8 štev.
V Ljubljani, v trek 29. julija 1879.
Letnik VII
Inaeratl se sprejemajo in vel j A
triatopna vrsta:
8 kr., če se tiska lkrat, io	o
A- n t» n ii 1 n
^ n ii n u 3 D Pri večkratnem tiskanj se «ena primerno zmanjša.
R ok o pl si
se ne vračajo, nefrankovaua pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravnistvo (administracija) in eks^eriicija na Florijanske ulice h. st. 19.
PolitiC8B list za ¡lomiti narod.
Po pošti prejemar velja :
Za celo leto . . 10	gi. — kr.
za poileta . . 5	|( _ „ za četrt leta . . 2 „ 50 „
V administraciji velja:
Za celo leto . . 8 gl. 40 kr za pol leta . . 4 „ 20 „ za četrt ieta . . 2 „ 10
V Ljnbljaui na dom pošilja velji 60 kr. več na leto.
Vredništvo je v Kožnih ulica! štev. 26.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soDoto.
Delajmo naprej!
(Dopis narodnjaka.)
Že smo omenili, da nas nekoliki vspehi na političnem polji ne smejo v spanje zazibati; treba nam je vednega delovanja. Vse kar živi, se mora gibati, mora rasti, ali razpasti, mora napredovati; kjer ni napredka, tam je naza-dek. Kaj bi nam koristile politične zmage, ako bi pa mi na literarnem polji tako zaostali, da bi nam tuja knjiga zopet vkradla srca naših izobraženih rojakov! Nikdar ne smemo pozabiti, da je ravno tuja knjiga iznevirila nam mnogo naših ljudi, ktere smo po tem tako težko v naš tabor nazaj dobili. Mi moramo skrbeti za svojo literaturo, da bomo preskrbeli narod z duševno hrano, drugače so naše zmage le začasne in se bodo pozgubile, kedar navdušenje za narodno stvar pojemati začne. Istina je, da se narn stavijo velike zapreke, zato moramo vse moči vpreti v to, da vendar dobomo enkrat narodno šolo, ki ntm bo izgojevala bralce in podpiratelje narodne literature. Ob enem pa moramo v literarnih in kulturnih zadevah z vsemi močmi delati za boljši razvitek.
Z veseljem smo slišali, da se je ustano-novila slovenska katoliška bukvama v Ljubljani, ktera bo gotovo dosti pripomogla, da se bo slovenska knjiga bolje ko do zdaj razširjala med ljudstvom, ker se ne bodo slovenske knjige, kakor pri dozdajnih bukvarjih, v kot potiskale, z isto radostjo bomo pozdravili tudi drugo slovensko knjigotržnico, ki jo
nameravata ustanoviti dva slovenska pisatelja v Ljubljani. Dolgo zaželjtne bukvarne bomo tedaj imeli, na pisateljih in založnikih je zdaj, da napolnijo bukvarne z dobrimi slovenskimi kujigami; dolžnost narodnega občinstva pa je, da pokaže vtč zanimanja za domače umotvore, da popusti dosedajno apatijo, ter da po svoji meči podpira slovenske pisatelje, ki so zadosti časa že s požrtvovanjem večidel v svojo zgubo delali, in tudi že enkrat zaslužijo, da bi jim „milejše zvezde zasijale", kakor to prerokujejo svojemu narodu. Pravo in zdravo literarno gibanje se bo pri nas še le začelo, kedar bodo ljudje toliko zanimali se za slovenske knjige, da jih bodo bukvarji sami radi zakladali, iu da bo tudi brez podpore „slovenske mat ce" zamegla kaka knjiga na dan priti. Tisti, ki jim delovanje „slovenske matice" ni všeč, pomagajo si lahko, ako slovenski knjigi ogladijo pot do občinstva; marsikdo se bo duševno po-krepčal, ¡:ko mu ne bo treba prebavljati leto na leto le filologičnih razprav in drugih dolgočasnih tvarin.
Iz absolutističnih časov sem prenešene določbe zaradi bukvarnic nam še zavirajo raz-širjatev slovenske knjige, ker prepovedujejo ustanovljanje podružnic, zato bo moralo slovensko časnikarstvo našim bukvarnam porna gati ter občinstvu naznanjati in priporočati novo izišle slovenske knjige, da se bodo na-rečevali tudi rodoljubi po deželi, kar se je do zdaj žalibog le preredko godilo, Ljubljana pa vendar sama ne more vzdržavati slovenske literature.
Slednjič pridemo do časnikarstva in priporočamo tudi to boljši podpori od strani občinstva. Ne more se tajiti, da je naše časni-karstvov časih najhuje ga pritiska vedno hrabro stalo na braniku in varovalo dom pred popolnim poplavom tujega duha, zbujalo in spodbujalo duhove k poštenosti in vstrajuosti na trnjevem potu opozicije proti nesrečni vladni sistemi. Ko je vse omagovalo, ko so se majali že vsi stebri, ko se že nikomur več ni prav upalo, ali je še trden ali ne, tačas je narodno časnikarstvo obupno borilo se z nasprotniki, ter nikdar ni hotelo slišati besede o podanji pod tuje pogoje; mi Slovenci smo edini narod v Avstriji, kjer se ni nihče našel, ki bi bil v slovenskem jeziku za vladne namene pisal ; zato smo še danes brez vladnega slovenskega lista, in „Laibacherica" mora v uemškem jeziku izhajati. Iz teh uzrokov zaslužijo menda tudi slovenski časnikarji nekoliko priznanja, iu to naj jim občinstno pokaže z obilnejšo podporo naših listov, da bodo s toliko večim veseljem naprej delali za odrešenje slovenskega duha, za prosvet in povzdigo naše literature, za politično ravnopravnost in za vsestranski napredek našega vrlega naroda!
Politični pregled.
Avstrijske dežele.
V Ljubljani 28. julija.
Snuje se nekako porazumljenje med Čclti in E*oljaki, ki meri na to, doseči popolno edinost med slovanskima narodoma glede uo-
Ljubljanske slike.
(Konec.)
VftvaiirtMliiosti (genera degenerata.)
4. Ženski uradnik (femina semima-sculinaj. S to rastlino se do zdaj le še po-skušnje delajo, ker pri nas jej tla še niso ugodna in jej menda tudi ne bodo tako kmalu. Se pa tudi le slabo sponaša, nekaj zavoljo splošne ženske lastnosti, da uamreč ne zna molčati in skrivnosti za. se obdržati, še več pa zavoljo nesposobnosti, ker si namreč skoro nikdar ne prisvoji za Blužbo potrebnih lastnosti in za to pomanjkljivost vselej apelira na možko prizanesljivost in če druzih razlogov za svoje pregrehe nima, pa spusti solze, s kterimi potem predere marsikaj, a le v škodo službi in drža vi, ki jo plačuje. Ženske zadnji razlog so solze in če te ne ganejo, si trinog, divjak, kmet itd.
Ženskega uradnika imamo do zdaj pač še le pri pošti in pri telegrafu — menda zato, ker si država misli ž njim kaj prihraniti. Pa še tu nima veliko odgovornosti, čeravno včasih prav rad pokaže svojo c. k. veljavnost. Moškim uradnikom je pa ravno tako napoti, kakor nepovoljna občinstvu, oboje zavoljo svoje niže strokovnjaške izobraženosti in razmišlje-
uosti ter malega veselja do dopolnenja tega. kar jej o prvi manjka, z lastno pridnostjo. Ker je gosposkega stanu in od mladih nog že navajena od moškega spola slišati le sladke besede, misli, da je tudi uradna pisarnica salon, in če boš od nje zahteval s kratko besedo česa, si gotov, da boš le počasi odpravljen, in če se za to ce'o pritožiš, boš dobil nazaj iz nevoljnih ust neuljudne besede, zamera je gotova, zspemni si tvoj obraz iu to boš čutil vselej, kedar boš imel ž njo kaj opraviti. Če pa hočeš prikupiti se jej, zapomni si ta-le nagovor : „Blagorodna gospodična (gospa), oprostite mi, da se predrznem motiti vas v vaših gotovo najlepših mislih s preponižno prošnjo, da bi blagovolili povedati (storiti) to in to — se ve, če vam ni nepriležno, drugače pa mi blagovolite povedati, kdaj bi smel zopet priti nadlegovat vas s svojo prošnjo." S takim uvodom se boš gotovo prikupil, še bolj pa, če si ga v nemščino prevedeš, ker — kakor ves ženski gosposki spol — obrajta tudi ta vrsta nemščino najbolj, pred slovensko besedo pa rada nos obesi.
Drugih znamenitih lastnosti nima, pokte-j r;h bi se razločila od druzega ženstva, če ni-edina ta, da Ee bolj samostojno čuti. Zato jo J
pustimo v miru, pri tej priliki pa bodijo končane tudi ženske slike.
S k 1 c 11.
„Ljubljanske slike" so gotove, čeravno niso še popolne in je moralo marsikaj položiti se na stran. Popolne ne morejo biti, ker bi za to treba bilo natančnejega opazovanja in več priložnosti in časa, nego ga je imel pisatelj. To so le slike iz vsakdanjega življenja, kakoršne površno slikar dene s svinčnikom na papir. Da bi bile povsod natančne, brez vsake napake, brez pomanjkljivosti, toliko moči in zmožnosti si pisatelj že skonca ni prisojal, zato si tudi ni upal obetati častitim bralcem dela v vsem popolnega. Naj mu bo toraj sodba mila, če mu je bila volja boljša od moči in zmožnosti I
S tem bi pisatelj prav lahko sploh vse sklenil, a zdi se mu prilično tu spregovoriti še par besedi v svojo obrambo.
„Resnica oči kolje" — je star pregovor To je moral skusiti tudi pisatelj teh slik. Došlo mu je več pritožeb, marsikako grenko je moral slišati naravnost ali postrani od ljudi, kterim njihova slika ni bila po volji; vzlasti o ženskih slikah so ga hudo prijemali in očitali mu,
tranjne politike, kar je nujno potrebno, ako koče federalistična Btranka v državnem zboru složno postopati. Nemško-liberalci se trudijo na vse načine, da bi v našo stranko neslogo zasejali; zato vabijo enkrat Mladočehe k sebi in jih ščujejo zoper češke plemenitaše, drugo-krat svari} Poljake pred federalizmom, ki bi jih primoral, da si svoj gališki deficit (poman-kljej) sami plačajo itd. Že zdaj prerokujejo, da elementi, ki so zastopani v konservativno-federalistični stranki, ne bodo mogli složno postopati, kar mora biti za te migljej, da ni boljšega za prospeh naše stvari, ko ravno sloga, ktere se naši nasprotniki najbolj bojd.
\<-ni*<ki Pcilici so odbili pogovor s Cehi zaradi porazumljenja v narodnih zade vab, in akoravno so le manjšina v deželi, ho čejo vendar svoje gospodstvo nad Slovani češkimi obdržati, ter nečejo slišati o nobeni spravi, to je dosti jasno pričalo, da nikoli niso resno mislili ua spravo.
„Politika1- piše, da bi dogovor s pražko kazino ne imel nobenega pomena, ker imajo čehi upanje, da v državnem zboru sami to dosežejo, kar bi jim nemški Pemci ponuditi zamogli. To nam je morda zuamenje, da bodo Čehi veudar v državni zbor stopili.
Kakor zdaj stvari stoje, bi bil vstop o pravem času storjen, ker okolnosti za Slovane še nikoli niso bile tako ugodne.
Grof Taaifc je govoril z nekim Prusom kteremu je rekel, da cesar želi, da Čehi pridejo v državni zbor, in da se naredi z njimi sprava. Da bi to dosegel, je Taaffe ločil plemenitaše od drugih čeških poslancev in jim pridobil deset sedežev, pa s tem pogojem , da morajo v zbor stopiti. Ako pridejo ti, potem je upanje, da jim slede še poslanci iz mest in iz kmečkih občin. Slednj č pravi, da upa sklo piti iz raznih strank veliko državno stranko ki bo imela veliko večino v državnem zboru. S tem jO pač mislil na poslance iz velike posestva, na uradnike in druge odvisne poslance, s kterimi bo nemško-liberalno stranko ali prav za prav stranko „stodvanajsterib1, \ odločno manjšino potisnil.
V nanje države.
„Mosk. Vjedomosti" odobravajo, da hoče
je on sam bolj sposoben Nemčijo vladati, ko vsa tista liberalna stranka , ki je na mnogo klik razkrhaua in sama v sebi polna protivja in nedoslednosti.
francoski katoliki so nabrali že en miljon podpisov zoper Ferryeve šolske postave, ki nameravajo šolam vzeti katoliški značaj in prepovedujejo duhovščini podučevanje otrok.
ISlsmurk
Izvirni dopisi.
I k TijiiltljiHic, 28. julija. Žalostno je, dramatično društvo ne more več javno nastopati v deželnem gledališči, a da se za peščico Nemcev v Ljubljani vendar vzdržuje nemško gledališče. Vzrokov te prikazni ne bomo preiskavali, opomnjeno bodi le, da slovenske predstave so kaj potrebne za izo-braženje ljudstva, ker bude narodno zavest — ue glede na to, da dajo, če so dobre, pripro-stemu narodu kakor omikanim ljudem poštene iu podučae zabave. Glasbena Matica tudi nima dovolj podpore, da bi zamogla popolnoma zadostiti svojemu poklicu. Nam se namreč dozdeva, da izdavanje kompozicij ne more biti edina naloga tega zavoda. Mi v Ljubljani nimamo nobene prave godbe. Ali bi ne bilo pripravno, ko bi ..glasbena mat'ca" ustanovila in kurila si godbo, ktera bi se potem tu in tam lahko kazala? Tudi nam ni prav razvidno, kako pride to, da so pevci tako rekoč en odsek čitalnice, in zakaj niso pod pokroviteljstvom iu udje glasbene matice? Dramatično društvo, pevci in glasbena matica moralo bi biti eno telo, potem bi se dale napraviti kmalo slovenske predstave, narodna godba, in morda celo slovenske operete.
Tako društvo bi zamoglo dobiti zdatno podporo od dežele, pa tudi ¡to deželi bi pristopilo vedno več podpornikov, če bi se kazalo v poletnem času tudi izven dežele, kakor ž<j zdaj pevci delajo svoj» izlete ter so povsod radostno sprejeti.
Ba Trolnijetfa, 23. julija. — Nič veselega nimam danes poročati in skoraj b rajši take reči zamolčal, toda naj svet izvč tudi žalostne dogodke, kteri res pretresajo človeka. V nedeljo proti mraku sta se vračala dva brata čez Hrib na Primštal domu. Med omejiti moč parlamenta, ker j potoma pred neko kočo nastane prepir, dva
na videz slabotna tujca, ki že nekaj časa tu gostujeta, planeta nad nju in po kratkem pričkanji podereta s kolmi obilne pijače opotekajoča se na tla. Eden, pri najboljših močeh, oče več še nepreskrbljenih otrok, je takoj zavednost zgubil, ko mu je bila s smerekovo grčo čepinja prebita, in je tudi že pokopan. Kavno tako ima tudi nj gov brat preklano glavo, ki sicer do zdaj še živi, a se vendar jako dvomi nad ozdravljenjem njegovim.
Res je, da nesreča nikdar ne miruje, a tukaj ni gola nesreča, je prava hudobija, ki kaže čisto sprideno srce v izreji zanemarjenega fantina, ki se še drugi dan nič zmenil ui, ko se je od ujega pobiti boril s smrtnimi težavami. Ne da bi se mu bila izbudila vest iu mu očitala njegovo pregrešno dejanje, djal je smejaje Be z nekim ponosom: „Jaz sem ga; kar je iskal, je dobil." Soduija ga ima že v pesteh, da mu bode dala, kar je zaslužil, tega smo prepričani, a da bi se s tim poboljšal, dvomimo.
Nekdaj je veljalo za veliko sramoto še, tiran biti pred sodnijo in jetniški zapah na-piavljal je velik strah, starejim uapravlja še zdaj, a ne tako mladini. Žalostno je slišati večkrat dandanašnji: ,.E kaj zato, bom šel pa za „rigel", t. j. v ječo, rič:t jest." Žalibog! da naše j.iče niso več pokorivnice, ampak raz-vajevalnice postale ! Marsikteri, ki je vsled slabosti, ali nepremišljenosti slučajno vtaknjen b 1 v uje, se je v družbi malopridnih naučil reči, o kterih se mu uikdar prej sanjalo ni in bi do tega sam ob sebi tudi nikdar ne prišel. Ljudje se navadno takega veliko bolj boje in je veliko bolj nevaren, ko pride iz kehe, kakor je v njo šel. Sama beseda: „Ta je bil že zaprt", je zadosti, da se ga na vso moč ogibljimo.
Res bi skoraj verjeti ne mogel, da more človek tako zdivjati iu prav živinski postati, kdor bi med svetom ue ž:vel in se čestokrat lahko ne prepričal o tako žalostnih dogodk h.
Da se naši fantje tako radi pri raznih priložnostih pretepajo in kar po glavah bijejo, da v drugih hudobijah in nezanesljivostih ljudstva molčim, je to žalostno znamenje našega tako razsvitljeuega 19. veka.
Naj bi naši deželni in državni poslanci gledali na črva, ki iz tujega pritepeu razjeda
da vse prečrno slika. Reklo seje, da Ljubljana ne more biti tako „črna", saj smo pri zadnjih volitvah za državni zbor zmagali Slovenci.
Naj tu bode odgovor najprej na zadnje očitanje.
Da, zmagali smo Slovene', a ne z žen-stvom, ampak vkljub ženstvu. Na ženstvu imajo naši politični nasprotniki največo podporo, tu je še vse huje, nego je bilo tukaj naslikano, o čemer se lahko vsak prepriča kdor le par dni v Ljubljani javno in družinsko življenje opazuje. Se ve, dandanes je svet tak, da rad prikriva napake in očitne škodljive lastnosti „lepšega11 spola; ali pisatelj teh slik ne t-pada k takim ljudem, ker se je po večletnih skušnjah prepričal, da se z lepo, z golim božanjem gosposkega ženstva ljubljanskega nič ne opravi, kakor z otrokom ne, kterega nikdar ostro ne primeš, marveč mu vsako razposajenost spregleduješ.
Kake m a t e r e so po večem ljubljanske gospe posebno tam, kjer je napuh doma, je bilo, če tudi ne dosti natančno, žu povedano. Za svoje slike je imel pisatelj izgledov le še preveč, a ker se mu je očitalo sovraštvo do tega stanu, bodi tu še navedena le eua dogodba,
ki se je vrš ia pred njegovimi cčini , pa še pričo več druzih.
Neka gospa, ki nima ves ljubi dan nič opraviti, ko iskati zabav v kratkočasnih društvih, pride s svojo sestro, ki obrača oči vedno ua vse strani, da bi se kdo nabodel na nje, na uek javni gostilniški vrt. Bil je dan , ka-koršnih že letos več, ko človek ne ve , bi li sabo vzel palico ali dežnik. Blagorodni sedete k mizi, za njima pride poštama dekla z majhnim otročičem v vozičku; ta mora— se veda
—	ostati daleč od mize, h kteri prisede kmalu več gospodov in gospodičev. Brž se prične si-jajuo razgovarjanje in živahen suieh, kterega moti dekla z naznanilom, da „mali" strašno upije, ker je najbrže lačen. Gospa vstane — mislite? Kaj šel Pomoli dekli nekaj rekoč, da naj da otroku v usta. Dekla gre in stori tako in res otrok kmalu vtihne. „I kaj ste pa i dali malemu, da je tako uaglo vtihnil?" praša najbližnji sosed gospo. „Ej, otroci so tako sitni, povsod delajo nadlego, dobro, da sem vzela seboj opijata," odgovori „lepa" mati' in se potem nadalje smeje in zabava—nemški
—	se ve da. Kar pride dež nenadoma, obe se spomnite, da uiste vzeli seboj dežnikov, ne zgornjih plajščev za mraz. „Pelji otroka domu"
— veli zdaj blagorodna gospa — „pa priuesi nama dežnike in plašče!" — ,,Pa kaj z malim?" —• si upa dekla opomniti. — „Le pelji ga domu, saj spi; meniš li, da ga bom jaz tukaj imela?' zareži blagorodna. Dekla pelje otroka v najhujšem dežji domu in — čez pol ure prinese plajšče iu dežnike, da ste blagorodni mogli iti domu. — To je gola resnica, nauk si pa vsak lahko naredi sam. Potem se ni čuditi, da so gosposki otroci tako slabotni in zeleni, če so matere njihove „lepe" in „cveteče".
Očitalo se je pisatelju tudi še, da je pri slikanji nižih moških in posebno ženskih stanov zagrinjalo preveč odkril in da so zato postale podobe nekteriin pohujšljive. Ali tudi tu ni še dosti globoko segel, ker to tudi njegov namen ni bil. Zakaj pa zdravnik razpara človeka? Ali ne zato, da vidi bolezni, ktere so končale truplo, in ve druge svariti prednjimi? Zakaj so po pobožnih knjigah človeški grehi natančno narisani? Mar zato, da jih ljudje lajše delajo? ali ne marveč zato, da jih poznajo in se jih morejo ogibati?
Se ve, veliko bolj bi se bil pisatelj prikupil, če bi bil ljubljanski svet naslikal tak, kakoršen se rad kaže, prezrl in zamolčal vse njegove napake, a vse čednosti iu lepe last-
naš narod. Naše ljudstvo nekdaj ni bilo tako. Pohlevnost, krotkost, poštenje in mož beseda bila je dika in ponos naših preddedov, ktera se tem bolj zgublja med svetom, kolikor bolj vernost pojema. Res se te kreposti in čednosti nekdajnega Slovaustva še zdaj nahajajo med narodom, in ti so prave starodavne korenina naroda, ki se dobijo še po vseh srenjah, a so tem redkejši, kolikor bolj jih je okužil sedanji hrezverski živelj. Naj bi delali na to, da pridejo ostrejše postave zoper hudodelnike. S hu dobneži se mora sicer človeško ravnati, a zopet ne tako mehko kakor zdaj. Nezadovoljnost, nepokornost, surovost in razuzdanost se čedalje bolj šir?jo in če pojde tako naprej, ne bodo ne ljudje, ne njihovo imetje v varnosti.
Napačno iu vse graje vredno je mišljenje naših fantov, da v pretepih, pobojih, pijančevanji in ponočevanji svojo korajžo iščejo, to je treba izruvati in pokazati jim, da to ni noben pogum in nobena srčnost, ampak grda surovost, ki razun drugih nesreč našemu narodu veliko nečust dela. Naravnost smešno, da ne rečem hudobna pa je navada nekterih nam sovražnih listov slovenski duhovščini klicati, da naj zatira take turovosti. Dajte sv. cerkvi tisto prostost, ktera jej gre po božji naredbi, naj ne podirajo s svojim jej nasprotnim ravnanjem njene veljave in njen blaživui upliv, ki po Afriki divjake v omikane spreminja, pa bo tudi srca hudobnih preustrojil.
B« Bovškega, 20. julija. Goriška „Soča" prinaša že dalje časa v listku ..Zgodovinske črtice o Bovškem." Iz teh spoznamo, da so imeli Bovčani od nekdaj posebno važnost za goriško deželo. Moj namen ni, tega hvalevrednega spisa v „Soč nem" listku kriti kovati, 011 mi daje le povod izreči to-le: Ka kor so bili Bovčani v srednjem veku za razne goriške, benečauske in avstrijske mogotce iskani prijatelji (gi. IV. odstavek navedenega listka), to tudi sedaj še za Goriško. Primorje, vso Slovenijo važen faktor. Poprej so imeli v soteski nad Korituico močno trdnjavico proti ropa- in deželoželjnim neprijateljem ; sedaj se
čevalni reki, ki iz Koroškega na Goriško sili, pa posebno okoli gorenje Soče zna za mnogo potokov in potočičev pripravljenih ž njo se spojiti.
Vendar naša nova bovška trdnjavica odbija vse napade, naš trdni jez odvrača neomah-ijiv valove one reke. Ako se sili jez pokazati, ako trdnjava trebuje poprave, ne zrimo malomarno va-njo, marveč hitimo s kamenji in zidarskim orodjem vkup, pa je vse dobro ; napravimo — novo besedo in nova moč prešine naše rodoljubne brambovce; a oni valovi se nižajo, mirijo, zginjujejo! — Ali nismo tudi pri volitvah pokazali naraščajočo moč našega v tej trdnjavici oživljenega rodoljublja, ali nismo zmagali v narodnem smislu? Da bi bili tudi drugod tako! Ne žalostimo se ! Vsaj smemo tudi na g. W nklerja zaupati. Ali ni „zvest sin Slovenije"? Kaj smo mi druzega? Kakor zvesti sinovi majke Slave smo se 13. julija zopet zbrali v naši trdnjavi, bovški čitalnici, pa dejansko in zakonito se vadili v orožji za pribojevanje pravic in omike našemu narodu Veruj, prijatelj, bil je krasen večer, poln veselja in radosti za vsakega Slovenca! Toliko ljudi že davno ni polnUo čitalniške dvorane. Akoravno ima čitalnica za take slučaje pripravljene stole v lepem številu, so jih morali še drugih iz vseh kotov poiskati, da so zado stili želji vsaj krasnega spola. Moški so stali, pa bi ne bili godrnjali, ako bi bili morali še dalje stati, vbrano petje pa lepe igre poslušati
Kakor ste v vabilu čitali, imeli smo dve igri. Obe ste privabili požrtvovalnim igralcem mnogo hvale in zahvale. V prvi igri: „Sam ne ve, kaj hoče", je g. Tomaž M. igral rolo ne-značajnega, lehkoživnega vetrnjaka. Da je to dobro speljal, je pričala veselost in pazljivost, s ktero ga je občinstvo spremljevalo. Konec besede se je ponavljala igra : „To sem bil jaz' ktero so bili poslušalci že 19. aprila t. 1. živahno pohvaluostjo sprejeli. Kdo bi pa ne gledal rad in ne poslušal Marka (g. učitelja G.), ki z originaluo trentarsko pip co in kre sanjem ognja toliko smeha napravi ? Ki toliko
smejo ponašati s krepkim jezom proti ponem talenta kaže, staro Barbo v porazumo z žensko
ob vso vero in v obup nad mladino pripraviti?
nosti ueskoučno povzdigoval ter tje, kjer jih prav nič ni, pridal jih v obilni meri. Tega ne mara, pač pa bo prav rad prisodil venec tam, kjer bo zaslužen, posebno ljubljanskemu bla-gorodnemu ženstvu, kedar se bo poboljšalo v narodnem in družinskem življenji. Saj tega nihče težje ue čaka, ko pisatelj.
Vse te opazke je pisatelj sprejel in pretresel z mirno vestjo, kar ga je pa vendar hudo razjarilo in navdalo z opravičeno nevoljo, je bilo očitanje — pač le od ene same strani, „da pri svojih slikah išče dobička." To je pa že tako, da bi človek kar s kože skočil. Pisatelj je toraj prisiljen tu javno izreči, da za svoje „slike" ni zahteval, ue dobil in ne nad j al se nobenega krajcarja; da zdaj posebej pridejo na svitlo, se zgodi le po željah mnogih, ki so jih brali in bi jih radi v knjižici imeli; dobička se pisatelj pa tudi pri tem nobenega ne nadja, marveč vesel bo, če se bodo le novi tiskovni stroški poravnali.
Za ta pelinovec pa je pisatelj — kar mora zavoljo nepristranosti omeniti — dobil toliko pripozuanja in nezasluženega kadila od vseb krajev, da prav lahko požre one grenke griž Ijeje tem prej, ker jih je v primeri s to zabelo pičlo malo. In to mu je najsijajuejše spričevalo, da je vstregel ogromni večini naročnikov „Slo-venčevih" in beročega naroda našega.
Lehko bi hvalil tudi naravno, priprosto, naivno granje gospice M. (Markova žena v igri. Pa zakaj? ta je hvale dosta žela ! Ravno to velja o živahni ,.Poloui" (gosp ci S.) iu o njenem krepkem Tonetu (g. učitelju St.). Posebno je pa razveselil, ali bolje ginil ljudi duet Polone na črešnji in Toneta pod njo. Tega so igrale sami kaj prikladno igri pridjali. Burno ploskanje in pohvalo je vzbudila zadnjič, kakor tudi 13. julija goepica učiteljica Z. Ona je uehva-ležuo rolo čmrne, starikave, radovedne Barbe kaj lepo izvršila. Kedor ve, koliko težave ima ta rola glede hitrega odgovarjanja ognjevitim klicem raznih na Barbo razkačenih oseb, bo gotovo pripoznal veliko požrtvovalnost gospice Z., ki se ni branila v drugo to rolo prevzeti. Da bi nam le vedno hrabra in zvesta brauivka naše trdnjavice ostala! — Glede igre: „To sem bil jaz" lahko rečemo, da je bolje za od-raščene ljudi. Ali pa imamo mi Slovenci iger kar na zbiro? Vodja in odborniki čitalniški imajo gotovo siten posel pri sestavljenji programa. — Opomniti moram radi petja , da je ljudstvu posebno narodna pesmica Zvonikarjeva: „Ko dan se zaznava" predavana ženskimi grl dopala. Gotovo se bolje vstreže občinstvu z domačimi, narodnimi glasi, kakor pa z umetnimi in težavnimi kompozicijami. Ljudstvo hitro čuti, kje veje domač, naroden duh, ki ga ua-se vleče, ostane pa hladno pri še tako dobrem petji težkih kompozicij. G. učitelj pevo
vodja St. si s svojim neutrudljivina podučeva-njem zasluži priznanje, da tudi -v tej zadevi dela v resnici za omiko, in častni učitelja nalogi zadostuje. —
II koncu ne morem druzega zapisati, kakor željo, da bi se kmali zopet videli v bovški trdnjavici. Nekak čuden, nevaren veter piha, plazijo se golazni okoli skal naše trdnjave, ki bi znale ljudi iz nje pregnati, rodoljubju škodovati. Bratje, branimo svoje meje ! Dober voj-ščak ne bo nikoli na meji zaspal ! Saj smo v kratkem videli, kako tudi sredina naše domovine moško bije boj pravice! — Zares, sitno in težavno delo ste prevzeli gg. predsednik in odborniki bovške čitalnice! Mnogo truda in stroškov si uakladate, vrli sodelovalci pri petji in igrah! Za Boga, ne vstrašite se, ne pustite, da trdnjava razpade radi malosrčnosti ali malomarnosti, kakor se jih je razrušilo že toliko po Slovenskem. Zbudili ste narodno zavest, narod gleda z zaupanjem na Vas! Kdo bo se-iaj svoje mesto popustil, kdo se dela za svoje brate ogibal? Na Bovškem nobeden!
Ex Bnoiiiottta na Tirolskem, 23. jul. Čast. gospod Franc Slavič, duhovnik jezuitskega reda, Slovenec iz murskega polja, svoj čas nnj zvrstnejši dijak na c. k. gimnaziji mariborski, bil je 24. julija t. 1. na c. k. vseučilišču v Inomostu promoviran za doktorja bogoslovja. Pri slovesnem činu bili so cazoči: Rector magnificus g. dr. Dantscher vitez Kol-lesberžki; dekan bogosl. fakuitete č. g. dr. Jan. Katschthaler, duh. svetovalee solnograški; c. k. profesorji bogosl. fakultete: čč. gg. dr. Edm. Juni S. J., dr. Miki. Nilles S. J., dr Gust. B ckell, dr. Jan, Wieser S. J.; potem tovarši promoviranega gospoda in drugi gosti: če ke, slovenske, nemške, madjarske, irske, ltaljanske narodnosti, duhovskega in posvetnega stana, med zadnjimi p. gospod Jan. grof Forni-Cervaroli iz Modene. — Letošnji program c. k. gimnazije v Briksenu prične se s spisom „Slavisches aus dem östlichen Puster-thal (Tirol)" od č. g. dr. Mitterrutzner-ja, c. k. ravnatelja tumošnje gimnazije in učenega jezikoslovca.
<M koroške meje, 2G. julija. (Do-brovoljen nasvet.) Kako malo so še koroški Slovenci svoje narodnosti zavedni, pokazale so zadnje volitve v državui zbor. Vsi kandi-datje konservativne stranke so jiropali in — žalibože, daje taka! — vzrok so tej nasprotni '.magi kolikor toliko Slovenci sami. O tem se je že več pisalo in upamo, dane brezvspešno. 1/, te nezavednosti svoje narodnosti koroške Slovence vzbuditi je nas vseh sveta dolžnost, prvi vrsti pa koroške duhovščine. Ako jim naš svet kaj velja, naj ga poslušajo. Že večkrat se je reklo, da je Korošcem treba svojega lista. Ta pa ne sme biti velik, ki se z uvodirmi članki itd. peča, temveč le lokalen. Vprašanje pa nastaje: kje denar dobiti, da se izdaja, ker upanja ni, da bi se jih toliko naročilo, da bi bilo listu mogoče samostalno izhajati. Tu imajo Korošci, ki so svoje narodnosti zavedni, in to so v prvi vrsti duhovniki, svoje domoljubje izkazati. Da se za izdajo lista potrebni denar dobi, naj si Korošci društvo sestavijo, ki bi potem iz svojih dohodkov list podpiralo. K temu društvu morali bi najprvo duhovniki pristopiti. Sedež moral bi biti v Celovcu, kjer si olajšajo izdajanje lista, ako se z družbo sv. Mohora sporazume. List moral bi bolj v koroškem narečji pisan biti in se le s koroškimi zadevami pečati. Ako izhaja vsakih 14 dni, pride na leto 24 številk. Ako primerjamo številke z drugimi časniki, lahko razvidimo, da je naročilue plače 2 gol-
dinarja na leto dovolj. Vsak ud društva bi bil dolžan na list naročiti se. Č. gosp. Einspieler, vodja koroških Slovencev, moral bi to reč v močne svoje roke vzeti, društvo organizirati. Po uplivu duhovščine bi se pa list sčasoma med ljudstvom bolj in bolj širil in dobival vedno več naročnikov; da se s tem narodna zavest goji in vzbuja, je samo ob sebi razumljivo. Koroški Slovenec je reveu in težko več denarja na oltar domovine položi, nego sem gori omenil; zato bi se ga pa morali duhovniki bolj poprijeti in ga vzdržavati.
Toda z listom in društvom še ni vse storjeno. Duhovniki bi morali ljudem hudo stanje, v ktero smo zabredli, razjasniti, da sprevidijo oslepljeni, da je vsa ista „liberalnost" in usta-vovernost, ki se poganja za svobodo Nemcev, le ,,švindel", da so isti liberalci — patroni, ki bi radi duhovščino in njen upliv uničili, da bi potem ložje svoj žep polnili, in da se jih ima vsak človek bati, še bolj nego kugel
Ako bi te vrstice le prav majhen čin pro-vzročile, jako bi se njih pisatelj radoval.
Domače norice.
V Ljubljani, 29. julija.
(„Ljubljanske slike"), ki so danes v našem podlistku končane, se že tiskajo in bodo menda v mescu dni vse dotiskane. Naročilo se je toliko prijateljev slovenskega pisateljstva, da cena ne bo previsoka. Knjižica, v lični obliki tiskana, bo obsegala okoli 7 pol, morda še več, ker se bo marsikaj spremenilo, oziroma popravilo. Če-ravno bo imela knjižica vsakako čez 220 strani, bo veljala mehko vezana «Okr. (po pošti A ¡i kr); kdor bi želel imeti trdo vezano, naj blagovoli to prej naznaniti, ker trdo vezana bo veljala 10 kr. več. — Zdaj pa prosi založnik J. Alešovec v Ljubljani, da bi mu vsak, ki se je naročil, poslal naročnino, da se poravnajo stroški tiska, vezanja in razpošiljanja. Opomniti je, da posameznih knjižic pošiljati proti poštnemu povzetju ne kaže, ker bi bile vsakemu naročniku vsaj 18 kr. dražje; le kdor jih je naročil več skup, jih tudi na ta način lahko dobi, ker ga bo še manj stalo. Samo ob sebi se pa razumi, da, kdor je naročil knjižico, jo mora vzeti, in če bi prej ne poslal denarja, bi se mu potem poslala po poštnem povzetji. Novejšim naročilom se bo vstreglo le, kolikor bo mogoče, ker se tiska le malo več od števila naročenih knjig, druzega natisa pa ne bo.
(Shod avstrijskih starinoslovcev) se je včeraj pričel in se konča danes v Ljubljani v re-dutni dvorani pod predsedstvom znanega naravoslovca vit. Hochstiitterja z Dunaja. Prišlo je k njemu več slovečih starinoslovcev iz raznih krajev. Včeraj je g. Dežman govoril o najdbah v gomilah okoli Šmrjete na Dolenjskem in kazal razne reči, ki so se tam izkopale. Dalje se govori o starih posodah, o imenih oseb in krajev na Kranjskem, o predrimskih prebivalcih Noricuma, o ajdovskih grobovih pri Radečah na Dolenjskem, o stavbah na koleh itd. Novejše najdbe so bile v redutni dvorani razpostavljene na ogled.
(Velik požar na Vrhniki) je v nedeljo zvečer naznanil telegram v Ljubljano, požarna straža je brž spravila se skup, da bi odrinila tje, a ni mogla dobiti konj za se in za orodje, toraj je morala doma ostati. Čeravno je bil o tem času hud dež, je vendar pogorelo, kakor zvemo, 2G poslopij. Natančnejih poročil še nimamo. Vrhnika je glede požarov res nesrična.
(Gorelo) je sinoči tudi v Ljubljani v Kurji
vasi.
(Dr. Krauss), pobiti sodnik v Škofji loki, je preteklo nedeljo umrl za ranami.
(Dežman in „Laibacher Zeitung"). Dež man še nima dosti na svojem „Tagblattu1, zdaj je prišel svoj žolč še v uradno ,.Laiba-cberico" zlivat, ktera mu je svoje predale ra dovoljno odprla. Ta ÜBt prinesel je v soboto pod rubriko domačih novic sestavek o „anthro-pologenkongressu", na kterega koncu čitamo: „Nicht als fremde, — als liebe giiste soll es die nninner der ernsten Wissenschaft begrüssen und zeigen, dass kraft und ßaft des landes noch lange nicht iu jenem unseligen streite aufgegangen ist, welcher den nationalitätenha der zum wenig empfehlenswerten aushänge-schilde für unser schönes land machte." — Tukaj nas Dežman tistim antropologom že na prej denuncira, kakor bi jim bili mi sovraž niki, akoravno se zanje in za celi kongres še ne zmenimo ne, in sicer za to ne, ker je aranžiran po Dežmanu; sicer bi mu morda izkazali še naše simpatije, ker upamo, da se s politiko ne bode pečal. Kar pa o tistem „unseligen streit" govori, naj pa nam Dežman povč, kdo ga je več kriv, nego on sam? če bi se bil Dežman svoje dni pečal le z antropologijo in starinami, potem bi bil že morda ves pre pir pri kraji, ker nemška politika v slovenski deželi nima tal m se zamore le umetno vcepiti in vsiliti. Da je narodni prepir „wenig em-pfehlenswerthes aushiingeschilu" naše dežele, to se dozdeva le Dežmanu. Naj nas on 8 svojo nemškutarijo pri miru pusti, pa ne bo nobenega prepira. Uradni „Laibacherici" pa gra tuliramo, da je dobila Dežmana za sodelavca.
Eazne reči.
—	Kako so kmetje oderuha iz plačali. V Neulengbach na Dolenjem Avstrijskem se je zadolžil neki kmet pri nekem oderuhu za par sto goldinarjev; oderuh ga je pa tako gnal, da je moral zmirom veče dolžno pismo podpisati, ker visokih obresti ni zmogel Nazadnje ga je spravil oderuh na boben in je sam kupil kmetijo. Ubogi kmet se je vsem sosedom smilil. Ko je oderuh hišo prevzel, so šli vsi posli od hiše, in za noben denar ni mogel nobenega dobiti. Potem je poslal nekega oskrbnika iz Dunaja na kmetijo. Pa temu so kmetje spet tako nagajali, da je všel, in ni hotel več tam biti. Tako je bila hiša čisto zapuščena. Žito je zrastlo, pa ni bilo nikogar, da bi mrvo pokosil ali pa žito požel. Zdaj pride oderuh iz Dunaja in je poklical kmete na dražbo, ter je hotel celo žetev pod ceno prodati, kakor stoji. Pa noben kmet ni hotel nič kupiti; nazadnje je že ponujal žito za vsako ceno. Pa kmetje so rekli: „Mi nečemo ta-cega dobička, kterega se držijo solze našega soseda, ki je ob vse prišel. Ta reč bi nam pri nesla kletev in nesrečo v hišo." Oderuh je pustil vse in odšel nazaj na Dunaj, žito pre-zrelo pa še zdaj na polji stoji, in nihče se ne zmeni zanj, samo tičice pod nebom se ga vesele, in se pasejo po njem. Tako je prišel oderuh ob ves dobiček, in kmetija, ki jo je po krivici pridobil, mu je več na škodo, ko na korist. Dobro bi bilo, ko bi tudi Slovenci ta izgled posnemali in z oderuhi enako ravnali, potem jih bo kmalo veselje prešlo, kmetom posestva jemati.
—	Vseučilišče v Sibiriji! Letos se bo odprlo prvo vseučilišče v Tomsku v Sibiriji. Sam carevič naslednik bo prišel k svečanosti. To je nov dokaz, kaki barbari so Rusi, da so celo v Sibiriji visoke šole že odprli.
— Od strahu nema postalo je neko 17letno dekle, ki se je ob hudi uri po cesti vozilo s svojim očetom. Strela je namreč tre-
ščila v voz in očeta z njega vrgla, pa Be mu ni nič zgodilo. Ko oče vstane in k svoji hčerki stopi, videl jo je jokati, pa govoriti ni mogla, strah jej je vzel govor, in tudi še zdaj je nema. Zdravniki pravijo, da bo govor nazaj dobila s časom.
—	Požari na Ruskem. Iz Rusije se poroča vsak dan o novih požarih, cela meBta jemljejo konec po ognji. Misli se sploh, da ti požari niso slučajni, ampak da zažigajo nihilisti. Pač ostudna taka drubal, ki si hoče s tem pomagati, da druge v nesrečo peha!
—	Italija, dežela hudodelnikov. Največ zločinov se naredi v Italiji. V času od 1. prosinca do 31. sušca, tedaj v treh mescih, je bilo na Laškem 545 ljudi umorjenih; po-skušenih umorov je bilo 400, tedaj skup 951; težkih telesnih poškodovanj je bilo v tem času 1409, lahkih pa 7015! Tedaj je bilo vsak dan 83 ljudi ranjenih, ali pa celo umorjenih I Grozne, številke, ki zares lepo osvitljujejo kulturo svobodo in napredek, s kterimi se baha nova Italija!
—	VojskaRusov s Turkomani. Že več let se Rusi vojskujejo po malem s Turkomani, letos pa so jih z večo silo prijeli. Turkomani so divji narod v srednji Aziji, sosedi Perzov in sorodniki Turkov. Glavno mesto je Merv ; njih dežela je romantična, v mnogih krajih pa peščena, nahajajo se velike puščave brez vode in brez sence. Zato je za Ruse huda, vstrajati v hudi vročini, vsako najmanjšo stvar, celo vodo s seboj voziti, in še vsako uro pripravljenim biti na napad Turkomanov, ki imajo hitre in dobre konje, ter so dobri jezdeci. Vojska pa je bila potrebna, ker Turkomani ne dajo miru, ter pridejo krast in plenit zdaj v Rusijo, zdaj v Perzijo. Ruski poveljnik je znani general Lazarev, ki se je tako znosil pri šturmu na Kars. Pod seboj ima 18.000 mož, vsi od kavkažke vojske. Za prevažanje živeža, streliva in drugih stvari ima pa 15.000 velblodov (kamel) in 6000 konj. Vkljubu ueugoduim krajnim in vremenskim okoliščinam upajo Rusi vendar, da bodo divjake ukrotili.
Loterijske številke 2G. julija.
V	Trstu: 42, 13, 76, 11, 46.
V	Lincu: 13, 69, 73, 40, 54.
Te.leicrnllčne iicn«riie cen* 28. julija.
Papirni renta 66.70 — Sreherna r*nta 68.20 — Zlata renta 78 65 — 18601etno državno posojilo 126.30 Bankin« akcije 826 — Kreditne akcije 270.50 — London 115.75 — — Ces. kr. cekini 5.48. — 20-frankov 9.21
Priporočila vredne knjige.
Ziverger, Nar lepši čednost in nar gerši pregreha mehko vezana 85 kr.
„ Pot V večnost mehko vezana 36 kr.
Schmitt, Anleitung zur Ertheilung der Erst-communikanten-Unterrichts (br. 1.44). Dr. Lutze, Lehrbuch der Homöopatie, neueste
Auflage (geb. 3.60). Bolanden, die Reichsfeinde, 2 Bände (br. 4.80). Eine halbe Stunde vor dem heiligsten Sacra mente (6).
Päpstliche Ablässe, den Lebenden u. Verstorbenen zuwendbar (20). Sv. Kiižev pot za katoliške kristjane (3).
Podpisana bukvama (nekdaj O. K le rr o ve vdove) ima tudi v zalogi vso od družbo sv. Mo-hora in Matico slovensko izdano knjige in se priporočil za naročila zabavnih časnikov in drugih v snopičih izhajajočih knjig, ter zamore postreči tudi s podobami razno velikosti po najnižji ceni.
Katoliška bukvama
pred skoßjo št. 6.
Idajatelj in odgovorni vrednik Filip adrap.
J. lainiovi asiki v Ljuni.