimi ne baš  treznimi Nemci   ter so zasolili enemu, ki je doma baje iz „rajha", še precejšnjo zaušnico.   Mi, kakor   sploh vsak   omikanec,   obsojamo  tako dejanje in je imenujemo  surovost   ter se   nočemo   niti   spuščati   v preiskavo, kd-j je začel prvi. To ni še dognauo do danes. Vprašamo pa vsakega   razsoduega   človeki,   iini   li &aj opraviti  češka rastava s temi pouličnjaki?   Odgovor na to vprašanje bode od strani razsodnega človeka negativen. Ali nemško   liberalno časopisje,   kateremu   odrekamo   a priori vsako razsodnost, ker   ga  je   oslepila  uže   davno strast sovraštva proti vsemu, kar je slovanskega, krivilo je v prvi vrsti  razstavo   zaradi   pretepa   ter  jo   opisalo kot nekako past za Nemce, ki bodo   kar   s   kraja „klo-futani", ako bodo črhniii le   besedico nemško   na   češki razstavi. Da,   klicali   so   celo   Nemčijo   na   pomoč,   češ, nemški podložoik je dobil v Pragi klofuto, ni li to casus belli?! No Nemčija ni niti   od   Avstrije   niti  od  Cehov zahtevala satisfaKcije zaradi klofute, ter se ni niti nemško   časopisje   zmenilo  za   »čenče*   nisegi   žido/skegi časopisja. Nekaj je pa le  doseglo   klevetanje teh listov, čeravno ne popolnoma. Znano je, da je obljubil presvetli cesar, da bode obiskal češko razstavo. Pretekli teden se je pa čitalo v nekem Dunajskem nemškem   listu,   ki pa ni sovražen Slovanom, da ni gotovo, da bo obiskal cesar razstavo. To vest so bliskoma  razširili  nemško-liberalni listi z nekako navidezno škodoželjnostjo, kajti menili so, da so res dosegli  svoj namen. Neki dopisnik »Politike", ki se je pjučil o tej reči na najzanesljivejšem mestu, pa jim je skratil veselje, trdeč, da se ni   še   čisto nič pre-drugačil sklep cesarjev, da hoče obiskati češko razstavo. — Dne 4. t. m. je obiskal razstavo pravosodni minister grof Schoaborn  ter ostal v odieku,   kjer so razložaue stro-kovnjaško šolske   reči,   nad   eno   uro.   Proti   tovarnarju Alojziju Olivi se je izrazil v vsakem oziru najugodnejše o razstavi.
—  Nevihte. Na Dunaji je razsajala dne 3. t. m. huda nevihta dlje časa in napravila mnogo škode. Treščilo je na 26 različnih mestih in ubilo tudi dva fantiča. Omamljenih je bilo mnogo oseb, mnogo pa tudi ranjenih. Vnelo se ni nikjer. Tudi iz Šlezije se poroča o hudi uri, ki je razsajala po več krajih na dolgo in široko. Veliko škodo je storila toča. Treščilo je tudi na več mestih in ubilo mnogo ljudi, posebno takih, ki so se zatekli pod drevje. Pa tudi gorelo je vsled treska na nekih krajih. Nastala je tudi velika po vodenj, ki je raz-orala njive ter uničila setev.
—  Potresi. Na Italijanskem so bili te dni močni potresi, in sicer v Tregnagu, Badii ia Celaveni tako silni, da so se morali prebivalci izseliti iz nekaterih hiš, ki so bile poškodovane vsled močnia sunkov. Votlo bol-nenje se še vedno ponavlja s potresnimi sunki. — Tudi v Trstu je bil v nedeljo dne 7. t. m. ob 2. uri zjutraj močen potres, ki je trajal več sekund.
182
—  Poročil se je dne 6. t. m. v Sv. Jakoba cerkvi v Ljubljani gospod Edvard Dolenc, grajščak na Orehku na Notranjskem, z gospodično Josipino Dolenčevo, hčerko eospoda dr. Hinka Dolenca, c. kr. svetniškega tajnika pri deželnem sodišči v Ljubljani.
—  Samomor. V soboto zjutraj ob 5. uri si je v blaznosti prerezal vrat z žepnim nožem Ernest Ločnikar, župan, posestnik in lastnik tovarne za salame na Viči. Bil je še komaj 36 let star. Zapustil je mlado vdovo, katero je jako ljubil, s 6 otroki.
—  Sirarske zadruge na Gorenjskem. Vsled ukaza c. kr. roinisterstva za poljedelstvo je ogledoval te dni odposlanec istega ministerstva gosp. Charouzek gorenjske sirarske zadruge. Gospoda Charouzeka je iznenadil napredek teh zadrug, ter se je izrazil, da imajo lepo pri-hodnjost. Spremljal ga je gospod G. Pire, tajnik c. kr. kmetijske družbe.
—   Koliko ljudi bi moglo živeti na svetu ? Angleški zemljepisec Ravenstein je priobčil v rokopisih Londonskega zemljepisnega društva obširen članek o vprašanji, koliko ljudi bi moglo živeti na zemlii in čez katero število se prebivalstvo ne smo pomnožiti iz narodno-go-gospodarskih ozirov. Sedaj je na vsej zemlji 1.467,600.000 ljudi. Na kilometer suhe zelje pride povprek 12 ljudi. Na vsej zemlji je 73,200.000 kvadratnih kilometrov rodne zemlje, 36.000.000 kvadratnih kilometrov step in 10,800.000 kvadratnih kilometrov puščav. Da je določil, koliko ljudi more živeti na kvadratnem kilometru, vzel je angleški zemljepisec za podlogo dežele, Ki dovolj pridelujejo za svoje prebivalce in še nekoliko žita izvažajo, pa vender nimajo več dosti neobdelanih krajev za nove priseljence. Take dežele so Kitaj, Indija, Japan pa severna Amerika, v Evropi Ogrsko in Rumunija. Povprek živi po teh deželah po 80 prebivalcev na enem kvadratnem kilometru, po stepah žive sedaj po 4 prebivalci na kvadratnem kilometru, po puščavah pa po 4 prebivalci na desetih kvadratnih kilometrih. Potemtakem bi lahko na vsej zemlji živelo kakih 5,994.000 000 ljudi. Z ozirom na razne bolezni in vojne, ki ovirajo pomno-žitev prebivalstva, pomnožilo bi se po mnenji učenja-kovem prebivalstvo v desetih letih za 8 %• ^n če bi šlo tako dalje, pravi imenovani zemljepisec, bilo bi leta 2072., torej še predno mine dvesto let, okoli 5977 milijonov ljudi na svetu, torej število, katero bi se ne smelo prekoračiti, da ne bi začeli ljudje od gladu konec jemati.
—   Do 1. junija t 1. niso bila še znana določila, po katerih se bo prevzela Tržaška prosta luka v avstrijsko-ogrsko carinsko področje. Tržaška trgovsko obrt-niška zbornica je vložila zaradi tega prošnjo pri trgovinskem ministerstvu, da bi se preložil ros, ki je določen za to prevzetje s 1. julijem t. 1., z opomnjo, da je rok enega meseca, v katerem bi se morali trgovci ter občinstvo sploh seznaniti z dotičnimi določili, naj bi bila objavljena tudi takoj v začetku meseca, prekratek. Trgovinsko ministerstvo je pa telegrafoma odbilo to prošnjo
ter izjavilo, da ostane rok dan 1. julija nepremeojen. Ob enem je predložil trgovinski minister dne 1. junija t. L v seji poslanske zbornice postavni načrt teh določil, ki 80 ta le : Od 1. julija je dovoljeno spravljati inozemska blago, ki je carini podvrženo, le po prostorih, ki so za to določeni in stoje zunaj carinske meje ter po javnih aH po privatnih skladiščih, ki so pod uradnim sozaklepom in uradno kontrolo. Carini podvrženo inozemsko blagu,, ki je dne 1. julija po zalogah, pošlje se lahko spet v inozemstvo deloma ali pa tudi vse. Dovoljeno je pa tudi, da se postavi to blago na prostore, ki so zunaj carinske meje, ali pa spravi v javna in privatna skladišča,, ki so pod uradnim sozaklepom in uradno kontrolo. Na-znaniti se pa mora vse blago. Kdor bi tega sploh ne storil^ ali bi bila njegova naznanila nepopolna, postopalo se bode proti njemu glede inozemskega blaga, ki bi ga ne naznanil, tako, kakor da bi ga bil vtihotapil, glede domačega blaga pa (sladkorja, piva, mineralnega olja in spirituoznih tekočin), ki bi ga ne naznalil, kaznovala se bode taka opustitev kot hud prestopek obstoječih carinskih postav. Za inozemsko blago, ki je bilo doslej ali prosta carine, ali so pa bile za nje dovoljene olajšave, ostanejo* tudi odoslej obstoječa določila v veljavi. Med Tržačani so ta določila napravila jako slab vtis. Več trgovcev,, posebno onih, ki prodajajo blago na drobno, je sklenil % opustiti kupčijo. Te dni bodo pa sklicali shode, na. katerih bodo protestovali vsi stanovi Tržažki proti novim, določilom.
—  Mlada begunca. Dunajsko mesto je prav lepo,, in človefc se v njem lahko kratkočasi na razne načine. Ali štirinajstletnemu Josipu Bruendel-u in pa 16 letnemu Alfredu Hackelu, katerima je celo zibelka tekla v cesarskem mestu, postalo je tam tako dolgočasno, da sta sklenila prešli teden popihati proti Trstu. Ker pa nista niti besedice črhnila o tem svojim roditeljem, razjezila jih je to tako, da so ju priporočili Dunajski policiji. Ona je pa prosila brzojavno Tržaško kolegiojo, da bi poiskala mlada nepridiprava in jima pokazala pot proti Dunaju ter da bi tudi skrbela, da ne bi se izgubila na potu. Prošnja je bila uslišana in je tudi uže izpolnjena.
—  Konj po dveh letih spet najden. Leta 1888. je bil ukraden Antonu Lenarčiču iz Potoč blizu Ajdovščine konj, kojega ie cenil na 180 gld. Komenski žandarmeriji se je posrečilo pred kratkim, da je našla tega konja pri Francetu Primožiči v Komenskem okraji. Konj je bil pri Piimožiči uže od jeseni leta 1888. Ker ni mogel dokazati kraja in moža, od katerega bi bil kupil konja,, prejeli so ga in zaprli.
—  Res čudno! Neki dopisnik iz Ajdovščine, ki toži v zadnji »Edinosti" o tamkajšnji slabi občinski upravi, posebno pa glede brezbrižnosti občinskega starejšinstva za zdravo vodo, piše med drugim: „Pumpa je zabita blizu stranišč in gnojišč. Po naravnih zakonih smo prišli do žive resnice, da pumpamo smrdljivo, barvano vodo. To duhovito   delo  je stalo   občino kakih 173 gld.
183
A mi radi plačamo, saj se smemo ponašati, da smo edina občina, ako se oe motim, na vesoljnem svetu, ki smrdljivo vodo pumpa, dasiravno nam sto korakov od tam teče daleč na okolu po bistrosti in mrzloti znana rečica „Hubelj \a Prav res, pravi „unicum" ta Ajdovska občina.
—  S Krasa ia iz bližnje Ipavske doline dohajajo vesti, da je kazala trta do zdaj še precej dobro, da se pa jako boje peronospore radi vednega deževja. Ravno tako se poroča iz Istre, kjer se je pa baje uže pokazala po trtnem perji. Poskušnje zadnjih let so nam dokazale očividno, da je bakreni vitrijol ali galica izdatno sredstvo proti tej božji šibi. Torej kar nič obotavljanja, kar škropilnice v roke, pa na delo! Lenega čaka strgan rokav, pa prazen bokal.
—  Druge letošnje porotne obravnave v Ljubljani «o se začele ta ponedeljek, in sicer so določene naslednje obravnave: Dne 8. t, m. proti Antonu Rozmanu zaradi ubojstva in proti Mariji Hinterschweiger ziradi goljufije, dne 9 t. m. proti Avgustu Prekuh-u in Frančiški Ogrin zaradi tatvine, dne 10. junija proti Jožefu Lešnjaku zaradi goljufije; dne 11. junija proti Francetu Zupanu zaradi težkega telesnega poškodovanja in Jakobu Hribarju zaradi tatvine, dne 12. junija proti Antonu Hočevarju zaradi umoril in Jožefu Snoju zaradi težkega telesnega poškodovanja, dne 13. junija proti Jožefu Furlanu zaradi ubojstva in Jožefu Wilanbertu zaradi posilstva.
—  V Išlu je umrl 5. t. m. Leopold pl. Hasner, mož, ki je opravljal svoje dni v naši državi najimenitnejše službe. R ojen je bil v Pragi dne 15. marcija leta 1818. Njegovo važno politično javno delovanje se je začelo leta 1861., ko je bil v Pragi izvoljen v deželni zbor, ki ga je poslal tudi v državni zbor, kateremu je celo predsedoval nekaj časa. Od 30. decembra 1867. 1. pa do 2. februvarija 1870. 1. je bil naučni minister. Ko se je pa ministerstvo takrat tudi zarad sprave s Čehi preosnovalo in je grof Taaffe in še par drugih izstopilo iz njega, postal je Hasner ministerski predsednik, bil pa je le malo časa na tem mestu, in sicer od 2. februvarija 1870. 1. pa do 4. aprila 1870. 1. Hasner je pripadal u8tavovemi stranki s vso silo svoje duše ia bil tudi eden izmed nje glavnih stebrov in centralist od nog do glave. On je oče sedanjega šolskega zakona za ljudske šole, katerega nemško-liberalna stranke še danes brani s vsemi močmi in ki grofu Taaffe-ju lahko pridobi celo naklonjenost levičarjev, ako jim obljubi, da se ga niti ne dotakne. Pa še druge postave so zagledale ta čas, ko je bil on naučni minister, beli dan, pa mu gotovo niso ohranile dobrega spomina pri avstrijskih konservativcih. Tudi mi Slovenci nimamo vzroka spominjati se z veseljem pokojnika, kateremu pa vender le želimo večni mir in pokoj.
—  Razbojniki ua Turškem. Pred nekoliko dnevi «o napadli turški razbojniki vzhodni železniški vlak, ki je vozil iz Carigrada v Drinapolje.  Oropali   so   vse  po-
potnike  ter 'ih odvedli pet kot  zarobljenee s   seboj. Za odkupnino so zahtevali od nemškega  konzulata   v Carigradu 200.000 frankov. Vlak   so   spravili s   tira  s   tem, da so odstranili pred njegovim dohodom nekoliko železniških šin. Zaradi tega, Ker je vlak šel s tira in je stroj kmalu obtičal v mehki zemlji, železaiški vozovi pa trčili s silo drug   ob   drugega,  zgodilo   se ni   veliko   nesreče, kajti ranjena je bilo samo par oseb. O roparskem napadu samem pa pripoveduje yodja potovalnega   društva, ki je sestalo večinoma iz nemških podanikov  in   ki   je   došel te dni v Budim-Pešto, blizu tako le: Napad se  je vršil blizu postaje Sinekli. Ko se je ustavil   vlak,   obkolili so razbojniki  vozove.   Po   vlakovodji  smo  jim   oddali   ves denar in ure, gospe, ki so   se   vozile   z   nami,   potrgale so si iz ušes uhane in snele   prstane   s   prstov   ter  jih dale nam, da jih oddamo razbojnikom. Razbojniki so se pa vedli jako galantno nasproti gospem, kajti  vrnili   so jim vse reči. Pa tudi nam so dali nazaj ure, papirni in in srebrni denar ter si obdržali samo zlati. Ko so nehali pleniti, zaukazali so nam, naj izstopimo iz vozov. Izbrali so izmed nas pet mož   ler jih proglasili za zarobijence. Pa tudi vlakovodjo Freudingerja, ki guvori dobro turški, so prijeli. Predno so se odpravili, dati   smo   morali papirja  in   svinčnik,   in   eden   izmed  potnikov je  moral pisati   strašanski  diktaudo.   Najprvo  je  moral   zapisati natančno ime in stan zarobljencev, potem pa   pismo   do nemškega konzulata, ki se glasi takole. »Zarobili so nas razbojniki    ter   zahtevajo   200.000   frankov   odkupnine. Prosimo, da se pošlje ta denar, predno   mogoče   v   Kir-Kilise v mesto, ki šteje nad 50.000 prebivalcev in ki je blizu Istrandskega pogorja.  Tukaj  so   doma   razbojniki. Postopali bodo razbojniki z nami dobro ter nam ne storili ničesar slabega, samo denar naj se   pošlje,   predno   mogoče, ter se nič ne započne proti razbojnikom,   kajti &o bi se prikazali v bližino  roparjem   policaji   ali   pa   celo vojaki, bilo bi takoj po nas/ Ko je bilo spisano to pismo, obkolili so razbojniki zarobljeno petorico   in   vlakovodjo ter na poveljnikov: Hajde — odrinili v stran. Blizu tam, kjer se je vršil   napad,   stoji   železniška   stražaraica,   v kateri je  bilo   enajst   železniških   delavcev.   Ko   so  jih opazili razbojniki, prijeli so jih in   zvezali.   Te   aelavce so  šele  odvezali popotniki, ko so odšli  razbojniki.   Povedali so delavci, da je  bilo ravno 30   razbojnikov.   Pri vlaku je bil tudi železniški uradnik Kudlilch, ki je baje v rodu z dr. Hansom Kudlichom. Ko je zapazil,  da gre vlak s tiru, vedel je takoj kaj se godi, ker  so   mu   bili dobro znani običaji  in   odnošaji   te   romantične   zemlje. Zato je pa v prvem trenutku skočil iz voza ter ubežal proti bližnji postaji, kjer je dospevši do nje, povedal, kaj se je zgodilo. Njemu se imamo pa tudi zahvaliti, da  je kmalu prišel drug   vlak   po nas ter nas  odpeljal v Drinopolje, Cetovodja razbojnikov je  zloglasni Atanas, čigar ime je znano daleč na  okrog   po   okolici  Drinopoljski, pa tudi sploh po Rumeniji. S pismom, ki  ga je pisal   popotnik, kakor smo omenili   uče   zgoraj, prišel  je eden iz   peto-rice zarobljenih, namreč   ba.kir Israel, v Carigrad, kjer
184
se mu je vsled posredovanja nemškega konzula odštelo 200.000 frankov, da jih odnese razbojnikom na določeno mesto. Kakor se poroča, je bankir Israel uže izročil denar razbojnikom, kateri so vjetnike uže izpustili.