Poštnina plačana v gotovini Štev. $2.
V LJubljani, dne 24- decembra to;*6.
UpravolStvo »Domovine" v LJubljani, Knaflova ulica 6 Uredništvo .Domovine", Knaflova ulica 6/11, telefon 3122 de 3126
Izhaja vsak četrtek
Naročnina ta tnzenatro: Četrtletni) t Dla, polletno It Dli, celoletno St 1)1»; M reastTO razen Imerlkei četrtletna II Dli, polletno 24 Dla. celoletM f" Inerlka letno t dolar. — Račno postne knnllalee. noitraintetf Ulfellui.št.
Vsem prijateljem in prijateljicam „DOMOVINE" želita prijetne božične praznike uredništvo in uprava
Kje Je denar
Iz vrst malih vlagateljev, te hrbtenice naših zadružnih denarnih zavodov, simo dobili naslednji dopis, ki ga priobčujemo, ker vemo, da govori iz njega skrb tisočev malih štedljiv-cev, ki ne morejo do besede.
Skoraj vsak časopis, ki ga primeš v roko, je poln nasvetov in pobud, kako bi se pomagalo dolžnikom. Kakor bele vrane pa so redke vrste po našem časopisju o žalostnem stanju nas malih vlagateljev, M smo si od ust pritegovali dinar za dinarjem, da bi imeli od česa živeti, ko obnemorejo naše delavne roke. Čudno je to: tistega, ki je morda celo razsipal denar, hitijo vsi vprek ščitit, za nas, ki smo zbirali narodno premoženje, pa se nihče ne zmeni
Ko sem hodil zadnja leta kakor nadležen brezposelnih beračit v hranilnico po kovače, so me gospodje vedno tolažili, češ, lamo malo potrpite, da se uredi kmečka zaščita, ki je napravila neprMike v našem denarništvu. Mislil sem, da govorijo gospodje od srca in sem šel iz hranilnice z vzdihom: »Zadolženemu sosedu tudi ni z rožicami postlano.« Zdaj pa, ko sem čital poročilo o zadružniSkem zborovanju v Beogradu, kar nisem verjel lastnim očem: Kmečki dolgovi naših slovenskih zadrug znašajo res lepo vsoto 478 milijonov dinarjev, toda vseh vlog v naših zadružnih hranilnicah je pa 1411 milijonov dinarjev. Kje sta ostali dve tretjini našega denarja, če je le kmečka zaščita bila tista zarjavela zavora, ki je branila našemu denarju iz hranilnic. Nič bi ne rekli, če ostane ena tretjina naših vlog zamrzla pri kmetih, saj vemo, da je varno spravljena v zemlji. Kje sta pa ostali dve tretjini, vprašamo vlagatelji. Pri obrtnikih, porečejo morda denarni zavodi. Tri četrtine naših podeželskih obrtnikov so kmetje-obrtnaiki katerih dolgovi so že obseženi v vsoti kmečkih dolgov___ Ostajata nam še trgovina in industrija kot znana jemalca posojil. Že ustroj teh dveh pano? našega gospodarstva je tak, da vršijo vsi denarni zavodi z njima le posle na kratek rok in se denar vanje vložen vrača po nekaj mesecih nazaj v zavod. Če bi se naš denar tako posojal, bi vsi vlagatelji vsaj dve tretjini naših prihrankov od časa do časa lahko dvigali, kakor smo bili prej vajeni.
Ker denarja ni v naših zadružnih hranilnicah, je moral iti neko drugo pot, s katere ga ni nazaj. Čuli smo, da so neke naše zadružne denarne organizacije sledile zgledu velikih bančnih zavodov in so same z zadružnim denarjem ustanavljale velike industrije, ki menda danes počivajo, ker niso bili dani za njihov prospeh potrebni pogoji. Vemo celo več: Neka centralna zadružna organizacija je pošiljala v časih pred denarno krizo svojim 6'anicam-kmečkim denarnim zavodom navodila, naj ne posojajo kmetom,
kar je bil sicer naimen teh podeželskih posojilnic, temveč naj vlagajo vse vloge pri centrali Ta pa je denar malih štedljivcev nalagala po bančnih obrestih z visokim dobičkom v svoje in tuje industrije. Izneverila se je tako osnovnemu zadružnemu načelu, da je zadruga zato tu, da zbira cenen denar, to se pravi, da daje majhne obresti zato, da more podeljevati cenena posojila, ki bodo pa zato varna. Ni namreč namen zadružnega denarnega zavoda, da bi zase zaslužil, kakor to delajo banke, temveč da služi širokim narodnim plastem s cenenimi posojili.
Kakor vse kaže, bodo izkoristile naše zadruge ugodno priliko in bodo šle pod zaščito, da se izognejo na eni strani pritisku nas vlagateljev, na drugi strani se bodo pa otresli dolžniki in tudi načelstva ki so garantirali varnost vlog z neomejenim varstvom, te nadležne odgovornosti, ker jim zakon dovo-
ljuje spremeniti neomejeno jamstvo v omf jeno na desetkratni Biznos vplačanih del' Večina teh deležev je še iz starih kmet časov in znaša po 10 do 30 Kron. Talko b6 nastal za nas vlagatelje tale položaj: K iefi« ke dolžnike prevzame Privilegirana a«: banka z vsemi njihovimi obveznostma. Njihfl* va vplačila bodo počasi skozi 14 odnos i o 20 let kapljala nazaj in naim jih bodo vre aJf zadruge po nekem ključu. Od ostalih rkpoij kov za naše vloge pa bomo mogli zabUvatl le jamstvo desetkratne vsote njihovih družnih deležev, kar po zneslo pri ^6? iem zavodu le nekaj tisočakov.
Danes sklicujejo vse zadiružne kredita ■ organizacije zborovanja in pošiljajo depui' na pristojna mesta, naj država pomaga v tej hudi stiski, ko preti nevarnost uničiti naš: zadružne denarne organizacije. To se pravi: Nevarnost je, da bo izgubil skrben štecJLjivec lep del svojih trdo pridobljenih prihrankov. Skrajen čas je že, da se tudi mi vlagatelji zadružnih hranilnic zberemo in povemo, da si ne damo vzeti svojih za bolezen in starost prištedenih vlog. Dolžnost države je, da priskoči, na pomoč nam siromakom, za bodoče pa uredi s pametnim zakonom tako zadružno denarništvo, da bodo za vedno izključena takšna početja, ki so nam malim vlagateljem prizadela v zadnjih letih toliko potov, skrbi in škode.
Zadružništvu se mora
pomagati na noge
V Beogradu se je vršila pretekli teden letna skupščina Glavne zadružne zveze, ki jo je vodil predsednik dr. Anton Korošec, ki je v svojem uvodnem govoru poudaril pomen zveze, v kateri je preko zadružnih zvez včlanjeno. nad 8000 zadrug. Naša žitna letina je bila letos zelo obilna in tudi splošni promet je oživel. Hudo prizadeti pa so kraji, ki so navezani izključno na pridelovanje vina in sadja, in kraji s planinskim kmetijstvom, kjer je bila letina slaba. Letos je zakon o kmečkih dolgovih zelo prizadel naše denarno zadružništvo. Da rešimo kmeta, njegovo zemljo in njegovo posest, so morale tudi denarne zadruge prispevati veliko žrtev. Ker naše denarno tržišče še nikakor ni ozdravljeno nimajo zadruge novih poslov, vse svoje stare pa izročajo Privilegirani agrarni banki. Takšne razmere nujno zahtevajo pomoč za oživljenje poslovanja denarnih zadrug. Vsi prav dobro čutimo, da oživljenje naših zadrug ni nič manj važno vprašanje, kakor je bilo reševanje prezadolženega kmeta. Nihče ne more tajiti blagodejnega vpliva zadružništva na gospodarske razmere na kmetih pri nas. Temu zadružništvu moramo postaviti pogoje novega poleta, novega delovanja. Zadružništvu je treba omogočiti nov razmah in novo poslovanje. Naša naloga je, da se obstoječi zakoni spravijo v sklad s koristmi zadružništva.
Zadružništvo je osnova miru v teh s soci-alno-gospodarskega stališča viharnih časih, je nadaljeval predsednik. Če vse to upoštevamo, le koristna in uvaževanja vredna za splošnost vsaka pomoč, ki jo damo zadruž-
in*
ag*
ar*
ništvu. Lansko leto se nam ze posrečilo najti pota in sredstva za ozdravitev Osrelrvb zveze hrvatskih kmečkih zadrug in Zveze kmečkih zadrug v Novem Sadu. Pred narodno skupščino je še zmerom nedokončan :ia-črt novega zadružnega zakona. Mi ne moremo ničesar drugega kakor z vsemi s aml prizadevati si, da ta zakon čimprej irid \ % budnim očesom smo spremljali sodobno ljenje naših kmetov in v vseh ustanova i b uradih varovali koristi našesra kmečkeg ŽW« lja in naših zadružnikov. Čeprav niso t hi popolni, upamo, da je vse zadružr.; itV0 čutilo to našo skrb.
Po govoru ministra dr. Korošca je t dr. Avgust Juretič podaJl poročilo upra < odbora, ki je bilo po krajši obravnaivi jeto. Pri dopolnilnih volitvah j° bil me ' gimi za člana uprave izvoljen Fran jo Roka* vec, zastopnik Zveze gospodarskih zadrug f Ljubljani.
Denarnim zadrugam
Je potrebna pomoč 1
Sledilo je zanimivo poročilo dr. Vek <»s lava, Gortana, zastopnika Zadružne zveZe v Zagro-bu o važnem vprašanju uredbe o likvidaciji kmečkih dolgov. V razgovoru o poiočilu je dr. Prohaska .poudarjal delovanje predsednika zveze dr. Korošca in prvega podpred« sednika g. Gjorgjeviča, ki sta se kot člana vlade zavzela za to, da bi bila uredba o raz-dolžibvi kmetov nekoliko ugodnejša za zadružništvo. V zvezi z Gortanovim poročilom so spre jedi resolucijo, iz katere povzemamo:
Glede na razmere, v katere bo prišle zadruge z uredbami, je neobhodno potrebno sprejetje druge uredbe, ki naj denarnemu zadružništvu omogoči delo, in sicer tako, da dobe namesto bonov in državnih obveznic gotovino. Kolikor ne hi bilo mogoče tej zahtevi takoj ostreči v polnem obsegu, je treba dati zadružnim zvezam, odnosno zadrugam, potrebna dolgoročna posojila po nizki obrestni meri, da se tako omogoči nadaljnje delovanje denarnih zadrug.
Ker so zaradi dolgotrajne gospodarske stiske zadružne zveze prišle v težave in težko krijejo svoje najvažnejše izdatke, se naproša kmetijski minister, da v državnem proračunu zagotovi zadružnim zvezam potrebna sredstva za revizijo in za izobrazbo zadružnih delavcev, čeprav je dolgotrajna stiska najbolj prizadela kmečki stan in njegovo zadružno organizacijo, 90 vendar v tem času ■tisk dlržavna oblastva vzela zadrugam drugo ca drugo upravičene olajšave, in sicer oprostitev poštne pristojbine, brezplačne vozovnice za revizorska potovanja in skoro nemogoče je, da bi se zadruge oprostile daivkov. Zato zahteva skupščina Glavne zadružne zvene, da ne zadružništvu vrnejo v polnem obsegu vsaj tiste olajšave, ki jih je prej imelo. Glede na to, da so denarne zadruge po uredbi o likvidaciji kmečkih dolgov ostale brez svojih rezerv in polovice zadružnih deležev, prosi skupščina, da se ukine določba pravilnika o izvirševanju pregleda zadrug in o skla-du za izvrševanje pregleda, po katerem motnjo zadruge in zveze letno prispevati po pol odti&očka celotnih članskih deležev in rezervnega »klada v sklad za izvrševanje pregleda
Kmetijske zbornice so potrebne
Tajnik Glavne zadružne zveze g. Gjorgje Da Vidovič je podal poročilo o kmetijskih zbor nicah. Pni tem so sprejeli resolucijo, ki ugo tavlja, da so kmetijske zbornice kot posveto valne ustanove vlade neobhodna potreba na fcega kmetijstva, in obžaluje, da so doseda nja prizadevanja zveze ln drugih zastopni kov kmetijstva ostala brezuspešna in ni kme tijstvo dobilo svojih zbornic, med tem ko so podohne ustanove dobile vse druge gospodarske panoge in svobodni poklici. Resolucija nadalje ugotavlja, da je načrt uredbe o kmetijskih zbornicah po izvedenih spremembah snatno boljši, vendar je potrebno, da veljajo vse osebe in vse ustanove, ki se bavijo s po-
sameznimi oblikami ude jstvo vanja v kmetijstvu za pripadnike kmetijskih zbornic in plačajo zborniško doklado, ker se po sedanjih določbah načrta mnoge osebe, ki imajo korist od zbornice, lahko izognejo obveznosti nasproti njim. Določbe načrta se morajo spremeniti tako, da se omogoči združitev dveh ali več zbornic v eno, da se vnese določba, da bodo zbornice obvezno vprašane za svet pri sprejetju zakonov, uredb in ukrepov, ki se tičejo kmetijstva, in da se doklacia, ki jo kmetijske zbornice lahko uvedejo na davke svojih pripadnikov, določi največ na 5%.
Kaj bo z zadružnim zakonom
Plrvi podpredsednik Glavne zadružne zveze nabavljalnih zadrug, minister Vojislav Gjor-
gjevic je nato poročal o načrtu zakona o kme tijsJrih zadrugah. Dejal je, da ima ta zakon nesrečno usodo. Od zedinjenja pa do danes smo izdelali približno 15 do 20 načrtov, toda zakon ni mogel zagleda ti belega dne.
Zdaj je stanje naslednje: En zakonski načrt je izdelala Glavna zadružna zveza, drugega pa kmetijsko ministrstvo. Oba načrta se med seboj razlikujeta. Načrt Glavne zadružne zveze je imel na umu popolno svobodo združevanja. Načrt kmetijskega ministrstva pa omejuje poslovanje. Po tem načrtu bi bila nemogoča skupna prodaja vseh kmetijskih pridelkov. H koncu je govornik izjavil, da zadružni zakon nikakor ne bo sprejet proti zadružništvu
Borba proti
nalezljivim boleznim
Spet se je oglasila zima, ki bo za dolge mesece ugnala odrasle in deco v sobe, kjer bo nadomeščala lončena peč solnčno toploto. Pogrešali pa bomo vsi blagodejni vpliv solnčnih žarkov, ki krepijo naše telo, da se laže ubrani mnogih nalezljivih bolezni.
Zimski čas je posebno pripraven za širjenje nalezljivih bolezni, kakor so davica, škrlatica in legar ali tifus. Prve dve bolezni terjata zlasti pri otrocih pogosto silne žrte, med tem ko kosi zadnja vse povprek. Staro je že pravilo, da je boljše in cenejše čuvati se pred boleznimi, kakor pa zdraviti jih, ko so nas že napadle. Posebno je to važno pri nalezljivih boleznih, to je takih, ki se prenašajo po povzročiteljih, za prosto oko sicer nevidnih, toda pod drobnogledom ali mikroskopom za vsakogar lahko spoznavnih rastlinic, ki jim pravimo bacili
Mnogo je še zlasti na deželi ljudi. Iti kar nočejo verjeti v nalezljivost bolezni in kažejo na tiste redke srečnike, ki se jih res ne prime takina bolezen. Kmet dolga stoletja ni vedel, da je na primer žitna snet nalezljiva bolezen, vendar pa težko najdete danes gospodarja, ki bi ne razkuževal žita. Ce že ne uporablja priznanih kemičnih razkužil, pa vendar skrbno osmodi s plamenom ječmen in pomeša z živim apnom pšenično zrnje pred setvijo. Vemo pa,
da je rastlina prav podobna po svojem življenjskem ustroju živali in človeku, saj potrjujejo številne izkušnje to človekovo opazovanje. Tudi zadnjemu nejevernemu Tomažu se je začelo zadnja leta vendarle svitati, da je tudi človek podvržen nalezljivim boleznim in da se jih mora zato čuvati. Tisti, katerih se posamezne bolezni res ne primejo, so žal redki kakor bele vrane in se zato ne smemo malomarno zanašati. da smo nemara tudi mi med temi izbranci.
Če se nalezljive bolezni pojavijo, jih je treba nemudno zatirati z razkuževanjem Glavni razkužili, Id sta vsakomur dostopni, sta topla voda in milo. S tema dvema sredstvima se da preprečiti prenos vseh nalezljivih bolezni razen odprte jetike in hripe, kateri dve bolezni širi kašijajoči bolnik tudi po zraku na bližnjega. Pri epidemijah hripe velja zlato pravilo: Izogibaj se velike druščine. To je najboljše obrambno sredstvo. Voda in milo sta tisti čudežni sredstvi, ki obvarujeta zdravniško in strežniško osebje pred obolenjem, čeprav je v stalnem stiku z najraznovrstnejšimi kužnimi bolniki. Nete zjutraj te je trote smili, pred vsako jedjo saj alhče se opusti ob še tako važne« Is nsj-sem dela umivanja rok. Komaj pičlo minuto porabi človek za to važno delo, pa se vendar more prav na cenen način ubraniti zelo hudih,
fOflE BRDHR:
2l
Velika ljubezen
ROJMU 12 mmklH D|II
»Prosim, gospod marki, ne govorite o tem!«
»Temu podležu hočem pokazati, da vem za njegova lopovstva,« je jezno nadaljeval marki.
»No, kaj naj pa spet to pomeni?« je za-renčal Rochefort »Pomisli, stric, da ima tudi moja potrpežljivost meje!«
»Poglej to dekle? Ali veš, kdo je ona?« je •ssno in ostro vprašal stari gospod.
»Kdo?« je začuden zamrmral graf.
»Ali je ne poznaš? Ona je hči tistega stotnika pl. Malinška, Iti si ga ti lopovsko pahnil y nesrečo in mu ukradel čast in poštenje!«
»Stotnika pl. Malinška?«
»Da, tu so listine, ki to dokazujejo.«
»Ah,« je dejal Rochefort in odmahnil z roko. »Kaj potem ?<t
»Ti si temu častniku ukradel vojaške dokumente. ki jih je imel spravljene, in si ga potem osumil izdajstva. Ali se upaš to tajiti?«
»O, ne. Stvar je bila nekoliko drugačna, je hladno odgovoril Rochefort. Dokumente, za katere gTe, je ukradel stotnik pl. Malin-šek ln ne jaz. Prodal mi jih Je —--«
»To ni res! Lažete'« je zakričala Cvetka, v kateri je kar vrelo. »Moj oče ni bil tat. Poštenjak je bil!«
»Verjamem vam, gospodična Cvetka, vam in tem listinam!« je mirno dejal marki.
»In če se je tudi stvar tako zgodila, — zakaj mi jo očitaš?« je dejal grof. »Dokumente sem dal naši vladi ln som tako naredit domoljubno delo!«
»Deial si kakor lopov!« je zaničljivo dejal marki. »Poštenjak ne služi domovini kot vohun in Izdajalec, ampak kot vojak — kakor aem služil jaz. TI si uničil človeka, ko si mu vzel čast in srečo. Lastna vest bi te morala peči kakor žerjavica. Pomazal si svojo čast in naše pošteno ime!...«
»Jaz mislim o tem drugače. Kaj pa te skrbi usoda tega tujega stotnika? Ce bi bil moral pahniti deset takšnih častnikov v nesrečo, me vest ne bi prav nič pekla.«
»Tako govorijo lopovi!« je vzkliknil marki »Tftfco na govori plemič. Takega brezčasnega čtoveka ne maram za sorodnika. —■ Zahtevam od tebe, da javno vrneš čast temu stotniku pl. Malinšku! Ce tega ne storiš, te razdedinim!«
»Ne eno ne drugo se ne bo zgodilo, je odgovoril Rochefort z železno odločnostjo. »Naredi oporoko kakor hočeš. Meni je vse eno, kajti razdediniti me ne moreš. Ko ti umreš, sem jaz marki Rochefort in vse bo moje.«
»To bomo videli,« je dejal starec, ki se je v trenutku pomiril. »Zmotil se boš Stran! Foberi se izpred mojih oči, zločinec!« je dejal nato marki in mu pokazal vrata.
»Grem Prej pa moram še nekaj sporočiti. Tiče se tvoje hčere Evgenije!«
»Evgenije?« je zaječi jal marki in poble-del. »Kaj veš o njej, o Evgeniji?«
»Izvedel sem, da je umrla«
»Umrla? Mogočni Bog, kako veš to?« je zajecljal stari gospod ves potrt
»Prijatelj Iz Pariza mi je to novico sporočil, prijatelj Vidal. Znano ti je, da je Evge-nijo poznal. Videl jo je in mi piše, da je umrla v največjem siromaštvu. Tu je njegovo pismo.« S temi besedami je Rochefort podal starcu odprto pismo. Starec se je premagal, vzel pismo ki ga v naglici prečttal. Potem je zaječal:
»Moj Beg, moj usmiljeni Bog!«
Pismo mu je padlo iz rok in obraz mu je postal prsteno bled. Grof Rochefort je hladno gledal ta žalostni prizor is se je smehljal.
»To ne more btti res!« je vzkliknila Cvetka ln stopila k starcu. »Ne verjemite tega!«
Marki ni več slišal njene tolažbe. Izgubil je zavest in se zgrudil v naslanjač.
Rochefort je pobral pismo, ga vtaknil v žep in strupeno pogledal dekle. Potem je a trdimi koraki odšel.
Na Cvetkino zvonjenje so prihiteli služabniki in položili starca na posteljo.
Cvetka je zahtevala, naj ©okličejo zdravnika iz hližnjesra mesta in Rochefort se temu ni upiral, ker se je hotel ogniti vsemu, kar bi lahko vrglo senco nanj.
Cez dobro uro je prihltel zdravnik. Bi! je srednjih let. Ko je zarledaJ Cvetko, je dejal:
»Gospodična Malinškova, ali ste res vi tu?«
»O, gospod doktor Poljanec!« ga je pozdravila Cvetka veselo presenečena. »Kako pa ste prišli v te kraje?«
Doktor Poljanec 1e bil zdravnik v Cvrt-kini rojstni vasi. Zdravil je njeno mater in zato se ga je dekle hvaležno spominjalo.
nevšečnih in pogostoma zelo dragih posledic. Kemična razkužila, kakor so klorovo apno, lizol in slične snovi, nam pa služijo največ za razkuževanje bolnikovih iztrebkov in izmečkov in predmetov bolnikove vsakdanje rabe, da se po njih ne širi bolezen.
Kadar je pa bolezen že v hiši, velja poglavitno pravilo, da čimprej odstranimo za nalezljivo boleznijo obolelega bolnika iz srede zdravih in ga privedemo tja, kamor spada, namreč v bolnišnico, kjer dobi siromak brezplačno zdravljenje in oskrbo. Pa jokajo matere, češ da naj rajši doma umre otrok. Nespamet-nice ne pomislijo, da bo otrok z veliko večjo
verjetnostjo ozdravil v bolnišnici, kjer ima vse potrebno na razpolago, zlasti ljudi, ki vedo, kako je ravnati z bolnikom. Kolikim za legar-jem bolnim otrokom je že končala, čeprav nevede, življenje prav mati, ko je dala kljub zdravniški prepovedi jokajočemu otroku, ki je bil že na poti okrevanja, en sam košček kruha. Pa ne le za lastne otroke gre. Kako boste nosili odgovornost vi, ki bi prikrili obolele otroke doma in še celo pustili sosedove k njim, da bi se okužili in morda celo podlegli bolezni, ki so jo dobili pri vaših otrocih?
Prav zato pa nalaga strog zakon občinskim upravam, da budno pazijo na širjenje nalez-
ljivih bolezni po svojih občinah. Ce se pojavi en sam primer suma nalezljive bolezni, je pod kaznijo dolžnost vsakega občinskega odbornika, da to nemudno naznani občinskemu zdravniku, ki bo takoj ukrenil vse potrebno za izlo« čitev bolnika iz srede zdravih. Občinska uprava pa mora preskrbeti potrebna prevozna sredstva in oskrbeti razkuženje bolnikovega stanovanja po sreskem razkuževalcu ali desinfektorju. Če se bo ravnal po teh važnih nasvetih vsak občan in bodo tudi občinske uprave storile svojo dolžnost, nam bo vsem prihranjena marsika« tera bridka ura, mnogo časa in mnogo denarja*
Izvoljenka angleškega kralja
Kratek, zato pa resničen roman o življenju gospe Simpsonove, s katero se bo poročil odstopivši angleški kralj Edvard VIII.
i.
Bilo je pred štiridesetimi leti. V ameriškem mestu Baltimoru sta živela srečna zakonca Tikl Warfield in ljubka njegova žena Alisa. Tikl je šel sleherni dan po trgovinskih opravkih in prijatelji so ga ustavljali na trgu:
»Kako je, prijatelj Tikl? Ali doma še ni nič novega? Ali se peč še ni podrla?«
»Ne še, prijatelji, toda mislim, da se bo te dnu Oba pričakujeva tako.«
»Želimo vama mnogo sreče in pozdravljamo tvojo ženico!«
»O, ko bi le bil sin!« si je Tikl Warfield tiho želel prvorojenca.
Dva dni nato je razburjen hodil po svoji pisalni sobi, bobnal je s prsti po oknu, gledal na ulico, zraven pa razmišljal o svoji ženi, ki je ležala v tihi sobici na kraju stanovanja Približala se je usodnai ura poroda.
Naenkrat so se odprla vrata 'In v njih se je prikazala babica:	- ,
»Pridite, gospod Warfield, da vidjtejsvo-jo hčerkico.«	^	,
Torej punca! Tikl Warfield je bil nekoliko razočaran. Toda "ne dolgo. Ko je stopil v ono tiho sobico, kjer je v postelji ležala nje-
gova bleda, komaj osemnajst let stara krsf« sna ženica in ko mu je z desnico pokazala na zibelko, v kateri je drobno detece nabi« ralo šobico, nežno kakor rožni popek, je za« drhtel od sreče.
»Alisa!« je kliknil Tikl Warfield hvaležne*. Ona je lahno okrenila glavo k njemu, toda' srečni mož je že spet prestopil od postelj« k zibelki in se ni mogel nagledati drobna hčerkice, ki je v njegovo velikansko radost prav tisti mah pogumno zakričala.
»Tale punca bo nekoč še slavna...« j<| mrmraje prerokoval.
»Pa tudi lepa bo! Krasotica, ti rečem!« Jd pristavila soproga Alisa.
Babica, ki se je trudila okrog postelje, J«t menila: »Vsi srečni starši govorijo tako <5! svojih otrokih.« <
Bodočnost pa je pokazala, da je srečna mlada mati govorila prav,.. Drugi dan jfl bil krst in*nežni rožni popek so krstili z$ Besi Vališ. Besi zato, ker je njena bo tja tetka iz Washingtona tako želela, Vali§ pa zato, ker si je oče želel tako srčno sina, ki jja je hotel krstjt? s tem .imenpip. Nu, .ptf ga je zdaj kar pritaknil svoji hčerki .
»Preselil sem se,« ji je povedal zdravnik in ji stisnil roko. »Mi ste vi nova strežnica, ki si jo je marki naročil pri usmiljenih sestrah?«	■ i	■	> !i
Cvetka mu je- pritrdila in zdravnik se je obrnil k bolniku. Kmalu si je marki nekoliko opomogel, toda izpregovariti ni mogel še niti besede.	•«.■:« •■	-s .
Stisnil je Gvetkino roko in ona je razumela njegov pogled. Ostala je pri njem.
Ko je stari gospod naposled zaspal, je šla za zdravnikom v sosedino sobo, kjer je čakal Rochefort.
»No, kako je z gospodom markijem, je vprašati grof in ostro pogledal zdravnika.
Doktorju Paljancu se je na obrazu bralo, da mu grof ni prav všeč.
»V., starosti gospoda mamkija tak napad ni brez pomena,« je pojasnil. »Zani je potreben popoln mir. Nikaikšnega razburjenja ne sme imeti.«
»Vprašam vas,« je ostro dejali grof, »ali je nevarnost- za njegovio življenje?«
»Neposredno ne. Življenje bolnikovo leži v rokah tistih, ki mu strežejo, ali pa. tistih, ki mu hočejo škodovati,« je prav tako osor-no odgovoril zdravnik. - v •. ■. - >«r
Rochefort-je zardel: ker je v teh besedah Videl skrito očitanje. Hotel-je ostro in knreo-ko odgovoriti, pa se je premagal in je samo vprašal: - " ' - ■■ ; -«-.- *	;
»Afli mislite, da bo ta "strežnica scoSobh^ za tako nalogo?« " "" • >	|
Pokazal je Cvetko.
»Da,« je pritrdil zdravnik.
Rochefort je roeled«! oba in "^čel sumiti, da se dobro poznata. Zdravnik bi mu lahko
postal nevaren, če bi skupaj s Cvetko delal proti; njemu.- • • — ••*»>« < <■	.• . t,\
-.Potegnil; je listnico, iz žepa, vzel aiz nje bankovec za sto goldinarjev in ga vrgel na mizo:	~ "	., " .
»Tu imate honorar. Ni vam treba več hoditi setp.«	•..."■ ,..
»To je pač odvisno od žel.je gospoda marki ja!« je mirno odgovoril doktor Poljanec, ne da bi se bil zmenil za stotak. »Seveda se nočem siliti.«
»Poklicali bom brzojavno flašega hišnega zdravnika,« je vljudno dejal Rochefort.
Ne dia bi bil kaj odgovoril, je vzel doktor Poljanec iklobuk, se priklonil Cvetki in šel. Rochefort je ukazal peljati zdravnika nazaj.
Nato je poklical Cvetko iz bolniške šobe. Cvetka je takoj ubogala, a dejala je:
»Za božjo voljo, gospod grof. ozirajte se vendar malo na nevarnost, ki preti vašemu gospodu stricu!«
»Mene ni potreba opominjati,« je osorno odgovoril Rochefort. »Vi ste temu krivi. Kaj ' je. bilo treba praviti mojemu stricu tisto neumno zgodbo?«	-'■■'■■
»Jaz si ne morem ničesar očitati,« je pogumno odgovorila Cvetka. »Vaš stric me je vprašal po moji rodbini in je hotel, da mu vse povem in pokažem listine.«
»Da. zvito ste začeli!« je jezno rekel . Rochefort. »Znali ste si starega pridobiti in že. v°m, -feajn bi radi prPili, ljubezniva go-s^Mična. Toda načrtov mi ne boste pokvarili.«
Z blestečiml se očmi Id je gle^aji. kakor bi jo hote1 prebo^ti. Cvetk-> se i? prestrašila in se umaknila za mizo. Zaihtela je:
»Usmiljeni Bog, 'kaj mislite o meni ? No« benih slabih namenov nimam!«-—-.r^--', »2e dobro. Že vem.
S svojina,-.; __ bi si radi pridobili starega, da; bi vam kaj zapustil. 0, dobro razumem vašo hinavsko obnašanje..« ./■..••;	. ■ ■ . |
RocheforthripavQ zasmejal. Cvetka pa je to očitanje tako zadelo,.dia ni mogla nič odgovoriti.	. .... , ,	4
»V moji oblasta boke ostaM,« je nadalje!« val grof. »Se enkrat in zadfnjič vas svarim* Če še eno besedo izgovorite meni v škodo, in izdaste maTkiju ali komu drugemu mojoi skrivnost — boste za večno umolknili.. -<6 Razburjen je šel nekajkrat po sobi in n«h premično je strmel v tla. —
Cvetka je bila bleda ko smrt. Srce se jf je stiskello v strahu in skoraj se ni upaofll pogledati strašnega moža.
Iznenada pa se je Rochefort ustaivil pre3 mizo. Njegov obraz se je izpremenil in njc(« gov pogled ni bil več tako preteč, — V očeK je bilo čitati nekaj drugega.	II
»Poslušajte me, gospodična Cvetka! Sta« viti vam hočem predlog, ki ga boste — upanj — sprejeli, ker bo tu<fi za vas /dober in koristen. Bodiva prijatelja. Pomagal vam bora po svojih močeh tudi v zadevi, ki je v zvezi z iviašim očetom. Našel bom način, da borna oprali čast vašemu očetu.«	. "
Cvetka je bila čudno presenečena, ko Ji videla nenadno izpremenjeno vedenje grofa! Rochefo"ta. Prvi trenutek sploh ni mogla' odgovoriti.
Ali se je vendar nekaj zdanilo v srcu teg« moža ? Tega. ni mogla verjeti in ša bolj 34 je bala.
11.
Predniki Tikla Warfielda so se bili davno prej priselili z Angleškega v Ameriko. Vsi so bili podjetni. Zlasti pa se je Tik! War-field prizadeval, da bi si pridobil premoženje. Ko se mu je rodila drobna Besi, se je še bolj vrgel na trgovinsko poslovanje in je le malo zahajal v družbo. Ko so ga prijatelji vpraševali, zakaj je tako vprežen od jutra do pozne noči, jim je navadno pokazal na zibelko:
»Poglejte to sitnico! Zaradi tega drobiža moram pošteno delati, da ji preskrbim dostojno doto.«
Sitni drobižek je ob takih prilikah, kakor da razume skrb svojega očeta, še bolj za-vriščal. Mati je nato zapela nežno uspavanko.
Toda tri mesece po krstu svoje hčerkice je Tikl Warfield moral leči. Bolezen ga je priklenila na posteljo. Majhen prehlad je povzročil pljučnico in VVarfieldu je odzvo-nilo. Preden se je zasvitala zarja novega dne, je skrbni mož izdihnil v rokah svoje obupane soproge. To je bil strašen udarec za njo in hčerkico. Osemnajstletna vdova je hotela nadaljevati trgovanje po svojem možu, toda vse je šlo rakom žvižgat. Od prla je majhno kavarno. Potem si je toliko opomogla, da je v neki tihi ulici začela sprejemati na stanovanje in hrano goste, ki so rajši pri niej iskali poštenega zavetja kakor v bučnih hotelih Ljubezniva in ustrežljiva je mlada vdova pridobila zelo širok krog gostov. In tako je mala Besi doraščgla v prav dobrih razmerah Gostje so jo imeli silno radi. Ona pa je posta jala v družbi zelo samostojna in odločna.
»Kaj bi pa rada postala, kadar doraseš?« jo je vprašal neki gospod »Ali boš učiteljica? Ali morda igralka da boš imela krasne obleke, ali pa se boš poročila s kakšnim bogatinom, da se boš lahko vozila s konji?«
»Tako, tako, strici« je pritrjevalo dekletce in stresalo glavo z bujnimi temnimi kodri. »Kočije bom hotela, in konje, pa vsepovsod bom potovala.«
»O, ti boš še velika dama!«
»Da, dama hočem biti Le verjemite!« je odločno pritrdilo dekletce in udarilo s peto ob tla
V šoli je bila pridna in nadarjena Kadar je prišel na obisk stric David Warficld, ji je vselej prinesel krasna darila, zakaj bogatin je bil in je razkošno živel v glavnem mestu Amerike. Ko jo je vzel v naročje, mu je dekletce vedno prigovarjalo:
»Stric David, pripoveduj mi, kako živijo milijonarji. Ali imajo mnogo svojih konj, ali imajo krasne palače, ali samo jedo. pijejo, plešejo in spijo?«
O, stric David je vedel o. tem mnogo povedati Govoril je zamišljenemu dekletcu, kako premorejo razni bogatini razkošne dvorce in kako se z lastnimi ladjami vozijo po morju. Besi je razmišljala o vsem temi mladostna želja po bogastvu je ni nikoli zapustila. Ko ii je bilo osemnajst let. ji je nekoč obljubil stric David, da jo vzame s seboj na ples, kjer bodo zbrani sami bogati ljudje.
»Gospodična Besi Vališ Warfieldova!« je oznanil lakaj (sluga), ko je mlada lepotica stopila v dvorano Vse oči so se uprle v novodošlo.
Kako je lepa!... Kakšne oči pa ima prav za prav? Zelene, rjave, črne? Vse obenem In njeni bujni lasje! Postave je sicer drobne, toda ničesar ji ni mogoče oporekati Ljubka je
Mlada lepotica se je samo smehljala vsem, ki so jo občudovali. Obrnila se je k stricu Davidu ki je ves zadovoljen stopal za njo in se je blaženo smehljal Vprašala ga je: »Striček David, povejte, ali sem res tako lepa nocoj, da me vsi gledajo«
»O, nocoj si ti kraljica lepote!« je še za-dovoljneje potrdil stric David Tedaj ga je nečakinja ljubko prijela pod roko in sta šla naokrog po dvorani Iz gruče starejših gospa ji je vsa srečna prišla nasproti še vedno lepa dama in ji rekla:
»Hčerka moja, kako sem srečna, da te vidim! Ti si boš po nocojšnjem plesu še bog-ve kaj domišljala«
»O, mamica, hvala Bogu, da si ti tudi tu To je stric David imenitno napravil, da je naju vsako posebej privedel v dvorano « Plesalci so stikali glave in si šepetali: »Poglejte, kako se razgovarjata lepa mati in še lepša hči No, mati se bo v kratkem drusič poročite hčerk' na hiHi ne hn treba
dolgo čakati. Kar hitro se ji bo kdo pri-vesil ...«
To je bil prvi ples lepotice Besi Vališ Warfieldove.
111.
Potem je šla lepa Besi še večkrat na razne plese, kakor je to pač navada pri mestnih dekletih V Evropi so takrat grmeli topovi. Vojna! Ameriko pa je zajel val divjaškega veseljaštva. Bilo je to leta 1916.,- ko je Besi dopolnila dvajseto leto Amerika se je tiho pripravljala, da poseže v svetovno vojno.
Letalski poročnik ameriške vojne mornarice Vinfild Spenser je nekoč priletel z letalom po važnih službenih opravkih v Bal-timor. Ko je- vse opravil in se spreha jal po mestnih ulicah, je srečal starega znanca
»O, dragi moj Spenser, ti enkrat v Bal-tunoru! Ali ostaneš preko noči? Dobro. Hej, to pa morava malo poveseljačiti Z menoj pojdeš na ples v neki moji prijateljski družini.«
»Ali ne bi bilo bolje, da se rajši dobro prespim?« se je izmotaval Spenser »Veš, jutri moram spet precej dolgo trčati po zraku, pa ne bi rad skrokan strmoglavil na tla in si razbil glavo.«
»Pojdi, no, pojdi!... Bolje je, da ti nocoj zavrtijo glavo kakšna lepa dekleta Boš videl, s kakšnimi lepoticami te seznanim!«
»No, če je pa tako. tedaj se seveda rad uklonim tvojemu povabilu.«
Tisti večer je baltimorski znanec pove-del svojega prijatelja Spenserja k neki bo-gatinski družini V krasno opremljenih sobanah so srkali šampanjec in se sukali po divjih zamorskih melodijah Znanec je predstavljal gosta vsem naokrog, naposled sta prišla do lepotice, pred katero je mladi letalski oficir Spenser kar ostrmel Znanec ga je predstavil:
»Gospodična Besi. dovolite, to je moj prijatelj poročnik Spenser, eden izmed najpo-gumnejših letalcev ameriške mornarice «
Lepa Besi se je priklonila in rekla:
»Mornar in letalec! To je dvojna privlačnost Vi ste prvi letalec, ki sem ga spoznala v življenju Leteti po zraku . oh. to mora hiti nekaj prekrasnega Če bi vedeli, kako
""" "«> t-n novelirani t-ph <)|nnih zabav!
»Še več,« je nadaljeval grof in jo poželjivo pogledal. »Še več vam ponujam. Bogati hočete postati in ste že na potu do tega. Mislim, da vas hoče moj stric narediti za dediča. Kar hočete vi, to hočem tudi jaz. Torej najbolje, da se zveževa — —«
»Stojte!« je vzkliknila Cvetka. »Vse to je samo vaša domišljija. Vaš oče ne misli na to, da bi kaj takega storil. Tudi ko bi bil to njegov namen, bi se branila z vsemi močmi.«
Rochefort se je nasmehnil in pokimal. kakor bi bi] hotel reči: »Res imenitno znaš Igrati!«
»Odklonili ne bi premoženja,« je dejal nato. To bi bila neumnost. Torej narediva kakor sem dejal: Bodiva prijatelja! Postanite moja žena!«
Ce bi se bila v tem trenutku odprla zemlja, se Cvetka ne bi bila tako začudila. Kakor se je pri teh nenadnih Rochefortovih besedah.
Glodala je vanj, kakor bi bila mislila, da blazni. Na njenem obrazu je bilo čitati, da se ji grof studi.
»Morda mislite, da se šalim,« ie spet začel grof. »Govorim' čisto resno Podajte mi roko, Cvetka! Nate tukaj ie moja roka!
Iztegnil je roko kakor lovec, ki misli divjačino ujeti v past
A Cvetka je v naglici smuknila k vratom in prijete za kljuko Zaničevala ga je in hkratu se ga je bala
»No?« Je vzkliknil srrof in sp obrnil k njei »Kam hočete? Ali ničesar ne odgovorite'«
Cvetka je odprla vrata in izginila v bolnikovo sobo. ne da bi izpregovorite besedico.
Presenečen je gledal Rochefort za njo, potem pa je surovo zaklel in šel.
Drugo jutro je Rochefort odšel z gradu, toda sluga Blaž, ki je čuval jetnico, je ostal.
Cvetka se je globoko oddahnila V njeno veliko veselje se je tudi zdravje starega markija izboljšalo. Zvečer ga je že lahko prepustila staremu slugi.
O jetnici bolniku zdaj ni mogla pripovedovati, čeprav je ta tajnost silno težila njeno srce. Odložite je stvar na pozneje čeprav se ji je u boži ca v rotundi zelo smilila
Spet je začela upati, da Se ji bo v odsotnosti grofa Rocheforta posrečilo priti k ljej.
Zvečer je šla Cvetka na vrt. Mislila ie. da bo tam dobite Kolarjevega Jurija A zaman je dolgo čakate na kameniti klopici pod lipo Kolarjevega Jurija ni bilo od nikoder čenrav ji je obljubil, da pride
Enaist ie bite ura, ko se je Cvetka »mite v grad šp enkrat je hotela videti bolnika, preden poidp v svojo sobo k počitku
Vsi hodniki v gradu so bili že v temi Ko pa je dekle d^s^elo v bližino veže. ii ie iznenada oosvptib nasproti svetilka
Zaslišala ie korakp in zagledala moža, ki ii ie nrihaial nasnroti Smuknite je v hliž-nio sobico in priprla vrata za seboj, da je mogla videti mimo idočega. Bi! je Blaž. Rochefortov zvesti sluga!
Nesel je šop ključev in prazno košaro. Blaž prihaja iz rotunde — si je mislila Cvetka — bil je pri jetnici in tisti ključi odpro vrata'do nje.
Ko bi mogla dobiti te ključe!
Blaž m opazi) Cvetke. Zavil je v stranski hodnik in se ni niti ozrl. Cvetka pa je v trenutku sklenite, da mora izvedeti, kje skriva ključe. S tihimi koraki se je neslišno plazila za njim.
Blaž se je ustavil na koncu temnega hodnika Privzdignil- je svetilko im poglpda! okoli Ko ni ničesar ooazil — Cvetka je stala namreč v temi - jp previdno odprl npka vrata In stopil noter
nrno se je približala Da uoala sp je priti prav do vrat. ki so bila ostala napol vi-prta. Notri se je premikate velika senca sluge Blaža niega samega oa Cvetka ni vi-dete. ker se ni upate za vrata
Smuknite ie nekai korakom dalje in se skrite v vdolbino v zidu Takoj nato je Blaž snet prišel ven — toda ključev ni več imel. Ko je vrata zaloputnil, se je vrnil tja. odkoder je prišel.
Cve+ka je čakate toliko časa da ni bilo več slišati njegovih korakov, potem se je finale sp!azi'a po samotnem hodnik" nazai in kmalu je bila spet pri bolnem markiiu
Marki je trdno spal in s'uga 1° *u1 "b njegovi postelji V tem oziro jp bila lahko mirna.
A njenp -živcp ie vznemirja!^ nocojšnie enkrat prišel, ali na bi Vi kai drugega ori-da bi izppliala načrt kai+i Bla* bi tehko še enkra prišel, ali pa bi jo kaj drugega oviralo
Ko je grajska ura udarite polnoč, sf ie Cvptka odpravila na predrzno pot
Bila je nrppricana. da nih?p ver ne čuie v gradu. Prižgala si ie ma*jhno svpfilko in io zakrila s kopom črnega blaga tako, da se je videlo le malo svetlobe	(Dalie)
STKAN6 mmmmmmm*
ln kako sem jaz sita te druščine, ki samo žre in pleše!... Pojdiva, gospod poročnik!«
Vzela ga je pod roko in ga povedla v tisto sobo, kjer so bile na razpolago pijače in slastni prigrizki. Sama sta sedela v kotičku in se zagledala drug v drugega
Nekaj mesecev nato — bilo je 8. novembra 1916. leta — je poročnik Spenser pove-del lepo Besi pred oltar. Tako se je pričel prvi zakon baltimorske lepotice.
IV.
Ko so Zedinjene države ameriške leta 1917. posegle v svetovno vojno, je poročnik Spenser ostal v Ameriki. Vršil je zelo važne naloge Zaradi tega je moral mnogo frčati naokrog in se je le malo bavil s svojo ženico, ki je v zakonu postala samo še lepša. Njeno telo se je krasno razvilo, njene oči so dobile še lepši sijaj, lasje so bili še bujnejši, a povsem nenavaden je bil njen glas. Kmalu so jo proglasili za ženo z najlepšim glasom na svetu ...«
Vojna se je končala in po Ameriki se je v aprilu 1920. leta raznesla razveseljiva novica, da pride angleški prestolonaslednik Edvard, po vsem svetu znan kot princ Va-leški, na obisk k ameriški vojni mornarici Princ Valeški je med vojno postal eden naj slavnejših mladih ljudi. Zlasti v Ameriki, kjer nimajo kralja, a vendar zelo cenijo princc in princese, je veljal prikupni in vedno elegantni mladi princ za najfinejšega ka-valirja na vsej zemeljski obli. Poskrbljeno je bilo zatorej, da mu ameriška mornarica pripravi zelo svečan sprejem. Težke vojne ladje, okrašene z zastavami, so čakale pred San Diegom na kalifornijski obali na njegov prihod. Dne 7 aprila I 1920 so stale v pristanišču vojaške čete v paradnih uniformah Nekai dalie od njih so najlepše žene ameriških oficirjev sestavljale špalir. Vsaka izmed niih je imela polno naročje cvetja
Naenkrat so zagrmeli topovi in med množico je zavalovilo: Valeški princ prihaja! Zares, na obzorju so se pojavile angleške vojne ladje, ki so z vso brzino hitele proti pristanišču San Diegu.
Tudi zala gospa Besi Spenserjeva je bila v špalirju Štiri in dvajsetletna, krasno opravljena in najbolj mirna izmed vseh je morala ugajati vsakomur, ki jo je pogledal.
Scuna -eden ie Radion!
Samo Radion vsebuje } dobro Schichtovo milo. Zato je Radion tako blag in izdaten ter najbolj
VSEBUJE SCHICHTOVO MILO
S v en Elvestad:
V ZADRJEM IDI'
Kriminalni roman
»Da, zanesljivo ga je lahko videla Saj smo ga nalašč postavili na tako mesto, da so ga zanimanci lahko videli, zlasti ker smo ta do-mislek skrinjice za dragulje smatrali za zelo posrečen.«
Krag se je obrnil k predsedniku
»Tako imamo torej poln dokaz za to, da je gospodična Weissmannova videla konstrukcijo omarice že pred tremi meseci.«
»Pa vendar nimam nikake zveze ...« se je zaslišal začudeni glas ekselence.
»Prosim za potrpljenje«, je odgovoril Krag. »Ko je pred dvema mesecema nanesel pogovor na primerno shrambo za dragulje, eiksce-lenca, ni gospodična Weissmannova niti omenila, da je v Oslu že videla takšno skrinjico. Nasprotno, dejala je, da je takšno videla v svojih mladih letih v Miinchanu.«
»Ne razumem ... ne vem... nisem ... « je zmedeno zamrmrala družabnica.
»Ali veste, gospod inženjer, kakšne shrambe za dragulje in denar so v navadi v tujini?« je vprašal Krag.
»V splošnem tej podobne skrinjice. Zlasti bogate družine, ki imajo mnogo dragocenosti, jih posedujejo.«
»Zdaj pride na vrsto glavna točka«, je rekel Asbjorn Krag. »Ali se spomnite moža, ki je prišel k vam po naročeno skrinjico?«.
»Da, bil je upravitelj Frank Stener«, je odgovoril inženjer. »Poznal sem ga že od prej.«	'
»Ali ni pri vas v navadi, da take predmete pošiljate kupcem na dom?«
»Da. Ko pa smo hoteli skrinjico odposlati, sem po telefonu poklical ekscelenco in jo vprašal, ali bi ji bilo všeč, če bi to storili.«
»S kom ste govorili po telefonu?«
»Prosila sem družabnico«, je rekla baronica »naj stopi k telefonu, ker je ona naročila skrinjico.«
»In kaj je odgovorila gospodična družabnica?« se je obrnil Krag k inženjerju.
»Rekla je, naj skrinjice nikar ne pošiljamo, ker pošljejo sami svojega uslužbenca po-njo.«
»Ali se vam to ni zdelo čudno?«
»Gotovo. Prav posebno pa me je začudilo, ko sem slišal, da ne bodo ljudje od naše tvrdke vzidali skrinjice v steno. ,Ne, hvala, to bomo sami oskrbeli', je rekla dama pri telefonu. Opozoril sem jo sicer na dejstvo, da je takšno delo za navadne zidarje hudo nerodno, vendar je dama vztrajala na svoji volji. ,Če s skrinjico ne moremo storiti, kar sami hočemo, si je rajši ne nabavimo', je še rekla. Seveda sem se moral njeni želji ukloniti. Vsekako se mi je ta zgodba zdela zelo svojevrstna. Drugega dne je prispel upravitelj Stener in je skrinjico vzel.«
Družabnica je vstala s stola. Očitno je bila skrajno razburjena.
»Rekla sem vam že, gospod detektiv«, je dejala, »da imamo starega zidarja, ki stanuje tu v bližini in ki mu radi damo malo zaslužiti. Smatrala sem za pametnejše, da prepustim to važno delo njemu, ne pa tujemu človeku, ki bi ga poslal a tvrrdka.«
Inženjer Fjeld je vprašujoč pogledal detektiva Kraga. »,
»Ne, zdajle vas ne bom več izpraševal«, je rekel inženjer Krag, »a pozneje vas bom spet potreboval. Rad bi zastavil nekaj vprašanj gospodu upravitelju.«
Frank Stener je stopil v sobo iin vljudno pozdravil najprej predsedujočega policijskega inšpektorja in potem ekscelenco, ki ga je s svojim napuhnjenim aristokratskim pogledom tako rekoč prevrtala.
Stener je bil oblečen v delovno obleko. Z obraza se mu je brala potrtost.
»Midva se bova zdaj zabavala s skrinjico za dragulje«, je rekel Krag. »V kaj je bila zavita, ko ste jo prinesli od Krauseja?«
»Ležala je v kovčegu iz mahagonijevega lesa.«
»Dobro«, je menil Krag. »V kovčegu iz mahagonijevega lesa. Kaj ste storili z njim, ko ste prispeli domov?«
»Postavili so ga v sobo gospodične Weiss-mannove. Prosila me je, naj ga položim v. veliko omaro v koitu, kar sem tudi stoiril.«
»Hvala. Pokličite še zidarja Jona!«
Frank Stener je zapustil sobo v istem času, ko je vstopil zidar Jon s klobukom v. roki.
»Vi ste vzidali skrinjico v betonsko steno?« je vprašal detektiv.
»Da«, je odgovoril zidar. »Bilo je tistega dne, ko jo je gospod Stener pripeljal iz mesta.«
»Ali ste skrinjico videli tedaj, ko je prispela iz mesta?«
»Ne! Videl sem jo šele tedaj, ko sem jo vzidaval. Prinesel sem jo iz sobe gospodične W ei ssm annove.«
»Ali je ležala v veliki omari v kotu?« '
»Ne izpod zofe sem jo moral potegniti.«
ljubka gospodična je stala poleg nje in je »anjavo govorila:
»Kdo ve, morda mu bo pa katera izmid pas vendar ugajala!... Gospa Spenserjeva, zakaj se pa ne bi zgodilo tako, kakor v tisti pravljici o Pepelki, po katero je prišel pravi, pravcati kraljevič!«
Gospa Besi Spenserjeva sc je samo ljubeznivo nasmehnila gospodični in ji je s svojim krasno zvenečim glasom odvrnila:
»To se godi v pravljicah. V življenju je Jisto drugače. Nekega dne se bo tudi angle-Ški princ moral poročiti s princeso, ki mu Jo bodo drugi izbrali. Kaj pa more on za tol«
Prinčeva ladja je medtem v spremstvu drugih ladij že prispela v pristanišče. Spet bo zagrmeli topovi, vojaška godba je zaigra-* )a angleško himno in Valeški princ je stopil na ameriška tla. Nasmehljan sc je bodoči dedič krone največjega cesarstva na svetu rokoval z visokimi oficirji. Potem je še prijaznejši pristopil k damam. Za vsako jc Imel lepo besedo. Tako se je priklonil tudi gospe Besi Spcnserjevi. Za trenutek so se njegove oči bliskovito spogledale z njenimi, a takoj nato je princ nadaljeval svojo pot med špalirjcm. Ne, tega dne pač nista mislila ne on ne ona, da sc bodo njuna pota nekoč tako usodno srečala...
Valeški princ se je v Ameriki seveda sukal tam, kamor so ga drugi vodili. Naposled sc je zadovoljen vrnil v Evropo. A kdo ve, ali ni med potjo še razmišljal o onih lepih očeh... In kdo ve, ali ni tudi mlada gospa Spenserjeva mnogo razmišljala o angleškem princu in si ponavljala pravljico o Pepelki.
Kmalu potem jc moral njen mož odpotovati z največjo ameriško vojno ladjo na Kitajsko. Mlada gospa pa je ostala v Ameriki. Zanimiva in živahna je imela vsepovsod, kjer se je le prikazala, mnogo občudovalcev. Zlobni jeziki so jo takoj vzeli v mlin, čeprav ni nihče mogel trditi, da bi lepa slamnata vdovica kakorkoli bila podobna svetopisemski Magdaleni. V ostalem se to ni tikalo nikogar drugega kakor poročnika Spenserja. ki je sameval tam daleč nekje na Kitajskem, kjer zaradi revolucije v deželi ni smel zapustiti vojne ladje. Ko je nekega popoldneva sedel v pletenem naslonjaču na krovu ladje, je prišla pošta, med katero je bilo tudi pismo, natipkano na stroju in brez podpisa. V pismu je stalo:
»Gospod poročnik! Kot vaš prijatelj Vam moram sporočiti, da mi je zelo žal, ker vidim, kako se vaša ženica v Ameriki prijetno zabava, med tem ko se Vi pražite pod kitajskim solncem. Bilo bi zelo zdravo, čc bi svojo ženico poklicali k sebi...«
Strela, to je planil poročnik Spenser po-koncu! Kakšen drug mož bi morda prezirljivo zamahnil z roko in vrgel pismo neznanega klevetnika v morje. Toda Spenser je bil hudo ljubosumen. Zato je Se tisto popoldne dal brezžično brzojavki svoji ženi, naj sc takoj pripelje k njemu v šanghaj.
Gospa Besi Spenserjeva se je polagoma že približevala tridesetemu letu. A ko se je 27. februarja 1. 1924. izkrcala v Šanghaju in jo je njen mož objel, se je ni mogel nagle-dati:
»Tako si lepa, da se bom s teboj zares lahko postavljal. Veš, zdaj že lahko zapuščamo ladjo in tu v Šanghaju je življenje! O, prav nič ti ne bo dolgčas po Ameriki. Tu se pleše in uživa!«
Zares jo jc začel voditi na plese in šumne zabave. Toda kmalu mu je bilo bridko žal, kajti tudi tu je bilo okrog lepe ženicc vedno mnogo kavalirjev in ona ni bila čisto ravnodušna nasproti njim. Znala jim je hudo nagajati, da so kar prekipevali od ljubezni. Njen mož Spenser pa jc stiskal zobe Sa-prament, to mu je šlo na živce. Bil je pa take nature, da ni mnogo sitnaril, marveč je ljubosumnost dušil s pijačo Po cele ure je sedel v točilnici in srebal, srebal, med tem pa je ženica plesala, plesala. Na stanovanju sta se potem navadno sprla Po cele dni nista izpregovorila besede. In med tem ko jc on ljubosumno požiral njo s pogledi preko čaše žganja, sc je ona nalašč še bolj živahno zabavala. To je naposled izbilo sodu dno: prišlo je do ločitve.
Mlada gospa je rada pristala na slovo od neljubega moža. Odpeljala sc je v Evropo in se je ustavila v sloveče m francoskem letovišču Biaricu ob morju, kjer se sestaja najbogatejši evropski in ameriški svet. Našla je neko tovarišico iz šolskih let in njej je potožila:
»Žal mi je, da je prišlo tako daleč. Toda ko sem se s Spenserjem poročila, sem bila še premlada. Nisem poznala ne življenja, ne ljudi. Mladeniči, ki so me obkrožali, so si bili podobni kakor jajce jajcu drug večji
tepec od drugega. Ko je potem prišel poročnik Spenser, je bil zame nov junak, ki sem ga takoj krstila za »razbojnika v zraku«. Ugajal mi je njegov pogum. Utrujena od dolgočasja sem se takoj zaljubila vanj. Hotela sem pobegniti iz Baltimora. Kot mornar in letalec mi je bil dobro došel, ker sem mislila, da bom z njim prejadrala ves svet, da bom vse videla in da bom povsod občudovana. Zares, poročnik Spenser je bil zelo privlačen. Toda razmere so pač naposled nanesle tako, da ni bilo mogoče drugače, kakor narazen.«
V.
Po ločitvi v letu 1925. sc je poročnik Spenser kmalu spet poročil z drugo. Lepa Besi pa je sklenila ostati sama. Toda že po dveh letih jc na neki prireditvi v New Vorku spoznala kanadskega bogatina Emesta Simp-sona, lastnika številnih ladij. Simpson je bil lep, mlad milijonar, gostih obrvi in vedno zagorel v obraz. Bister in okreten jc gospe Besi takoj ugajal in jc privolila v zakon. Mož ji je uredil razkošno stanovanje v New Yorku. Kmalu pa jo jc vzel s seboj v Evropo. V Londonu jo jc uvedel med odličnikc, saj je imel med angleškimi plemiči in bogatini same znance Zlasti je lepota mlade gospe pripomogla, da sta zakonca Simpson postajala čedalje bolj priljubljena med od-ličniki, ki so se sukali okoli angleškega prestolonaslednika.
Kolo usode se je naglo zavrtelo in gospa Besi Simpsonova je postala usodna ženska v življenju bodočega angleškega kralja.
Lepega večera pred dobrima dvema letoma je bila gospa Simpsonova v družbi plc-mičev in bogatinov predstavljena angleškemu prestolonasledniku. Tokrat si jo je bolj natančno ogledal kakor nekoč v San Diegu. Tudi možu je bilo všeč. da njegova žena tako ugaja najbolj priljubljenemu princu na svetu. Ko sta se peljala domov, je Simpson navdušen govoril svoji ženici, kako se je z angleškim prestolonaslednikom seznanil žc ob koncu svetovne vojne, ko je princ obiskal tisti polk. v katerem je Simpson služil kot rezervni oficir na fronti Gospa Besi pa menda niti ni poslušala svojega moža. Njen uspeh v visoki angleški družbi, v kateri se je tako hitro prerinila v ospredje, jo ie popolnoma rirevzel In kmalv se ie začelo še-
»Tako, tako! Ali je bila spravljena v kov-<egu iz mahagonijevega lesa?«
»Ne, sploh ni bila zavita in ležala je prosto na tleh.«
Gospodična Weissmannova je začela jecljati:
»Mislila sem... zdelo se mi je... kakor bi jo bila vzela iz kovčega.«
»Težko jekleno skrinjico ste vzeli iz velike omare in jo porinili pod zofo?« je vprašal detektiva »V kako svrho? Sicer pa tako težkega dela sami ne zmorete.«
»Pa sem ga vendarle zmogla. Mislila sem... «
Družabnica v silni zmedenosti ni mogla dalje govoriti.
Asbjorn Krag je pogledal na svojo uro.
»Cas hiti«, je dejal, »končati moramo!«
Tat
»Naslednji člen v verigi mojih dokazov spoštovane dame in gospodje«, je govoril Krag dalje, »je ta, da vam bom pokazal dragulje in skrinjico.«
Eksceienca se je opirala ob Kragovo roko, ko so šli proti knjižnici. Njima je sledil mladi detektiv Jaerven.
Harald Brede je bil zadnji.
Pri korakanju Je stopil na papir, v katerem so bili zaviti Stenerjevi čevlji in ki ga je elegantni državnik Biley malomarno vrgel na tla.
Na papirju je ležal tudi listek, strgan iz Bileyjeve beležnice.
Harald Brede je nekai trenutkov opazoval pisavo na listku in osupnil. Nato je hitel za drugimi v knjižnico.
Družba je med tem že prispela v eksce-lenčino knjižnico, kjer je bila betonska stena z vzidano skrinjico.
Asbjorn Krag je odprl železna vratca vdolbine, v kateri je samovala jeklena skrinjica.
»Stopite bliže«, je rekel Krag inženjerju Fjeldu, »ste to omarico že kdaj videli?«
Inženjer je pogledal v vdolbino.
»Ne«, je dejal, »še nikdar v življenju je nisem videl.«
Sklonil se je in jo pregledal natančneje.
»Zelo stara je«, je menil »Piosim, odprite jo, pa bom takoj dognal njeno starost.«
Asbjorn Krag je postavil ključavnico na potrebne črke, odrinil zapah in odprl omarico.
Krasni dragulji so inženjerju skoro vzeli vid. Nehote se je nagnil nazaj.
»Vaše presenečenje je razumljivo«, je rekel Asbjorn Krag. »V tej jekleni škatli je ogromna vrednost Prosim, povejte nam, koliko let šteje ta skrinjica.«
Inženjer se je sklonil čez lesketajoči se zaklad. Ogledal si je azbestni vložek v pokrovu in odkril tam majhen, skoro neviden znak tvornice«.
»Pet let«, je rekel.
»Kje je bila izdelana?«
»V Miinchenu.«
Asbjorn Krag je spet zaprl pokrov in zaklenil železna vratca.
Vsa družba je šla nato v sobo gospodične Weissmannove.
»Bodite tako ljubeznivi, gospodična, dajte mi ključe od omare v kotu. — Hvala. Nikar se tako ne tresite. — No, bomo pogledali, kaj skrivate v tej omari.«
Krag je omaro odprl in pokazal se je precej velik kovčeg iz mahagonijevega lesa, stoječ na dnu.
»To je kovčeg iz naše tvornice!« je vzkliknil inženjer.
Krag se je obrnil k ekscelenci:
»Vam je zdaj jasno, kdo je tat? Vaša družabnica gospodična Weissmannova je ta/tica.«
Eksceienca se je opotekla na bližni stol.
»To je čisto preprosto: staro skrinjico je prinesla s seboj iz Munchena ali odkod drugod«, je pojasnil detektiv, »in ko je videla model pri Krauseju, se je porodila njej ali pa njenemu pajdašu misel za ta prav prebrisani zločin Gospa baronica je mislila, da je bila v betonsko steno vzidana Krausejeva skrinjica a je bila v resnici stara skrinjica, katere skrivnost je bila znana gospodični Weissmannovi. Vi ste zanesljivo imeli pajdaša. Povejte njegovo ime Kdo je bil?«
»Biley, Biley«. je šepnila družabnica in se drgetaje naslonila na steno.
Ekselenca je po teh besedah dobila ta dan zadnji živčni napad.
»Vode!« je vzdihovala. »Vode! Za božje ime, ali so vsi ljudje tatovi in sleparji?«
Zdajci je začela glasno vpiti:
»Konstanca! Konstanca! Dragi otrok, pridi k meni!«
Mlada dama je kmalu prihitela ln se vrgla k tetinim nogam.
Eksceienca je prijela roke svoje nečakinje in jih poljubila.
»Ostani pri meni«, je jokaje prosila, »in me tolaži!«
»Kaj pa Stener?« je vprašala Konstanca. »Jaz ljubim Stenerja../
petati, da se je prestolonaslednik izredno navdušil za lepo gospo, Pošiljal ji je cvetje, vsako dopoldne jo je klical na teieton in sieaerno ^opoldne so prihajata na njeno stanovanje v i^ondonu pisma .s pečatom angleške krone ...
izven Londona stoji krasen gradič Belve-dere, ki je bil princu tdvaruu od nekdaj najbolj pnijuoijt.ii. beniKaj sta bua zakonca Simpsonova večkrat povabljena. Zlasti ob so-botau, tla sta ostala cez nedeljo. Ker pa je moz tmei zmerom dosti opravka zaradi svojih ladij in se ni mogel utrgati od pisarniškega dela, se je gospa Simpsonova največkrat saina odpeljala v belvedere. Ljubezen med njo in princem je postajala vedno is-krenejša — in kaj je mogel mož Simpson na vse to? Priznati je treba, da se je zadržal zelo dostojanstveno Ali naj vloži tožbo za ločitev zakona? Nemogoče, ker je po angleških zakonih zabranjeno klicati bodočega kralja za pričo na sodišče. Čakal je Saj vsa ljubavna zadeva še ni bila znana široki javnosti, marveč le ožji družbi plemstva in bogatinov. Na angleškem dvoru so imeli seveda skrbi, toda računali so, da se bo zadeva obrnila, čim bo prestolonaslednik zasedel prestol.
Toda glejl Cim je Valeški princ postal kralj Edvard VUL, je še bolj očitno poka zal svojo ljubezen do izvoljenke gospe Sim-psonove. ameriški listi so na dolgo in široko začeli pisati o tej ljubezni in prav veselili so se, da bo morda Američanka postala angleška kraljica. Angleška policija je imela dovolj opravka, da je dan za dnem plenila ameriško časopisje, odnosno, da je vsaj posamezne liste trgala iz njega Navzlic temu pa se je tudi po Evropi začelo govoriti o kraljevi ljubezni do preproste meščanke. Senzacija je nastala, ko je angleški dvorni vestnik letos 27. maja objavil, da sta h kralju Edvardu VIII. povabljena na kosilo poleg predsednika vlade Baldwina in poleg slavnega letalca Lindberga, ki je prvi preletel morje, tudi zakonca Simpsonova. To je bil vsemu svetu očiten dokaz, tla pripada gospa Simpsonova najožji družbi angleškega kralja ...
V avgustu potem se je kralj Edvard odločil, da pojde v Dalmacijo S seboj je vzel gospo Simpsonovo. Na razkošno urejeni ja-
»Naj tudi ostane tu,« je rekla stara baronica. »Ostanita oba, da bom imela okrog sebe dobre in poštene ljudi.«
Zdajci se je pojavil na pozorišču Harald Brede ves bled. Presenečenj ta dan še ni bil konec.
»Kaj, za vraga, pa je s teboj?« ga je začudeno gledal Krag »Takšen si kakor da te bo zdaj zadela srčna kap.«
Brede je izročil Kragu listek iz Bileyjeve beležnice.
Krag je pogledal pisavo in je sam preble-del.
»Ali poznaš pisavo?« je vprašal Brede. »Poznaš te z divjo odločnostjo pisane strme črke?«
»Poznam jih,« je odvrnil Asbjorn Krag vročično razburjen. »Zdaj tudi vem, kje sem Bileyjev obraz že videl. Državnik Biley, spoštovani gospodje, je znani nevarni pustolovec Thomas Busch. Zločinec je bil ukradel tudi zlato uro, ki jo je nosil s seboj.
XI.
Zadnja pustolovščina
Kragovo strašno sporočilo je udarilo kakor bomba v zbrano družbo.
»Naprezite konja!« je zakričal Krag. »V dvajsetih minutah moramo biti na postaji. Čez šestindvajset minut se bo peljal mimo brzi vsak proti Oslu. Moral se bo ustaviti, da se bomo peljali z njim. Slovesnost v cerkvi Odirešenika se je komaj začela in. Thomas Busch igra svojo državniško vlogo seveda z eleganco dalje.«
Mladi detektiv Jaerven je hitel na dvorišče in naročili, da nemudoma naprežejo ko-
hti sta preživela najlepše dni ob jadranski obali in v njenih tihih zalivih.
Po vrnitvi v London je bila ljubavna zveza angleškega kralja z gospo Simpsonovo vedno očitnejša. Palača mlade gospe je bila z dvorom' zvezana po posebnem teielonu in sleherno popoldne se je kralj peljal h gospe na čaj. Vsako sobote pa sta se skupaj odpeljala v gradič Belvedere, kjer sta si dala mnogo opravka zlasti na vrtu.
Naj so sodbe c tej ljubavni zvezi še tako različne, v enem se strinjajo vsi: Gospa Simpsonova je povzročila v kralju Edvardu Vili. velike izpremembe. Prej je bil zelo raztresen, zdaj pa je bil vesel, vedno dobro razpoložen, za vse se je brigal Gospa Simpsonova mu je zlasti prigovarjala, naj se briga za siromak*, frej je bila navada, da so mu ministri prinašali načrte, kako naj bi se ta ali ona reč spremenila v prid angleškemu narodu. Zdaj je angleški kralj presenečal ministre s svojimi načrti Kralj Edvard se je od nekdaj navduševal za različne športe, toda najkoristnejšega ni poznal. Šele gospa Simpsonova je vzbudila v njem ljubezen do obdelovanja zemlje in kralj Ed vard je naenkrat nostal navdušen vrtnar. V gradiču Belvedereiu i" leto« venomer brskal po vrtu in ureial gredice, cvetje in okrasno grmičje ... Sreča je bila popolna
pa je bil izmed vseh najbolj prizadet: mož gospe Hmpsonove. Znašel se je v izredno kočljivem položa; . Njegova žena je ljubljenka angleškega l.ralj- — kako naj se ta pereča zadeva reši? ... No, gospod Simpson se je domislil po svoje: uredii je tako, da so ga nekoč zasačili v hotelu z lepo londonsko igralko, ki je splošno znana pod imenom »Zlati cvetič«... Takoj nato je 00-spa Simpsonova lahko vložila tožbo za ločitev zakona. Tožbo je seveda dobila, toda porpčiti se ne sme. preden ne poteče šest mesecev od dneva sodbe. A to bo tamle na pomlad.
Ločeni možje navadno ne govorijo najlepše o svojih bivših ženah, toda oba dosedanja moža gospe Simpsonove sta polna hva le o njeni ljubkosti. Res da pri svojih štiridesetih letih ni več lepotica, kakršna je slovela nekoč. Toda njena ljubeznivost je nenavadna. Ona zna biti izvrstna tovarišica, ki z oči bere svojemu izvoljencu vsako željo.
nja. Nato se je vrnil in povedal, da je voz že pripravljen.
Šele sedaj so padli Kragu na um ukradeni dragulji.
»Kaj ste storili z ukradenimi okraski ?« je vprašal Weissmannovo.
»Biley,« je zajecljala. »Torbica z odlikovanji ... Niso bila odlikovanja ... Dragulji so bili v torbici... ! !
»Dobro, zdaj pa naprej!«
Z vso hitrostjo je drvel voz proti postaji. V dvajsetih minutah je bil tam.
Ko je načelnik postaje v Bastumu videl, kdo so bili prišleci, je brez pomisleka na njih željo ustavil brzi vlak.
Čez četrt ure so detektivi na zapadni postaji v Oslu stopili iz vlaka, poiskali voz in se hitro peljali na policijo.
Policija je nato mirno, da ne bi zbujala pozornosti, obkrožila cerkev Odrešenika. Policijski nameščenci so bili tako postavljeni, da je bilo videti, kakor bi vršili častno stražo ob priliki slovesne službe božje.
Tako je bilo poskrbljeno, da jim Thomas Busch ne uide.
Asbjorn Krag je šel skozi zakristijo v cerkev.
V prvih 'vrstah klopi so sedeli člani vlade in državnega zbora. V njih bližini so zasedali prostore tuji državniki. Med njimi je opazil K>-ag temnega gos,poda v slikoviti uniformi.
Detektiv je takoj spoznal Thomasa Bu-scha.
Krag se je moral z veliko opreznostjo lotiti dela.
Prav počasi se je plazil mimo klopi proti sredi cerkve in opazoval Euschev obraz.
fravljiea o fepelki, ki je v Ameriki izredno priljubljena, je postajala bolj m bolj resnica. Milijoni Američanov so zadnje čase dan za dnem poziran novice v listni, da bo miada Američanka v kratkem najbrž postala kraljica, kralj tdvard Vili. in njegova lzvoijenka sta nieu tem bolj in bolj sameva1 la v Londonu, izločila sta se* iz običajne družbe, najrajši sta sama sanjarila. Toda glas o njuni nameravani poroki se ni dal več zadrzati. završalo je v Angliji in nato po vsej Evropi. V parlamentu je moral predsednik angleške vlade odgovarjati na vprašanja poslancev; kako je s to zadevo. Na vse ndeine so skusati vplivati na- kralja Edvarda, naj se premisli. Gospa Simpsonova, katero so seveda tudi nagovarjali, naj zapusti kralja, pa se je prepeljala na Francosko in ;e zatekla v vilo svoje prijateljice gospe Kogersove ob morju Ne zato, tla bi se odtrgala od angleškega kralja, marveč da tam počaka nanj. Zgodilo se je, kar se redko kdaj Zgodi v zgodovini: kralj Edvard VIII., vladar največjega cesarstva na svetu in najbolj priljubljen vsepovsod, se je po kratkem vladanju rajši odrekel prestolu kakor izvoljenki.
Olih deset dni je ves svet napeto čakal na to odločitev. Zdaj je angleški prestol zasedel kraljev brat Jurij VI. Edvard pa se je kot vojvoda Windsorski odpeljal na Dunaj, kjer se bo na pomlad poročil s svojo izvoljenko. Potem prideta za veliko noč v Dalmacijo na letovišče in odtod kreneta s svoio jahto na potovanje okrog sveta. Tako se je izpolnilo prerokovanje očeta VVarfiel-da: Besi je postala slavna, ves svet govori o njej, ona pa bo še mnogo videla in doživela ...
NIČ NE DE.
Gost: »Kako to ,da brišete krožnik s svojim žepnim robcem?«
Natakar: »Nič ne de, gospod, saj je tako že umazan.«
VELIKE ZAHTEVE.
A: »2ena, ki jo vzamem, mora biti nizke postave, imeti mora majhne noge, majhna usta, zlasti pa majhne zahteve.«
B: »No, ti imaš pa velike zahteve«.
Samo za trenutek ga je oplazil pustolovčev pogled.
Asbjorn Krag je videl, da ga je Busch odkril in da bo zdaj poizkušal pobegniti.
Tako se je tudi zgodilo.
Mirno, dostojanstveno in počasi, kakor to spodobi v cerkvi, je šel Busch proti glav* nemu izhodu.
Odprl je vrata in izginil.
Asbjorn Krag je potreboval skoro tri minute, da se je preril do vrat, toda Thomasa Buscha ni videl nikjer več.
Zunaj pred glavnimi vrati je stal na straži Harald Brede.
»Ali si ga iztaknil?« je vprašal Brede.
»Da,« je odgovoril Krag, »pravkar sem ga pregnal iz cerkve. Ali ga nisi videl? Moral je iti mimo tebe.«
»Nemogoče,« je zatrdil Brede, »mimo frie-ne ni šla živa duša.« .
Krag se je obrnil.
»Iz cerkve torej ni šel,« je govoril. »Veš kaj, v zvonik se je skril.«
Po teh besedah je odprl vrata, za katerimi so bile stopnice v zvonik.
V dveh minutah je že dospel do prvega prostora, odkoder je bil lep razgled čez ves Oslo. Prišel je mimo mesta, kjer je navadno zvonar obešal svojo obleko. Danes pa ni tukaj viselo nikako oblačilo.
Kakor od nenadne slutnje gnan se je ozrl Asbjorn Krag proti tremovju. in res opazil str&peno med trami Buschevo pestro uniformo* Samo klobuk je manjkal. Asbjorn Krag je s ,akel po stopnicah navzgor do prostora, kjer visi veliki zvon. Tu je opazil moža, ki je pi-vvkar hotel prijeti za vrv, da bi zvonil.
Zadružništvo
In kmečki dolgovi
Izredno težke razmere, ki so nastale za naše kreditno zadružništvo z uveljavljenjem uredbe o likvidaciji kmečkih dolgov, so dale povod Zvezi slovenskih zadrug v Ljubljani, da je sklicala preteklo nedeljo izredni občni zbor.
Poročilo o stanju prizadevanj za omiljen je uredbe je podal ravnatelj zveze g. Fran Tr-ček, ki je dejal med drugim naslednje: Gre za vprašanje, ki pomeni za kreditne zadruge: biti aii ne biti. Danes je še upanje, da se rešimo iz klešč, ki nas oklepajo. Na pobudo Zveze slovenskih zadrug sita obe slovenski zadružni zvezi skupaj z Zvezo hranilnic sestavili načrt zakona, po katerem naj bi se za slovenske hranilnice in posojilnice izdale posebne določbe, ki kmetu ne bi odvzele olajšav, ki pa bi prihranile hranilnicam in posojilnicam ter njihovim upnikom, odnosno vlagateljem vse posledice, ki groze kreditnemu zadružništvu pri izvajanju uredbe. Načrt zakona je bil poslan vsem odločilnim či-miteljem. Obenem je bil ta načrt zakona s podpisi 70 narodnih poslancev opozicijskih skupin predložen narodni skupščini in vlada kot nujni predlog. (Opomba uredništva: Pretekli ponedeljek je prišel pred skupščino ta zakonski predlog, ki so ga vložili slovenski opozicijski poslanci in senatorji. Nujnost tega zakonskega predloga, ki se nanaša na spremembo uredbe o likvidaciji kmečkih dolgov v tem smislu,_ da bi se zaščitile zlasti slovenske kreditne zadruge, je v daljšem govoru utemeljeval narodni poslanec g. Milan Mravlje. Nujnost pa je bila odklonjena. S tem je ta važen zakon, s katerim bi se rešilo naše zadružništvo, odložen za nedogleden čas.)
Riaivmatelj g. Fran Trček je nato podal še razna zanimiva pojasnila, zlasti glede izročanja terjatev. Privilegirani agrarni banki, ki se mora izvršiti do konca januarja. Banka je že izdala nove tiskovine in nova navodila, ki jih bodo zadruge prejele prihodnje dni. Po podatkih Privilegirane agrarne banke so kmetje iz vse države do konca
Mož je imej rumenkaste lase in brado in je bil v prazničnem oblačilu, običajnem dolgem površniku in cilindru.
»Zvonar torej,« je mislil Krag. ■ Zdaj je hotel mož zvoniti. Ne, še je počakal malo. Pogledal je na uro in ugotovil, da še ni čas.
Pri tem pa se je moral Asbjonn Krag na tihem smejati, kajti to elegantno zlato uro je bil že prej videl v rokah Thomasa Bu-scha.
Zvonar je vzel iz žepa pipo in si jo prižgal, nato pa je mirnodušno in z največjim Mžitkom vlekel iz nje dim.
Asbjorn Krag se je približal.
Zdajci pa je Thomas Busch izpustil vrv za zvon in planil z besnim skokom na detektiva ...
Krag je bil zadosti duševno prisoten in mu 3e strgal brado.
Stari, ruimenkastobradati zvonar se je v trenutku izpremenil v gladko obritega Thomasa Buscha.
Oba moža sta se prerivala po trdih kame-nitih tleh in bi bila skoro padla po zvoniko-vih stopnicah navzdol.
Oba borca sta bila skoro enako močna, a Thomas Busch je bil gibčnejši. Z nadčloveškim naporom se je Kragu posrečilo strgati se iz pustolovčevih rok. A Thomas Busch se je z divjostjo ranjenega tigra znova vrgel nanj.
»Če že ne morem pobegniti«, je šušljal, »potem umriva oba.«
Pri tem je zgrabil z rokami Asbjorna Kra-ga okrog bokov in ga skoro nesel proti odprtini za stopnice.
preteklega tedna plačali šele 9 milijonov dinarjev. Iz Slovenije je bilo vplačanih le nekaj tisočakov, največ pa iz Vojvodine, kjer so letos dobro prodali pšenico. Enoletni obrok, ki ga ima prejeti Privilegirana agrarna banka, pa znaša 150 milijonov dinarjev. Mnoge zadruge bodo morale iti pod zaščito, kajti obrestna mera za vloge znaša običajno 4 do 5 odstotkov, namesto terjatev nasproti kmetom pa bodo zadruge dobile šop obveznic in bonov, ki bodo dali triodstotne obresti.
Občni zbor je poslal na kraljevo namest-ništvo resolucijo za spremembo uredbe o likvidaciji kmečkih dolgov, da preprečijo najhujše posledice, ki bi nastale za naše zadružništvo.
Politični pregled
V Atenah se je končalo posvetovanje guvernerjev narodnih bank Balkanske zveze
Doseglo se je soglasje v vseh glavnih vprašanjih, ki gredo za čim tesnejšim gospodarskim sodelovanjem Grčije, Rumunije, Turčije in Jugoslavije.
Bukareški dnevnik »Dimineata« prinaša članek svojega pariškega dopisnika, ki poroča
o pripravah za evropsko vojno. Dopisnik zatrjuje, da so v Franciji pripravljeni na vojno, ki lahko nastane leta 1937. Evropsko krizo bo izzvala Nemčija predvsem zaradi kolonialnega vprašanja. V Franciji zatrjujejo, tako pravi dopisnik, da bo prišlo do spopada dveh skupin. Na eni strani bodo države z demokratičnimi, na drugi strani pa države z avtoritativnimi vladami. Tako bi torej na eni strani stali Anglija in Francija, na drugi pa Italija in Nemčija in bi vsaka od teh štirih velesil potegnila svoje zaveznike za seboj. Italija mora sicer imeti v Abesiniji 250.000 mož pod orožjem, kar bi pa pri tem spopadu ne prišlo v poštev. Ta
Čvrsto sta se držala oba objeta in bi že kmalu padla navzdol, če se ne bi v zadnjem trenutku pojavil detektiv Harald Brede. Slišal je bil doli na straži sumljiv ropot in je takoj uganil, kaj se je dogajalo.
Prišel je še pravočasno, da je rešil svojega tovariša.
Nekaj trenutkov zatem je ležal Thomas Busch zvezan na tleh.
Asbjorn Krag se je po strašni borbi na življenje in smrt naslonil na neki tram in precej časa lovil sapo.
»Bil je res zadnji trenutek«, je rekel tovarišu in mu toplo stisnil roko.
Thomas Busch ni rekel besede. Aretacijo je vzel na znanje mirno in malomarno kakor človek, ki verjame v usodo.
Ko so preiskali žepe državniške uniforme, so našli v njih obe diamantni zaponki in diadem.
Konec
RAZLIKA
A: »Kaj pravite? Dva tedna je pleskal slikar vašo kuhinjo? Mojo pa je prepleskal v treh dneh!«
B: »Seveda, vaša kuharica pa šteje tudi že 60 let, moja pa le 18!«
NI RAZUMELA
Gospod: »Prosim, draga gospodična, ne imenujte me zmerom gospod Mikecl«
Gospodična ( se sladko smehlja)« »Ah, najino znanstvo traja vendar še tako kratko časa. Zakaj naj vas ne imenujem gospod Mi-kec?« .
Gospod: »Ker se pišem Mikuš...«
vojna nevarnost je v prvi vrsti naperjena proti Franciji. Nemčija se naglo pripravlja na vojno. Nemški prosvetni minister, kakor zatrjuje dopisnik, je nedavno izjavil, da se bo za one, ki se želijo posvetiti letalstvu, uvedlo v šolah hitrejše napredovanje. Nemčija daje svojim strokovnim delavcem, Id so potrebni industriji orožja in rnunicije, na razpolago vojaške železniške karte. Neprestano se vršijo orožne vaje. V Porenju kar mrgoli vojaštva, priprave pa se vršijo tudi na vzhodni meji.
Francoski ministrski predsednik Blum je imel nedavno govor, v katerem je naglasil,
da sta Francija in Rusija najmočneje oboroženi državi na svetu.
Polkovnik Brissard, vojaški izvedenec za vprašanja oborožitve in sotrudnik mnogih pariških listov, objavlja v zvezi s tem podatke, ki pričajo, da so Blumove trditve pravilne. Minister za vojsko Daladier je nedavno izjavil, da je Francija nepremagljiva. Ob mejah je utrjena in njena vojska se naglo modernizira. Motorizacija je že zelo napredovala. Poleg tega se bosta izboljšali tudi zračna obramba in mornarica. Število sedanjih oficirjev se zviša od 106.000 na 144 tisoč mož. Francija lahko postavi v primeru vojne na noge osem milijonov vojakov. Vsa ta vojska je opremljena z najmodernejšimi pridobitvami. Dobila pa bo še nove oklopne avtomobile, lahke in težke tanke in topove. Število, topov proti napadom iz zraka se bo podvojilo. Lovska letala francoske vojske so posebni stroji, ki jih ne more prekositi noben drug izdelek. Letijo s hitrostjo 500 km na uro ter nimajo samo strojnic, marveč tudi brzostrelne topove, ki lahko pogodijo nasprotnika že iz daljave 2000 m. Novi tanki francoske vojske so pravcate potujoče trdnjave. Tudi mornarico je Francija preosno-vala, da so njene vojaške ladje med prvimi na svetu. Tako oborožena je Francija pripravljena na vse, kar lahko pride, za vsak primer pa ima še vojaško zvezo z Rusijo.
Grška oblastva so te dni doživela svoj največji uspeh v boju proti komunistom. Odkrila so popis vseh pripadnikov komunističnega gibanja v vsej grški kraljevini, razen v Makedoniji in Traciji. Na podlagi tega popisa so ugotovili, da
imajo komunisti razpredene svoje celice
po vseh grških mestih, trgih in po podeželskih občinah.
V seznamih so popisani tudi nekateri državni uradniki, celo višji, in nekatere vojaške osebnosti. Oblastva so odkrila tudi poseben ključ za pisavo, s katero so se sporazumevali komunisti v držaivi, kakor tudi drug kjuč za skrivno pisavo, s pomočjo katere so vodili dopisovanje s Kominterno. Kakor poročajo iz Aten, je aretiranih že nad 1000 oseb.
S španskih bojišč ni posebnih vestL Po vladnih poročilih so bili
ponovno odbiti napadi Francove vojske pred Madridom
in je madridsko topništvo začelo obstreljevati bližne vasi, kier se zbirajo Francove čete. Na guadaramaki fronti se je vršil zadnje dni topniški dvoboj, a na fronti Malage so vladne čete razstrelile neki vlak z vojnim materialom. Po angleških in francoskih vesteh so Francove čete dobile novo ojačenje v nemških četah. Pravijo, da gre za okoli 7000 nemških vojakov. Pričakujejo se pa še nove nemške čete.
Iz Londona prihaja vest,
da bo sklenjen sporazum med Anglijo in Italijo.
Zbližan je med obema državama bo zelo obla-žilo napeto evropsko razpoloženje. Govore tudi, da bo Anglija v kratkem priznala ane-ksijo Abesinije po ItalijL
Iz Nankinga je prispela vest,
da »e je uporni general Čangsueliang
podvrgel nankinški vladi in izpustil ujetega maršala Čangkajšeka.
DOMOVINA it. 52
BaaHHMaHHHHHHi
S lem je med Kitajci od vrnjena državljanska vojna. Med uporniki in nankinško vlado je dosežen tudi popoln sporazum, ker je vlada sprejela glavne zahteve Čangsueliangovih upornikov. Japonci so zaradi tega zelo vznemirjeni Prepričani so, da je sporazum naperjen proti njim in da bo zdaj komunistični vpliv na Kitajskem še bolj narasel.
Gospodarstvo
Tedenski tržni pregled
GOVED. Na ljubljanskem sejmu so bile za kg žive teže nastopne cene: volom I. 4.75 do 5, H. 4 do 4.50. HI. 3.50 do 3.75, kravam debelim 3 do 4.50, klobasaricam 2 do 3, teletom 6 do 7 Din. Prasci za rejo, 6 do 10 tednov stari so se prodajali po 100
SVINJE. Na mariborskem sejmu so se trgovali prasci, 5 do 6 tednov star- po 65 do 95, 7 do 9 tednov po U5 do 140. 3 do 4 mesece po 160 do 220, 5 do 7 mesecev po 245 do 340, 8 do 10 mesecev po 365 do 520, eno leto po 570 do 900 Din, kg žive teže od 5 do do 6.50 mrtve teže pa po 7.50 do 10 Din.
Vrednost denarja
Na naših borzah smo dobili v devizah (s prišteto premijo):
1 holandski goldinar za 23.70 do 23.85 Din;
1 nemško marko za 17.43 do 17.57 Din;
1 angleški funt «terling za 212.75 do 214.81 Din;
1 ameriški dolar za 43.04 do 43.40 Din;
100 francoskih frankov za 202.59 do 204.03 Din;
100 češkoslovaških kron za 152.73 do 153.84 Din;
100 italijanskih lir za 227.70 do 230.78 Din.
Vojna škoda se je trgovala po 376 Din, investicijsko posojilo pa po 85 Din. Avstrijski šilingi so bili v zasebnem kliringu po 8.35 Dn, nemški klirinški čeki po 13.32, a klirinške nakaznice v lirah so se ponujale po 255 Din.
Sejmi
2.	januarja: Radohova vas, Ribnica na Dolenjskem, Sv. Jurij ob južni železnici;
3.	januarja: Dolenji Logatec;
4.	januarja: Domžale;
7, januarja: Murska Sobota (samo za živino). Novo mesto, Šmartno pri Litiji, Črnomelj, Konjice.
Drobne vesti
= Dražba kožuhovine v Ljubljani bo prvi ponedeljek po godu sv. Neže (25. januarja). S to svojo dražbo krzna vseh vrst divjačine stopa lovska prodajna organizacija »Divja koža« v enajsto leto svojega delovanja, v dobro naših lovcev. Ta organizacija je bila ustanovljena z namenom, da pomore lovcem do čim boljšega vnovčevanja blaga in je svoj namen tudi zvesto izpolmjevala. V preteklem desetletju svojega udejstvovanja je posredovala prodajo lovskega plena 7973 lovcem s področja vse države in ga je prodala 563 kupcem iz vseh evropskih držav, pa tudi ameriškim. Utržki gredo v lepe milijone. Koliko je s tem pripomogla do pravilnega vnovčenja blaga, je jasno. Utrdila pa je tudi sloves jugoslovenske kožuhovine v širnem svetu in naše dražbe so v tujini že zelo upoštevane. Dosedanje delo »Divje kože« pa je tudi jasno pokazalo pravilnost ljudskega reka, da sta edinole v slogi in medsebojni podpori moč in lastni dobiček. Priporočamo lovcem in jim polagamo na srce, naj se v bodoče še bolj oklenejo svoje »Divje kože«, ki bo vedno najbolje zastopala njihove koristi Kar imajo dobre kožuhovine, naj jo takoj pošljejo na naslov »Divja koža«, Ljubljana, vel esejem.
= Izšla je uredba o likvidaciji »Feniksa.« Ministrski svet je sprejel uredbo o likvidaciji zavarovalne družbe »Feniks« za Jugoslavijo. V smislu te uredbe se celotno premoženje družbe na našem ozemlju izroči no-
vi družbi pod imenom »Jugoslovenski Feniks«. Nova družba ne more več vršiti novih zavarovalnih poslov, ampak ima nalogo, da izvrši likvidacijo denarnih zavarovanj. Upravni nadzorni odbor imenuje minister za trgovino in industrijo. Da se učvrstijo pre-mijske rezerve, se pritegnejo v pomoč vsa jugoslovenske in v Jugoslaviji poslujoče za-zavarovalne družbe z zneskom 25 milijonov dinarjev v 20 obrokih in štiriodstotnim obre-stovanjem. Feniksovim zavarovancem se bodo njihove pravice, ki so si jih bili pridobili na podlagi pogodbe s Feniksom, omejile. Brezplačne police in brezplačne bonifikacije se razveljavijo. Takisto se ne priznavajo izjemni popusti in se bodo zadevne zavarovane vsote temu primerno znižale, odnosno popusti črtali. Na tuje valute glaseče se police se bodo zaračunale na osnovi našega borznega tečaja. Dotični, ki so premije že popolnoma vplačali, prejmejo pri zapadlosti samo 50% dotičnega zneska. Dotični. ki svoje zavarovanje še vnaprej plačujejo, bodo izplačani brez odštetja.
DOPISI
DOBOVA (Smrtna kosa). V soboto smo spremili k večnemu počitku go. Marijo Kež-manovo, rojeno Medvedovo, posestnico v Ga-berju, sestro pokojnega dr. Antona Medveda, profesorja v Mariboru. Pokojnica, ki je dovršila 77 let, je bila poleg dveh že pokojnih bratov njegova edina sestra in enakega veselega in dobrotnega značaja kakor njen brat, zato daleč na okoli znana in priljubljena. Omožila se je kot lepa deklica že v svojem 16. letu. Prišla je kot snaha k svoji lastni materi, ki se je bila malo prej kot vdova poročila s starejšim Kežmanom, nekdanjim »furmanom« banatske koruze na cesti Sisak — Zidani most. Imela je in dobro vzgojila 10 otrok. 20 vnukov ni 10 pravnuikov. Izmed še živečih sinov je eden gospodar na kanoniškem dobru v Zagrebu, eden gospodar na domačiji, eden železniški uradnik na domači postaji, eden na Francoskem v rudniku, eden pa je že 35 let v Ameriki na lastni farmi Pogreba se je udeležilo številno sorodstvo od blizu in daleč. Pogrebne svečanosti sta opravila domači župnik g. Logar in župnik iz Artič g. Šketa, ki se je kot bivši učenec dr. Medveda oddolžil s tem tudi njegovemu spominu. Rajniki blag spomin, njenim svojcem pa naše sožalje!
DRAGA PRI ČABRU. Ni še dolgo tega, odkar je zadela našo vas velika nesreča: pogorela sta dva gospodarja in je tri tedne potem umrl mali Ljubi Bartol kot žrtev požara. Nedavno pa bi skoro imeli zopet novo nesrečo. Hvala Bogu, da ni bilo hujšega. Naš novi župan se je ponesrečil. Ko bo okreval, bo gotovo zastavil vse 3voje sile za napredek občine. Zdaj, ko je na vseh koncih in krajih to liko dela. Naši Kotarji so že nestrpni in si obetajo lepo nagrado, ker so tako lepi podprli izvolitev staronovega odbora. Radovedni smo, kaj bodo za to prejeli.Ces*e ne potrebujejo, ker jim bo šla avtomobilska ce3ta Ljubljana —Sušak tik pred nosrm. pa bi bilo škoda, da se troši denar za sposoben pot, ki bi jih spajal z občino. Če je bila doslej samo steza dobra, bo tudi v bodoče; za tistih nekaj odbornikov, ki hodijo v Drago, se boljše poti tako ne izplača delati. Dobro bi pa bilo, če bi dobil Kot kakega bivšega Slovenca iz Drage, da bi jih zdaj, ko je postal trd Nemec, napajal z nemškim duhom. Kotarji hodijo namreč mnogo v Francijo, pa bi bilo dobro, če bi znali svetovno kočevščino, ker brez te se težko pride tja. Tudi imamo v Dr asi zelo mnogo bivših Slovencev, zdaj trdih Nemcev, ki bi bili zelo sposobni inštruktorji. Pa še za kaka drevesca bi Kotarji prosili. Teh ne bi bilo treba dajati vsem; zadostuje, da jih dobita eden ali dva. To smo videli na pomlad, ko so prišli nekateri po drevesca, bolje rečeno gledat na ure, v dve uri oddaljeno Drago. Kotarji, kakor vidimo, imajo zelo skromne že- J
Ije. Lazeč ia Podpreska pa sploh nimata nobenih posebnih želj, kakor morda edino to, da bi se rada odcepila od Drage in priključila Loškemu potoku. Pravijo, da z Drago nočejo imeti več stikov, ker deiajo tam za spojitev s Travo. Pa bi bilo najbrž res zelo pametno, če že nočejo zveze s Travo, da jih dene jo pod Loški potek vse skupaj, da ne bo brezpotrebnega prerekanja. Nadalje tudi pravijo, da v Dragi neprestano rovarijo proti našemu g. župniku, češ da je prevelik Slovenec in da noče ničesar slišati o nemški pridigi in petju v naši župni cerkvi. Saj je bil zdaj, ko je pobiral biro, spet v nevarnosti, da z njim o »računajo, ker noče upoštevati njih »skromnih« želja. Radovedni smo, če bo občinski odbor "tudi zdaj nastopil proti g. župniku, kakor je prejšnji, ki je baje predložil podpise na odločilno mesto, da se odstrani naš g. župnik, ki jim je le zato na poti, ker je zaveden Slovenec. Je v našem kraju pač taka nelepa navada, da se v gotovih prilikah pobirajo podpisi, ki naj vphvajo na odstranitev take osebe, ki je gotovim ljudem na potu, ker ima mogoče pogled v reči, v katere ne bi smela imeti, ali če se jim brezpogojno ne pokorava.
IVANJKOVCI. Vsakoletni vinski sejem bo tokrat v torek 19. januarja. Te sejme prireja tukajšnja vinarska zadruga »Jeru-zalemčan«. Ivanjkovci so v sredini ljutomer-sko-ormoškega vinskega okoliša in na sejmu se smejo nuditi le vina iz tega okoliša. Letošnje vino se prav lepo razvija in je izvrstno Pridelek je bil res majhen, vendar je še toliko zalog, da si bo lahko vsak interesent primerno izbral.
IVANJKOVCI. Dne 29. t. m. (v torek) bo tukaj na prošnjo vinarske podružnice iz Ormoža tečaj, na katerem bo predaval pomočnik sreskega kmetijskega referenta v Ptuju g. Bregant o vinogradništvu s posebnim upoštevanjem letošnjih izkušenj. Začetek ob pol 9. uri. Vsi viničarji in vinogradniki iz tega okoliša zberite se polnošetivilno.
POLJANSKA DOLINA. Tudi na letošnjega sv. Štefana popoldne se bomo zbrali v Sokolskem domu. Igrala se bo igra »Na poljani,« spisana od priljubljenega pisatelja za naša podeželja Meška. Pri tej igri se bomo malo razvedrili in po igri po domače pozabavali, saj drugega taiko nimamo v teh hudih časih. — Zadnji čas se je pri nas vendarle obrnilo na boljše. Živina se nekaj lažje prodaja, če tudi ne po ceni, kakor bi ji šla. Tu-dii les se počasi odpravlja iz doline. Odkar je dolina postala (letoviški kraj, se je stavbna podjetnost precej dvignila. Dopisnik Poljanske doline želi vsem bralcem in bralkam »Domovine« vesele božične praznike.
Naročnik naročnikom
Star naročnik nam piše:
»Vsi zvesti naročniki »Domovine« smo lahko ponosni na ogromno armado somišljenikov in somišljenic, zato pa moramo pri vsaki priliki storiti vse, da bo naše število s vsakim letom še naraščalo. Jaz sem naročnik »Domovine« od prvega dneva njenega izhajanja, a vsako leto pridobim najmanj pet novih naročnikov, ki so mi vsi hvaležni, saj je priznano dejstvo, da je »Domovina« najboljši tednik v naši državi. Za pridobivanje novih naročnikov so najpripravnejši dnevi med božičnimi prazniki do novega leta. Vabim vse prijatelje in prijateljice, da gredo z menoj vred krepko m delo. Vsem želim prijetne praznike in prav srečno novo leto.«
K tem besedam zvestega našega prijatelja samo pripominjamo, da dobe posebno uspešni nabiralci naročnikov po eno lepo knjigo. Prvi trije najboljši nabiralci pa prejmejo po dve knjigi. Na delo torej. Ca« nabiranja naročnikov za nagrade je do konca januarja. V^ak nov naročnik mora plačati tudi del naročnina.
Bomače novosti
*	Seja vodstva JNS. Te dni je imel v Beogradu sejo izvršni odbor Jugoslovenske nacionalne stranke. Navzočni so bili vsi člani odbora razen podpredsednika Demetroviča, ki se je zaiadi bolezni opravičil. Izvršni odbor je razpravljal o političnem položaju, o končanih občinskih volitvah, o nadaljnjem delu in nadaljnji taktiki stranke. Med drugim je sklenil, da bo sklical sredi januarja sejo glavnega odbora stranke.
*	Za predsednika Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani je izvoljen Ivan Jelačin. Pretekli teden je bila prva seja novoizvoljene Zbornice za TOI Na tej seji je bil konstituiran odbor. Sejo je vodil komisar dr. Logar, ki je po poročilu o dosedanjem poslovanju zbornice predal vodstvo seje najstarejšemu svetniku g. Elsbacherju. Sledile so volitve, pri katerih je bil izvoljen za predsednika g. Ivan Jelačin, ki je dobil 29 glasov, med tem ko je protikandidat g. Avsenek dobil 28 glasov. Za podpredsednike so bili izvoljeni gg. Elsbacher, Ogrin in Sku-bec. Četrtega podpredsednika bodo izvolili pozneje.
*	Nov glavni ravnatelj osrednjega urada za zavarovanje delavcev v Zagrebu. Te dni
je bila seja osrednjega urada, na kateri je bil izvoljen tudi nov glavni ravnatelj. Predsednik ravnateljstva Bauer se je najprej zahvalil dosedanjemu glavnemu ravnatelju Milanu Glaserju. Pri volitvah, ki so sledile, pa je bili z 22 proti enemu glasu izvoljen za no-ivega glavnega ravnatelja Slovenec Radovan Matjašič, ki je bil doslej pomočnik glavnega ravnatelja. Kandidatov je bilo 15 Novi ravnatelj šteje 51 let in se je rodil v Kranjski gori. Pred vojno je služboval na Dunaju, po prevratu pa je prišel k pokra jinski vladi v Ljubljani. Trinajst let pa je že v službi pri osrednjem uradu za zavarovanje delavcev.
*	Smrt odlične delavke za Družbo sv. Cirila ln Metoda. V Litiji je preminila v nedeljo ga. Terezija Svetčeva, Vdova po zaslužnem notarju Luki Svetcu. Kakor njen pokojni imož je bila tudi njegova soproga neumorna delavka za to našo, zlasti v predvojnih časih prepotrebno šolsko družbo. Zaslužni pokoj-nici bodi "ohranjen časten spomin!
*	Smrt stare grče. V Vikrčah pod Šmarno goro je pretekli teden umrl v visoki starosti 84 let daleč naokrog znani posestnik in zidarski mojster Andrej Vehar. Do zadnjega je opravljal vsa gospodarska dela in si pač nihče ni mislil, da sra bo kar tako na lepem pobralo. Bolan ni bil nikdar v življenju. Imel je izredno bister spomin ter je bil živ zgodovina domače fare. Zanimivo je znal pripovedovati marsikatero veselo ali žalostno zgodbo iz d"v-no pretekle. dobe, da ga vsak rad poslušal. Zdaj je Šuštarjev oče najstarejši Vikrčam. Pa ker jih ima šele 64 na plečih in še čvrsto vleče svoj vivček, upamo, d'a mu še ne bo tako Ifcmalu zvonilo. Želimo mu kot našemu staremu naročniku, da bi tudi on dočakal tako če-stitljiva leta.
*	Obupen položaj kmečkega kreditnega zadružništva. Predzadnjo nedeljo .ie bila v Celju seja glavnega odbora Kmečke zveze. »Domoljub« pravi, da so na seji mnogo razpravljali o sedanjem hudem položaju našega kmečkega ljudstva. Zastopniki posameznih krajev so poudarjali, da ,je kmet: danes tako obubožan, da bo v kratkem, če ne pri le našla pomoč, kmečko gospodarstvo čisto uničeno... S tem v zvezi je bilo govorjeno tudi o sanaciji slovenskega zadružništva, ki ne trpi nikakesra odlašania v"č. Vsako odlašanje prinaša nepopravljivo škodo. Naposled sporoča »Domoljub«. da so bi!" kraljevim namestnikom in pristojnim ministrstvom poslane brzojavke naslednje vsebme: »Kmečka zveza, predstavnica večina, prebivalstva. S'0-veniie. opozarja na str^n« posledic* zaradi nrorada kreditnem zadružništva. Zato zahteva da kraljevska vla^--. preskrb' zadostna državna sredstva za likvidnost našega za-
družništva. Vsak dan in vsaka nepopolna rešitev pomenjata novo izgubo in propast slovenskega zadružništva.«
*	Izvrševanje versk.h dolžnosti na naših šolah. Minister prosvete je izia.1 vsem ravnateljem srednjih in meščanskih šol in upraviteljem osnovnih šol toie okrožnico: »Verska oblastva so me ponovno obvestila, da učenci srednjih, meščanskih in osnovnih šol ne obiskujejo svojih cerkva, kakor to predpisuje pravilnik o izvrševanju verskih dolžnosti. Zaradi tega naročam vsem ravnateljem srednjih in meščanskih šol in upraviteljem osnovnih šol, da najstreže pazijo na izvrševanje določb i pravilnika o izvrševanju verskih dolžnosti podrejenih jim učencev.«
*	Otvoritev banovinske ceste TrbovSje — Savinjska dolina. Gradbeno vodstvo za preložitev ceste Trbovlje — Marija Reka — Sv. Pavel pri Preboldu javlja, da je bila 5. t. m. ukinjena zapora ceste za težka vozila in avtomobile in da je cestna proga Vrh — Pod-meja — Marija Reka in -v odseku sedla proti Savinjski dolini otvoirjena za vsa vozila bi cz razlike.
*	Vojaški novinci, ki bi radi čimprej odslužili svoj rok, da bi mogli potem v smislu člena 47. zakona o ustrojstvu~vojske in mornarice doseči dovoljenje za izvrševanje kakega samostojnega poklica, naj vlože zadevne prošnje na poveljstvo pristojnega vojaškega okrožja, ki jih bo s prvim pozivnim rokom 'vpoklicalo k vojakom.
*	V šibeniških vinogradih so začele propadati trte. Propadanje gre tako naglo, da so se vinogradniki obrnili na kmetijsko ministrstvo, naj pošlje v Italijo enega izmed strokovnjakov, da si bo tam ogledal zatiranje te bolezni. Prebivalstvo, kateremu je vinska trta edini vir dohodkov, se boji popolnega uničenja trt.
*	Radijska postaja v Mariboru. Te dni se je vršilo v mestni posvetovalnici v Mariboru posvetovanje vseh narodnih in prosvetnih društev glede ustanovitve relejske radijske postaje v Mariboru
*	Novi radijski naročniki, sporočite svoj naslov upravi tedenskega slikanega časopisa za radio, gledališče in film »Naš Val«, Ljubljana, Knafljeva ulica 5, da vam pošlje pravkar izšlo novoletno številko. Na 40 straneh dobite natančno in pregledno ureiene p-ogra-me vseh domačih in tujih radijskih oddajnih postaj, poročila in slike iz radijskega, gledališkega in filmskega sveta, edinstveno operno prilogo ki v nadaljevanjih dve znameniti deli: napeto pisano razpravo dr. Waldemar-ja Wasielevskega »Telepatra in iasnovid-stvo« in zanimivi roman »500«. Novoletna številka prinaša poleg omenjenih stalnih prispevkov še druge članke in povesti. V programskem delu lista opozarjamo zlas+i na sporede kratkovalnih oddajnih postaj, ki iih dobite lahko samo v »Našem Valu«. »Naš Val« izhaja vsako soboto v Ljubljani. Mesečna naročnina 12 Din.
*	Vsa vojaška pojasnila v katerikoli zadevi dobite za malenkostno plačilo pri Peru Francu. kapetanu v pokoju, Ljubljana, Maistrova ulica 14. Za odgovor je priložiti kolek ali znamko za 6 Din.
*	Žrtev materinstva. V Novem mestu je nenadoma umrla kot žrtev materinstva komaj 28 let stara soproga inženjerja g. Josipa Medica, ga. Lenčka, rojena Splihalova. Fo-koinica, vzorna žena in mati. je bila hčer ugledne novomeške rodbine Splihalove. Zapušča poleg ostalih sorodnikov užaloščenega soproga s sinčkom in nekaj dni staro hčerkico. Pokoinici blag spomin, hudo prizadeti rodbini naše iskreno sožaije!
*	Smrt pod vlakom. Nedavno zgodaj zjutraj se je na železniški postaji v Šoštanju dogodila nesreča, ki je zahtevala smrtno žrtev. Z vlakom, ki vozi ziutraj iz Velenja v Šoštanj, se je peljala tuidi 17-letmia Marija Lihtenekerjeva s svojim bratom. Ko je vlak vozil v postajo ?e z zmanjšano hitrostjo, je dekle odnrlo vrata vagona in skočilo na tla. Tla so bila pa zmrzla. Dekletu je spodrsnilo in je padlo tako nesrečno, da je prišla pod
DOMOVINA št. 52
111 1 1 ^iMMMMMMMMMMMMMMMMMMiiiililHM
kolesa vagona, ki so ji odrezala obe nogi. Po nekaj minutah je že izdihnila. Lihtenekerjeva je bila pridna učenka v trgovini trgovca Nateka v Šoštanju. Vsi, ki so jo poznali, globoko obžalujejo njeno smrt.
*	V vlaku je umrla. V soboto zvečer je v dolenjskem vlaiku umrla 10'letna posestniko-va hči Marija Zore iz Goric pri St. Janžu. Deklico, ki je obolela za davico, je poslal zdravnik v ljubljansko bolnišnico, kamor jo je spremljal oče. Stamje uboge deklice se je pa v vilaiku tako poslabšalo, da je umrla že nekaj postaj pred Ljubljano.
*	Strašna smrt živčno bolne žene. Te dni sta dva železniška delavca iz ptujske okolice na železniškem mostu čez Dravo našla od vlaka povoženo žensko truplo. Dognali so, da je postala žrtev železniške nesreče posestnica Karla Podpečanova, žena upokojenega orožnika. Štela je okrog 55 let. V zadnjem času je živčno obolela in je.pretekli torek preti večeru odšla od hiše, ki jo ima družina v Krčevini pri Ptuju. Mož jo je iskal po vsem mestu in je njen nenadni odhod z doma prijavil tudi policiji. Zdaij so jo našli.
*	Obup žene. Nedavno je izvršila samomor 29-letna Frida Kranjčeva, žena trgovskega pomočnika v Ptuju. Zapustila je sedem let starega otroka in moža.
*	Otroci so zanetili požar. Nedavno popoldne je v Studenicah pri Poljčanah g^rel Wirthov kozolec, ki so ga zažgali otroci. Sosedje. ki so prihiteli takoi na pomoč, so komaj izvlekli vozove izpod kozolca Gasilcem se je posrečilo rešiti novi v neposredni bližini stoječi samostansRi kozolec.
*	Žrtev dela pod zemljo. Ko je 521etni Fran Fotrštnar pvišal te d,ni zjutraj na svoj redni šiht v rov mežiškega .svinčenega rudnika in je začel kopati, se mu je po čudnem naključju v rovu nad glavo odi"omi!a ogromna skala, treščila naravnost nanj in ga taknj zmečkala Sliši' ie grozen tre*k jn vzklik. Forštnar je bili trenutno sam na svojem prostoru, tako da nesreče nikdo videl, toda grmenje proda, ki je zasipal rov, k?ikf>- t-^i v srce sera*"*1 —-^ci-eo-ip—- ""^»ria, sta kmalu privabila tovariše iz bližnjih rovov, ki so takoj začel1! razkopavati zrušeno kamenje, a so po kratkem de'.n osvobod^i izpod ruševin mrtvega Forštnarja. Nesrečnega rudarja so zanesli na njeeov dom ori Sv. Heleni rudarji sami in ga po-1 orli v njegovo siromašno hišico, kjer sedaj leži med zimskim zelenjem Pece, gorečimi svečami, jokaiočimi devetimi otroci in potrtimi rudarji. Nesreča je za otroke toliko .usodnejša, ker iim je mati umr'a že leta 1934.
*	Vsa vas v požarni nevarnosti. V gospodarskem poslopju posestnika Jožefa Z»niea v Varošu pri Maka1 ah je nasta:l ogenj. Preden so prispeli gasilci, je oeenj zajel tudi ko'arnico in je obstajala velika nevarnost za sosedne stavbe. K sreči se je požrtvovalnim gasilcem posrečilo ogenj omejiti. Sumijo, da je bil ogeni podtaknjen.
*	Preoblino zaužite ko!ine vzrok smrti. Pred dnevi je v Gaeniku nenadno umrla 56-letna k »carica Ivana Piš'eričeva. Nekaj dni po posjrebu pa so se razširile vesti, da je bila Pišleričova zastrupljena. Te vesti so prišle na uho tudi orožnikom, ki so takoi uvedli preiskavo. Dognali, pa so, da le bila Pokojna Pišleričeva s svojo hčerko na dan smrti povabljena k nekemu znancu na koline. Mati in- hčerka, ki sta živeli zelo skromno in le redkokdaj zaužili kaj mastnega, sta se do^r0 naiedli. Medtem ko hčerki koline niso škodovale, iih je mati najbrže p-evec zaužila, teko da ji je počil želodec m je za
posledicami umrla	„
*	Nenadna smrt v eostilni. 421e<tni zeloe-niški uradnik Martin P ornih je prišel n-davno pod večer v Drofenikovo gostilno v Polj-čanah ter naročili za sebe in tovariša pol litra vina. Komaj pa je vino popil, m-' je postalo slabo. da. se ie vlegei na tla. Gosti so mislili, da je Tirnih tako piian in so ga pustili v miru, češ. pa j se malo presni. Ko na so ea pozno zvečer le začeli klicati in dra-miti. so s strahom opazili, da ie mrtev. Poklicali so zdravnika, ki je ugotovil, da je
Romih umrl zadet od srčne kapi. Bolehal jc že dolgo na srcu.
*	Obupen korak celjskega trgovca Te dni
si je 621etni trgovec z barvami Josip Kveder v svoji pisarni v poslopju javnega skladišča poleg celjskega kolodvora v trenutni duševni zmedenosti pognal kroglo iz samokresa v glavo. Kveder je hiil na mestu mrtev. Pokojni je živel v Celju že mnogo let in je bil splošno znan. Zapustil je vdovo iin hčerko, ki je bila poročena v Ljubljani. Naše iskreno sožaije!
*	Neverjetna lahkovernost. Brezposelni kovaški pomočnik Konrad Podgornik iz Ruš je zaprosil nekega svojega znanca, naj mu posodi za dva do tri dni 15.000 Din. Za to uslugo mu je obljubil 300 Din. Sestala sta se v neki mariborski gostilni, kjer je znanec po daljšem oklevanju Podgorniku zares izročil 15 tisočakov. Ko pa je minil rok za vrnitev denarja, je Podgornik dejal, da ga nima in da je moral 15 tisočakov na državni meji odvreči, ko je pri prekoračenju državne meje pri Št. Ilju nenadno zagledal pred seboj graničarja in sicer radi tega, da ga ne bi graničar zasačil z denarjem, kar bi morda zbudilo sum, da namerava tihotapiti Podgornikov upnik je zadevo prijavil orožnikom. ki so Podgornika radi suma utaje aretirali.
*	50dinarski ponarejenci. V zadniem easu so spravili neznanci v promet v Ljubljani več SOdinarskih ponarejencev. o katerih oblastva še ne vedo odkod izvirajo. Pred dnevi je bi! oddan ponarejen kovanec v Daj-Damu. Ponarejenec je bil dobro ponareien in se je ločil od pravega novca le po svinče-ro sivi barvi in pomanjkljivem napisu »Bog čuvaj .Tugoslaviju«. Drugi tak ponarejenec je bi' odda." na g: as vrni carinarnici, tretii na plovni pošti, četrti pa na "oštnem uradu IV. Enako so se začeli pojavljati v prometu tudi ponarpionei 20(iwarskih novcev, in sicer največ v Prekmurju.
*	Zapeljivca svoje hčerke in sebe je ustrelil. Ves Beograd je pod vtiskom velike žaiio-igre, ki se je razvijal aže nekaj dni in je zahtevala tri žrtve. Nedavno zvečer se je na ulici ustrelila Mila Dimitrijevičeva, hči šefa odseka v poštnem ministrstvu. Nato pa je njen oče Zika M im it rije vi č v poslopju okrožnega sodišča za mesto Beograd ustrelil zapeljivca svoje hčerke inž. Svetozarja Stoja-noviča in še sebe. Med tem ko je nesrečni oče obležal na mestu mrtev, je inž. Stojanovič še kazal znake življenja. Prepeljali so ga v bolnico.
" Žalostni dogodek pri Oplotnici. Pred malim senatom v Celju se je zagovarjal 17-letni posestnikov sin Franc Obrovnik iz Božjega pri Oplotnici, ker je na cesti v Božjem z nožem zabodel v pljuča in srce Janeza Ramšaka in ga usmrtil. Ramšak je že dolgo zalezoval Obrovnika in mu grdži'1. Omenjenega dne pa je Obrovnika napaCel brez povoda z nožem, nato pa je Ob^vnik iz-ieked svoj nož iz žepa in zabodel napadalca. Obrovnik je bil zaradi prekoračenja silobra-na obsojen na šest mesecev zapora.
*	Napadalec mu je preklal lobanjo. Trije moški so na cesti v Zg. Grušovljah pri Št. Petru v Savinjski dolini napadlli 371etnega dninarja Justina Hrovata iz iste vasi. Eden izmed napadalcev ga je udaril z nekim topim predmetom in mu preklal lobanjo. Nevarno poškodovanega Hrovata so prepeljali v celjsko bolnišnico.
*	Roparji v Štorah. Predzadnjo soboto ponoči, ko je legel 731etm posestnik Gregor Lešek v Št. Janžu nad Štorami že v posteljo, so se pojavili pred njegovo hišo štirje okrinkani moški in poklicali gospodarja. Trije izmed neznancev so stopili v vežo, četrti pa se je postavil pred hišo na stražo. Lešek je stopil v sami srajci v vežo. kjer mu je eden izmed neznancev rekel, da so mu prinesli pošto, po teh besedah pa ga je udaril z nekim topim predmetom po g1 a vi, da se je Lešek zgrudil nezavesten. Ostala dva sta izvlekla samokrese in jih naperila proti Lešku. Ko je prihitela Leskova 231 et-na hčerka Anica, ki je bila čuda ropot, v
vežo, jo je isti moški, ki je napadel očeta, udaril po glavi in jo pobil na tla. Leškova žena je bila v tem času na podstrešju, kjer si je pripravljala obleko za nedeljo. Nenadno je začula iz veže šum in moške, ki so govorili njenim otrokom, naj mirujejo in molijo. 2ena je takoj pohitela s podstrešja v vežo, kjer so jo sprejeli oboroženi razbojniki z besedami: »Denar ali smrt!« Nato so šli z njo na podstrešje, kjer jim je Leškova izročila moževo denarnico s 600 Din gotovine, ki je bila shranjena v moževem suknjiču. Razbojniki so jo nato spet povedli v vežo, kjer je morala poteg svojega nezavestnega moža moliti. Nato pa so s plenom pobegnili v noč. Poškodbe Leskove hčerke so k sreči lahkega značaja, pa tudi Lešek ni nevarno poškodovan. Orožniki so zločincem že na sledi.
*	Izropano stanovanje. V stanovanje nočnega čuivaja Jakoba Cizerla, uslužbenega v opekarni v Košakih, so se vtihotapili tatovi in odnesli vse, kar se jim je zdelo količkaj vredno.
*	Na smrt obsojen. V prvi polovici meseca novembra je razburjal Maribor strašen zločin, ki se je dogodil v neposredni mestni okolici. Mlad, v mestu splošno znan fant, 241etni brezposelni trgovski pomočnik Bruno Gove-dič je umoril 16-letnega trgovskega vajenca Branka Pušaverja, katerega je izvabil iz mesta v Pirkerjevo grabo, da ga je tam ubitega izropal. Te dni se je zagovarjal Bruno Gove-dič zaradi svojega dejanja pred velikim senatom mariborskega okrožnega sodišča.. Bruno Govedič je po roda z Vranskega. Do leta 1926. je s-starši živel na Vr anskem, odkoder 30 se preselili v Maribor. Pc svetil se je trgovskemu poklicu in je bil v Mariboru do leta 1933. zaposljen. Takrat je odšel k vojakom, po prihodu nazaj pa ni mogel dobiti službe. Do lanskega leta je živel pri starših, ki so ga podpirali za časa brezposelnosti. Zaradi nekih denarnih zadev pa ie imel takrat z očetom spor in ga je ta spodil iz hiše. Bruno Govedič je zdaj star 24 let. Ker je Govedič vse priznal in ni bilo prič, se je razprava hitro končala. Morilec je bil obsojen na smrt na vešalih.
*	Nabavne pogodbe sta ponarejala uradnik prometnega ministrstva Momčilo Stojanovič ia trgovski zastopnik Miloš Pavlovič. Na podlagi ponarejenih pogodb sta na provizijah dobila preko 300.000 Din. Uradnik Stojanovič je v ministrstvu ukradel obrazce za pogodbe, vse potrebne pečate, podpise raznih predstojnikov pa je ponarejal. Ko je bilo sle-parstvo razkrito, je Stojanovič izginil iz Beograda. Tri dni so ga iskali, naposled pa se je javil sam in na policiji izpovedal, da ga je Pavlovič zapeljal v zločin. Zatrjuje tudi, da si je Pavlovič pridržal skoraj vse prisleparje-ne provizije. Preiskava bo dolgotrajna, ker je upravičen sum. da je bilo ponarejenih precej več nabavnih pogodb, kakor pa jih priznata oba aretiranca.
*	Obsojena eksekutorja. Mariborski senat je obsodil davčna eksekutorja Vinka Gajser-ja in Antona Klemenca iz Ptuja na 14 mesecev robije in na izgubo službe, ker sta 29. januarja letos stavila v službeni zapisnik ob priliki dražbe pri trgovcu Josipu Fiirtnerju v Ptuju, da sta prejela za zarubljene predmete na dražbi 6000 Din, kjub temu da se dražba ni vršila. Zarubljene predmete sta namreč prodala nekemu trgovcu v Mariboru za 9.500 Din in sta izročila davčni upravi cd tega zneska 6000 Din, med tem ko sta 3500 Din obdržala zase.
+ Vola je odgnal in prodal mesarju. Nekje v moravški dolini je mladenič, ki ima veselje do kupčije. Za kupčevanje pa je treba nekaj gotovine, in fant je premišljal, kako bi prišel do denarja. Skrivaj je izdelal načrt in jo mahnil proti Trzinu. Tam je našel mesarja in mu rekel, da prodaja vola, ki je doma požrl železo in bo skoro gotovo poginil. Mesar mu je gladko verjel. Pogodila sta se za ceno in v nastopni noči mu je fant prignal vola, katerega je odvezal v hlevu posestnika Jakca na Prevojah. Kupec mu je odštel dogovorje-
no vsoto razen 100 dinarjev, katere je pridržal zaradi potnega lista. Vola so na Prevojah hitro pogrešili. Sled je držala po ovinkih proti Trzinu, kjer je lastnik našel svojega vola, orožniki pa navihanega prodajalca, ki je moral vrniti mesarju kupnino in romati v luknjo.	i
*	lzropana mrtvašnica. V nedavni noči so neznani vlomilci vdrli v mrtvašnico radivanj-skega pokopališča ter odnesli iz sobe tamkajšnjega pogrebnega društva šest usnjatih sukenj.
*	Svojega tasta je umoril. Veliki senat mariborskega sodišča je obravnaval te dni žalosten primer. Dne 5. septembra je v Zenjaku v Apački kotlini usmrtil 381etni posestnik Jakob Ferk svojega tasta 83-letnega Janeza Krambergerja, ki je bil prav za prav očim njegove žene Terezije. Kramberger je prepustil posestvo svoji pastorki takoj po vojni ter si izgovoril preužitek. Pastorka se j« poročila z Leopoldom Grajfonerjein, ki pa se je poročila z Leopoldom Grajfonerjem, ki pa je pred nekaj leti obesil. Ljudje so govorili, da je šel v smrt zaradi neprestanih prepirov, ki jih je imel s tastom Krambergerjem zaradi preuiitka. Kramberger je namreč slovel kot silno siten in prepirljiv človek. Po smrti svojega moža se je Krambergerjeva pastorka poročila s Ferkom, ki je sicer zelo miren značaj, kadar pa se je napil, je postal nasilen. Dne 5. septembra je prišel Ferk pijan domov, pognal najprej ženo in otroka ii hiše. nato pa se spravil nad tasta. Cez nekaj časa je prišel iz hiše ves krvav ter dejal sosedom, da je starega Krambergerja ubil. Našli so starčka res z razbito glavo. Zet mu je zadal smrtne udarce z nogo od stola. Jakob Ferk je bil obsojen na 12 let robije lit na trajno Izgubo častnih pravic.
« Vlom v Sori. Te dni je bilo vlomljeno v trgovino Ivanke Pleščeve v Sori pri Medvodah. Vlomilec je odnesel razne tobačne iz-, delke, šest samoveznic, 20 m bele kontenine, 20 parov nogavic in več škatel sardin in nekaj drugih živil. Potem je skušal vlomiti še v gostilno Marije Starmanove, kjer je raz bil šipo na oknu. Ker je bilo v okolici izvršenih zadnje dni že več vlomov, ugibajo ljudje, da jih je utegnil zagrešiti pobegli kaznjenec Jože Bradeško, o katerem je znano, da se skriva v hribovju blizu Sv. Katarine.
*	Obsojeni konjski tatovi. Na meji, zlasti v prevaljskem srezu, so se razpasle tatvine konj. Konje kradejo tihotapci in jih spravljajo skrivaj čez mejo. Pred mariborskim okrožnim sodiščem se je zagovarjalo pet takih tatov, katerim so dokazali tri tatvine konj. Obsojeni so bili mlinar Anton GmaJ-ner iz Kozjaka na sedem mesecev strogega zapora in dve leti izgube častnih pravic, delavec Rudolf Blažič na 10 mesecev strogega zapora, dve leti izgube častnih pravic in na trajen izgon iz države, hlapec Ivan Končnik iz Smartna na Paki na tri mesece strogega zapora in dve leti izgube častnih pravic, delavec Jožef Glinik s Suhega vrha na štiri mesece strogega zapora pogojno na tri leta in dve leti izgube in delavec Franc Glinik iz Strojne na tri mesece strogega zapora pogojno na tri leta.
*	Drzen poskus sleparstva na mariborski pošti. Na pošto je prišel te dni kakih 24 do 25 let star, bolje oblečen moški in predložil vložno knjižico Poštne hranilnice, glasečo se na znesek 400.000 Din, in legitimacijo. Hkratu je vprašal gospodično pri blagajni, koliko lahko dvigne. Gospodična mu je odvrnila, da je najvišji znesek, ki se takoj izplača, 500 dinarjev. Mož je nato izpolnil predpisani obrazec, gospodična pa je med tem natančneje pogledala knjižico in legitimacijo ter ugotovila, da je žig na legitimaciji ponarejen, znesek 400.000 Din v knjižici pa napravljen iz manjšega zneska s pripisom več ni-« čel. Takoj je obvestila o tem predstojnika oddelka, ki je hitro teelfoniral po policijo.-Moškemu ki je hotel dvigniti denar, pa se je kmalu zasvetilo, da se nekaj pripravlja* in je še pred prihodom policije pobegnil.
*	Zagrebška policija je razkrila trgovino i belimi sužnjami. Niti so segale tja v Split
in njegova nočna zabavišča. Prijeli so neko plesno učiteljico, ki ji je ta naslov služil le za krinko, dia je lahko nabavljala dekleta za svoje splitske znance. Kmalu za to zadevo se je odkrila še druga, v katero pa je vpleten lastnik splitskega nočnega zabavišča »Šanghaja« Mariborčan Alojzij Mijavšek. Tudi ta si je dobavljal dekleta iz Zagreba. Mi-jaivšek in njegovi tovariši pa niso izvabljali deklet pod pretvezo pouka v plesu, temveč enostavno za blagajničarke. Mijavšek je tako spravil v svoja zabavišča pet Zagreb-čank, ki jih je še prej poučil, kako morajo ravnati z gosti, da bodo čim več zapili in zapravili Ti trgovci z belimi sužnjami so imeli zlasti piko na mlade in neizkušene deklice. Policija je prijela v zvezi s to zadevo več ljudi. Da bi se preprečevalo tako gnusno trgovanje, se je policija obrnila na ženska društva, naj po postajah postavijo kolodvorske misijone, ki bodo skrbeli za potujoča dekleta in jih varovali pred mrežami takih trgovcev.
•	Vroča kri mladega fanta. Pred malim senatom v Ljubljani se je zagovarjal 18-Jet-ni posestnikov sin Vencelj s Trate zaradi pretepa pred Zarnikovo gostilno na Vačah. Žrtev pretepa je postal Martin Lovše, ki ga je nekdo iz grupe pretepajočih se fantov s tako silo udaril s kolom po glavi, da »e je na mestu sesedel in je teden zatem Umrl. Težavno je bilo ugotoviti, kdo je bil pravi brivec. Naposled pa se je vsa odgovornost osredotočila pri Venclju. Sicer je sam zatrjeval, da se je ločil od družbe, še preden se je začel prepir, toda neki njegov prijatelj je izdaj, da mu je Vencelj takoj zaupal, kako je Martina udaril s kolom po glavi. Razprava proti Venclju je bd/la zaradi njegove mladoletnosti tajna. Senat se je prepričal o Vencljevi krivdi in ga je obsodil na eno leto strogega zapora.
•	Vlom v blagajno na železniški postaji. Pred kratkim ponoči je bilo vlomljeno v pisarno železniške postaje v Metliki. Tat je navtrtal blagajno in s pomočjo svinjske noge napravil na zunanji steni blagajne veliko odprtino. Ko pa je začel vrtati še notranjo steno pa je bili prepoden in je pobegnil skozi okno.
•	Svojega moža je hotela ubiti. Pred malim kazenskim senatom v Celju se je zagovarjala Marcenova Marjeta, 451etna posestni-ca v Dobrni, pristojna v Loko pri 2usmu, ker je junija v Hrast ju s strelom iz puške hotela usmrtiti svojega moža Marcena Janeza. Zadela ga je v obraz tako, da je zdaj levo oko izgubljeno. Obdolženka je dejanje priznala, v svojem zagovoru pa je trdila, da je poročena že 21 let in da se z možem nikdar nista dobro razumela. Ima devet zakonskih otrok, za katere pa mora Skrbeti po večini sama. V prejšnjih letih je bil mož sirov le v vinjenosti, zadnje čase pa jo je začel sovražiti. Neprestano jo je pretepal in odganjal od hiše. Obsojena je bila le na štiri mesece strogega zapora, ker je sodišče smatralo, da je bila tako razburjena, da se ni mogla zavedati svojega dejanja.
•	Kazen za streljanje. V Janežovcih se je pri nekem tamošnjem posestniku ob priliki luščenja bučnic zbralo januarja letos večje Število fantov in deklet. Okoli polnoči pa je med fanti nastalo prerekanje. Nenadno so odjeknili tudi streli in se je zgrudil na tla posestnikov sin Andrej Levičnik, ki mu je nekdo pognal kroglo v levo stran prsi. Le-vičnika so takoj spravili v bolnišnico, kjer se je posrečilo Levičnika s takojšnjo operacijo ohraniti pri življenju. Storilca, 261etnega hlapca Vinka Strmška, so orožniki prijeli in je bil obsojen na osem mesecev strogega zapora.
MORDA NAROBE
Urša: »Gospod profesor, slišala sem, da ste pri vas dobili dvojčke. Ali sta dečka ali deklici?«
Profesor: »Če se prav spominjam, je eden deček, drugi pa deklica, ali pa morda narobe.«
PREKMURSKI GLASNIK
Obmurski vodnjaki
z nezdravo vodo
Lendava, decembra Dobre pitne vode v obmurskih krajih ni. Mura je v neposredni zvezi s podtalno vodo in tako se vodnjaki dvigajo ali padajo z višino vode v murski strugi. Vsa voda v obmurskih vodnjakih je mehka, zato rima zadosti apna, kar je za zdravje škodljivo. Tako se skoro leto za letom ponavljajo griža, škrlatinka in legar. To se opazuje zlasti v siromašnejših vaseh ob Muri, tako v Ižakov-cih, na Melincih, v vseh treh Bistricah in na Kapci. Ubožne občine nikakor ne morejo plačevati leto za letom ogromnih vsot za nabavo cepiva proti kužnim boleznim.
Občina Beltinci, recimo, je morala v teku dveh let plačati za cepivo 22.000 Din. Ker pa ima občina razmerno majhne dohodke in mnogo drugih še potrebnejših izdatkov, je to stanje nemogoče vzdržati. Zato je potrebno, da vnese banovina v svoj novi in delno tudi v prihodne svoje proračune vsaj 30.000 Din za podporo občinam lendavskega sreza, da se bodo v primeru potrebe poravnali stroški za nabavo cepiva.
V zvezi s tem vpraašnjem pa je tudi vprašanje zgradbe zdravstvenih vodnjakov v obmurskih vaseh. Vodnjaki, kjer je ugotovljeno, da so okuženi, bi se morali nemudno zapreti in namesto njih zgraditi drugi vodnjaki z zdravo pitno vodo. Le na ta način se bo naposled omejilo širjenje kužnih bolezni. v ' - ^ je, da zdravstvena oblastva takoj pre vse vodnjake. Pri vsaki ugotovitvi pitne vode naj se brezpogojno zapre vo. .jak in se zgradi nov, ki bo neoporečno imel zdravo vodo.
Radi nagovarjanja k umoru in lažnega vloma se je moral zagovarjati pred malim senatom v Mariboru 261etni natakar Emil Palfi iz Beltincev. Obtožen je bil, da je lani novembra- nagovarjal nekega Ladislava Stre-herja, da usmrti posestnika Ludvika Sapača. Nadalje je tudi obtožen, da je letos julija h lini 1 vlom in skril za 12.000 Din raznih predmetov. Palfi se je moral že enkrat zagovarjati pred sodniki, pa je bila razprava zaradi zaslišanja novih prič preložena. Prav talko se je tudi ta razprava preložila zaradi zaslišanja novih prič.
NAŠI NA TUJEM
Iz kolonij naših ameriških rojakov
Slovenski dan so 26. novembra priredili v Clevelandu. Ta dan sta bila odkrita dva spomenika: pesniku Simonu Gregorčiču in pisatelju Ivanu Cankarju. Spomenika stojita na Jugoslovenskem kulturnem vrtu v mestnem parku in veljata skupaj okoli 70.000 dolarjev. Vlada je prispevala v denarju in gradivu kakšnih 57.000 dolarjev, ostalo pa so darovali zavedni ameriški Slovenci.
Nedavno se je smrtno ponesrečil Janez Benčan iz Dolenje vasi pri Cerknici. Našel ga je neki rojak mrtvega v gozdu pod podrtim drevesom. V domovini zapušča mater, dve sestri in enega brata, drugi pa živi v Ameriki.
221etni Edvard Felicijan je bil obsojen v Clevelandu na pet let ječe zaradi vloma v neko pisarno. Njegova mati Uršula je s solznimi očmi prosila sodnika, naj pošlje fanta v poboljševalnico, kar pa ni bilo mogoče, ker je bdil pogojno že obsojen zaradi poskušenega vloma. Nesrečna mati je pravila, da je na velikonočni ponedeljek leta 1930. izgubila sina iz prejšnjega zakona Antona Kušaka, ki je postal žrtev požara v državni kaznilnici v Kolumbusu.
V Milwauikeeju je požar uničil stanovanjsko poslopje slovenskega farmarja Andreja Kodriča.
V	Clevelandu so umrli: Alojzij Roje, star 59 let, doma iz Žužemberka, Marija Pižmova, po domače Škroljeva, stara 52 let, iz Grin-tovca pri Zagradcu, in Roza Slabičeva, rojena Gerželjeva, stara 41 let.
V	Chicagu je umrl Janez Mrak star 73 let, doma iz Radovljice.
V	Hibingu je zadela kap na cesti 56 letnega kovača Franca Miheliča.
V	Buenos Airesu se je zastrupil s plinom Avgust Stanič, star 28 let, doma iz Prvačine na Vipavskem. V smrt ga je pognal obupen gospodarski položaj.
Iz Herne-Sodingena (Nemčija) nam pišejo: Jugoslovensko narodno društvo je imelo v nedeljo 6. t. m. letni občni zbor, ki je potekel v najlepši slogi. Novi odbor sestavljajo predsednik Založnik Ivan, tajnik Starbašnik Avgust, blagajnik Donsa Ivan, prisednik Strašek Franc, revizorja čokelc Martin in Bede-nek Ivan, in člani Ambrožič Anton, Drenik Jožef, Jesenko Ivan, Miklič Anton, Avbel Franc, Jazbinšek Franc, Bedenek Silvester, Bedenek Stanislav, Bedenek Anton, Pirtošek Andrej, Dolinšek Ahac, Soleti Franc, 2ibret Franc in Bebar Ignac. Društvena dvorana je odslej spet gostilna Ellinghaus. Društvo želi vsem prijateljem in znancem vesele božične praznike in srečno novo leto.
Iz Eschweilerja pri Aachenu (Nemčija) nam pišejo: Marsikateremu rojaku se bo čudno zdelo, da se oglašamo tudi Slovenci iz aachenske okolice. Doslej pač naša društva tod okoli niso obstajala, ker je bilo težavno zbrati rojake. S pomočjo prejšnjega izseljenskega komisarja g Goričarja in sedanjega, g. Samca, se je 21. junija ustanovilo v Eschweiler ju Jugoslovensko narodno društvo. Navzo-čen je bil tudi izseljenski komisar g. Samec. Dne 10. in 11. oktobra smo že priredili vinsko trgatev, ki je tako lepo uspela, da smo lahko zdaj 6 t. m. priredili lep zabavni večer z obdarovanjem otrok. Čeprav so že pred več leti izginili zlati časi, ne smemo obupati. Kmalu pridemo spet v novo leto, o katerem upamo, da bo spet boljše, saj se tukaj mnogo stori za delovnega človeka. Vesele božične praznike in srečno novo leto vsem rojakom!
Iz Charbonniera (Francija) nam pišejo: Tukajšnji Slovenci živimo trdo življenje. Draginja rase, zaslužek pa je vedno enako majhen. Komaj zadošča za najpotrebnejše življenjske potrebe. Nimamo zemeljskega raja, kakor so ga opisovali nedavno v slovenskih listih rojaki iz Francije, ki so bili na obisku v Jugoslaviji. Pravili so, da njih zaslužek zadošča za vse življenjske potrebščine in nedeljsko razvedrilo. Zraven tega pa da si mesečno prihranijo toliko, kolikor znaša v Jugoslaviji mesečni zaslužek. Res je le, ia je prihranek pri zaslužku 31 do 35 frankov dnevno nemogoč. Zaradi draginje seveda.
ZARADI TEŽAV
Potnik: »Zakaj pa imajo vse jadrnice ženska imena?«
Čolnar: »Ali ne veste, kako težavno je tak čoln prav voditi?«
V AMERIŠKI ŠOLI
V neki meščanski šoli v Ameriki so imeli uro o starogrškem verstvu.
»Kako se je imenoval bog podzemJia?« je vprašal učitelj.«
»Al Capone«, je odgovoril ves razred.
NADARJENI OTROCI
A: »Nekateri otroci se zelo zgodaj razvijejo. Sam sem ob neki priložnosti videl šestletnega dečka, ki je čisto pravilno govoril po angleško.«
B: »A kje je to bilo?«
A: »V Londonu.«
NIMAJO SOSEDOV
Gost pri veleposestniku: »Kakšni ljudje pa žive okoli vas na vasd?«
Veleposestnik: "O, naše posestvo je tako ogromno, da sploh nobenih sosedov nimamo.«
STRAN lo HHBHB$k
B©ŽO€ODO p®gdl(?i)Wfl
^liSilLg	M	It IVO
iEki»D®	(POtOJAirElUlgM IN
ALEKSINAC: Zemljak Josip, Zemljak Martin in Rozika, Moškon Alojz, Adelitajn Marko in Marica, Bestotnik Pavel in Frančiška, Videč Jože in Štefka.
BANOVC1. Orožniški kaplar Janko Grame.
BEOGRAD Orožniki Zajšek Anton (Hodo-še pri Ptuju;, Jančič Ernest (Slov. Bistrica), Pere Leopold s soprogo (Kozje) in Manček Franc (Planina pri Sevnici).
BEOGRAD. Orožniški podnarednik Dominik Koderman (Hotič pri Litiji).
BOR. Solter Vinko, Sovin Ivan, Hostnik Alojz in Lucija, šušteršič Anton in Tinka, Šali Ivifin in Rezi, Planic Andrej, Risman Franc, Jušek Franc, Hafner Franc, Oebin Franc in Orček Franc, vsi uslužbeni v rudniku.
BOSILJGRAD. Slovenska fanta Zaberl Franc in Zuraj Franc (Hrastje-Loka pri Žu-smu) graničarja na bolgarski men.
CARIBROD. Slovenski fantje vojaki pri 3. p. p.: Uršič Jožef (Sv Benedikt v Slov. goricah), Stergar Urban (Sv. Rupert v Slov. goricah), Fladung Franc (Sv. Urban pri Ptuju), Rižner Jakob (Sv. Lovrenc v Slov. goricah), Strman Lovrenc (Sv. Miklavž pri Ormožu), Voglar Franc (Sv. Barbara v Halozah), Pišek Jakob (Ptujska gora), Korošec Avgust (Jarenina v Slov goricah), Polanec Feliks (Sv. Urban pri Ptuju), Kraner Anton (Tezno pri Mariboru), Bohinc Franc (Sv Lovrenc v Slov goricah), Vidrač Ivan (Velika Nedelja), Markovič Helmut (Ponikva o > južni železnici), Podlesnik Feliks (Sv I. renc na Pohorju).
ČEREVIC Orožniska kaplarja: Kavčič Pavle (Žiri) in Štrucl Janez (Slovenja vas).
ČUPRIJA. Anton Bregar (Muljava) in artilerijske podoficirske šole.
GRADAC. Podpisani Pezdirc Peter, nosilec združene kmečke liste v občini Gradacu, izjavljam, da je bila naša lista, ki je zmagala, brez strankarskega obeležja
HRTKOVCI. Orožniški podnarednik Ignac Letič (Sv. Vid pri Ptuju) in orožnik Slavko Boršnar <Zagorje ob S^vi).
KARLOBAG. Orožniški narednik Spole-nak Alojz in žena Antonija in orožniški narednik Lagoja Anton in žena Mari z otrokoma Frandko in Ernestom.
KOSTELAC. Anton Obrez (Št. Rupert), Karel Kolarič (Rajhenburg). Jožef Šoln. (Raj-henburg), Avg. Razpotnik (Hrastnik), Franc Prelogar (št. Janž na Dolenjskem). Dominik Lovšek (Dobje), Alojz Cvelbar (Št. Janž na Dolenjskem), Jakob Pušnik (Št. Rupert), Karel Gračner (Št. Rupert) in Anton Šeneger (Št. Janž na Dolenjskem).
KRUŠEVAC. Slovenski fantje pri 4. p. p. Kukovec Jožko (Loperšice), Ramšek Alojz (Brstje), Babič Janko (Prccetinci), Korošak Roman (Precetinci), Majcen Jsnez (Mezgo v-ci), Potočnik Jožko (Maribor) Šterbai Franc (Prvenci), Vogrinec Alojz (Berkovci), Hab-žekovič Karei (Berkovci), Koaler Andrej (Maribor), škrabel Ivan (Rogaška Slatina), Babič Jakob (Loperšice), Studeč Jožsf (Stara Nova vas), Hržič Anrton (Mihovci), Petek Ferdinand (S&dinci), Tnjten^k Murko (Ivanjkovci), Artič Jurij (Sv.'Rek), Moravec Franc (Lunovec) in Kljukec Alojz (Meta).
KOSAN1GA PRI PLFVLJU: Orožnika Maks Klobasa in Gril Ivan.
KNEŽEVO. Knaus Karel in drugi prekmurski fantje.
KRAGUJEVAC. Slovenski fantje v vojno-tehničnem zavodu: podnaredniki Jožef Rožman, Janez Toplak, Franc Mulec in Beziak Anton: narednik vodnik II. klase Jakob Kožar in narednik vodnik III. klase Ciril Pi-bemik.
KLANJEC. Orožniški narednik Franc
Kmetec (Ptuj) in žena Cilka (Sevnica).
LAUDOVICA-PRIZREN. Orožniški narednik Blaško z družino (Sevnica ob Dravi), orožniški kaplarji: Matičič Matija (Ivanje selo pri Rakeku), Zi^erl Franc (Planina pri Rakeku), Poznič Janez (Bratislavci pri Ptuju, Trobej Simon (Sv. Janez ob Meži) in Mirt Jožef (Sevnica ob Savi).
LIKA. Orožniški podoficirji podnaredniki Roman Rot na postaji Vratniku Kiernenčič Alojz na postaji Plitvičkih jezerih, Anton Polutnik na pestaji Lovincu; kaplarji: F.or-jančič Franc na posta ji' Brin ju, Retelj Karlo na postaji Brlog, Sušnik Valentin na postaji Nebljusi, Petelin Alojz na postaji Donjem Lapcu in Ferdinand Breznik na postaji Lovincu.
OSIJEK. Kaklar Žižek Ivan (Vurberg), Slatnik Anton (Ormož), Hržič Matija (Velika Nedelja), Emeršič Mihael (Sv. Barbara v Halozah), Klančar Jože, Petrovič Franc (Ptuj), Šmiger Štefan (Sv. 'Martin pri Vur-bergu, Čurin Stanko (Središče ob Dravi),• Graber Herman (Ormož), Bezjak Jakob (Sv. Marko niže Ptuja), Sfeničar Ivan (Žalec) Zu-panič Jože (Hajdine pri Ptuju), Strmšek Petei (Rečica ob Savinji), Mlinar Jože (Bočna), Gimpl Jože (Grm)', Blatnik Angel (Kočevje), Čolnar Tomo (Kočevje), Čampel Ivan (Kočevje), Šiška Franc (Kranj), Zaje Franc (Višnja gora), Ogorelc Anton (Višnja gora), Kocjančič Jože (Vrh), Pregrad Janez (Pod-sreda), Kolarič Jože (Krog), Sirk Janez-(Jarenina), Junger Viktor (Sv. Urban pri Ptuju), Kokalj Anton (Bučna vas), Močivnik Martin (Kočevje ), Ravb3r Jože (Ljubljana), Rižnar Peter (Sv. Jurij ob Ščavnici), Brat-kovič Franc (Kapela), Bauman Matija (Središče ob Dravi).
PAG. Orožniški kaplar Josip Stvarnik (Laško).
PREPOLAC pri PODUJEVU. Orožniški kaplar Jožef Gašparut.
ROGAŠEVCI. Orožniški narednik Molan Ivan (Sromlje) in orožniški kaplar Zupan Martin (Sp. Stišica pri Bizeljskem).
RTAN.T. Franc Poglajen in žena, Anton Poglajen in žena in Tomše Jože (Jablanica), Ivan Petrič (Podmilj). Bitanc Pavel (Cebel-nik).
RTANJ. Slovenski fantje iz rudnika: Franc Vehovar (Jurklošter), Franc šmon (Savinjska dolina), Alojz Končar (Hotič), Anton Vokča (Planina pri Sevnici), Miha Zupane in Vajdec Karel (Zabukovje), Anton Remih (Poklek),, Jože Gračnar (Sv. Rupert), Kaj-bič Franc (Čemšenik), Leopold Brvar (Št. Gothard), Franc Zakšek (Rajhenburg), Josip in Janez Urbanija, Valentin Krhlikar (Zgornja Slivna), Albin Vračnik (Spodnja Slivna), Jože Zupančič (Kandrše),
SARAJEVO. Bogme Simon (Ljubljana), Svet Ivan (Slive pri Rakeku), Ranfl Franc (Moskanjci), Kartin Konrad (Gor. Polskava), Zunič Ivan (Sv. Jurij ob Ščavnici), Lipovnik Konrad ( Sv. Peter pri Mariboru), Holeček Edvard (Maribor), Polančič Jožko (Št. Ilj v Slov. goricah), Berden Anton (Slov. Bistrica), Vidner Jožef (Poljčane), Goričan Miroslav : (Leskovec)in Haimer Štefan (Murska Sobota).
SARAJEVO. Slovenski fantje pri 10. peh. poiku: Strlič Matevž, Bohnar Franc, Janko-vič Martin, Korošec Ivan, Kmetič Peter.
SENTA. Slovenski fantje pri 25. pehotnem polku: Pevec Vinko, Pernovšek Filip, Požun Franc, Zakovšek Anton, Kostevc Martin, Umek Franc, Arh Franc, Ratajc Franjo, Vodeničar Josip, Sajevec Mihče, čanček Rok, podnarednik Zibert Rudolf, Umerca Anton in Bizjak Leopold.
ŠID. Družina^ Medvedčeva.
SKQPLJE. Slovenski fantje v obmejni četi: Franjo Potočnik, (Zetale), Ivan Cigiar (Metlika) in Valentin Krampuš (Sv. Jakob v Slovenskih goricah.
SMEDEREVO. Slovenski orožniki: Založnik Rudolf (.Frankolovof, Petelinšek Dominik (Vojnik), Močnik Franc (Ponikva) in Mlakar Janko (Šmarje).
SKOPLJE. Slovenski orožniki, služeči pri 2. skcipljanski orožniški četi: šoštarič Jože (Veržej pri Ljutomeru), Luznai Josip (Železniki), Majcen Franc (Mirna peč),Škor-jan Leopold (Žusem), Korene Franc (Dolnji Logatec), Ekart Maks (Št. Janž na Dravskem polju), Dime Ivan (Trzin) in Rupnik Anton (Dolenji Logatec).
SOMBOR Fantje 3 bataljona 7. pehotnega polka: kaplarja: Dvornik Jože (Skopi-ce) in Zulič Anton (Št. Jernej); redovi: Hudina Franc (Bizeljsko), Kuhar Miha (Stojanski vrh), Žokob Alojz (Krška vas), Zlopko Marjan (Cerklje), Tomše Leopold (Globočiče), Bratanič Franc (Brežice), Pišek Janez (Brod-Sv. križ). Antloga Franc (Gotovije) in Cvetko Edvard (Brežice).
SREMSJCA KAMENICA. Slovenski fantje v orožniški podoficirski šoli: podnaredniki: Vrabič Ivan, Budna Anton, Mirtič Josip, Tomšič Ivan, Bohinc Andrej, Zugman Lovrenc, Šneler Franc, Kline Janez, Seršen Miroslav, Pekošak Martin, Bogataj Josip, Fre-lih Ignac, Podgoršek Jožef, Zveglič Franc, Roršek Vincenc. Ančnik Vid, Klopčič Franc, Lesar Rudolf, Gornik Adalbert, Vidovič Leopold, Klemenčič Franc. Kosmač Janez, Klepec Julij. Jofit Janez in Trček Franc; kaplarja: Tanšek Štefan in Birk Anton.
STARO TOPOLJE. Josip Bartolj, Matija Anzelc, Josip Anzelc, Franc Mohar, Anton MišiS, Ivan Samsa, ( Mali log), Alojz Samsa, Ivan Košmrlj (Retje), Alojz Kordis (Travnik).
SUPETAR NA BRAČ.U, Orožniki iz dravske banovine, služeči v splitski orožniški četi Kocbek Friderik (Sv. Benedikt v Slov. goricah), Jaki Anton (Fram), Meznarič Štefan, Fabijančič "Alojz. Kopčič Ivan, Maze Maksimilijan, Blejc Anton, Šetina Janez, Baum-gartner Anton, Paušer Franc, Pilko Zorislav, Galun Jakob, Piskar Valentin, Podlipec Alojz Rihar Josip, Vrulih Fridrih.
SUHO POLJE. Orožniški narednik Vinko Kavčič z družino.
TUZLA. Slovenski fantje, služeči svoj rok pri 2. mitraljeski četi 2. bataljona 15. pehotnega polka: Klemenčič Ivan. Žižek Friderik (Gor. Radgona), Mavrin Janko (Slatina Radenci). Rajh Janez ( Starenova vas pri Ljutomeru, T ramšek Franc, Avguštin Anton (Slovenska Bistrica), Pook Jože, Veligoni Karel (Rogaška Slatina), Vemberger Janez, Lupša Martin (Sv. Jurij oib Ščavnici), Zuran Mirko, Pešec Ivan (Ptuj), Kranjc Martin (Mala Nedelja), Baje Janez (Sv. Jurij v SI. goricah), Redvart Leopold, Lazička Karel (Maribor), Juha.rt Ivan (Sv. .Lovrenc na Pohorju), Vavpotič Ludvik (Zagreb), Seršen Štefan (bankovci v Prekmurju), Zoreč Ferdinand (Sv. Anton v Slov. goricah).
ULCINJ. Orožniki kaplar Janko Krašo-vec.
VALANDOVO. Orožniški kaplar Ivan Le-gen.
VLASINA. Slovenska fanta, služeča na bolgarski meji: Zakrajšek Alojz (Topol-BIoke) in Perovšek Vinko (Šmarje-Slap),
VREIN PRI BEOGRADU. Orožniška kaplarja Mohorko Maks in Kozcderc Jakob.
VALJEVO. Slovenci vojaki pri 5. pehot« nem polku: Šeler Anton, Pilpoh Anton (Do» bova), Zivič Jože, Voloanšek Miha (Kapele), Stergar Anton, Sevčnikar Franc (Št. Pavel), Ribič Josip (Zdole), Turšič Alojz (Raka), Ahram Franc (Koprivnica), Ogorelc Franc (Bukošek), Zakcšek Anton (Hrastnik), Nov-ljan Franc (Žalna), štiftar Anton (Solčava), Krenk Jože, Zagrajšek Ivan (Boštanj), Be-netek Ivan (Maribor), župevec Jože (Rajhenburg) .
ZAGREB. Avgust in Marija Zadravec.
iNEGOTIN. Fantje Slovenci v 9. pehotnem polku: Gobec Rudolf (Pristava), Prešiček Anton (Kozje), Kozjan Anton (Žusem), Kralj Josip (Žalec), Avsec Ivan (Ra jhenburg), Anion Martin (Imeno), Vrečko Franc (Šmarje pri Jelšah), Plankar Peter (Virštanj), Cvetko Jožef (Dobava pri Brežicah), Edvard jpievnik (Rogaška Slatina).
K
GNIGL PRI SALZBURGU (Avstrija). RoBa Vogel
LITOMERICE (Češkoslovaška). Starejši Jn mlajši Mihael Čolnar (Podstena) in Jože Marine (Banja loka).
iKRNOV (Češkoslovaška). Anton Četinski.
I	*
CHAMPIGNY (Francija). Mavrič Andrej Jn Verona (Lipa).
LA COMBELLE (Francija). Potnik Slavko (Zreče) Drame Leon (Šmarje pri Jel-jah), Dobovičnik Dinko (Vojnik), Ignac Lu-lek (Sv. Rupert pri Ptuju), Jakob Svab (Sv. Lucija), Adamič Štefan (Stranice), Kumar Ivan (Stranice), Savšek Drago (Trbovlje), Podgoršek Matija (Polule pri Celju), Kova-čič Anton (Sv. Jernej — Loče pri Poljča-nah), rodbina Podgoršek (Zreče), Kumer Iva na (Zreče), Ravnak Anton (Stranice), Breč-ko Anton (St. Rupert nad Laškim).
ENSISHEIM (Francija). Člani Jugoslovenskega delavskega draštva »Kraljevič Andrej«: Krajnc Jožef, Droždjek Ivan, Gorišek Martin, BMar Jožef, Murko Ivan, Planine Jernej, Schmidt Prane, Gregorc Franc, Gorišek Marko in sinovi, Kokalj Pavel, Košir Frane, Zibret Ivan in sin, Belamčič Jožef, Bacani Andrej, Zdelar Ferdinand, Veber Blaž, Tepaj Ivan, Krameršek Franc, Dernovšek Karel, Skušek Jožef in Filip Anton.
LORRIS (Francija). Anton Knaus (Novi Kot), Anton Venk, Fran jo Ožbolt in Edvard Žagar (Preaad), Roman Kenda, Ivan in Aloj-rija Kenda (Kozji vrh), Franjo Naglič (Prh-ci), Emest in Mirko Ozanič (Grbajel-Brod), in Jurij Mavrič (Jezerani-Lika).
ISSOUDUN (Francija). Smodiš Rudolf in Bogar Aleksander (Otovci).
CYS-LA COMMUNE (Francija). Viljem in Neža Rogam, Kraigher Karel Škaper Štefan fin Marija, škaper Jožef in Terezija, Jurčič Jožef in Boris.
BRUAY EN ARTOIS (Francija). Vidmar Prane in Veronika (Polšnik), Kek Čiri] (S'ov. Bistrica), Kek Fani <Motnik), Markovič Anton (št. Rupert na Dolenjskem), Markovič Amalija (Motnik), Žmidaršič Franc (Metlika), Erznožnik Franc, (Ziri), Mandel Ignac (Litija-Šmartno), Mezek Angela (Zagorje), Dclinar Pangrac in Ana (Celje), Gregorič Martin (št. Rupert na Dolenjskem), Gregorič Marija (Št. Janž na Dolenjskem), štos Jurij (Koeje), Šajner Rudolf in Fani (Polšnik).
LOIRET (Francija). Štefan in Elza Sve-tanič (Vadarci) in Jožef Kisilak (Matjašev-
MOUCHIN (Francija). Marija Škrbec.
CORNIL-CORREZE (Francija). Avgust in !A3ojz Levov nik (Št. Janž pri Dravogradu in Jožef Planine (Laško).
CHATELET (Francija). Ludovik in Ivanka Krašovec, Ivan Hitti, Antonija in Helena Hočevar.
GRAVELINES (Francija). Stanko. Marjeta in hči Milka Drobnič, Ludovik in Zermen Lavrič, Rudolf, Francka
in sina Rudi in Marcel Zakrajšek, Neža Slavka, Pepe, France, Ivaia in Lojzek Zakrajšek (Nova vas), Franc, Ivanka in hči Milena Modic. Ludovik in Julija in otroci Ludovik in Julija Hiren (Glina), Andrej in Francka Mohar (Hudi vrh). Jekob, Avgusta, Rezika in Danica Kovačič '(Bločice), Franc Madtlen (Zaklin), Francka in Ivan Jakič (Zavrti), Ivan, Rozi in Ivan An-sselc (Nemška vas). Alojzij. Mici. Lojzek in Milka Hribar (Strmica), Karel Zgonc, Ivan Maček (Radleh), Domin Srnel (Veliki vrh), Ivan Plos (Stari trg), Karel Danev (Trst), Matija Intihar (Bločice).
LABOISSIERE (Francija). Florijan Janež. Ivan Muhvič in Josip Muhvič (Bezgovica pri
Osilnici), Jakob in sin Jakob Krulič (Smrečje pripri Gerovu).
MONTSOULT (Francija). Janez in Marija Sumrada, Jožef Konc, Janez Ožbolt, Andrej in Marija Truden, Jakob Truden, Andrej in Alojz Sumrada, Alojz Urbika in Janez Str-le.
GRAY (Francija). Zerdin Mihael in žena Marija Jambrovič Magda, Farkaš Ana, Go-ričančec Ivan, Farkaš Mihael in žena Marija, Horvat Štefan in žena Ana, Skrbenta Martin in žena Marija, Horvat Ivan in Ba-lažic Marija (vsi iz Hotize v Prekmurju).
MANCIEULLES (Francija). Kužner Jožef, Smole Franc, Pucelj Rudolf, Santej Franc, Glogovšek Jožef, Virant Janez, Ledinek Jožef, Budna Rudolf, Skobe Friderik, Trobus Janez, Mencinger Jakob in Jožef, Breznikar Franc, Merhar Franc in Orehek Alojz.
MORET SUR LOING (Francija). Anton in Zdrav ko Žagar in Ivičeva družina.
LES BIOSTRANOOUR (Francija), Lovrenc in Julija Kožar, Ana Andrejkcva, I!da Zrimjova, Albina Roganova, Cecilija Žižkova, Marija Gomilarjeva, vsi iz Prekmurja.
ST. LEONARD (Francija). Koloman Lan-scek z ženo (Ratkovci), Kovač Janoš z ženo (Ratkovci), Sapok Janoš z ženo in deco (Cr-nelavci).
L* HOPITAL (Francija). Orešnik Franc in Jakob (Svibno pri Radečah) in Kamnik Jože (Celje).
SENLIS (Francija). Banko Janez (Dankov-ci), Novak Leopold (Kustanovci), Novak Lud vik (Ratkovci) in Wolf Karel (Ziški).
VERDUN (Francija). Novak Franc (Bra-tonci).
BRIENNE LE CHATEAU (Francija). Elizabeta Nedlova.
*
HOLTHAUSEN (Nemčija). Dolinšek Ahaci j, Zrebel Franc, Hrovat Anton, Copar Andrej, Mohar Josip, Satler Filip, Omrzel Josip, Orožen Franc I., Klevišar Josip, Vidmar Franc, Jazbinšek Simon, Bevc Anton, Vavh-nik Franc, Mlekuš Franc, Kodrun Franc, Ulčar Ivan, Ulčar Štefan, Ulčar Anton, Sever Josip, Lapornik Matija, Vodušek Karel, Vozel Josip, Vozel Jakob, Hirš Anton, Petz Blaž, Vodenik Josip, Ulčar Jakob, Legvart Anton, Orožen Franc II., Kavšek Dominik, Dunaj Franc, Dežan Franc, Vrus Ivan, Troja Matija, Orožen A. Perše A. in Ludvik J., člani Slovenskega društva sv. Barbere; Klevišar Julijana, Satler Marija, Gole Marija, Kavšek Kristina, Gaberšek Marija, Mohar Antonija, Vodušek Adolfina, Rebernik Suzana, Ulčar Marija, Ašič Jožefa, Sever Marija, Rehar Jožefa, Bevc Frančiška, Hočevar Margareta, Burin Ana, Legvart Elizabeta, Alt Cvetka, Vagner Avgusta, Rebernik Ivana, Dobovišek Ana, Jazbinšek Uršula, Ber-lec Marija. Kavšek Štefanija, Ferjančič Frančiška, Copar Pavla, Znoj Marija, Vozel Marija, Vozel Terezija, Klemens Ivana in Slo-vik Pavla
ESSEN-BERGE-BORBECH (Nemčija). Člani Jugoslovenskega narodnega društva: Jožef Skrlovnik, Anton Polutnik, Franc Ravnikar, Anton Obrol, Franc Lorber, Franc Kuga, Anten Bastjančič, Matija Jaklič, Anton Mara, Ivan Podibevšek in Franc Grabli. vsi z ženami, Avgust Grahli, Matija Hostnik, Franc Benet. Tvan Kuga. Fric Stermam, Rozia Sladičeva, Julijana Koželjeva, Ivana Pernu-ševa. Na Štefanovo bo obdarovanje otrok. Vabljeni vsi roiaki iz okolice.
BUER-HASSEL (Nemčija). Jugoslovensko delavsko društvo »Edinost«, predsednik Ro-jina in tajnik Stergar.
DORTMUND-MENGEDE (Nemčija). Jakob in Marija Rebernak.
HOMBERG-HOCHEIDE (Nemčija). Žene Brenkova. Baharjeva, Moharjeva, Vidmarje-va, Kovačičeva, Kusova in Urbičeva; Boštner Anton, Klembas Josip, Prejel Nikola, Praznik Ivan, Belak Miha, Hriberšek Franc, Keržiš-nik Anton, Kališnik Rudolf, Mohorič Ivan Kink Fi anc, Majdlč Josip, Majdič Franc, Klenovšek Jaka, Knez Anton, Oblak Franc, Breznikar Jos. in Andrej, Mlakar Fr. Flis An-
drej, Kovač Valentin, Cebin Fr., Maloverh Ignac, Verbe Franc, Kukman Franc, Šivak Alojz in Bajde Štefan.
ERKENSCHWICK (Nemčija). Članice Jugoslovenskega ženskega nar. društva Jožefa Lokarjeva, Jožefa Tomaž:čeva, Eifride Hor-vatičeva, Marija Dreotova, Frančiška Hitije-va, Ivana Sever jeva, Marija Dolarjeva, Terezija Peterlinova, Ana Kovačeva, Marija Pe-terlinova, Ana Končinova, Frančiška Blaži-čeva, Neža Fekonjeva, Marija Pevčeva, Greta Tomažičeva, Pavla Peterlinova, Matilda Jezemilkova, Bernardina Jezernikova, Antonija Orinova, Antonija šušterjeva, Marija Klečnikova, Alojzija Tomažičeva, Jožefa Poh-leinova, Marija Paulova, Ana Hembrinkova, Jožefa Markovičeva
GELSENKIRCHEN (Nemčija). Jakob Vrhove (Brezno-Sv. Jedert), Franc Plaveč (Mirna peč), Franc Brezovar (Zagorje ob Savi), Martin Pire ( St. Janž), Franc Turk (Ljubljana), Franc Počevalnik (Galicija pri Celju), Anton Abel, Matija Novak (St. Janž), Feliks Horjak (Trbovlje), Mihael Podvalaj in sin (Šoštanj), Luka Pantner (Mislinje), Fran Počevalnik II, Gerhart Dene (Galicija pri Celju), Martin Maček (Sv. Jedert nad Laškim), Martin Drstvenšek (Slivnica), Korbar, Mihael Ramšak (Hrastnik), Struna (Mirna peč), Podvršnik (Trbovlje) in Jožef Drstvenšek, vsi člani Jugoslovenskega društva sv. Barbare; dalje članice Narodnega ženskega društva: predsednica Marija Mestnikova, Marija Rajer (Mirna peč), Terezija Horjako-va. Terezija Erzenškova (St Jurij). Marija Brezovarjeva (Mirna peč), Angela Vrhovče-va (Kristandol), Julija Pirčeva (St. Janž), Ana Kroflova (Moravče), Turkova (Ljubljana), Tepajeva (Slovenska Bistrica), Krašov-čeva (Laško), Dremlova, Podvalajeva (Šoštanj), Novakova, Anastazija Počevalniko-va (Galicija pri Celju), Mačkova (Sv. Jedert) Strunova, Podvršnikova (Mirna peč), Ivana Ramšakova, Korbarjeva (Hrastnik) in Alojzija Aublova (Marno).
DORTMUND-EVING (Nemčija). Člani Jugoslovenskega narodnega društva: Knez Franc in Vincenc, Polješak Friderik, Mihael in Franc, Pleskovič Anton, Dolenc Ivan, Grabner Franc, Goršek Anton, Zagorc Valentin, Drobne Anton, Žbogar Štefan. Kokalj Ivan, Gutovnik Pavel, Mramor Jože, Zupet Ignac, Korošec Franc, Bekar Karel, Poglajen Ivan, Regul Ivan, Šinkovec Franc, Zupan Martin in Mazi Ivan.
★
KIRKLAND LAKE (Kanada). S1 o venci zaposljeni v zlatih rudnikih: Edvard Arko (Vinice pri Sodražici), Franc in Pepca Kle-menčič (Sv. Lovrenc na Doleniskem) in Toni Gliha (Dolga niiva na Dolenjskem).
KIRKLAND LAKE (Kanada) Rodbina Ma-lešičeva.
DVA SLIKAK-IA
drevesa v modri barvi?«
Drugi: »Zato, ker zelena drevesa tako vidiš vsak dan...«
w


Mir ljudem
Sveča noč skrivnostno sanja, angel mir ljudem oznanja; v blevcu blizu Betlehema mati Detece objema.
Sveta noč — bežijo sence, zvezde zbirajo se v vence, raj se čudežno odpira, zbor krilatcev bajno svira.
Sveta noč skrivnostno sanja, angel se nad zibko klanja. Blagoslavlja rajsko Dete, Vse, ki v Njem so volje svete.
Soteščan.
Po mrtvaško glavo je šel
V kmečki gostilni pri »Lipi« je zvečer popivala drružba vafkih fantov. Ko jih j? pijača dovolj razgrela, so se začeli prepirati, kdo je pogumne jši.
Zlasti Do'fe se je bahal s svojim pogumom.
»Ej, kaj boš klobasal, strahopetec!« s? je rogal Polde. »Vem, da si junak le na jeziku, a sirce imaš v hlačah!«
»Si pa ti večji junak,« je odgovoril Dolfe jezno. »Verjamem, da se ne ustrašiš tristo privezanih. Ce bi se pa eden odvezal, bi ga junaško podil — za seboj!«
»Ti boš meni očital boječnost. Ti si junak le pri Rozalki, a nikjer drugje. Ponoči se ne upaš nikamo-, jaz pa grem ob polnoči na pokopališče, da veš!«
»Dokazi!« ga je prijel Dolfe za besedo. »Ako si res tako grozen junak, pa pojdi nocoj ob polnoči v mrtvašnico in prinesi mrtvaško glavo!«
»Velja!« je udaril Polde po mizi.
Stavila sta za pet Štefanov vina. Drugi fantje so navdušeno potrdili stavo veseleč se, da bodo lahko pili zastonj.
Polde in Dolfe sta zdaj umolknila in začela vneto prazniti kozarce. Ko je udarila stenska ura tričetrt na dvanajsto, je Polde vstal in molče zapusti1 sobo. Km£''u za njim je šel iz gostilne tudi Dolfe.
Kam je šel Dolfe? Domov? Ne I Bil je namreč presneto slabo preskrbljen z denarjem. Vedel je. da pet Štefanov vina ne bo mogel plačati, če bo izgubil stavo. A ker bi ne mogel plačati, bi ga Polde in drugi fantje zasmehovali. Te sramote njegov ponos ne bi prenesel, zato je sklenil, da mora Poldetu na vsa.k način preprečiti njegov namen.
Bila je temna noč, vendar se je Dolfe spustil v tek proti ookopališču in prispel tja prej ko Polde. Zlezel je v mrtvašnico ter počenil za kup kosti. Sicer ga je spreletava-la groza, vendar je vztrajali.
Med tem se ie Polde piian po polževo pomikal proti pokopališču. Vedel je, da ho do polmoči lahko dospel do mrtvašnica. Previdno je tipal daHe. Narogfed je vPh^arle pri-mobovtfil na pokopališče. Ker ga je imel precej pod kapo. ie telebal čez grobove. Tzsubil je bil klobuk in dvakrat štrbunknifl v jamo, napravljeno za mrliča. Ko se je privlekel do mrtvašnice, ni bil več tako vražje pogumen.
Stopil je v mrtvašnico in se pretipal do kosti. Seeel je z roko v kun in prijel baš za lobanjo Hotel .jo ie dvigniti, a tedaj je začni iz kota votel glas:
»Gorje ti, ako odineseš mojo glavo!«
Polde se je skoro onesvestil od groze. A ker se je bal zasmehovanja tovarišev, ni po-
begnil. Opogumil se je in drugič zgrabil za lobanjo. Toda spet je zagrmefl oni votli glas: »Gorje ti, ako odneseš mojo glavo!« Zdaj pa Poldeta ni prevzel strah, ampak neka togota. V prevzetnosti je sklenil, da mora odnesti lobanjo, pa naj mu jo branijo

vsi duhovi. Z obema rokama je segel v kup, a mrtvaški glas je zadonel še strašnejše: »Gorje ti, ako odineseš mojo glavo!« Divje je zaklel naš junak. Vedel je, da ga čaka sramota, ako ne prinese lobanje, zato ga je popadla blazna besnost. Bliskovito je zgrabil lobanjo, jo treščil v smer, odkoder je bil slišal strašni glas, ter zarjaveli:
»Tu imaš svojo bučo, pa se poberi z njo k vragu!«
A tisti trenutek je odjeknil po mrtvašnici tako grozen krik, kakor bi koščena roka smrti zavila nekomu vrat. Poldeta je tedaj obšla smrtna groza. Planil je iz mrtvašnice in zdirjal v temi proti domu, koflikor so ga nesle noge. Bolj mrtev ko živ je treščil v domača vrata, da so padla iz tečajev, ter se nezavesten zgrudil v veži na tla. Domači eo ga položili na posteljo, na katero ga je huda živčna bolezen priklenila za več mesecev.
Ko je prišel cerkovnik Jožek drugega dne v mrtvašnico, je našel Dolfeta za kupom kosti mrtvega. Razbito mu je bilo desno sence, nedaleč stran pa je ležala krvava lobanja.
M u 1 j a v s k i.
Andrejačeva sreča
Andrejaču se zdi, da je prišlo vse Kukor v strašnih sanjah. Njegova domačija je bila trdna, lepo urejena kmetija, kjer sicer ni bilo mogoče govoriti o razkošju, pač pa je vladala v njej topla domačnost. Prav za prav je še danes na zunaj vse kakor nekoč, vendar domačija ni ista. Gospodar Janez, ki je poprej slovel po svoji vedri šegavosti, je kakor drven in megleno lazi križem. Na vsako besedo odgovori zadirčno. Žena, otroci, posli in živina, vse mu je kakor odveč. V dobrem poldrugem letu je iz moža omahnil v starca. Lasje so mu osiveli in glava mu je zlezla nekam med ramena. Drži se pri-huljeno, kakor da noč in dan nosi težko breme na plečih. Grede vedno govori sam s seboj, maha z rokami in se jezi na krivo srečo, nase in na ves svet.
Kako je le mogel biti tako nespameten, da se je dal pregovoriti! Naj bi bil hodil tisti člooek, ta vražji Anton Drviša, koder bi bil hotel! Ako ni znal živeti, naj bi si bil izkopal grob in legel vanj ter počakal smrti. V nekaj dneh bi se ga bila že usmilila in bi bilo vse v redu! Sam bi bil rešen, Andi*e-jač pa tudi ne bi bil zabredel v take nadloge.
Kam naj se obrne zdaj in h komu naj se za leti, ko nima pod božjim solncem človeka, ki bi se hotel usmiliti njegovega gorja? Tako je z dobroto, da: Ko se ubožica do golega sleče, se ljudem zastudi njena golota in se ji rogajo. Kjerkoli je skušal Andrejač doslej vsaj malo potožiti in pripraviti pot, da bi potem v skrajni sili lahko plaho potrkal, so mu takoj presekali besedo, češ:
»O, to si pa slabo ukrenil, Janez! Le kaj te je zmotilo, da si se šel mešat v tako ne-soamet? Kar si podpisal, si podpisal, in kar si dal, je kakor skozi okno vrženo Srečen si, če si res tako močan, da jo boš izvozil, vendar bo ta šola draga in te utegne veljati več. kakor si misliš.«
In Janez Andrejač je umolknil in se zagrenjeno pogreznil vase. Kaj mu zdaj pomaga takšno modrovanje! Ali boš mrliča z janežem obujal in s kamilicami? Za njegovo du-
šo moli in mir mu daj, ko veš, da mu ne moreš drugače pomagati.
Da, Janez Andrejač je mrtev, to iz dneva v dan bolj razločno ve sam. Hiša. polje, gozdovi, vse premoženje pojde in morda še ne bo dovolj. Samo gole roke ostanejo in nekaj lačnih ust, ki bodo stokale za kruhom. In žena ostane, ki možu sicer z besedo nikoli ne očita, ki pa gleda tako trpeče vdano, da bi se Janez najrajši sesul v prah, kadar se srečata z očmi In vendar za rešitev Janeza Andrejača ne bi bilo treba čudežev. ampak le prijateljske roke, ki bi mu pomagal iz zadrege Saj je bil Anton Drvi-žar vseskozi poštenjak in je nekoč ko sta si i Janezom drugovala na bojnih poljanah, Andrejača celo otel smrti. V najhujšem ognju je tvegal lastno življenje za tovariša in Andrejač mu je obljubil, da mu do smrti ne pozabi tega Ako bo kdaj prilika, mu bo vedno in v vsakem oziru rad na uslugo.
Tako mu je obljubil Janez. Anton Drvišar pa je zamahnil z roko češ- ,:
»Saj ni vredno besede! Kar pusti. Storil sem samo to. kar je tovariš zmeraj dolžan storiti tovarišu.«
Po končani vojni so se ljudje razšli in tudi Andreiač in Drvišar sta šla vsak po svoji poti Polagoma sta pozabila drug drugega Šele po dolgih letih, ko Janez že zdavnaj ni nič več mislil niti na vojno niti na nekdanje tovariše, se je Anton Drvišar čisto nenadno oglasil Dri njem Bilo je pred dobrim poldrugim letom in nekdania tovariša skoraj n;sta več spoznala drug drugega Šele no nekaj poiasnilnih besedah sta s tem večjo vnemo začela ohhaiati veselo svidenje Stari s"om;n' so oživeli in tovariša sta strmeči Andreiački in m'ademu rodu slikovito pripovedovala o nekdanjih dogodkih. J^nez ie novaM Antona nai ostane nekaj dni nri niem Razkazoval mn je dom in ga vodil no nosestvu Na teh pohodih se mu je zazdelo Ja priiatelia nekai teži Vedro, kakor je bila niegova navda, mu je nazadnje sam stopil z besedo nafto«, češ:
»Aduj, ko i va se za silo že o vsem drugem domenila, mi pa še povej, kaj te je prav za prav po tolikem času prignalo k meni. Zenit se menda nisi prišel, tako lep pa tudi nišem, da bi te bila moja lepota zmamila na pot «
Pri Janezu je narava izredno skoparila z lepoto, zato se je sam svojemu domisleku široko zasmejal in se tudi Drvišar m mogel ubraniti smeha Sele po malem je nato prišel z besedo na dan Da ga zelo veseli, ko se Janez se spominja, kako mu je nekoč otel življenje Takrat tnu m niti prišlo na um, da bi kdaj za to prosil uslug, toda življenje zasuče vedno vse po svoje. V teh dolgih letih, odkar se nista videla, se je zgodilo marsikaj česar se ni Anton nikdar nadejal Ko si je malo pred vojno ustanavljal družino, je mislil, da je najsrečnejši človek na svetu. Žena rnu je zapored povila dva otroka, sina in hčerko Deček je bil že kar korenina in tudi deklica je nekaj prej shodila preden je šel Anton na bojišče Vsa tista strašna leta je preživel v mislih na dom in edno se mu je zdelo, da ga samo hrepenenje po svojcih ohranja živega in mu pomaga prestajati vse gorje Ko pa se je naposled vrnil domov, ga je zadala hujša rana mimo s 3eh, kar so jih mogle povzročiti svinčenke ali bajoneti. Zena je bila v tistih letih < mahnila in se navadila z drugim Ko je dospel glas, da se Anton vrača, je celo pri čakovala dete Tujec jo je odkuril. sama pa je iz strahu pred možem pregnala nastajajoče bitje in poslej ni bila nikoli več zdrava. Vsa zadnja leta skoraj ni minil mesec, dl ne bi prišel zdravnik v hišo Drvišar je ti pel in se je večkrat čudil, kako more v/držati to breme, vendar je vzdržal zaradi otrok. Sina Franceta je poslal v šole, hčerka Anica pa je v gospodinjstvu nadomeščala bolehno mater Ob silnih stroških je začela kmetija kopneti in svet se je drobil in po kosih prehajal v tuje roke Ko je pred dvema letoma ženo smrt rešila telesnih muk in duševnega trpljenja, že ni bilo .skoraj nič več Drvišarjevega Čelo hiša z gospodarskimi poslopji je bila le še po imenu Antonova, toliko je bilo dolga na njej. Sin je tedaj prav dovrševa! študije, da postane inženjer. Po materini smrti mu je oče zaupal, kako je z domačijo, toda Franceta o ni niti kdove kaj potrlo. češ:
»Samo malo potrpite, oče, pa boste videli, .ako se nam bo obrnilo.«
In mu je pričel govoriti o svojih načrtih. Ves čas šolanja se je res z dušo in telesom posvečal učenju in je s tem dosegel uspehe, ki v kratkem obrode tudi v gmotnem ozi-ru lepe sadove. Iznašel je že več vrst tehniških priprav, ki se jim čudijo celo lastni profesorji. Po dovršenih študijah bodo preizkusili te modele še v znanstveni delavnici — nato pa prijavi France svoje izume patentnemu uradu. Kakor hitro bo to oprav ljeno in patenti potrjeni, ni treba imeti nobenih skrbi več. Oče bo lahko vse spet pokupil, kar je bilo kdaj njegovega, pa še novih parcel bo dokupil k posestvu, da bo vsaj vedel, čemu se je trudil, delal in skrbel vse žive dni. Kadar pa se naveliu* kmetovanja, naj izroči posestvo Anici, a France bo domaknil še kaj cvenka, da bo lahko dobila ženina po srcu in želji — takega, ki bo res vreden domačije in nje.
Anton Drvišar je izprva menil, da je sinovo govorjenje samo privid mladosti, ki vse rada gleda v najbolj rožnati luči, kmalu pa se je prepričal, kako najbolj učene glave na visoki šoli vneto potrjujejo mlade-ničeve navedbe. Tako se je vdal, si nakopal novih dolgov in je čakal.
»Vesel hodi«, je menil Janez Andrejač, »da imaš takega sina! Ako je bilo doslej hudo, bo pa poslej boljše. Seve, kogar bi pa življenje obsipalo s samimi dobrotami, bi jih sploh ne b1'! deležen, ker bi se jih ne zavedal.«
»Saj imaš do neke mere prav«, je odvrnil Drvišar, »vendar je hudo in se mi zdi, da je brez tvoje pomoči ne bom izvozil.
Pred samim uresničenjem vseh pričakovanj bom moral izpreči in pustiti vse skupaj v nemar «
»i- o nt/, nikar ne govori tako črno! Da sem jaz na tvojem mestu, bi vriskal, pa naj bi 1111 še tako voda tekla v grlo.«
Zdaj Janezova šegavost ni mogla izvabiti smeha Anton Drvišar je obstal in mrko gledal predse.
»No, ali mar nisem prav povedal?« je menil Janez
»Nemara,« je rekel Anton.
»Saj sem te menda razumel.«
»:v m nisi. kaivoi se vzame.«
»Nikai ne zameri Če se ti ne zdi za malo, ;ni ,>ovej bolj natanko.«
»Denarja n- u. tudi posojila ne dobim nikjer več. bi sinu pomagal do kraja.«
»Aha,« se jt Andrejač popraskal za ušesi. »No, saj mah. se ini je zdelo, a kaj hočem, ko sem pa glede denarja tudi sam cerkveni miši brat. Nič ne rečem, koruznih žgancev mi ne manjka in tudi ne ajdovih, o enk se pa ogiblje moje hiše kakor zdravi ljudje gobavcev. Kakor bi ti rad pomagal, ti denarjem ne bom mogel.«
->Ali imaš kaj dolga na gruntu?«
»Rog ne zadeni! Skoraj bi si rajši izkopal grob, kakor da bi zalezel v dolgove.«
»Ako bi pa vedel, da s tem rešiš druge • n še sam sebi nomagaš?«
Drv;šar ie umolknil, Andrejač pa se je samo nasmehnil.
' Kaj bi mi to koristilo, ko. pa danes«ven-dar noben živ duh več ne posodi kmetu niti be' ca.«
Tovariš je skomignil z rameni, češ da ni res tako hudo. On bi si s takim poroštvom še vedno upal toliko spraviti skupaj, kolikor potrebuje za izvedbo sinovih načrtov. Saj ne gre za dolgo dobo. V letu dni bi bilo vse urejeno in poravnano, vrhu tega pa še lep delež za nameček.
Andrejač je molčal in pustil tovariša, naj se izgovori. Bolj pa ko je ta govoril, bolj je bilo Janezu tesno. Po eni plati se mu je zdelo, da mu skoraj ne sme odreči usluge, po drugi se je bal, kaj se bo zgodilo, ako učenemu Francetu vse skupaj izpodleti.
V razmišljanje se mu tedaj oglasi Drvišar:
»Ako bi te prosil samo poroštva. Janez? I.ahko se zaneseš, da te ne bom pahnil v nesrečo. Da mi je tudi z golimi rokami izkopati denar iz tal, ga izkopljem in vse za časa poravnam.«
In govori in govori tako na dolgo in tako prepričevalno, da je Andrejač naposled že ves vrtoglav Niti sam se prav ne zaveda, kdaj in kako seže prijatelju v roko in mu z moško besede obljubi pomoč Zdaj se Drvišar šele razživi. Tu pri nas so razmere vse premajhne in pretesne in ljudje nimajo pravega smisla za napredek Kdor ima še kai okroglega pod palcem, čepi na denarju kakor koklja na jajcih To pa ie samo zato, ker znamo vsi skupaj premalo računati in ne vemo, da se stoječa voda usmrdi. Treba je večnega gibanja in kroženja, ako hočemo priti do uspehov. Zato se je France odločil. da s svojimi izumi ne bo nič več beračil doma, ampak pojde v Ameriko Res je že tudi »tam stiska vsakdanji gost, vendar so ljudje bolj širokosrčni in znajo ločiti, kai velja in kaj ne. Učeni gospodje so ga že priporočili na take kraje, da ni treba imeti prav nič strahu. Tudi Drvišar sam poide s hčerko vred s srnom hkratu v svet. Saj si Janez lahko misli kako ie. Ako z dekletom ostaneta sama doma. je zavist sosedov ugonobi. Kar čez noč tudi France ne more delati čudežev jn bo vsekakor trajalo nekaj mesecev, preden se vse to nresuče. Med tem bi morila oče in hči poslušati pikro roganie nevoščliivcev in se še otresati upnikov, ki bi jima bili dan za dnem na vratu.
In kakor je Drvišar govoril, je Janeza spre letavala kuria polt. vendar ni več maral snesti dane besede. Zgodilo pa se je tisti dan, da se je Andrejač po mnogih letih prvič spet napil kakor čep. Ko je v mestu pod-
pisaval, Kar so mu prinesli papirjev na mizo, se je moral na vso moč potruditi, da ni telebnil na tla in vse se mu je v vrtoglavosti zdelo naravno, koristno in pametno in je celo objel Drvišarja, preden sta se ločna. Sele čez nekaj dni mu je začelo brneti po glavi. Vprašal je tega in onega, kaj mislijo o takih rečeh in kako bi sarni ravnali v podobnem primeru, pa se je vsakuo smejal in ga jel končno debelo gledati, češ.
»Kaj te je pa obsedlo, Andrejač, da ti roje take muhe po glavi? Pa menda nisi v resnici že komu nasedel? Le glej, Janez, da se ne boš namazali Tako maslo človeka rado zaduši.«
Skraja ni niti mogel verjeti, polagoma ga je pa vendar pričelo skrbeti. Kmalu, le prekmalu se je v mestu prepričal, da je porok in plačnik za dolg, ki daleč prekaša vrednost vsega njegovega premoženja, ako Anton Drvišar pravočasno ne vrne posojila Da je bila trpka gotovost še bolj trdna in neizbežna, je čez nekaj časa še prejel obvestilo, da je ves znesek tudi vknjižen na njegovo posestvo. Kakor izgubljen je držal v rokah pošastni papir In kakor ga je ogledoval, je bil vse težji in težji, dokler mu ni končno roka omahnila pod neznosnim bremenom. Janez Andrejač se je sesedel za mizo in se srepo zagledal skozi okno. Zunaj se ie po-Iftje polagoma umikalo plodni jeseni Kozolec je bil še poln Zlatorumenega klasja in na vrtu se je sadno drevje šibilo pod težo rodovitnega blagoslova toda gospodarja ni moglo vse to nič razvedriti Pred očmi mu je kakor goreča puščava migetala menica, ki jo je podpisal za prijatelja Samo malo naj potegne napačen veter, pa br. plamen zajel vse, kar se je kdaj imenovalo Andreiačevo.
Poldrugo leto je časa, so tedaj povedali v mestu. V poldrugem letu se lahko marsikaj zgodi in nekateri, ki je zdaj še zdrav in vesel, bo nemara že spal pod rušo, in nekateri, ki danes še nihče ne ve zanj, bo med tem še prijokal na svet. Toliko se lahko iz-premeni in se bo izpremenilo v poldrugem letu, le dolg, ki teži kmetijo bo ostal kakor skala v gori. Kako naj ga Janez odplača in s čim, ako se Drvišariu kaj spakedr^^
Posihmal je pri Andrejačevih utihnil smeh. Čas je brzel, kakor bi smodili za njim. Izprva je Janez še dobil dvakrat pisanje iz Amerike, da se razgovori in pogajanja ugodno razpletejo, nato pa je vse utihnilo, kakor da je Drvišarjeve pogoltnilo morje. Le čas je bežal, bežal strahotno bežal Kakor bi trenil, se je zasukalo leto in zdaj se že drugega pol nagiblje h kraju
Pred tremi dnevi je prejel Janez Andrejač ta poravnan, ker bodo upniki sicer primo-obvestilo, da mora biti dolg do novega le-rani uporabili zakonita sredstva in fcodo izterjali menico
Do novega leta, a Zdaj je božič tu Drevi bo sveti večer. Otroci si urejajo jaslice, žena ždi v kuhinji in si skrivaj otira solze
Božič.
Joj, kakšni prazniki bodo to m kakšno bo šele gorje, ki jim sledi za petami!
Gospodar je kakor iz uma. Ne vidi, ne sliši. Za vse okrog sebe je mrtev, le goreča pustinja pošastno migeta pred njim: menica! Pomoči ni, glasu ni od nikoder. Samo še teden dni, pa bo plamen pogoltnil vse. Včeraj še kmet Janez Andrevač bo jutri z vsemi svojimi popoten siromak in berač. Le zakaj je moralo priti do tega? Ali bi ne bilo stokrat boljše, ako hi bil Janez obležal na bojišču, hamesto da ga je Drvišar otel? Koliko bi bilo obema prihranjenega gorja, koliko pa šele otrokom, ki zdsj po nedolžnem trpe!
Božični zvonovi . S kakšno prisrčno radostjo jih je poslušal Janez prejšnja leta, kako toplo so ga božali in mu segali v globino srca! Letos pa, kakor da tudi oni jočejo.
»Dober dan. Andrejač!«
Nekdo je vstopil, toda Janez je še vedno gluh.
»No, viš ga, viš! Pa menda nisi kakor jazbec, ki zimo prespi«, si prišlec mane premrle roke. »Dober dan sem ti voščil, Andrej ač, pa se nič ne zganeš. Žlezi no brž raz peč, da mi boš nekaj podpisal.«
Gospodar se zdrzne. Ko sliši, da bi bilo treba kaj podpisati, se sunkovito vzdrami iz omrtvelosti in se začne tresti.
Počasi zleze raz peč in se zmedeno ozira okrog:
»Ali nisi rekel, da imaš nekaj zame?«
»Seveda imam! Praznike sem ti prišel voščit in mislim, da me boš vesel kakor pravični v Stari zavezi Odrešenika.«
»No, no ...«
»Pa nič, če ne verjameš. Saj vem, da se ti niti ne sanja, kaj ti prinašam.«
»Dobrega bržčas nič, na to bi že skoraj kar glavo stavil.«
»Nikar je ne ponujaj, da ne boš res ob njo. Sicer pa vem, da se ti bo skoraj zavrtelo v njej. Zato rajši kar brž podpiši.«
In Janez podpisuje in niti ne ve kaj. Odkod? Iz Amerike?
»Beri, no, človek, preberi mi. Sam ne znam več in danes niti ne vidim «
»Saj ni treba dosti gledati, ko boš lahko kar štel. No, nekaj pisanja je pa tudi zraven in ti ga lahko koj prečitam. ako res želiš.«
In pismonoša čita in strmi. Anton Drvi-šar sporoča iz Amerike, da je sin pred tremi tedni nakazal po banki znesek za kritje meničnega posojila, ki je Janez jamčil zanj. Upa, da bodo upniki denar še pravočasno prejeli in da zato Janez ne bo imel nobenih sitnosti. Ako bi se pa le kaj zamudilo, naj jim pokaže to pismo in naj se gospoda kar preDričajo, da je denar res nakazan. Na vsak način naj Andrejač stopi v mestoain si sam ogleda, kako in kaj. Nikar ne zame-
ri, ko se je tolikanj zavleklo. Tudi v Ameriki so težave in se mora France zahvaliti bolj srečnemu naključju kakor svojemu znanju, da so se mu vroče sanje naposled u-resničile. Za trud in skrb, ki jo je Janez med tem moral pretrpeti, mu zdaj pošiljajo deset tisočakov, v kratkem pa se nameravajo vsi skupaj vrniti v domovino. Tedaj obiščejo zvestega prijatelja in se mu bodo skušali na primeren način izkazati hvaležne za njegovo dobroto in zvestobo. Dotlej naj se jih vsaj včasih malo spomni, ve naj pa tudi, da njim skoraj ne mine dan, da ne bi mislili na zvesto korenino Janeza Andrejača. Vsi skupaj mu voščijo prav zadovoljne praznike in njemu in njegovim toliko sreče v no vem letu in za ves bodoči čas, da bi se lahko vedno vedro smejal, kakor se je znal nekoč.
»No, no, Andrejač, kaj pa šolobariš?« se zavzame pismonoša, ko neha citati in se za trenutek ozre na kmeta, ki sc komaj še drži pokonci. Mož je bled in kakor pepel-nat, iz oči mu polže solze, na čelo mu sili znoj in ves drgeče, ko zaječi ia:
»Kaj, ali je res?«
»Ne bodi no, Janez, ne bodi šleva! Rajši preštej denar in se še mene spomni s kak šnim dinarčkom, ko ti je v taki zimi tako toplo solnce posijalo v hišo.«
In že kliče gospodinjo in otroke in govori in razlaga, da bi se mu skoraj jezik posušil.
Andrejač strmi in kakor v sanjah odrine pis;..onoši napitnino, kakršne še ni bil deležen nikoli nikjer. Komaj potlej odhajajoči zapre vrata za seboj, seže Janez ženiv roko in stisne k sebi najmlajšega, nato pa vsi pokleknejo k jaslicam in se v nemi hvaležnosti strnejo z Bogom, ki je v ubožnem hlevcu prišel na svet...
Ivan Albreht
Bedne duše
Jože je zastrmel v vizitko, pritrjeno na gosposka vrata, malo pomislil in pozvonil.
Kakor ne bi delal tega že nekaj dni brez vsakršnega občutka sramu od vrat do vrat, mu je tokrat zatolklo srce, ko je zarožljal ključ v vratih. Pokazalo se je dekle v beli avbi. Ko je dvignil pogled k njej in topo zdrdral prošnjo za košček kruha% skledico toplo juho ali kaj enakega, je nanadno obstal. Usta so se mu razkvečila v trmast smehljaj, poln zadrege, s katerim se je kljubovalno upiral občutku sramu, ki se je vroče dvigal v njem.
»Jože, ti beračiš?« Silno so se ji začudile oči.
Kakor bi ga udarila z bičem v-lice, ga je speklo. Odštrkljal je po stopnicah, da sam ni vedel kdaj in kako.
»Jože!«... je še klicala za njim. Toda ni mogel, zares ni mogel nazaj. »Motovilo!« ga je nahrulil nekdo, ko je zadel vanj. Se ozrl se ni. Strašno se mu je mudilo.
Saj še ni bilo tako dolgo, odkar je imel delo. Lomil je za pivovarno led nad ribniki. Četudi je stal napol v vodi in ga je skozi čevlje ščipal mraz v noge, mu je bilo ob misli na večerno mezdo vendarle toplo pri srcu. Ker je imel zaslužek, je bil poinovieden član človeške družbe. Vrata se nu > zapirala pred njim.
Jože je jokal in dirjal po ulicah dalje...
Izraz, ki ga je bil videl na njenem licu, ga je bolel. Zaneslo ga je iz mesta v okolico, kjer se je že narahlo budila pomlad.
»Brezposelnež ... berač«, je vrelo v njem. Človek, ki ni človek, ker ga je življenje izvrglo. Izpljunilo ga je kakor odvišno peno. V njem se kos za kosom ruši samozavest in hkratu jemlje s seboj spoštovanje do vsega, kar bi moglo človeku še kaj pomeniti.
Jože se je zrušil ob železniškem mostu, kjer je zelenel košček trave. Drava je šumela pred njim in valila svoje blatne valove. Poslušal jo je in razmišljal. V žepu je našel košček cigaretnega ogorka. Nervozno ga je mečkal in ga nazadnje vrgel v Dravo.
»Saj ni nikogar, ki bi mi ga zapalil«, je menil in se ozrl po cesti. Bila je samotna ob tej uri, ko sede ljudje navadno pri kosilu.
Potem je pomislil na Katico, kako je stala pri tistih gosposkih vratih in ga gledala z začudenimi očmi. »Jože, ti beračiš?«
Pred njim se je pojavil človek. Bil je še mlad; vendar je Jože strokovnjaško ugotovil, da je berač ali vsaj brezposelnež. Postalo mu je žal ogorka, ko je videl, da mu visi na ustnici cigareta.
Postopač je uganil njegovo misel. Segel je v žep in mu ponudil šop dišečih cigaret. »Vzemi, če si z menoj!«
Jože je spoznal, da so cigarete ukradene. Mučilo ga je poželenje. Segel je po šopu.
»Koga si okradel?«
»Bogatca, ki jih bo lahko pogrešal.«
Kadila sta in metala ogorke v Dravo. Mlad-čev obraz je bil videti zamišljen. Jože pa se je ves predal užitku, da niti na Katico ni več mislil.
j Po progi je prisopihal vlak in se zavit v meglo lastne pare izgubljal za ovinkom
Mladec se je vznemiril. Oči so mu oživele
»Tamle se peljejo milijoni! Ena sama sreč-čna ura, pa bi bili tvoji. Potlej ne bi sedel razcapan v zmrzlem blatu in pobiral po cestah ogorke.« Zasmejal se je tako, da se je Jože zavzel.
»Da bi oropal vlak, ta misel se mi zdi naravnost smešna.«
»Prav nič ni smešna, če pomisliš, da se je to že marsikomu posrečilo.«
Mladec se je razgrel. Jože pa je spoznal, da ima opravka z velikim drznežem, če že ne poklicnim tatom.
»Kdo bi tudi toliko letal za delom in postajal pred vratmi kakor bolna kokoš«, je govoril mladič. »Sam sem bil nekdaj tako neumen. Delo je težavno in prav malo denarja prislužiš z njim. Treba je le nekoliko spretnosti, pa imaš denarja več, kakor ga potrebuješ.«
Jože ga je poslušal iz hvaležnosti, ker ga je bil pogostil s cigaretami. Bil bi že odšel, tedaj pa je potegnil postopač iz žepa kos klobase, katero je z malomarno kretnjo potisnil preden j.
Vnovič je ostrmel.
»Tudi to si ukradel?«
Postopač se je izognil odgovoru in se zasmejal.
»Jaz sem sit!« je dejal čez nekaj časa.
Potem je oživela cesta. Prihajali so ljudje.
»Pojdi!« je dejal tedaj postopač. »Tukaj nisva varna. Poznam šupo, kjer si skrit, da te smrt ne najde«.
Jože je razumel. Dasi se mu ni bilo treba skrivati, je vendar šel z njim. Ko sta hodila nekaj časa, sta dospela do šupe, ki je osamljena stala sredi širokega travnika. Po slabotni lestvi sta zlezla na njeno podstrešje. Postopačev kot je zakrival kup nametane slame. Obenem je imel v strehi izvidno lini-co, ki si jo je bil napravil s tem, da je izdrl šop slame iz strehe. Najprej se je zato pognal k tej linici, a ko je spoznal, da ju ni nihče zasledoval, je olajšano vzkliknil: »Nihče nama ni za petami!« Potem se je vrgel vznak v seno in zamižal, kakor bi hotel spati. Jožetu se je videl njegov obraz zelo zaskrbljen.
Prižgal si je zadnjo cigareto, ki mu je še ostala.
Postopač je planil pokoncu: »Pa menda ne boš tu kadil! Zapališ mi šupo, potem si lahko iščem skrivališče bogve kje.«
Ta malenkost ga je očitno strašno razburila. S pljunki je ugasil cigareto, ki jo je bil Jožetu divje iztrgal iz rok.
»Nevarno je tudi, da naju zavoha kdo, ki bi se izgubil tod mimo«, je dejal pozneje nekoliko mirneje. »Vidi se ti, da si še novinček.«
Neprijetno je obšlo Jožo, rekel pa je: »Ti si torej poklicni tat in razbojnik.«
Te besede, skoraj prostodušno izrečene, so postopača nekoliko dirnile. Nevoljno je odvrnil: »Kaj bi toliko bevskal o tem... Vzamem pač, kjer je, in dam tja, kjer ni.. Ljudem se zdi to nekaj strašnega, jaz sam pa se ne čutim nikakega grešnika. Ubil še vendar nisem nikogar ... in dotlej... dotlej imam čisto vest «
Jože je strmel. Hotel je nekaj reč\ toda postopač ga ni pustil do besede. »Kaj bi tisto« je nadaljeval. Vse skupaj je samo čen-čanje. Poglej mene, že od rane mladosti kra-dem. a niso me še dobili. Ko me je mati rodila nezakonskega, se ni vprašala, ali me bo imela s čim prerediti. Pustila me je gospodarju, kjer je služila in o katerem so govorili, da je dober. Vezal mi je birmo in mi poklonil staro pokvarjeno čebulo, ki je kazala čas čisto narobe in katero sem že drugi dan zakopal nekje na vrtu. Od tedaj sem ga mrzil. Učil me je krojaštva, ker je bil sam krojač in ker si je obetal od mene za-stonjsko pomoč. Vendar mi je bilo šivanje v sobi zoperno, da me je stresal mraz. Za to sem se mu večkrat maščeval. Po malem sem mu izmikal novce iz škatle za šivalne potrebščine. ki jo je hranil na omari .. prav po malem, da ni nikoli ničesar opazil Enkrat sem bil vendar nekoliko nepreviden. Zlju-bilo se mi je ure, bleščeče zlate ure, ki je bila starcu posebno pri srcu Našel jo je nekega dne pri meni in takrat me je pretepel, da sem obležal bolan. A starec je potem še govoril, da je dober, ker me ni naznanil. Od tistih dob me ni več toliko priganjal k delu in meni je bilo zelo prav Nazadnje sem jo neke noči popihal v mesto Iskal sem delo, a delati se mi ni prav ljubilo, zato sem si štel v srečo, ko sem naletel na tovariša ki zdaj odsedeva svojo kazen Marsičesa me je naučil Neprevidnost ga je spravila redarjem v roke Za uspešno delo je treba skoraj vedno dveh. Zdaj sem ostal sam V načrtu imam čeden vlomček, le stražarja mi manjka. Ti se mi zdiš primeren Saj si menda že toliko na koncu, da si zavrgel vso prazno šaro naukov o poštenosti Glad privede človeka pač do čisto drugih naukov, ki so nemara modrejši od onih, ki jih pridiguje-jo siteži.«

»Toda ti si vendar bil sit. Ni ti bilo sile pri krojaču!« se je vmešal Jože v njegove besede 'boreč se s čudnimi občutki
»Sit, sit. . To spet ni tisto, kar mislim. A tepec si, če ne vzameš, kar ti ponujam.
Za pol ure stražcnja ti ne bo treba delati leto dni, tolikšen bo tvoj delež.«
Joži je pribaialo vroče. Vendar ga je ob misli, da bi postal tat, stresal mraz.
Molčal je.
»V mislih imam blagajno, ki je polna denarja Le precej nedostopna je in je treba dobrega stražarja, če si jo hočemo prilastiti.«
Koliko časa je že, kar ni imel Jože v roki stotaka. Vendar njemu samemu še nikoli ni bilo prišlo v misel, da bi kradel. Bil je kot otrok deležen vendarle boljše vzgoje. Dasi mu je bila mati ubožna in je zgodaj izgubil očeta, ga je vselej navajala k dobremu. In Katica, ki ji je obljubil, da se vzameta ko se bo izučil mizaistva. Zanašala sta se na pridnost svojih rok in sta zato pozneje oba šla v mesto. Ona, da bi prislužila kaj za opremo, a on, da bi iztaknil službo s plačo, ob kateri bi mogla pozneje oba živeti. Pa je bilo hudo. Najprej je bilo hudo Katici. Ničesar ni vedela, kake se gospodinji v mestu. Preveč natančne so se ji videle mestne gospodinje. Jože je dobil službo s še precej dobro plačo. Tolažil ie Katico, da se bo kmalu preokrenilo v dobro tudi zanjo. Upal je, da se mu bo plača zvišala do višine, da bo mogel preživljati družinico.
Pa je prišlo drugače. Katica se je privadila. Se sama je postala natančna. Jože pa se je znašel lepega dne na cesti Izgubil je službo kakor mnogi drugi in odtlej je sprejemal priložnostna dela in čakal in upal.
Se na misel mu ni prišlo, da bi kradel. A zdaj sedi tu poleg njega na kupu slame človek, čigar obraz se v temnih obrisih riše iz polmraka in mu pravi, naj krade .
Kakor zlobni duh! Zakaj bi moral z njim. Saj se je kljub uboščini počutil skoraj dobro. Prevevalo ga je upanje, da dobi vendarle delo. Potem bi bil konec vsega grenkega. Lepo bi si uredil dom in bi šel po Katico tja v lepo gosposko hišo, kjer se mu je včerai ob vratih začudila: »Jože, ti beračiš?«
Da, prosil je, a kradel nikoli. Ali je mar prositi sramota, če je človek zabredel v si-romaščino? Ne, Katica se ne bi bila smela tako začuditi, ko je ugledala njega, prosja-ka. Pognala ga je s svojimi začudenimi očmi daleč od sebe med tatove in razbojnike. Nikoli ne bi bil potrkal na tista vrata, če bi bil vedel, da je Katica za njimi. A kdaj je premenila službo, da ni tega prav nič vedel? Spet se je oglasil zlobni duh iz teme:
»Blagajna je nabito polna, to vem. Denarja bova imela ko toče. Treba je le previdnosti.«
Denar... Jožeta je privzdigovalo. Misli so bile preomamne. Ze so začele vstajati v njegovih možganih predstave, ki so mu slikale kupe denarja. Brez denarja nisi človek Beden ubožec si, pred katerim se zapirajo vrata. Se Katica se sramuje prosjaka A če bi prihodnjič pozvonil pred njenimi vrati v dostojni obleki in ves obložen z zavitki darov, bi bila nanj ponosna in on bi bil srečen. Kaj za to, če bi bil denar ukraden, glavno je, da Katica ne bi vedeia, da je ukraden ...
Tedaj mu je zlobni duh iz teme ponudil čutarico in Jože je zaduhal žganje. Srknil je. Cez čas je srknil vnovič. Še lepše misli so ga začele prepletati. Jože se je zavedel le še toliko, da vsega tega ni, a da bi moglo biti. Da, moglo bi biti, če bi bil denar...
Potem je segel znova po čutarici, a tat mu je zabranil.
»Dovolj je, ako hočeš ohraniti vedro pamet. A ta nama je zdaj potrebna kakor le kaj. O polnoči odrineva. Če boš dobro stra-žil, dobiš četrtino plena. Če ne, te čaka ječa in še kaj.«
Jože se je zdrznil. Torej pojde zares. Zares naj postane tat.
Okoli dveh po polnoči je stražil. Tat ga je bil privedel po stranskih ulicah pred visoko belo hišo. V pritličju so bili nameščeni trgovinski prostori. Jože je naenkrat obstal. Ta hiša se mu je videla znana. Ali ni bil danes že tu? Da, saj to je hiša s Katico, iz katere je drvel danes dopoldne bolan od sramote, ker je prosil. In zdaj naj bi prav tu kradel? »Tu ne bom stražil!« je s trdim glasom dejal tovarišu, ki ga je vlekel nekam za hišo, kjer je bilo dvorišče.
»Molči!« je šepnilo srdito iz teme. »Ali pa ti zaprem gobec za vselej!«
»Ne bom stražil!« je pribijal Jože v sebi. »V hiši, kjer služi Katica, ne bom kradel.«
»Za menoj!« je ukazoval tat »Za menoj, ako ti je do kupov belega denaria, ki bodo kmalu tvoji!«
Denar... Jožeta je gnalo skoraj nezavedno naprej Naj se zgodi zdaj. kar hoče, a potem nikoli več ...
Tat se je z mačjo gibčnostjo plazil dalje. Jožeta je moral večkrat opomniti, naj hodi oprezneje in naj ne dela šuma. Skočila sta skozi okno v neke kletne prostore, a potem je odprl tat s svojim ključem vratca, skozi katera sta prišla k stopnicam, ki so držale navzgor. Tako naglo in lahkotno je šlo vse skupaj, da je Jože strmel. »Ta posel ni težaven«, je misli pri sebi.
Na stopnišču se je začela njegova naloga. Moral bi patruljirati od stopnišča do vhoda v skladišče, nad katerim so ležale pisarniške sobe. Tu je bila tudi ona nabito polna blagajna, o kateri je tat govoril.
Tat je bil izginil v smeri proti sobam, a Jože je prešteval sekunde in čakal ..
Stopnišče je bilo obširno in neznano. Jožeta je obhajal občutek, ki ga dotloj še ni poznal Bilo ga je groza.
Sekunde so se vlekle. Tat je moral imeti težavno delo, da ga ni bilo toliko časa nazaj. Tiho se je premeknil Jože proti sobam. Če bi ga smel poklicati. A bilo mu je naročeno, naj tiho zabrlizga le v nevarnobti. Toda vladala je globoka tišina, tako globoka da si je Jože ni upal prekiniti z glasne stopinjo. Stal je mirno in z napetostjo vlekel na uho.
Ljudje v hiši so spali. Z njimi je spala Katica, kateri se prav gotovo ni sanjalo da je njen Jože tako blizu. Da, blizu, a hkratu daleč od nje, zakaj v današnji noči je postal
čudite
Sele solnce jc zbudilo gospoda Koprivo iz sna. Nekaj časa si je mel zaspane oči, čez čas pa se je glasno zasmejal. Nato je skočil iz postelje, se ozrl po ženi, ki jc vsa radovedna zastrmcla vanj, in planil v šc silnejši smeh.
»Kaj pa ti je, da žc spet noriš?« jc Kopriv-ca naposled vzkliknila, čeprav bi ga bila rajši ozmerjala, ker si je oblačil raztrgane nogavice.
Gospod Kopriva pa se je kar zvijal od smeha, se naposled vrgel na posteljo in brcal z nogami v zrak:
»Če bi vedela, kakšna neumnost se mi je sanjala! O, joj, kakšna neumnost!«
Zdaj je še žena planila iz postelje in nestrpno čakala, da ji mož pove in razloži — kakor običajno ob jutrih — svoje sanje, ki so bile vedno silno zanimive.
»No, povej "že enkrat! Povej, kaj se boš tako napravljal!« je vzkliknila, vsa koprneča od radovednosti.
Gospod Kopriva se je zresnil, a takoj nato sc je spet glasno zakrohotal. To pa je gospo Koprivco začelo jeziti; žc je hotela Koprivi povedati nekaj resnih, a premislila si je in dejala s sladkim glasom, v katerem pa ni mogla zabrisati sledu naraščajoče nejevolje:
»Daj, no! Povej, kaj je bilo! Tudi meni se je sanjalo nekaj imenitnega. Takoj ti razodenem, samo povej najprej ti!«
»Ne povem,« sc je Kopriva še nekaj' časa branil; ko pa to ni pomagalo in je bila Ko-
tat. Denar kiade njenemu gospodarju. Za njo ga krade, a Katica ne bo vedela Saj se zgodi Ie tokrat, a potem nikoli več.
Jože je zdajci zaslišal šum in tudi zapazil postavo, ki je tekla proti njemu.
»Hudič, zakaj nisi bolje stražil!« se je skoraj v diru pognal tat mimo njega.
»Vse skupaj se je ponesrečilo«, je spre-letelo Jožeta in tisti trenutek se je zavedel, da mora tudi on bežati. A bilo je prepozno. Uslužbenci in gospodarji, vse je vrelo na kup.
»Krasti sta hotela!« je odmevalo po hodniku.
»Kaj?«
»Denar... Blagajna je odprta. Le še nekaj trenutkov, pa bi bila pobegnila s plenom. K sreči je slišal paznik, ki leži v skladišču, šum nad seboj in se po strmih stopnicah pognal v pisarniške prostore. Bil je skrajni čas.«
Tedaj so privedli tatu, ki so ga bili ujeli, ko je bil že na dvorišču. Divje je gledal okoli sebe in klel, ko so ga zvezanega pri-klopili Jožetu. Jožetu je telo rahlo drgetalo. Kako bliskovito se je preobrnilo vse v eni sami minuti, ki je preklala njegov sen na dvoje. Nepremično je upiral oči na svoje trdno povezane roke.
Pred njim je stala z drugimi uslužbenci Katica in nepremično strmela vanj, kakor bi ne verjela svojim očem.
Ah, da bi bila vsaj izpregovorila. »Jože, ti kradeš?« bi bila morala reči, toda strmela je nemo in niti teh besed mu ni privoščila.
Le, ko je odhajal in ga orožnik su-vl s puškinim kopitom, je rahlo vzkriknila. Vendar se Jože ni ozrl. Vedel je. da se je sramovala celo tpga svojega rahlega vzkrika.
Trdo je stopal s tovarišem ir> je polagoma začel potihem kleti kakor on. Na stražnici so jima pridružili še troje ptičkov ki so jih bili ujeli v pretekli noči.
Ko je nastopilo jutro so jih skupno es-kortirali na policijo. Ljudje so postajali na ulicah in si ogledovali četico bednih in izvrženih ljudi z različnimi občutki v srcih. Ogledovali so tudi Jožeta, ki je stopal med niimi trdo in težko
Četa najbednejših pogoltnila tudi njega...	Milka Adamičeva
sanje
privca vedno bolj nasilna, jo jc rezko zagrnil:
»Nič ti ne povem, ker si tako radovedna. Moram te ozdraviti tvoje neznosne radovednosti, zaradi katere sem žc toliko pretrpel. Razumeš?«
»Dobro, pa ti ne skuham kave in pojdi la-. čen v urad!« se jc Koprivca skujala in spet legla.
»Kakor hočeš, povem pa ne in ne, rajši se ustrelim!« je odvrnil Kopriva odločno in sc začel oblačiti; toda zdaj pa zdaj se je šc moral na glas nasmejati, tako da Koprivce le ni zdržalo v postelji. Brez besede je vstala, se oblekla, šla v kuhinjo in pripravila prav dobro kavo, upajoč, da ji bo mož ven-dar-le razodel svoje skrivnostne sanje.
Kopriva se je medtem oblekel in prišel v kuhinjo:
»No, ženka, daj mi kavo! je dejal, ko je videl, da kava še ni pripravljena »Mudi se mi v urad; zaradi teh neumnih sanj bom nazadnje še prepozen!«
Koprivca pa je gledala skozi okno, kakor da ga ni slišala. Ko je odločneje zahteval kavo, sc je obrnila k njemu in ga jezno zavrnila:
»Ne dobiš jc. dokler mi ne poveš, kaj sc ti je sanjalo!«
Kopriva pa je tudi ostal trden:
»Ne povem, ker potem bi se moral ustreliti! Sicer pa mislim, da sem ti ljubši živ kakor mrtev,« je nadaljeval smehljaje sc in segel na štedilnik, da bi si sam nalil kavo.
Koprivca je srdita planila k njemu, ga sunila stran in zakričala:
»Če ne poveš, tudi kave ne boš pil!« Čez trenutek pa so se ji oči zalile s solzami. »Saj vem, kaj se ti je sanjalo, da si ne upaš povedati. Gotovo si mi bil v sanjah nezvest. Saj te poznam, kakšen si.«
Še mnogo je govorila o tem, toda Kopriva ni utegnil več poslušati: bil je skrajni čas, da je vzel klobuk in odhitel v urad.
Med tem ko se je Koprivca pripravljala na maščevanje, je Kopriva zagrenjen sedel v uradu za pisalno mizo in žaloval za prijetno dišečo kavo, ki je ni popil. Sploh mu je bilo' nekam sitno in nerodno. Zdelo se mu je, da so to tudi drugi opazili; celo predstojnik ga, je ošinil nekajkrati z resnim pogledom. Sprva se je jezil na svojo ženo, pozneje pa je zmirom bolj spoznaval, da je vendar sam .vsega kriv. Saj se mu vendar ni sanjalo nič takšnega; mirne duše bi bil lahko razodel ženi svoje sanje in ne bilo bi jutrnega spora in zdaj bi ne bil sredi dopoldneva še tešč. Kdaj bo šele obed? No, pa tedaj ii bom vse povedal, smejala se bova in vse bo dobro, je nazadnje sklenil
»Kaj pa je danes z Vami gospod Kopriva? Ze spet ste napravili pogreško. Poprimite se vendar 4 resnostjo dela, lahkomišljenih ljudi imam že tako dovolj!« ga je oštel njegov predstojnik, ko je bil Kopriva sredi najlepših misli o obedu in spravi z ženo
Tako, zdaj še to Po tolikih letih vestnega dela so me prišteli med lahkomiselne ljudi, si je Kopriva govoril že v"es zmeden Ob, te nesrečne sanje, zakaj jih le nisem razodel svoji ženi. zdaj se venomer vračajo in me ovirajo pri delu.
Ko je zazvonilo poldne, si je Kopriva globoko oddahirl in naglo odhitel domov, da razodene svoje sanje čimnrej, ker sicer se utegne pripetiti še kaj hujšega.
Zatopljen v najlepše misli je pozvonil doma. Ze ie hotel veselo obieti ženo. toda ta se je takoj umaknila v sobo, ko mu je odprla vežna vrata. Kopriva ie sicer stopil za njo toda Koorvca ga ie ostro zavrnila:
»Pusti me! Na štedilniku te čaka obed. Lahko ga poješ s svojimi sanjami vred!«
Kaj naj bi zdaj storil ubogi Kopriva? Šel je v kuhinjo, da sam poobeduje, saj je bil že pošteno lačen. Najprej je treba spraviti želodec v red, potem pa bo že potolažil svojo ženo.
Toda silno se je začudil, ko je našel na štedilniku list in na njem napisano z velikimi črkami: Ženska stavka. To mu je bilo preveč. Obrnil je list in napisal na drugo stran: Danes ie sicer prvega, a denarja ni, ker tudi moški stavkajo!
Nato je naglo odšel, stopil v oddaljeno gostilno in si naročil najboljši obed. Ko se je dodobra nasitil, si je dal prinesti še pol litra vina in nato še pol. Vse popoldne je sedel ob vinu in čedalje bolj pozabljal Ko-privco, si ižbo, sanje. Šele na noč se mu je posvetno, da 3e mora vrniti k ženi, čeprav bo huela. Prav milo se mu je storilo, ko je začel razmišljati o tem, kako ga v tem času Koprivca, s katero sta živela dvajset let v miru in slogi, išče bogve kod. .Naročil si je še pol litra, da obudi kesanje. Res, zdaj je bil prepričan, da je grešil, hudo grešil in pripravljen je bil na pokoro-
Ves omamljen od vina in težke vesti se je dvignil in počasi odtaval proti domu. Večkrat se je sicer nevarno opotekel, toda naposled je vendar otipal domačo hišo.
No, doma sem, zdaj bo konec tega strašnega dne in vse bo dobro, si je govoril, se povzpel po stopnicah in pozvonil. Dolgo je čakal, a vrata se niso odprla. Pozvonil je še enkrat, toda zaman.
Torej je odšla, je skoraj zaihtel. Tako hudo sem se pregrešil! O, te nesrečne sanje! Vse bom popravil, tudi denar ji bom dal, ves denar kakor navadno, samo naj pride, se je raziokal, sedeč na stopnicah pred vež-nimi vrati.
Tedaj pa je zaslišal nad seboj mili glas svoje žene:
»Hvala Bogu, da te spet imam!« vzkliknila Koprivca in prijela Koprivo za roke.« Čeprav mi nočeš povedati svojih sanj, samo da si prišel.«
»Takoj ti bom vse povedal, ljuba ženska,« se je razveselil Kopriva. »Samo čakaj, najprej ti bom izročil denar!«
Dvignil se je in segel v žep po denarnico. Toda v tistem žepu, kamor jo je navadno shranjeval, je ni bilo. Nestrpno je začel iskati po ostalih žepih. Slekel si je plašč, suknjo, a denarja ni bilo nikjer. Obupan se je spet sesedel na stopnice, se prijel z obema rokama za glavo in zajokal na glas: »O, te sanie! Zjutraj sem se jim smejal,
Kadarkoli je šel Štempiharjev Blaž skozi domačo vas, se je že kje izza ogla vežnih vrat prikazal kakšen paglavec, se zasmejal in zaklical:
Blaž, Blaž, kam krevijaš? V Kurjo vas po par klobas!
Kmalu se je okrog paglavca nabralo še več drugih otrok, ki so nagajive besede vse-križem ponavljali. Po navadi se Štempiharjev Blaž še zmenil ni za otročaje in je samozavestno, kakor bi ne bil ničesar slišal, korakal dalje.
Toda včasih ga je neznansko pogrelo ne-zasluženo zbadanje. Bliskovito se je okrenil in stekel za nagajivci. Kriče so se razgubili otroci na vse strani.
Vaščani so bili že vajeni tega.
Le redkokdaj je kdo izpred hiše zakričal nad Blažem, češ naj pusti otroke pri miru.
»Saj imajo več pameti kakor ti«, je še dostavil in se ni brigal več zanj.
Blaž pa je užaloščen šel proti domu.
Njegova bajta je čepela ob nizkem bregu za vasjo. Podedoval jo je bil po svoji materi, vdovi Štempihariti, ki je umrla prav na sveti večer.
Na smrtni postelji je dejala mati sinu:
»Blaž, hiša je tvoja in kravica v hlevu. Boš že živel. Če se pa kdaj oženiš, vzemi Agato.«
Tedaj je bilo Blažu že trideset let. Ni imel ne brata, ne sestre. Kakor nobenemu tudi njemu ni prizanesla svetovna vojna.
Od takrat, ko ga je neki narednik udaril s puškinim kopitom po glavi, ni bil nikoli več pri polni pameti.
Ljudje, ki v svoji zlobi tako radi pozabljajo nesrečo bližnega, so postopali z Blažem kakor z bebcem.
Po materini smrti je postal Blaž še bolj mrk in samosvoj Kuhal in pral si je sam, sam je obdeloval zemljo okrog bajte in tudi molzel je sam.
»Čemu neki,« je premišljal večkrat, »so mi mati svetovali Agato za ženo? Ančka ne mara zame. jaz pa Agate ne maram.«
Ančka ie bila hči vaškega krčmarja. Blaz se je zagledal vanjo. Ob neki priliki jo je kar naravnost vprašal:
»Ančka, če me hočeš, pa te vzamem?«
Ančka ni mogla iz smeha, oči so ji bile polne solz od same prešerne veselosti
Potem je z napol resnim obrazom odvrnila:
»Seveda, Blaž! O svetem Nikoliju bo poroka!«
Blaž se ie še tisto uro odpravil v farovz vpraševat župnika, kdaj se bo obhajal sveti Nikoli.
Župnik, ki se je komaj vzdrževal smeha, mu seveda ni mogel pojasniti, in Blaž se je užaljen vrnil domov.
Od tistega dne ni več mislil na Ančko, pa tudi v krčmo ni več zahajal.
j zdaj jih pa imam, zdaj jih pa imam! Do pičice so se uresničile. Vidiš, Koprivca, vse to s emi je sanjalo. Zbudim se, ti hočeš vedeti moje sanje, jaz ti jih pa ne povem. In potem vse, kakor se je danes zgodilo: brez kave v urad, predstojnikov opomin, obed v gostilni in nazadnje izguba denarja. Samo konec je bil srečnejši, denarnico si ti našla in jo prinesla .. «
Kopriva je še pretresljiveje zajokal, tedaj pa ga je objela Koprivca in se zasmejala:
»Ljubi moj, glej, saj je tudi konec takšen, kakršen je bil v sanjah,« in pomolela mu je denarnico pod nos.
Kopriva je ves blažen objel ženko in ji obljubil, da ne bo nikdar več zamolčal svojih sanj.	Anton In&olič
Pozimi se je zakopal v svojo bajto kakor polh in se ni ganil nikomor razen ob nedeljah v cerkev. V hlevu se je pogovarjal s sivko, v svoji zakajeni izbi pa s črnim mačkom, ki je po cele ure prečepel na zapečku
Žive duše ni bilo v bajti, kvečjemu če je včasih prišla Agata po kakšen liter mleka.
Gostačka Agata Skobernetova je stregla v bolezni rajni Štempiharici.
Imela je že čez štiri križe na hrbtu in je s svojim nezakonskim sinom Mihcem stanovala v Franconovi kajži.
Pred leti je pri Franconu služila za deklo. Pravili so, da je njen sin Mihec sad pregrešne ljubezni z gruntarjem Franconom. Natančnejšega ni vedel nihče, le to so vedeli vsi, da ima Agata Skobernetova brezplačno stanovanje v Franconovi kajži Agata se je preživljala kot dninarica pri kmetih. Bila je zdrava in čvrsta kakor robidnica in je kajkrat pravila svojim znankam:
»Takoj bi se omožila, samo da mi kdo po-migne. Baba brez dedca je kakor riba brez vode.«
Še mislila ni pri tem Agata, da se bodo njene precej jedrnato izgovorjene besede res kdaj uresničile
Tisto leto je okrog božiča zapadlo precej snega. Štempiharjev Blaž se je bil na božični dan namenil k deseti maši. Po cerkvenem opravilu jo je počasi mahal proti domu. Sredi vasi ga je zdajci zajela gruča otrok. Od vseh strani so letele besede: Blaž Blaž. kam krevijaš? V Kurjo vas po par klobas? Če jih sneš. domov ne smeš, če jih prodaš domov ne znaš! Blaž je v veliko veselie otrok nekajkrat zamahnil s palico po zraku, hoteč razgnati nadležne paglavce. Toda dosegel je prav nasprotno Otroci so pričeli delati kepe iz srega in jib metati proti Blažu.
Ena je zadela Blaža na čelo. Divje je zatulil in so nogr.al za otroci.
Agatin Mihec, ki je bil tiHi med nagaiiv-ci. se je spotaknil in padel Blaž ga je dohitel zavihki palico in mahnil z nio po dečkovem hrbtu Mihec je zakričal in se zvrnil nazai v sneg.
Blaž pa se ie zmagoslavno zasmejal m zb°žal prof domu.
Vse to je gledal Francon z domačega dvorišča.	v
»Norec.« ie zavpil za bežečim Hlazem, »kaj pa pobijaš otroke! Le počakaj, naznani! te bom!«
utonil je na cesto, kjer je v snegu stokal
Mihec.	. , , -i 4
»Vstani! Ali te je hudo?« se je sklonil nad
dečkom — svojim sinom.
»•NTq. onri se name. povedem te domov!« je dejal Francon in ga dvignil.
Agata jc .zdihovala in obenem sklepala roke od začudenja, da je Francon vendar enkrat prestopil prag njenega stanovanja.
»Privedel sem ti fanta,« je govoril Francon in kakor v zadregi begal z očmi po sobi. »Tisti Stempiharjev norec ga je pošteno oplazil št ubil bi ga bil, da nisem prišel v pravem trenutku «
Agata je položila sina na posteljo in zraven vzdihovala. »Kolikokrat sem ti že rekla, da pusti Blaža pri miru!« Potem je pogledala Francona.
»Hvala ti Storil si svojo dolžnost, saj je
otrok tudi tvoj sin.«
Francon je stal ob durih in gledal v tla, kakor bi bil iskal besed. Ze nekaj let je bil vdovec, brez gospodinje pri hiši.
»Agata.« je počasi izpregovoril, »jaz sem se naveličal samotarjenja. Oženim se! Ce ti je prav, pa takoj pred pustom stopiva pred olt&r.®
Tega Agata ni pričakovala. Z odprtimi usti je bulila v Francona in samo prikimala.
Francon molče šel.
Na Štefanovo je župnik oklical Francona in Agato enkrat za trikrat.
Stempiharjev Blaž je ves zamišljen prišel iz cerkve, stopil v hlev in pobožal sivko.
»Nič več se ne bova pogovarjala, sivka! Kdo te bo zdaj krmil, kdo molzel? Veš, zdaj tudi Agate ne bo več po mleko; omožila se bo. Pa ne z menoj, kakor so mati želeli, ampak s tistim Franconom, ki je rekel, da me bo naznanil! Letošnji božič je Blaža požrl, razumeš, sivka? Pojdem, za zmeraj pojdem. Zbogom, sivka!«
Šel je, poiskal debelo vrv, jo pritrdil na kljuko pod lesenim stropom in si vtaknil glavo v zanko.
Na šentjanžev dan so ga sosedje našli obešenega Pod truplom ie čepel črn maček in jezno pihal nad prišleci.
Pravijo, da vsako leto okrog božiča v razpadajoči Štempiharjevi bajti straši.
Nnesrečna Blaževa duša se vrača po mir, ki ga ji v življenju ljudje niso hoteli dati.
Vinko B i t e n c
Mrtvi mejaš
(pripovedka)
»Na meji pod gozaom straši... Stari Fer-lan je moral imeti nekaj na vesti, kar ga teži še zdaj na onem svetu... Tako so menili prebivalci samotne gorske vasice.
»Bog mu daj nebesa!« so žeileli svojemu mrtvemu sosedu. »Najbrž ni bilo kaj prav pri tisti nesrečni pravdi zaradi zemlje.«
»Ali kaj govori?« so se plaho vpraševati.
»Vzdihuje.« je vedel povedati Grebene, postaven možak, ki je prikazen že večkrat videli. »Glas pa ni razločen.«
Radovedni so bili, ali se prikazen premika. Nekateri so trdili, da stoji mirno kakor kip na oltarju.
»Sklanja in pripogiba se kakor človek, ki nekaj meri,« je pravil Grebene. »Ni pa nihče drugi kot rajni Ferlan, saj je sijala luna, ko sem šefl mimo njega.«
»Kdor bi ga nagovorili, bi ga morda rešil,« so modrovali vaščani. Izkušeni Pelin je vedel, kako je treba začeti. »Vsak dobri duh Boga časti, ti pa, kaj potrebuješ?« Tako moramo govoriti z duhovi.
Grebene si je zapomnil te besede. Nikomur ni omenil, kaj je sklenil v svojem srcu. Tri dni se je postil in četrto noč se je odpravil na mejo, ko je odbila enajsta ura. Nič ga ni bilo groza, ko je zagledal temno postavo, ki se je sklonila in spet vzravnala. Spoznal je starega Ferlana.
»Vsak dobri duh Boga časti,« ga je nagovoril, čim se mu je približal. »Ti pa, kaj potrebuješ?«
Prikazen je spregovorila. Ču'.o se je kakor iz daljave: »Kdo si, ki mi hočeš pomagati?«
Povedal je svoje pravo ime in duh je nadaljeval svečano: »Poslalo te je usmiljenje, zakaj tisoč let že trpim in ko bo minilo tisočkrat tisoč stoletij, se večnost še ne bo pričela___«
»Kako dolgo bo še trajalo vaše trpljenje?« je vprašal sočutno.
»Dokler ne najdem rešilca. Ako si poslan od Boga, mi boš odprl nebesa...«
»Storil bom vse, kar bom mogel,« se je častno zavzel.
»Tedaj prestavi tale mejnik za tri sežnje navzdol proti vasi... «
Grebene je pomišljal: »Prestavljanje mejnikov je po zakonu prepovedano ... Zemlja bo razkopana... Brez sledi ni mogoče kaj takega izvesti... Zares, nevarno opravilo . .«
»Ne boj se, prijatelj! Med nama in med svetom leži neprozorna senca ... Nobeno človeško oko naju ne vidi in na tleh se ne bo jutri nič poznalo ...«
»Pa lopate tudi nimam ali rovnice, da bi ga odkopa!...«
»Ni treba ti orodja. Kar zagrabi ga in potegni, zemlja ga bo izločila sama in spet sprejela vase ...«
Komaj se je Grebene dotaknili mejnika, mu ga je zemlja res kar dvignila in potisnila v roke. »Kam naj ga denem?« je vprašal mrtvega soseda.
»Semkaj ga postavi!« mu je pokazal z dolgim koščenim prstom.
Kamen ni imel nobene teže. Nesel ga je z lahkoto in spusti! na odkazami prostor. Zemlja ga je potegnila vase do polovice ter ga tesno objela.
»Zdaj sem rešen!« Na obrazu prikazni je zasijalo b'ažan9tvo. »Pojdi domov in povej mojemu sinu, pa tudi drugim sosedom, kaj se je zgodilo.«
Grebene je ugovarjal: »Mladi Ferlan mi ne bo hoteli verjeti...«
»Ferlan dobro ve, kaj sem mu naročil, preden sem umrl. Pa mi ni hotel pomasad.«
Duh je bil izginil, kakor bi bil ugasnil svetilko.
Mejnik je bil drugi dan res prestavljen za tri sežnje. Sosed, ki je po krivici izgubil zemljo, je prejel povračilo. Duh se ni od takrat več prikazal	S o t e š č a n.
Klic iz brezna
(Pripovedka)
Na travniku pod Sotesko je še danes udrti-na, ki je pa že delno zasuta. Nekdaj je bilo na tem kraju globoko brezno, kjer je ponoči strašilo. Stari Lesjak je srečal tukaj neznanca v lepi črni obleki. Voščil mu je dober večer ter ga vprašal, koliko je ura. »Jaz nikdar ne vem, koliko je ura«, je odgovoril s čudno odmevajočim glasom in izginil v temo.
Ponoči se je čulo iz brezna obupno klicanje. Marsikdo, ki je šel mimo, se je pognal v beg in treščil doma ob vrata. Slcrjanec iz Soteske pa je bil borenjak za tri enake. Prav nič ga ni
pogrelo, ko je prišel neke noči mimo brezna in slišal iz glcibine: »Pomagajte!«
»Ali si noter padel?« Mož se je pogumno ustavil. »Pa ne moreš venkaj?«
»Ne morem,« je ječalo nekje v globočini.
»Kdo pa si?« se ni bal vprašati. Spomnil se je zgodbe, katero je čul že tolikokrat. Pred davnima leti tu še ni bilo brezna. Udrlo se je šele pod jezdecem, ki je prijezdil po dolini nekega temnega večera. Samo obupen krik, pa ni bilo več ne konja ne jezdeca, oba je pogoltnila zemlja.
Stal je na robu brezna in čakal odgovora. »Ako ne moreš venkaj, ti pomagam.« Škrja-nec ga je imel tisto noč pod kapo.
»Pomagaj! Sezi globoko, kar moreš in me potegni iz jame.«
Mož je iztegnil svojo krepko desnico. Tedaj ga je spreletela groza. Roka, katere se je dotaknil, je bila trda in mrzla. Nekaj silno težkega se je oklenilo njegove roke. Čudno, da ni omahnil o globino.
Senca, katero je potegnil iz brezna, se je spremenila v moško postavo. »Tako si me rešil!« je spregovorila. »Kaj želiš za plačilo?«
»Ničesar. Dobro delo izgubi vso vrednost, ako ni prav opravljeno« ...
»Spomni se me, kadar boš v stiski ali nevarnosti. Obudi eno samo tiho misel, pa ti bom hvaležno pomagal«...
Duh je izginil, utihnil je tudi klic iz brezna. Jama se je začela sama zasipati in ožiti.
Minilo je več let po tem dogodku. Škrja-nec ni potreboval obljubljene pomoči; pri kupčiji je imel srečo; vsaka pot mu je bila poplačana z novim dobičkom. Na kako nevarnost že dolgo ni več mislil, čeprav je pot, po kateri je hodil iz mesta, držala po gozdu, kjer so roparji prežah na potnike. »Dva ali tri bi že otrkal s palico« ... si je mislil, ko je stopal pozno nekega večera proti domu. »Pa saj ne bo nikogar«, se je tolažil, ker je bil Se sredi gozda.
Tedaj je nekdo zažvižgal v prste. Škrjanca so obkolili tolovaji. »Stoj! Denar aili življenje!« Našemljen razbojnik mu je nastavil na prsi bodalo.
Mož se ni upal geniti. Roka, ki je držala palico, mu je odrevenela; ni je mogel dvigniti v obrambo. V nevarnosti se mu je sprožila rešilna misel. »Duh iz brezna pomagaj!« je zakiiical v strahu za življenje.
»Tukaj sem!« je zabičalo iz gozda. Roparji so zbežali z divjim krikom.
Škrjanec ni videl drugega kakor drobno lučko, ki mu je svetila po prebiti nevarnosti vso pot iz gozda.
Soteščan.
Melhijorfeva kriva pota
Melhijor Hlačon pride iz Škofje Loke v Ljubljano. Ker ne dobi vsega blaga naenkrat, mora ostati v Ljubljani več dni. Kaj naj počne ubožec te večere sam v Lju'~>lia-ni. Pa se seznani z lepo mlado Ljubljančanko Dragicc ki it bila prav dovzetna za M >1-hijorjevo dvorjenje.
Po končanih opravkih se Melhijor vrne nazaj v Škofjo Loko k svoji dragi ženi.
Ko spi Melhijor prvo noč oo končanem ljubljanskem veselju spet v domači postelji, sanja tako živahno o svojo ljubici, da v spanju večkrat glasno zakličer »Dragica, Dragica ... «
• Melhijorjeva boliša polovica se spričo tako glasnega klicanja zbudi in vsa prestrašena reče možu: »Ze pet let sva porrčena. a še nikdar nisi govoril v spanju Zdaj pa naenkrat glasno sanjaš. Kdo pa je tista Dragica?«
»Ah, draga ženka,« razlaga Melhijor, »nikar si ne misli ničesar hudega! Bil sem v Liubljani pri prijatelju, ki ima krasne konje. Zlasti mi je ugajala kobilica Dragica. Sai veš, da me konjereja zelo zanima.«
Zenka se je s to razlago zadovoljila in obe zakonski polovici sta spet zaspali.
Po več dneh, ko se je Melhijor iz pisarne vrnil opoldne domov, ga je žena spreiela s kislosladkim obrazom, češ: »Pomisli Melhijor, tista krasna kobilica iz Ljubljane ti je danes pisala ... «
PRVI
Upnik (študentu): »Obljubili ste mi pred letom, da bom jaz prvi, ki mu boste vrnili denar.«
študent: »Saj sem tudi držal besedo. Doslej še nikomur nisem vrnil denarja.«
Nocoj Je sveta noč miru
Spet ■zvezde se utrinjajo in v angelce spreminjajo, ki spuščajo se na zemljo in rajske pesmice po jo.
Zgrnila se je sveta noč
čez plan do tihih gorskih koč;
za rebrijo gori zaklad,
kjer nekdaj stal je stari grad.
Prerasel je skalovje mah, graščinski rod je danes prah. Božična noč pa spet budi nam pravljice iz davnih dni.
V teh pravljicah ni več strahu, nocoj je sveta noč miru, po zemlji zgrinja se skrivnost: nocoj je Jezušček naš gost.
Soteščan
Jurček gre k polnočnici
Še nikoli ni bil Juirček tako žalosten kakor tisti sveti večer. Ko so zvečer sedeli doma za mizo in gledali jaselce, pred katerimi je brlela drobna lučka, je oče dejal,^ da letos ne poide nihče od družine k polnočnici. Snežilo je. Debele snežinke so se valile izpod neba, v vetru so se sukale in padale kakor vrtogla/ve na tla. Ves hrib je bil že zasnežen, vse ceste. Saj je padlo v nekaj urah več kakor pol metra snega in še zmerom je snežilo, snežilo.
In Jurček bi bil šel tako rad k polnočnici!
Daleč je bilo do cerkvjfe. Poleti, ko je šla pot sama iz hriba v dolino, je potreboval zanjo pol ure, zdaj pa bi bil potreboval dosti več.
Pa je začel premišljati, kako bi prišel sam k polnočnici, če domači ne bodo hoteli iti.
Oče je kmalu nato vstal izza mize, pogledal na zaorašeno uro, ki je zaspano tikala v kotu in dejal:
»Deset bo že. V posteljo, da bomo lahko zjutraj prej vstali. Pa poidemo k ju trn ji maši, če bo sneg ponehal. V takem mete-žu na polnočnico še misliti ne smemo.«
In ne da bi se bil zmenil za druge, je stopil v čumnato in ga ni bilo več nazaj. Jurček se je počasi pobral. Niti besede ni zinil, samo žalosten je šel skozi kuhinio pod streho, kjer je bila njegova izbica. Tam je spal sam.
Kako naj le pride k polnočnici? Ta misel mu je še neprestano blodila no g.laivi. Kako naj pride skozi snesr in vihar? Če ga ne bo, se bodo jutri fantje iz niega norčevali, da je zaspal, ali pa, da si ni upal priti.
Tedaj se je iznenada spomnil. »Očetove krpi je bom vzel, pa bom lahko prišel po sneeru v dolino.« Poti pa tudi ne bo težavno najti, saj jo dobro pozna. Vsak dan je hodil k fari v šolo in nikoli ni zgrešil.
Skrivaj se je splazil v shrambo poleg ku-hinie in res nrivlekel izza skrinje očetove krplie. Še nihče iih ni letos potreboval, saj je bil to prvi večji sneg. Vse prašne so še bile.
Vrnil se je v svojo podstrešno izbico. Pripravil je svojo praznio obleko in čevlie. Kar hitro se je oblekel, da bi se lahko čimprej odoravil na pot, o kateri je vedel, da bo dolga. V čevlje, ki so mu bili tako dosti preveliki, je namašil papirja, ker ie v šoli slišal, da paoir greje v noge. Potem je oblekel še suknjič, da ga ne bi zeblo.
S krpljami v rokah se je splazil s pod-
strešja v kuhinjo. Za ognjiščem je bil spravljen ključ. Previdno ga je vzel in odklenil hišna -vrata. Potem je odrinil še zapah. Vrata so se s sunkom odpria in sneg mu je bušil v obraz.
Oddahnil se je. Zdaj mora še tiho zakleniti, da ne bo nihče slišal, potem pa hitro v dolino.
Ključ je položil na okno, da bi ga nazaj grede takoj dobil, potem pa je šel.
Izprva je stopal zelo težko. Krpelj ni bil vajen in takoj se je utrudil, ker je moral tako široko stopati. Toda kmalu mu je šlo tako lahko, da je na krplje kar pozabil. Tudi vdiralo se mu ni preveč. Le časih, ko je prišel nad kakšno kotanjo, kjer je bil sneg še zelo rahel, je stopil nekoliko globlje. Še zmerom je snežilo, toda pot je dobro poznal, iz doline pa se je culo tudi že zvo-njenje.
Zvonovi so vabili k polnočnici. Nihče od njegovih domačih je letos ne bo slišal, samo on. Nevoščljivi mu bodo. On pa jim bo rekel :
»Pa bi imeli še vi toliko poguma kakor jaz!«
In kako ga bodo gledali fantje. Gotovo si nihče ne misli, da bo v takem vremenu prišel.
Med temi mislimi mu je hitro mineval čas. Sam ni vedel, kdaj so postali zvonovi še glasnejši in kdaj .je prišel v dolino. Preden se je zavedel, je stopal že mimo prvih hiš, in zdaj še malo časa, pa bo pri cerkvi.
Kar oslepilo ga je, ko si je odvezal krplje in stopil skozi cerkvena vrata. Vse se je iskrilo v neštetih lučih. Ljudi je bilo še malo v cerkvi. Saj je bila ura še zgodnja in tisti, ki so stanovali v bližini, so prihajali zmerom šele v poslednjem trenutku. Videl je nekaj fantov iz soseščine, ki so ga začudeni gledali. Izzivalno se jim je posmejal, češ: jaz se ne ustrašim vremena. Zlezel je v klop in se stisnil v kot.
Počasi se je cerkev le napolnila. Jurček je bil truden in upehan. Zadremal je in šele takrat, ko so prvič zadonele orgle s ko-ra, se je predramil.
Okoli njega so že sedeli ljudje, pred oltar pa je prišel stari župnik s težkimi koraki ...
Polnočnice je bilo kmalu konec. Bog ve, ali se je to samo njemu zdelo, ali pa se je gospodu župniku res mudilo, da je svojo pobožnost tako hitro opravil.
Zdaj je bilo treba misliti na odhod proti dornu. Pred cerkvijo je stalo nekaj fantov. Eden izmed njih je stopil k njemu in mu rekel:
Jurček bi bil šel najrajši domov, toda to takem vremenu. Kje imaš pa očeta?«
»I, spat so šli,« se je moško odrezal Jurček ves srečen, da govori odrasel fant. tako tovariško z njim.
»Ali pojdeš z nami v gostilno?« so ga vpraševali drugi.
Jurček bi. bil šel najrašji domov, toda to vabilo je bilo le preveč laskavo, da bi se mu bil odrekel. Ne zaradi pijače, saj pijače ni maral, toda zaradi vabila samega. Kje se je že kdaj primerilo, da bi bili fantje, ki pojdejo drugo leto k vojakom, vabili s seboj dečka, ki bo moral še dve leti hoditi v šolo.
Pomišljal se je, ali naj gre z njimi, ali ne, toda tedaj mu je fant Spet rekel:
»Samo toliko pojdi, da dobiš kaj toplega. Kozarec žganja te bo pogrel. Saj dolgo tako ne smeš ostati, če hočeš priti še pred jutrom domov. Pot bo dolga in lahka tudi ne bo v teh zametih. Skoraj bolje bi bilo, če bi ostal kar v dolini do jutra. Zdaj v temi lahko še pot zgrešiš.«
Jurček se je odločil, da pojde s fanti. Do jutra pa ni hotel ostati v dolini, ker je vedel, da bo očeta skrbelo, kaj se mu je zgodilo, če ga zjutraj ne bo našel v postelji. Fantje v gostilni so nekaj časa hvalili njegov pofpim. Namesto enega kozarčka žganja je moral popiti dva. Kako ga je to pogrelo po želodcu!
In kako ga je ščemelo po grlu. Noge so mu postale neskončno lahke. Kar same so ga nosile iz vasi, ko se je poslovil od fantov.
»Preden bo ura, bom doma. Lepo bom legel in nikomur ne bom povedal, da sem bil pri polnočnici. To bo oče debelo pogledal, ko mu bodo jutri pri fari vse povedali. Jaz pa se bom smejal.«
Pot je začela lezti v hrib. Jurček je računal, kod mora iti. Najprej na levo, potem pa ovinek čez sedlo, na drugi strani pa je njegov dom.
še zmerom je snežilo. Zdaj je bilo snega že skoraj meter in tudi dosti rahlejši je bil kakor prej. Pogosto se mu je vdrlo pod nogami. Toda za to se ni zmenil. Pogumno je šel dalje v hrib. Nekoliko utrujen je postal. Časih se mu je zazdelo, da mu noge klecajo v kolenih. Ali je bilo to res, ali si je samo domišljal? Računal je, da bo kmalu na polovici poti. še nekaj časa mora hoditi po levi, potem bo prišel do visoke smreke, na kateri je pribito znamenje in tam bo zavil. Da, doma vsi spijo. Nihče ne ve, da je bil Jurček pri polnočnici in da se zdaj skrivaj vrača. Prav nihče.
Spomnil se je, kako mu je pripovedoval sosedov Tonček o božiču, ki ga praznujejo v mestu. Tam je še dosti lepše kakor tu na deželi. Tam je vse mesto razsvetljeno, vsaka hiša' se iskri v tisočerih lučih. In povsod postavljajo na sveti večer božična drevesa. Same dobrote navežejo nanje, lesketajoče se trakove in drobne svečice. In pod drevesca denejo potem darove za otroke.
Ali ne bi bilo lepo, 5e bi imeli tudi pri njih doma takšno drevesce? Saj je toliko darov, ki bi jih Jurček rad imel. Lepo orodje za žaganje, pa kakšno knjigo in še mar-
sikaj bi mu bilo všeč. Da, če bi napravili takšno drevesce, res ne bi škodovalo.
Jurček stopa po snegu. Nekoliko počasen je njegov korak, kolena mu čedalje bolj klecajo, toda tega skoraj ne čuti. Pa je res dobro žganje! Človeku kar vzame vso slabost.
Zdaj mora biti še kakšnih deset minut do sedla.
»Če bom dobro stopil, bom še prej tam,« si je dejal Jurček in pospešil korak. Noge so se mu nekoliko zapletale.
»Na vrhu se odpočijem,« si je rekel.
In res, še prej kakor v desetih minutah je bil na vrhu. Velika smreka se je temno odražala iz sivobelega snega. Prav za prav je bil tudi sneg Srn, samo senca smreke je bila dosti temnejša od njega. Pod njenimi širokimi vejami snega skoraj ni bilo. Te veje so segale tako nizko, da se je moral Jurček skloniti, ko je lezel pod nje
Nekaj minut počakam tu. da si naberem novih moči, potem pa pojdem dalje. Slabe četrt ure, pa bom doma,« je modroval sam pri sebi.
Stisnil se je k deblu. Zeblo ga je. Roke je vtaknil v žep.
»Nekaj minut,« si je še enkrat rekel. »Pri-leže se takšen počitek.«
»To bi bila mati v skrbeh, če bi vedela, kod hodim,« je potem pomislil. »Pa oče tudi. Da, kar kmalu moram iti dalje. Zdaj bo ura že najmanj dve in ob treh moram biti v postelji. Oče ima navado, da vstaja že ob štirih zjutraj in pogleda po hiši. Kaj bi rekel, če ne bi našel ključa za ognjiščem?«
Da, v mestih, tam je dosti lepše. Tam vstajajo ljudje pozno, ko jim že solnce posveti na posteljo. Jurček pa mora vstajati vsako jutro zgodaj, ko pa je toliko dela pri hiši, a denarja ni, da bi mogli imeti hlapca.
Toda zmerom tudi ne bo tako. Jurček poj-de v mesto. Učil se bo. Za gospoda pojde. Saj mu je rekel gospod župnik, da bo pomagal. V gimnazijo pojde in potem na visoko šolo. Gospod bo. Hitro bodo minila leta učenja, prav tako hitro, kakor minevajo zdaj v šoli pri fari. Potem bo dobil dobro službo. Malo mu bo treba delati, denarja pa bo imel dovolj. In ko bo že dosti prihranil, se bo pripeljal spet na vas. S parom konj.
Ali ne bi bilo lepo, če bi prišel takole na sveti večer, kakor je nocoj? In v vozu bi pripeljal s seboj božično drevesce, vse okrašeno. Potrkal bi na vrata. Mati bi mu vsa plašna in radovedna odprla, on pa bi ji stisnil roko in nesel drevesce v sobo. Na rnizo bi ga postavil, da bi segalo prav do stropa. Oče bi sedeli za pečjo in ponosen bi bil nanj. Da, njegov Jurček, pa gospod! In potem bi Jurček prižgal sveče na božičnem drevescu in pod veje bi postavil darila. Visoke škornje za očeta in toplo kučmo, za mater Da nov predpasnik in blas»o za obleko, pa še kaj dobrega. O, kako lepo bi bilo!
In Jurčku se .iznenada zazdi, da je že gospod, da so vse šole že za n%n, da je že v mestu, da je že prišel z božičnim drevescem domov.
In Jurček gleda zadovoljni materin obraz. In domača izba se iznenada vsa razširi, tako svetla postane, tako velika, tako lepa. Kakor mestna soba je.
In Jurček mi3li dalje, misli, misli, toliko iepega...
*
Šele drugi dan opoldne je prišel Jurček domov. Trije fantje so ga prinesli. V snegu je zmrznil.
Boris Rihteršič
Tinica
Zunaj hiše so se vzdramili koraki. Tinca je prisluhnila:
»Mama.«	-
Glas je plah in drhteč. Od jutra že deklica čaka matere, ki je rekla, da gre v mesto po očeta. Zdaj se mrači, a ni odnikoder še nikogar.
Po drugih hišah vlada nocoj samo veselje, v Petrinovi bajti pa mrzla samota, ki stiska desetletni deklici srce. Kadarkoli kaj zaškr-ta zunaj v snegu, hiti deklica k oknu in gleda. Včasih gre mimo sključen delavec, včasih leti samo pes, včasih pa sploh ni korakov, ampak je zaškripala le veja na malem sadnem vrtu ali odtrgan drog v plotu.
Tinci je tesno. Vso jesen se je veselila praznikov. Oče ji je obljubil toliko lepega, da je komaj čakala trenutka, ko se razgrne po hiši božični mir, ko
zašije žar blaženosti, ki spremeni najubožnejšo sobico v pravljičen svet lepote in dobrote. Pa se je zgodilo tam v začetku adventa. Očeta ni bilo iz tvornice, le Reza, materina prijateljica je prišla in govorila nežno in zamolklo, naj se Nana, Tinčina mati, nikar preveč ne ustraši. Ni nič hudega in nič preveč nevarnega. Majhna nezgoda. Kakopak, nesreča nikoli ne počiva. Očeta Lenca je malo pritisnilo v tvornici. Nekaj narobe se je prestopil, pa je bilo brž navzkriž. Stroj je pač stroj.
V resnici res ni nič hudega. Zdravnik je moža koj obvezal in Lene je naročil pozdrave za domače. Je tudi rekel, naj se nikar ne boje.
»Kje pa je?« je mati vsa solzna sklenila roke.
»O, je Lene v dobrih rokah. Naravnost v Celovec so ga odpeljali. Z avtom kakor gospoda. In zdaj so že zdravniki okrog njega. Saj zdravniki danes znajo vse.«
Reza. je govorila, da je bila soba polna njenih besedi, mati pa je bolestno stokala v to tolažilno ploho in se jela odpravljati na pot.
»Nikar nikamor ne hodi, Nana! Kaj bo počel otrok sam doma!«
»Saj. veš, da ga moram videti! Lene, ubogi moj dobri, nesrečni Lene«
Tedaj je zaihtela tudi Tinca. Ko je videla, da se mati odpravlja na pot, se je je krčevito oklenila in ni odnehala, dokler je mati ni vzela s seboj.
Tri ure sta hodili do mesta. Tinca še zdaj kakor v omotici vidi sobo, kjer v dveh vrstah stoje postelje. Na eni izmed teh je ležal ves v obveze in povoje skrit človek, njen oče Komaj, komaj je mati sprosila, da so jo s hčerko pustili k postelji. Tinco je obšla groza. Ali je to res njen oče? Ne gane se, nobene besede nima zanjo in niti ozre se ne po njej ...
Mati je stala kakor okamenela. Nobenega vzdiha, nobene besede, le solze so ji polzele po preplašenih licih. Tako sta čakali, dokler jima usmiljenka ni ukazala oditi.
Odtlej skoraj ni bilo dne, da ne bi Tinčina mati premerila dolge poti v Celovec in spet nazaj. Vračala se je vselej z upanjem, da bo očka kmalu spet doma. Ko je davi odhajala, je rekla Tinci:
»Danes bodi prav posebno pridna, da te bo očka bolj vesel. Prideva oba, veš Tinca.«
Mali se je zaiskrilo v očeh. Vse je pospravila, vsako malenkost je dela na svoj prostor, potem pa je čakala. Naj ne prižiga luči, ji je naročila mati, da se ne zgodi nesreča. Zato zdaj čaka Tinca v temi in dr-geče. V peči je ogenj že zdavnaj ugasnil in v sobo sili mrez, a Tinca si ne upa zakuriti. Samo čaka in čaka. Ko prideta oče in mati, bo vendar tako toplo in lepo.
Zunaj hiše se vzdramijo koraki. Nekdo si otrkava sneg s čevljev. Zdaj sta torej prišla.
V skoku hiti Tinca odpirat:
»Mama, očka.«
Klio radosti zamre, ko spozna Tinca Rezin glas:
»Ali si še kar v temi?«
Deklica vzdrhti. Nenadno veselje se prelije v jok.
Reza gre z malo v hišo, nažge luč in govori. Nemara sta se zamudila in prideta zjutraj. Seve, saj je Nana dosti nespametna če misli, da bodo bolnika ponoči spuščali v ta volčji mraz in na tako pot.
Reza govori, kakor bi sekal drva. Njene besede so trde in mrke.
»Najpametnejše bo, da greš z menoj. Če ju zjutraj ne bo, se pejjeva gledat v mesto.«
Tinca se brani, a Reza noče ničesar slišati.
»Le ne bodi trmasta,« godrnja, jo vleče za roko in že zaklepa vrata.
Zunaj brije veter. Nekje je kriknilo. Tinci se zdi kakor očetov klic. Drgetaje se oglasi. Mir.
Spet je kriknilo. Mali se zdi kakor materin glas.
»Mama.«
Odnikoder odziva, samo Reza rentači, nai vendar molči.
V temo se včasih zaliže svit bakle. Oddaljeni že gredo k polnočnici. Tu, tam je čuti govorjenje iz teme.
Nekje obstane gruča. Bakle se zgoste. Vedno več iih ie in ^rostor r>o staro jelšo jc kmalu ves razsvetljen. Lj"die se gneto, se prerivajo in hulijo v tla Tudi Reza po-tegnp Tinco tjakaj.
»Nana.«
Bogve kdo je rekel. Tinca čuti, kiko se nogreza svet pod njo. Kakor v sanjah sliši Rezo:
»Kakor hitro sem izvedela, da je Lene orestal, som šla po otroka. Moi Bog, sem vendar mislila, da bo Nana ostala v mestu in "očaknla ...«
Tinca sliši, a ne razume. Kakor ranjena golohička nlan^ k materi, jo objame in gre-be sneg raz njo.
"Mama. mama. kje je očka, mama. kje je očka?«
Naris« teži sk';"čena. Ne «';ši hčerke, ne s"ši ,:"<li n" sPSi zvonienia božičnih zvo-n«" V-oče bfVvtjpa	"riste n:l nie-
e lec
nih licih v mrzle ledene bisere.
Ivan Albreht
Za bistre glavice
Kateri deček je vrgeJ sneženo
!;ep gospodu v glavo ★
Imena onih, ki bodo na to vprašanje prav odgovorili, objavimo v prihodnji številki.
Pestasii m ostani član Vc&siIScove tožbe!
Nekaj čarovnij za praznike
Čarovnij na svetu ni, vendar pa je dosti reči, ki so jim zelo podobne. Ce mate kaj takšnega v veseli družbi pokazati, boste zmerom priljubljen družabnik in povsod vas bodo radi kScali. Zlasti v dolgih zimskih večerih imajo v vsaki hiši radi zabavo. No, in če boste pokazali kaj presenetljivega, česar ljudje še ne znajo, vas bodo imeli res za pravega Čarovnika, posebno če boste znali svojo navidezno čarovnijo zaviti v lepo obliko.
Tu vam bom zdaj opisal nekaj takih čarovnij, vi pa jih potem preizkusite in pokažite veseli družbi.
Kako sežgemo na papirju napisano ime, pa mam potem pepel sam pokaže ime na roki.
Z mlekom ali kisom napišemo kakšno ime ali nekaj črk na hrbet roke in počakamo, da se pisava posuši. Potem napišemo v družbi isto ime ali črke na kos papirja in rečemo, da bomo papir sežgali, ime pa se bo spet pokazalo na roki. Ce potem papir, na katerem je ime napisano, sežgemo in si s pepelom tega papirja odrgnemo tisti del roke, kjer smo prej napisali ime, se bo to ime spet pokazalo.
Kalco sežgemo nit, na kateri visi prstan, pa prstan vendar še visi na pepelu.
Nit napravimo vlažno, prepojimo z raztopljeno soljo in potem posušimo. Nanjo obesimo prstan. Nit potem zažgemo, da vsa zgori. toda zaradi tega se nit ne pretrga, ampak bo prstan še zmerom visel na njej. Seveda ta sežgana nit ne bo več tako močna, kakor je bila prej, in moramo zato paziti, da ne bomo vzeli pretežkega ali prevelikega prstana ali pa, da se prstan ne bo zibal, ker se nam utegne sicer nit pretrgati, nam pa se bodo vsi smejali, če se nam bo poizkus ponesrečil.
Kako streljamo s ključem brez smodnika
Vzeti moramo votel ključ in v votlino na-liti vode. Potem zamašimo luknjo s koščkom lesa ali zamaška koHkor mogoče tesno, tako da ne bo mogel zrak uhajati, iz notranjosti ključa.
Ce bomo potem držali ključ nad svečo ali nad ognjem, se bo ključ segrel in bo razbeljena voda vrgla zamašek iz votline, pri tem pa bo počilo, kakor bi bili ustrelili s pištolo
Kako obrnemo poln kozarec vode, pa se voda ne razlije
Ta čarovnija je prav preprosta, vendar pa bo marsikoga presenetila. Vzeti moramo skoraj do vrha poln kozarec in reči navzočim, naj poizkusijo kozarec postaviti na glavo, ne da bi vodo razlili. Tega seveda nihče ne bo aial. Potem pa jim mi pokažemo to čarovnijo. Cez kozarec položimo kos gradkega papirja, ki pa ne sme biti prevelik. Z dlanjo potem prekrijemo papir in kozarec počasi in previdno obrnemo. Čeprav bomo potem roko odstranili, kar je treba storiti previdno, bo vendar papir obvisel na kozarcu in zadržal vodo, da se ne bo razlila. Ko hočemo kozarec spet obrniti v pravo smer, moramo Iznova pokriti papir z roko. Ce hočemo poizkus ponoviti, moramo vzeti nov papir, ker drugič ne bi več držal tako kakor prvič.
Kako spravimo jajce v steklenico z ozkim vratom
Manjše jajce namočimo za tri ali štiri dni v močan vinski kis, da postane potem v njem čisto mehko. Nato ga oprezno tlačimo skozi vrat v steklenico in ga tu spet zalijemo z mrzlo vodo. Tako bo dobilo svojo prejšnjo obliko in trdoto, gledalci pa se bodo čudili, kako smo debelo jajce mogli spraviti v tesno steklenico.
Kako skuhamo jajcc brez ognja.
V skledo vode, v kateri naj bi skuhali jajce, položimo kos negašenega apna, ki je velik kakor gosje jajce. Potem skledo pokrijemo in jajca bodo v desetih minutah skuhana.
Ubogljivi novec
Na mizo, ki je pokrita s prtom, položimo novec za 50 par, na desno in levo pa damo po en novec za 20 dinarjev in položimo čezenj vinski kozarec, tako da stoji na robovih obeh velikih novcev nad malim novcem.
Ce praskamo zdaj z nohtom malo po prtu pred kozarcem, bo manjši novec v kratkem času prišel sam izpod kozarca. Ce znamo praskati prav narahlo, da nas nihče ne opazi, se bo gledacem zdelo, kakor bi novec oriše i izpod kozarca kar na ukaz.
Kotiček za ugankarje
REBUS
POSETNICA
Valerija L. Bezun Komen
Kaj bere ta gospodična v »Domovini« najrajši?
DO POLNILNICA
... vijica, bole......bana, . o. a, gr.,,
Vi..ca
Namesto pik vstavi prave črke. Dobil boš same besede, nove črke pa dajo pregovor.
CRKOVNICA
T A D O O P I H O M T E D A I V A S V O R
MAG IRC EN LIK
A A A A D E E M O O R R RS V V
Iz teh črk sestavi štiri besede, ki pomenijo: 1. ujeda; 2. turško ime; 3. prepričanje; 4. romunsko mesto. Besede se berejo
enako v navpičnih in vodoravnih vrstah. ★
Rešitve in imena tistih, ki bodo vse uganke prav rešili, bomo objavili po novem letu. Rešitve sprejemamo do konca leta.
NE GRE NA LIMANCE
ŽENSKI VESTNIK Zimska moda v znamenju vitkosti
Letošnja zimska moda kaže prav malo iz-prememb. Tako zvana linija je ostala; čimbolj si tenka, toliko bolj si moderna Obleke, kostumi, plašči, jopice, vse se tesno prilega k životu. Le rame pri plaščih in kostumih so zeSo podložene in tudi rokavi pri ramah so podloženi s trdim platnom, da stojijo gube lepo pokonci.
Plašč na primer je tesno ušit v pasu, ima spredaj in zadaj globoke ušitke, da se natančno vidi, kje je pas. Pa tudi na spodaj je plašč gladko padajoč bree vsakih gub. Zapenja se na tri gumbe, ki pa so prišiti v dve vrsti, tako da potrebuješ za plašč šestih gumbov. Vso pozornost moraš posvetiti rokavom. Rokavi so zelo košati. Imajo polno gub in se proti komolcu ali zapestju počasi zožujejo tako, da so za pestjo čisto ozki. Velik ovratnik iz krzna še bolj poudarja široke in dvignjene rame.
Kostum, čim preprostejši, tem modernejši je. Krilo je ozko in ravno, jopica preprosta, tesno se oprijemajoča v pasu, Ima dva žepa in se zapenja kakor plašč na tri gumbe. Rokava sta zgorai široka, drobno nabrana ali nabrana v gube in se proti komolcu zožujeta poudarjajoč s tem razširjene rame. Krznen ovratnik in manšete so okras kostuma. H kostumu spada seveda tudi bluza, ki je lahko ali p'etena ali iz blaga, odnosno svile, in pa velik šfd. ki ga zavežeš v pentljo. kar poživi obleko.
Obleke so kai preproste, imajo razne našitke in so okrašene z gumbi ter zapete do vratu Tudi imaio razne ovratnike iz svile ali čipkastega blaga, pa usnjen pas z ve'iko zanonko.
Ze'o so modemi štajerski klobučki ki pa pristojajo samo kostumu, če je oo šnortno prikrojen. Ne moreš m takega klobuka nositi k vsaki ob'pki ali nlašfiu. ker se vidi to smešno in neokusno. To je tako. kakor bi moški r>W<»kH športne hlače in na glavo poveznil cilinder.
r*ri izbiri bla^a. kroia im barve bod1' vedno ^"evidna in dobro rvemi^i. k01' boš izbila. Ve ki mu i orevAČ Jrr-i^čega blaira, posebno če imaš malo obleke.
>* JS
Gospod: »Jaz vas ljubim, prelepa gospodična.«
Gospodična: »Ali lovite ribe tudi na tako neumne vabe?«
Kako ravnaš z dojenčkom
Pred vsem ne razvadi dojenčka! Daj mu točno ob uri jesti Previj ga, kadarkoli je moker. Skopaj ga v primerno topli vodi vsak večer dobro oteri in ga med nožicami namaži z vazelino, da ga ne bo peklo.
Ce ima otrok red, je vedno v čistih, opranih plenicah in dobi hrano točno ob uri. ne bo zlahka bolan. Skrbi le, kadar otroka previjaš ali koplješ. da je soba topla, da ga tedaj ne prehladiš. Skrbi pa tudi, da bo imel otrok redno prebavo, zlasti da ne bo trpel za zaprtjem. Ce mu kamilični in janežev čaj ne pomagata, tedaj otroka klistiraj; če sama tega ne znaš. naj te babica nauči. Dobra prebava je otrokovo zdravje.
Napačno pa ravnaš, ko si otroka skopala, povila v čiste plenice, ga nahranila in dala spat, da ga potem voziš ali ziblješ ali celo nosiš toliko časa, da zaspi. Sit, zdrav otrok mora zaspati takoj, ko ga deneš spat. Ce pa otrok noče zaspati, vedi. da si sama kriva, ker si ga že razvadila s tem, da si ga vozila ali zibala, ko si ga položila spat.
Ce otrok malo zajoka, ne teci takoj k njemu, pusti ga, naj malo joka, saj s tem se mu samo pljuča uitrdijo. Skrbi, da bo soba zmerom dobro prezračena, kjer otrok spi. Ne suši okoli peči plenic fin morda še neopranih) v sobi, kjer imaš otroka Otrok potrebuje dobrega čistega zraka. Nesi otroka ali ga v vozičku pelji vsak dan vsaj za eno uro na zrak. Napačno je misliti, da dojenčka ne smeš pozimi nositi po mrazu. Otroka dobro zavij in ga nesi ven, da se utrdi Privošči mv,
Tvežega zraka, da ne bo slaboten in podvržen iznim boleznim.
Ce je otrok bolan, ga ne vozari sem in tja o hiši. Otroka morda boli glava in bi tako potreboval miru, od tresenja v vozičku pa mu je le še hujše. Tudi če otroka vzameš v naročje, ga ne tresi in ne trepljaj po telescu, to vse povzroča bolečine in joče še bolj. Otroka z mirno, milo besedo potolaži, gladi ga malo po glavici, pa se bo kmalu pomiril.
Ne razvadi otroka, s tem mu prav nič ne koristiš, temveč škoduješ, ker se primeri, da nimaš vedno časa zanj in tedaj trpi otrok kakor ti. Razvajeni otrok noče biti prav nič sam; čeprav je zdrav, hoče imeti vedno nekoga okrog sebe in se cmeri tako dolgo, da doseže svoje. Sitnega otroka si sama kriva, ker si ga tako razvadila.
Tudi pozimi si lahko pripraviš cvetje
Cvetje pozimi je redko. Ce ga hočeš imeti, ga moraš drago plačati Lahko pa imamo vso zimo ceneno cvetje, ki nič ne stane, le malo potruditi se je treba.
Na vrtu imamo razno sadno drevje in vse polno lepotičnega grmičevja. Najboljše so vejice češenj, breskev, marelic in marabel, od lepotičnega grmičevja pa japonska kutina in posebno forsitija, ker so prav od forsitije že zdaj popki zelo razviti. Nareži-mo si od omenjenih dreves odnosno grmičev vejice, jih denimo v vodo ter postavimo v nazakurjen prostor, pozneje pa postavimo v zakurjeno sobo. Vodo večkrat menjajmo, in sicer uporabimo postano vodo, ki ni preveč mrzla. Že po treh tednih se pričnejo razvijati cvetovi; vejice, ki nimajo cvetnega pop-ja, pa nam lepo ozelenijo.
Kakor rečeno, je forsitija najbolj hvaležna, kajti že v desetih dneh se pokažejo cvetovi. Lahko pa tudi pri ostalih vejicah pospešimo razcvetenje. Ker pomladi rastline posebno hitro odženejo, če pade topol dež, pričaramo popkom tako rekoč pomlad s toplo vodo. Vejice denemo za 12 ur v toplo vodo, ki ima 30 stopinj Celzija, posodo pa pokrijemo z rutami, da ostane voda enakomerno topla. Potem denemo vejice v vaze in kmalu se razivijejo cveti.
Pri sadnem drevju odrežemo seveda le one vejice, ki delajo goščavo in bi jih tako pozneje odrezali. Pri grmičevju pa uporabimo samo vejice, ki imajo cvetno popje že nakazano. Ce pa grmiček cvete šele na poganjku, ki zrase pomladi, nam bo v vazi le ozelenel. Ali je popje cvetno ali listno, se prepričamo, če en ponek prerez emo in ga skozi povečevalno steklo pregledamo.
Za kuhinjo
Ocvrte krompirjeve kroglice. Skuhaj poil kile olupljenega krompirja. Kuhanega odcedi in pusti pokritega nekaj minut stati, nato ga pretlači skozi sito. Pretlačeni krompir stresi nazaj v lonec, dodaj malo soli, žličico sirovega masla, dva rumenjaka in malo na-ribanega muškatnega oreška. Zdaj krompir na ognju mešaj tako dolgo, da se loči od lonca in kuhainice. Iz te zmesi (na deski) oblikuj okrogle, za oreh velike kroglice, jih povaljaj v raztepenem jajcu in drobtinah ter ocvri na vroči masti kakor krofe. Daš s pečenim mesom na mizo.
Ocvrta zelena. Zeleno operi, olupi in zreži na centimeter dobele plošče. Na zeleno nalij z limono okisane vode, da ostane lepo bela. Nato jo odcedi in stresi v krop, ki ga istota-ko okisaj z limonovim sokom. Vre naj samo nekaj minut. Nato zeleno spet odcedi. Najbolje je, če jo odcediš na situ. Zdaj pa pripravi testo. V loncu zmešaj '15 dek moke, dve žlici olja, ščep soli in toliko piva, da dobiš gosto tekoče testo. Testo naj nato počiva pol ure, nato pa primešaj še en beljak. V to testo pomakaj prevrelo zeleno in jo na vroči masti ocvri.
Rdeče zelje v solati. Zelje očisti in zreži na drobne rezance Po zelju polij omako. Omaka: Dve žlici olja, žlico kisa, malo soli malo popra in malo kumne stepaj s šibo v skledi. da se malo zgosti. Nato polij po zelju in premešaj. Zelje pa pripravi vsaj eno uro prej, preden ga daš na mizo, da se nekoliko uleži.
Praktični nasveti
Da bodo tla res lepo poribana, jih zribaj takole: V posodi zmešaj en del sveže uga-šenega apna in tri dele presejanega peska. Tla najprej malo zmoči, nato pa krtačo pomoči v apno in pesek ter drgni tla, in sicer ribaj po deskah vedno po dolgem. Nato s čisto vodo in krpo zbriši, in če imaš dosti krp, zbriši tla še s suhimi krpami. Ako ribaš tla z apnom in peskom, ne bodo tla samo lepo belo poribana, temveč uničiš pri tem tudi bolhe, ki se kaj rade drže v špra-
I njah poda. Ce je soba, katero ribaš, velika 4x4 metre, tedaj vodo menjaj vsaj štirikrat, ker z umazano vodo ribati je brezuspešno delo in je le škoda truda.
Ilovica, s katero navadno zamažemo razpoke pri pečeh, kaj hitro razpoka in odpade. Ce pa primešaš k ilovici pivnik, se pa to ne bo zgodilo. To narediš takole: Vzameš dve pesti ilovice in dva do tri liste navadnega sivega pivnika. Pivnik namočiš v mleku in ko je namočen, ga drobno raztrgaj in zmešaj z ilovico, zraven pa primešaj še 15 gramov soli in 15 gramov zelene galice, ki jo dobiš v dirogeriji, oboje drobno stolčeno. Namesto vode vzemi mleko. To vse skupaj dobro zgneti in zmešaj, da dobiš primerno gosto mazilo S tem mazilom zamaži razpoke pri lončenih ali železnih pečeh. Razpoke pri lončenih pečeh, preden jih pričneš mazati, poprej dobro zmoči, a ne zakuri, dokler ilovica ni vsaj malo suha.
Potres Je porušil vrsto mest
Po poročilih iz New Yorika je zadela ameriško republiko San Salvador potresna nesreča, kakršne doslej v teh krajih še niiso doživeli. Več mest je hudo prizadetih, mesto San Vincente pa je čisto razdejano in samo še kup razvalin. Tudi okojiški kraji so hudo trpeli. Šteivillo mrtvih in ranjenih še ni ocenjeno, boje se pa, da je nesreča zahtevala izredno mnogo smrtnih žrtev. Potres je nastal ponoči, ko so ljudje po večini spali. Potresni sunki, ki so bili zelo močni, so tako hitro sledili drug drugemu, da ljudje .liti niso utegnili zbežati na uilice in jih je po večini doletela smrt pod ruševinami. Posebno
hudo so poleg San Vincentija prizadeti kraji Petprian, Apastepeque, Vera Paz, San Se-bastian, San Cayetano, Tecoluco in San Este-ban.	*
Vlada je naglo poslala v potresno ozemlje pomožne delavske oddelke, da pomagajo pri reševanju ranjencev. Tudii posebni vlaki z zdravniki in bolniškim osobjem so krenili v potresno ozemlje, kier so uredili zasilne bolnišnice. Večji oddelki vojaštva silcrbe za red. Na potresnem ozemlju stoji ognjenik, ki že desetletja ni več de'oval, zdaj pa se je najbrž v notranjosti sesul.
X Skrivnosten velikan na Himalaji. Med
• prebivalci ogromnega gorovja Himalaje se trdovratno vzdržujejo vesti o čudnih stopinjah, ki se pojavijo zdaj pa zdaj na večnem snegu tamkajšnjih gorskih orjakov. Nihče ne pozna in tudi nihče še ni videl človeka, ki bi puščal za seboj tako velike sledove. Praznoverni ljudje govore o gorskem duhu, o Snežnem možu. Stara pripovedka je zdaj oživela. Te dni se je vrnil angleški plezalec Shipson v severno Indijo. Shipton spada med one drzne plezalce, ki so zaman poskušali priplezati na vrh Mount Everesta. Shipton je pripovedoval po povratku s Himalaje, da je obšla v višini 5000 m njegove nosače naenkrat groza. Tudi on se je ustrašil, ko je opazil na snegu globoke stopinje podobne po obliki in velikosti slonovim. Po razdalji med poedinimi stopinjami bi se dalo sklepati, da izvirajo od dvonožnega bitja. Plezalec je pripomnil, da zelo daleč naokoli ni nobenega človeškega bivališča. Nosači so bili prepričani, da so to sledovi Snežnega moža
X 80 let je služila. Ljudje, ki ne morejo dočakati, da bi stopili po 30 do 35 letih službe v pokoj, bi se morali ravnati po primeru Angeline Partinijeve,ki je ovrgla vse nazore o službeni dobi. V eni službi, in sicer kot pomočnica v gospodinjstvu, je bila 80 let in ves čas pri eni družini. Službo je nastopila kot 121etno dekletce v Tunisu in šele smrt ji je prinesla kot 921etni starki pokoj. V teh dolgih letih je seveda preživela tri pokolenja svojih gospodarjev. Zadnja leta svojega življenja je opravljala samo lažja dela pri pravnukinji svoje prve gospodinje.
X Jejte vsi čebulo! Da je čebu!la priljubljena, je tudi znano. Razen čebule je tudi česen človeškemu zdravju zelo koristen. V Evropi dajejo ljudje skoro povsod prednost česnu, v Ameriki pa čebuli. Nesreča je pa v tem, da čebula in česen smrdita in da se neprijetnega duha človek dolgo ne more iz-nebiti. Marsikdo bi rad jedel čebulo ali česen, pa se boji, da bi mu ne smrdelo iz ust. V Ameriki so si ljudje dolgo belili glave, kako bi našli izhod iz tega položaja. JCo so se vsi poskusi, odstraniti neprijeten duh če-
sna in čebule izjalovili, je izdalo neko ameriško diruštivo razglas, s katerim bo neprijeten duh čebule odstranjen. Razglas se glasi: Jejte vsi čebulo, pa ne bo nikogar motil njen duh.
X V 12 letih 54krat omožena. Neki belgijski baron je prišeil nedavno v bruseljsko cerkev, kjer je bila baš poroka. Ra do ved aost ga je prignala pred oltar in od presenečenja je kar kriknil, ko je spoznal v nevesti svojo pobeglo ženo Takoj se je obrnil na policijo, ki je nevesto aretirala Najprej ;e vse tajila, češ da barona še nikoli ni videla, naposled je pa pod težo dokazov smeje priznala vsa svoja poročna sleparstva. Gre za 30-letno Američanko pustolovko Glorio Ro-bertsonovo iz Chicaga. Prelepa plavolaska je začela svojo sleparsko pot že kot 18-let-no dekle najprej v Ameriki, pozneje se ie preselila v Evropo. V 12 letih se je poročila 54krat in opeharila 1838 moških. Od vseh je izvabila denar. Zdaj bo zaenkrat konec njenih pustolovščin.
X 17 žrtev letalske nesreče. Te dni se je neko holandsko potniško letalo vžgalo v zraku in pri Puirfeyu strmoglavilo na tla iz neznanih' vzrokov. V plamenih je doletela smint 15 potnikov in diva pilota. Njihova trupla so popolnoma zoglenela.
X Izumitelj nalivnega peresa. V New Yor-
ku je živel v drugi poT.ovici preteklega stoletja zavarovalni agent Lewis Edson Wa-terman. Da bi laže pridobival zavarovance, je nosil s seboj črnilo in pero. To pa ni bilo prijetno, kajti večkrat se mu je razlilo črnilo. Zato je začel razmišljati, kako bi izpopolnil že obstoječe modele nalivnih peres. Leta 1884. se mu je to p Jrečilo in svoje nalivno pero je nazval Ideal. Ker je pa bilo zlato pero premehko in se je prehitro obrabilo, je opremil Watjrman konico peresa z indijem, zelo trdo kovino, do šestkrat dražjo od zlata. Prvo leto je prodal Wattr-man neki newyorški trafiki 200 nalivnih peres, ki so se pa kmalu taJko priljubila, da je moral ustanoviti več tvornic. Ko je leta 1901. umrl, so izdelovali v njegovih tvorni-cah 6 milijonov nalivnih peres letno, zdaj jih pa izdelujejo že nad 13 milijonov.
STKAN 25 tmmmmmmma
Za smeh in kratek čas
Ravnovesja natakarja Mihe ni mogoče omajati
NA MAŠKERADI
LEPE BESEDE

Ona: »Za doto bom dobila lepo vilo, avto, več tisoč po svoji pokojni teti, lepo opravo in razen tega . .. «
On: »Govori, govori dalje! Poslušal te bi do zjutraj!«
MED LAHKOŽIVIMI PRIJATELJICAMI
Veia	»Ali ti je všeč moj prstan?«
Zora:	»Prav lep fe. Ali mi ga daruješ'«
Vera:	»Nemogoče, kei mi je drag spomin «
Zora:	»Na koga pa?«
Vera: »Če bi se le mogla spomniti...«
Ct'DEŽNA deklica
Mati: »Na klavir moja hčerka ne /na igrati, pač pa zna kuhati kakor pravi hotelski kuhar «
Gospod "Kav m take čudovite deklice še niste razstavili?«
»Ne maram Dušana. Udelava se, kakor bi bil res indijski maharadža, ker kadi orientalski tobak in pleše ko slon . . .«
ODVISNO JE OD NJE
»Gospe nekega ljubljanskega odličnika je spodrsnilo na ccsti Gospa je padla na sedal-ni del svojega lepega telesa in se ranila. Poiskati so morali avto. ki je ponesrečeno lepo gospo zapeljal domov
Doma je dala gospa poklicati zdravnika, ki je ugotovil da je rana neznatna
»Ali se bo kaj videlo, dragi gospod doktor?«
»Milostljiva gospa, to vse je odvisno od vas,« je odvrnil zdravnik
STRAŽNIKA IŠČE
A: »Kaj m . oližini nobenega stiažnika?« B- »O rla K;ir v temi«- kupu ga ooiSčtte!«
S KONJA NA OSLA




»Konji so me uničili zda j pa iš'-cni osla. ki bi mi kaj posadil *
IZ MAJHNE NESREČE V SE VEČJO
Matevž je že mesec dni na obisku pn svojem nekdanjem sošolcu Mati ii Matijevi so se Matevža že naveličali, pa bi se ga radi otresli.
»Čuješ, Ma evž,« ie rekel nekoč Matija, »sli tvoja dobri žena Polona in (voii otroci tebe nič ne pogješaio'«
»Seveda me1 Takoj jim bom pisal naj pridejo za menoj , «
PRI BRUSACU
»Ali naj vam zbrusim nož za kuhinjo tli
za zločin?«
RAZBITA POSODA
Gospa »Kdo ie razbil to dragoceno posodo?«
Nova služkinja »Razbila — razbila — razbila — jo je — mačka « Gospa- »Mačka? Cegava mačka?« Nova služkinja: »Kaj ni pri nas nobene
mačke'
NI TAT

AvtomobTlist »Mi >;te vi ukradli moj iv-to?«
Tujec: »Prosim kat pregleite moie žep « ŠVEDI
Največja dobrodušnost )e to. če dubt fc.io ;epo porcijo udarcev pa -e boji da bi onen>u, ki ga te tetiel razburjenje ob vihteniu p lice preveč škodovalo
Čokolada je dobra, kislo zelje ie tudi okusno. Kako nebeški jed ..ujra biti šele čoke *»da s kislim zeljem'
Kaj je frak? Frak je ali preozek al: pre širok.
Avgust Beuoa	^^	J g
C£ IM) i € CC 0 P y IM T
Poleg tega treba preiskati, v koliki meri je knez Bator pcga-zil pravico in koliko ne. Tudi Vam pravim, da kraljevega sodnika ban ne more soditi Vse to je treba dobro premisliti.«
Uršula se je umaknila za dva, tri korake, razprla oči in pogledala bana, stari Ambrož pa je nagrbančil čelo.
»In to je vaša pravica, in to je vaša sodba? In da naj vse dokažem? Ali je treba dokazati, da solnce sije na nebu? Kakšno pravico je imel Bator, ko je ubil človeka? Redna pravda? O, vem, kaj to pomeni. Poznam pota vaše pravice! Kriva so, dolga, temna, in ob vsakem koraku zija prepad. Redna pravda, pravite vi, hrvaški ban — ali pa. je za razbojnike treba kaj drugega kot vesala? Vaša redna pravda teče sto let in pri tem lahko poginemo od gladi jaz in moji otroci,« je kriknila Uršula in si z rokami pokrila solzno lice. »Toda jaz vaim pravim, ban,« si je naglo opomogla,« da ne govorite prav, da to niso besede hrvaškega bana, ampak Tahi jevega zeta; to ni pravica običajnega prava, ampak nasilje, to je znamenje nezvestobe, zločin, pri katerem ste sokrivec vi . . .«
»Gospa Heningova!« je planil Peter Erdo-di in lice mu je globcko zardelo, »brzdajte svoj jezik! Pomislite, da stoji pred vami kraljev namestnik in da ste v njem osramotili tudi kralja.«	i
»Ne bojim se vas, ban moj,« je viknila * Uršula z vzdignjeno pestjo. »Skrivajte kakor vam je drago svoje sebične spletke pod plašč kraljevskega veličanstva, jaz se vas ne bojim. Potegnila bom z vas ta plašč in zrušila lažne stebre vaše pravice, da se bo videlo, kako je tehtnico vaše pravice razi-grizla rja in so zakone pregrizli 4rvi. Turke bijete zaradi., krščanske vere, pa ste krivo prisegli, ker ste sami Turki! čemu se mučite! Ban Peter, vaša krivica bo prišla na vas, na vašo ženo, na vaše otroke . . . «
V tem trenutku je banioa močneje stisnila otroka k sebi, prebledela in šinila pokoncu. V njenih črnih očeh je zažarel besen ogenj.
»Naj vam zaradi te želje usahne jezik, gospa Heningova!« je vikniia Uršuli.
»Dovolj!« je zagrmel bain in »topil k gospe Uršuli.' »Pravim vam, da tukaj ni godii-ja. Oddajte tožbo, kakor jo zahteva postava. Saj advokata imate! Gospod Ambrož je spreten pravdač!«
Podbanu so zadrhtele trepalnice in ves je zardel. Mirno, toda glasno je rekel: »Viso-korodni gospod! Gospa Heningova je govorila resnico. To ni dvomljiva posest, to je zločin. Gospod ban, ali niste pripravljeni pomagati tej vdovi?«
»Po postavni poti!« je suho odgovoril ban. »To je vse, kar vam imam povedati, gospod advokat!«	s
Ambrož se je zdrznil, nosnice so se mu razširile, ustnice stisnile. Malo je pomolčal, nato pa je rekel:
»Visokorodni gospod ban! Da, bom njen advokat, ker vidim, da vaša boginja pravica škili. Jaz vam to pravim, jaz, ki sem pod-ban. Sorodna kri vam je zaslepila oči. Gorje deželi, gorje ljudem, če se sme navadna goljufija in grdo razbojništvo skrivati pod krinko pravice! In če ste tudi knez Peter Erdodi in naj.thdi vaše žezlo bliske sipi je, zgrabil ga bom in ga zlomil, da ne bo več sramotilo plemstva in da ta dežela, ki je toliko pretrpela, ne bo plen gosposke lakomnosti!« / :
»Ha, ha!« se je smrtno bled zakrohotal ban, »glej z Medvedgrada je zatulil stari volk, pajdaš Nikole Zrinjskega. Toda ta bivši lukavaki kastelan se naj pazi pred mojo železno pestjo!«
»Da,« je rekel Amibrož, '«na strašnem
zboru bo stari volk maščeval pogaženo pravico.«
»Pri Juzusovi krvi!« je zakriknila Uršula, »tudi Heningovka se bo dvignila na noge. Z Bogom. Pripravi se, ban! Moji zobje so železni!«
»Z Bogom,« je zaklical ban, »Peter Erdodi se ne boji niti babjega naskoka, niti starčeve kletve!« Ambrož in Uršula sta pohitela na dvorišče, Keter pa je ves izmučen šepnil Barbari:
»Kuška se je sprožila! Vedel sem, da se ta burja pripravlja. Tahi je moj, pokazal bom tema ubogima slivarjema, da je Peter Erdodi, ban, pa če bo tudi boj, če bo tudi tekla kri!«
VI.
Dva streijaja za cerkvijo v Gornji Stubici stoji proti vasi Golubovcu, kakor da je na breg naslonjena, majhna hiša, o kateri ne veš reči, jeli kmetsika ali plemiška. Zgrajena je iz opeke in pokrita s sikodljami. Za njo zeleni v bregu trta, ob strani stoji za grmovjem hlev, kašča in zidanica, pred njo se hrib polagoma spušča proti cesti. To položno dvorišče je ograjeno s plotom, po katerem se ovija silak. Med celino stoje tuintam sončnice in mak, po hiši se vzpenja bršljan, sredi dvorišča pa je razprostrl star oreh svojo krošnjo. Poldne je že davno minilo, solnce se je nagnilo na zapad, po straneh stubičike gore lega počasi mrak, samo v vrhovih se še zlato leskečejo poslednji žarki. Na klopi pod orehom sedi mož in obdelava jarem za vole. Vse kaže, da je hišni gospodar,, toda ne vidi se, jeli tilačan ali svobodnjak. Da bi. ga presodili po obleki? Težko, take obleke ne nosijo tlačani. Njegove suknene hlače so fine, čevlji tanki, svetli in zašiljeni, srajca bela in vezena, temni 'telovnik krasi gosta ivirsta srebrnih gumbov, okoli vratu se mu ovija svilena ruta, na glavi mu čepi kapa iz kuno vi ne. Ali ga naj sodimo no pojavi 'n po licu? Bilo bi še bolj težko. Visok je- telo je močno kakor hrast, mišice kakor kamen*' ramena ravno tako "široka, prsa ima za' dva moža. Vrat ima močan, glavo veliko,; zadaj nekoliko višjo. Sveitilorjave lase nosi; na čelu razčesane v prečko, nad močnim, nosom se mu dviga visoko eeloi, »podaj,,ozko,; zgoraj širše, prepreženo z dtvema, tremi gubami. Pod če''om stoje ravne goste orne obrvi, temne oči se čudno svetijo. Iz njih či-j taš možiko pamet in žensko nežnost. Lice moža je široko, nekoliko podolgovato, pri' bradi zaokroženo. Obril si ga je, samo nad ustnicami stoje še pristriženi brki, mirno je/ brez, strasti, niti mišica se na njem ne gane, kakor "pri oljoveku. ki mnogo misli, se malo jezi in ničesar ne boji. Niti bel ni, ni>ti zago-r rel. Vztrajno dela in ne gane z obrašpir^ niti: tedii ne, če se trdi les upre sekiri cj; InT vendar se mu lice včasih spremenil Z^lo bi se, da o nečem razmišlja. Včasih se l^aženo nasmehne 'kakor žena, kakor otrok, včasih na se mu lice zresni, oko postane motno kakor pri pametnem človeku, če ga kaj zaboli. Teiaj začne krepkeje tesati, da bi pregnal' neveste misli. Ali je ta mož plemič? Če tudi ni, plemenit je vsekakor!
Zdaijci izpusti sekirico in pogleda proti Stubici, odkoder je šel z naglimi koraki mlad, vitek, zagorel kmet. Vsekakor se mu zelo mudi. Stopi na dvorišče in krene h gospodarju, .
»Bva"jen bodi Jezus Kristus!« pozdravi mladenič.
»Na veke, G juro! Kaj je? Zakaj tako hitiš, da komaj dihaš? Kaj si prisopihal k meni«, vpraša starejši.	'	\
»Sem, dragi ujec«, odvrne mladenič. »Počakaj da pridem do sape. Ko bi vedel, kaj se je zgodilo! Prokle ... «
»Sedi, Gjuiro, zberi se in povej!« ' •-
»Joj, joj, ujec, sam vrag nam je poslal tega novega gospodarja. Bog sam bi se razjokal! Čuj! Ti poznaš tisto ubogo vdovo Kato Marušičko iz Zaprešiča.« »Poznam!«
»Petero drobnih otrok ima na vratu. Moža so ji vzeli med vojake in tam so ga Turki ubili. Trudi se sirota in muči in vsakdo ve, da je poštena duša!« »Pa ?«
»Pa ti pride Tahov sluga, Peter Bošnjak. Bog ga ubij! Ta antikrist je Tahovi gospe tako dolgo šušljal in šepetal, da govori Ma-rušička za prejšnjo gospodinjo in proti sedanji gospodi. Res je, da sta gospa Marta in gospodična Zofka hodili k Marušički in siroti kaj dali, toda, da je gospo Heleno grdila, ni res; briga se ona za take stvari! Laž pa je kakor plevel: Kamor zrno pade, pre-preže čez noč ceilo polje plevel. In kaj se zgodi? Pomislite, ujec! Gospa Helena in ta naš novi gospodar sta verjela praznim Petrovim besedam in hudo je prišlo iz tega za Marušičko. S tolpo razbojnikov, kakršen je on sam, je prišel Peter v Zaprešič. »Ti bom že dal gospo Uršulo«, je smeje se zaklical Peter, »videla boš, kdo je tvoj Bog, ti nekršče-na psica!« in pri tem jo je s pestjo sunil v bok, da je padla na obraz. Razbojniki so razbili vrata, odnesli žito, ajdo, koruzo in vzeli pitanega vola, ki ga je imela od gosposke. Še več! Zasedli so ji vinograd, razbili klet in odnesfli vino, sirota sedi na pragu pred kočico in joka, jokajo pa tudi otročički, da se ti srce trga!«
»Ali je to res?« zakliče ujec Matija Gubec, prebledi, vrže sekiro na tla in skoči pokoncu.
»2iva resnica, kakor je meni ime Gjuro Mogaič, da nimam ne očeta ne matere in da ste Vi ujec že od mladih let sem moj varuh in rednik. Bil sem danes v Zaprešiču, videl sem ubogo vdovico in posilile so me solze. Ali ta gospoda ne pozna nobenega Boga ? Vprašajte samo Zaprešičane Grgo Zde'arja, Stjepana Jelakoviča in starega Matijo Jabu-čiča. Ti vam bodo lahko bo'ie povedali, ker so vse videli z lastnimi-očrni!« i .--.'•
»Z lastnimi očmi?« je vprašal Gubec ogorčeno, »a kaj so počeli z lastnimi rokami?«
»Kaj bi naj? Godrnjali so seveda, celo navaliti so hoteli nanje. Toda kaj jim je koristilo? Čez malo časa je prišla v vas četa oborožencev z ostrimi kopji. Nastanili so se pri žuoanu. Tam so vso noč Pili. vse razbili in žuoan —'je molčal. Moj Bog! Sila!«
Gubec-je sklonil glavo in sfr-grizei z zobmi spodnio ustnico.	'
»Takc^žarlostne novice, ^ec,. prihajajo tudi od drueroft,.«, je nadaljeval Gjuro. »Stari Tahi je pravi vrag.^KdbŠrne pride pred svitom na tlako, ga ^etepejo pred gradom Susiedom, in če se župan samo mal o zaka sni, ga dene jo v klade, v katerih še mo^n e^1 dan na solncu pražiti. Tudi Matiji Mandiču v Brdovcu so vzeli hišo, polje in vinograd in ga pognali s palicami s posestva kakor nsa?« »Oh!« bolestno vzdihne Gubec »Hudo je, ujec, hudo. In gospoda grozi, da bo še hujše: če bo kdo samo pisni!, bo ob glavo. Vseoovsodi, pod Susiedom, po Trnovimi, Jakovi jem in po diruiTih vaseh preiskuje io, -kdo je zve*t stari gospodi, da bo nad n>m po+em pe" bič. S+ari sivobrad^" Tahi ie vr°<?, mie^ov* ien" TJ^iono r«v / T'*v«ri cerkveni kmet na Pui®či je imeC edino prase in ker se je gospe zahotelo pečenke, so mu to zadnjo prase odgnali v Susjed. Najvražji pa je mladi gospod Gabrijel. Ta strelja kmetske krave in konje s. svojo miško in vodi vedno jato psov s seboj, ki jih ščuva na kmete. Oni dan b' bili starega Jurka iz Brdovca kmailu ra^rerali. da jih ni moji Jana s palico po gobcih«.
Gubec je s p^fkrižanimi roki mi zamišf jen stal; Potopil se H v čudne misli, v njegovih prsih je besnel čnd^n boj.
»Da,« ie nadaljeval mladenič nekoliko p'«ho, »prišel s^m, uiee. tudi zarpdi sebe; tiT^i meni se kuha nek«i zl°iga, dasi nisem tf.ačan, ampak svoboden kmet.«
(Dalje)
Debela Neža
pri fotografu
Naša lepa Nežika k fotografu je prišla, da ji sliko naredi, ki lepo se naj drži. Pa ji reče fotograf: »Neža, vi ste paragraf, preveč resno se držite, malo lica razvedrite!«
Neža hoče lepa biti, saj postavi tej stasiti lep obraz bi.se prilegal, ki bi srca moška b^gal. Pa se Neža zasmeji, fotograf se kar zježi: Usta Neža je odprla, f'a b'. vola že požrla.
DRAGA OSMRTNICA
»Ko' o stane osmrtnica za časopis?«
»Vse milimeter en dinar.«
»To pa bo strašno drago, saj je bil visok in meter in 85 cm.«
KAKO DOLGO
Zena je prejel* od moža breojav takele Vsebine: »V Štirih tednih sem shujšal za polovico. Kako dolgo naj ostanem Se tu, ženica?«
Odgovor žene: »Se štiri tedne!«
V KAZNILNICI
Prvi kaznjenec: »Tako, adfcj sem spet tu. Hotel sem vlomiti v Roženkrančevo banko, pa so me-sasačili.«
Drugi kaznjenec: »To je pa res čudno naključje. Jaz sem namreč bankir Roženkranc«
NAROBE
A: »Zakaj vam ona dama ne odzdravi, it jo pozdravite?«
B: »Prej mi je odzdravijala, odkar pa se je njen zet zdravil pri meni, me noče videti.«
A: »To pomeni, da je zet umrl.«
B: »Ne, nasprotno, ozdravel je!«

RAZLIKA
NI VEDELA
Milan: »V tistem trenotku, ko sem se zaljubil v vas, sem skoraj znorel.«
Zora: »Res? Nisem vedela, da ste že od svojega rojstva zaljubljeni vame.'
NIMA SREČE
Bankir: »Nimam sreče!«
Prijatelj: »Zaikaj?«
Bankir: »Imel sem za blagajnika invalida brez nog, pa mi je vceeno utekel...«
ZA VSO DRU2INO
Gervazij: »Ti si edina, ki sem jo doslej poljubil«
Kunigunda: »Rada verjamem.« Gervazij: »Pa tudi edina, k' mi t« •
me... «
Snubec: »Prosim za roko najstarejše hčerke;«
Oče: »Ze prav, toda ali boste lahko skrbeli za družino?«
Snubec: »To se razume.«
Oče: »Vedeti pa morate, da nas je petnajst.«
TAKA JE TA REČ
A: »Včeraj ste srečali gospodično Olgo, pa -vas ni niti pogledala. Ali niste več njen zaročenec?«
B: »Ne, temveč njen moi.«
ZA SVOJ DENAR
Mož: »Kaj, že spet nova obleka?«
Zeaa: »Ne jezi se, saj sem si jo kupila za svoj denar.«
Mož: »No, sem pa res radoveden, kje si ga dobila.«
2ena: »Prodala sem tvoj kožuh...«
EDINA
TROBENTA
Mož: »Nehaj že kričati! Stokrat rajši bi poslušal trobento kakor pa tebe.« Zena: »Trobenta je vendar glasnejša.« Mož: »Res je, toda vsak trenotek ji lahko odbojem ustnik... «
Žena: »Odkar imam kratke lase, nisea» več podobna stari ženski.«
Mož: »Ne. ampak staremu dedcu«.
fti&iJA** E-^UMM-JišdNA
JU Z i. Ufcctiiitoid uo 3. januarja.
Necleija, 27. decembra: 8: vesel nedeljski pozdrav v piosče).—8.30: Tuiova^ba (15 minut za ženske.' 15 minut za mojne; vodil bo profesor DoDovšek). — 9.00: Cas, poročita, spored. — 9.15: Veselo nedelj s.to jut.ro (radijski. orkester). — 10.45: VersKi govor (prior Vaierian Učak). — 11: Prenos cerkvene g.asbs iz frančiškanske cerkve (otroško petje). — 11.30: Otroška ura: Striček Matiček kramlja in prepeva. — 12: Franz Kriiger igra na ksiloio.i (plošče). — 12.10: Opoldanski koncert radijskega orkestra. — 13.00: Cas, vreme, obvestila. — 13.15: Kar imamo, to vam damo (plošče po željah). — 16: Fantovska ura: Kako pridobivajo komunisti pristaše (Rudolf Smersu) 17: Kmečka ura: Kmečka mladina in mes_o (Ludvik Puš'. 17.20: Operetna glasba (sodelovali bodo: Dragica Sokova, Ivan Franci i a radijski orkester). — 19: Cas, vreme, poročila, spored, obvestila. — 19.30: Naciona na ura: Naša dramska produkcija (Mesa*! Zagreba). - 19.50: Slovenska ura: Božič v tujini (profesor Adoif Ivančiči k kvarteta mandolin. — 20.30: Koncert pevskega moškega zbora z Ježice. — 21.15: Beethoven: Simfonija št. 7. v A-duru (plošče). — 22: Ča3, vreme, poročila, spored.— 22.15: Lahka glasba (radijski orkester).
Ponedeljek, 28. decembra: 12.00: šramii igrajo (plošče). 12.45: Vreme, poročila.
—	13: Cas, spored, obvestila — 13.15: Ven-čki vsake vrste (plošče). — 14: Vreme, borza. — 18: Zdravniška ura: Množina potrebne hrane (dr. Anton Brecelj) — 18.20- Slovenske narodne pesmi (plošče). — 18.10: Slovenska narodna pesem (France Marolt).
—	19: Vreme, poročila, čas, spored obvestila. — 19.30: Nacionalna ura: Kako je Vu-k Karadžič prišel do narodnih pesmi (Vištslav Curičič iz Beograda). — 19.50: Zanimivosti
—	20: Verdijeva ura (sodelovali bodo Zvoni-mira Zupevčeva, Aleksander Kolacio in radijski orkester). — 22.00: Cas, vreme, poročila, spored. — 22.15: Instrumentalni du-eti (izvajala bosta Antunovič in Haršlagi.
Torek, 29. decembra: 12: Solistični koncert lahke glasbe (plošče). — 12.45: Vreme, poročila. — 13: Cas, spored, obvestila.— 13.15: Uvertire (plošče). — 14: Vreme, borza. — 18: Pester spored (radijski orkester). 18.40: Filozofsko predavanje: Zmaga nad bedukiskim poganstvom (Fran Terseglav). 19: Cas, vreme, poročila, spored, obves'ila.
—	19.30: Nacionalna ura: Iz Boke Kotorske (Milica Jankovič iz Beograda). — 19.50: Zabavni zvočni tednik. — 20.00: Venaki narodnih pesmi. — 21: II. ura variacije. — 22: Cas, vreme, poročila, spored. — 22.15: Za ples in oddih (piošče).
Sreda, 30. decembra: Glasbene igračke (plošče). — 12.45: Vreme, poročila. — 13: Cas, spored, obvestila. — 13.15: Vesel koncert (radijski orkester); — 14.00: Vreme, borza. — 18: Mladinska ura: Berač in smrt, zvočna iigra po narodni pripovedki napisal Arnošt Adamič). - 1840: Pomen našega rudarstva za narodno gospodarstvo (vseuči-liški profesor inž. Viktor Gostiša). — 19: Cas, vreme, poročila, spored, obvestila. — 19.30: Nacionalna ura: Mešbrovičevi heroj-sko-epski moški liki (Branko Mašic iz Zagreba). — 19.50: Šahovski kotiček. — 20: Dvospevi (Pavla in Majda Lovšetovi: pri klavirju profesor Lipovšek, vmes radijski orkester*. — 22: Čas, vreme, poročila, spored
—	22.15: Koncert oevskeea zbora »Sava«.
Četrtek, 31. decembra: 12: Slovenske pesmi ("plošče). — 12.45: Vreme, poročila. — 13.00: Čas. spored, obvestila. — 13.15: Valčki in polke (plošče). — 14: Vreme, borza. 18: Za d«'on ust (plošče). — 18.40: Slovenščina za Slovence (dr Rudolf Ko^aričl — 19: Čas. vreme, poročila, spored, obvestila
—	19.30: Nacionalna ura: Ssuvez Sokola kraljevin p .Tiiis-o^avi^ (i* Beograda). —
19.50: Plošče. — 20: Popoprana inventura leta 1936 (hudomušen pretres arhiva in kronike naših oddaj v potekajočem letu; besedilo sestavili Jožek in Ježek in Ivam Rob; izvajali bodo člani radijske družine; vme 3 plošče). — 22: Čas, vreme, poročila, spoicd. 22.15: Citraške točke (plošče). — 22.30: Vesel pohod v novo leto 1937.
Petelt, 1. januarja: 9: Cas, poročila, spored. — 9.15: Vesel novoletni pozdrav (plošče). —9.45: Varsiki govor (škof dr. Grego-rij Rožman>. — 10: Prenos iz cerkve sv. Nikolaja v Ljubljani. — 11.00: Pesmice otrok (plošče). — 11.30:- Trije godci — zvočna slika. — 12: Domači zvoki (sodelovala bosta Kmečki trio in Akademski pevski kvintet). — 13: Cas, spored, obvestila. — 16.00: Katere ženske lastnosti govore za njeno gospodarsko delo (Franja Brodarjeva). — 16.20: Novoletni pozdravi (radijski c ke-°ter). — 17: Kmečka ura. — 17.20: Popol-
danski koncept radijskega orkestra s sodelovanjem Romana Petrovčica. — 19.00: cas, vie-iiits, poročila., spored, pbvestL.a. Ij.60: Na-okmauia ura: Letni, poditi oni preg eJ iz Beograda. 2o: Konce... vojaške goabe 40. p. p. triglavskega. 22: Cas, vl .me, poročila, spo.ea. 22.1o: Koncert iadijjK£ga oiritestra.
Sobota, 2. januarja. 12:' Plošča se za ploščo kar naptej vrti. 12.45: Vreme, poročila 13: Cas, spo.ea, obvestila. Lo.io. rlo>ča se za ploščo kar naprej vrti. 14: Vreme. 18: Za delopust (plošče). 18.40: Pogovori s poslušalci. 19: Čas. vreme, poročila, spored, obvestila. 19.30: Nacionalna ura. 19.50: Pregled sporeda. 20: Zunanji politični pregled (dr. Alojz Kuhar). 20.20 Pratika za januar (pisan večer; besedilo napisal Ivan Rob; sodelovali bodo člani radijske igraiske družine). 22: Čas, vreme, poročila, spored. 22.15: Koncert na kromatični harmoniki (Rudolf Pilih>
Sanje iznajditeljev so bili včasih tako zva-ni perpetuum mobile, to je tak stroj, ki bi zmerom deloval, če bi ga enkrat kdo spro-il. Toda žal nas uči znanost, da je tak str o i nemogoč, ker se vsaka sila enkrat obrabi in stroj prej ali slej r.eha delovati. Zdij pa "2-neki Švicar iznašel tako uro, katere rs3 nikdar več ne bo treba navijati in ki bo sama šla do konca. To pa seveda še ni p„rbetdu;n mobile.
Toda kako more kaka ura iti, ne d i bi jo kdo navijal? Zadeva je v kratkem ■ akalo: Švicarski iznajditelj Reutter je naredil ta o uro, ki jo goni toplota, prav za praiv mešajoča se toplota. V uro je vdelana cevka v obliki črke U. Ta cevka js napoln,!e.ia z živim srebrom in tekočim plinom in položena v pregibljiv kovinski bobenček, ki je prav /.a prav duša ure. Kadar se toplota še za tako malo izpremeni, nastane v bobenčka gibanja. To gibanje pa žene uro. Če se toplota spremeni le za eno stopinjo Celzija, zadostuje, da ura gre 5 ur. Ker pa se top ota vedno izpre-minja, je s tem uresničen sen vseh urarjev vseh časov.
Kadar bo torej ta časomer prišel v p o-met, bo konec navijanja ur. Najnežnejša sila bo zadcstovala, da bo ura šla. Top'ota.
ki prihaja i solnea. bo tista gonilna sila. j Dobili bomo torej solnčne ure v novi obliki. Na zunaj pa se ta ura ne bo prav nič razliko, ala od dosedanjih časomerov.
POl K V POLJI BOVAN'11
»Ah zdaj b. tako rada poljubovala«. ie rekla mnla Li? K-=t
Osupel 'e pogledal oče hčerkico i*i jo vpra šal kje je -ijela te besede
»Slu/km i- včeraj tako govorila.« ie pojasnila Lizika
»No. it počakaj, jaz bom služkinjo že naučil poljubovati <- je rnenii oče ter |o šel hitro iskat v drugo sobo
Med terr- prispela mati in vprašala Liziko, kje jt '>čt
»Orka ie pi: služkinji in jo uči poljubovati.■< je odgovorila Lizika
OB SPOMINU
Boitežar i? <ippa) lepo žensko in jezen pljunil pred n,o
Žensk; gr. jt ogorčeno okarala Boltežar »Sai ntFem pljunil zgradi vas, temveč z:< i <3< i i t«'2a ker sem se spomnil svoje puste žene d'irna ko sem videl » as. ki ste tako k t. »
MALI OGLASI
KOŽE DIVJAČINE
kune, lisice, dihurje, jazbece kupuje krznarstvo Ljubljana, Mestni trg 5.
Rat,
Lončeka :
»ČRNA ŽENA«' — »CA It S Iv i SEL« — »ZA GRUNT« — naročajte na Bedfr!Vi Ivan. Domiae. — P. sporočamo!
NOVOST
pra*t W«Mii |>)Dr» kv«Iiw-U k r o m i i i i> !«kM-f S yi.»u>-o« gmaiici.c
Om
K	^ »
o»r*tf jedilu. C«*h»«I
-JI .te*llf»wCc.
Otn :9 51
/.•micvaJU- ceUi* Ki ga VIDI ooiljt .iroj	iKvitnm«
r a u m u 6 i t s
LJUB13ANA 6
Uutua protoko-lirana tovarna ar v
Rsds oj»!is"tvp dreve«i»V» prodam ve? tj-sof visok« !ii nizkodfbe^ih jatilsnovih in liruškiuili dreves
zn Fiu^uicno
ccnn
Samo dok|er traja.zaloira
loam Saunik
M R H H i