PIANINSKI VesTnik. Glasilo „Slov. plan. društva" Štev. 2. V Ljubljani, dne 25, februarja 1900. Leto VI. Potovanje na Severni rtič (kap). Spisal Ivan Plantan. (Dalje.) Vozil sem se po mestu in „Thiergarten!" ter si ogledal vse, kar si človek sploh v pol dne utegne ogledati. To navajam le kot vesten poročevalec, ne da bi hotel o Berlinu kaj več govoriti. Berlin je res krasno in pravo veliko mesto, toda nima one prikupljive zunanjosti, katero najdeš in zapaziš pri vsakem koraku na Dunaju. Na Dunaju se čuti človek kakor doma, v Berlinu pa veje nekaka mrzlota, ki ti brani, da bi se čutil domačega ali veselega. Se isti dan, t. j. 16. julija, sem pobral na večer svoja kopita in ob 10. uri 40 minut odrinil z brzovlakom od Stetinskega kolodvora proti Vzhodnemu morju. Železnica pelje iz Berlina v severnozahodni smeri skoz neznatna mesteca, ki večinoma s svojimi imeni svedočijo, da so jih gradili Slovani, preko Novih Strelcev (Neustrelitz), G flst.ro va-B ost očka v Warnemünde. Vožnja iz Berlina je trajala do morja, to je do Warnemünde, od 3/4 na 11. uro po noči do 7»4. ure zjutraj, torej ne prav 5 ur z brzovlakom. Med to vožnjo ni nobenih znamenitosti, in radi tega je najboljše, da človek za to pot porabi noč. V Warnemünde so zopet preiskavah kovčege finančni stražniki, ki so pa jako vljudni in človeka ne mučijo po nepotrebnem. Na železnici so čakali že nosači, ki so nam zanesli prtljago na krov parobroda „Heda". Na krovu smo si ogledali, kolikor je bilo v megli in jutranjem mraku sploh mogoče, bližnjo okolico malega mesteca, ki pa ne kaže nič posebnega; tu je morska kopel, ki je na dobrem glasu, ker ni predraga. Luka je precej neznatna. Edina znamenitost v njej je velik svetilni stolp, v katerem gori večni ogenj, in ki daleč po morju svojo kakor solnce žarečo luč razliva, svareč mornarja. Ob polpetih zjutraj je odrinil naš parobrod iz luke Warnemündske in se počel preko temnočrnega morja pomikati polagoma proti južnemu delu otoka Seeland, oziroma Falster, ki leži ravno nasproti Warnemünde v severni smeri. Solnce se je le počasi iz morja dvigalo. Črna vodna gladina se je bolj in bolj svetila, Med vožnjo se je pokazal sedaj na desni, sedaj zopet na levi strani iz morja velik drog, na katerem je bila privezana brezova metla. To so strašila za parobrod, ki se mora skrbno izogibati teh znamenj; kajti ondu je morje plitvo, in pogubonosne skale tiče pod temi svarilnimi metlami! Komaj smo kako uro pluli, se razlegne sredi morja počasen udarec zvona. Vse strmi in gleda po morju, je li kak parobrod v bližini ali kak otok, od koder prihajajo mili glasovi. Pa zaman išče oko po morju zvona, dočim se vedno bolj in bolj glasi in bliža. Kmalu sem zapazil železno „bojo". Na njej je kakor visoka kletka napravljeno stojalo, na katerem je kak poldrugi meter visoko pritrjen precej velik zvonec. Ker se „boja" vsled pljuskajočih valov vedno semtertja ziblje, omahuje tudi zvonec na njej na obe strani in zvoni tako počasi brez prestanka. Tudi ta zvonec je svaritelj v megli in noči, in mornarji ga imajo zelo v čislih, ker jim veleva, po kateri črti jim je voziti. Vožnja od Warnemünde do Gjedserja traja po morju dobri 2 uri in ni posebno zanimiva. Človek je pač vesel, da je že toliko dan, da vidi parobrod, razna gori navedena strašila in svarila, ker v noči bi se mu lahko pripetila kaka neprilika. Sicer so pa mornarji zanesljivi ljudje, ki morje dobro poznajo, in zato se človeku ni bati, da bi se ob navadnih razmerah v noči na morju ponesrečil. Nekako pred 7. uro zjutraj smo dospeli srečno na južno obal otoka Falster in sicer v mestu Gjedser. Ker smo sedaj na Dansko prišli, nas je zopet čakala nova carinska preiskava. Nosač, ki ga pokličeš, ti vzame prtljago z besedami: „tülkamaren?" *) in ponese kovčeg naravnost v carinski urad. Danski uradniki so jako prijazni, in ko sem jim rekel, da nimam nič carini podvrženega blaga, ni mi bilo treba kovčega niti odpreti. Moj nosač, ki se danski imenuje „Drager", zagrabi zopet mojo prtljago in jo zanese v kupe železnice, ki je prav blizu carinskega urada in luke. Za svoj trud in zamudo časa dobi 30 örov, to je 40 h a. vr. Pri tej priliki moram omeniti, da od Gjedserja naprej več ne smeš rabiti nemškega denarja, ker ga ne marajo ali ga pa prav nizko zaračunajo, če ga sploh vzamejo. Jaz sem si bil že na Dunaju omislil nekaj denarja za Skandinavijo, kajti po Danskem, Norveškem in Švedskem imajo skupno denarno vrednoto vpeljano tako, da ima sicer vsaka dežela svoj kovani in papirni denar (zlata skoro nič), da pa velja državni denar kakor tudi nakaznice, bankovci raznih bank *) Pisano: tullkamaren. po vseh teli deželah. Na Danskem sprejemajo švedski denar in bankovce tako kakor domače, in tako je tudi na Švedskem in Norveškem. Najbolj običajni so pač papirni bankovci po 5, 10, 50, 100 kron. Vrednost krone znaša okroglo 1 K 40 li a. vr., samo da zaleže ena krona povsod v Skandinaviji ravno toliko kakor pri nas 2 kroni. Torej kupujejo Danci, Švedi in Norvežani za 60 li ceneje, nego mi v Avstriji. To sem opazil po vseh mestih in krajih, po hotelih in pri trgovini. Po četrt ure trajajočih pripravah je odrinil vlak proti Kodanju ali Kjobenhavnu, to je danski stolici. Med potjo sem imel priliko opazovati razne znamenitosti in posebnosti, ki so bile zame povsem nove. Palster je najjužnejši otok Danske in je torej od glavnega otoka Seeland, na katerem leži Kodanj, ločen po morju na severni strani. Morje se imenuje Storestrom. Radoveden sem bil torej, kako nas železnica preko morja prenese proti Kodanju. Pokrajina, skozi katero smo se sedaj vozili, je jako prijetna in bogata ravnina, po kateri so raztresene lepe velike kmetske hiše. Vsa ta poslopja jasno pričajo o blagostanju in imovitosti prebivalstva. Na polju sem videl konje krepke rasti in jako lepo, da, celo angleško opravljene. Takoj sem se prepričal, da Danci z živino lepo ravnajo, sicer ne bi pazili na tako lepo jermenje in opravo. Vtisk, ki ga te pokrajine napravijo na popotnika, je jako prijeten, kajti vse kaže, da je zemlja jako rodovitna, in da so ljudje pridni in tudi imoviti. Ko smo bili 45 kilometrov prevozili z vlakom, smo prišli do morja med otokoma Falster in Seeland, to je do Storestrom a (velike reke) in sicer na postaji „Orfchoved". Tukaj smo se za nekaj časa ustavili. Kar se je začel vlak pomikati na velik parni brod, ki je bil nalašč pripravljen, da nas prenese na bližnji otok. Kmalu je bil ves vlak na brodu. Brod se je počel gibati in prenesel nas je v 17 minutah i na mali otok „Masnedo", odkoder pelje železniški most naglavni otok Seeland. Odtod teče železnica deloma skozi velike bukove gozdove, deloma blizu morja proti severu ter zavije iz KjOge na levo od morja proti Boshilde in odtod zopet na desno, to je na vzhodno stran proti Kodanju, ki leži ob morju. Tako smo po triurni vožnji dospeli iz Gjedserja v Kodanj ob 10 uri 20 minut dopoldne, in sicer dne 17. julija. Nameraval sem v Kodanju ostati ter si znamenitosti' ogledati; pa že med potjo sem si premislil in se odločil dalje potovati, ker sem moral hiteti v Tronthjem in ker dosti itak ne bi bil utegnil videti, ako bi bil samo en dan tu ostal. Namenil sem st^pa, da se na povratku par dni pomudim v Kodanju in si vse ogledam, kar je zanimivega, kajti Kodanj je velekrasno in znamenito mesto. Vzel sem si zopet „dragerja" na kolodvoru, ki mi je prtljago prenesel na severni kolodvor in jo oddal v kupe. Ker nisem od štirih zjutraj, ko sem bil na parobrodu popil čašo čaja, do polenajstih dopoldne ničesar več užil, sem postal lačen in žejen. Sel sem zato na 3* severnem kolodvoru v silno priprosto restavracijo. Tam je bila pa taka gneča dam in gospodov, da si je človek le z velikim naporom priboril vrček piva in kosec slanine pa kruha. Vtem vrvež'1 smo se kake pol ure potili. Opazoval sem razne obraze tu zaprtih in se prer: potnikov. Veliko večino jih je bilo na- menjenih v bližnje morske kopeli, ki itr:'v/4e od postaje do postaje. Ostali potniki so pa nameravali dalje proti severa —to se jim je videlo na njih opravi in prtljagi. — Ker vlak še ni bil pripravljen, smo morali pri zaprtih vratih v mali čakalnici kakor duše v vicah čakati rečitve. Ob enajstih smo smeli zopet kupeje zasesti in se malo odpočiti, kajti trpeli smo zadnje pol ure hudo v stisnjeni čakalnici. Kakor sem že omenil, sem se vozaril že celo noč in bil že enajst ur v vlaku in parobrodu; ni čuda, da sem bil vsled opoldanske vročine precej utrujen. Skrbelo me je tudi, kje bodem obedoval, ker tega vprašanja v Kodanju nisem mogel pravilno rešiti. Začel sem najprej pregledavati svojo potno karto in preračunil sem potem, da imam od Kodanja do Kristijanije še celih 19 ur vožnje po železnici. Če se pomisli, da je bila takrat ravno največja vročina, pritrdi mi vsakdo, da ni bila zame prav nič vesela stvar, voziti se brez odmora celih trideset ur, pravzaprav pa dve noči in en dan. Vendar pa nisem izgubil poguma, kajti imel sem veselo zavest, da se vsak dan znatno približam Tronthjemu in Severnemu rtiču! Prepričan sem bil tudi, da si med potjo gotovo še na kaki postaji privežem dušo in da do Kristijanije že prebijem. (Dalje prihodnjič.) Iz mojega nahrbtnika. Spisal J. M. (Dalje.) \ vasi sem zavil s ceste po stezi navzgor črez goro Izel. Izbral sem si najbolj strmo, zato pa tudi najkrajšo pot na najbolj solnčni strani. Pripekalo je grozno, in prav oddahnil sem se, ko sem ves premočeni prisopel na vrh. Mikalo me je, da bi obiskal črešnjo, katero sem obiral pred par leti, toda nisem smel tratiti časa; tolažil sem žejno grlo, nadejaje se večerne pijače. Samo za par tre-notkov sem se ozrl na zeleno Lienško ravan, na divje Dolomite, ki so s tankimi meglicami brisali svoje ostre nosove — menda so se tudi potili —, potem sem jo pa urezal nazaj na Koroško, odkoder so me že pozdravljali bleščeči ledeniki kakor starega znanca. Molniške doline (Mollthal) ne bom popisoval, ker sem jo že v III. letniku „Vestnikovem". Izpremenila se ni še nič. Molna ravno tako še drevi svoje bele valove, slap Jungfernsprung tudi še skače po temni granitni steni, in cerkvica sv. Martina sameva še ravno tako romantično v jelševem gozdiču kakor pred leti. Samo na mostu črez Fleissbach se mi je ponudil užitek, katerega sem na prvi svoji poti skozi to dolino pogrešal. Ko sen^ namreč prvikrat stal na tem mostu, sem zagledal napis, ki me je poučil,>qi JU -aitega mesta vidi Klek. Toda iskal sem ga zastonj — zavil se je tesno v lTKialtm plašč. Letos sem ga prehitel; bilje popolnoma jasen. Videl sem ga že od več stiifli, toda od nikoder se ne vidi v tako lepi obliki kakor odtod. Podoben je zares orjaškemu srebrnemu stožcu. Toda stava! Dolgo se nisem smel muditi na mostu. Pospešil sem korake, in malo je še manjkalo do polšestih, ko sem odložil pri Schoberju nahrbtnik in palico. Pohvaliti se pa tudi moram, da sem jo jako hitro 'brisal. Pripekajoče solnce in dobro natrpani nahrbtnik sta me preveč skrbno varovala mraza, in oči sem si moral med potjo večkrat izbrisati, ker mi jih je zalival pot. Toda stavo sem dobil. Nameraval sem do sedmih s stavo si gasiti žejo, potem pa odriniti proti koči pod Klekom, kamor je bilo še dobri dve uri hoda. Najel sem tudi vodnika, ki mi je obljubil, da pride po noči za mano. Pa delal sem račun brez krčmarja. Ura je bila že sedem, mojega nasprotnika pa še ni bilo od nikoder. Tudi žejo sem si bil utolažil, toda žal, na svoje stroške. Slednjič sem se odpravil pod Klek, ker sam nisem hotel popolnoma po noči hoditi. Pot je bila prijetna. Vročina je ponehavala, ker se je solnce že nagibalo za gore; na planinah so se vračale črede s paše, in ko sem prišel do kapelice sv. Brikcija, je zemljo že objel večerni mrak. Sedaj je pa Bog prižgal na nebu veliko obločnico, da razsvetljuje pot samotnemu potniku. Izza gora je priveslal mesec, in neštevilo zvezd je zamigljalo. Ko sem pa dospel na vrh ovinkov, v katerih se vije steza navzgor, sem obstal strmeč; nudil se mi je prizor, katerega vidiš redko v planinah. Pred menoj se je lesketala Pastirica nepopisno krasna. Zdelo se mi je, kakor da zrem pred seboj širok veletok, kateremu se razburkami valovi svitajo v srebrnih žarkih blede lune. Noč je bila še precej topla. Tihoto, ki je vladala krog mene, je motilo le šumenje valov, katere je valil Pastirični potok globoko pod menoj. Mesec je svetil tako jasuo, da je bilo skoraj svetlo kakor po dnevu; vso okolico sem natanko razločil. S svojimi žarki je čarobno razsvetljeval robove, stebre, piramide, stožce, katere tvori ledenik, ko se strmo uliva raz gornjo Pastirico na spodnjo; kazali so se mi v najlepšem svitu. Nekako s strahom sem gledal Veliki Klek, ki se vzdiguje v strašni strmini neposredno iz ledenih Pasti-ričnih valov, ves vkovan v večni led, kakor njegovo vznožje. Kamorkoli sem pogledal, povsod se mi je belil nasproti samo sneg in led, iz katerega se le tuintam vzpenjajo temne granitne stene. Zdelo se mi je, da sem na najbolj zapuščenem, na najsamotnejšem kraju sveta; nič mi ni naznanjalo, da biva tu razen mene še kako drugo živo bitje. Toda ravno ta samota mi je napolnjevala srce s sladkostjo, katero uživa edino le on, ki pride iz vsakdanjega vrvenja, iz vsakdanjih skrbi v kraj, kamor svetni šum za njim ne more. čutil sem se popolnoma druzega; živel sera samo trenotku, zavedal sem se le užitka, katerega sem pogrešal, po katerem sem hrepenel leta. Želel sem vedno ostati na bregu ledene Pastirice, vedno uživati mir, ki vlada v vznožju mogočnega gospodarja Visokih Tur. Niti na misli mi ni prišlo, da sem doživel že tudi drugačne ure v njegovem kraljestvu, da mi je žvižgala burja okrog ušes in me obstrla s snegom in ledom, da sem bil vesel, ko sem prišel do človeških bivališč iz samote, ki bi bila lahko zame pogubna. Zakaj, gorje samotnemu potniku, ako ga zaloti na prostranih ledenikih ali na strmih stenah nevihta; v strašnih zametih obžaluje bridko, da je zapustil človeško družbo, obljudene kraje in se predrznil motiti ledene vršace v njih samoti. Takrat nisem mislil na to, ko se mi je oko radovalo nad čarobno krasoto Pastiričnega ledenika in njegove okolice; ves prevzet od tega občutka, sem hipno zaželel, da bi se mi ne bilo treba nikdar od njega ločiti. Tu se mora pač tudi najbolj razburjeno srce umiriti; zakaj kakor planine krepe s svojimi nevarnostmi pogum in odločnost, takisto vplivajo tudi blagodejno s svojo samoto na srce ter vlivajo vanj mir, katerega med svetom težko najdeš. Kadar zrem po noči na raziskreno nebo, na katerem plava bledi mesec, spremljan od milijonov zvezdic, vselej me ponese domišljija na rob Pastirice, in moja duša se raduje ob sladkem spominu na čas, katerega sem preživel v krasni noči, na bregu bisera Visokih Tur. Kako dolgo sem občudoval to krasoto, ne vem, pač pa sem prišel pol ure pozneje v Glocknerhaus, nego sem nameraval. Jedilna soba je bila že skoraj prazna, in prav mi je bilo ; zakaj jaz nisem bil razpoložen za šumečo družbo letovičarjev, ki napolnjujejo pogosto več dni ta planinski hotel. Utrujen po dolgi poti, sem kaj sladko spal. Zjutraj ob dveh sva odrinila z vodnikom, ki je prišel ob enajstih po noči za menoj na Klek. Vodnik — ime mu je Peter — je prižgal svetilnico, toda kmalu jo je ugasnil, ker nama je mesec še dovolj razsvetljeval pot. Pri Franca Jožefa višini sva se spustila strmo navzdol na Pastirico. Ledenik je tu malo nagnjen; tudi razpokau ni bil nevarno. Samo sredi sem opazil široko razpoko; vse druge so bile tako ozke, da sem jih lahko prekoračil. Pot se mi torej ni zdela prav nič nevarna in tudi utrudljiva ni. Ako J)i se mi udajalo pod nogami, bi menil, da,hodim po ravnokar razorani njivi. Ledeni valovi se namreč ulivajo navzdol skoraj vzporedno, in ker so tuintam nekoliko začrneli, so res podobni brazdam na njivi. Na nasprotnem bregu ledeni-kovem sva zapazila dve lučci ; bila sta dva vodnika s hribolazci. „Gospodje", je dejal Peter, „imajo kurjo slepoto, ker jim svetita vodnika v tako svetli noči." Mož je imel menda prav; zakaj začelo se je že zoriti, ko sva še vedno videla, kako sta se luči pomikali po strmem pečevju. Ko sva prišla črez ledenik na desni prod, bi pa tudi nama ne bila svetilnica odveč. V somraku je namreč pot precej nerodna. Dobro moraš paziti, da' ne vtakneš noge v kako razpoko med skale, katere pokrivajo ledenikov rob. Nekatere pečine so velike kakor male kmečke hiše. Vsled njih ogromne teže jih gotovo ne more uobena človeška moč premakniti. Toda česar ta ne more, sta storila led in mraz. Visoko gori v Kleku so se jima te pečine stoletja upirale; slednjič jih je vendar sovražna sila odtrgala, in z ogromnim ropotom so pridrevile navzdol. Sedaj jih vozi ledenik proti Sv. Krvi, kamor jih pa gotovo nikdar ue pripelje. Prav zadovoljen sem bil, ko sva prišla iz tega „labirinta". Začela sva lesti črez precej strmo steno, na kateri menda sneg ne more obstati. Steza je izsekana na nekaterih mestih iz skalovja, drugod jo je preskrbela narava sama; slaba in nerodna je pa skozinskoz. Držala sva se, dokler je bilo mogoče, skalovja, ker je Klekov ledenik v spodnjem delu jako strm in razpokan. Kmalu je pa stena postala tako navpična, da sva bila prisiljena, stopiti na ledenik. To mesto je zazna-menovano z razbitimi steklenicami, jajčjimi lupinami in z drugimi enakimi stvarmi, katerih tudi hribolazčev želodec ne prebavi. Vodnik mi je rekel, da treba tu počivati; sedel sem torej na skalo, in začele so noge počivati, usta pa delati. Med tem se je že skoraj zdanilo. Mesec je vedno bolj bledeval, zvezde so ugasovale, in zarja, ki je robila ostri vrh Kleku, je naznanjevala prihod presvetlega gospoda solnca. In res, kmalu so se razlili njegovi žarki po ledenikih, in zažareli so vsi vrhovi daleč na okoli. Ees, krasan je solnčni vzhod v planinah! Kdor ga je enkrat videl in ima čut za lepoto narave, ga nikdar ne zamudi, ako se mu nudi prilika, njegovo krasoto uživati. Vodnik me je vzbudil iz občudovanja, prirožljal z derezami in rekel: „Sedaj vas pa podkujem." Ko mi jih je pritrdil na noge in me navezal na vrv, sva odrinila na ledenik. (Dalje prihodnjič.) Spomini na Planjavo. Spisal F. K. Leta 1893. v mesecu septembru sem iz Logarjeve doline na vse strani zaznamenoval pota. In prišla je na vrsto tudi pot na Škarje in Planjavo. Preskrbe! sem si vodnika; kajti sam se nisem nikdar rad potikal po neznanem gorovju, saj človek ne ve, kaj se mu lahko pripeti. Da bi pa neznano pot za druge turiste kar brez preudarka markiral, to bi bilo vendar blazno. Moj vodnik je na večer dolgo izpraševal izkušenega vodnika Piskernika vse podrobnosti o poti. Iz tega sem sklepal, da že mnogo let ni bil na Planjavi, vendar sem mu zaupal svoje kosti. Bilo je krasno jutro, nebo vedro kakor ribje oko, ko sva ob 6. uri korakala mimo Plesnika po Logarjevi dolini naprej, napravljajoč primerna rdeča znamenja. Črez pol ure sva dospela k strmemu pobočju pod Klemenšekovo planino. Dobra stezica, izpeljana v ovinkih, naju je privedla .v debeli uri do pastirske koče, kjer sva počila in barvo priredila. Tukaj daje bister studenec dobro vodo. Klemenšekova planina je precej razsežna in idilsko lepo ležeča stopica, ki je proti robu Logarjeve doline zarasla z močnimi jelkami in macesni. V zelo prostorni koči dobi popotnik poleti vedno lahko mleka. Oko pa se odtod razveseljuje s pogledi na Krofičko, Ojstrico in Planinščico; zlasti kaže Ojstrica svoje velikanske navpične in tod nedostopne stene, da kar očara opazovalca. Zaznamenovanje potov je zelo zamudno, ako hočeš natančno delati. Solnce je stalo že visoko na nebu, ko sva po stezici, ki se vije ob pobočju vedno navkreber, dospela do ogromnega prodišča, ležečega ravno ob vznožju Ojstrice, ki je tik stene navadno pokrito z večnim snegom. Ob skali je nekoliko kopno, da vidiš debelost snega, ki znaša včasih o—7 m. Popolnoma skopni ta sneg le malokdaj; to se je zgodilo le tistega leta. Po zelo neprijetni strmini, kjer je zdaj napravljena lepa vijugasta stezica, sva prišla v gornjo jamo, kjer leže velikanske klade križem pometane, kakor so pač obležale. Hipoma je potegnil topel vetrček, ki je oznanjal slabo vreme. Na Ojstrici in Planjavi so začele bele megle svoj ples. Nad gornjo jamo je sedlo, ki veže zahodno stoječi vrh Planinščice z gorskim korenom, in po katerem vodi pot na Škarje. Tukaj sva počivala in kosila; saj sva imela krasen razgled na konec Logarjeve doline, kamor prideš od tam skozi Ejavčko jamo in Grlo. Zrla sva na strmo pobočje Planjave, na slap pod Einko, na Okrešelj in okrog stoječe vrhove. Moj vodnik je delal znamenja, jaz sem pa naglo stopal po precej strmi poti proti Škarjam, ki so od spodaj videti prav slikovite. Ko sem prišel na Škarje, me je pozdravil močan veter, ki je gonil goste megle iz Bistriške doline. Upal sem, da jih veter razpodi. Zato sva z došlim vodnikom zaznamenovala pot dalje proti Planjavi, krenivša od Škarij na desno roko. Pot vodi tik grebena zelo strmo navkreber, zopet nekoliko navzdol in na drugi vrh kvišku. Megla se je kmalu tako zgostila, da se ni videlo na deset korakov. Kmalu je še pršela, tako da nisva več vedela, ali hodiva po pravi poti. Zaznamenavala nisva več. Začelo me je skrbeti, če prideva sploh do pastirske koče pod Kamniškim sedlom, kjer bi našla vsaj priprosto zavetišče. Prelezla sva že več navzdol vodečih grebenov, ko dospeva na zelo strmo pobočje, kjer bi morala priti na edini pot, ki vodi k omenjeni pastirski koči. Deževalo je že prav pošteno. Ko sva previdno navzdol lezla, ni mi pot prav nič ugajala. Zato rečem vodniku, naj gre izhoda iz skalovja sam iskat. Ako najde pravo pot, naj me pokliče. Med tem je začela nevihta grozno razsajati. Strela je udarjala kroginkrog, grom se je ostro odbijal; bila je zelo neprijetna godba. Orez pol ure pride vodnik žalosten nazaj do mene in pove, da sva pot zgrešila. Kaj je početi? Lezla sva strmo navzgor, da bi se lahko v kolena grizla. Za počivanje in kosilo ni bilo ni pripravnega prostora ni časa. Kar zagledava rdeča znamenja. Vodnik je padel skoraj na kolena in vzkliknil : „Kaj pa zdaj V" Iskala sva znamenj naprej ter, spuščajoč se deloma po gladkih ploščah navzdol, sva imela mnogo ostrih grebenov strmo gori in doli prelaziti. Včasih je bilo prostora le toliko, da sem komaj nogo postavil, z roko pa iskal primernega prijemača, namreč ostre skale. Srečno sva se po tem nevarnem potu smelih lovcev prerila na Kamniško sedlo. Šele pozneje sem zvedel, da je to pot malo poprej zaznamenoval tovariš Kos ter naju tako rešil iz strašnega položaja. Na tem potu se je pozneje tudi ponesrečil Wunderlieh z Dunaja. čeravno sva prišla mnogo više nad pastirsko kočo na sedlo, vendar sem bil vesel, da sem bil na znanem potu na Okrešelj. Raz Brano je včasih potegnil močan veter, da sva se morala nasloniti na pobočje, sicer bi naju vrgel v prepad. Po ozkih žlebovih je tekla deževnica v slapičih črez strmo pot. Ker se ni bilo mogoče izogibati, sva dobila vode še za vrat. Ob zelo nagli hoji se nisva utegnila prijemati za železne kolce ali žico; dre vila sva le naprej. Jarek, ki vodi od Kotličev navzdol, je narastel v večji potok, da sva ga komaj prebredla. Popolnoma premočena sva prišla do pastirske koče na Okrešlju okoli 6. ure zvečer. Moj vodnik je od veselja zavriskal ter šaljivo dejal: „Pol sveta ga naj v uh' piše, pol pa naj ,cuhleda'!" V pastirski koči sva našla Piskernika s sinom, ki sta bila spremljala turiste proti Grintavcu ter sta se pred nama bila vrnila. Na odprtem ognjišču pri ognju sedeč, sem se v dobri uri popolnoma posušil, z močnim čajem pa znotraj ogrel. V turistovski koči sem se zvečer v tri odeje zavil ter trdno spal. Zjutraj sem bil popolnoma zdrav, niti nadležnega nahoda si nisem nakopal. Kaj impozanten je bil vsled močnega deževja slap pod Binko, Nehote sem večkrat mislil, kaj bi se mi bilo zgodilo, ako ne bi bila našla pravega pota na Kamniško sedlo ali k pastirski koči ter bi bila morala celo noč ostati v dežju na Planjavi. Najbrže bi bila zmrznila ali pa se ubila. Umevno je torej, da opisane ture ne pozabim, dokler bodem živ. Društvene vesti. VII. redni občni zbor „Slovenskega planinskega društva" bode v soboto, dne 10. marcija t. 1., ob 8. uri zvečer v „Narodnem domu" v Ljubljani. — Vzpo-red: 1. Ogovor načelnikov, 2. poročilo taj-nikovo, 3. poročilo blagajnikovo, 4. poročilo računskih preglednikov, 5. izprememba društvenih pravil, 6. volitev enega odbornika. 7. raznoterosti. Sklad za popravo pota v Turškem žlebu: G. E. Fux, c. kr. poštar na Ljubnem, 4 K, na občnem zboru v Žalcu dne l.febr. za razprodane knjižice Frischaufove nabrano 15 K 15 h. Srčna hvala! Sklad za jubilejno kapelico: Nabral gosp. Maks Gforičar med mariborskimi bogo-slovci 8 K, gosp. Ivan Kač v Žalcu 14 K, gospa A. Roblek v Žalcu 10 K. Najsrčnejša jim hvala! 3 cq < M o > Q Novi člani. Osrednjega društva: Tvrdka I. Perdan v Ljubljani. Gd. Prek Jakob, asistent južne železnice v Ljubljani. „ Podgornik Ivan, c. kr. poštni asistent v Ljubljani. „ Praprotnik Ljubomir, komtoarist v Ljubljani. „ Rudesch Vladimir dr., prakt. zdravnik v Ljubljani. „ Župnek Fr., e. kr. okrajni komisar v Ljubljani. Ga. Župnek Anica, c. kr. okrajnega komisarja soproga v Ljubljani. Gd. Bohine Andrej, mag. pharmae. v Ljubljani. Kranjske podružnice: Gd. Štempihar Val. dr., odvetnik v Kranju. „ Kovačič Ivan, nadmlinar v Kranju. „ Erbežnik Marija v Eakovici pri Kranju. „ Šavnik Fr., magister pharm. v Kranju. „ Žmavc Jakob dr., profesor v Kranju. „ Homan Janko, zasebni uradnik v Kranju. „ Lavrenčič Alojzij, poslovodja v Kranju. „ Peresini Jakob, trgovec in kavarnar v Kranju. „ Crobatli Fr., trgovec v Kranju. „ Verbič Ivan, knjigovodja v Kranju. „ Vari Ivan, stud. jur. v Kranju. „ Golob Josip, hotelnik v Kranju. „ Strnad Rudolf, davčni pristav v Kranju. „ Sajovic Ferdo, trgovec v Kranju. „ Majdič Anton v Kranju. Eržen Gašper, notarski solicitator v Kranju. „ Slamberger Anton, c. kr. notar v Kranju. „ Šlibar Fr., župan in gostilničar v Selcih. „ Rep o vse h Miroslav, nadučitelj v Sorici. „ Demšar Fr., veleposestnik v Zalem logu. „ Dovžan Fr., gostilničar v Tupaličah. „ Vehovc Fr., gostilničar v Preddvoru. „ Pjseh Karel, tiskar v Kranju. „ Lampret Ivan P., tiskar v Kranju. „ Globočnik Edvard dr., okrožni zdravnik v Kranju. Radovljiške podružnice: Gd. Cvirn Janko, nadučitelj v Boh. Srednji vasi. Gdč. Jenko Jelica, učiteljica v Boli. Srednji vasi. Gd. Odar Josip, pohištveni mizar v Boh. Srednji vasi. „ Siler Josip, umetelni ključalničar v Boli. Srednji vasi. „ Vencajz Edvard, c. kr. davčni pristav v Radovljici. Savinske podružnice: Gd. Hodnik Franc, gostilničar v Žalcu. „ Zupane Ivan, poslovodja v Žalcu. „ Oilenšek Alojz, župnik v Stoprcah. Ziljske podružnice: Gd. Janach Fr., gostilničar v Ziljski Bistrici. „ Zobec Anton v Beljaku. Zaznamenovani poti. Podružnica za kranjski okraj je na novo zazname-novala naslednje poti: 1. Javornik — Sv. Mohor — Selce (med potom studenec Sipnik (rdeče). 2. čepule — Škofja Loka (rdeče). 3. Selce — Ratitovec 1658 m (rdeče). 4. Selce — Blegaš 1563 m (rdeče). 5. Zali log — Ratitovec (rdeče). 6. Zali log — Sorica — K izviru Soriee (rdeče). 7. Sorica — Podbrdo — Bohinj — Možic 1604 m (rjavo). 8. Sorica—Podbrdo — Črnaprst I845m (rdeč e). 9. Pieddvor —Bašelj —Storžič 2134?» (rdeč e). 10. Preddvor — Zaplata — Sv. Lorenc — Sv. Jakob — Storžič (rdeče). Popravila pa je znamenja na potili: 1. Kranj—Sv. Jošt (modro). 2. Postaja Sv. Jošt—Sv. Jošt (rdeče). Tablice v ložjo orijentacijo se postavijo takoj spomladi. Poročilo o delovanju Češke podružnice v letu 1899. Odbor češke podružnice je izvršil 1.1899. po občnem zboru mu naloženo nalogo: postavil je na Ravneh na severni strani Savinskih planin lepo, prostorno kočo. O pripravah za kočo, o nje gradnji in nje uredbi je podano v članku podružničnega načelnika, gosp. prof. Karla Ohodounskega, v enajsti številki lanj-skega letnika nadrobno in stvarno poročilo, na katero tu iznova opozarjamo. Za letošnje leto je preostalo le še malo stavbnega dela, tem večja je pa sedaj skrb za notranjo ureditev in opravo koče. V tem oziru polaga odbor vse svoje upanje v delovanje damskega odseka, ki se je zavezal, da priskrbi vso opravo. češko kočo otvori in izroči odbor javnemu prometu vsekakor letos, najbrže v drugi polovici julija meseca Pričakovati je pri otvoritvi velikega števila čeških, slovenskih in drugih gostov. Podružnični odbor je skrbel tudi, da omogoči pristop h koči, ;n je zato že junija meseca zgradil široko, udobno cesto skozi gozdove ob Skuberju tja do Stuler-jevega sedla, odkoder jo podaljša letošnjo spomlad tja do koče. češka koča bo torej pristopna vsakomur, kdor more tudi le naj-ložje ture ¡zvršiti. Od koče naprej je podružnica izsekala lani po skalnatih stenah stezo k Mlinar-skemu sedlu (2824m) med Grintavcem in Dolgim grebenom in sicer v smeri, ki jo je označil že v sedemdesetih letih profesor Frischauf. Steza je strma, kakor pač drugačna ne more biti, vendar je z železnimi vrvmi dobro zavarovana in na vseh težav-nejših mestih s strelivom udelana, da je dostopna vsakomur, ki je manj vajen turist, da je le brez omotice. To stezo je podružnica nazvala Frischaufovo stezo. V bodočih letih bo seveda treba napraviti pota od koče na posamične bližnje vrhove in pa prehode. Najvažnejša bo pot k Savin-skemu sedlu, ki bodi kolikor možno zložna. Po tej stezi se omogoči zveza z Logarsko dolino. H gradnji steze od Okrešeljske koče skozi Turški žleb na sedlo Einke, ki jo je pod vodstvom prof. dr. Frischaufav zgradila Savinska podružnica, je prispela češka podružnica 400 kron. Velikolepa ta skalna steza se strinja s stezo Slov. plan. društva, ki vodi na vrh Skute in Štruce in dalje do Mlinarskega sedla, odkoder je češka podružnica preskrbela zvezo s češko kočo. Celotna bo ta pot brez ugovora najznamenitejši čin, ki se je v tem oziru izvršil v zadnjih letih v Alpah sploh. Število članov je naraslo na 239 (21 ustanovnikov in 218 pravih članov), torej od lanjskega leta za 5 ustanovnikov in 54 članov več. Zadnje dni je izdala podružnica turi-stiško knjižico „Savinske Alpe", ki jo je spisal odbornik, tajnik deželnega češkega odbora, g. Leop. Mareš ter je o njej poročal Planinski Vestnik v letošnji januarski številki. Spis ta je popoln in zanesljiv vodnik vsakomur, kdor namerava v Savinske planine. Iiot podružnično glasilo pa izdaje odbor mesečnik „Alpsky Vestnik", v katerem se ozira pred vsem na delovanje Slov. plan. društva, dalje pa tudi na turistiko vobče. Odbor pripravlja dalje češko alpinsko terminologijo. Vsak mesec priredi češka podružnica zabavne večere, ki so postali sijajni shodi za gorstvo vnetega češkega občinstva, nudeč mu predavanja in koncertno zabavo. Čehov prihaja v slovenske dežele od leta do leta več. Tako jih je bilo n. pr. v Bledu 1. 1899. do šestdeset, ki so se mudili dalje časa v tem letovišču, na Jezerskem pa štirideset, katerih večina je bivala ondi in v razkošni okolici po 14 dni, po mesec dni in tudi po 6 tednov. Vsi so bili navdušeni po prirodnih krasotah in povsem zadovoljni pri deželnem poslancu in županu gosp. Muriju, čigar mali hotel se je vsakomur po svoji izbornosti in svoji cenenosti prikupil. In ker zgradi letos g. Muri še basin v potoku, bo pač vsakomur ustreženo in se je le še več čehov nadejati. Podružnični odbor se je sešel v zadnjem letu v 34 sejah, praviloma vsak teden po edenkrat. Njega člani so gg.: univ. prof. dr. Karel Chodounsky (načelnik), odvetnik dr. Stanislav Prachensky (blagajnik), dež. odbora svetnik dr. B. Fran t a (tajnik) in dež. odbora tajnik Leop. Mareš (odbornik). V svoji sredi je pozdravila podružnica lani dva člana osrednjega odbora kot gosta: g. Henrika Lindtnerja in g. dr. Vlad. Foersterja iz Ljubljane. Prav bolestna izguba je zadela podružnico s smrtjo nje najmarljivejšega člana, dne 16'. februarja 1899. 1. zamrlega modro-slovca Ivana Kunšiča. Na pragu svojega življenja, v dobi, ko bi mu naj sadovi njegovega napora omogočili eksistenco, je preminil, že zavzemajoč častno mesto med mladimi slovenskimi znanstvenimi mislitelji. Vsi, ki so poznali Kunšiča, se ga spominjajo kot moža poštenih, plemenitih teženj, in ostane jim nepozabljena njegova čista značajnost v delu in mišljenju. Šesti občni zbor Savinske podružnice je bil dne 1. februarja t. 1. v Žalcu v dobro znani gostilnici Hausenbichlerjevi. Zbral se je tam cvet žalske inteligence, pa tudi iz okolice je došlo k zborovanju nekaj članov in gostov. Ko je bilo navzočnih dovolj članov, je otvoril gosp. načelnik Kocbek zbor, pozdravil navzočnike, zlasti župana žalskega gosp. Širco, vrlega rodoljuba in ospeševatelja turistike, gosp. Zanierja iz t. Pavla, navzočne dame i. t. d. Omenil je tudi lansko leto umrlih dveh članov Savinske podružnice: župnika Eodošeka in pa posestnika Planinšeka. V znak žalovanja so vsi vstali. Prebral je potem pismo profesorja dr. Friscliaufa, ki je pisal, da obžaluje, ker mu ni dano, udeležiti se zborovanja, in pozdravljal vse člane Savinske podružnice kakor tudi Žalčane sploli. Današnje zborovanje bodi začetek večjega zanimanja za turistiko in za letovišča v Spodnji Savinski dolini. Frischaufovo pismo je izvalo frene-tično ploskanje, in klic: „živio Frischauf" je zaoril po dvorani. Spričo strastnih napadov na prof. Friscliaufa radi „Slov. plan. društva" je zbor izrekel ogorčenje in prof. Frischaufa naprosil, da bi še za naprej nam ohranil svojo naklonjenost. Nato je prečital tajnik Sijanec poročilo o delovanju Savinske podružnice v 1.1899. To poročilo priobčimo itak popolno v „Planinskem Vestniku", zato ga danes samo omenjamo. Blagajnikovo poročilo kaže 2366 gld. 26 kr. dohodkov, 2350 gld. 68 kr. stroškov, tedaj 15 gld. 58 kr. prebitka. Cista društvena imovina znaša 4982 gld. 88 kr. Tajnikovo kakor tudi blagajnikovo poročilo se je odobrilo in se je obema izreklo priznanje na nesebičnem, trudapolnem delovanju. Za triletno dobo se je volil nov odbor in sicer: za načelnika g. Fr. Kocbek, nadučitelj v Gornjem gradu, za tajnika g. Ignacij Sijanec, učitelj v Gornjem gradu, za odbornika g. dr. Josip Vrečko, odvetnik v Celju, in g. Jakob Božič, trgovec v Gornjem gradu. —- Načelnik je obenem tudi blagajnik. Ker ni bilo nobenih posebnih predlogov in nasvetov, je načelnik zaključil oficijalnf del občnega zbora, zahvalivši navzočnike za pazljivost in zanimanje. Gospod Kocbek je nato še predaval o Triglavu in o svojem potovanju nanj. Kazal je tudi obilico foto-graiij iz Triglavskega pogorja. Zanimivo predavanje je zelo ugajalo. Omeniti moram še, da je vrla narod-njakinja gospica Anica Lorberjeva prodajala razglednice v korist planinskega društva in nabrala precejšnjo vsotico. Vsak udeleženec je kupil brošurico „TVegbau im Kinkathor". Izkupiček se porabi za pot v Turškem žlebu. —ij— Kranjske podružnice občni zbor se je vršil dne 3. t. m. Stari odbor ostane neizpremenjen, t. j.: predsednik gosp. Janko Majdič, podpredsednik g. dr. Fr. Prevc, tajnik g. Janko Sajovic, blagajnik g. Ciril Pire, odborniki gg.: prof. Leopold Poljanec, Ivan Rakove, Fr. Ks. Sajovic. Iz poročila tajnikovega povzemamo, da ima podružnica 89 članov dosedaj in sicer 56 v mestu samem, 33 pa v kranjskem političnem okraju. Radovljiške podružnice občni zbor se je vršil dne 15. t. m. v Lescah. Ker je bil načelnik gosp. H. Roblek vsled nenadne smrti svoje matere zadržan, udeležiti se ga, je predsedoval veleč. gosp. župnik J. Aljaž. Zbor je najprej izrazil g. načelniku sožalje ob bridki izgubi drage matere ter poveril veleč. gosp. dekana Novaka, da mu to sporoči. Gosp. dekan je potem prečital gosp. načelnika pismo, v katerem je pozdravljal zbo-valce ter se zahvalno spominjal krepke podpore vseh članov in odbora v minolem letu; zlasti je omenjal zaslug gosp. župnika Lav-tižarja, gosp. Štefana Lozarja, gosp. župnika Berlica in gosp. nadučitelja Zavrla. — Poročilo tajnikovo o odborovem delovanju 1. 1899. je zbor pohvalno odobril. To poročilo prijavimo v prihodnji številki „Plan. Vestnika". Iz poročila blagajnikovega se je razvidelo, da je denarni uspeh 1. 1899. še ugodnejši mimo prejšnjega leta. Dohodkov je imela namreč podružnica 771 gld. 51 kr., stroškov pa 770 gld. 62 kr. čistega imetka je bilo koncu leta 1630 gld. 38 kr. — Po predlogu gospoda predsednika se je izrekla gosp. načelniku in blagajniku posebna zahvala za izredni trud, da se je dosegel tako sijajen gmotni uspeh. Zbor je sklenil na predlog g. dr. Vilfana, naj se markira pot iz Bohinjske Bele na Gorjuše (po pešpoti) ter naj se postavi spodaj napis, na predlog gosp. Grilca pa, da naj se markira pot s Poljške planine na Planinieo in Preval in obratmnia Begunje. G. Aljaž je predlagal, naj bi se podružnični člani v obilem številu udeležili slovesne otvoritve češke koče na Grin-tavcu. G. dr. Vilfan je podpiral ta predlog in predlagal, naj bi se delalo na to, da bi Čehi podpirali tudi okraj Radovljiške podružnice. Književnost. „Pet dana medju splavarima" se imenuje članek, katerega je objavil „Hrvatski planinar" v 11. in 12. štev. lanjskega leta. Pisec članka, č. g. Martin Dogša, veroučitelj kr. učit. škole v Zagrebu, popisuje prav zanimivo svoje potovanje iz Celja v gorenjo Savinsko dolino, v Luče in v Kocbekovo kočo. Hotel je splezati tudi na Ojstrico, a spričo megle in slabega vremena se je moral vrniti na Planinšeka v Luče in po prejšnjem potu v Celje. Ves spis je prav natančno sestavljen in zanimivo pisan ter obsega tudi rastlinska imena. Nekaj imen (morda so tudi tiskovni po-greški) je treba popraviti: Goto vije (ne Gotavlje), Mozirje (ne Mosirje), Vrbovcc je grad ljubljanskega knezoškofa (ne Vrb,je, ki je vas pri Žalcu); zraven Velikega vrha se nahaja Črni Tlii (ne Baba). Želimo le, da bi mnogo Hrvatov obiskalo krasne Savinske planine. V Lučah smo našli od pisca v spominski knjigi lepo pesem, ki se glasi: Pod tudjini mnogi blude, Slavske glave lude! Hočeš vidjet' zemski raj ? A ti dodji « taj kraj. U tom kraju bratski ljudi Nježne krasne vrle čudi. Kraj taj milovidan, earolik Brdinama svojima nebodotik. Da! krasna jest naša Slavska zemlja. Tko je ne bi Ijnbio, mora da je od kamena, Izdajiea je svoga kraja roda, Nikad ne Sj MC* papirja ter pisalnih in risalnih S II potrebščin. j| S JOS. PETRIČ, i | v Ljubljani, na Sv. Petra cesti št. 4. | syxYsysyxsxsxsxssYXssy.xy.sy.sy. JOSIP OBLAK, | ^ umetni in g al. strugar v Ljubljani, ^ ¡V priporoča ^ f-. svojo na novo urejeno delavnico za Florijansko (-D ® ^ -«j o >ta •a > & § bo £ ä o VI o H " C a S. I-s 0.2, •S-g J.- a as« Sa3 -a \vy.yy.yy.xy.yy.xy„vy..vy..vy..vv..vxyy.yy. MARIJA PLEHAN, [ svečarica in lectarica v Ljubljani i na Sv. Petra cesti št, 63, X priporoča svojo veliko zalogo sveč ter & mnogovrstnega medenega blaga in slaščic. X X xy.xxxxx.x>.xxxxxxx.x xx v.xx.x xxx k Kupuje med v panjih in vosek. S A P > jj kb S £ T? S S,» » D — a T3 žr—c« .S o S1? in ® « a .— > s S f ~ a> ö ® g ss« 2 t» a r* „is. 5 bi) g Le! s ® m o . rä« s ° ® -M P*'ct> 'S > O O •= O O ^ 'S c Ji - "ö > n .2, M 60 t« 'S o .2 ^ ® sg o JO .o o ' 'S g ® .s 3 ¡¡L bij & n w a » ?! s* 81=. «1 P a» <8 o S ^ B m >2 S ? /-s Bn.b •p ^ «o o « ^ M s o M) a> 'O > 0 « p rO O i O o S 3- 1 gs g s c p. o. CM 04^ovorni urednik Jos. Hauptmau. — Izdaja in zalaga .Slov. plan. društvo". — Tiska A. Klein & Comp. v Ljubljani.