Izhaja ob iatrlklh Uredništvo In upr. v Ljubljani, Dunajska c. 29/1. Pošt. predal 345 Rač. pošt. hran. v Ljubljani 15.393. . Jfctc 'Ali vbogaime prosiš, mali?« sem ga vprašal. Zakaj sem ravno njega ustavil, še zdaj ne vem. Nekaj je bilo na tem dečku, kar me je vleklo k njemu. Mogoče njegov pogled. »Da, vbogaime.« nika, v svoji obrabljeni obleki in z bledim obrazom. Takrat sem se spomnil svetih večerov, ki sem jih doslej še zmerom tako lepo in slovesno obhajal doma, pri svojih, daleč od bede in trpljenja. Svetili večerov, polnih sijaja in veselja, in božične pesmi. In pomislil sem na tega izstradanega dečka in na njegovih šest bratcev in sestric iz Mestne jame, ki jim še nikoli ni bilo o božiču lepo, in pred katerih stanovanjem se ne bo ustavil Ibožični voz. Morda pa se motim. Morda bo katera dobra roka tudi v to hišo prinesla vsaj drv in hrane, nogavic in srajc... In to bi bilo sedmim bratom in sestram dosti, dosti, zakaj skromne so njihove želje. 1 ti tudi v njihova srca bi prišel božični mir in z njihovih ustnic bi se oglasila božična pesem: Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje! Uuy& iCecH »Ali oče nima služlbe?« »Nimam očeta. Pred osmimi meseci mi je umrl.« »Torej te mati preživlja?« »Mati je v bolnici«, je brezizrazno odgovoril tihi dečkov glas. »Kdo pa potem zate skrbi?« »Stara mati v Mestni jami.« »Ali še za koga drugega skrbi?« »Še za šest bratov in sester.« Dal sem mu dva dinarja. Deček me je pogledal s širokimi očmi, kakor da ne more verjeti. Nemo, brez besed je stal, zamišljen sredi ploč- Fra Filippo Lippi: KR ISTO VO ROJSTVO Sveii irzje hvalji Božična zgodba. — Napisala Katica Donny. »Ali se ti ne zdi brezsrčno puščati otroke poslednjo adventno nedeljo čisto same? Le poglej jih, Milan, kako hrepeneče gledajo skozi okno.« inzenjerjeva zena se je salonita iz avia m pogieuaia gor proti o trosa i soul. »Preveč si sentimentalna, Anka. Čez eno uro morajo hiti otroci ze tako ali tako v postelji, razen tega pa imajo se dosti jaholk in orehov, in — Mi 110.« Gospa Anka si je v ugovor dovolila še majuen vzdihljaj. V mislih ji je Ltii 1' raneek, najmiajsi: siromaček ho moral zaspati hrez njenega večernega poljubčka. ,Siromaček- je odtrgal od pritiskanja na sipo spiosčeni nosek od okna. »Hvala Bogu, da sta vendar že šla. Strašno dolgo je trajalo, preden se je mama obienia.« »Pri damah je zmerom tako«, je učeno pripomnil Karel, najstarejsi, »zato pa mora iti pri nas toliko hitreje. — Brž, Peter, stopi po klavirsko pregrinjalo, olbenem pa prinesi še nočno srajco s papanove postelje.« Potlej je pokleknil pred zrcalno omaro in poiskal v njej vsakovrstnih stvari: zamorsko krinko, dve beli bradi in dve kroni iz zlate lepenke. »Kje pa je moja krona?« je vprašal Franček. »Ti si zamorec. Zamorski kralji nimajo takih kron kakor midva, ki sva belokožna kralja. Ti pa bi lahko vzel stari Petrov bobenski obroč. Sicer je že ves zverižen, a zate bo kakor za nalašč. Pravi zamorski kralji nosijo samo zverižene krone.« Karel Veliki se je zavil v brokatno pregrinjalo in se opasal s Franckovo konjičkovo uzdo. Peter se je oblekel v papanovo nočno srajco in si pre-pasal mamino tulasto ruto. Francka sta ogrnila s starim rdečim plaščem, ki sta ga našla v nekem zaprašenem zaboju, mu privezala na obraz zamorsko krinko in poveznila na glavo Karlovo črno baskovsko čepico. Globoko na-tilnik sta mu jo potegnila, da ne bi najmanjši plavi koder pokukal izpod nje. Za vsak slučaj sta mu dala še papanove črne usnjate rokavice, če bi iz pozabljenja pokazal roke. »Čeprav ne Iboš imel drugega dela, kakor da boš molčal in se delal strašnega«, je pripomnil najstarejši. Preden sta se olba starejša okrasila s kronama in bradama, sta pogledala na hodnik in prisluhnila. »Mina?« Mina je bila že pri hišnih vratih. »K sosedovi Mici moram skočiti — nekaj bi jo rada vprašala zastran perice, pa bom takoj spet nazaj. Glejte, da mi boste pridni.« »Perica...« Karel Veliki se je zasmejal. »Takoj spet nazaj, bahal Najmanj eno uro bo klepetala z Mico. — Še bolje! Nam vsaj ne bo treba po velikem ovinku čez razsvetljeno cesto; kar čez vrt jo uberemo, pa smo takoj v Vegasti ulici.« V Vegasti ulici je bilo tema. Niti pri čevljarju Možini ni bilo luči. Smuk — smuk — smuk gori po stopnicah k svetnikovim. »Brž, Franček, nekdo prihaja!« »S krinko ne morem tako hitro hoditi kakor vidva, ki imata samo brado na obrazu.« Karel je malega hitro potegnil s seboj v vežo. Mrak, visoke, stare omare — le ena edina oljnata leščer-ba na zidu. Gospa svetnica je povsod, kjer je le mogla, skoparila. Kavno je prihajala po stopnicah, »človek mora res za vse sam skrbeti. Le kje tiči spet Liza! Ze pet minut ji zvonim, naj mi prinese lipovega čaja! Kakopak, zadremala je spet, ali pa čepi pri Kantorjevih pri radiju. Ne, to se mora nehati! Liza! Liza!...« »Naravnost iz nebes prihajamo —« Svetnico je zasukalo na petah. Pogledala je proti hišnim vratom. Pošastno so se v medli luči svetlikale tri pisane postave. »Kaj... kaj pa naj... kaj pa naj spet to pomeni?« »----------------Vam------------lepo pravljico prinašamo ---------------------------------« Stara gospa je bila zdaj že v veži. Kdo neki se je upal Ibrez dovoljenja vdreti v njeno mirno hišo? Treba bo napraviti temeljito preiskavo! »— — — Ni lepše pravljice na sveti — — —« je trojica nemoteno pela dalje. Toda ko se je pojavil strogi obraz stare gospe tik pred zamorskim kra- ljem, se je le-ta skril za Karlom Velikim, in zdaj se je slišalo le še iz dveh ust: »— — — Jo moramo še vam zapeti.« »Na,« je rekla svčtnica in potegnila Petra za belo bombažasto brado, »odpeli ste že — kaj pa imate še drugega povedati?« »O,« je rekel Karel Veliki z izpre-menjenim glasom, ki je bil zdaj visok, zdaj spet globok, »še marsikaj. Tako na primer, da leži pri čevljarju Možini stara Jedrt bolna in da potrebuje jedi in tople obleke. In da ima krojač Marinšek že sedem tednov hud kašelj. In da imajo pri Mi-lavčevih na nabrežju preveč otrok in premalo denarja. In da Žgančkov Matijče, tisti, ki ni čisto pri pameti, strašno rad kadi, pa nima tobaka.« »Tak tako,« je rekla gospa svetnica in napravila srdit obraz. »In kdo vas je poslal ravno k meni, da mi to poveste?« »Jezušček,« je rekel Peter z visokim glasom. »Božiček,« je globoko odvrnil Karel Veliki. »Ljubi Bog,« je zašepetal Franček, zamorski kralj. »In zakaj, cenjeni moji trije kralji?« je stara gospa še strože vprašala. »Ker si tako skopa!« je ušlo zamorskemu kralju. »Pst!« Karel Veliki mu je zamašil usta. »Ker se bliža sveti večer — in ker mora človek pokazati dolbra dela...« »Ker se bliža sveti večer —■ hm, hm. Povejte, ali poznate nemara in-ženjerja Koletiča?« Karel Veliki je iz opreznosti pritisnil dlan na Franckova zamorska usta. »Koletiča? — Koletiča? — « »Da, na glavnem trgu stanuje in ima tudi tri take dečke, kakršni ste vi.« »Aha — Mozetiča mislite — — peka Mozetiča — — —« »Kakšnega Mozetiča — Koletiča! Vidite, k njegovi ženi morate iti — ona je v odboru za prireditev božičnice siromakom in potrebnim — pri njej boste gotovo kaj dobili.« »Poskusili bomo —« se je obotavljal Karel Veliki. Svetnica je odprla hišna vrata in potisnila trojico ven. »Tule okoli morate iti — mimo čevljarja Možine — pa pozdravite gospo inženjerjevo v mojem imenu.« Karel Veliki je zabavljal. »Ti si nam vse pokvaril, Franček! Le zakaj si ji rekel, da je skopa!« »Če je pa res!« »Potem bi ji še manj smel reči. Zdaj se bo jezila in morda nas še pri starših zatoži. Če hočeš od slabih ljudi kaj dobiti, moraš ravno nasprotno reči: da so dobri.« »Meni se ta ženska ne ždi dobra.« »In ali ti mar nisem še posebej rekel, da ne smeš drugega početi kakor molčati in se strašnega delati?« »Strašnega se delati — zraven pa še ne bi smel reči, kar je res —« »Zdaj se pa še cmeri, da mi krinko razmočiš! Kar je strašno, je dosti lepše kakor tisto, kar je lepo, zapomni si!« Mina jim je planila pri hišnih vratih naproti. »Paglavci, da vas sram ni! Na smrt sem se prestrašila. In dragoceno pregrinjalo vse zamazano, in nočna srajca takisto! — Staršem vas zatožim!« Pisalni stroj Woodstock je v Ameriki najbolj iskana znamka, tudi v Jugoslaviji, zlasti v Ljubijam, jih je 2e precej v rani. Vsi se pohvalno izrazajo o njem. Generalno zastopstvo: TIPAM, družba z o. z., LJUBLJANA Gledališka ul. «. - Tel. št. 29-70 »Kar zatoži!« je rekel Karel Veliki. »Mi bomo pa povedali, da je bil zadnjič neki možak pri telbi v kuhinji.« »Možak?« Mino je zalila kri. »Moj brat ni ,možak', zapomni si!« »No, potem bomo pa samo povedali, da te je tvoj brat poljubil in ti rekel sladka Minica.« »Tega ne boš povedal, angelček.« »Tudi če še večkrat tako odidemo z doma?« »Tudi če še večkrat tako odidete z doma.« »Prisezi!« In Mina je prisegla — na valjar-, ki ga je ravno imela v roki-------------- Bilo je že dosti po polnoči, ko sta se iuženjerjeva vrnila domov. Gospa Anka ni niti posebno tiho stopila v otroško sobo. Vsi trije so že spali. »Poglej jih, Milan, moraš jih še enkrat pogledati. Ti nedolžni obrazki! Gotovo sanjajo o božiču.« In poljubila je spečo deco in po prstih odšla iz sobe. Pri vratih pa je stopila na črno moško rokavico, ki je ležala na tleh. »Kaj pa je to?« se je začudila. »Kako pride Milanova žalna rokavica sem?« Toda še bolj se je čudila, ko so ji drugo jutro prinesli zavoj toplega perila in večji denarni znesek, ki ga ji je poslala gospa svetnica. Za mestne siromake, je bilo napisano na posetnici. »Čudno,« je rekla, »zelo čudno, saj svčtnica drugače ni taka...« Muzikalična kuhinja Američani so iznašli spet nekaj novega: radio, ki kuhal V Pittsburgu so že razstavili prve vzorce. V območje žarkov so dali klobaso in jo skuhali. Westinghouse-Electric-Com-pany, lastnica novega izuma, je po svojih zastopnikih objavila, da bo v bodočnosti ogenj nepotreben. Kuhanje na daljavo bo najnovejši tehnični čudež, ki bo razburkal svet, kakor nekoč gledanje in poslušanje na daljavo. Za sladokusce se obeta raj. Pripravljanje najbolj okusnih jedi z glasbo, ki se bo njihovim občutkom prilegala, bo novo polje, kamor bodo znanost, estetika in kuharska umetnost kar planile. Nove, doslej neslu-tene možnosti zaslužka se obetajo: muzikalični kuhar, kuhajoči dirigent. Nove jedi bo treba izumiti: beefstea-ke k la Meyerbeer, Wagnerjevo pečenko, trubadurjevo gnjat in še marsikaj. Kuhali bodo klasična in moderna četrttonska kosila, skratka naša domišljija bo dobila nova, neomejena polja za udejstvovanje. Najpametnejši bodo slavljeni. Milijonarji postanejo. Le kdo bo začel? Iftsde božične paznike želita ce*t[. MUcZniluHn, ~rLi litabeiietn in UtsezentMn * MedniUt/a Ui upcava Smrt v »omarici za potenje" Ako se nekaj prismodi... čistilka Vim to hitro očisti! Strahote mučenja ameriških kaznjencev. — Umor kaznjenca Maille fretta pred sodiščem. Te dni se vrši v ameriškem mestecu Jacsonvillu senzacijonalen proces proti kapitanu Georgeju Coursonu, ravnatelju ka zn jenske kolonije v Floridi in kazmjenskemu pazniku Solo-monu Higginbothamu. Obtožena sta, da sta dvajsetletnega jetnika Arturja Maillefretta tako dolgo mučila, da je umrl. Maillefrett je bil zaradi poiz-kušenega ugrabljenja v Newycrku obsojen na devet let prisilnega dela. Iz kaznilnice je skušal pobegniti, pa so ga vlovili, in zaprli v temnico, kjer je presedel dva dni ob kruhu in vodi. Po dvadnevnem postu so ga postavili v tako imenovano »omarico za potenje«. To je ozek lesen zaboj, v katerem se kaznjenec komaj gane. Roke in noge mu zvežejo, okoli vratu pa mu ovijejo težko debelo vrv, ki mii ne da, da bi počepnil ali si kako drugače olajšal položaj. Potem nesejo »omarico za potenje« na polje in izpostavijo tam kaznjenca tropskemu floridskemu solncu. Ko so po desetih urah odprli »omarico za potenje«, so našli kaznjenca Maillefretta mrtvega. Verjetno je, da je od slabosti omedlel ali pa da se je skušal sesesti ali počepniti, pa se mu je težka vrv zadrgnila okoli vratu in ga zadušila. Kapitan Courson in paznik Higginbotham sta v preiskovalnem zaporu in po vsej Ameriki je zavladalo veliko ogorčenje proti takim metodam mučenja jetnikov. Z vseh strani so se tudi oglasili protesti proti policijskim metodam ^a-slišavanja »tretje stopnje«. Wickers-hamova komisija je podala ameriškemu kogresu obširen zapisnik o strahotah in mučenju v ameriških kaznilnicah. Počasi je prišla resnica ^idi poklicanim čiiniteljem na ušesa; uvedli so takoj strogo preiskavo in zdaj je že več- odgovornih oseb pod ključem. Pri razpravi sta izjavila obtoženca, da se ne čutita kriva. Zatrjujeta, da je izvršil Maillefrett samomor. Pred preiskovalnim sodnikom pa sta izjavila, da je Maillefrett podlegel osla- belosti. Med drugim tudi trdita, da je bil Maillefrett izredno trmast. Da je baje že enkrat poskušal pobegniti iz zaporov in da je z zvezanimi rokami preplaval reko, ki teče mimo kaznilnice. Državni pravdnik je dal zaslišati celo vrsto prič, Id so povedale, kakšne razmere vladajo v kaznilnici. Priče so trdile, da ni bil Maillefrett prvi, ki je izdihnil v »omarici za potenje«. Mnogo kaznjencev, belcev in črncev, so za najmanjši prestopek postavili v »omarico za potenje«, da se niso nikoli več živi vrnili; če je pa kdo te strašne muke vendarle živ prestal, je bil zdravstveno uničen za vse življenje. Na podlagi teh izjav je predlagal državni pravdnik za oba obtoženca smrtno kazen. Obsodbe pričakuje vsa Amerika z napetim zanimanjem. življenjska tragedija pesnice Pred kratkim se je vselila v liotel »Great Western« v angleškem mestu Paddnigtonu neka dama, ki je v prijavnici napisala, da se imenuje gospodična Sheppard iz Folkestona. Drugo jutro so jo dobili mrtvo v kopalnici v kadi. Vprašali so po njenih domačih v Folkestone, toda od ondod so jim sporočili, da dame tega imena ne poznajo. Nadaljnje policijske poizvedbe so spravile na dan zanimivo dejstvo, da je bila samomorilka 31 letna pesnica Lilian Scri-vings in da se za njeno smrtjo skriva pretresljiva življenjska tragedija. Honorarji, ki jih je dobivala, so bili premajhni, da bi bila mogla od njih živeti. Da bi si lahko privoščila nekaj razkošja, ki je zmeraj po njem o ....................................... H'" •' .ml** H.""" Ako se enkrat res nekaj prismodi . . . lonec se zamaže in začrni — tedaj se šele vidi, kaj more VIM VIM za trenotek odstrani nesnago, ker vsebuje milo. VIM ne praska in ne pušča ni-kakih sledov. VIH ČISTILKA VIM ČISTI VSE ! V D 7-32 naročili hrepenela, je zašla na kriva pota. Okradla je neko bogato damo, toda njen zločin so odkrili in jo zaprli. Ko so jo izpustili, se je preselila na Škotsko. Napisala je nekaj dobrih pesmi, vendar pa zanje ni skoraj nič dobila. Tedaj se je odločila, da poizkusi vlomiti v neko Ibanko. Zasačili so jo in spet zaprli. Ko so ji čez leto dni vrnili prostost, se je zavzela zanjo neka dobrotnica in ji dala nekaj de- narja. Ker pa jo je bolelo, da mora biti od drugih odvisna, si je sama vzela življenje. V londonskih knjigarnah so njene knjige zdaj povsod po izložbah. Senzacijo o nesrečni pesnici, ki je zašla na zločinska pota in morala tako žalostno umreti, so založniki spretno izrabili. Proglasili so jo za eno najboljših angleških književnic. Le da je bilo žalibog prepozno... Haši fcatci piše ja Vse v tej rubriki objavljene prispevke honoriramo ipo 20 Din. — Rokopisov ne vračamo. Dogodek na postaji Bilo je pred leti. V kolodvorsko gostilno pride neki mož in pravi: Zdaj smo imeli lepo zabavo. Z vlakom se je pripeljalo mlado dekle. V sedla se je na klop in jokala. Domov ni smela, drugam ni imela. Adam jo je zapeljal, je pojasnil. Nisem še poznala bridkosti življenja. Tako težko mi je bilo pri srcu. Tisti, ki so poznali življenje, so se pa smejali in se zabavali. A. V. Božična drevesca na češkoslovaškem Jako lepo navado imajo bratje Čehoslovaki, da pred božičem, in sicer že od Miklavža pa do svetih Treh kraljev, postavljajo po večjih mestih na glavnih trgih božična drevesa in pod njimi nabirajo darove v socijalne namene. Taka nabiralna akcija vrže časih več ko 100.000 dinarjev in še mnogo drugih darov v naturalijah. Ali ne bi bila tudi pri nas priporočljiva takšna nabiralna akcija? Napravila bi se lahko po vseh naših mestih in večjih trgih, kakor na primer v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kranju, Ptuju, na Jesenicah, v Trbovljah in drugod. Drevesa bi se lahko električno razsvetlila, za okraske bi se pa uporabile razne okusne reklame, ki bi še kaj vrgle v dobri namen. Mislim, da ideja ne bi bila slaba, zato prosim, da bi jo objavili, da bi še drugi citate-Iji o tem razmišljali. Kum. Kriza — griza »Kaj pa pomeni beseda griza?« me je povprašal zadnjič star, naglušen kmet grede iz hranilnice, kjer so mu izplačali od večje vloge samo 50 dinarjev in mu rekli, da je kriza. Tujke ni poznal, domačo grižo pa si je prikrojil po svoje. In sem mislil, da je beseda vredna leksikona; je lepa in slovenska. — Kriza je dvolična kakor sedem svetopisemskih suhih in sedem debelih krav, le da v krizi vse obenem žive in da debele še suhe požro. Griža tudi. Samostalnik ni lep, vsaj dejansko ne, glagol pa krasen, vsaj pri pečeni piški. Tri četrtine sveta grize glad, ostali pa grizejo gladne. Ali ne bi tedaj upravičeno odpravili iz časopisja nepotrebno tujko in zapisali našo domačo besedo, ki jo razume tudi naglušen kmet? Ponosni, vam pravim, bi bili naši potomci zgodovinarji, ko bi v dobi tablet in raket 'pisali o svetovni gospodarski griži brez latinske primesi. L jubo. Spomenik Zadnjič smo iitali v dnevnikih: »Velika množica je spremila žrtve dela k večnemu počitku, družba jim bo pa postavila lep spomenik.« — Kdo bo pa priskrbel sirotam kruha, kdo nadomestil otrokom očeta? Tega nihče ne pove. —goj. Kriza zakona Mamice tarnajo, in očetje se čudijo, zakaj ni od nikoder ženinov za njihove lepe in pridne hčerkice. Pravijo, da je v svetem zakonu nastopila kriza. Toda je stvar sila kočljiva in ni da bi se človek kar tako požvižgaval nanjo. Naše mlade dame so prav simpatične punčke, le malo preveč napihnjene, časih tudi zaletele, pri jedi štejejo zaradi linije vsak listič solate, imeti morajo služkinje, da se jim pri pranju posode ne bi odluščil lak z nohtov —, in še cela vrsta takih priporočljivih adutov za dobro gospodinjo in mamico. Kriza je res. Toda denarna. Plače majhne. Življenje skromno. In kako naj si siromašni uradnik privošči koprnjenje po zakonskem pristanu, če bi pa žena porabila za svoj modernizem in svojo udobnost dvakratno njegovo plačo! Dobre mamice in skrbni ateki, vzgajajte torej najprej svoja dekleta za dobre, skromne gospodinje in matere, potem šele za moderne dame in puhle družabne figure, pa bo zakonske krize hitro konec. Žene željan fant. Drame iz življenja StccdtfH/il Mcitt 'p&fosHeUfrCi' V Stockholmu so v začetku decembra zvedeli o strahovitem početju brezumnega človeka v švedski provinci, b: je z dinamitnim nabojem p gnal v zrak svoj dom in ubil Vso družino. Zažgal je svoj natovorjeni parnik, li koncu se je pa še sam usmrtil. Na Švedskem so ljudje skrajno mirne narave, navadno pred vsakim dejanjem pomislijo na posledice; zato je ta vest zbudila tem večje razburjenje. Stara, žalostna povest... Erik Hausson je bil mornar in si je z marljivostjo tolčko prihranil, da Med Haussnom in njegovo ženo je zato prišlo do pogostih prepirov in nesoglasja. Tako je bilo Uidi usodnega večera. Haussen se je vrnil iz gostilne in z vptjem izzval prepir. Tudi tokrat kakor že večkrat prej je grczil, da bo ubil ženo in vso deeo, pa še sebe. Zen« ga je skušala umiriti in mu je hotela pomagati pri delu, ker je moral Haussen še tisto noč odpluti s parnikom na Dansko. Ladja je bila natovorjena s stavbnim lesom. Haussen je zavrnil ženino pomoč ter odšel divje preklinjajoč na parnik, kjer je imel cela skladišča raznih cpojnih pijač. Pil je časo za časo... prikliče pri sosedih pomoči zase in za svoje dece, a hkratu je vračaj č se iz luke prišel tudi že Haussen do svoje hiše. Z zverinskim .izrazom na ricu je surovo odrinil ženo od vrat in jih zaklenil. V groznem strahu, v mislih na strašno Haussnovo grožnjo, je stekla v zadnjo sobo in skozi okno planila ven, da poišče sosede. Na nesrečo je bilo do prvega soseda najmanj pet iniuut — in blazen človek napravi: v tem kratkem času že najstrašnejši zločin. Kriki nedolžnih otrok... Haussen ;e med tem stopil k najbližjemu oknu in z blaznim veseljem bled Haussnov obraz, a takoj nato je pečil strel. Haussen si je sodil sam... Obupana mati Na ruševinah so našli odtigane kose otroških trupel. Edino pri naj-mlajši deklici so še opazili znake življenja. Prepeljal; so jo v bolnico — in zdravniki pravijo, da bo ostal i živa, toda... obe nogi so ji morali odrezati. Kosili so se mati, desetletni sinko in mala hčerkica — puhahljenček brez nog. Uboga mati! Stala je pred porušeno hišo, ki je postala grob njenim sedmim otrokom... Pa da ji ne poči srce od bolečine!... Morda jo je grenka tolažba, da sta ji vsaj dva otroka ostala, ohranila pri življenju. V luki je gorela ladja; s podstrešja so potegnil; truplo moža, ki ga je z JVapredefe nase industrije si je kupil parnik in z njim prevažal tovore po Baltiku med Švedsko in sosednimi državami. Bil je nasilne narave, ki se je pa pokazala le takrat, kadar je pil. Pijače ni prenesel. Ena sama steklenica vina je zadoščala, da se je pokazal v najgrši luči. Njegovi znanci pa trde, da ni bilo daleč okoli boljšega in poštenejšega človeka, kakor je bil Hausson v treznem stanju. Oženil se je zelo mlad in je imel devet otrok. Vzdrževanje tako obilne družine zahteva velikih gmotnih žrtev. V čaa h spltšne krize pa Haussen ni več dovolj zaslužil in je začel obupavati. Obup pa je hotel utopiti v — alkoholu. Stara, žalostna povest... Žena je pohitela za njim, ker se je bala posledic, a s tem je jezo pijanega moža še zvečala. Bil je pijan do nezavest/; prav gotovo se ni več zavedal, kaj počne. Haussen je pričel ženi groziti, nakar se je ona v strahu vrnila k svojim otročičem. Vseh devet jih je zbrala okoli sebe in čakala, pripravljena na najhujše... Eden od c tre k, ki je bil pri oknu, je kar naenkrat prestrašeno zavpil: — Parnik gori!... Zločin v blazni strasti In res! Haussen je v svoji blazni pijanosti zažgal svojo lastno ladjo in tako uničil vse svoje premoženje. Zena se je zagnala k vratom, da gledal, kako mu ogenj uničuje ime-tek. Obrnil se je k deci in jim surovo ukazal, da se ne smejo niti premakniti; sam pa je stopil v klet. Otroci so bili od groze kakor pribili, le eden — desetletni deček — je ubral materino pot. Ne vedoč se je tako rešil grozne smrti. Haussen je v kleti položil dinamit, zažgal zi-žigalno vrvco in stekel po stopnicah v podstrešje. Trenutek nato je nastal grozovit tresk. In v tem oglušujočem ropotu so se slišali obupni kriki umirajočih otrok. Ko so prišli sosedje, so našli le še grozno podrtijo- Samo podstrešje na enem oglu je bilo nepoškodovano. Na vratih se je za trenutek prikazal deeo vred izgubila na toli strašni način. Sirota je oslala brez doma, brez imetja, a v strašen spomin sta ji dva nebogljenčka... Groza objame človeka ob misli na to nesrečnico... * Današnja številka ima 16 strani in je poslednja v letošnjem letu. Prihodnja izide na starega leta dan z datumom 1. Jan. 1933. Če govorimo o napredku naše industrije, moramo v prvi vrsti spregovorili nekaj besed o naši stari renomirani firmi: Kolinski tovarni cikorije, d. d. v Ljubljani. Že od leta 1909 naprej smo imeli priliko občudovati energijo, s katero se je to podjetje počasi, vendar sigurno razvijalo in po svetovni vojni z začetim delom vztrajno nadaljevalo. Bili so takrat težki časi za vso našo industrijo, vendar je Kolinska z marljivim in racijonelnim delom v letu 192*2 popolnoma preuredila svoj obrat, dopolnila tovarno z novimi zgradbami in jo opremila z modernimi stroji, ki garantirajo prvovrstno blago. Tovarna izdeluje vse vrste kavinih dodatkov, posebno znano Kolinsko ciko-korijo, /Redilno kavo« s srcem »Figov« primes«, »Sladno« in »Vvdrovo« rženo kavo. Pogon je urejen po najnovejših pravilih tehnike, ter znaša kapaciteta tovarne do 180 vagonov. Kolinski kaviu dodatek vsebuje prvovrstne hranilne snovi, ter je vsled tega zelo zdrav in okusen pridatek za kavo. Naš urednik si je pred kratkim ogledal to tovarno in je mogel le z zadovoljstvom konstatirati, ila vlada vsepovsod v tovarni najlepši red in res vzorna snaga. To podjetje spada sedaj med naša najbolj solidna domača podjetja in zasluži, da se njegovi izdelki čim več uporabljajo in priporočajo. Kolinska tovarna cikorije <2. «f. v .( juhljcmi. cIgračka najrajši za rep za seboj. Slikanice ne bi bile dobre, če se ne bi dale potrgati. In punčka bi bila zanič, če se Marjetica ne bi mogla nanjo vsesti. »Saj to je moja zofa!...« Koliko so že pisali o otrcškem uničevalnem nagonu! Če dečki z navdušenjem in vnemo razbijejo cele polke kositrnih vojakov, če medvedkom in konjičkom pobožno odvijejo vse ude in jim potrgajo repe, je to sicer res izraz uničevalne volje, a vendar še daleč ne »nagnjenje k zločinstvu«, ki bi ga bilo treba .pobijati! — Kaj je najlepše pri igranju z železnico? Trčenje dveh vlakov! Če vlak z ropotom trešči na ovinku s tira, če se dve lokomotivi v največjem diru zaletita druga v drugo — da, to je lepo, to je najlepše! Mi cdrasli le preradi pozabljamo, da raste v otroku vštric s tem uničevalnim nagonom nezlomljiva volja za ustvarjanje in grajenje. Ni ga odraslega človeka, ki bi znal iz nič toliko ustvariti kakor otrok. Nihče ne bi imel toliko energije, da bi dvajsetkrat po vrsti »kakšni je neki konjiček ml znotraj?« »Kadar se otroci igrajo, so nebesa odprta! In mi, ki nam je dano obdarjati otroke, ne moremo drugega storiti, kakor da jim podarimo — ključ do teh nebes! Nihče ne bo pripisoval ključu trajne vrednosti — a če podarimo igračo?... Igrati se mi isto kakor negovati. Igrača, naj bo še tako lepa, če je samo za gledanje in zaklepanje, ni igrača. Zakaj igra je zmerom kos življenja. Pravljičnega življenja iz resne perspektive malčkov. Ljudje, ki bi bili samo za to, da jih gledamo in zapiramo, ne bi bili za življenje. Igrača mora tedaj prenesti tudi nekaj »življenja«. Otroci, ki načelno »prizanašajo« igračam in jih ljubosumno skrivajo pred drugimi rečicami — ne, to ni zdrava reč. — — Miklavž je prinesel Jurčku gugalnega konjička. Pravega konjička, pristnega od košatega repa pa do rdeče polakiranih nozdrvi. S pristno dlako in pravo uzdo in sedlom. In čez dve uri je v njegovem trebuhu mogočna, spretno izvrtana luknja, in iz nje sili žaganje na dan.------- Kaj pomaga najlepša žepna ura, če pa je ne moreš vzeti narazen do poslednjega koleščka? Kaj bi meglo biti zanimivejšega, kakor ugotoviti, kaj je neki zadaj zg gibljivimi očmi punčke? S svojim kratkim in debelim prstkom Marjetica tako dolgo vrta in vrta, dokler ne padejo Metki cči v želodec. In potem postavi nesrečno punčko z obrazom v kot. Tam naj se poslej smeje s temi grdimi očesnimi luknjami!--------- Igrača je strelovod instinktov. Medvedek, ki ga je Franček ves srdit vrgel v kot, leži zdaj v naročju skrbne Ivice, ki ga ujčka in tolaži. Celo obvezo mu je napravila, ker ga je grdi Franček potolkel, in na mehko posteljico ga je položila, siromaka. In potem mora priti še zdravnik, in začne se nova, še lepša in zanimivejša igra.-------- Najlepša je igrača tedaj, če ne služi svojemu pravemu namenu. Konjička vleče Janezek »Joj. kako lep drevešeek!« Mikroskopske slike so to iz resničnega življenja, slike, v katerih se pro-jecira svet skozi otroške cči. In če prav vzamemo, 4e stvar res močno resna — za prave pedagoge! — — Mi vsi smo se nekoč igrali, pa vendar tako malo razumemo o otroški igri. Predolgo bo pač že cd tistih dob. A čudno: to razumevanje opažamo v veliki meri pri živalih. Mačka se vam pusti potrpežljivo vleči za rep po vsej sobi — a samo od otroških rok. In za pse ni lepše zabave, kakor če jim otreške roke pulijo vsako dlako posebej iz kožuha.. Za otroka je igrača, živa ali neživa, kakor pravljica. In kakor pravljica naj I ohrani svojo večno vrednost. »Ta lepa mehka oTfiea — ali je res fisto moja?« Cut za lastnino spada med prve instinkte, ki se v otroku zbude »Gtej. ulej, koliko lučk!« Že zdaj se kaže romantična narava postavljal majav stolp iz gradbenih kamnov — s toliko vnemo in občudovanja vredno potrpežljivostjo.------- Vsekako je bolje, da se volja po uničevanju razbesni pri triletnem otroku kakor pa trideset let pozneje. In tudi grajen a se je treba učiti. Igrače so pri tem najboljši, najljubeznivejši, naipctrpežljjvejši pomagači — čeprav same najbolj pri tem trpe! Igrača je j)osredovalka. Prepad med starši in otroki je neizmeren. Kadar se prevrne kozarec z mlekom, kadar je prehudo povedati resnico, tedaj stopi prijazna igrača med sovražni stranki: »Saj nisem jaz tega napravil! Medvedek je bil!« Igrati se je toliko kakor živeti. Ena dzmed najbolj priljubljenih otroških iger je »ata in mama«. Kakšno poroko vam napravijo! In kar ko j so zraven že otroci; njim dajo najlepši prostor pri mizi! In potem kuhanje, šivanje, in vmes karanje t-n grajanje, če kdo kaj narobe naredi. Človek ima res neprestano skrbi! Iz ameriškega podzemlja Kralj ameriških izsiljevalcev Tihotapljenje alkohola premalo nese. — Zato se je Jack Ansoldi vrgel na izsiljevanje. — Brezobzirne metode izsiljevalcev Z zmago demokratičnega kandidata pri predsedniških volitvah v Združenih državah je hkratu načelno rešeno tudi vprašanje ukinitve prohibicije. To se bo gotovo zgodilo takrat, ko zasede Roosevelt predsedniški stolček. Tega se boje seveda ameriški bootlegerji (tihotapci alkohola), ki imajo danes močno in dobro organizirano družbo. Dobro vedo, da jim bo odklenkalo, ko se ukine prohibicija. Brigajo se kot praktični trgovci že zdaj za nove poklice, ki bi jim po možnosti prinašali prav tako velike dobičke brez truda in nevarnosti, ali pa vsaj s čim manjšim naporom. Tak nadomestek so si našli. Ameriški bootlegerji se pripravljajo prav resno že zdaj, da zamenjajo tihotapljenje alkohola z racketeerstvom (izsiljevanjem). Cele organizacije bootlegerjev so opustile svoj dosedanji poklic in se odločile za »racket«. Zaenkrat jim posli dobro uspevajo. Racketer je tisti, ki izsiljuje trgovca, a na poseben — ameriški — način. Vsaka tolpa racketerjev ima svoje področje in vrhovnega poglavarja. Njena naloga je ponujati trgovcem in industrijcem zaščito pred konkurenco, pred vlomom in krajo. Za to mora plačevati trgovec tolpi primerno mesečno vsoto. Če pa odkloni zaščito, izvaja tolpa represalije, dokler h koncu nepokorne/, ne plača z življenjem. Intervju v nočnem lokalu Neki franooski novinar je imel pred kratkim v prvorazrednem newyor-škem restavrantu intervju z vodjem neke racketerske tolpe Jackom An-soldijem. To je štiridesetleten možakar. V restavracijo je prišel v smokingu. Eleganten in kavalir. Naročuje seveda rum in whisky in temu se danes v Newyorku nikdo več ne čudi, ker je prohibicija z Rooseveltovo zmago tako rekoč ukinjena. Novinarja je sprejel v svoji toži, ki jo ima sleherni večer rezervirano. Ansoldi je prišel pred petnajstimi leti v Newyork. Rojen je na Siciliji, a je danes že ameriški državljan. Bil je čistilec čevljev, prodajalec časnikov in bootleger. Danes je priznani »kralj« racketerjev v Newyorku. Pripovedoval je," da je opustil bootle-gerstvo in postal racketer zaradi skorajšnje ukinitve prohibicije. Organiziral je svojo tolpo. Imenuje jc sam »sindikat«. Začeli so z delom pri kitajskih pralnicah perila. V njegovem področju so lepega dne dobili vsi kitajski lastniki pralnic in likalnic (na stotine jr h je) obvestilo, da jih bo odslej čuval sindikat Ansoldija pred vlomilci, pred konkurenco in vsemi mogočimi neprilikamii. Za to pa bodo morali seveda plačevati primeren mesečni donos v blagajno »sindikata«. Obvestilo kitajskim pralnicam Večina Kitajcev je takoj pristala na to. Razumeli so, za kaj gre. Vendar je bilo mnogo trmastih, ka so se odločno branili. Ansoldi je dobro, vedel, da mora nepokoraeže strahovati, sicer bi še ostali odbili ponujeno zaščito. Proti neposlušnim Kitajcem so začeli z represalijami. Enemu so z grožnjami odgnali vse stranke, diugemu so v noči pokvarili naprave v pralnici, tretjega so v delavnic: pretepli, in tako dalje. Vsi so se uklonili, le Van-Fu ne. Pod nobenim pogojem ni hotel plačevati določenega zneska. Neke noči so mu vdrli v pralnico in mu uničili vse naprave. Van-Fu pa vseeno mi popustil. Položili so mu za vrata peklenski stroj, ki je uničil skcraj vso delavnico, a Van-Fu se ni dal ustrahovati. Ansoldi je uvidel, da je to skrajno trmast Kitajec. Treba ga je bilo za vsako ceno omehčati. Nekega dne so mu ugrabili pomočnika z vozom vred, ko je razvažal oprano in zlikano perilo strankam. Ker se pomočnik do večera ni vrnil, je odhitel Van-Fu na stražnico, da mu poiščejo izginolega fanta. Stražniki so zaman pretikali tri dni po vseh kotih, da bi našli fanta in voz. Vse je izginilo. Peti dan je reka Hudson naplavila napihnjeno truplo Kitajca. Voza še do danes niso našli. Šele zdaj je Van-Fu uvidel, da mora odnehati, ker je policija proti racke-terjem brez moči. Odkar je Van-Fu pristal, da plačuje sindikalni blagajni mesečni donos, ima mir. Varnostne straže brez moči Jasno je, je nadaljeval Ansoldi, da se bo v bližnji bodočnosti delovanje racketerjev {»ostrilo. Zdaj smo šele v povojih. Kmalu bodo potrebovali zaščito našega sindikata in vseh onih, ki se bodo ustanovili po ukinjeni prohibiciji, tudi trgovci z živili, indu- strijci, hotelirji Lu lastniki kinematografov... Vsakdo bo rajši plačal določen prispevek sindikatovim blagajnam in imel mir in bo varen, namestu da b. bil izpostavljen represalijam sindikatov, pred katerimi ga varnostni organi ne morejo braniti. Naša zaščita, je nadaljeval Ansoldi, se bo razširila na vse panoge trgovine, od največjih cvetličarn do konsorcija za prodajo mleka. Menite, je vprašal novinar, da. se bodo ustrašili vaših groženj tudi veliki konsorciji, ki imajo milijonske glavnice? Glejte, saj je prav to v njihovem interesu. Videld bomo čez leto, ko bo prohibicija že pozabljena. S temi besedami se je poslovil od novinarja najmogočnejši newyorški racketer, človek, ki se oblači po angleškem kroju, se da trikrat na teden manikirati, vsaj enkrat v tem času pedi.kirati, se vozi v enem od petih svojih avtomobilov, pije v restavracijah rum, ccctail in whisky, in ima v najodličnejšem newyorškem nočnem zabavišču stalno rezervirano ložo... * HUMOR Nedeljski lovec Prvi lovec (mereč na zajca): »Prijateljček, zdaj pa kar napravi oporoko!« — in ustreli mimo. Drugi lovec: »Viš ga, že teče k notarju!« Ni tam doma Dva okajena prijatelja fce prepirata. »Poglej no, kako lepo nocoj mesec sveti!« »Ne kvasi, to je vendar solnce!« »Kaj boš govoril — mesec je!« »Ne — solnce!« Ker se ne moreta zediniti, vprašata nekega pasanta, ki je ravno prišel ■mimo. »Oprostite, gospod, ali je tisto, kar tam na nebu sveti, solnce ali luna?« »Oprostite,« vljudno odvrne ogovorjeni, »tega vam na žalost ne morem povedati, ker sem tujec v tem kraju!« Hitra odločitev »Ali ne veš, Nace, da ti je zdravnik prepovedal piti vino pri obedu — zdaj pa naročaš že drugi četrt!« »Imaš prav, stara — odnesi jedačo!« Vestno Gospodinja služkinji: »Ali vam nisem rekla, da mi pazite, kdaj bo mleko prekipelo?« »Saj sem, gospa,« odvrne Jera, »bilo je ravno devet!« Žilava pečenka Natakarica: »Vrč piva mogoče?« Gost: »Ko končam z biftekom. Najprej delo, potem šele zabava!« Kemija »Torej, otroci, zapomnite si: žlahtne kovine ne zarjave,« razlaga učitelj. »Ali mi znate katero našteti?« »Zlato!« »Prav!« »Srebro!« »Prav! Še katere!« Tedaj se oglasi paglavec v zadnji klopi: »Stara ljubezen, gospod učitelj!« Predrznost Kapitan: »Stara pesem, jo že poznamo — kdor ni doma nič prida, ga starši pošljejo na ladjo!« Momarič: »Ne, ne, gospod kapitan, danes ni več tako kakor je bilo takrat, ko ste bili vi mladi!« Dokaz »Kaj pa trkate? Saj tu vendar nihče ne stanuje!« »Kako da ne? Saj je vendar zgoraj luč!« Prevelika vnema Tečaji padajo in padajo. Bankir ždi nad delnicami in si ruje lase. Zdajci se odpro vrata in njegov tajnik plane v solbo: »Gospod Abrahamovič, vaša žena je padla —!« Bankir zakriči: »Brž prodajte! Prodajte za vsako ceno!« Mestna modrost »Vaše metode so zastarele,« razlaga staremu kmetu mlad mož, ki je bil ravno dokončal kmetijsko visoko šolo. »Prepričan sem, da vam to drevo ne vrže niti pet kil jabolk na leto.« »Seveda ne,« pritrdi kmet, »ker je namreč hruška.« Muha Gost se srdi, da je dobil v juhi muho. Ogorčen pokliče natakarico: »V moji juhi plava muha. Ali bi mi lahko povedali, kaj naj to pomeni?« Natakarica skomigne z rameni: »Oprostite, gospod, v službi sem kot natakarica in ne kot vedeževalka.« Krivo ga je razumel Zdravnik: »Vaše obisti mi niso kaj všeč. Ali dosti sedite?« Bolnik: »Tako, srednje. Zadnjikrat sem dobil šest tednov!« Simbolično Tujec: »Oprostite, ali se ni vaša gostilna prej imenovala ,Pri Zvezdi'?« Gostilničar: »Da, toda odkar sem poročen, se ji pravi ,Pri križu.« l točke, 2a pcedstcu/a 15.000 din! Salto movtctlc Dva žarometa razkoljeta temo pod velikansko kupolo cirkuške arene. V višini deset, petnajst metrov se srečata. Tisoč oči sledi kakor zaverovanih trem belim postavam v trikoju, ki šinejo po vrveh v višino in se spuste na kratki prečki obeh trape-cev. Petnajst metrov visoko! Rahlo zanihata trapeča gor in dol. Nihaj se širi, postaja vse jačji. Začudeno strmi množica v spretne postave tam gori. Zdajci pa obvisi eden izmed artistov le še s koleni na prečki, zalet njegovega telesa trapeč še bolj požene. Drugi, ki visi na trape-cu z lehtmi, se zdi, kakor da ne pozna pod božjim solncem zabavnejšega, prijetnejšega početja od tega nihanja gor in dol. Drug proti drugemu nihata in spet narazen — kakor po naključju, bi mislil gledalec, čeprav je slednji centimeter, sleherna kretnja natanko preračunana. Že je zavzel zalet obeh trapecev velikanski razmah, ko nenadno prestane orkester in se zamolklo oglasi boben. Artist, ki je še pravkar visel na trapecu, zleti s strašansko silo, kakor iz topa ustreljen, iz zaleta — prekopicne se enkrat, prekopicne v drugo, in potem, ko pada v zloveščo globino, še tretjič! Iz tretjega salta zdrevi čez glavo nizdol — petnajst metrov je pod njim — drugi artist je še daleč, njegov trapeč niha mirno, njegove lehti vise prosto v zraku. Ali ga ne bo prestregel? V sekundi se je izpolnilo: trapeč je zanihal na las natanko tja, kamor strmoglavlja oni izpod kupole. Štiri roke se sklenejo — in trapeč niha spet dalje, kakor ga ne bi bila pravkar obletela smrt. Edini artist na svetu, ki zna danes napraviti trojni salto, je Alfredo Codona. Brata Codona izvirata iz stare mehiške rodlbine; s svojo partnerico sta edina dediča »letečih Jordanov« In Clairconianov. »Leteči Jordani«, trije mladi, drzni Američani, so pred kakšnimi 25 leti prvič pokazali strmečemu občinstvu trikratni salto mortale. Med njimi je bila ženska, ki je večer za večerom predvajala igro s smrtjo v siju žarometov. Ko je pustila varijete, skoraj deset let ni bilo akrobata, ki bi se drznil pokazati to senzacijonalno točko. Zato ni čudo, da štejejo izvajalce trojnega salta, ki zahteva skoraj nadčloveške drznosti in neustrašnosti, nedosegljive spretnosti in železne discipline, med prve varijetejske umetnike. Brata Codona dobita po 15.000 Din za predstavo in spadata med najbolje plačane umetnike na svetu. Kdor bere o fantastičnih plačah varijetejskih artistov, mora pomisliti, da spada artistični poklic med najtežje sploh. Ne samo zaradi neprestane življenjske nevarnosti, ki preži na nekatere teh umetnikov pri izvajanju vratolomnih točk. Tudi to, da se v tej stroki ne da slepariti, da je povpraševanje samo po poštenem, neoporečnem delu, ki zahteva velikanske porcije znanja in spretnosti, igra pomembno vlogo. Konkurenca je silno velika; ker je današnje občinstvo razvajeno in zahteva čedalje težavnejših, čedalje senzacijonalnejših stvari, mora vsaka točka ostati ves čas vežbanja strogo tajna. Kadar začno kateri trik posnemati že na manjših odrih, tudi »original« ne more več zahtevati takih velikanskih plač. K temu je treba pripomniti, da se danes le še res prvovrstne točke drago plačajo, in da zija med prvorazrednimi in drugorazrednimi artisti glede plače velikanski prepad. Danes imamo dobre varijetejske umetnike, ki nastopijo za 30 ali 40 dinarjev na večer! Na drugem mestu za Codonoma pride veliki klovn Grock; tudi on dobi za vsak nastop petnajst tisoč dinarjev. Pred meseci umrli Rastelli, nedosegljivi genij žonglerske umetnosti, je dobil prav toliko; nič slabše niso plačani trije bratje Riveli, ki jih štejejo med najboljše klovne sveta. Še enega ne smemo pozabiti: lepega Mehikanca in virtuoza na žični vrvi Concolleana, čigar umetnost je d^nes nedosegljiva. On je edini živeči artist, ki zna napraviti na zibajoči se žici salto naprej in nazaj! Kdor ni videl, si niti predstavljati ne more, kaj je tak salto: artist mora imeti zanj uprav nadnaraven občutek za ravnotežje in somnambulsko gotovost, združeno z neverjetno drznostjo. Mehikanec Concolleano, ki zna napraviti salto na napeti žici naprej in nazaj. — Na levi zgoraj: nedosegljivi žongler Rastelli, ki je pred nekaj meseci umrl.—V sredi: tik pred trojnim saltom pod cirkuško kupolo: Brata Codona, najbolje plačana artista na svetu. Na levi spodaj: znameniti klovn Grock v znamenitem muzikalnem prizoru. — Na desni spodaj: trije bratje Riveli. Po petnajst tisoč dinarjev na večer dobita le še španska pevka in plesalka Raquel Meller in neprekosljivi čarovnik Goldin. Malo za njima pridejo znameniti bratje Fratellini. Vsi. ti so umetniki svetovnega slovesa, in vsi žive skrajno rezervirano, tako rekoč brez zasebnega življenja, brez skandalnih afer—zgolj svojemu težkemu delu in umetnosti. * Nekateri trde, da je cirkuška artistka že dosegla svoj višek, da večjih umetnij ni moči več pričakovati in da se zato bliža varijeteju zaton. Če bi bilo to res, bi danes ne smelo biti cirkuškega trika, ki ga artisti ne bi mogli napraviti. In vendar poznamo tak znamenit trik, ki ga danes nihče več ne ponovi: Leta 1750 je na Angleškem neki žongler napel žično vrv od tal do križa na cerkvenem zvoniku, splezal po njej do vrha, si tam privezal pred prsi tenko desko z utorom po sredi, in se je tako, ležeč na vrvi in loveč ravnotežje spustil z bliskovito naglico, zraven še ves čas streljajoč iz pištole, na tla, kjer so ga prestregli na blazine. Kdo bi se danes upal kaj takega napraviti? MOST VZDIHOV ZGODOVINSKI RO/AAN NAPISAL MIC H EL ZtVACO 55. nadaljevanje Tako sta odšla, v tesnem objemu, in ko sta v višnjevkasti zimski mesečini, ki se je kradla skozi vrzel v težkih vodenih oblakih, počasi stopala po marmornih stopnicah, ona prožna in plavajoča, on odrevenel od pohote, sta bila prečudno lep par, kakršnega antični kipar ne bi bil mogel popolnejšega izklesati kot simbol človeške sle. Krenila sta proti gondoli. Scalabrino ju je videl, ko sta prihajala. Orjak se je sklonil naprej in pod plaščem krčevito stisnil pest nad ročajem bodala. Zdelo se je, kakor bi ju s svojo strahotno negibnostjo privlačeval k sebi in ju magnetiziral s srepimi zrenicami, široko odprtimi trepalnicami in izklesanim obrazom, okamenelim od sovraštva. Imperija in Sandrigo ga nista videla, ko sta stopila v gondolo. Komaj toliko, da sta razločevala senco na kmu čolna; njuna pogleda sta jo le mimogrede ošinila, potem pa sta se še tesneje objela. Šele tedaj, ko je stopila pod šotor, je Imperija velela čolnarju: »Vozi, kamor te je volja...« »Prav!« je zarenčal sam pri sebi kip sovraštva. In Scalabrino je pograbil za vesla; naglo in lagotno je razkošni čoln zdrknil čez pokojne vode. Tisti trenutek se je luna spet skrila za oblake, kakor bi jo bilo strah pred grozovitim prizorom, ki se pripravlja. Prav takrat se je še drugi čoln, droban in siromašen, odtrgal od nabrežja in splul v brazdo velike gondole. Na tem čolnu je sedela ženska. Bila je sama. Neslišno, z očmi srepo uprtimi v noč, je veslala za gondolo, ki je odnašala Im-perijo, Sandriga, Scalabrina. Kurtizana in njen ljubimec sta zavzela prostor pod šotorom. Ta šotor je bil res pravi ljubezenski kotiček, majhen budoar z mehkimi blazinami, ves v dišavah in vonjavah; čez blazine pa je bila pogrnjena koža belega medveda. Scalabrino je stal na krnu in veslal; niti za trenutek ni izgubil iz oči razkošnega šotora, čigar brokatne zavese so se zgrnile za ljubezensko dvojico. »O, hči moja!« je zašepetal orjak. In med tem ko je njegova misel ihtela, med tem ko so v njegovem srcu razsajale nevihte nepomirljive mržnje, je komaj tri korake od njega besnela druga nevihta, nevihta strasti in neukrotljive sle. V brazdi velike gondole pa je neslišno in nevidno drsel mali čoln, in v njem je premišljala Juana: »O, Sandrigo! Zaman sem te ljubila. Zaman to bedno srce ljubi še zmerom... Razbojnik ljubezni, kakor si .razbojnik denarja, ležiš zdaj v objemu kurtizane, ko nesrečna Bianca umira od groze pred trenutkom, ko bo postala tvoja žrtev... In jaz te še zmerom ljubim!« Štiri misli, v štirih ljudeh: usoden kvartet ljubezni, strasti, sovraštva in bolesti. Tako je minila ura in Sandrigo se je osvestil. Tisti mah je spuhtela vročica iz njega in mrzlo je začel presojati položaj. Gondola je bila -zdaj na koncu Velikega kanala, ne daleč pristanišča, to se pravi ne daleč od hiše, kjer je umrla doževka Silvija, kjer je tako dolgo prebivala Juana, in kjer toliko da ni Bembo zajel Rolanda. »Vrniva se nazaj v palačo,« je tedaj rekel Sandrigo. »Še trenutek, duša moja,« je zaječala Imperija. ‘ »Pozno je že...« »■Mar vas ta ura blaženstva ne opaja kakor mene? Kaj mi mar, če je pozno... Najina ljubezen nama osvetljuje noč, in trenutek je tako poln harmonije, tako nedosegljivo lep, da bi ga hotela podaljšati do konca večnosti.« »Hotel bi...« »Zakaj ne dogovorite svoje misli?« »Prav... Hotel bi videti Bianco.« Beseda je padla tako nepričakovano, tako brezsramna se je zdela v takem trenutku, da je Imperija vztrepetala. Za sekundo se je v njej prebudila mati in se zgrozila. Iskra te materinske ljubezni, ki jo je bila s silo zadušila, je oživela. Stresla se je... Toda skoraj v istem trenutku je pomislila na Biancin beg in na to, da je nagnala Bemba za njo. Tolikšna obilica dogodkov in misli jo je čudno utrudila. Njen duh, še zmerom drgečoč od prizora, ko se ji je nenadoma prikazal Roland, razdražen od te ure razbrzdane ljubezni, se je zamajal in v glavi se ji je zvrtelo. »Bianco!« je kriknila in se hripavo zasme- »Da, Bianco!« je osuplo ponovil Sandrigo. Imperijo je nenadno prešinila misel, da bi svojemu ljubimcu vse povedala in ga skušala pregovoriti, naj bo samo njen. »Ali bi jo res tako radi videli?« je vprašala. »Mar tako rekoč nimam za to pravice?« »Toda ob tej uri... Morala bi jo zbuditi....« »Svojemu zaročencu bo to nadlegovanje že oprostila. In potem, glejte, vznemirja me, zakaj ni hotela priti na nocojšnjo veselico, ki je bila vendar v prvi vrsti njej namenjena. Rad bi zvedel...« »Zakaj je ni bilo?« mu je Imperija skočila v besedo s tistim blaznim smehom, ki je jel celo Sandriga navdajati z grozo. »To vam tudi jaz lahko povem, dragec. Bianca vas mrzi, gabite se ji, groza jo je pred vami... Zakaj mislite nanjo, ki vas sovraži, ko imate mene, ki vas obožujem?... Poglejte me!... Hočem, da se obrnete k meni! Vso tvojo misel hočem, ljubljenec moj, vso tvojo ljubezen, tebe vsega... Oh, tak ne maraš? Hočeš, da trpim, da zblaznim od nove ljubosumnosti?...« Iz Imperije je vse puhtelo. Vročično je objela Sandriga- z obema rokama. Toda Sandrigo jo je to pot brutalno odrinil od sebe.. V ljubezenski strasti je bil pozabil na Bianco, in ista strast ga je po naravni poti pripeljala nazaj k Bianci. »Hočem jo videti!« je dejal z mrzlim glasom. »Videti jo hočeš!« je hripavo vzkliknila kurtizana. Oči so ji zagorele v čudnem ognju in prsi so ji vzkipele. Njen glas je švistnil ko bič, ko je zdaj kriknila: »Pa teci za njo kakor oni drugi!« Sandrigo jo je pograbil za roke. Smrtna bledica mu je pokrila obraz. iiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiHHiiiiiiiiiiiii ža noše- je še malo časa. Obnovile čim prej naročnino za tekoče leto in za 1. četrtletje 1933, ter pošljite rešeno skrivalnico. — Kakor smo obširneje utemeljili v 50. številki, smo rok za skrivalnice in obnovo naročnine podaljšali do prvih dni po novem letu. To ni več daleč, zelo takoj pošljite naročnino, če še niste, da si pridobite pravico do tekmovanja. Kaj si rekla?« //Da je ni več v Benetkah!« je zahropla, grabeč ga v obupu okoli vratu. »Da je zbežala, razumeš! In da v tem trenutku škof, gnusni in zoprni Bembo streže po njej... Ah, saj me boš še ubil!« Sandrigu se je iztrgal krik besnega obupa in togote. Vrgel se je na kurtizano, jo začel daviti in jo podrl na tla. »Ubij me!« je zahropla z blaznim grohotom. »Kje je Bianca? Govori, zavrženka, govori!« Zgrabil jo je za prsi. Takrat pa je v Imperiji vstala nova volja do življenja. »Ne vem,« je zajecljala, »kolnem se ti!« »In Bembo?« je zarenčal razbojnik. »Na poti v Mestre...« »Na poti v Mestre! O, zdaj vse razumem!« Skočil je na noge, planil k zavesam in jih besno raztrgal. »V pristanišče!« je zarjul na veslača, »v pristanišče! Pa brž!« Tisti mah se mu je iztrgal krik nečloveške groze: čolnar je stal pred šotorom. Sandrigu je bilo, kakor bi se mu bila prikazala strašna podoba iz sanj: v siju mesečine je v čolnarju spoznal Scalabrina. Scalabrino živ! Scalabrino na Imperijini gondoli! Scalabrino, ki ga je bil vrgel skozi loputnico pri ,Zlatem Sidru1! Scalabrino, čigar smrtno hropenje je bilo Sandrigu še zmerom v ušesih! »Duhovi!« je zaječal razbojnik. »Duhovi se vračajo!« Scalabrino ni zinil besedice. Njegova laket se je dvignila in se s strahovito silo spustila. Bodalo se je do ročaja zarinilo razbojniku v prsi; Scalabrinu se ga ni zdelo vredno izdreti. Sandrigo je brez glasu omahnil vznak in telebnil v šotor kakor posekan; njegove oči so bile zaprte, iz prsi pa mu je gledal ročaj bodala kakor strahoten križ. Imperija je vsa ledena od groze prisostvovala strašnemu prizoru. Ni se onesvestila. Toda gledala je vse to kakor v snu, ne da bi se bila mogla geniti, ne da bi bila mogla izustiti krik. Tedaj je Scalabrino stopil k njej. »Biancin oče!« je zahropla. Scalabrino je slišal to besedico. »Da!« je pritrdil z zloveščim mirom, »Bi-ancin oče.« Drugega ni rekel. Ta edina beseda je v svoji svečani kratkosti obsegla vso njegovo bolest in osveto. * Prijel je Imperijo za lase in jo zavlekel na zadnji konec gondole. Imperija se ni upirala; le njene od groze spačene ustnice so zamrmrale: »Addio 1’amor! Addio la vita!... Zbogom ljubezen, zbogom življenje!« Scalabrino jo je s svojimi orjaškimi rokami zgrabil okoli pasu, jo zavihtel čez glavo in kriknil edino besedico: »JustiziaL. Pravica!« Nato je zagnal kurtizano v vodo; še tisti mah se je potopila in izginila v vrtincu. Od silovitega zamaha se je gondola zamajala in se prevrnila; Scalabrino je padel v kanal. Prav takrat je pretrgal nočno tišino presunljiv krik. Scalabrino ga ni cul. Krepko se je odrinil kvišku in se z nekaj sunki pognal do nabrežja. Skočil je na suho in izginil v noč. Se nadaljuje na 9. strani pod črto. kjer se predivo tako laneno kakor tudi konopneno mika, to je vleče čez grebene z gostimi, ostrimi jeklenimi iglami, pri čemer odpadejo vsi kratki in nečisti deli prediva in ostane samo najboljši del, to so dolga, čista in zdrava vlakna, ki se porabijo za prvovrstne tovarniške izdelke, predvsem za štrange, uzde, vrvi in mo- delajo... uzd, vrvic, cungeljnov, povodcev tudi vrvi, od najtanjših do najdebelejših za ladje in za transmisije, debelih 80 milimetrov in vec in to v vsaki dolžini. Za vpletanje (šplajsanje) trans-misijskih vrvi ima tovarna špecijalne mojstre. Izdelovanje motvoza se deli v predilnico, sukalnico, čistilnico in klob-čičarno. V predilnici (glej sliko) se predejo posamezne niti (preje) za vsako vrsto motvoza različne debeline. Te preje se potem v sukalnici znamke »To-Mo-Gro«, ki je prvovrstna in zelo poceni. Nadalje izdeluje tovarna gurte, razne mreže za tenis, nogomet, tržne torbice, gugalne mreže, nepremočljiva pokrivala za konje in vozove ter debelo, izredno močno domače laneno platno. Vsi delavci in uradniki te tovarne so sami domačini, kar moramo posebno poudariti; tudi zato moramo njene izdelke, ki so bili že večkrat odlikovani na domačih kakor tudi inozemskih razstavah z zlatimi kolajnami in Tam, kjer motvoz, to je špago, ni daleč. Če se peljete iz Ljubljane na Dolenjsko ali v ribniško dolino, vidite na postaji Grosuplje, tik ob progi, ravno pri križišču dolenjske in kočevske proge, velik kompleks poslopij, iz čigar sredine se dviga kadeč se tovarniški dimnik. To je Tovarna motvoza in vrvarna, d.d.« največje in edino podjetje te vrste v Sloveniji, čigar izdelki so znani ne samo v Sloveniji, temveč po vsej državi in so zaradi svoje odlične kvalitete povsod visoko cenjeni. Tovarno so sezidali kmalu po vojni in napreduje od leta do leta. Ker je njeno geslo: >Zadovoljnost odjemalcev, je naš glavni cilj,« izdeluje tovarna samo prvovrstno blago in sicer po izredno nizkih cenah. Uspeh teh poslovnih načel je ta, da je danes tovarna zaposlena noč in dan, obratuje dnevno 24 ur, v treh posadah po 8 ur. Krog njenih odjemalcev pa se še zmerom širi, od dne do dne. Zato je šla tovarna svojim odjemalcem na roke in je odprla svoja skladišča v večjih mestih, kakor: v Ljubljani, pri tt. »Čehojug« d. z. o. z. v palači Vzajemne zavarovalnice, telefon 2339; v Celju pri tt. R. Stermeckd, telefon štev. 1—09, v Mariboru pri tt. Dragu Rosini, Vetrinjska ulica 26, telefon štev. 29-20, v Zagrebu pri tt. Viktorju Deu, Draškovičeva ulica 35, telefon štev. 52-88. Tovarna sama sestoji iz več obratov. Terilnica lanu in konoplje (glej sliko) predeluje laneno slamo v predivo in predeluje dalje že napol predelano konopljo. Predivo se porabi deloma v tovarni, deloma pa izvaža. Tako se v tovarni izdela vse, od slame do motvoza ali štrange, kar produkcijo zelo poceni, a obenem se lahko jamči za prvovrsten materijal pri gotovem izdelku, ker tovarna predeluje materijal sama. Kot daljnja predelava materijala služi mikalnica, Pogled na tovarno, na desni: Terilnica. — Spodaj, na levi: Vrvarna, na desni: Predilnica. tvoz. Odpadki pa služijo za kurjenje lokomobile. Vrvarna sama (glej sliko) je ena največjih in najmodernejših v državi. Dolga je nad 200 m in dela na električni pogon, kar omogoča enakomerno izdelavo in pocenitev produkcije. Zato so izdelki tako priljubljeni in visoko cenjeni v vsej državi, zraven pa so tudi najcenejši. Tu se izdelujejo poleg vseh vrst štrang, posukajo po dve ali več skupaj in potem se tak sirov, še negladek in kosmat motvoz čisti v čistilnici na velikanskih strojih (nad 18 m dolgih) s pomočjo več sistemov čistilnih valjev in kemikalij in kleja in se suši na parnih valjih. Od tu gre motvoz v klobčičamo, kjer se navija na klobke različne težine po 25, 50, 100, 200, 500, 1000 in več gramov ter pa-ketira. Tukaj se tudi izdeluje dreta diplomami, kar najtopljeje priporočiti. Izdelki te tovarne se spoznajo od drugih po tem, da so opremljeui z varstveno znamko, to je pajkom v mreži z napisom: »Grosuplje«, kakor kaže zgornja vinjeta. Kadar pridejo naši čitatelji v Grosuplje, jim priporočamo, da si to zanimivo domače podjetje ogledajo. Podjetju pa želimo najboljšega uspeha in napredka! VII Prvi Juanin poljub Krik, ki je pretrgal noč, je prišel iz malega čolna, ki je plul za Imperijino gondolo. Na njem je morala Juana iztezajoč roke v onemogli prošnji gledati strahotni prizor, ki se je bil odigral v nekaj sekundah. Kaj je počela na tem čolnu? Katera misel jo je gnala? Katera nada? Čisto nedoločna misel. Prišla je bila skoraj ne zavedajoč se, kaj počne, vedoč samo to, da se pripravlja drama in da jo usoda slepo žene v njo. Ko je Juana zapuščala Mestre, ko je odhajala od Rolanda Candiana, ko je šla v Benetke, je živela v njej samo ena misel: rešiti mora San-driga — a tako rešiti, da ne bo mogel zadeti Rolanda. Ko je Juana zvedela iz Sandrigovih ust samih, da ljubi Bianco in da bo kmalu poroka, jo sklenila priti skrivaj v Imperijino palačo in tam poiskati Bianco in govoriti z njo; ni pa se vprašala, kaj bo potem. Videli smo, da je zagledala in spoznala Sca-labrina. Po drugi strani pa je vedela, da je Sandrigo v palači. To ji je prevrnilo načrt. Z nezmotljivim instinktom je spoznala, da je Scalabrino zato prišel, da ubije Sandriga. In tisti trenutek je sklenila iti.za Scalabrinom in ga ne izpustiti več iz oči. Če pride do boja med obema možema, se bo vrgla mednju. Tako sta to ubogo žensko trpinčili hkrati ljubosumnost in groza. Ni bila več gospodarica sama sebe in vse, kar je počela, je delala impulzivno. Videla je, kako je Scalabrino zavzel prostor v Imperijini gondoli, in tisti mah jo je obšlo spoznanje, kaj se pripravlja: Imperija in Bi-anca se bosta peljali na nočni izprehod, in Sandrigo ju bo spremljal. Poiskala je majhen čoln, sedla vanj in čakala, kaj pride, kakor je čakal Scalabrino nekaj korakov od nje. Minevale so ure. , Zabava se je počasi končala, luči so ugašale. >Zdaj!« je pomislila nesrečnica in se prijela za srce, ki ga ji je grozilo razgnati. Takrat je zagledala Sandriga in Imperijo, ki sta v tesnem objemu prihajala po stopnicah kurtizanine palače. Gluha tožba se ji je izvila iz prs. Imperija v Sandrigovem objemu! Tudi ona! Najprej mati, nato pa še hči! Tisti trenutek si je Juana z vsem srcem želela, da bi Sandrigo padel po Scalabrinovi roki... Toda ko je gondola odplula, ko je zagledala visoko Scalabrinovo postavo na krnu, jo je stresel mraz in brez pomišljanja je pognala čoln za gondolo. Gondola je plula počasi. Juana jo je izlahka ohranila pred očmi. Njene misli so bile v tistih usodnih trenutkih vse zmedene; bilo ji je že na koncu jezika, da San- driga posvari, a potem ji je spet ljubosumnost zadrgnila jezik. Mislila je, da je preteklo šele nekaj minut, ko je nenadno zagledala Scala-brina, kako se z bodalom v roki bliža šotoru. Vsa bistrost se ji je tisti mah vrnila; z nadčloveško močjo, ki jo ji je dajal obup, je pognala čoln... Prepozno! Drama se je izpolnila. Vsa odrevenela od groze je Juana videla, kako se je gondola zamajala, kako je Scalabrino zagnal Imperijo v vodo in se je čoln prevrnil... Trenutek nato, ko je Scalabrino plaval proti nabrežju, je priplul Juanin čoln do gondole, ki se je ležeč na hrbtu lahno pozibavala na valovih. »Sandrigo! Sandrigo!...« Nihče ni odgovoril obupni tožbi. Juana je padla na kolena in mrtvo zasrepela v črne vode, ki so zlovešče pljuskale gondoli v boke. »Mrtev!« je zahropla. »Mrtev! Mrtva moja ljubezen! Mrtvo moje življenje!« V tistem trenutku je nesrečnica popolnoma pozabila, kaj je bil človek, ki ga je ljubila; ostalo je v njej samo čuvstvo ljubezni. In ko je tako, nezmožna za solze, samo srepo strmela v zlovešči kanal, je zdajci pljusnila pred njo bela postava, človeško telo v beli obleki, ženska... Imperija! Sklonila se je k njej, jo zgrabila za obleko, in z nadčloveškim naporom se ji je posrečilo, da jo je potegnila iz vode in zavlekla v čoln. In potem jo je obšla morilska želja, da zagrebe svoje prste v te marmorne prsi, da zasadi svoje nohte v ta obraz, ki je še zdaj, brez življenja, ohranil svojo tragično lepoto. Toda premagala se je in pokleknila kraj Imperije... Tako je minulo nekaj minut... Čoln je plaval na slepo, skupno z gondolo; zdaj pa zdaj sta se barki gluho zadeli druga ob drugo. Juana je za trenutek odvrnila oči od Imperije, a takoj se je spet odtrgala od vode, kamor je z nepremagljivo silo vleklo njen pogled. Ždela je sključena v dve gube, s komolci na kolenih, lase ji je veter razplel, in s trepečočih ustnic ji je venomer vstajala obupna tožba: »Mrtva moja ljubezen! Mrtvo moje življenje!« Njeno življenje!... To ubogo življenje!... Pred njenim duhom so kakor v vročici bežali prizori iz prošlosti, in v vsakaterem je Juana našla spomin na tistega, ki ga je ljubila. Zdajci se je telo kraj nje zgenilo. Juana je vztrepetala. Ali ga je čoln stresel? Ne... Prsi so se napele v vzdihu in lahen trzljaj trepalnic je razodel, da se v kurtizano vrača življenje. Vsa v preplahu, nezmožna za slednjo kretnjo, je Juana strmela v to prebujajoče se življenje. Naposled je Imperija odprla oči in njen pogled se je srečal z Juaninim. Tako so minevale dolge minute. Ženski sta se gledali, kakor bi druga drugi z očmi izpovedovali vsaka svojo ljubezensko povest. Potem se je Imperija z naporom vzpela, sedla in plaho pogledala naokoli. Nato so se njene oči spet vrnile k Juani. »Kdo ste?« je vprašala. »Ljubila sem ga!« je odgovorila Juana. »Ljubila si... koga?« »Sandriga.« In spet je v Juani zavrela blazna želja, da bi zasadila nohte v kurtizanin obraz. Imperija se je histerično zasmejala in se vzpela na noge. »Sandriga!« je kriknila. »Sandriga!... Na, poglej!« Mehanično je Juana pogledala v smeri njene iztegnjene roke. In tudi ona se je vzravna.a, 'vsa drgečoč od nepojmljive groze in brezdanjega obupa. Zakaj tam spodaj, na črnih valovih, v pošastni mesečini je pljuskalo Sandrigovo truplo in iz prs mu je gledal ročaj bodala kakor zlovešč križ. »Sandrigo!« je zarjula Juana. »Ljubezen moja!... Takoj bom pri tebi!...« In spustila se je v umazano vodo in splavala k truplu. Njene roke so se oklenile mrtvečevega vratu. In obe telesi, mrtvo in živo, sta izginili. Le glavi sta še gledali iznad vode. Z neskončno nežnostjo do smrti deviške ljubezni je Juana pritisnila na ledene ustnice mrtvega ljubimca svoj prvi poljub. In obe telesi sta se pogreznili na dno kanala. VIII Imperija Scalabrino se je bil vrgel v vodo v trenutku, ko se je gondola prevrnila. Plaval je, ne meneč se za to, kaj se za njim dogaja- Ko je bil na nabrežju, je krend proti Oli-volskemu otoku, kamor je prispel ves tresoč se, ne od mraza te noči in od vode, ki je curljala iz njegove obleke, nego od vročice nocojšnjih dogodkov. Roland ga je že čakal. Prva orjakova beseda, ko ga je zagledal, je bila: »Moja hči?« »Še nobenih vesti; zaman smo preiskali vso Bembovo palačo.« Scalabrino je obupno pobesil glavo. »Pogum!« ga je skušal tolažiti Roland in mu stisnil roko. »Bianca je močna in njen duh ne- V 24 URAH barva, plisira In kemično čisti obleke, klobuke itd. Skrobi in svetlolika srai-ce, ovratnike, zapestnice i.t. d. Pere, suši, monga in lika domače perilo tovarna lOS. REICH LJUBLJANA omajen; prepričan sem, da bo vztrajala v svojem odporu... vrnjena nama bo živa in neomade-ževana.« Scalabrino se je spustil na stol kraj kamina, kjer je prasketal velik ogenj, in iztegnil vanj svoje premrle roke. »Sandrigo?« je vprašal Roland. »Zabodel sem ga.« »Imperija?« »Utopil sem jo.« Roland se je zasmilil, upiraje oči v svojega tovariša, ki mu je tako mirno in preprosto izpovedal tolikšno tragedijo. Scalabrino se je motil vsaj v eni točki: Imperija ni utonila.^ Videli smo, kako je vstala v življenje. Videli smo, kako jo je Juana potegnila iz vode. Ko je bilo konec poslednje epizode drame, ki smo jo pravkar popisali, je Imperija negibno obsedela v čolnu. Njene oči se niso mogle odtrgati od kraja, kjer sta se Sandrigo in Juana pogreznila v mrzle valove. Niti tega se ni izpraševala, kdo je ta neznanka. Morda sploh ni nič mislila. Valovi so premetavali čoln in ga naposled zagnali na nabrežje. Gondolo, razkošno ljubezensko gondolo pa je zaneslo na morje, in ribiči so jo našli čez nekaj dni na pesku morskega jezika, ki zapira pristanišče v Lidu. Danilo se je že, ko se je Imperija predramila iz svoje otopelosti. Dvignila je glavo. In tedaj je videla, da se je nabrala na nabrežju gruča ljudi, ki so jo radovedno gledali. Z vso silo je skušala pregnati spomin na strahotno noč. »Ali je gospa padla v vodo?« je radovedno vprašala neka ženica. »Da, v vodo sem padla,« je odgovorila Imperija šklepetaje z zobmi. »Ali imate med vami čolnarja, da bi me peljal domov?« Neki moški je skočil v čoln in dejal: »Čolnar sicer nisem, veslati pa vendarle znam. Kam naj gospo odpeljem?« »V palačo Imperije,« je dehnila kurtizana in napol omedlela. Imperijino ime je zletelo od ust do ust in povsod zbudilo radovednost in občudovanje. Toda prostovoljni čolnar se je bil že uprl v vesla in čoln je švignil proti Velikemu kanalu. Imperija se je spet osvestila, to se pravi, zavedla se je, -kaj se okoli nje dogaja. Toda njeni možgani niso bili od toliko nočnih strahot za nobeno celo misel. Čoln je plaval ob kanalu. Palače so hitele mimo njenih oči, in imela jo komaj toliko moči, da je zamrmrala: »Oh, predolgo to traja... hitreje, gospod, hitreje, bodite usmiljeni... bogato vas nagradim.« »Gospa,« je odvrnil čolnar, »radost, da sem mogel videti od blizu lepoto, ki jo slavi vsa Italija, je zame zadostno plačilo; po drugem ne hrepenim.« Imperija ga je začudeno pogledala. Mož je bil slabo oblečen: bil je očividno iz siromašnih slojev. In tedaj so njegove besede, besede neznanca, polne ponosa nad lepoto, ki je slepila prav tako bogatine kakor siromake, te besede so ji vrnile ogenj življenja v oči. Premišljala je, kaj naj pač stori ali reče, da se temu človeku zahvali. Zdajci je segla v lase in potegnila iz njih čudovito lepi glavnik, ki je vezal njeno bujno frizuro: bil je bogato okrašen z dragim kamenjem. »Ne bom vas torej plačala za to, da me vozite; toda v zahvalo za svoje besede vzemite tole v spomin.« Mož je spravil dragotino in dejal: »V spomin na najiepšo med najiepšimi.« imperija je trudno odmahnila z roko in jela opazovati palače, ki so hitele mimo nje. Oucten je bil pogied nanjo: kakor pošastna prikazen se je zcteia z razpletenimi lasmi v slavnostni obleki v tem bornem čolnu. Zdajci pa je klecnila in iz ust se ji je utrgal gluh krik. »Ona!« Čoin je privozil mimo Altierijeve palače. Eno izmed oken je bilo odprto. In pri tem oknu je stala bleda ženska in melanholično gledala po kanalu. Ta ženska je bila Leonora. Ali je videla lmperijo? Vsaj kurtizani se je zdelo, kakor bi se bil njen pogled ustavil na njej. Krčevito je sklenila roke in zamrmrala: »Oprosti! Oh, oprosti!...« A ze je Altierijeva palača ostala za njo in kmalu nato se je čoln ustavil. Imperija je videla, da je doma. Vstala je in čez nekaj trenutkov omahnila pol nezavestna v naročje svojih služabnic. Položile so jo v posteljo, jo odrgnile in otrle in pokrile s toplimi odejami. Krepka kurtizanina natura je srečno prebolela posledice strašne noči. Že popoldne tistega dne je sedela, toplo ogrnjena, okrepčana po dobrem obedu, sama v budoarju, kjer je bila sprejela Rolanda Candiana za Pietra Are-tina. Od tolikih spominov te noči ji je ostala samo ena groza: da se ne bi zdajci pojavil pred njo Roland ali pa Scalabrino. Vse drugo je izginilo iz njenega duha. Bianca?... Nanjo je komaj še mislila, kakor bi bili že davno minuli časi, ko se je zadnjič srečala z njo. Čudila se je le nečemu: kako je mogla občutiti zanjo tolikšno ljubezen. Bilo ji je, ko da se je ta ljubezen v njej posušila kakor rastlina na peščenih tleh. Bembo? Bil je v njenem spominu bolj mrtev, kakor je bil Sandrigo dejansko. Ob misli na Sandriga je komaj še zaznala lahen drget — poslednji ostanek neugnane strasti, ki je prošlo noč besnela v njej. Sandrigo je mrtev. In šele zdaj se je zavedla, kako neznaten prostor je zavzemal v njej. Z njegovo smrtjo se je tudi strast do njega razkadila; slednjo misel nanj je zavrnila, pregnala ga je ne sicer iz srca, zato pa iz čutov. Tako so bili torej Bianca, Bembo in Sandrigo v njenem spominu samo še sence. Zato pa je nekdo drugi živel v njej tem živejše življenje, kakor bi se bila življenja onih treh združila v njem: Roland Candiano. Kurtizana je jokala. Resnične solze, grenke in jedke, so ji polzele po licih, in niti na um ji ni prišlo, da bi pogledala v zrcalu, kako te solze uničujejo njeno lepoto. Zdaj šele je izprevidela, da ni od tistih dob, ko je zaradi Rolanda prišla v Benetke, niti trenutek prenehala njega ljubiti. Vse drugo je bila samo bolj ali manj spretno igrana kom-edija. Ljubila je tega moža in čutila je, da ga bo zmerom ljubila. In ko je klicala v duhu njegovo podobo, ni bilo naslada ne pohota, kar je vstalo v njenem srcu. Zakaj vsa druga čuvstva so se izgubila pred neizrekljivo grozo. Iz tehničnih razlogov in zaradi obilice božičnega in drugega zanimivega gradiva smo morali začetek našega drugega romana, ki bo izhajal obenem z »Mostom vzdihov«, odložiti na prihodnjo, t. j. novoletno številko. Iz eksotičnih dežel 7cu/a*id sV režiji Geze Bolvaryja je postala vsebina tega filma živa in očarljiva. Mislim, da Nemčija ne premore več režiserja, ki bi znal tako kultivirati veseloigre in jih tako spretno vprizarjati. Liana Haid je s tem filmom dokazala, da je prva med nemškimi filmskimi igralkami. Ona je edina, ki se lahko primerja z najznamenitejšimi svetovnimi zvezdami. — Gustav Frbhlich, obubožani grof kot šofer, igra prirodno kakor zmerom in ne navduši samo ženskih src. Toda tudi Szdkeju Szakallu pripade zelo izdaten del zaslug za veliki uspeh, ki ga je film doživel.« Liana Haid in Gustav Frohlich ta plodoviti namen. Po dolgem prigovarjanju se mu posreči pregovoriti svojega gospodarja, da se s poslednjo plačo v žepu odloči iti na večerjo, na katero ga je povabil španski kavni kralj Zambesi s svojo hčerko Carmen, ki je vanj do ušes zaljubljena. Ko stopi grof v restavracijo, trči v elegantno damo, kii se ji vsuje ogrlica po tleh. Pri iskanju biserov začneta razgovor in v tem naš grof-šofer pozabi na sestanek, ki ga je dogovoril z Zambesijem in njegovo hčerko. Toda prav tako tudi kavalir elegantne dame (Liane Haid) zaman čaka nanjo, ker sta onadva sklenila skupaj prebiti večer. Mladi grof ne misli na to, kaj bo jutri, in povabi svojo novo znanko Aliče na večerjo. Ona pristane in njuni srci se hitro najdeta. Mladi grof Bobby se ji hoče predstaviti, ona pa to odkloni, češ: Lepše je tako, 6e ne vem, kdo ste in kaj ste.. Drugi dan najde Bobby na podlagi oglasa v listu ncvo službo kot privatni šofer predsednika Fiihringa. Pred nastopom službe zahteva njegov novi gospodar, da mu predloži priporočila. Bobby imenuje grofa Ler-chenaua — to je pa on sam. Fuhring v filmu »Zvezde z neba« znanca, ki jo je tisti večer zaman čakal. Šoferjev sluga, ki igra zdaj vlogo grofa, dobro ve, da bo njegovemu BobbyjU v tej službi hitro odklenkalo. Zato pošlje brzojavko Zambesiju in njegovi hčerki:, hoteč tako vendar že spraviti Bobbyja v objem bogate Španke. »Bobby je zvedel, da Aliče čaka svojega kavalirja. Moral bi jo odpeljati na letališče, kjer bo pristal njegov tekmec. Bobby pa to odkloni. Naj Aliče sama šofira! Njo to tako prevzame, da ne more več skriti svojih čuvstev. Bobby se hoče umakniti s prizorišča, to pa preprečijo spuščene železniške zatvornice. Njegov sluga, ki ravno pripelje s postaje Zambesija in njegovo hčer, ga zagleda pred zaprto zatvornico v objemu z lepo Aliče. Režija, glasba, slike, igralci — vse to govori zelo laskavo za film. Zato ga mirne duše toplo priporočamo či-tateljem naše filmske rubnike, prepričani, da jim priporočamo prav prijetno zabavo, ki jim jo je Elitni Kino Matica pripravil za božične praznike. Utacadu Za božič bo predvajal kino »Ideal« veliki: eksotični film iz bornejskih pragozdov »Maradu«. Film nam riše potovanje belke v pragozd, kjer išče svojega izgubljenega moža. Res ga tudi najde, toda on je noče več poznati. Ko jo naposled le spozna, pa poseže vmes maharadža, ki bi hotel imeti belko zase. Toda ona se upira in ga nevarno rani s strelom iz revolverja. Prav takrat začne bruhati stani ognjenik Maradu, ki zasuje maharadžev© palačo in tako našima junakoma odpre pot domov. Film nam kaže pragozd z vsemi njegovimi strahotami in nevarnostmi, boje s pantri, bljuvanje ognjenika in grozote krokodilskega jezera. Ker je zvočna aparatura kina »Ideal« nekaj čisto drugega kakor je bila prej, in je tudi program kina posebno izbran, smo prepričani, da si bodo prijatelji lepih filmov za božične praznike ogledali itudri ta zanimivi film. „\J deSati 1000 otokov" Film »V deželi 1000 otokov« nam kaže zelo posrečene posnetke prekrasnih obal našega Jadrana in njegovih otokov. Vsebina mu je ljubezenska zgodba. — Poudariti moramo, da je film domače delo, da ga je napravil g. Osvatič rlz Celja, da je 100-odstotni zvočni film s srbohrvatskim dialogom. Teplo priporočamo ta domači film, ki nam ga za božič prinese »Zveza kulturnih društev«. TittnsUi^dcobiž Kakor smo zvedeli, prinese »Zveza kulturnih društev« takoj po novem letu veličasten film iz svetovne vojne »Douaumont«. Režiral ga je Heinz Paul; film prikazuje boje pri Verdunu in za utrdbo Douaumont. 6-omo videti v {anuac^u. Informirali smo se, katere filme pninese Elitni kino Matica meseca januarja. Evo jih: Med prvimi bo opereta »Orlo v«, ki je v filmu prav dobro uspela. V glavnih vlogah dgrata Svetislav Petrovič in Liana Haid. Nato pride »Alpski raj«, pravkar izdelani zimskošportni film Aafe, ki se dogaja v Engadinu. Film je izdelan po ideji dr. Arnolda Fancka lin v njem nastopata priljubljena filmska zimskošportna komika Gussi Lauteschner in Walter Rimi, oba znana iz filma »Bela opojnost«. Potem bomo videli filmsko glasbeno komedijo »Diplomat-žen-s k a r«. V glavnih vlogah nastopajo Marta Eggerth, Max Hansen in Leo Slezak. Najlepše presenečenje pa nam pripravi kino Matica z dvema veličastnima filmoma »Don Quichotte< in »F. P. I. ne o d g o v a r j a«. »Don Quichotte« je film izrednega formata; njegovo vrednost predstavlja že ime najslavnejšega basista na svetu Šaljapina, ki bo igral naslovno vlogo. »F. P. I. ne odgovarja« pa je fantastičen film o prekooceanskem zračnem prometu. Izdelala ga je Ufa in jo je stal več kot 70 milijonov Din. Potem pride kolesarskosportni film »Prekrižani računi«, v katerem' nastopata v glavnih vlogah Heinz Riihmann in Tony van Eyck. „21UZU 2 HSBA". izrazi željo, da bi se seznanil s katerim članom te ugledne rodbine, ker se spominja, da je bil svoje čase v poslovnih zvezah z njo. Bobbyjev sluga imenitno odigra namenjeno mu vlogo. Navdušen nad zdravim grofovim humorjem, ga povabi predsednik na avtomobilsko vožnjo po Italiji. Toda prav takrat ko pripravlja Bobby prekrasni avto za potovanje, se prikaže Aliče v spremstvu svojega stnica, ki je pa ravno Bobbyjev gospodar. Aliče se razsrdi nad predrznostjo šoferja, ki se je upal z njo flirtati. Da se reši iz nevšečnega položaja, pokliče brzojavno svojega Ko smo zvedeli za božični program Elitnega kina Matice, ki nam je za praznike pripravil film pod gornjim naslovom, smo takoj pogledali, kaj pravi o njem kritika v evropskih velemestih. Ker dobivamo redne in točne informacije o filmski produkciji in njeni kakovosti, nam je zato mogoče tudi ta film oceniti tako, kakor ga je ocenila objektivna inozemska kritika. Filmska opereta »Zvezde z neba« je izdelana po manuskriptu Ernesta Marischke in Gustava Holma v režiji Geze Bolvaryja. V glavnih vlogah igrata Liana Haid in Gustav Frohlich, z njima pa popularni komik Szoke Szakall. Zanimiva je zgodba tega filma. Obubožani grof, ki je v sili prevzel službo šoferja, se naenkrat zagleda v neprijetnem položaju. Odpovedali so mu, ker se je ženska mladež njegovega gospodarja preveč smukala okoli njega. Kaj naj napravi? Če bi hotel poslušati nasvet svojega zvestega sluge še iz dobrih časov, bi bila stvar kaj hitro urejena. Njegov sluga vobče ne more razumeti, zakaj si njegov gospodar služi kruh s težkim šoferskim poklicem, ko bi mu bilo treba Je s prstom ganiti, pa bi dobil bogato ženo. Sluga hoče neprijetni položaj svojega gospodarja izrabiti v Gospodinjam za praznike Kuhinja o božiču Piše Huša LEGAT LJUBLJANA MIKLOŠIČEVA CESTA 28 ŠPECERIJA — DELIKATESE Zajutrkovalnica | K a v a dnevno sveža iz lastne moderne pražarne Pražena polenovka 1 kg namočene polenovke skuhamo v slani vodi do mehkega, na kar jo otrebdmo in denemo na kozico % kg domače masti ali svežega masla, na katerem zarumenimo 12 dkg drobtin. Polenovko pražimo V\ ure. — Serviramo jo gorko z dušenim krompirjem in solato. Jabolčni štrukelj Napravimo dobro vlečeno testo iz % kg presejane bele moke, M litra mleka, 1 jajca, nekoliko soli in nekaj masla. Testo dobro obdelamo, ga najmanj 20 minut gnetemo, pri čemer gledamo, da bo mehko, ne pretrdo, nato ga denemo na desko in pokrijemo s pogreto kozico. Med tem olupimo 2 kiilogr. jabolk, ki jih nastrgamo na ribežniku za repo, pomešamo vmes jabolk, V\ kg sladkorne sipe, nekoliko cimeta, % kg rozin, 5 dkg zrezanih mandljev, nekoliko citronovih lupin in vse dobro pomešamo. Zdaj še raztopimo na kozici nekoliko masla (% kg je zadosti) in pražimo na njem svetlo V\ kg žemljevih drobtin. Na mizo denemo bel prt, ki ga dobro posujemo z moko, na kar denemo testo nanj, ga raztegnemo kolikor mogoče na tenko, potresemo najprej te pražene drobtine, nakar ga potresemo z jabolki, štrukelj dobro zvijemo in ga denemo v pekač, ki ga dobro pomažemo z maslom. Nato pečemo počasi v srednje vroči pečici 1 uro. Enkrat ga med tem obrnemo. Z maslom ne smemo slediti. Tak štrukelj je izvrsten in po svojem okusu lahko nadomesti fino torto. Orehova potica Napravimo si dobro shajano testo. Presejemo 1 kg bele moke, denemo 6 dkg kvasa, V* 1 dobre smetane, 15 dkg sladkorne sipe, žličko soli. lupino iz pol limone, 2 jajci, 15—20 dkg masla (vse mora biti samo mlačno, ne gorko). Testo gnetemo 15 minut, nakar ga pustimo shajati na mlačnem mestu poldrugo uro. Med tem si napravimo takle orehov nadev: V čist lonec, denemo kuhati pol litra mleka, dodamo pol kg zmletih orehov (lahko tudi več), Vk kg rozin, % kg medu, nekoliko cimeta, V« kg sladkorne sipe, vse dobro pomešamo in pustimo počasi na mirnem ognju pol ure vreti, nakar pustimo, da se nadev ohladi. Nato testo, ki je že dosti shajano (poldruga ura zadošča), položimo na čist z moko potresen prt, ga na tenko razvaljamo, pomažemo enakomerno z orehovim nadevom, ga trdo pobijemo in denemo na dobro pomaščen pelkač; peče naj. se eno uro. Pečica naj bo srednje vroča in pekač je treba po ]X>1 ure pečenja obrniti. Z maslom se tudi pri potici ne sme slediti; predelijo denemo v pečico, jo tudi lahko pomažemo z jajcem in s fino zmletimi orehi. Tako napravljena potica je izvrstna; lahko jo pripravimo že dva dni pred božičem. BOLJŠA VEČERJA ZA SVETI VEČER Ribja juha. Pol kg krapa in drob od ribe, ikre in jetra denemo kuhati v pol litra vode, denemo k temu še dve ali tri korenine zelene, ki jo bomo potem porabili za solato, pridenemo še pe-tršilja, malo soli in pustimo ribo V* ure počasi kuhati. Nato napravimo na maslu svetlo prežganje, ga denemo v juho in pustimo še kakih 10 •minut počasi vreti. Juho odstavimo, precedimo, krapovo meso očistimo koščic, ga razrežemo na majhne koščke in denemo v juho, ki jo serv iramo z opečenimi žemlje vini i kockami, praženimi na maslu. Jegulja v rižoti Jeguljo osnažimo, drob odstranimo, operemo v več vodah, jo zrežemo na primerne kose, ki jih osolimo in pustimo vsaj 2 uri v soli, ker bo potem bolj okusno meso. Nato denemo v kozico Vs kg domače masti ali masla, jeguljo vložimo v koziico in jo pustimo v vreli masti nekolik^ opeči na obeh straneh. Pridenemo še nekoliko zrezane čebule, popra in paradižnikove mezge in pol kg opranega riža. Vse zalijemo z nekoliko vode in pustimo počasi vreti, dokler se riž, pa tudi jegulja ne omehčata. V dobre pol ure je rižota že popolnoma gotova. Serviramo jo gorko na okrogli skledi, garniramo jo s cvetačo, ki smo jo kuhali v slani vodi in polili z vrelim maslom, in s solato iz zelene. Ribji brodet 1 kg lepega svežega krapa (ali druge ribe n. pr. postrvi, sulca, lipana itd.) očistimo luskin, ribo operemo v več vodah, na kar jo dobro osušimo z belo knpioo ter jo zrežemo na lepe kose in jo osolimo. Riba mora biti vsaj dve uri osoljena, preden pride na kozico, ker ima potem boljši okus. Na kozico damo 14 dkg masti ali masla (lahko tudi olja; a to velja samo za morske ribe), nato vložimo ribje kose in pustimo, da se krap hitro opeče na obeh straneh, kar je v 15—20 minutah gotovo. Nato vzamemo ribo ven, jo denemo na skledo in naredimo omako. Na mast, ki je ostala od ribe, denemo fino zrezano čebulo, nekaj česna, popra, paradižnikove mezge, napravimo svetlo prežganje iz masla in dveh žlic moke, denemo to v kozico, prilijemo nekoliko vode, vse zmešamo, pustimo še 10 minut vreti, nakar precedimo to omako na ribo in pustimo vse na kraju štedilnika, da ostane vroče. — Serviramo na okrogli skledi, garniramo z maslenim krompirjem in malimi jurčki, ki smo jih vložili v kis. Pečena ščuka na sardelnem maslu 1 kg ščuke osnažimo, operemo v več vodah in nasolimo. Zdaj si pripravimo dve sardeli, vloženi v soli, ju dobro operemo, koščice iztrebimo, ' z nožem na fino zrežemo, ter zmešamo vmes 1/s kg svežega masla. Na to denemo ščuko, ki jo na lepe koščke zrežemo, na pekač in pečemo v pečici ter jo s tem sardelnim maslom vedno pridno mažemo in polivamo, dokler ni pečena. Peči se mora v srednje vroči pečici 3A ure. — Serviramo jo na podolgasti skledi, koščke ščuke lepo postavimo s hrbtom navzgor in garniramo z limono- vimi rezinami in zelenim -peteršiljem, kislimi malimi jurčki in rdečim radičem. Ocvrte ribe 1 kg lepega krapa (ali tudi druge ribe) očistimo luskin, odstranimo drob, operemo v več vodah, obrišemo z belo krpico, nasolimo in zrežemo na lepe kose. Nato povaljamo najprej vsak kos v moki, potem v raztepenem jajcu in drobtinah. Na kozico damo mast; ko je dobro razbeljena, cvremo ribje kose na precej vroči masti 15—20 minut. — Serviramo jih gorke, garniramo z različnimi pikantnimi solatami in kompotom iz brusnic. Novosti na nogavicah Modni kralji že dolgo časa poskušajo uvesti posebne novosti na nogavicah. Najprej so nad kolenom vezli ali pa tiskali urina kazala, toda ta moda se ni obnesla. Zdaj so se pojavila nad koleni vezeni rožni popki in razno drugo cvetje in nogavice s temi vzorci so že zelo priljubljene. Orehov štrukelj Potrebščine: 25 dkg moke, 8 dkg surovega masla, 3 rumenjaki, 2 dkg sladkorja, 1 šestnajstinka litra zavrete sladke smetane, 1 nožna konica, Dr. Oetker-jevega vanilinovega sladkorja, pol zavojčka Dr. Oetker-jevega pecilnega praška, nekoliko soli. Orehov nadev: 10 dkg orehov, 10 dkg sladkorja, 2 dkg presnega masla, 2 žlici strdi. Štrukljevo testo: pripra- va: Iz gori naštetih potrebščin name-si testo, ki ga zloži kakor masleno testo, ter ga pusti K ure stati. Skuhaj sladkor, deni vanj zmlete orehe in naposled presno maslo ter strd; potem daj nadev hladiti. Sedaj razvaljaj Štrukljevo testo in daj nanj orehov nadev, štrukelj zvij, obloži v obliki mreže s tankimi testenimi prameni, izrezanimi s koleščkom, namaži z rumenjakom in peci v topli (ohlajeni) pečici. kežična jimdafa po reklamnih cenah 6%UiU si naše izfožte ■4.&Č.Skabebne če še ne t/eš Zdrobov praženec je posebno okusen, če streseš surov zdrob na vročo mast in ga poliješ z mlekom. Potem deni takoj v pečico. Zdroba poprej nikar ne kuhaj! Orehi so posebno priporočljivi za slabotne in slabokrvne ljudi, ker imajo mnogo kalorij, posebno beljakovine in maščobe. Poleg tega ima večina ljudi rada ta sad, kar še posebno pripomore k okrepčilu. Glavnata solata ostane sveža, če jo spraviš na hladnem v glinasti posodi, ki jo pokriješ s porcelanastim pokrovom. Ali pa če je zaviješ v čisto, mokro ruto. Ostankov prikuh ne smeš pustiti v kuhinjskih loncih, ker se radi skisajo in pustijo v posodi duh. Posebno poleti je to nevarno. Zlasti zeleni fižol se prav rad pokvari. Ostanke spravljajte v porcelanastih posodah. Nastrgana čebula začini izdatneje in daje boljši duh kakor pa narezana. Tega gospodinje še zmerom zadosti ne vedo. Če iztisneš grozdje in pustiš sok stati, se vino samo napravi. V prahu, ki se drži grozdnih jagod, so glive, zaradi katerih sok vre, da se napravijo mehurčki iz ogljikove kisline, ki dajo alkohol. Strjeno majonezo lahko zredčiš, če ii primešaš malo mleka. To sredstvo ie boljše kakor če bi primešala kisa, ki se dostikrat ne razdeli enakomerno; mleko izboljša okus in vzame majonezi ostrost. Štedilnik na špirit. Tak štedilnik zdaj mnogo uporabljajo. Posebno do- živil DtcUfOtetu, Mui/eti pci ticdcupu Visoke cene živil so za dobavitelja in prodajalca izpodbuda, da si s ponarejevanjem povečata dobiček. Kupci, predvsem pa gospodinje morajo pri nakupu živil misliti na zdravje svojih ljudi, obenem pa tudi na varčevanje. Če !bi vsakdo, ki zaloti prodajalca, da si veča dobiček s ponarejenimi živili, to naznanil oblastem, bi bilo takih kupčij kmalu konec. Evo nekaj primerov, kako se lahko sami prepričate o pristnosti nekaterih živil. Klobase Pri njih je težko. Damo vam lahko samo dva dobra nasveta: kupujte v zanesljivih trgovinah in odločno odklanjajte take klobase, ki bi imele sladikav ali kiselkast duh in sumljivo barvo. Čokolada Tudi pri čokoladi so kemični zavodi že našli slabe primesi. Posebno poceni vrste vsebujejo slabo, manjvredno mast, zdrobljeno opeko in podobno. Gospodinja mora paziti pri nakupu, da ima čokolada gladko trdno glazuro. Če je pri strganju čo- bro nam služi na potovanju. Pri modernih štedilnikih ne gori samo špirit, temveč tudi plini, ki se pri segrevanju špirita razvijejo. kolade prah lepe temne barve, potem je čokolada dolbra. Začimbe Začimbe bi morali zmerom v celem stanju kupiti in ne v prahu. Ker pa je strganje dolgočasno in težavno delo, se moramo pač zanesti na svoj okus in vonj, obenem pa tudi na poštenost prodajalca. Kava Če stresete kavo v skledo vode, bodo kavna zrna zaradi olja, ki je v kavi, plavala na površju, med tem ko bo vse drugo, kar je primešanega, ostalo na dnu. Nikakor vam ne svetujemo, da kupite zmleto kavo. Po barvi in obliki zrn prav lahko ugotovite, ali je kava dobra ali ne. Tudi ne sme voda, v katero stresete zrna, preveč potemneti. Še bolje se prepričate o kakovosti kave, če jo zmleto stresete v vodo. Primesi cikorije, sladu in pese so sicer neškodljive — a čemu bi jih plačevali za drago kavo? Moka Pri njej ne moreta doma napraviti natančne preiskave, ker jo dobite že v zmletem stanju. Samo črve in kamenčke lahko opazite s prostim očesom. Ali je moki primešana tudi kreda ali pa sadra, bo gospodinja spoznala po okusu in izdatnosti. Mleko Če je mleko zmešano z vodo ali smetana večkrat posneta, izgubi dosti redilnih snovi. Tudi okus in barva sta drugačna. Dobro mleko ima rumenkastobelo Ibarvo in prijeten okus. Višnjevkasta barva je zanesljiv dokaz slabe kakovosti. Olje Ali je olivno olje pravo, spozna gospodinja samo po okusu in vonju, pa po barvi: biti mora zlatorumena. Če streseš steklenico in se olje peni, je ponarejeno. Čaj Pristnost čaja prav lahko spoznaš. Stresi nekaj čaja v kozarec, vode in ga malo potresi. Pristni čaj pobarva vodo svetlorumeno. Čaj iz posušenih drugih rastlin pa napravi vodo temno in kalno. Kakao Ker dobimo v prodaji kakao samo v prahu, se moramo zanesti samo na okus, barvo in raztopitev pri kuhanju. Če ostane kljub dolgemu kuhanju hrapav, peskast, je ponarejen. Med Sirup je manjvreden med. Če zmešaš med z alkoholom, se bo pristni med hitro raztopil, če je ponarejen, pa se bo vsedel na dno. ** KUPUJTE NAJBOLJŠE DOMAČE IZDELKE m. ZA BOŽIC NftJPRAKTICNEJSA DARILA KUPUJTE NAJBOLJŠE DOMAČE IZDELKE ZA GOSPODE nizki čevlji, črni in rjavi Din 165"-visoki čevlji, črni in rjavi Din 165’-lakasti orig. Good Welt Din 225'- PRVOVRSTNA KAKOVOST NIZKE CENE ZA DAME Čevlji črni in rjavi . . Din 145"' čevlji lakasti . . . . Din 165" čevlji kombinirani . . Din 195"' čevlji semiš z lakom . Din 215" • KUPUJTE NAJBOLJŠE DOMAČE IZDELKE PODRUŽNICE: MARIBOR CELJE KRANJ Vogal Gosposke Kocenova Ivan Savnik in Slovenske ul. ulica 2 Murska Sobota, Zagreb, Karlovec, Sušak, Crikvenica, Šibenik, Split, Sarajevo. Banja Luka, Osijek, Vukovar, Novi Vrbas, Vršac, Novi Sad, Sombor, Subotica. Vel. Bečkerek, Beograd, Niš, Skoplje LJUBLJANA Aleksandrova 1 Miklošičeva c. 14 ZA OTROKE čevlji z zaponko 18—27 Din 45* čevlji visoki 26—30 . . Din 85“-čevlji visoki 31—35 . . Din 105" ELEGANTNA IZDELAVA TRPEŽNA IN ZORAVA OBUTEV Snežke Domači čevlji v vseh barvah..........................Din 38"- Domači čevlji visoki.................................Din 45"- m°ške galoše . Melton čevlji iz črne klobučevine, obšiti z usnjem Din 125"- otroški škorenjčki od Din 05 od Din 95" 75' Din MOŠKE, DAMSKE IN OTROŠKE NOGAVICE V BOGATI IZBIRI, PO NIZKIH CENAH! ČEVLJE KUPUJTE NAJBOLJŠE DOMAČE IZDELKE )J«gočešfea< Kranj 2€upii/fe d e zn cz če blag el izdeluje modne svile tiskano bombažno blago prvovrstne stalne barve Kupujte demače izdelke jugoslovanske tvornice Dr. A. Oe^kerja Dr Oetker- ZMES ZA SARTELJ ŠaHelj! Zmešaj 12 dkg surovega masla s 3 rumenjaki, dodaj 1 zavoj Dr. Oetkerjeve zmesi za šartelj. '/« litra mleka in čvrst sneg 3 beljakov. Testo naj gosto teče z žlice. Peci ga v dobro namaščenem modlu pri srednji vročini. Dr. Oetkerjeve špecijalitete se dobijo v vseh špecerijskih in delikatesnih trgovinah. Dr. Oerflter, Maribor Znižali smo cene vsem čevljem domačega in tujega izvora za gospode in dame. Oglejte si naše blago in izbiro, predno kaj kupite. A. ŽIBERT trgovina s Čevlji LJUBLJANA Prešernova ulica DNEVNO SVEŽE PRAŽENA MAVA KllttRNAfTDEU ommimovAH. Ako Vam naš list ugaja, ga pokažite svojim prijateljem in ga pošljite k<.t tiskovino svojim sorodnikom v Francijo, Nemčijo, Ameriko in drugam Oa ne pozabim! Še danes moram poslati naročnino za ..družinski Tednik Roman" Skrivalnica V spodnji sliki je skrit slon, ki ga morate poiskati. Ko na odkrijete, prevlecite s svinčnikom ali pa s črnilom njegove obrise, napišite pod sliko jasno in razločno svoje ime in naslov in pošljite vse skupaj v odprti kuverti, frankirani z znamko za 25 par, na upravo ^Družinskega Tednika Romana«, Ljubljana, Dunajska c. 29/1, poštni predal št. 34o. Nefrankirane ali premalo frankirane pošiljke bo uprava zavrnila. Tu odstrizite! Pošiljam Vam rešitev skrivalnice, objavljene v Vašem velikem nagradnem natečaju. Obenem nakazujem 'A letno naročnino ter Vas prosim, da me vpišete v seznam tekmovalcev za riagrade ter mi kot naročniku pošiljate Vaš list. Spolne bolezni, sifilis, kapavica, beli tok so ozdravljive brez strupenih vbrizgavanj, brez živega srebra in salvarzana. Tisoči žen in mož enoduŠno hvaliio svoje ozdravljenje (trajno) na priroden način s preparatom ,.ViGI-TABL“ brez motenj v izvrševanju poklica. Sijajna priznanja. Tisoče zahval. „ViGI-TABL“ učinkuje zajamčeno, sigurno in prav hitro. Učinki so naravnost presenetljivi. Prof. Herry se je o njih izrazil, da ,,delaio prave čudeže". Uporabljanje je za zdravje povsem neškodljivo. Cena Din 120'—, posebno za stare slučaje Din 200 —. Poskusna pošiljka Din 90'—. Pošilja diskretno le HAVELKOVA Pharm. laboratof A1DE, Praga-Vinogradi, Slezskd Hb-T. R. 801. Pošt. predal 28. C. S. R. JE OBUTEV NAJPRIMERNEJŠE DARILO! ZA MAMICO ZA OČKA ZA OTROČIČKE Vrsta 704t Po dnevnem naporu se počutite najbolje v teli udobnih domačih čevljih iz volnene tkanine. Tople copate iz volnenega sukna z močnim podplatom in toplimi vložki obvarujejo Vaše otroke pred prehlajen jem. Vrsta 1865-01 Praktične gumijaste snežke bodo obvarovale Vaše noge pred vlago, stanovanje pa pred nesnago. V teh čevljih nosite čeveljčke iz satena za Din 59'—. Vrsta 9817-51 Te lahke galoše iz najboljšega gumija Vam bodo obvarovale čevlje; ohranile Vam bodo noge suhe in tople tudi v najhujšem dežju Zenske galoSo za ieto oono Vrsta 2851-05 Čeveljčki iz laka ali rujavega boksa za naše najmlajše odjemalce. Vel. 19—‘2fi Din 35-—. vel. 27-34 Din 49--, vel. 35-38 Din P>9'-. Vrsta 3661-00 Vrsta 1937-22 Trpežen čevelj iz črnega ali rujavega boksa z nepremočljivim gumijastim podplatom. Pripraven za vsakega, ki predvsem zahteva trajnost čevljev. Otročičkom za mraz visok čeveljček iz črnega ali rujavega boksa s podplatom iz krupona. Vel. 19-27. Okusni čevlji iz rujavega ali črnega boksa Vonbhodno potrebni vsaki gospodinji za n*'-- Vrsta 1977-22 Visoki čevlji iz finega črnega telečjega boksa z elastičnim gumijastim podplatom. Zelo pri kladni za one, ki zahtevajo predvsem trpe/ nost obutve. v Vrsta 2053-10 Udobni, topli a vendar^rtSJjsiitiii čeveljčki z okusnim okrasom. Za inraz in zimo nenadomestljivi. , j- ____ Vrsta 9891:6C Nepremočljivi otroški škornji iz lakastega gumija, v katerih otrok lahko hodi tudi po največjem snegu In blatu. Velikost 19—20 Din 59-—. 27—34 Din 79--, 35-38 Din 99'-, moški za štrapac Din 129'—. lakasti Din 149'—. Vrsta 3967-22 Udobni čevlji iz črnega boksa z neraztrglji vim gumijastim podplatom. Zelo prikladni za one, ki so v svojem poslu prisiljeni, da mnogo hodijo. Izdaja zp konzorcij »Družinskega tednika Romana« K. Bratuša, noviuar; urejuje in odgovarja H. Kern, novinar; tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja O. Mib&lek, vsi v Ljubljani.