~gs6 . '0\\3(\a, . ~O, \\U \e\(\,~ OLET ~ , \etn ik 30 , st<-71 -170 , 1 jUbij ana, j" nlj 1986, ,d k 528 • 86' Uredniški odbor: Izdajateljski svet: - predsednik - Tomo Bizjak - glavna in odgovorna uredni~a - Božena Lipej - urednik za znanstvene prispevke - Boris Bregant urednik za splošne prispevke, informacije in zanimivosti - Jože Rotar - člana - Peter Svetik, Andraž Šinkovec - tehnična urednica - Albina Pregl - predsednik - Tomaž Banovec - delegati ljubljanskega geodetskega društva: Teobald Belec, Milan Naprudnik, Janez Obreza delegata mariborskega geodetskega društva: Ahmed Kalac, Janez Kobilica - delegata celjskega geodetskega društva: Gojmir Mlakar, Srečko Naraks - delegat dolenjskega geodetskega društva: Alojz Pucelj - delegat primorskega geodetskeaa društva: Frančiška Trstenjak - delegati uredniškega odbora: Tomo Bizjak, Božena Lipej, Peter Svetik Prevod v angleščino: Danila Beloglavec Lektor: Božo Premrl Izhaja: 4 številke na leto Naročnina: Letna naročnina za delovne kolektive je za prvi izvod 5.000 din, za nadaljnje izvode 2.000 din. Letna naročnina za nečla­ ne Zveze geodetov Slovenije je 1.000 din. Naročnina za člane Zveze geodetov je plačana v članarini. Naročnino lahko poravnate na naš žiro račun št.: 50100-678- -000-0045062 - Zveza geodetov Slovenije, Ljubljana Prispevke pošiljajte na naslov glavne oziroma odgovorne urednice: Republiška geodetska uprava, Kristanova 1, 61000 Ljubljana, telefon 312-773 in 312-315. Prispevki naj bodo zaradi lekto- riranja tipkani vsaj s srednjim razmikom vrstic. Za navedbe in morebitne napake v rokopisu odgovarja avtor sam. Rokopi- sov ne vračamo. Tisk: Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo FAGG v Ljubljani Naklada: 1100 izvodov Izdajo Geodetskega vestnika sofinancira Raziskovalna sk.upnost Slovenije Po mnenju republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št.4210-35/75 z dne 24.1.1975 je glasilo opravičeno temeljnega davka od prometa proiz- vodov UREDNIŠTVO BRALCEM IZ ZNANOSTI IN STROKE - Opazovanje recentnih tektonskih pomikov v Karavankah v letih Stran 73 1977-84 (Marjan Jenko) 77 - ~rečanje s Halleyevim kometom (Bogdan Kilar) 82 /'Aktivnosti na področju poslovanja zemljiške knjige in zemljiškega l katastra, evidence nepremičnin (Vladimir Kolman) 91 - Avtomatizacija kartografske generalizacije (Vida Bitenc) 96 - Uporaba nemerskih kamer v bližnjeslikovni fotogrametriji (Mojca Kosmatin) 101 - Optični profilograf (Florijan Vodopivec) 108 - Geodetsko sodno izvedenstvo (Matija Klarič) 115 - Povezovanje in integriranje nekaterih večnamenskih baz podatkov ter njihova teritorializacija za potrebe prostorskega planiranje (Ljubica Djordjevi6) 120 - Izvlečki iz referatov seminarja Baze podatkov in njih metode uporabe 131 - Iz upravne prakse (Stanko Pristovnik) 133 - In memoriam 135 RAZNE NOVICE IN ZANIMIVOSTI - Intervju IZ DELA ZVEZE GEODETOV SLOVENIJE IN ZVEZE GIG JUGOSLAVIJE IZVLEČKI CONTENTS THE EDITORIAL BOARD TOTHE READERS FROM SCIENCE AND PROFESSION - Observations of recent tectonic movements in the Karavanken 136 147 165 73 mountains - years 1977-84 (Marjan Jenko) 77 - Meeting with Halley's comet (Bogdan Kilar) 82 - Operations relating to the cadastral book and the land cadastre real estate register (Vladimir Kolman) 91 - Automation of cartographic generalization (Vida Bitenc) 96 - Nonmetric camera applications in close range photogrammetry (Mojca Kosmatin) 101 - The optical profiligraph (Florijan Vodopivec) 108 - Geodetic,legal expertise (Matija Klarič) 115 - The linking and integration of some multipurpose databases and their territorial allocation for the needs of spatial planning (Ljubica Djordjevi6) 120 - Abstracts from the papers delivered at the seminar Data bases and the methods of their applications 131 - From administrative p~actice (Stanko Pristovnik) 133 - In memoriam 135 NEWS ANO CURIOSITIES - Interview 136 FROM THE WORK OF THE ASSOCIATION OF SURVEYORS OF SLOVENIA ANO THE UNION OF GEODETIC ENGINEERS ANO SURVEYORS OF YUGOSLAVIA 147 ABSTRACTS 165 UREDNIŠTVO BRALCEM Tokrat držimo obljubo in v kratkem času po prvi številki izdajamo še drugo. To smo tudi morali storiti, da bi se vsaj tako opravičili vsem tistim avtorjem, ki so na objavo svojih prispevkov čakali že več mese- cev. Vendar nikar ne mislite, da je še vedno tak pritisk na objavo! Na razpoložene pisce čakamo do konca avgusta, ko bomo morali po poletnem predahu spet pričeti s pripravo nove številke. Preden boste pričeli s pregledom vsebine, bi vas radi posebej opozorili na uvodno stran, ki je kopija vabila na podelitev priznanja Zveze inže- nirjev in tehnikov Jugoslavije Geodetskemu vestniku. Ob Dnevu inženir- jev in tehnikov je bila glasilu podeljena Plaketa,14. april za 30 let obstoja in vzornega strokovnega dela. V imenu celotnega uredniškega od- bora čestitam vsem odgovornim za izdajanje glasila, kakor tudi vsem pis- cem, ki so dolga leta sodelovali pri informiranju geodetskih in drugih delavcev z dosežki na področju geodezije in ostalih sorodnih ved! Tudi to zvezno priznanje kaže na izreden pomen, ki ga ima glasilo v strokov- nih krogih, čeprav včasih tudi sami nismo zadovoljni z objavljeno vsebi- no, ki prehitro zastareva in izgublja na aktualnosti. Upam si trditi, da je ta številka po raznovrstnosti vsebine ena boljših v zadnjih letih in da bi si takih izdaj želeli še čim več. Po drugi stra- ni pa moramo iskreno priznati, da se na srečo tistih, ki zbiramo in ure- jamo materiale za objavo, toliko aktivnosti le s težavo ponovi v treh mesecih, kolikšna je povprečna doba, v kateri naj bi glasilo izhajalo. Obveščanje o dogajanjih izven Ljubljane bo morda vzpodbuda za pasivne naročnike, da glasilo vsaj v grobem prelistajo in najdejo tudi zase kako zanimivost. Za tiste, ki razdeljujejo glasilo po društvih in večjih usta- novah, pa naj bo obveza, da se pridružijo naporom uredništva in še svežo izdajo čimprej razdelijo (še vedno dobivamo informacije, da gre nekate- rim to delo slabo od rok). Ker imam možnost napisati uvodnik nekoliko kasneje kot oddajam celotno gradivo v pretipkanje, lahko zapišem še nekaj zaključkov z zadnje seje predsedstva Zveze geodetov Slovenije, ki je bila konec meseca maja. Ak- tualna in že najbrž izvedena do izida tega Geodetskega vestnika bo do- končna priprava na organizacijo javne tri~une o problematiki evidenc ge- odetske službe, ki naj bi se izvedla na Geodetskem zavodu SR Slovenije dne 10. junija 1986. Akcijo vodijo tako strokovna zveza kot uporabniki evidenc, Cilj tribune je opozoriti na vedno bolj pereč in nezavidljiv položaj geodetske stroke. Nakazane rešitve naj bi dobile širšo podporo in družbeno uveljavitev, o uspehu te akcije pa se bomo lahko prepričali v času po zaključku tribune. Manj problemska in splošno ~azveseljiva je novica o organizaciji strokovnega posveta - Dneva geodetbv o temi Pro- blematike financiranja geodetskih del, ki bo letos na Rogli dne 17. in 18. oktobra. Ker bodo v tem tednu razpisani referati, pričakujemo vaše ustvarjalno sodelovanje vse do konca septembra. Upam, da sem zapisala dovolj za začetek te obsežnejše ŠtJ:l_vilke. Naj bo taka tudi izziv vsem bralcem in dopisnikom, za nove ideje, .novim avtorjem pa za nove rubrike in tematska področja. Glavna in odgovorna urednica Geodetskeqa vestnika Božena Lipej GV 30(1986)2 73 SAVEZ GEODETSKIH INŽENJERA I GEOMETARA JUGOSLAVIJl;,- CABE3 rEOAETCKHX HH}KEl-bEPA H rEOMETAPA JYrocnABHJE ZVEZA GEODETSKIH INŽENIRJEV IN GEOMETROV JUGOSLAVIJE COJY3 HA rEOAETCKHTE HH>KEHEPH H rEOMETPH HA JYrocnABHJA - 11000 BEOGRAD - KNEZA MILOŠA 9/IV - POŠTANSKI FAH 187 - TEL. 341-657- 21RO-RAČUN 60803-678-5236 ZVEZA GEODETOV SLOVENIJE 61000 - Ljubljana Šaranoviceva br.12 Broj ~~~'.3"-9"-. _______ _ Datum O,j._._p4 .1986 •..... Obaveštavamo vas da je na sednici Predsedništva Saveza inženjera i tehničara Jugoslavije, održane 4.04.1986.godine, pri- hvacen predlog vašeg Saveza da se časopisu "Geodetski Vjesnik" do- deli "Plaketa 14, april". Ovo priznanje ce se uručiti 14.04,1986.godine na sveča­ noj sednici Skupštine Saveza inženjera i tehničara Jugoslavije u 12 sati, koja ce se održati u Beogradu u Domu inženjera i tehničara Ju- goslavije u svojoj svečanoj sali - Kneza Miloša br. 9 TAR PREDSEDNIŠTVA SGIGJ, Milorad,inž.geod. s.r. IZ ZNANOSTI IN STROKE Marjan JENKO* OPAZOVANJE RECENTNIH TEKTONSKIH POMIKOV V KARAVANKAH V LETIH 1977-84 1. Kratek opis mreže in njene dosedanje zgodovine Kot smo ob svojem času poročali v Geodetskem vestniku (glej št. 3/1978), je bila leta 1976 stabilizirana, leta 1977 pa prvič izmerjena specialna geodetska mreža, katere namen je odkrivanje in kvantitativno zasledovanje predvsem horizontalnih komponent gibanja geotektonskih enot na območju zahodnih Karavank. Pobuda za tako "geodinamično" mrežo je prišla od av- strijskih geologov. Na avstrijski strani so se lotili stabiliziranja in opazovanja že nekaj let prej. Celotna mreža sega od Radovljice in sever- nih obronkov Jelovice tja do gričev, ki ležijo med Dravo in Celovcem. Gre za triangulacijsko mrežo z 10 glavnimi točkami (glej sliko), skate- rih se merijo dolžine in koti. Stranice v mreži so dolge od 5 do 15 km (v našem delu od 6,1 do 13.9 km). Na gorenjski strani opravlja meritve Geodetski zavod SRS, na koroški pa Institut fur Landesvermessung und Ingenieurgeodasie pri dunajski Tehnični univerzi. Sodelovanje med strokovnjaki obeh ustanov je bilo ves čas odlič­ no, tako glede medsebojnih odnosov kot pomoči pri skupnih merjenjih za po~ vezavo obeh delov mreže; manj plodno pa je bilo doslej pri obdelavh rezul- tatov merjenja. Po devetih letih moramo ugotoviti, da mreža še ni. bila ni- ti enkrat izračunana kot celota in da se je intenzivnost meritev'in obde- lav na avstrijski strani zmanjšala. Upamo,da se s prezgodnjo smrtjo nosil- ca raziskave izr.prof.dr, K. Petersa opazovanja karavanške mreže ne bodo omejila zgolj na študentske vaje. Sicer je jugoslovanski del mreže oblikovan tako, da ga je ~ogoče opazova- ti in obdelovati kot samostojno celoto. Žal pa najzanimivejši tektonski prelom na območju mreže - t.i. periadriatski šiv - poteka po avstrijskem delu mreže, Na naši strani je najpomembnejši savski prelom, ki se tudi šteje med aktivne prelome in poteka od Jesenic proti Tržiču. Druga meritev mreže je bila jeseni leta 1980, tretja pa natanko štiri le- ta kasneje. Merski postopek se je zgledoval po prvi meritvi in pomeni so- liden kompromis med dosegljivo natančnostjo in ekonomičnostjo terenskega dela. Pri takšnih periodičnih opazovanjih se seveda izogibljemo vsaki spremembi merskih postopkov in skušamo obdržati celo isti instrumentarij ter iste opazovalce. Doslej nam je to v karavanški mreži kar dobro uspe- valo, ni pa izključevalo uvajanja drobnih izboljšav, 2. Problemi doseganja in povečevanja natačnosti Natančnost mreže temelji v prvi vrsti na kvalitetnem merjenju dolžin. v tem oziru je laserski geodimeter AGA 710 zaenkrat nenadomestljiv. Vsako od devetih stranic merimo dvakrat neodvisno, kar pomeni, da morajo pote- či od prve do druge meritve najmanj štiri ure. Za vse tri serije skupaj 9obimo po formulah za dvojna opazovanja srednji pogrešek aritmetične sre- dinem=+ 9,7 mm na utežno enoto 10 km, .torej okroglo eno milijoninko dolžine. Vendar pri redukciji dolžin na računsko ploskev (elipsoid) na- stopajo dodatni pogreški, ker so vertikalni koti oziroma iz nJih izvede- ne višinske razlike premalo natančne; kar šest višinskih razlik je nam- reč v intervalu med 1340 in 1560 m, vizure pa so za trigonometrično vi- *61000 Ljubljana, YU, Geodetski zavod SRS; dipl.ing.geod. Prispelo v objavo: 1986-01-25. GV 30(1986)2 77 78 GV 30(1986)2 šinomerstvo nenavadno dolge. Opazovani vertikalni koti so obremenjeni z vplivom odklona navpičnice in atmosferske refrakcije. K sreči sedaj še razpolagamo z vrednostmi odklonov navpičnice, ki sta jih leta 1982 določila v svojih diplomskih delih dva dunajska študenta geodezije s sodelovanjem enega našega diplo- manta FAGG. (To je bil, mimogrede povedano, lep primer mednarodnega so- delovanja v naši stroki.) Odklon navpičnice je, kot vemo, kot med pravo- kotnico na geoid (navpičnico) in normalo elipsoida v isti točki, običaj­ no razstavljen na komponenti~,, v meridianski in v nanjo pravokotni ravnini. Od točke do točke se velikost in smer odklona navpičnice spre- minjata, saj je geoid nepravilna ploskev. Tako imajo na točkah karavanš- ke mreže ti odkloni velikost do 10,5" in dokaj različne smeri. Vpliv od- klona navpičnice na merjene kote je analogen vplivu pogreška pri hori- zontiranju teodolita; zlasti ga občutijo vertikalni koti. Šele ko zenit- nim distancam prištejemo ustrezno redukcijo J'= icos dv + ' sinoC, ( d._,= azimut vizure), horizontalnim smerem pa s= ( ?J coscl - r lahko s temi opazovanji na katerega se nanašajo sin d..,) ctg z, računamo dalje, kot da so izvedena na \in' (referenčni elipsoid). elipscpidu, Atmosferske refrakcije žal ni mogoče računati po formulah. S simultanim opazovanjem zenitnih distanc, ki ga obvezno izvajamo, dobimo le vsoto obeh refrakcijskih kotov; z računanjem srednje zenitne distance po for- muli 1 t o .... ) z= 2 ( + 180 - z kajpak pavšalno predpostavljamo, da sta kota enaka. To pa očitno marsi- kdaj ne drži, kot nam kažejo rezultati izravnavanja višinskih razlik, iz- računanih iz srednjih zenitnih distanc in merjenih dolžin. Z uvedbo od- klonov navpičnice so se srednji pogreški, ki jih dajejo take izravnave, sicer zmanjšali na polovico. Srednji pogrešek višinske razlike na 10 km pa znaša še vedno dobrih± 6 cm, čeprav je vsaka višinska razlika izraču­ nana iz aritmetične sredine treh srednjih zenitnih distanc. Jasno je, da odkrivanje vertikalnih pomikov velikosti nekaj mm/leto z obstoječo opa- zovalno metodo še dolgo ne bo mogoče. Kljub težavam z višinsko izmero ima zasledovanje horizontalnih komponent pomikov dovolj dobre možnosti. Kot smo že rekli, je to zasluga merjenja dolžin. Kv~liteto horizontalnih smeri bi bilo treba dvigniti na raven, ki se zanteva za državne astronomsko-geodetske mreže, če bi hoteli, da bi prispevale večji delež k natančnosti rezultatov; to bi pa pomenilo tudi veliko povečanje stroškov. Analize E,O pokazale, da bi v našo kara- vanško mrežo lahko vpeljali tudi čisto trilateracijo, ko bi le merili tudi njeno deseto stranico Belščica - Begunjščica, ki je do sedaj nismo zaradi topografske ovire (potreben bi bil ekscenter 1 km od Belščice na višini 2100 m) in zaradi izrednega fizičnega napora, ki bi ga ta podvig zahteval. PolQ~i elips pogreškov pomikov točk na Begunjščici in na Bel- ščici bi se zmanjšale pod 15 mm. 3. o problemih pri izravnavanju. Končni rezultati za obdobje 1977-1984 Pri vsakem skupnem izravnavanju kotnil:l in dolžinskih opazovanj se nam zastavlja naloga, da predhodno ("a priori") določimo razmerje med na-· tančnostjo smeri in dolžin. To je teže, kot bi si mislili na prvi pogled, posledice nerealne postavitve omenjenega razmerja pa so nerealni rezulta- ti izravnave. Dosti laže je pri izravnavanju enorodnih opazovanj (samih smeri ali samih dolžin), pri čemer je treba poprej določiti le njihove uteži, izravnava pa nam na koncu da srednji pogrešek utežne enote. Pri skupnem izravnavanju smeri in dolžin dobimo srednja pogreška smerne in dolžinske utežne enote v istem razmerju, kot je bilo postavljeno a prio- GV 30(1986)2 79 ri, slika popravkov smeri in dolžin se pa s tem razmerjem lahko ne uje- ma. Pri majhnih mrežah je še ta težava, da je zaradi maloštevilnosti opazovanj presojanje na podlagi nj ihov-ih popravkov na splošno nezaneslj i- vo. Tudi postopek optimizacije uteži, ki ga ponuja teorija, ima v tem pri-• meru bolj ali manj problematičen izid, Zlasti moramo biti previdni pri oceni natančnosti smeri, Srednji pogre- šek, ki ga izračunamo iz girusnega opazovanja, je le manjši del celotne- ·ga pogreška. Tudi če izhajamo iz pogreškov zapiranja trikotnikov, dobi- vamo za srednji pogrešek smeri marsikdaj preveč optimistične rezultate. Tu ne kaže opisovati številnih analiz natančnosti opazovanih smeri. Po- vemo naj le, da v naši mreži niha srednji pogrešek, izračunan iz 8 giru- sov, okoli vrednosti± 0,5", da smo pa celotni srednji pogrešek smeri "a priori" končno ocenili na+ 1,35" do+ 1,7", medtem ko smo se pri dol- žinah držali solidne formule md [mm] = ±(5+1_,25 d [km] ) . Mrežo smo izravnavali v številnih variantah, zlasti v obdelavah, ki so sledile 2. in 3. seriji opazovanj. Tako smo se dokopali do raznih spoz- nanj in preizkusili razne hipoteze. Izravnave so dveh vrst: "absolutne'' in "relativne", Prv_e so klasičnega tipa, pri katerih izbiramo nekaj fiks- nih elementov (konkretno: dve dani točki), glavne neznanke pa so koordi- nate ostalih točk. V eni podskupini sta dani točki 3 Katarina in orien- tacijska točka 8 izven ožje mreže. Izkazalo se je, da na obe orientacij- ski vizuri (glej sliko) vpliva bočna refrakcija, kar se je pokazalo v na- videznih rotacijah ostalih štirih točk okoli točke 3. Zato smo v drugi podskupini "absolutnih" izravnav izločili omenjeni orientaciji. Ker leži točka 5 na isti geotektonski enoti kot točka 3 in merjenja stranice 3 - 5 dobro soglašajo, smo izbrali to stranico kot fiksno bazo mreže in to se je obneslo. "Relativne" izravnave temeljijo na temle premisleku, Vzemimo, da-klasično izravnamo dve enako opazovani seriji opazovanj (vsako posebej), in pri tem uporabljamo enake koordinate danih točk in enake približne koordina- te ostalih točk. Napišimo si poljubno enačbo pogreškov - recimo za opa~ zovano dolžino med novo in dano točko - v prvi in v drugi izravnavi: v' - a bx' + b v" a Sx11 + b by' + (d 0 - d') by" + (d 0 - d"). V oklepaju je stalni člen; d 0 je računan iz približnih koordinat, d' in d" so pa merjene vrednosti. Koordinatni popravki ox', oy' in Sx 11 , by" se nanašajo na približne koordinate. Sprememba položaja nove točke se očitno izraža s komponentama ox" - . &x• = ~ in Sy 11 by' = "J • Sedaj odštejmo prvo enačbo od druge! Av v" - v' = a,\ + b.'? +(d' - d") •. Dobili smo novo enačbo pogreškov, v kateri nastopa v stalnem členu čista razlika opazovanj, neznanki pa že pomenita pomik točke. Izravnavo, ki izhaja iz tako oblikovanih enači pogreškov, imenujemo tudi "diferenčna". Pri taki izravnavi so koordinate (pravzaprav koordinatne razlike) potrebne zgolj za ~zračun faktorjev~ in b in so zato lahko pre- cej približne. Sestavljanje en~čb pogreškov je prav lahko: faktorji a in b se od izravnave do izravnave že tako ne spreminjajo, stalni člani pa so preproste razlike med starejšim ~ri novejšim opazovanjem, najsi bo to smer ali dolžina. Rezultati izravnave ~o: - pomiki točk ( 1', ~ ) in pristna merila njihove natančnosti (~) 1 M f, elipsa pogreškov), popravkiAv razlik opazovanj in natančnost teh razlik. 80 GV 30(1986)2 Iz dveh ločenih absolutnih izravnav bi sicer nazadnje dobili teoretič­ no enake pomike (~,~), ne pa meril njihove natančnosti, Diferenčna iz- ravnava odkriva še nekaj, če namreč iz srednjih pogreškov razlik opazo- vanj 41 računamo nazaj natančnost opazovanj samih, izhajajoč iz 2 12 + m/1 2 2 ffi2, me,.\. = m torej iii = mA\ -{i, dobivamo za in~ m' ~ m" v praksi redno manjše vrednosti v primerjavi z vrednostmi, ki nastopajo v absolutnih izravnavah. To pomeni, da se iz razlik opazovanj41 izloča del sistematskih pogreškov, tistih namreč, ki v eni in v drugi seriji opazovanj delujejo z istim predznakom in za- to na določevanje pomikov vplivajo tem manj, čim bolj so v obeh serijah izenačeni. V absolutnih izravnavah takšni pogreški seveda precej bolj bremenijo končna merila natančnosti. Iz dosedanjih diferenčnih izravnav sklepamo, da je "efektivna" natanč­ nost kotnega merjenja blizu± l", dolžinskega pa ca. 1:900,000. In kakšni pomiki so bili ugotovljeni za razdobje 1977-1980-19847 Žal, še nismo izračunali no.bene položajne spremembe, ki bi bistveno presega- la svoj lastni srednji pogrešek in bi jo tako lahko priznali za dejan- ski pomik. To še zlasti velja za točki na vrhu Karavank, kjer so, in~ manjši ali kvečjemu enaki pripadajočim Mo/ in M\ (ti znašajo od 11 do 25 mm). Za točko Hom, ki leži na ozemlju Julijskih Alp, smo v prvem raz- dobju dobili pomik (?) 2 cm s srednjim pogreškom ± 1 cm, v drugem raz- dobju pa le še dobrega pol centimetra; zato je tudi ta rezultat treba zaenkrat jemati z vsemi zadržki. Zaradi dosedanjih rezultatov seveda še ne kaže opustiti teh že dobro vpeljanih periodičnih opazovanj pomikov Karavank, Ne moremo namreč ve- deti, kdaj se bo geotektonska aktivnost povečala, in tudi manjše pomi- kanje bo mogoče dokazati šele po več ponovitvah opazovanj. GV 30(1986)2 81 Bogdan KILAR* SREČANJE S HALLEYEVIM KOMETOM l. Uvod Običajni videz zvezdnega neba prekine od časa do časa pojav korneta, V le nekaj dneh ali tednih lahko nastane iz neznatne meglene lise ogromna svetlobna prikazen z glavo in repom, ki bolj ali manj močno zasije, po- tem pa zopet ugasne in izgine v daljavo. časovno razdobje, v katerem je kornet viden, se giblje od nekaj dni do"'l.2, največ 18 mesecev. Nepričakovani pojavi nebesnih teles te vrste so s svojim nenavadnim vi- dezom in stalnimi spremembami vedno zbujali pozornost ljudi. V starem, posebno pa še v srednjem veku so korneti velikokrat povzročili strah, za- radi nepoučenosti in praznoverja so jih imeli za glasnike vojne, lakote, kuge in drugih nesreč, Danes so korneti zanimivi, ker omogočajo proučeva­ nje različnih pojavov v Sončevem sistemu, ki mu tudi sami pripadajo, V dobi svetlobno močnih daljnogledov in fotografije pa korneti niso nekaj neobičajnega! Vsako leto jih opazujejo, Tako so npr. leta 1980 opazovali 20 kornetov, leta 1981 12, leta 1983 22, leta 1984 22 in leta 1985 15 ko- rnetov. Večinoma so to svetlobno zelo šibka nebesna telesa, vidna le z daljnogledi ali pa na fotografski plošči. Dejansko redki pa so korneti, ki jih lahko opazujemo s prostim očesom in ki imajo kolikor toliko at- raktiven videz! Naše stoletje je v tem pogledu siromašno! Spomladi leta 1910 so po vsem svetu opazovali Halleyev kornet. Starejši Ljubljančani še pomnijo, kako so ljudje trumoma hodili na Ljubljanski grad gledat kornet! Leta 1957 spomladi srno opazovali kornet Arend-Roland, poleti istega leta pa kornet Mrkos. Oba sta bila vidna s prostim očesom. Lansko in letošnje približanje Halleyevega korneta Zemlji je vsekakor vred- no tudi pozornosti geodeta! 2. Splošno o kornetih Povprečen kornet sestoji iz glave in repa, Glava je sestavljena iz jedra in plinastega plašča (kome). Spektralna analiza in proučevanje sprememb v siju korneta sta pokazala, da so korneti sestavljeni iz kovin, in sicer jedro iz železa, kroma, niklja in še nekaterih drugih kovin, glava vse- buje molekule ogljika c 2 , ciana CN in ogljikovodika CH, rep pa je iz io- niziranih molekul ogljikovega monoksida CO+, dušika N; in ogljikovega dioksida co; . Jedro korneta je najsvetlejši del v njegovi glavi. Zato se lega korneta izraža s koordinatami njegovega jedra, ki vsebuje skoraj vso maso korneta. Mase kornetov so majhne, in sicer reda velikosti ena deset- tisočinka Zemljine mase. Jedro korneta ni vedno v sredini njegove glave in more biti enostavno ali sestavljeno iz več delov. Videz jedra je pri različnih kornetih vobče raz- noličen; tudi pri istem kornetu se menja z njegovo oddaljenostjo od Son- ca. Poznamo kornete, pri katerih se jedro sploh ne vidi, kasneje pa pos- taja vse bolj izrazito, čim bolj se kornet približuje Soncu. Kometna jed- ra so sestavljena iz trdnih delov z zelo različno maso, od nekaj ton do najmanjših delcev - t.i. kozmičnega prahu, * 61000 Ljubljana, YU, Fakulteta za arhitekturo,gradbeništvo in geodezijo; dr.nar.znanostL Prispelo v objavo 1986-01-14, 82 GV 30(1986)2 Velikost jedra kometa je zelo različna; v premeru meri od nekaj kilome- trov do nekaj sto kilometrov. Pri Halleyevem kometu cenijo velikost jed- ra na 5 ~m. V vsakem primeru je velikost kometovega jedra skoraj zane- marljivo majhna v primeri z razsežnostmi drugih njegovih delov! Jedro kometa obdaja plinski plašč (koma). Svetlost plašča pada od jedra proti robu in se menja z razdaljo od Sonca, Razsežnosti glave (plašč in jedro) so velikanske in znašajo od 10 000 km pri manjših kometih do 300 000 km in več pri velikih kometih. Premer glave kometa iz leta 1811 je znašal celo 1,5 milijona kilometrov, kar pomeni, da je bila za 12 % večja od premera Sonca! Razsežnosti kometove glave niso stalne, ampak se menjajo, in sicer ne- pravilno z oddaljenostjo od Sonca. Običajno je premer kometove glave (vsaj vidni del) na večjih razdaljah od Sonca (5 do 6 astronomskih enot, tj; povprečnih razdalj Zemlja-Sonce) razmeroma majhen, povečuje se s približevanjem Soncu, prav blizu Sonca pa se zopet zmanjša! Tako je bil npr. premer glave Halleyevega kometa v letu 1910 v neposredni bližini Sonca štirikrat večji kot leto dni kasneje in dvakrat manjši kot 3 me- sece prej! Najbolj zanimiv, najmanj raziskan, najmanj stanoviten in najbolj znači­ len del kometa je vsekakor njegov rep. Rep je krajši ali daljši, ožji ali širši, svetlobno šibkejši ali močnejši podaljšek kometove glave. Praviloma je rep usmerjen nasprotno od Sonca. Dokler se komet približu- je Soncu, se rep razprostira za njegovo glavo, pri oddaljevanju kometa od Sonca pa je rep spredaj - vsaj pri večini kometov je tako. Rep je običajno enojen, lahko pa je tudi dvojen ali celo večkraten, sestavljen iz pramenov različnih dolžin, Ti so večinoma ravni, lahko pa so tudi bolj ali manj ukrivljeni. Razpored materije v repu je lahko enakomeren ali pa tudi ne. Materija (plazma in kozmični prah) je v repu kometa zelo redko razporejena: gostota je manjša od vakµuma, ki ga lahko ustvarimo v labo- ratoriju na Zemlji, Rep kometa je njegov najmanj stanpvitni del! Opazovali so že komete, pri katerih se rep sploh ni pokazal! Dokler je komet daleč od Sonca (5 do 8 astronomskih enot), običajno nima repa. Ko pa se približa Soncu (pov- prečno na razdaljo 3 astronomskih enot), začne izstopati iz glave rep, Šele v bližini Sonca, tj. na razdalji pod 1,5 astronomske enote, se ko- met lahko zares razvije po velikosti repa in po svoji svetlobi, Tako po- nujajo nekateri kometi na kratki poti v bližini Sonca opazovalcem na Zemlji najveličastnejše nebesne prizore! Razsežnosti kometnih repov so velikanske. Dolžine od 50 do 100 milijo- nov kilometrov niso nič nenavadnega! Opazovani so bili že tudi kometi z dolžino repa prek 180 milijonov kilometrov, 3. Gibanje kometov okoli Sonca Po zakonih nebesne mehanike se telesa v Sončevem sistemu gibljejo po stožernicah, tj. po elipsah, parabolah ali hiperbolah, in sicer tako, da tečejo ravnine teh krivulj vedno skozi Sonce. Vrsta tira nebesnega telesa je odvisna od lege in hitrosti v konkretnem časovnem trenutku, Planeti se brez izjeme gibljejo okoli Sonca po elipsah, katerih ravni- ne ležijo blizu ravnine ekliptike. Pri kometih pa ni tako, gibljejo se v ravninah, ki ležijo poljubno z ozirom na ravnino ekliptike. Kakšni pa so tiri, ki jih kometi opisujejo okoli Sonca, Že I. Newton je v svoji knjigi Philosophiae naturalis principia ... leta 1687 pokazal, da se more tisti del kometovega tira, na katerem ko- met opazujemo (v bližini Sonca in Zemlje) približno prikazati z lokom parabole. Newton je dal tudi prvo metodo za računanje paraboličnih ti- rov kometov, vendar s pripombo, da so tiri kometov verjetno sploščene elipse, GV 30(1986)2 83 Danes menimo, da so kometi telesa Sončevega sistema in da se morejo nji- hove elipse v bližini Sonca dobro prikazati s parabolo le zato, ker jih opazujemo le na zelo kratkem loku njihovega tira, ko se gibljejo blizu Sonca in Zemlje, Katalog kometov, ki ga je sestavil Brian G. Marsden, navaja v 4.izdaji, da'je bilo od leta 239 pred našim štetjem do leta 1982, torej v 2221 le- tih, opazovanih 710 različnih kometov. Od tega se giblje približno 36 %, tj. 255 kometov po eliptičnih tirih (njihova ekscentričnost je manjša od 1), 54 %, tj. 384, po paraboličnih tirih (ekscentričnost je enaka 1) in 10 %, tj. 71 kometov, po hiperboličnih tirih (ekscentričnost je večja od l), Za hiperbolične tire kometov je značilno, da so njihove ekscentričnosti vse manjše od 1.01 ! To zanesljivo ni naključno in ga pojasnjujemo s tem, da je hiperbolični tir - tako kot vsak kometov tir - izveden le iz opazovanj blizu Sonca in Zemlje, ko so na komet že vplivali veliki plane- ti ali Jupiter ali Saturn ali Uran in Neptun, in sicer takrat, ko se je komet gibal blizu njih in se je približeval Soncu. Po B. Stromgrenu gre tudi pri hiperboličnih tirih za zelo sploščene elipse ogromnih razsežnosti, ki se razprostirajo tudi do najbližjih zvezd! Komete, ki se gibljejo po eliptičnih tirih, imenujemo periodični. Perio- dični kometi se periodično, tj. v krajših ali daljših razdobjih, vrača­ jo v perihelij, tj. v tisto točko svojega tira, ki je najbližja Soncu. Takrat se tudi bolj ali manj približajo Zemlji in jih običajno lahko opazujemo. Perioda določenega kometa seyeda ni popolnoma konstantna! Po današnjih pogledih pripadajo praktično vsi kometi Sončevemu sistemu. To pomeni, da se vsi kometi gibljejo po elipsah z določeno periodo,ven- dar gre pri nekaterih tirih za tako sploščene elipse takih razsežnosti, da so ustrezajoče periode res velikanske, vsaj za "človeška" razdobja! Danes poznamo več kot 20 takih kom8tov, ki imajo periode od 100 do 1000 let, in približno 30 takih s periodami od 1000 do 10 000 leti Čim večji je seveda tir kometa, tem manjši del njegovega tira leži v naši bližini, kjer ga lahko opazujemo. Zato so seveda tiri velikih razsežnosti in z velikimi periodami zelo nezanesljivi! Najlepši komet 1~a je bil vsekakor Donatijev komet, ki so ga opa- zovali leta 1858, Šteje se, da ima ta kornet periodo blizu 2000 leti Ko- met Mrkos, ki smo ga opazovali poleti 1957, pa ima menda periodo približ- no 11 000 leti Komet ima v vsaki točki svojega tira različno hitrost, največjo seveda v periheliju. Hitrost je odvisna od oddaljenosti perihelija od Sonca, Hitrosti znašajo 40, 50 pa tudi več sto kilometrov v sekundi, Veliki komet, ki so ga opazovali v februarju, marcu in aprilu 1843, je bil dne 28,februarja 1843 v periheliju svojega tira. Tedaj je imel relativno na Sonce hitrost 576 kilometrov v sekundi! Halleyev komet ima v periheliju hitrost 54, 55 kilometrov v sekundi, v afeliju (točki,ki je najbolj od- daljena od Sonca), pa hitrost 0,91 kilometra v sekundi. Pomni, da pri- leti krogla iz puškine cevi s hitrostjo reda velikosti 1 kilometer v se- kundi, Zemlja pa se giblje okoli Sonca s hitrostjo 30 kilometrov v se- kundi, 4, Splošno o Halleyevem kometu Newtonov učenec, angleški astronom Edmund Halley (1656-1742), je izraču­ nal tir, po katerem se je gibal velik komet v letu 1682, Ugotovil je, da se giblje po zelo sploščeni elipsi z obhodno dobo 76 let, Tir kometa se je dokaj dobro skladal s tirom kometa iz leta 1531 (opazoval znani P,B. Apian) in tirom kometa iz leta 1607 (opazoval ga je slavni J,Kepler). Halley je dokazal, da gre pri vseh treh pojavih za isti komet in napo- 84 GV 30(1986)2 11, Urana tir Jupitra ep SLIKA SLIKA 2 1sr// 11, Neptun• /1 GV 30(1986)2 193J..- .. 1945 . \ /1956 1964 85 vedal vrnitev "svojega" kometa za leto 1758, ki ga ne bo več doživeli Komet se je res pojavil in nosi od tedaj njegovo ime. Halley komet se je v zadnjih 2225 letih, 30-krat pojavil v bližini Sonca in Zemlje in prešel skozi perihelij svojega tira, opazovan pa je bil le 29-krat. Prehod iz leta 163 pred našo ero je namreč edini, za katerega ni zgodovinskih zapiskov! Prva zapisana opazovanja Halleyevega kometa so iz leta 239 pred našo ero! Tale preglednica daje vse letnice prehodov Halleyevega kometa skozi pe- rihelij v zadnjih 2225 letih. -239 -163 -86 -11 66 141 218 295 374 451 530 607 684 760 837 912 989 1066 1145 1222 1301 1378 1456 1531 1607 1682 1759 1835 1910 1986 Naslednji prehodi Halleyevega kometa skozi perihelij bodo v letih 2061, 2136 in 2211 itd.! Tir Halleyevega kometa je zelo sploščena elipsa z numerično ekscentrič­ nostjo e=0,967 in sega daleč prek Neptunovega tira. Glej sliko l! Hal- leyev komet se vrača k Soncu povprečno vsakih 76 let. Najkrajše razdobje med dvema zaporednima povratkoma je znašalo 74,42 let (1835-1910), naj- daljše pa 79,25 let (451-530). Najbolj se je ta komet približal Zemlji leta 837, in sicer na 5,98 milijonov kilometrov, tj. na 0,04 astronom- ske enote. Tedaj je bil opažen tudi največji navidezni sij Halleyevega kometa: -3,5~; rep se je razprostiral po nebu na dolžini 9301 5. Tir Halleyevega kometa Halleyev komet se giblje okoli Sonca po tiru, ki je zelo sploščena elip- sa. Povedali smo že, da merimo razdalje v Sončevem sistemu s t.i. astro- nomsko enoto, ki je povprečna razdalja Zemlje od Sonca. Ena astronomska enota (kratica a.e.) znaša 149,6 milijonov kilometrov. ,Na slikah 1 in 2 je ravnina tira Halleyevega kometa zasukana v ravnino ekliptike! Na sliki 1 je prikazan tir Halleyevega kometa z ozirom na ti- re planetov okoli Sonca "S". Najmanjši krog pomeni Zemljin tir (polmer je 1 a.e.), večji Marsov tir itd. Puščica navzdol označuje smer proti pomladišču. Na tiru kometa so označene njegove približne lege v posamez- nih letih. Halleyev komet je bil v afeliju (najbolj oddaljen od Sonca) v letu 1948. Okoli Sonca se giblje v nasprotni smeri, kot se gibljejo Zemlja in drugi planeti! Slika 2 prikazuje tir Halleyevega kometa v neposredni bližini Sonca "S", Točka "P" označuje perihelij kometovega tira in njegovo lego dne 9. feb- ruarja 1986. Najmanjši krog pomeni tir Zemlje (1 a.e.), številke na njem pa lego Zemlje vsakega dvaindvajsetega v mesecu: 1 pomeni 22.januar, 2 22.februar itd. Točka Q na tiru Zemlje označuje lego Zemlje tedaj, ko je Halleyev komet v periheliju, tj. dne 9.februarja 1986. Samo prisončni del tira (izvlečena krivulja) leži nad ravnino eklipti- ke, večinoma se komet giblje pod njo (črtkani del). Velika grška črka omega označuje t.i. dvižni vozel, tj. točko, kjer pride komet na svojem tiru nad ravnino ekliptike, obrnjena velika omega pa označuje padni vo- zel, kjer pride komet pod ekliptiko. Točki z 1 in z2 označujeta lego Zemlje tedaj, ko se ji Halleyev komet najbolj približa: dne 27, novembra 1985 in dne 11.aprila 1986. Ustrezni minimalni razdalji sta 93,2 in 61,9 milijonov kilometrov. Na sliki 2 sta z ustreznima krogoma označeni še razdalji dveh oziroma treh astronomskih enot od Sonca. Na krogu treh astronomskih enot (3 a.e,Y pomenijo označeni koti heliocentrično astronomsko dolžino, ki jo štejemo od pomladišča. 86 GV 30(1986)2 Tu navajamo nekaj podatkov o tiru Halleyevega kometa (po Yeoman-Kiangu, leto 1981). velika os elipse mala os elipse numerična ekscentričnost razdalja perihelija razdalja afelija naklon ravnine tira proti ekliptike hitrost v periheliju hitrost v afeliju obhodna doba (siderska) ravnini 35,89 a.e. 9,14 a.e. 0,967 0,59 a.e. 35,30 a.e. 162,215° 54,55 km/s 0,91 km/s 76,3 let 6. Gibanje Halleyevega kometa ob zdajšnjem srečanju Halleyev komet so najprej fotografirali na observatoriju Mt.Palomar dne 16.oktobra 1982. Tedaj je bil oddaljen od Sonca 11,05 a.e. in se je gibal z ozirom na Sonce s hitrostjo 10,05 km/s. Od Zemlje je bil tedaj oddaljen 10,94 a.e., tj. okoli 1,6 milijarde kilometrov. To po- meni, da je bilo tedaj potrebnih več kot 90 minut, da je svetloba kome- ta prišla do Zemlje. Tir planeta Saturn (tj. razdaljo 9,5 a.e.) je komet pretekel 18.junija 1983 s hitrostjo 11,7 km/s. V letu 1984 se je komet približal Soncu od 8,1 na 5,3 a.e., Zemlji pa od 7,2 na 4,3 a,e. Gibal se je med tirom Saturna in tirom Jupitra s hitrostjo od 13 do 16,9 km/s. Tir planeta Jupiter (tj. razdaljo 5,2 a.e.) je pretekel Halleyev komet dne 10.januarja 1985 s hitrostjo 17,1 km/s. Skozi pas planetoidov (2,76 a.e.) se je komet gibal konec avgusta 1985 s hitrostjo 24,4 km/s. V avgustu in septembru 1985 se je komet gibal na nebu skozi ozvezdja Dvojčkov in Oriona, v zadnjem tednu oktobra je prišel 1 v ozvezdje Bika. Tedaj je bil od Sonca oddaljen 2 a.e., od Zemlje 1,25 a.e. in.se je gi- bal s hitrostjo 30 km/s, ' Skozi dvižni vozel svojega tira je šel komet dne 9.novembra 1985 s hi- trostjo 30,5 km/s. Na nebu je bil tedaj v ozvezdju Bika, tik.po~ zvez- ::č::u~ podaljšku črte Sonce-Zemlja je bil Halleyev kJmet dne 18::::~~- ra 1985, od Sonca je bil oddaljen 1,68 a.e., od Zemlje pa samo 0,69 a.e. Na nebu je bil v ozvezdju Bika, 4° jugozahodno od Plejad. Imel je navi- dezni sij okoli 7m, opazovan je bil v Ljubljani v daljnogledu s preme- rom objektiva 80 mm in goriščno razdaljo f=500 mm. Za zdajšnje srečanje s Halleyevim kometom je značilno, da se Zemlji dva- krat približa. Prvo približanje je bilo dne 27. novembra 1985 (lega Zem- lje z1 na sliki 2). Tedaj je zdrvel poleg našega planeta•na razdalji 93,2 milijona kilometrov (tj. 0,623 a.e.), in sicer s hitrostjo 33 km/s z ozirom na Sonce. Od Sonca je bil oddaljen 233,5 milijona kilometrov. Na nebu je bil viden v ozvezdju Ovna kot bleda lisa (6 1 5m). 29.novembra 1985 je Halleyev komet pretekel Marsov tir (1,52 a.e.) s hi- trostjo 33,4 km/s. Na nebu je bil v ozvezdju Rib. Halleyev komet so opazovali v prvi polovici decembra 1985, potem pa ne več, zaradi premočne Lunine svetlobe. Zemljin tir (1 a.e.) je pretekel komet l,januarja 1986 s hitrostjo 42 km/s. Bil je v ozvezdju Vodnarja, pod zvezdo Gama, in je imel navidezni sij okoli 4m, Bil je viden zvečer na jugozahodnem nebu. GV 30(1986)2 87 Tir planeta Venere (0 1 72 a,e.) je Halleyev komet prekoračil 21.januarja 1986 s hitrostjo 49 km/s. Bil j8 v ozvezdju Kozoroga, pod zvezdo Beta. Halleyev komet preteče perihelij, svojega tira dne 9, februarja 1986 ob 11h34m srednjeevropskega časa, in sicer s hitrostjo 54,55 km/s, kar je največja hitrost tega kometa na sedanjem tiru. Od Sonca je tedaj Halle- yev komet oddaljen 0,59 a.e., tj. 87,8 milijonov kilometrov. Zaradi ne- posredne bližine Sonca kometa v februarju ni mogoče opazovati z Zemlje! Komet ponovno preteče tir Venere (0,72 a,e,) dne l.marca 1986 s hitrost- jo približno 49 km/s, Skozi padni vozel svojega tira gre Halleyev komet dne 10,marca 1986 s hitrostjo 45 km/s, Tedaj -bo viden zjutraj v ozvezdju Kozoroga, zahodno od zvezde Sigma. Viden bo le krajši čas pred vzhodom Sonca, nizko nad jugovzhodnim obzorjem. Pričakujejo, da bo tedaj rep kometa dolg blizu 20 , ob koncu marca - ko bo v Strelcu - celo 30°. Vendar tedaj iz naših krajev ne bo viden! Po prehodu čez perihelij se Halleyev komet oddaljuje od sonca in se po- novno približuje Zemlji. Zemljin tir (1 a,e,) preteče 21.marca 1986, po- novno se približa Zemlji dne 11.aprila 1986 na razdaljo 61,9 milijonov kilometrov (0,414 a.e.), giblje se s hitrostjo približno 36 km/s. To je lega z 2 Zemlje na sliki 2. Tedaj bo od Sonca oddaljen približno 200 mi- lijonov kilometrov. Na nebu bo v ozvezdju Volka, tik ob zvezdi Pi. Ko- met bo tedaj daleč na južni nebesni polobli in ga iz naših krajev ne bo mogoče opazovati, Videli naj bi ga ponovno okoli 19,aprila zvečer na jugozahodnem delu neba v ozvezdjih Kentaver in čaša. Verjetno bo imel tedaj rep dolžino od 10° do 15°. Dne 24.aprila 1986 bo Halleyev komet ponovno na Marsovem tiru (1,52 a.e.), kjer se bo gibal z isto hitrostjo kot 29, novembra 1985: 33,4 km/s. Ko- met bo v ozvezdju Kače, blizu zvezde 62. Tistega dne bo Luna v ščipu in 400 oddaljena od kometa, kar bo oteževalo opazovanje. Opazovalci v Aziji in na Tihem oceanu pa bodo imeli tega dne popoln Lunin mrk, kar bo omo- gočilo edinstven prizor na nebu: zatemnjena Lunina plošča in komet! Ob koncu aprila bo oslabel sij kometa nad 6m, sploh ne bo več viden s prostim očesom, vendar bo njegova višina ob začetku mraka v naših krajih vsak dan večja, opazovali ga bomo zvečer, vendar le z boljšimi (svetlej- šimi) daljnogledi. Halleyev komet se bo oddaljeval od Sonca, njegov sij bo počasi slabel, rep bo vedno krajši. V maju in juniju 1986 bo možno opazovanje le v več­ jih daljnogledih s premerom objektiva vsaj 80 mm, Na nebu bo komet voz- vezdjih Kača in Sekstant, navidezni sij bo slabel od 7m na 11m. Tir planeta Jupiter (5,2 a.e.) bo komet prekoračil dne 12,marca 19e(, v naslednjih mesecih pa bo počasi izginjal tudi iz dosega največjih tele- skopov na svetu. Halleyev komet se bo zopet pojavil čez približno 76 let, sedanji izraču­ ni kažejo, da se bo vrnil v perihelij svojega tira dne 29,julija 2061, leta! 7. Navidezno gibanje in opazovanje Halleyevega kometa V spodnji preglednici sta približni nebesni ekvatorski koordinati: rek- tascenzija clin deklinacija d od januarja do junija 1986, ozvezdje, kjer je komet, navidezni (totalni) sij kometa in starost Lune v dnevih. 1986 d., 8 Ozvezdje Navidezni Luna sij 5. I. 22h08m - 3,3° Vodnar 5,om 24d 15. 2lh48m - 5,2° Vodnar 4,5m 5d 88 GV 30(1986)2 1986 ,J.., 6 Ozvezdje Navidezni Luna sij 25. 2lh3lm - 7,0° Vodnar 4,5m 15d 4. II 2lhl3m - 9,1° Vodnar 4,0m 25d 14. 20h55m -11,6° Vodnar 2,3m 5d 24. 20h37m -14,5° Kozorog 2 ,4m 15d 6. III. 2oh2om -18,1° Kozorog 2,6m 25d 16. 19h57m -23,1° Strelec 2,7m 6d 26. 19hl6m -31,3° Strelec 2,5m 16d S.Iv. l 7h22m -44,2° Škorpijon 2,2m 26d 15. l3h22m -42,2° Kentaver 2,5m 6d 25. llh24m -25,1° Čaša 3,6m 16d s.v. 10h46m -15,4° Kača 4,7m 26d 15. 10h3lm -10,5° Sekstant 5,6m 6d 25. 10h26m - 7,9° Sekstant 6,4m 16d 4.VI. 10h26m - 6 ,4° Sekstant 7,0m 27d 14. 10h28m - 5,6° Sekstant 7,6m 7d 24. 10h32 - 5,2° Sekstant 8,lm 17d Halleyev komet bo najugodnejši za opazovanje v prvi tretjini januarja, ko bo toliko svetel (4,sm), da ga bo skozi čisto ozračje in daleč od lu- či mogoče videti s prostimi očmi - seveda, če bo opazovalec vedel, kje ga mora iskati! Komet bo viden zvečer po 17.uri v ozvezdju Vodnarja in 150 nad planetom Jupiter. v drugi polovici januarja se bo komet naglo približeval Soncu, njegov sij bo naraščal, rep se bo podaljšal, postopma bo izginil v večerni zarji. Okoli l.marca se bo pojavil zjutraj v ozvezdju Kozoroga. Viden bo le kraj- ši čas pred vzhodom Sonca nizko nad jugovzhodnim obzorjem. Njegov sij bo stalno naraščal, toda po 25.marcu iz našin krajev ne bo več viden. Halleyev komet se bo zopet pojavil v drugi polovici aprila 1986 na večernem nebu v ozvezdju čaše, in sicer kot objekt z navideznim sijem 4m. Nato bo njegov navidezni sij naglo slabel in bo dosegel ob koncu maja komaj še 6m. Zdajšnje srečanje s Halleyevim kometom torej ni zelo atraktivno! 8. Organiziranje opazovanj Halleyev,ega kometa V Sloveniji sta organizirala opazovanje Halleyevega kometa Astronomsko- geofizikalni observatorij na Golovcu pri Ljubljani in Astronomsko društ- vo Javornik na Črnem vrhu nad Idrijo. V letu 1979 je bila na predlog L.Friedmana ustanovljena mednarodna orga- nizacija za opazovanje Halleyevega kometa: International Halley Watch (IHW), Predlog sta podprli ameriška agencija za vesoljske raziskave (NASA) in mednarodna astronomska zveza (IAU). Glavni namen IHW je uskladiti vsa opazovanja kometa, in sicer profesio- nalna in amaterska. IHW skrbi za standardizacijo metod opazovanja in za enotno obliko zapisovanja rezultatov. Podatke zbirajo v dveh centrih, za zahodno poloblo v Pasadeni (ZDA), za vzhodno pa v Bambergu (ZR Nemčija). GV 30(1986)2 89 9. Vesoljske sonde za raziskovanje Halleyevega kometa Za raziskovanje Halleyevega kometa so bile lansirane tudi vesoljske son- de. s številnimi instrumenti: spektrometri, spektografi, magnetometri, fotopolarimetri, vizualnimi in infrardečimi kamerami, detektorji prahu, detektorji plazme in drugimi. Sondo Giotto so ustvarili znanstveniki Evropske vesoljske agencije (Eu- ropean Space Agency). Lansirana je bila dne 10. julija 1985 s kozmodro- ma Kourou v Francoski Gvajani. 13.marca 1986 bo letela mimo Halleyevega kometa s hitrostjo 68 km/s, in sicer na razdalji le 500 kilometrov! Sonda Planet A je bila lansirana dne 14.avgusta 1985 s kozmodroma Kagoš- ima na južnem Japonskem. Do Halleyevega kometa bo sonda prispela predvi- doma 8.marca 1986 in pretekla njegov rep več kot 10 000 kilometrov stran od glave. V Sovjetski zvezi so v dneh 16.decembra 1984 in 21.decembra 1984 s koz- modroma Bajkomur lansirali dve sondi: Vecja lin Vega 2. Vega l naj bi prišla do Halleyevega kometa dne 8. marca 1986, Vega 2 pa teden dni kasneje. Sovjetski sondi sta konstruirani tako, da se moreta usmeriti na cilj z natančnostjo blizu 100 kilometrov. Verjetno so Sovjeti poslali dve sondi zato, ker želijo, da bi ena raziskovala komet z razdalje blizu 10 000 kilometrov, druga pa naj bi se čimbolj približala jedru kometa in ga raz- iskala iz neposredne bližine. Pri tem bo sonda verjetno na določeni raz- dalji od kometa uničena! 10._ Literatura l. Astronomičeskij kalendar 1984, Nauka, Moskva 1983. 2. Brandt, J.C.: 1980, The International Halley Watch, Report of the Science. 3. Jackiv Ja.s. in K.J, čurjumov, 1984, Zemlja i Vseljenaja, 1984 1: 35-39. 4. Marsden, B.G.: 1979, knjiga Space Missions to Comets, NASA Conf:-- Publ. 2089. 5. Moore, Patrick: Comets, Published by Charles Scribner's Sons, New York 1976. 6. Nedeljkovic, M.: 1910, Sveti Halleyeva kometa, Astronomska opservatorija, Beograd. 7. Whipple, F.L.: 1980, IAU Circ. 3459. 8. Yeomans, D.K.: 1981, The Comet Halley Handbook, NASA, Washington. GV 30(1986)2 90 Vladimir KOLMAN* AKTIVNOSTI NA PODROČJU POSLOVANJA ZEMLJIŠKE KNJIGE IN ZEMLJIŠKEGA KATASTRA, EVIDENCE NEPREMIČNIN Začasna komisija Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije je bila imenova- na z namenom, da bi evidence na področju nepremičnin modernizirali tako, da bi bilo njihovo vzdrževanje za družbo cenejše, delo pa kvalitetnejše in hitrejše. V zvezi s tem se je izkristaliziral predlog za skupno ra- čunalniško vodenje podatkov zemljiškega katastra in zemljiške knjige. v tak koncept združitve sta sodila projekt RISZK, ki je bil takrat v sklepni fazi raziskave in tudi dokončan, ter projekt PROZEK, ki dokazu- je realne možnosti in prednosti računalniške obdelave zemljiške knjige in je zastavljen tako, da upošteva možnost povezave z obstoječim RIZSK- om, ki je bil ocenjen na podlagi testnega delovanja na Geodetski upravi Celje kot ustrezen in primeren za uveljavitev v vseh občinah v republiki. Pri nadaljnjih aktivnostih za modernizacijo poslovanja in naložitvi po- datkov zemljiške knjige na računalniški medij je treba izhajati iz ugo- tovitev, da se srečujemo z dvema kategorijama poenotenj oziroma poenos- tavitev obstoječih evidenc, in sicer: A. poenotenja oziroma poenostavitve, ki jih je mogoče izvesti takoj, se pravi tista, ki jih je mogoče zagotoviti ali uveljaviti na podlagi že obstoječe zakonodaje; B, poenotenja oziroma poenostavitve, ki jih je mogoče izvesti le na pod- lagi spremenjene zakonodaje, zlasti na podlagi predvidenega novega Zakona o zemljiški knjigi. A.K POENOTENJEM OZIROMA POENOSTAVITVAM, KI JIH JE MOGOČE IZVESTI TAKOJ, SODI ZLASTI TOLE: 1. Seznami glavnih knjig V seznamih glavnih knjig so opisana zemljišča (parcele) javnega dobra (posest v splošni rabi), ceste, vode, tudi železnice ter posebej prek- mejne parcele. Posebej prek-mejne parcele so v zemljiških knjigah v Slo- veniji evidentirane zelo neenotno. Treba bi bilo odpraviti sezname tako, da bi premoženjskopravne službe ugotovile, katera zemljišča so v splošni rabi in katera so ostala. Zem- ljišča v splošni rabi naj bi se iz seznama vpisala v poseben vložek, os- tala družbena zemljišča pa v občinski vložek. Problem bi bilo mogoče re- šiti z okrožnico, s katero bi bila zagotovljena enotnost v Sloveniji. Podobno velja tudi za tako imenovane prek-mejne parcele. Tako kot v zem- ljiškem katastru, ki je tehnična osnova za zemljiško knjigo, je tudi za zemljiško knjigo temeljna teritorialna enota katastrska občina, v kate- ri se evidentirajo vsa zemljišča, ki vanjo teritorialno sodijo. V eviden- ci zemljiškega katastra se tak temeljni pristop tudi dosledno upošteva. Ugotovljeno pa je bilo, da so v mnogih primerih v zemljiški knjigi evi- dentirane posamezne parcele kot prek-mejne, se pravi, da so vpisane v drugi katastrski občini, in ne v tisti, v !rntero teritorialno sodijo. Takšno stanje evidentiranja zemljišč v zemljiški knjigi je že ob nasta- vitvi podatkov zemljiškega katastra na računalniški medij in s tem na * 61000 Ljubljana, YU, Republiška geodetska uprava; dipl. ing.geod. Prispelo v objavo: 1986-01-07. GV 30(1986) 2 91 avtomatsko obdelavo teh podatkov povzročilo izredne težave pri računal­ niškem evidentiranju zemljiškoknjižnih vložkov prek-mejnih parcel, saj je bilo treba za prek-mejne parcele zagotoviti v računalniku posebno mesto in poseben znak. Podobne težave bodo tudi pri nastavitvi zemljiš- ke knjige na računalniški medij, če te pomanjkljivosti ne bodo prej od- pravljene. Ker opisani način evidentiranja zemljišč v zemljiški knjigi že po obstoječih predpisih zemljiške knjige ni sprejemljiv, je treba zagotoviti, da se bodo te pomanjkljivosti z enkratno akcijo, po uradni dolžnosti, v najkrajšem času odpravile. 2. Enotna matična številka občana (EMŠO) Na podlagi Zakona o enotni matični številki občanov (Ur.l. SRS, št. 1/80) se enotna matična številka občana (EMŠO) evidentira tudi v zemljiškem katastru. Zaradi zagotovitve zakonske obveze in vnosa teh dodatnih po- datkov v evidenco zemljiškega katastra je Republiška geodetska uprava izdala posebno navodilo o načinu in postopkih zajemanja podatkov EMŠO in s tem zagotovila, da bodo poleg podatkov o nosilcih stvarnopravnih pravic evidentirane tudi EMŠO, Glede na to, da se v zemljiškem katastru evidentirajo nosilci stvarnopravnih pravic le na podlagi podatkov zem- ljiške knjige in njihove spremembe le na podlagi ustreznega zemljiško- knjižnega sklepa, ni sprejemljivo, da bi za nove ali spremenjene nosil- ce stvarnopravnih pravic morala ugotavljati EMŠO geodetska služba, Zato je nujno in sistemsko edino sprejemljivo, da zemljiškoknjižni sklep pri vseh spremenjenih in novih nosilcih stvarnopravne pravice na zemljišču vsebuje tudi EMŠO, saj je le-ta sestavni del oziroma identifikacija lastnika, vpisanega v zemljiški knjigi, Glede na povedano bi bilo treba z obveznim navodilom zagotoviti, da bodo od določenega datuma vsebovali vsi zemljiškoknjižni sklepi tudi~odatek o enotni matični številki obča­ na, s čimer bi zagotovili postopno, s tem pa nedvoumno identifikacijo nosilcev stvarnopravnih pravic na zemljišču. Prav tako je z navodilom treba zagotoviti, da se bo v zemljiški knjigi evidentirala EMŠO na pod- lagi pravnomočnih odločb, ki jih občinski upravni organi, pristojni za geodetske zadeve, pošiljajo sodiščem zaradi uvedbe sprememb na zemljiš- čih. V skladu z omenjenim navodilom Republiške geodetske uprave bodo namreč vse odločbe, ki jih izdajajo občinski geodetski upravni organi, vsebovale tudi podatek o enotni matični številki občanov. O problematiki uvajanja EMŠO v zemljiško knjigo so potekale razprave tu- di v Odboru za politični sistem in družbene dejavnosti ter na posebnem sestanku na Republiškem sekretariatu za pravosodje in upravo dne 24.4. 1985, ki so se ga udeležili poleg predstavnikov omenjenega republiškega sekretariata tudi predstavniki Zavoda SR Slovenije za statistiko, Repub- liškega komiteja za zakonodajo, Republiškega komiteja za informiranje, Vrhovnega sodišča, Temeljnega sodišča Ljubljana in Republiške geodetske uprave. Na sestanku so bili sprejeti zlasti ti zaključki: - ažuriranje zemljiške knjige narekuje uvedbo EMŠO v zemljiško knjigo, - zaradi uvedbe EMŠO v zemljiško knjigo ne bi bilo smotrno spreminjati Zakona o enotni matični številki občanov, - Vrhovno sodišče SR Slovenije in Republiški sekretariat za pravosod- je in upravo naj proučita možnost uvajanja EMŠO v zemljiško knjigo na podlagi pravnega pravila 109 prf. Pravilnika o vodenju zemljiških knjig. V prihodnosti naj bi bilo podlaga za ažuriranje EMŠO predvsem stanje v registru prebivalstva, s katerim naj bi bila zemljiški kataster in zem- ljiška knjiga povezana. Za pravne osebe naj bi bila vzpostavljena povezava z registrom organiza- cij in skupnosti prek MŠ, proučiti pa je treba tudi možnost povezave s sodnim registrom. Poleg fizičnih oseb, ki lahko imajo EMŠO, in poleg pravnih oseb, ki ima- jo MŠ, so v evidencah (zemljiški kataster, zemljiška knjiga) evidentirani tudi tako imenovani tujci (občani drugih občin, drugih repu?lik ali drugih 92 GV 30(1986)2 držav) in umrle osebe. Tudi vse pravne osebe ne bodo imele MŠ. Take pri- mere bo treba še doreči in se odločiti za enotno ravnanje. 3. Nosilec stvarnopravne pravice Treba je poglobljeno analizirati vpise pravic v zemljiški knjigi, v ka- teri so različno in nedosledno vpisane v B in tudi C listu. Ugotovlje-- no je bilo, da se v Sloveniji oziroma na sodiščih v zemljiški knjigi različno evidentirajo ista dejstva, zlasti pravice uporabe na zemljišču in lastnina na stanovanjski hiši, kakor tudi nekatera druga dejstva. Glede na to, da se za zemljiški kataster pravice prevzemajo iz zemljiš- ke knjige, je smotrno, da so vse pravice, ki jih mora zemljiški katas- ter prevzeti, vpisane enotno, in sicer v B listu. Trenutno tega ni mogo- če zagotoviti, ker se pomembni vpisi glede nasilstva stvarnopravne pra- vice vpisujejo tudi v C listu, Dosledneje bi bilo treba upoštevati, da je C list bremenski list, in treba bi se bilo dogovoriti o definiciji bremena . Take primere bo treba nujno rešiti pred naložitvijo zemljiške knjige v računalnik in zagotoviti enotnost, to bi bilo mogoče doseči z obveznimi navodili, V Bin C listih zemljiškoknjižnega vložka je torej evidentiran nosilec stvarnopravne pravice. Pri proučevanju vpisa o last- niku pa lahko ugotovimo, da je sestavljen iz več elementov, zlasti iz identifikacijskega podatka, ki je sestavljen iz priimka in imena, v ne- katerih primerih tudi rojstnega podatka, ki je vsekakor boljši od neka- terih vpisov, kot na primer: nedoletni, mlajši, starejši in podobno, in tudi načrtovane EMŠO, ki bo nadomestila vse dvomljive vpise, ter podatka o naslovu, bivališču, kot informaciji o tem, kje in na katerem naslovu je mogoče to osebo najti. Glede na to, da bi morala biti sodišča zaradi poslovanja s strankami zainteresirana, da so identifikacijski podatki o lastniku tudi v zemljiški knjigi stvarni in usklajeni z dejanskim stan- jem, bi bilo treba z ustreznimi navodili doseči tudi ta cilj. Zagotoviti bi bilo treba, da bi zemljiška knjiga evidentirala ugotovljene spremembe o identifikaciji po uradni dolžnosti na podlagi informacije (obvestila), ki bi ga sprejela od ustreznega upravnega organa. Pri sporočanju teh sprememb pa se je treba vedno zavedati, da gre le za tiste spremembe, ki v ničemer ne spreminjajo statusna lastništva. Naj naglasimo le nekaj pri- merov: 1, Pristojnost občinskega geodetskega organa je, da določa stanovanjskim hišam hišne številke, K določanju hišnih številk sodi tako določanje novih hišnih številk na novo zgrajenim stanovanjskim hišam kakor tudi preoštevilčba že oštevilčenih stanovanjskih hiš. O hišni številki iz- da geodetski upravni organ ustrezen sklep, ki ga pošlje lastniku in tudi drugim organom, da bi v svojih evidencah uskladili stanje. Nika- kršnega razloga ni, da izdane listine o hišni številki ne bi upošteva- la tudi zemljiška knjiga in vnesla podatka v svojo evidenco, če bo ta listina opremljena s podatki, ki so potrebni zaradi identifikacije v zemljiški knjigi. Treba je jasno navesti, pri katerih vložkih se taka sprememba uvede in katere sklepe sploh upoštevati, ker gre tudi za hišne številke vikendov. 2, Tako kot določanje hišnih številk je v pristojnosti občinskih geodet- skih uprav tudi vzpostavitev uličnih sistemov ali preimenovanje ulic pri že uvedenih uličnih sistemih, Tudi v takih primerih izda občinski geodetski organ ustrezne sklepe, ki bi morali biti tudi za zemljiško knjigo obveza za vnos spremembe o identifikaciji bivališča. 3. Če gre za fizično spremembo bivališča (naslova), pravi novi naslov pa je že razviden iz osebne izkaznice občana, upravni organ pri poslova- nju s stranko registrira spremembo in na podlagi take ugotovitve tudi popravi (dopolni) podatek o naslovu v svoji evidenci (v zemljiškem ka- tastru). Ni razloga, da ne bi tudi zemljiška knjiga, na podlagi po uradni osebi ugotovljene spremembe naslova, take spremembe tudi po uradni dolžnosti registrirala v skladu z medsebojno dogovorjenim naz- nanilom ali obvestilom, ki bi ga občinski geodetski organ poslal so- dišču, . GV 30(1986)2 93 4, Podobno kot pod točko 3 bi kazalo obravnavati tudi spremembe priim- kov zaradi poroke, Tudi take spremembe ugotavlja uradna oseba geodet- skega upravnega organa, in ker v navedenih primerih ne gre za menjavo statusa lastništva, naj bi te ugotovitve upoštevala tudi zemljiška knjiga, da bi čim bolje uskladili evidenco z dejanskim stanjem. Ob tem kaže razmisliti o nujnosti potrebne dodatne listine (izpis ali odločba) sekretariata za notranje zadeve ob morebitni terminalski po- vezavi. Vse, od točke 1 do 4, nakazane zadeve bo brez dvoma mogoče bolj eno- stavno rešiti, ko bodo vzpostavljene povezave z registrom prebivalst- va, iz katerega bo prek EMŠO mogoče neposredno ažuriranje naslovov. 5. V zemljiški knjigi obstaja vrsta vpisov za družbeno lastnino, ki ni- so več stvarni in ne veljajo več, na primer SLP, FLRJ, državna last- nina, OLO, KLO, MLO, ministrstva in podobno, Iz uradnih glasil bi bi- lo mogoče registrirati tudi vrste drugih sprememb, ki zadevajo nosil- ce stvarnopravnih pravic. Vse to bi bilo mogoče doseči z ustreznim navodilom, na podlagi katerega bi bila dana zemljiškim knjigam možnost evidentiranja in uvajanja sprememb po uradni dolžnosti, S tem bi pos- tala evidenca v zemljiški knjigi bolj življenjska in za uporabnike tudi bolj uporabna. 6. Oblikovanje zemljiškoknjižnih vložkov. Način oblikovanja zemljiško- knjižnih vložkov je treba podrobno analizirati in postaviti jasna pravila, pri tem pa odpraviti odstopanja. Skoraj dosledno se krši pravilo, po katerem bi mohale biti vse parcele z enakim pravnim sta- tusom v eni katastrski občini združene v enem zemljiškoknjižnem vlož- ku, Novi vložki se po nepotrebnem odpirajo, razlog za to pa je med drugim tudi pomanjkljiva identifikacija fizičnih in pravnih oseb. V zemljiškem katastru se pravilo oblikovanja posestnega lista dosledno upošteva. Ob razmišljanju o morebitni odpravi posestnega lista in prevzemu zemljiškoknjižnega vložka tudi za potrebe zemljiškega kata- stra in uprave za družbene prihodke bo treba oblikovanju zemljiško- knjižnih vložkov posvetiti več pozornosti. 4. Evidentiranje varovanj in omejitev prostora v zemljiški knjigi z Zakonom o urejanju prostora (Ur.l. SRS, št. 18/84) je naloženo občin­ skim geodetskim upravnim organom, naj vodijo evidenco o predpisanem varo- vanju prostora in o omejitvah pri posegih v prostor, za kar je bilo izda- no posebno navodilo, objavljeno v Uradnem listu SRS, št. 27/85. Glede na to, da so vsi podatki o predpisanem varovanju prostora in o omejitvah pri posegih v prostor opredeljeni glede na parcelo in da je omenjena evi- denca nadgranja zemljiškega katastra, je treba zagotoviti, da se bo pri vsakršnem posegu v prostor zainteresirani izkazal tudi s podatki (z iz- pisom) iz te evidence, Ni torej razloga, da bi se podatki podvajali in uvajali tudi v zemljiško knjigo in da bi se varovanja in omejitve vpiso- vale tudi v to evidenco, saj so že enkrat registrirane, v skladu z nave- denimi predpisi, v evidenci, ki jo vodi občinski geodetski upravni organ. Treba je proučiti smiselnost takega dvojnega evidentiranja in obremenje- vanja sodišč oziroma zemljiških knjig, ter opozoriti pripravljavce občin­ skih odlokov, s katerimi se določajo varovanje in omejitve, naj se te ne evidentirajo v zemljiški knjigi in naj se premoženjsko-pravnim službam ne nalaga priprava predloga za vpis v zemljiško knjigo. Že iz Zakona o urejanju prostora ter navodila za vodenje evidence o predpisanem varova- nju prostora in o omejitvah pri posegihv prostor namreč sledi, da se te vrste podatki evidentirajo v evidenci, ki jo vodi občinski upravni organ, pristojen za geodetske zadeve. 94 GV 30(1986)2 5. Zemljiškoknjižni sklepi Zemljiškoknjižni sklepi, s katerimi se odreja vpis v zemljiško knjigo, so osnova za uvajanje sprememb tudi v zemljiškem katastru, ki ga vodi ob- činski geodetski orgqn. Po vsebini pa bi zemljiškoknjižne sklepe lahko razdelili na dve osnovni kategoriji, in sicer na tiste, na podlagi kate- rih se spremeni stanje glede nosilcev stvarnopravnih pravic, in na tiste, ki spreminjajo podatke znotraj istega zemljiškoknjižnega vložka in je osnova zanje pravnomočna odločba občinske geodetske uprave (parcelacija, sprememba vrste rabe in podobno): l. Sklepi o spremembah pri nosilcih stvarnopravnih pravic, ki so podla- ga za evidentiranje sprememb tudi v zemljiškem katastru, sporočeni občinskim geodetskim upravam, ki morajo podatke iz sklepov prilagodi- ti zajemalnemu obrazcu za avtomatsko obdelavo podatkov, so zelo različ­ no, povsem neenotno in v mnogih primerih tudi nerazumljivo pripravlje- ni. Mnogokrat zahtevajo od delavca občinske geodetske uprave prav po- seben študij posameznega sklepa, preden je mogoče ugotoviti, za kakš- ne spremembe gre. Nekateri sklepi ne le da so nerazumljivi, ampak so tudi neizvedljivi, ker vsebujejo vrsto napak. V zemljiški knjigi jih izvedejo na podlagi priloženih listin, ki pa jih geodetska uprava nima na voljo. Zaradi odprave takih pomanjkljivosti oziroma nejasnosti, zla- sti pa neenotnosti pri pripravi sklepov, .bi bilo smiselno razmisliti o enotni obliki sklepa, ki bi moral vsebovati vse potrebne elemente. Pripravili naj bi se enotni obrazci, tipični za zemljiškoknjižne skle- pe, ki bi veljali za vsa sodišča. Tako pripravljeni obrazci za zemljiš- koknjižne sklepe bi bistveno prispevali k večji učinkovitosti ter poe- nostavitvi del in nalog, ne samo pri opravilih zemljiškoknjižnih del, temveč tudi pri uvajanju sprememb podatkov zemljiškega katastra pri geodetskih upravnih organih. 2. Sklepa sodišča o vpisih na podlagi pravnomočnih odločb občinske geo- detske uprave občinski geodetski organ za uvedbo sprememb ne čaka, temveč uvede spremembo na podlagi pravnomočne odločbe, tako kot zem- ljiška knjiga. Dodatno poslani sklepi geodetskim upravam o vpisu spre- memb na podlagi pravnomočnih odločb geodetske uprave nimajo nikakršne- ga učinka, čeprav jih geodetska uprava arhivira in prilaga k že izve- denim odločbam. Zaradi učinkovitejšega poslovanja bi kazalo proučiti smotrnost izdajanja takih sklepov in morebitne nepotrebne čimprej od- praviti. 6. Povzetek Opisano medsebojno sodelovanje in dopolnjevanje podatkov zemljiškega ka- tastra in zemljiške knjige, ki ga je mogoče doseči tudi pred izdajo no- vega Zakona o zemljiški knjigi, bo podlaga za nadaljnja razmišljanja o odpravi določenih podvajanj podatkov obeh evidenc. B. POENOTENJA OZIROMA POENOSTAVITVE, KI JIH JE MOGOČE IZVESTI LE NA POD- LAGI SPREMENJENE ZAKONODAJE Ob načrtovanju enotne baze podatkov (računalniške) in nespremenjeni pri- stojnosti glede spreminjanja in vzdrževanja podatkov bo treba razčistiti zlasti obstoječo vsebino obeh evidenc in odpraviti podvajanje podatkov, kar je tudi končni cilj evidence nepremičnin. Pri tem bo treba opraviti zl~sti: l. poenostav tve v zemljiškem katastru, ki so posledica skupnega vode- nja zeml iške knjige in zemljiškega katastra, 2. poenostav tve v zemljiški knjigi, ki so posledica skupnega vodenja. GV 30(1986)2 95 Verjetno ni nikakršnega razloga, da bi še naprej v evidenci zemljiškega katastra vodili podatek o nosilcu stvarnopravne pravice in o številki zemljiškoknjižnega vložka, če ga bo mogoče pridobiti iz skupne baze obeh evidenc, in prav tako ne bo razloga, da bi zemljiška knjiga posebej vodila podatke o katastrski občini, parcelni številki, vrsti rabe in po- vršini, če bo ta podatek mogoče pridobiti iz iste skupne baze podatkov; pri tem je za spreminjanje in vzdrževanje podatkov pristojnost sodišča oziroma geodetske uprave jasno določena. Za to pa so potrebne poprejšnje popolne uskladitve podatkov iz obeh evidenc in nekatere spremembe v že obstoječi zakonodaji oziroma upoštevanje- teh ciljev pri pripravi novega Zakona o zemljiški knjigi. Vida BITENC* AVTOMATIZACIJA KARTOGRAFSKE GENERALIZACIJE l. Avtomatizacija v topografski kartografiji Sodobna računalniška tehnologija omogoča avtomatizacijo mnogih faz v iz- delavi topografskih kart srednjih in majhnih meril. Avtomatizacija se tudi v bogatih deželah, v primerjavi s hitrim razvojem avtomatskega kar- tiranja v velikih merilih, le počasi uvaja v proizvodnjo topografskih kart, Vzrokov je veliko: visoka cena in hitra zastarelost opreme, avto- matizacija zahteva reorganizacijo proizvodnega procesa, ki pomeni zača­ sen zastoj v proizvodnji in kadrovske spremembe oziroma dodatno izobra- ževanje zaposlenih, obstoječa programska oprema še vedno ne omogoča take grafične kvalitete karte kot tradicionalni način izdelave (problem je očiten zlasti pri prikazu reliefa in opisu). Vendar pa pomembnejše topo- grafske službe poleg utečene proizvodnje razvijajo tudi nove, avtomatizi- rane postopke izdelave kart. Avtomatizacijo v topografsko kartografijo najhitreje uvajajo v deželah, kjer so potrebe po kartah najbolj pereče. Avtomatizacija omogoča najhitrejše kartiranje nenaseljenih prostranstev Kanade, Avstralije, Južne Amerike, severne Afrike, ki postajajo vse zani- mivejše za izkoriščanje naravnih bogastev. V Evropi je ta proces počasnejši, saj glavna dejavnost topografske kar- tografije ni več izdelava novih kart in serij, temveč vzdrževanje obsto- ječih. Izgled obstoječih kart je pogojen s tradicionalnim načinom izde- lave. Tudi krog uporabnikov topografskih kart je v Evropi najširši in je zaradi stare topografske tradicije zelo kritičen glede vsebine in izgle- da karte. Predvsem pa so evropske topografske karte skoraj neprimerljive s kartami nenaseljenih področij (čeprav istega merila), saj večino vsebi- ne predstavljajo prav antropogeni elementi. Razvoj gre vendar, tudi v Evropi, v smeri postopne digitalizacije in av- tomatizacije procesa izdelave posameznih topografskih serij. 61000 Ljubljana, YU, Geodetski zavod SRS; dipl.ing.geod. Prispelo v objavo: 1986-04-07 96 GV 30(1986)2 2, Prednosti digitalne karte: poljubno spreminjanje merila in projekcije, - hitra ~rimerljivost vsebine digitalne karte z drugim_:i avtomatsko za- jetimi in digitaliziranimi podatki (kartografskimi, rotogrmetričnimi, satelitskimi, statističnimi), - enostavna izdelava različnih tematskih kart, - enostavno vnašanje sprememb, - reprodukcija je omejena na tisk, hitra izdelava karte poljubnega območja in v omejenem smislu tudi me- rila, - odpadejo vsi problemi deformacij nosilcev sli.ke, - podatki so varno shranjeni, pooblaščenim pa hitro dostopni, - možnost izdaje "digitalnih kart", po katerih je pričakovati vedno več- je povpraševanje, 3, Avtomatska izdelava izvedenih kart z obstojem kartografske baze podatkov, ki smo jo ustvarili z digitaliza- cijo neke topografske serije, se nehote začnemo ukvarjati z mislijo, ka- ko iz te baze podatkov na čimbolj avtomatiziran način izdelovati tudi izvedene karte v manjših merilih kot je merilo naše osnovne karte, Tu se srečamo s problemi ka-rtografske generalizacije, Vsebinska generalizacija (kaj prikazati, klasifikacija prikazanih ele- mentov) je v neki meri rešena že s predpisi za posamezne serije. Za iz- vedbo geometrijske generalizacije pa je do nedavnega obstajalo zelo malo strogih pravil. še vedno prevladuje med kartografi mnenje, da je dobra generalizacija stvar občutka, temelječega na dolgoletni praksi. Z vedno večjo prisotnostjo avtomatizacije v kartografiji pa se pojavlja nujnost razčlenitve geometrijsko generalizacijo na končno število korakov, ki se izvajajo v določenem, logičnem zaporedju, V zadnjih desetih letih je bi- lo napisano mnogo algoritmov in računalniških programov, ki rešujejo po- samezne, relativno majhne probleme generalizacije (npr. glajenje linij, poenostavljanje oblike ploskovnih elementov). Vrednost teh prizadevanj ni toliko v njihovem prispevku k avtomatizaciji kot v sistematičnem pristo- pu h generalizaciji in v analizi že obstoječih postopkov. Značilno za vse generalizacijske programe je, da že izvajanje razmeroma enostavnega programa, zaradi velike količine podatkov, zahteva veliko ra- čunalniškega spomina in časa, zato kompleksnejših problemov geometrijske generalizacije zaenkrat še ni mogoče reševati avtomatsko. Večina karto- grafov je celo prepričana, da generalizacije ni mogoče povsem avtomati- zirati, preprosto zato, ker ni mogoče postaviti strogih pravil, ki bi zadovoljivo reševala generalizacijo za vsako na karti upodobljeno območ­ je. Najbrž res ne bo mogoče nikoli popolnoma avtomatsko iz dane karto- grafske baze podatkov izvesti karte~ znatno manjšem merilu kot je meri- lo osnovne karte, ki bi bila popolnoma enakovredna današnjim, ročno iz- vedenim topografskim kartam. Ker postaja računalniška oprema vse· zmog- ljivejša in dostopnejša, ročno delo pa vse dražje, se bo gotovo tudi kar- tografska generalizacija v prihodnosti vse hitreje avtomatizirala, 4. Interaktivne grafične postaje v kartografiji Interaktivne grafične postaje pomenijo most med tradicionalno kartogra- fijo in že avtomatiziranimi fazami v izdelavi karte. Za kartografa je grafična postaja novo orodje, s katerim po starih načelih sestavlja in oblikuje vsebino karte. To novo orodje ima mnoge prednosti. Različni pro- izvajalci grafičnih sistemov (za kartografske namene so pomembni zlasti Intergraph, Scitex, Laser-Scan, Sysscan, Computervision) ponujajo raz- lične možnosti manipuliranja z grafičnimi elementi. Za kartografskega ope- raterja so najbolj uporabne: GV 30(1986)2 97 poljubno spreminjanje merila slike na zaslonu, - enostavno brisanje, premikanje, kopiranje elementov, - poljubno spreminjanje velikosti oziroma debeline poslameznih elementov, - rotiranje posameznih elementov, - rastriranje površin, poljubno nameščanje in spreminjanje velikosti opisa, - projiciranje samo izbranih elementov ("nivojev") grafične datoteke na zaslon in - hkratno projiciranje večih grafičnih datotek. 5. Prispevek k avtomatizaciji kartografske generalizacije V lanskem.letu sem se udeležila enoletnega podiplomskega tečaja s pod- ročja kartografije na International Institute for Aerospace Survey and Earth Science (ITC) v Enschedeju na Nizozemskem. Zadnja dva meseca te- čaja sta namenjena zaključnemu projektu. V tem obdobju vsak študent iz- dela samostojno delo, praviloma karto oziroma fragment karte. Čeprav avtomatizirana kartografija zavzema manj kot tretjino splošnega dela tečaja, se vse več študentov odloča za zaključni projekt s tega področja, Sekcija za avtomatizirano kartografijo razpolaga z interaktivnim grafič­ nim sistemom, ki ga sestavljajo tri Intergraphove grafične postaje, pri- ključene na računalnik VAX 751 (4 MB glavnega spomina), dva 300 MB diska, precizni linijski risalnik Kongsberg DC 300, precizni linijski digitalnik Altek, več grafičnih in alfanumeričnih terminalov. V obdobju zaključnega projekta sem sodelovala pri izdelavi fragmenta to- pografske karte v merilu 1:250 000 iz kart merila 1:50 000 območja Riada (Saudska Arabija). Namen naloge je bil izdelati postopek in izvesti generalizacijo na cim- bolj avtomatiziran način, s predpostavko, da razpolagamo s kompletno di- gitalno bazo podatkov za osnovno karto. Da bi zadostili tej predpostavki, je bilo potrebno najprej digitalizirati vse elemente osnovne karte s kar največjo natančnostjo. Moje delo pri tej nalogi je bilo izdelati računalniški program in avto- matsko generalizirati vodno mrežo iz dveh listov karte 1:50 000. Z upo- rabo programskega paketa za višinsko interpolacijo HIFI (izdelan na Od- delku za fotogrametrijo Tehnične univerze v Mlinchenu) so bile na osnovi digitalnega modela reliefa in generalizirane hidrografije (vodotoki in razvodnice predstavljajo lomne črte v reliefu) generirane nove plastnice. Ostali elementi karte so bili generalizirani interaktivno na Intergraphovi grafični postaji. 5.1. Program za generalizacijo vodotokov Program za generalizacijo vodne mreže (RIVERGEN) temelji na standardni strukturi grafičnih podatkovnih datotek, ki je v rabi v Sekciji za av- tomatizirano kartografijo (Computer Assisted cartography) na ITC-ju, in ji ustrezajo tudi programi za vektorsko digitalizacijo, Struktura podatkovne datoteke: Snn//nnn// .•....• kodna vrstica XI X2 X3 Yl Y2 Y3 r,odatk± Pred digitalizacijo so vodotoki razdeljeni v več redov. Vodotok prvega re- da je najpomembnejši vodotok (glavna reka) rečnega bazena, njegovi pri- toki so drugega reda, pritoki vodotokov drugega reda so tretjega reda itd. . , 98 GV 30(1986)2 Diagru poteka programa RIVERGEN Z•••1i,.:3--k---------nallll d 'i II nJ iskanje eepientov, ki pripadajo enem izračun dolžine vodotoka l. reda 1 vodotok 1, reda 1daljši •od izbrane najmanjše dolžine u lDA izpis aegmentov vodotoka l. reda v iz rečnemu bazenu NE hodno datoteko ena glede n.a red č i b re n . azen vodotoka aortiranje vseh sepentov rečnega baz iakanje segmentov istih vodotokov in nuaeriranje vodotokov za vse rede izračun dolžin vaeh vodotokov v bazen l. -na vodotok 2, rela daljši od izbrane najmanjše dolžine }A izpis segmentov vodotoka 21 reda v iz iskanje pritokov (3, red vodotoka 2 izbor pritokov za prikaz na izvedeni dolžin in prostorske porazdelitve . nas ----- u slednji v.odo tok NE hodno d111toteko reda karti na osnovi lednji izbrani vod otok 3, reda izpis segmentov izbrane a vodotoka 3, reda v izhodno iskanje pritokov 4, reda 2, reda njihovih datoteko izbor pritokov 4, reda in izpis s konec vodotokov 3, reda eg111entov v izhodno datoteko NE fA konec vodotokov 2, reda NE rA konec rečnih bazenov NE 1·· konec. GV 30(1986)2 ; ~ ~ ,y \ . - 99 Primer razvrščanja vodotokov: Obstajajo tudi drugi sistemi razvrščanja vodotokov, vendar se je izbrani izkazal kot najprimernejši za namene kartografske generalizacije. Red vodotoka označuje prva koda v kodni vrstici (nn). Druga koda (hnn) je številka (enolična oznaka) rečnega bazena. · Vsak vodotok, ki ga ne moremo opredeliti kot pritok nekega večjega yoao-· toka, je kodiran kot glavni vodotok (1.red) novega rečnega baz.~a. Vsi segmenti istega vodotoka imajo enako kodno vrstico. Vodotoki so na vektorskem digitalniku digitalizir.ani po segmentih: od izvira do prvega pritoka, od prvega pritoka dp drugega pritoka itd. Vrst- ni red digitaliziranja segmentov oziroma ~~hovo zaporedje v podatkovni datoteki sta popolnoma poljubna, edina z-ahteva programa je, da so vsi segmenti zapisani v smeri vodnega to,ka. Program izbira vodotoke za prika~ na izvedeni karti, pri čemer obravna- va vsak rečni bazen ločeno. rybor vodotokov prvega in drugega reda vrši samo na osnovi njihovih dolž,in, pri izboru pritokov višjih redov pa po- leg dolžin posameznih vodotokov upošteva tudi njihovo prostorsko poraz- delitev, z namenom, da ohfani osnovni vzorec rečne mreže. Število vodo- tokov, izbranih .za pri~az na izvedeni karti, je odvisno od obeh meril (osnovne in izvedene karte) in izbranih najmanjših dolžin za vodotoke posameznih redov. Spremenljivka v programu je tudi toleranca za spajanje segmentov, ki je oqvisna od tipa (natančnosti) digitalnika in od kvalite- te digitalizacij~/ Program je pisan v FORTRANu. Izhod programa so rečni segmenti, taki kot so bili digitalizirani. Za glajenje linij obstaja mnogo enostavnih in tudi elegantnejših rešitev. Najenostavneje rešimo ta problem z redukcijo točk posameznih segmentov. 5.2. Uporabnost postopka Opisani način izdelave izvedene karte je možen le, če razpolagamo s po- trebno opremo (računalnikom, interaktivno postajo in risalnikom visoke natančnosti, primernim za izdelavo založniških originalov), pa tudi v tem primeru ni vedno smotern. Gotovo nima smisla digitalizirati celotne vsebine osnovne karte samo za potrebe izdelave karte v manjšem merilu. Če osnovna karta še ni v digitalni obliki, je mnogo hitreje in ceneje ročno ge~eralizirati vsebino in potem digitalizirati dobljeni kartograf- ski original izvedene karte. Na interaktivni postaji elemente samo še grafično dodelamo in nato z risalnikom izdelamo založniške originale. Opisani postopek je namenjen obdobju postopne avtomatizacije kartografske proizvodnje. Z digitalizacijo osnovne karte bistveno poenostavimo njeno vzdrževanje, z izdelavo izvedene karte pa uvajamo nov način dela v kar- tografske vrste. 100 GV 30(1986)2 1 1 Mojca KOSMATIN* UPORABA NEMERSKIH KAMER V BLIŽNJESLIKOVNI FOTOGRAMETRIJI l. Definicija bližnjeslikovne fotogrametrije Fotogrametrija je znanost in tehnika določitve metričnih podatkov o ob- jektih z merjenjem njihovih upodobitev na posnetkih; je indirektna teh- nika merjenja, zato sodi v širše področje daljinskega zaznavanja. Danes se v najširšem obsegu uporabljajo aeroposnetki za potrebe topografskih snemanj. Govorimo o topografski fotogrametriji, katere glavni namen je izdelava topografskih načrtov. Praktično že od prvih začetkov je fotogrametrija služila tudi za določi­ tev metričnih podatkov o objektih za druge, netopografske namene. Prvi koraki na tem področju so bili skromni - izvredriotenje arhitekturnih po- snetkov. Glavni razlog je bil v tem, da so takratni fotogrametrični pos- topki temeljili na preprostih enačbah, ki jih je bilo preprosto prenesti na analogne instrumente. Razvoj raznih drugih tehnologij, predvsem v zad- njih treh desetletjih, pa je pogojeval hitrejši razvoj fotogrametrije kot znanosti nasploh. Nedvomno je najpomembnejši razvoj računalniške tehnolo- gije, ki je omogočil analitično formulacijo geometričnih odnosov med ob- jektom in posnetkom. Precizni komparatorji in analitični ploterji so omo- gočili razširitev aplikacij fotogrametrije na številna nova področja. Po- leg že uveljavljene topografske fotogrametrije se je razvila nova, ob- sežna in znanstveno zanimiva ~eja, za katero smo ustrezni slovenski iz- raz oblikovali šele pred kratkim - bližnjeslikovna fotogrametrija. Izraz je rezultat nekaterih raziskovalnih nalog (literatur'a 5, 11, 12) in razprav in je kolikor mogoče enakovreden v angleški strokovni literaturi že uveljavljenemu izrazu Close Range Photogrammetry oziroma nemškemu Nah- bereichsphotogrammetrie. Kratka definicija je takale: BLIŽNJESLIKOVNA FOTOGRAMETRIJA je ožje področje fotogrametrije, ki upo- rablja posnetke, pri katerih je kamera oddaljena največ 300 mod objek- ta (meja določena po H.M. Karari, literatura 6,8). Ker se tehnične zahteve snemanj iz končnih razdalj razlikujejo od zahtev snemanj iz fotografske neskončnosti, je najpomembnejši dejavnik za dolo- čitev področja bližina snemanj. Čeprav zgornje meje ne moremo ostro dolo- čiti, je bila upoštevana razdalja 300 m, v spodnji meji pa upoštevamo tu- di snemanja v makro in mikro območju. Uporaba bližnjeslikovne fotogrametrije je možna na tako raznoličnih pod- ročjih, da si jih težko vse predstavljamo, še teže naštejemo. Teoretično je uporaba možna na vseh področjih človekovega delovanja, kjer so potreb- ne metrične informacije o objektih, v praksi pa še nismo sposobni reali- zirati vsega. Zanimivost in znanstvena razburljivost bližnjeslikovne fo- togrametrije je ravno v izvirnosti in nedorečenosti vsake aplikacije po- sebej. Dela se ne moremo lotiti rutinsko, temveč je potrebna velika mera znanja, idej in iznajdljivosti. Oblike končnih produktov najrazličnejših aplikacij, ki jih združuje bli- žnjeslikovna fotogrametrija, so kar najbolj različne (liste prostorskih koordinat, volumen objekta, oblika objekta ... ). V splošnem lahko kamera * 61000 Ljubljana, YU, Geodetski zavod SRS; dipl.ing.geod. Prispelo v objavo: 1986-01-10. GV 30(1986)2 101 zavzema v prostoru poljuben položaj (snemanje s fiksnih stojišč na Zem- lji kot tudi snemanje iz zraka). Pri registraciji dinamičnih pojavov je čas četrta dimenzija. Za matematični model v bližnjeslikovni fotograme- triji uporabljamo poleg centralne.projekcije tudi paralelne projekcije; poleg klasičnih fotogrametričnih posnetkov uporabljamo tudi nekonvencio- nalne (skanersko generirane posnetke, radiograme, posnetke, narejene z elektronskim mikroskopom, ipd.) (literatura 16), Iz naštetega je razvidno, da je pojem bližnjeslikovna fotogrametrija ze- lo širok, Pojem netopografska fotogrametrija, ki srno ga uporabljali do se- daj, ni več ustrezen, Treba je še omeniti, da se bližnjeslikovna fotogrametrija in analitična aerotriangulacija srečujeta s podobnimi problemi, kot so npr. izboljšava slikovnih koordinat, določitev elementov zunanje orientacije, kalibracija kamere, določitev koordinat točk. Številne računske tehnike in računal­ niške programe, ki so bili razviti za analitično aerotriangulacijo, lah- ko z modifikacijami uporabimo v bližnjeslikovni fotogrametriji. Povezava preciznih metod aerotriangulacije in bližnjeslikovne fotogrametrije tako pomeni idealno združitev že uveljavljenega področja z novim. Vendar kljub sorodnim problemom omenjenih področij obstajajo razlike, ki so bistvene- ga pomena in onemogočajo, da bi področji enostavno združili. Te razlike so predvsem: različen objekt snemanja, različne zahteve prostorske kon- trole objekta, različna geometrična konfiguracija posnetka (literatura 17), Osnovni namen tega prispevka je orisati bližnjeslikovno fotogrametrijo, ne da bi se spuščali v matematične osnove, ker bi bilo to preobsežno, predvsem pa opozoriti na možno in upravičljivo uporabo nernerskih kamer za fotogrametrična snemanja, seveda z ustreznimi postopki .kalibracije, 2. Definicija pojmov merska, nernerska in delnornerska kamera H,M, Karara definira merske kamere kot kamere, ki so izdelane posebej za fotogrametrične namene, Navadno pa označujemo za mersko kamero tisto ka- mero, ki ima fiksno, stabilno in znano notranjo orientacijo ter je oprem- ljena z obrobnimi markami. Vendar tudi ta definicija ne drži več popolno- ma, odkar obstajajo kamere, ki jih lahko fokusiramo - notranja orienta- cija ni več fiksna (npr. UMK, P 31 •.• ). V skladu z definicijo merskih kamer H.M. Karara definira nernerske kamere kot tiste kamere, ki niso izdelane posebej za fotogrametrične namene in nimajo dobro definirane notranje orientacije. W, Faig daje bolj tehnično definicijo: nemerska kamera je tista, katere notranja orientacija je po- polnoma ali delno neznana in nestabilna. Pri tem misli z notranjo orien- tacijo konstanto kamere, lokacijo glavne točke, radialno in decentrično distorzijo objektiva in deformacijo filma. Predlaga pa tudi preprostejšo definicijo: nernerska kamera nima obrobnih mark. Čeprav obstoj obrobnih mark sam zase še ne pomeni merske kamere, pa jih nemerske kamere nimajo. Zatakne pa se pri definiciji delnomerskih kamer, saj reseau mrežo lahko štejemo za neke vrste obrobne marke, Med nernerske kamere štejemo vse amaterske in profesionalne kamere, ali preprosteje rečeno vse,kar obi- čajno štejemo za fotoaparat (literatura 6). Delnomerske kamere so v bistvu nernerske kamere, ki imajo pred film vgra- jeno reseau ploščo, to je stekleno ploščo z vgraviranim sistemom točk. Matematično lahko pri nemerskih kamerah korigiramo vse napake razen ne- ravnosti in deformacije filma, reseau plošča pa omogoča tudi to korekcijo. Naj nas ime delnomerska kamera ne zavede! Pri teh kamerah še vedno ne poz- namo elementov notranje orientacije, so pa navadno robustnejše in stabil- nejše, 3. Znači]nosti nemer~kih kamer Raznoličnost področij uporabe bližnjeslikovne fotogrametrije, posebne zahteve za izvedbo snemanja in heterogenost snemalnih razmer onemogoča- 102 GV 30(1986)2 jo izdelavo snemalne kamere, ki bi bila popolnoma univerzalna. Zaradi snemanj na razdaljah, ki so krajše od fotografske neskončnosti, običaj­ ne snemalne kamere, ki se uporabljajo za topografska snemanja, brez do- datnih posegov niso uporabne. Posamezni proizvajalci so sicer že izde- lali nekaj kamer, ki so prilagojene za določene snemalne razmere, ven- dar še zdaleč ne morejo zadostiti vsem področjem uporabe bližnjeslikov- ne fotogrametrije. Že leta 1972 je H,M. Karara (literatura 6) ugotovil, da je glavni vzrok. za zelo počasno napredovanje bližnjeslikovne foto- grametrije to, da na tržišču ni primernih snemalnih kamer. Ekonomsko ni upravičljivo, da bi proizvajalci snemalnih kamer ponudili toliko raz- ličnih tipov merskih kamer, kot bi bilo potrebno, da bi zadostili širo- kemu spektru zahtev različnih aplikacij, To stanje bi lahko označili kot začarani krog - ·fotogrametrija ni uporabna v številnih primerih, ker ni ustrezne kamere na tržišču, izdelava novega tipa kamere pa ni rentabilna. Postalo je očitno, da je treba rešitev iskati drugje. Poka- zalo se je, da je najugodnejša rešitev uporaba ne~erskih kamer. Med raziskavami, katerih glavni namen je bil ugotoviti, kakšno natanč­ nost lahko dosežemo z nemerskimi kamerami, so najvidnejše pionirske raziskave prof. Hallerta in njegove skupine kot tudi študije na univer- zah v Stuttgartu, Karlsruheju, Illinoisu. Rezultati teh raziskav so po- kazali, da klasični fotogrametrični postopki, ki so prilagojeni merskim kameram, niso primerni za nemerske kamere. Razvili so nove postopke, ki so računsko intenzivnejši, vendar so prilagojeni lastnostim nemerskih kamer. S takimi postopki so dosegli zelo dobre rezultate. Raziskave (npr. literatura 3) so pokazale celo, da je mogoče nemerske kamere upo- rabiti tudi takrat, ko bi imeli na voljo ustrezno mersko kamero, saj bi dosegli enako natančnost. Navajam eno izmed številnih podobnih ugotovi- tev (literatura 10) v prirejenem prevodu: "Razlike med merskimi in ne- merskimi kamerami so manjše, kot bi pričakovali. Ko se odločamo za mer- sko ali nemersko kamero,gre bolj za vprašanje udobnosti kot za natanč­ nost". Odločitev, katero vrsto kamere bomo uporabili, je odvisna od šte- vilnih dejavnikov in ne le udobnosti, Nemerske kamere imajo v primerjavi z merskimi nekatere pomanjkljivosti, vendar tudi prednosti, saj brez tega ne bi bile aktualne za uporabo v fotogrametriji, Pri snemanju z nemerskimi kamerami se moramo"l:ako prvih kot drugih lastnosti zavedati in prilagoditi postopek. V primerjavi z merskimi kamerami imajo nemerske kamere te pomanjkljivosti: - notranja orientacija je popolnoma ali delno neznana, - notranja orientacija je nestabilna (1), (!) - velika distorzija objektivov, - film je matematično nedefinirana ploskev, - nimajo pribora za orientacijo v prostoru. Prednosti nemerskih kamer pa so tele: - splošna uporabnost, - možnost poljubne menjave objektivov od makro do tele območja, - nastavljivo fokusiranje objekta, - priročnost in majhna teža, - možnost snemanja pod poljubnimi koti, - moderna in zelo razvita tehnologija izdelave, - serijska izdelava in nizka cena, - nekatere so opremljene z motorjem, ki omogoča hitro zaporedno snemanje, nekatere so primerne za snemanje v vodi (podvodna fotogrametrija). Nemerske kamere popolnoma izpodrinejo merske kamere tam, kjer snemamo na zelo kratkih razdaljah in s kratkimi bazami, kjer snemamo hitro po- tekajoče pojave, snemamo pod različnimi koti in potrebujemo precizno fokusiranje, kjer so potrebne majhna teža, neprepustnost za vodo ipd. GV 30(1986)2 103 4. Analitični postopki kalibracije kamer Razmerje med posnetkom in objektom je matematično definirano, če pozna- mo parametre snemalne kamere. Pri merskih kamerah navadno upoštevamo kot elemente notranje orientacije:konstanto kamere (ck) in položaj glav- ne točke na posnetku - koordinatni xGT' yGT" Za nemerske kamere pojem notranje orientacije razširimo; poleg gornJih treh elementov še radial- na in decentrična distorzija in deformacija posnetka. Kalibracija kamere je postopek določitve njene notranje orientacije. vsaka merska kamera ima parametre navedene v kalibracijskem certifikatu že ob nakupu. Merske kamere so grajene tako, da so parametri notranje orientacije v mejah tolerance konstantni. Ponovno jo kalibriramo na daljše obdobje (navadno jo pošljemo v pooblaščen servis). Elementi no- tranje orientacije nemerske kamere so zelo nestabilni, spremembe lahko nastanejo praktično od posnetka do posnetka. Kalibracija v smislu mer- skih kamer zato ni primerna. Vzporedno z naraščajočim zanimanjem za uporabo nemerskih kamer v foto- grametrične namene so v raznih raziskovalnih centrih po svetu razvili različne postopke kalibracije, ki so prilagojeni lastnostim nemerskih kamer. Postopki kalibracije so analitični, saj le tako lahko upoštevamo vse potrebne korekcije. Teoretične osnove kalibracije izhajajo iz anali- tične fotogrametrije. Ne nazadnje pa so analitični postopki kalibracije primerni tudi za merske kamere, npr. kalibracija adaptiranih fototeodo- litov, preizkus natančnosti parametrov notranje orientacije, določitev decentrične komponente distorzije itd. Analitični postopki kalibracije so numerični postopki določitve parame- trov notranje orientacije kamere iz podatkov, ki jih dobimo iz enega ali več fotogrametričnih posnetkov in (ali) iz geometričnih pogojev, ki jih morajo izpolniti upodobljene točke objekta (literatura 12). Postopke kalibracije je sistematično razvrstil w. Wester-Ebbinghaus (li- teratura 14), ki jih v osnovi deli na laboratorijske in analitične (orig. Feldkalibrierung). Z laboratorijsko kalibracijo določimo elemente notra- nje orientacije kameram, ki so fokusirane na neskončno - za bližnjesli- kovno fotogrametrijo torej ni ustrezna. Analitične postopke kalibracije pa deli po postopkih in načinih izvedbe. Postopki so razdeljeni glede na to, kakšne vrste podatkov potrebujemo za izračun parametrov: oslonilne točke, razne druge informacije o objektu (dolžine, koti .,.) ali pa sploh ne potrebujemo geodetskih meritev (le fotogrametrične) - postopek samokalibracije. Načine izvedbe pa deli glede na značilnosti parametrov, ki jih določamo, na kalibracijo v testnem polju in simultano kalibracijo. Kalibracija v testnem polju je določitev parametrov notranje orientacije, ki se časovno ne spreminjajo. Individualnih' pogojev pri snemanju ne more- mo zajeti. Tak način kalibracije je analogen laboratorijski kalibraciji, le da namesto goniometrov in kolimatorjev uporabimo testno polje. V bist- vu gre za predhodno kalibracijo, ki pa za nemerske kamere ni najbolj pri- merna, ker so elementi notranje orientacije pri teh kamerah zelo nesta- bilni. Tak način kalibracije nemerskih kamer uporabimo le takrat, kozah- teve po .natančnosti niso velike. Simultana kalibracija omogoča določitev parametrov, ki so časovno spremenljivi. Z uporabo delovnih posnetkov ka- libriramo sočasno celoten fotogrametrični sistem. Za nemerske kamere je ustrezna simultana kalibracija z vsemi tremi analitičnimi postopki, pač glede na to, kakšne informacije imamo na voljo. Med konkretnimi analitičnimi simultanimi postopki so najprimernejši ti- le: postopek direktne linearne transformacije, postopek z enajstimi pa- rametri, postopek oziroma metoda samokalibracije, metoda analitične blo- kovne izravnave s posnetki. Postopek direktne linearne transformacije v bistvu ni pravi postopek ka- libracije, ker elementov notranje orientacije ne dobimo eksplicitno, ven- dar je popolnoma prilagojen nemerskim kameram. Za rešitev enačb potrebu- 104 GV 30(1986)2 jemo najmanj 6 oslonilnih točk na en posnetek. Izpopolnjena verzija omogoča korekcijo nelinearnega dela sistematičnih pogreškov, Avtorja postopka sta Y,I. Abdel-Aziz in H.M, Karara (literatura 6,7,8), Postopek z enajstimi parametri sta izdelala H,Bopp in H.Krauss, Je le modificiran postopek direktne linearne transformacije. Osnovna razlika je v tem, da med enajstimi transformacijskimi parametri vpel.jemo dva pogoja, ki ju vključimo v izravnavo, Podala sta tudi enačbe za eksplici- ten izračun elementov notranje in zunanje orientacije (literatura 1). Postopkov samokalibracije je več: - osnovni postopek: pri tem postopku ne potrebujemo, razen za absolutno orientacijo mode- la, nobenih prostorskih podatkov o objektu; razvil ga je o. Kolbl (li- teratura 9); kasnejša razširitev postopka omogoča tudi kalibracijo distorzije objektiva; postopek temelji na pogoju preseka homolognih žarkov; postopek UNB: razvili so ga na univerzi v New Brunswicku (W. Faig, literatura 4); od osnovnega postopka se razlikuje po tem, da potrebujemo minimalno število oslonilnih točk, vendar je s tem omogočena kalibracija vsake- ga posnetka posebej; - samokalibracija z enega stojišča: objekt snemamo z enega stojišča z več konvergentnimi posnetki; za raz- liko od ostalih postopkov kalibracije ni potrebno, da je objekt prostor- ski (tridimenzionalen); postopek je izdelal W,Wester - Ebbinghaus (li- teratura 15). Metoda analitične blokovne izravnave s posnetki je med vsemi najbolj splošna in univerzalna. Izhaja iz analitične aerotriangulacije, pri ka- teri elemente notranje orientacije upoštevamo v izravnavi kot neznanke, Najboljša rešitev v zvezi s kalibraoijo nemerskih kamer je prav gotovo postopek samokalibracije, vendar so matematične izpeljave dokaj zahtevne. Ta postopek je tudi v tujini zaenkrat_ še v eksperimentalni fazi. 5. Pogreški v fotogrametričnem procesu V analitičnem fotogrametričnem izvrednotenju in izračunu je osnova mate- matični model centralne perspektive, ki je idealizirana slika fizične realnosti. Neujemanje centralne projekcije in realnosti še zrcali v po- greških, ki so fizikalne, mehanične, optične in fotografske narave (lite- ratura 13). Pogreški nastajajo v fotogrametričnem procesu praktično v vseh njegovih fazah: med snemanjem, fotografsko obdelavo in izvrednote- njem. Popolna eliminacija pogreškov ni mogoča, vendar težimo' k temu, da bi jih čimbolj omejili, Teorija pogreškov razlikuje tri galvne vrste pogreškov (literatura 2): grobe, slučajne in sistematične. Do grobih pogreškov pride zaradi nepaz- ljivosti, malomarnosti, neznanja itd. in jih ne moremo predvideti. Popol- noma jih lahko odpravimo z vestnim, strokovnim delom in z neodvisno kon- trolo v posameznih fazah. Slučajnim pogreškom se ne moremo izogniti, zato jih imenujemo tudi neizo- gibni pogreški, Vzroki so najrazličnejši (npr. natančnost komparatorja), predznaka jim ne moremo določiti, zakona vpliva največkrat ne poznamo. Teorija pogreškov se v glavnem ukvarja s temi pogreški. Iskane vrednosti optimiziramo z izravnavo po metodi najmanjših pogreškov. Posebno mesto v fotogrametriji imajo sistematični pogreški, Le-ti pomeni- jo odklone od matematičnega modela, njihov najpomembnejši vzrok pa je ne- dovršenost instrumentov. Delujejo vedno enostransko (isti predznak). če poznamo zakon, po katerem delujejo, jih lahko matematično korigiramo. GV 30(1986)2 105 Vendar.vseh sistematičnih pogreškov ne moremo izraziti z nekim zako- nom, bodisi ker ne poznamo matematične odvisnosti, ali pa vzroka elemen- tarnega pogreška. S procesom snemanja se na posnetku analogno registrirajo podatki o objek- tu. S procesom analitičnega izvrednotenja pa pretvarjamo analogne podatke v digitalne. Edini rezultat fotogrametričnega izvrednotenja so tako stroj- ne oziroma z ustrezno transformacijo izračunane slikovne koordinate, v katerih so zajeti vsi sistematični pogreški. Z računsko korekcijo merje- nih koordinat lahko torej zmanjšamo sistematične pogreške. To je ena iz- med glavnih prednosti analitične fotogrametrije. Sistematični pogreški so pri nemerskih kamerah bistveno večji kot pri merskih, medtem ko v slu- čajnih pogreških ni bistvenih razliki Ker so sistematični pogr.eški vsebovani v slikovnih koordinatah, je siste- matični pogrešek v določeni točki odvisen le od njenega položaja na pos- netku. V fotogrametriji zato sistematični pogrešek definiramo kot funk- cijo položaja slikovne točke na posnetku: s= f (x,y), pri čemer je s si- stematični pogrešek, x,y pa sta slikovni koordinati točke. Takšna defini- cija ponuja nove možnosti za korekcijo sistematičnih pogreškov - v izrav- navi upoštevamo dodatne korekturne člene, s katerimi skušamo čimbolj zma- njšati vpliv sistematičnih pogreškov, ne da bi poznali njihove posamezne vplive. 6. Sklep Tako širokega področja, kot je bližnjeslikovna fotogrametrija, ni mogoče zadovoljivo prikazati tako na kratko. V prispevku sem zato navedla le ne- katere osnovne definicije in nakazala možnosti, ki jih ponujajo simulta- ni postopki analitične kalibracije. Dosedanje izkušnje o uporabi nemerskih kamer pri nas so omejene le na manj natančne aplikacije (arhitektura, arheologija, snemanje prometnih nesreč •.. ), pri čemer je bila notranja orientacija kamer določena pred- hodno. Dosežene natančnosti so skromne, tako da si ne moremo ustvariti realne slike o fotogrametričnem potencialu nemerskih kamer. Simultani analitični postopki kalibracije omogočajo enakovredno uporabo nemerskih kamer v bližnjeslikovni fotogrametriji, vendar jih pri nas v praksi še nismo uporabili. Predvsem je treba izdelati ustrezno softwar- sko opremo, ki bo omogočala uporabo teh postopkov. Ne moremo trditi, da bodo nemerske kamere izpodrinile merske kamere v bližnjeslikovni fotogrametriji. Vsaka izmed njih ima določene prednosti in vsaka ima pomembno vlogo. Vendar se moramo pri nas zavedati, da so ne- merske kamere popolnoma enakovredne merskim kameram in jih lahko uspešno uporabimo v številnih aplikacijah, kjer merskih ne bi mogli. Prepričana sem, da.je naš razvoj bližnjeslikovne fotogrametrije odvisen med drugim tudi od tega, kako bomo znali uporabiti nemerske kamere. Literatura 1/ Bopp, H., Krauss, H. 1978: An Orientation and Calibration Method far Non-Topographic Applications, Photogrammetric Engineering and Remote Sensing, str. 1191-1196. 2/ čubranic, N., 1967: Teorija pogrešaka s računom izjednačenja, Tehnič­ ka knjiga, Zagreb, 3/ Dohler, M., 1971: Nahbildmessung mit Nicht-Messkammern, Bildmessung und Luftbildwessen, feb, 4/ Faig, w., 1975: Calibration of Close Range Photogrammetric Systems: Mathematical Formulation,Photogrammetric Engineering and Remote Sensing, str. 1479-1486. 5/ Hobenreich, L., 1985: Zasnova programa modificirane metode DLT z enaj- stimi parametri, diplomska naloga štev. 345, Ljubljana, FAGG. 106 GV 30(1986)2 6/ Karara, H.M., 1972, Simple Cameras for Close-Range Applications, Pho- tograrnrnetric Engineering, str. 447-451. 7/ Karara, H,M., Abdel-Aziz, Y.I., 1974: Accuracy Aspects of Non-Metric Imageries, Photograrnrnetric Engineering, str. 1107-1117, 8/ Karara, H.M., 1979: Handbook of Non-Topographic Photograrnrnetry, Arnerican Society of Photograrnrnetry, l. ed. 9/ Kolbl, o., 1972: Selbstkalibrierung von Aufnahmekarnrnern, Bildmessung und Luftbildwessen, j an. 10/ Kolbl, o., 1976: Metric or Non-Metric Cameras, Photograrnrnetric Engi- neering and Remote Sensing, str. 103-113. 11/ Kosmatin, M., 1984: Fotogrametrično določevanje prostorskih pomikov, študij ob nalogi, Ljubljana, FAGG. 12/ Kosmatin, M,, 1985: Zasnova in matematična formulacija analitičnega fotogrametričnega sistema za nemerske kamere, diplomska na- loga štev. 343, FAGG, Ljubljana. 13/ Schilcher, M., 1980: Ernpirisch-statistische Untersuchungen zur Genaui- gheitsstruktur des photograrnrnetrischen Luftbildes, disertacija, DGK, Mi.inchen, 14/ Weste-Ebbinghaus, w., 1982: Zur verfahrensentwicklung in der Nahbe- reichsphotograrnrnetrie, disertacija, Bonn. 15/ Wester-Ebbinghaus, w., 1983: Einzelstandpunkt-Selbstkalibrierung - ein Beitrag zur Feldkalibrierung von Aufnahmekarnrnern, DGK, Mi.inchen. 16/ Torlegard,K,, 1981: Development of Non-topographic Photograrnrnetry and its Future, Finnish Society of Photograrnrnetry, anniver- sary publication. 17/ Wong, W., 1975: Mathematical Forrnulation and Digital Analysis in Close-Range Photograrnrnetry, Photograrnrnetric Engineering and Remote Sensing, str. 1355-1373, GV 30(1986)2 \ 107 Florijan VODOPIVEC* OPTIČNI PROFILOGRAF Ne moremo si zamisliti podzemnega rudnika brez rovov, Rove je potrebno vzdrževati in po potrebi meriti, Merjenje profilov v rudniških rovih je prav gotovo eno najzamudnejših opravil, posebno če želimo izmeriti pro- fil natančno in če nas pri tem ovira še promet ali pa ventilacija. Ne- koliko večji rudnik ima veliko število rovov in s tem veliko število profilov, ki jih morajo jamomerci izmeriti, Obliko profila moramo dobro poznati predvsem pri tirničnem transportu. Za potrebe ventilacije pa nas predvsem zanima ploščina preseka, l. Klasični način izmere Če se ne spuščamo v res prastare nacine določanja profilov, si oglejmo določitev s pomočjo teodolitov ter optičnih ali pa elektronskih razda- ljemerov. Za tako merjenje profilov so najprimernejši instrumenti, pri katerih lahko na vertikalnem krogu čitamo višinske kote od O do 3600, Če ima tak instrument še dodatno ustrezen razdaljemer, potem izmero pro- fila spremenimo v polarno tahimetrijo v vertikalni ravnini, Tu ločimo dve skupini instrumentov: - instrumenti z optičnim razdaljemerom in klasično registracijo, - instrumenti z elektronskim razdaljemerom in avtomatsko registracijo. Tabela 1 Instrument odčitek pogrešek povečava teža registr. vert,krog dolžine daljnogl. kg BRT 30" 0,06 % 15 X 6,7 nima PROTA 0,10 + 10 mm 46,0 nima AGA 710 l" ±(5+1 mm/km) 30 X 21,7 perf.trak Kern E2 + DM 502 l" ±(3+5mm/km) 32 X 10,3 magnetna Wild TC 2000 l" ±(3+5 mm/km) 30 X 9,6 magnetna Zeiss Jena Recota l" ± 10 mm 30 X 10,5 magnetna V tabeli 1 so podani tehnični podatki nekaterih pri nas najbolj razšir- jenih inštrumentov. 1.1. BRT Zeiss Jena To je klasičen inštrument, ki ima dvoslikovni optični razdaljemer s spre- menljivo bazo v stojišču. Ni najnatančnejši, poleg tega pa na njem ni mož- no čitati vertikalnih kotov od O do 360o, torej je le delno uporabljiv. Problem je tudi signalizacija posameznih točk ter osvetlitev vertikalnega kroga in merila za čitanje dolžin, 1.2, PROTA R + A Rost, Dunaj To je inštrument, ki je specialno prirejen za merjenje rudniških profilov. Enako kot BRT je tudi to dvoslikovni optični razdaljemer s spremenljivo bazo v stojišču, Prednost tega inštrumenta pred BRT pa je v tem, da z la- * 61000 Ljubljana, YU, FAGG; dr. tehn, znanosti, Prispelo v objavo: 1986~03-15, 108 GV 30(1986)2 serskim žarkom sam signalizira poljubno točko na profilu, obenem pa je možno čitati vertikalne kote od O do 360°, to je preko vsega profila. slabost tovrstnih inštrumentov je v klasični registraciji, v ročnem za- pisovanju. S tem je možnost napačne registracije podatkov mnogo večja. l. 3. AGA 710 To je dokaj sodoben inštrument, ki je sestavljen iz elektronskega teo- dolita in elektronskega razdaljemera. z njim lahko merimo vertikalne ko- te od O do 360° ter razdalje z elektronskim razdaljemerom. Točke signa- liziramo z manjšo prizmo v obliki odbojnega stekla - mačjega očesa. Do- datna prednost je avtomatska registracija, žal še na perforirani trak. 1.4. El (E2) + DM 503 Kern in TC 2000 Wild To sta podobna kot AGA 710 sodobna elektronska teodolita z elektronskim razdaljemerom in sodobno magnetno registracijo. Pri tej vrsti inštrumen- tov odpade zamudno čitanje in zapisovanje odčitkov za posamezne točke, kar pomeni precejšen prihranek časa, če hočemo profil dovolj detajlno posneti. Ne glede na to ali je inštrument za merjenje prifila starejši ali novej- ši, ga moramo postaviti v profil, horizontirati in orientirati. Inštru- menta ne smemo premikati dokler ne posnamemo vseh točk. V tem času je promet skozi ta profil oviran, če že ni nemogoč. Promet moramo ustaviti ali pa meriti v dneh brez prometa. Ne prva ne druga rešitev nista simpa- tični. 2. Fotogrametrične metode Iz navedenih razlogov smo skušali uporabiti fotogrametričen nacin snema- nja, kjer z enim posnetkom v relativno kratkem času zajamemo obilico po- datkov. Seveda ni mogoče znanih fotogrametričnih metod enostavno prenes- ti v rudnik. Najenostavnejša rešitev bi bila, če bi s stereo kamero (Wild ali Zeiss) posneli območje profila in tega na ustreznem avtografu izvred- notili. Vendar pa so proti temu načinu govorila sledeča dejstva: - Stereo kamera je nerodna in težka za transport. - Osvetliti bi bilo treba dalj časa širši pas rova. - Mersko markico bi le težko nastavljali direktno na stene rova. - Problem je drag avtograf in zamudno izvrednotenje. Druga možnost je mono izvrednotenje. Ta način ima sledeče prednosti: Potrebujemo le eno snemalno kamero - fotoaparat in s tem prikladen in hiter transport. Enostavno in hitro snemanje. Enostavno določanje profila - povečava in redresiranje. - Povečalnik - redreser je veliko cenejši od avtografa. - Čas izvrednotenja je zanemarljivo majhen. Pomanjkljivost je pravzaprav le ena. V rovu moramo osvetliti le ozek pas, ki ga nato kot profil fotografsko registriramo. Naša naloga je bila izde- lati projektor, ki bo s čim manjšo porabo električne enerqije osvetlil le nekaj centimetrov širok pas rudniškega rova v zahtevanem profilu. Idealna rešitev bi bila z laserskim žarkom, ki je ozko usmerjen snop žar- kov. Temu nasprotuje visoka cena laserja in pa dejstvo, da so vsi laserji več ali manj v območju rdeče svetlobe, za katero običajni filmi niso naj- bolj občutljivi. Tako smo se odločili za izdelavo svoje konstrukcije ta- kega projektorja. Ideja je enostavna. Svetlobo električne žarnice moramo s pomočjo ene ali več leč usmeriti tako, da bodo žarki iz projektorja izstopali vzpredno projekcijski ravnini. Ena sama leča bi zajela premajhen del celotne ener- gije, ki jo seva žarnica. Idealna bi bila krožno oblikovana leča, ki bi GV 30(1986)2 109 zajela večino svetlobe, vendar bi bilo brušenje take leče predrago.Od- ločili smo se za cenejšo varianto - za dve leči, ki sta dejansko le del vzdolžno prerezanega valja. Ti dve leči smo nato vgradili simetrično gle- de na električno žarnico. S tako konstrukcijo bi osvetlili le cca 40 % celotnega profila. Ves sistem smo zato postavili na stojalo tako, da ga je bilo možno vrteti okoli horizontalne osi (slika 1). S tem smo os- vetlili ves profil in postaviti je bilo potrebno le še fotoaparat ter z dovolj dolgo osvetlitvijo registrirati profil. Na sliki 2 je prika- zano merjenje s protitipom, ki ga je še ročno vrtel figurant. Na sl'iki 3 pa je prikazan posnetek profila, ki je osvetljen s pomočjo projektorja, ki ga je že vrtel elektromotor. S tem smo opravili avtomatsko registrira- nje 'profila. Morali bi le še klasično zapisati številko profila, vendar se da tudi to avtomatsko registrirati na fotografiji. Izdelali smo po- sebno ohišje, v katerega lahko vstavimo več črk ali številk za označbo profila. Za osvetlitev smo uporabili kar svetlobo projektorja in tako se številka profila avtomatsko registrira na posnetku. S tem smo res izgubili 2 dm profila tal, ki pa so običajno ravna in izguba ni kritič­ na. Projektor se postavi na klasičen Zeissov stativ, ki ga predhodno dobro horizontiramo. Tako imamo profil osvetljen v res vertikalni ravni- ni. Druga naloga, ki smo jo morali rešiti,je bila,izvrednotenje profila.Po- sneti profil mora biti podan v določenem merilu, torej moramo poznati merilo posnetka in to v vertikalni ravnini brez spačenj perspektivne projekcije fotoaparata. Prvi problem rešimo, če poznamo vsaj eno na posnetku registrirano dolži- no. Drugi problem pa lahko rešimo na dva načina: - Če optično os fotoaparata dobro horizontiramo in jo postavimo pravo- kotno na profil. Ta naloga ni niti enostavna niti hitra. S teodolitom .bi morali določiti pravokotnico na profil in z libelo horizontirati fotoaparat. vse to pa ne bi bilo dosti krajše od klasičnega načina izmere. - Redresiranje posnetka: Fotoaparat lahko le približno postavimo pravokotno na ravnino profila. To je še posebej ugodno pri profilih v upadnikih in pri profilih, ki jih moramo posneti iz bližine. Da zajamemo ves profil, moramo fotoapa- rat ustrezno nagniti. Na ta način dobimo perspektivno spačen profil. Da ga razpačimo, moramo posnetek - negativ vstaviti v redreser in optični osi redreserja določiti enako lego glede na ravnino projekcije kot jo je imel v času snemanja fotoaparat glede na ravnino profila. Ker kotov nagiba optične osi fotoaparata v času snemanja ne poznamo, moramo imeti znane vsaj tri točke v ravnini profila, s katerimi je ta določena. Mi smo z oziram na projektor namestili štiri točke (ena nadštevilna) in jih primerno osvetlili prav tako s svetlobo projektorja. S temi štirimi točkami je podana tako ravnina profila kot tudi merilo. S tem je naš problem rešen. Redresirani posnetek, povečan v željeno merilo, enostavno fotografsko registriramo ali pa ga izrišemo na ustrezno podlago. Čaka nas samo še planimetriranje površine in po potrebi še izmera obsega profila. 3, Ocena natančnosti Seveda smo najprej za kontrolo natančnosti posneli nekaj profilov, za katere smo že imeli na razpolago klasično posnet profil. Za kontrolo smo teh nekaj profilov posneli iz ene in druge strani, tako da je bila optična os čim bolj pravokotna na ravnino profila. Nekaj posnetkov smo posneli tudi tako, da smo se profilu čim bolj približali, pri tem pa smo morali optično os nagniti. Vse posnetke smo redresirali in ugo- tovili, da med njimi praktično ni razlik, ki bi bile večje od grafične natančnosti. Rezultati so prikazani v tabeli II, 112 GV 30(1986)2 /. / 1/ 1/ / ,,,--- ~ "' 'S: \ 1 1 1 o C >O o C •o + "' E ~ "' o .. -o c(. -"' o z w <.!) r,--~-t---L~ 1 \ o ;:! '-::: 1 o / M ' "" 1 o. IC ::! o C ,o + o ., <= E >O .. ~ (. .,, "' o .... o -"' ) ( c( 1 o z 1 w <.!) 1 1 1 \ 1 w ..J 1 I 1 1 1 I 1 1 1 1 ) 1 1 1 .. ~ 1 o ! c> "' '--- 1 -- "-:,; Najprej ugotovimo, da so vse na fotogrametrični nacin dobljene povrsi- ne večje od klasično merjenih. Razlaga je verjetno zelo enostavna. Iz matematike je znano, da ima pri istem obsegu krog največjo površino. Klasično posnet profil je več ali manj mnogokotnik, ki ima manjšo povr- šino kot tudi obseg. Fotogrametrično pa zajamemo veliko več detajla, s čimer se povečata tako površina kot tudi obseg. ' Tabela II Profil p o v r š i n a o b s e 9 klas. fotog. (m2) % klas. fotog. (m) % 3104 9,95 10,18 - 0,23 -2,3 12,00 12,25 -0,25 -2,1 3102 13,64 14,26 - 0,62 -4,5 14,55 3100 131 73 13,90 - 0,17 -1,2 13,99 3014 14,73 14,95 - 0,22 -1,5 14,90 14,97 -0,07 -0,05 12 B. 14,59 14,80 - o 1 21 -1,4 14,70 Povpr. 13,33 13,62 -0,29 -2,1 13,45 13,61 -0,16 -1,2 O sami natančnosti je težko govoriti. Razlika v površini nikjer ne pre- sega 4,5 %. To je lahko pogrešek klasičnega ali fotogrametričnega mer- jenja, najverjetneje pa obeh. Pri tem moramo še poudariti, da so rudniš- ki rovi prirejeni za kamionski transport, s tem pa se tudi spreminja spodnji del profila, kar je razvidno iz prilog. Zato tudi te razlike ne prikazujejo realnega pogreška fotogrametričnega merjenja. Iz prilog je razvidno, da so največja odstopanja ravno na spodnjem delu profila. To je tam, kjer se ta najbolj spreminja zaradi transporta. Za- to bi morali za realnejšo oceno natančnosti istočasno posneti profile klasično in fotogrametrično. Kar se tiče ostalega profila, pa so razvid- na manjša odstopanja kot valovanje profila med večjimi lomi in pa nekaj točk, ki bi jih lahko okarakterizirali kot grobe pogreške klasičnega mer- jenja. 4. Zaključki Optični profilograf se je izkazal kot izredno hiter in natančen inštru- ment., saj odgovarjajo rezultati natančnosti klasičnega merjenja, pro- fil pa je mnogo detajlneje posnet. Take meritve zadovoljujejo večino po- treb v rudnikih. Delo z njimi je enostavno in hitro. Oviranja prometa skoraj ni. Izurjena ekipa lahko posname profil v 5 minutah. Prednost je tudi v tem, da je domač izdelek in ne zahteva uvožene opreme. S tem je postal dostopen širokemu krogu uporabnikov. s serijsko proizvodnjo bi se njegova cena gotovo še zmanjšala. Z uporabo se bo izvežbanost ekipe povečala in s tem tudi natančnost merjenja. Eventuelne pomanjkljivosti pa bomo lahko odpravili pri naslednjih konstrukcijah. Literatura: 1, Deumlich F,: Instrumentenkunde der Vermessungstechnik, VEB Verlag flir Bauwesen Berlin 1980 2, Dimitrijevič S.: Merjenje poprečnog preseka rudničke prostorije me- todam fotoprofila primenom lasera i fotoaparata. Zbornik radova, Bled-Velenje 1975 3, Djurič B., culum ž.: Fizika, IV.deo Optika. Naučna knjiga, Beograd 1971 4, Schlemmer H.: Aktuelle Instrumentenkunde, Sammlu~g Wichman. Karlsruhe 1978 ' 5. Waldhausl P,: Hohlenvermessung mit Laser~rofilen. Wild Reporter 21, Heerburgg 1983 GV 30(1986)2 114 Matija KLARIČ' 0 ' GEODETSKO SODNO IZVEDENSTVO l. Vloga izvedenca v sodnem postopku Geodetsko izvedenstvo, tako kot druga strokovna izvedenstva, pomaga so- dišču reševati sporne zadeve svoje stroke. V geodetski stroki nastaja potreba po izvedenskem sodelovanju pri sodišču zlasti v nepravdnih ali pravdnih sodnih ureditvah posestnih meja, Obstajajo seveda tudi druge vrste sodnih zadev, pri katerih reševanju si sodišče lahko pomaga z geodetskim izvedenstvom. Pri sodnem urejanju posestnih meja z izvedencem geodetski strokovnjak razlaga zemljiškokatastrsko dokumentacijo (v nadaljnjem besedilu "ka- tastrsko dokumentacijo"). Pri tem pa je ena njegovih glavnih nalog po- kazanje meje na kraju samem. Izvedenec torej nastopa kot pomožni sodniški organ, zato mora vselej dobiti vse zadevne sodne spise, da jih prouči. Dosegljiva mu mora biti uradna katastrska dokumentacija in njeni viri. Stranke v sodnem postop- ku imajo pravico odkloniti izvedenca iz istih "izločitvenih" razlogov kakor sodnika, Razlika je le v tem, da kdor je priča, naj ne sodi, med- tem ko sodišče lahko zasliši izvedenca kot izvedenca in kot pričo. Priče se zaslišijo posamič, brez navzočnosti tistih prič, ki se zasliši- jo pozneje. Izvedenec pa je navzoč na sodni razpravi ves čas njenega trajanja.Slišati mora vse dogodke in pričevanje ter ima podobno kot sod- nik in stranke izpraševalno pravico, Izvid in mnenje izvedenca se v ce- loti zapišeta v zapisniku, če sta bila dana ustno. Pisno izvedensko mne- nje se doda zapisniku, Čeprav je izvedenec pomožni sodni organ, pa je stališče sodnika do dokazi- la po izvedencu vendar tako kot do vsakega drugega dokazila - sodnik ga ocenjuje svobodno, lahko ga tudi odkloni, vendar mora odklonitev dobro utemeljiti. Po potrebi postavi sodišče tudi drugega izvedenca ali izvedence. Tudi izvedenec sam lahko odkloni, da bi bil izvedenec v po- samičnih primerih ali tudi za stalno, kajti dolžnost dati izvedensko mnenje ni splošna državljanska dolžnost, kot je pričevanje. Pri izve- denstvu gre namreč za dajanje mnenja o določenih sedanjih dejstvih, kar lahko brez bojazni za pravilnost opravi vsaka strokovno kvalificirana oseba, ki ima status sodnega izvedenca, S pričevanjem pa se dokazujejo dogodki iz preteklosti, ki jih ne more dokazovati oseba, ki ni bila pri njih navzoča, Glede na to, da je izvedensko mnenje podlaga za razsodbo, je vloga iz- vedenca nasploh pravno odgovorna, je pa tudi strokovno kočljiva. V geo- detski stroki pa je poleg strokovne usposobljenosti in poklicne vestno- sti izvedenca uspešnost njegovega dela odvisna zlasti od stanja katas- trske dokumentacije, ki služi kot podlaga za njegovo delo. Zakon o zemljiškem katastru (v nadaljnjem besedilu "zakon") določa sploš- ne in posebne pogoje, ki jih mora izpolnjevati kastastrska dokumentacija, da se lahko na njeni podlagi prenese posestna meja v naravo. Za geodet- skega izvedenca pri delu v sodnem postopku ti pogoji sicer niso obvezni, vendar pa ta neobveznost le še povečuje odgovornost njegove vloge v po- stopku. če je katastrska dokumentacija nezanesljiva, na kar mora izvede- nec sodišče opozoriti, se mora namreč sam odločiti, v kakšnem obsegu in v katerih primerih bo obstoječo dokumentacijo vendarle uporabil, da bi dosegli čim pravičnejšo sodno ureditev meje, *61000 Ljubljana, YU, Gestrinova 3; geometer v pokoju. Prispelo v objavo: 1986-02-17, GV 30(1986)2 115 2. Razna stanja katastrske dokumentacije Zakon ocenjuje zanesljivost katastrske dokumentacije zlasti glede na me- todo prvotne izmere. Po tem določilu zakona so vse numerične izmere v glavnem zanesljive, grafična katastrska izmera pa je le pogojno zanes- ljiva. Ne glede na metodo izmere pa je numerična metoda zanesljivejša od grafične tudi zato, ker je za več kot sto let mlajša. čas namreč ne- izprosno razvrednotuje vsako, ne samo katastrsko evidenco, ker je zara- di vse večje dinamike življenja težko vzpostaviti povsem učinkovit si- stem njenega vzdrževanja. Za vzdrževanje katastrske evidence pa je si- cer znano, da je bila ta evidenca uzakonjena šele leta 1883, to je 50 let po koncu prvotne izmere. Kvaliteta vzdrževanja katastrske evidence pa ni odvisna samo od delovne organiziranosti geodetske službe, temveč morajo svoje obveznosti do nje sproti izpolnjevati tudi vse prizadete družbenopravne in zasebnopravne osebe kot uporabniki evidence. Dogajale so se namreč razne vrste posest- nih sprememb na zemljiščih, ne da bi bile uradno registrirane~rok za neevidentiranje takih sprememb so bile različne navade in nedisciplini- ranost pri prometu s kmetijskimi zemljiščiin njihovemldedovanju. V Slo- veniji, ki ima dolgoletno tradicijo vzdrževanja te evidence, ti ~javi sicer niso bili tako izraziti, obstajajo pa območja v državi, v katerih je zaradi slabega vzdrževanja že ogrožena še relativno mlada numerična izmera. 2.1. Skladnost načrta s stanjem v naravi Kadar ne obstajajo izvirni numerični podatki predhodno opravljenih meri- tev, je treba pred prenosom meje na zemljišču z meritvami ugotoviti skladnost načrta s stanjem v naravi, s podatkom o tej skladnosti naj bi sicer razpolagal pristojni geodetski upravni organ, vendar pa v praksi praviloma opravi to prevero obenem in na podlagi predhodne pripravljal- ne meritve sodni izvedenec sam, ko izdeluje zakoličbeno osnovo zapre- nos meje v naravo. Za neskladnosti načrta s stanjem v naravi, ki so lahko tehten razlog za izvedenčevo odklonitev pokazanja meje, so različni vzroki, vendar pa je eden glavnih slaba zastarela grafična izmera in njeno propadanje zaradi neažurnega in nekvalitetnega vzdrževanja. Obstajajo pa tudi območja grafične izmere, na katerih je treba nesklad- nosti načrta s stanjem v naravi že vnaprej pričakovati. To so ekstenziv- na gozdna območja, posebno pa tista, ki ob prvotni grafični izmeri še niso bila razparcelirana (gozdovi, veleposestnikov), pa je bil pozneje napravljen razparcelacijski načrt zaradi razdelitve gozda med kmete, ne da bi bile vse nove meje tudi nadrobno zamejničene v naravi. Na nekaterih območjih pa obstajajo grobi zasuki meja, katerih vzrokov ni mogoče pojasniti in tudi ne odpraviti z nobenim regularnim tehničnim prijemom. Čeprav gre za deloma gozdnata območja, se grobih neskladnosti ni bati na prectelih, kjer so se med obema vojnama izvajale agrarne operacije - razdelite~pašnikov vaških skupnosti. Načrti teh geodetskih del so že numeričnegap~kla, vendar pa ne obstajajo skice v sistemu numerične izmere. OdlikujeJo pa se z zamejničenjem parcel. 2. 2. Neskladnost načrta z- o,stalim operatom Pri izvedenskem delu se odkrivajo pogosto tudi "notranje" neskladnosti in napake v katastrskem operatu samem. Tu so mišljene zlasti neskladno- sti med risbo v katastrskem načrtu in podatkom o površini v ostalih de- lih katastrskega operata. Odpravljanje teh napak s,pomočjo sodišča pov- zroča prizadetim osebam nepotrebne stroške in s tem 'i'flal;>J zaupanje v ka- ,tastrsko evidenco. 116 GV 30(1986)2 f Ker jevohranitev notranje ~klad~ost~ v katastrski evidenci eno temelj- nih nace~ strokovnega vzdr~evanJa, J: treba ves čas vzdrževanja paziti, da ne pride do neskladnosti med povrsino in zarisom parcele. Skrbi za ohranitev te skladnosti v evidenci pa ne ustreza toleranca v geodetskih podzakonskih predpisih, da ob parcelaciji zemljišča ni treba določiti površine po novem zarisu v načrtu preostalemu delu parcele, ki ostane dotedanjemu lastniku, kolikor presega 0,3 ha površine, temveč se po- vršina tega dela izračuna kratko malo kot razlika do stare površine cele parcele. Zanesljivo je namreč mogoče predvideti, da bodo zaradi te tolerance notranje neskladnosti naraščale. Napake, ki povzročajo notranje neskladnosti v katastrskem operatu, so največkrat risarsko-grafične narave; napravljene so bile bodisi že ob prvotni izmeri ali pa med izvajanjem sprememb, pogoste pa so ob repro- dukcijah načrtov. Ne glede na to, kdaj so bile napravljene, pa zavaja- jo uporabnike v zmotno razlaganje poteka meje in večkrat tudi v sodne postopke. Risarske napake so zlasti na območjih naselij, pri katerih merilo načr­ tov 1:2880 ne ustreza gostoti risbe. Zaradi nepreglednosti risbe lahko tukaj, posebno pa ob reprodukcijah načrtov, izpade kakšna črta ali pa se napačno postavi topografski znak, to pa lahko pokvari razmejitev po- vršin med sosedi. Pogost povzročitelj notranje neskladnosti na takih območjih je katastrski "znak pripadnosti", ki se zaradi obremenjenosti risbe težko jasno postavlja. zunaj naselij je ta znak lahko povzroči­ telj neskladnosti tam, kjer je bil uporabljen za pripajanje malih od- cepljenih parcelnih kosov, ki bi bili morali sicer dobiti samostojne parcelne številke, npr. ob preseku parcel s komunikacijami. 3. Prenos stanja iz katastrske dokumentacije v naravo Najbolj preprost, a zanesljiv je prenos meje v primerih, ko je bila pr- votna izmera numerična in ko ni prestara oziroma je ohranjena geodetska osnova, na katero je bila naslonjena. V takih primerih vzpostavimo mejo z neposredno rekonstrukcijo prvotnega posnetka po izvirnih terenskih po- datkih. Žal pa so v praksi taki primeri prej izjema kot pravilo. Zahtevnejša je vzpostavitev meje, če je izmera grafična in zaradi tega tudi stara, pa je treba vselej šele preizkusiti skladnost načrta s sta- njem v naravi. Način prenosa je lahko različen glede na terenske dano- sti, za natančnost prenosa pa velja pravilo, da mora biti prenos, kakor tudi posnetek nove meje, opravljen najmanj s tolikšno natančnostjo, kot je predpisana za katastrsko izmero. Zakoličbeno osnovo prenosa je treba čimbolj približati meji, ki se pre- naša na zemljišče. Ker je metoda prenosa meje vselej numerična, je treba grafično katastr- sko dokumentacijo poprej pretvoriti v numerične zakoličbene elemente. V ta namen je primerno lomnim točkam meje odčitati pravokotne koordinate na načrtu, nato pa jih transformirati v koordinate glede na zakoličbeno mersko črto. Da bi dobili čim boljše rezultate odčitavanja koordinat na načrtu, je priporočljivo opraviti odčitavanje na elektrooptični način, to se pravi na digitajzerju, koradomatu ali podobnem instrumentu. Za transformacijo koordinat obstajajo številne računske možnosti. Enač­ be stroge geodetske transformacije tukaj ne pridejo v poštev. Dovolj na- tančno transforw.iramo odčitane koordinate v sistem zakoličbene merske črte po tehle enačbah iz analitične geometrije: Ordinata B B Abscisa B B ·11 dpl = Ayl.cosvA -Axl.sinYA da1:=AY1· sinyA+Axl.cosyA GV 30(1986)2 117 s transformacijskimi enačbami pod 1/, kakor je razvidno tudi iz pripa- dajoče slike, opravimo v bistvu ortogonalno računsko projekcijo koordi- natno znanih točk na dano mersko črto - ob rotaciji koordinatnega siste- ma za kot yB. A Ker pri takem zasuku lahko nekatere točke padajo levo, druge pa desno od abscise (merske črte), moramo paziti na predznake ordinat,ki jih dobimo pri računanju. Negativna vrednost ordinate pomeni, da leži točka levo, pozitivna pa, da leži točka desno od merske črte, glede na smer računa­ nja. Te en_ačbe se, razen pri vzpostavitvah meja, tudi sicer koristno upora- bljajo pri vzdrževanju za računsko projiciranje koordinatno znanih točk na kasneje postavljeno geodetsko mrežo, pa tudi pri prenosu geodetskih projektov v naravo, npr. pri raznih, regulacijah, komasacijah, zakolič­ bah premic na nepreglednem zemlj iš}8u ter za podobne namene. Za kontrolo pravilnosti take transformacije lahko opravimo še nasprotno tranformacijo tako, da iz dobljenih vrednosti "dp" in "da" spet izraču­ namo vrednosti 4 y in 4 x po enačbah: 2/ 4y = da.sinY! + dp.cosY! 4 x = da.cos Y! - dp.sin Y ! Izračun vrednosti dp in da pa lahko učinkovito kontroliramo tudi tako, da ponovimo njihov izračun v nasprotni smeri, to je od točke B proti A. Dobiti moramo isto vrednost za dp, toda z nasprotnim predznakom ter vred- nost za da, ki je dopolnilo do dolžine merske črte, Kar zadeva metodo izmere, ki naj se uporabi pri izvedenskem strokovnem delu, je pri polarni metodi priporočljiva uporaba precizne polarne meto- de tako, da se koti merijo s teodolitom, razdalje pa z ročnim jeklenim trakom. Trak naj bo dolg najmanj 80 m, tako da se dolžine vizur in fron- tov izmerijo pretežno le z eno potezo traku. Ob merjenju horizontalnih kotov naj bo viziranje enkratno - na višino instrumenta - za horizontal- ne in višinske kote. Izračun reduciranih dolžin vizur in višinskih raz- lik naj bo trigonometrijski /d = d'.cosoC 1 4h = d'.sinc<:/. Priporoča se izboljšava merjenja kotov s tem, da je trasirka opremljena s priloženo libelo in vizirno marko, ki se nastavi na vsakokratno višino instrumen- ta. Trigonometrijsko merjenje polarnih koordinat ima pomembne prednosti pred navadnim optičnim merjenjem, ker je natančnejše in bolj ustreza naravi prenosa na zemljišče, kajti merjenje pri tem poteka neposredno po njem, Skladnost polarnega posnetka z izmerjenimi fronti med točkami je mogoče kontrolirati po "Karnotovem" stavku - neposredno iz podatkov izvirnega posnetka, Uporaba take hitre kontrole pri izvedenskem posnetku je prak- tična, ker se tu navadno pravokotne koordinate točk sploh ne računajo. 4. Sodelovanje izvedenca z geodetskim upravnim organom Delo geodetskega sodnega izvedenca je tesno povezano z delovanjem geo- detskega upravnega organa. Uspešnost izvedenčevega dela, bodisi da ga opravlja strokovnjak organa ali pa "zunanji sodelavec", je odvisna pred- 118 GV 30(1986)2 ' ! vsem od stanja katastrske dokumentacije. Zaradi te odvisnosti je potreb- no intenzivno sodelovanje med geodetskim upravnim organom in izvedencem, tudi če le-ta ni delavec upravnega organa /"zunanjim" izvedencem/. v' pri- pravljalni fazi svojega dela mora zunanji izvedenec najprej dobiti kk- tastrsko dokumentacijo od geodetskega organa. Iskanje potrebne dokumkn- tacije, ki utegne biti zelo stara, pa pogosto ni preprosta, saj joj~ treba včasih poiskati v časovno ali pa tudi prostorsko odmaknjenih ar-- hivih. Pri takem iskanju pa mora imeti delavec organa razumevanje za potrebnost in namen iskane dokumentacije. Za pripravljalno obdelavo dokumentacije potrebuje izvedenec tudi določene delovne možnosti v pro- storih organa, deležen pa mora biti tudi sicer potrebnega zaupanja de- lavca, ki mu dela te usluge. Izvedenec vrača te usluge s tem, da po končanem izvedenskem delu izroči organu strokovno dokumentacijo iz te- ga dela. Ta dokumentacija pogosto vsebuje dragocene informacije o sklad- nosti ali neskladnosti dokumentacije s stanjem v naravi, o morebitni no- tranji neskladnosti ter napakah in podobnem. Večkrat je dokumentacija izvedenca podlaga za popravo uradne evidence. Najmanj, kar vsebuje iz- vedenčeva dokumentacija za sodno poravnavo meje, je posnetek nove meje zaradi zavarovanja njene lege. Ohranitev geodetskih in mejnih znamenj pa je sicer ena ;izmed uzakonjenih nalog geodetske službe. Pri opravljanju strokovnih opravil se sodelovanje kaže v navezovanju dela enega strokovnjaka in že opravljeno delo drugega strokovnjaka. Razmejitev med delovnim področjem zunanjega izvedenca in področjem de- la upravnega organa naj ne bo toga, vendar pa tudi ne srne kršiti meje temeljne pristojnosti geodetskega upravnega org1na, po kateri mu je iz- vorno naložena skrb za vzdrževanje in hrambo uradne geodetske dokumen- tacije. Iz tega sledi, naj zunanji izvedenec ne bi neposredno opravljal sprememb stanja v uradni katastrski evidenci. To pa tudi pomeni, da bi bilo najbolj racionalno, če bi izvedensko opravljali predvsem strokov- njaki geodetskega upravnega organa. Vselej to ni izvedljivo, ker imajo stranke možnost izločiti posameznega izvedenca ali pa tudi več izveden- cev in tudi sodnika, bodisi preventivno - vnaprej - ali pa tudi potem, ko je že opravil svoje delo. Iz lastne prakse lahko navedem primer, ko sem v sodnem postopku opravil izvedensko delo kot peti strokovni izvedenec - pri tretjem sodniku - v isti sodni zadevi. V tem primeru so bili prvi in drugi izvedenec ter prvi sodnik zaslišani kot priče v postopku pred tretjim sodnikom. Povsem jasno je, da je tako "razsodniško" izvedenstvo neprijetno in ne- hvaležno ter je posledica bolj nepopustljivosti strank pred sodiščem in dvomljive kakovosti katastrske dokumentacije kot pa nekvalitetnega dela prejšnjih izvedencev. Vendar pa mora nekdo opraviti tudi izveden- stvo take vrste, če to od njega zahteva sodišče, da konča dolgotrajni sodni postopek. Pripis V sestavku sem obdelal nekatera vprašanja in njihove rešitve iz izve- denske prakse na območju geodetskih upravnih organov Logatec, Vrhnika, Ljubljana in Kočevje. Glede na to, da takšna problematika med geodetskimi strokovnjaki ni splošno znana in se zadeve izvedenstva na posameznih območjih različno rešujejo, predlagam sestavek za objavo. Zaželena bi bila prizadevanja za poenotenje tega dela. GV 30(1986)2 119 Ljubica DJORDJEVIC* POVEZOVANJE IN INTEGRIRANJE NEKATERIH VEČNAMENSKIH BAZ PODATKOV TER NJIHOVA TERITORIALIZACIJA ZA POTREBE PROSTORSKEGA PLANIRANJA 1, UVOD Za zagotavljanje enotnosti družbenega sistema informiranja določa zvez- ni zakon!) za skupne osnove zlasti: - dogovorjene vsebine (za evidence, registre, večnamenske baze podatkov, programe statističnih raziskovanj itd.); - standarde (definicije, klasifikacije, identifikacije itd.); - enotne metodologije zbiranja, obdelave in izkazovanja podatkov ter - usklajeno programiranje razvoja informacijskih sistemov in dejavno- sti informacijskih služb. osnovna funkcija standardov je zagotoviti usklajenost in primerljivost podatkov ter povezovanje podatkov in postopkov v družbenem sistemu in- formiranja. Republiški Zakon o družbenem sistemu informiranja med skupnimi osnovami posebej določa skupne registre, in sicer: - register prebivalstva, - register organizacij in skupnosti in - register prostorskih enot. Skupni registri so eden od osnovnih pogojev za izgradnjo in delovanje usklajenega in racionalnega družbenega sistema informiranja (DSI), Zavod SR Slovenije za statistiko (v nadaljevanju zavod) vodi in vzdržu- je v sodelovanju z drugimi informacijskimi službami: - Centralni register prebivalstva SR Slovenije (CRP); - Enotni register organizacij in skupnosti (ROS) in - Register teritorialnih enot (RTE), ki je del registra prostorskih enot, Vsi trije registri pokrivajo celotno območje SR Slovenije. 2. SKUPNI REGISTRI IN ENOTNE IDENTIFIKACIJE Skupni registri predstavljajo osnovne večnamenske baze podatkov družbe- nega sistema informiranja v SR Sloveniji, V skupnih registrih se vodijo in vzdržujej() podatki: - za enolično -iae,-ntifikacijo enot registrov -in - njihovo osnovno opredelitev. Uvajanje skupnih registrov, definicija enot registrov, način vodenja in vzdrževanja oziroma sistem spremljanja in posredovanja sprememb o eno- tah registrov, so urejeni: !)Zakon o temeljih družbenega sistema informiranja in o/informacijskem sistemu federacije (Ur,l. SFRJ, št. 68/81). *61000 Ljubljana, YU, zavod SR Slovenije za statistiko dipl. ing •. geolog. Prispelo v objavo: 1986-04-11, 120 GV 30(1986)2 - z zakoni in - z drugimi predpisi (pravilniki, navodili .•• ). 2.1. Naloge skupnih registrov v OSI Kot je že omenjeno, se v skupnih registrih vodijo in vzdržujejo samo osnovni podatki o enotah za njihovo opredelitev. Podatki o dogodkih, ki se nanašajo na posamezne enote, ali o aktivnostih enot in drugi so- cio-ekonomski podatki o enotah se vodijo in vzdržujejo v drugih evi- dencah in registrih skupnega pomena za: - področje dela, - zdravstva, - šolstva, - zaposlovanja, - davčnega poslovanja, - področje zemljiškega katastra itd. skupni registri predstavljajo primarne-osnovne večnamenske baze podat- kov družbenega sistema informiranja v SR Sloveniji. Njihove naloge so: - enolična identifikacija enot; zajetje vseh enot; vodenje točnih in ažurnih podat~ov za enote registra; posredovanje individualnih podatkov (za upravičene namene) in agregi- ranih podatkov; posredovanje enotnih identifikacij za potrebe drugih evidenc in regi- strov skupnega pomena; racionalizacija statističnih raziskovanj pri organizaciji in izvajanju ter izboljševanje kvalitete podatkov in omogočanje kompleksnih analiz; usklajevanje podatkov z drugimi bazami podatkov skupnega pomena; povezovanje in integriranje podatkov, ki se nanašajo na osebe, organi- zacije-skupnosti in teritorij; formiranje sekundarnih-novo izpeljanih registrov in primarnih-skupnih registrov in drugih evidenc oziroma registrov skupnega pomena itd. Enote in podatki za posamezno enoto, ki se vodijo v CRP, ROS in RTE, so obravnavani v drugih referatih. Zato je podan v Prilogah 2, 3 in 4 samo pregled enot in podatkov, ki se vodijo v skupnih registrih. 2.2. Funkcija enotnih identifikacij Podatki za enolično identifikacijo enot registrov so enotne identifika- cije. Vsi subjekti družbenega sistema informiranja so obvezni, da kot identifikacijske podatke za osebe, organizacije-skupnosti in prostorske enote, uporabljajo identifikacije skupnih registrov. Ti so: - enotna matična številka občana (v nadaljevanju EMŠO) za osebe; - matična številka (v nadaljevanju MŠ) za organizacije-skupnosti in - standardne šifre za teritorialne enote (v nadaljevanju SŠ-TE). Vsebina enotnih identifikacij je v Prilogi l. Poleg enolične opredelitve enot omogočajo enotne identifikacije povezova= nje in integriranje podatkov iz drugih evidenc oziroma registrov večnamen­ skega pomena za potrebe socio-ekonomskih analiz, prostorskega planira- nja in za druge potrebe v DSI. Uvajanje enotnih identifikacij ter povezovanje in integriranje podatkov večnamenskih baz je bistvenega pomena za racionalno izgradnjo in delo- vanje DSI. # Povezovanje in integriranje podatkov nam omogoča: - da enkrat zajete in kontrolirane podatke večkrat uporabljamo za raz- lične namene; GV 30(1986)2 121 - racionalizacijo vzdrževanja podatkov (npr. podatki o stalnem prebiva- lišču se vzdržujejo samo v registru prebivalstva in se lahko prevzame- jo za različne druge evidence oziroma registre); - popolno zajetje enot opazovanja, boljšo kvaliteto podatkov ter racio- nalizacijo in skrajšanje potrebnega časa za izdelavo rezultatov iz statističnih in drugih raziskovanj; - izvajanje novih podatkov, npr.: iz popolne adrese lahko izpeljemo vse višje ravni osnovnih teritorialnih enot s čimer se omogoči teritoria- lizacija podatkov za različne ravni in območja, kar je bistvenega po- mena za potrebe prostorskega planiranja. 3, POVEZOVANJE IN INTEGRIRANJE PODATKOV Za rac.ionalno in smiselno povezovanje in integriranje večnamenskih baz podatkov je bistvenega pomena uvajanje in uporaba enotnih identifikacij. Določena povezovanja so možna tudi preko posameznih podatkov o enotah, vendar so izredno zahtevna in draga s stališča računalniške obdelave po- datkov. Za določene primere niti ni možno vzpostaviti povezave brez enot- nih identifikacij. V shemi 1 so prikazane nekatere od možnih povezav prek' enotnih identifi- kacij, in sicer: - medsebojne povezave skupnih registrov, - s statističnimi raziskovanji in z nekaterimi večnamenskimi bazami podatkov zunaj sistema statističnih raziskovanj. 3.1. Uvajanje enotnih identifikacij Po sprejetju zveznega zakona 2 ) o uvajanju EMŠO leta 1976, so bili spre- jeti določeni republiški, za nekatera področja tudi zvezni predpisi za uvajanje EMŠO v različne evidence oziroma registre, in sicer za: - register prebivalstva, - evidence s področja dela, - evidence s področja zdravstva, - evidence o davkih in prispevkih občanov, - pedagoško dokumentacijo, - popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v letu 1981, - statistična raziskovanja s področja demografije in izobraževanja, - zemljiški kataster in druga področja. V vseh omenjenih evidencah bi morala biti EMŠO uvedena do konca leta 1985. Zaenkrat je uvedena le delno, priprave se intenzivno izvajajo in predvidoma bo uvedena do konca leta 1986. MŠ iz ROS je uvedena v: - register uporabnikov družbenih sredstev (RUDS), ki ga vodi Služba družbenega knjigovodstva; register zavezancev za prispevek (REGZAV) in v matično evidenco za- vezancev (MEZ) Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja; kadrovsko evidenco, ki jo vodi Sekretariat za kadrovska vprašanja v IS Skupščine SR Slovenije; evidence Narodne banke Slovenije; evidence Ljubljanske banke; statistična raziskovanja, ki jih izvaja zavod in ki imajo za enoto opazovanja enoto ROS; evidence davčnega poslovanja (delno); 2 >zakon o uvedbi matične številke občanov (Ur,l. SFRJ, št. 58/76) 122 GV/30(1986)2 - zemljiški kataster (delno) in druge evidence. SŠ-TE iz RTE se uporabljajo za: - stalno prebivališče v CRP, - naslov organizacij in skupnosti v ROS, - kadrovsko evidenco, ki jo vodi Sekretariat za kadrovska vprašanja v IS Skupščine SR Slovenije, - statistična raziskovanja za teritorialno opredelitev podatkov, - register območij teritorialnih enot, evidenco hišnih številk, zemljiš- ki kataster in druge evidence upravnih organov za geodetske zadeve ter za nekatere druge evidence, Žal moramo poudariti, da se "počasi" uvajajo enotne identifikacije za teritorialne enote v evidence, ki jih vodijo Služba družbenega knjigo- vodstva, upravni organi za davčno poslovanje, Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja itd. 3.2. Medsebojno povezovanje skupnih registrov osnova za medsebojno povezovanje skupnih registrov je sedaj SŠ-TE za hiš- no številko (HŠ). HŠ ima za enotno identifikacijo "deskriptivno oznako", ki ima vgrajeno decimalno sistematiko za teritorialne ravni (glej Prilo- go 1). Ko bodo določeni centroidi (koordinate x, y) za vse hišne številke v SR Sloveniji, bo omogočen prehod na eksaktno enotno identifikacijo za HŠ. To je posebnega pomena za nadaljnji razvoj in uporabo avtomatske te- matske kartografije za območje SR Slovenije ter· za register prostorskih enot, posebej za register stavb in stanovanj. Vzpostavitev registra stavb in stanovanj naj bi bil eden od naslednjih pomembnih korakov za določa­ nje in uvajanje enotnih identifikacij za "nosilce" podatkov in informa- cij, ki so pomembna osnova za numeričen del informacij DSI. Povezava prek HŠ je trenutno vzpostavljena med: - RTE in stalnim prebivališčem občana v CRP1 - RTE in naslovom organizacije-skupnosti _v ROS. Prek HŠ je možno vzpostaviti tudi povezavo med CRP in ROS. Ta povezava bo smiselna, ko bo vzpostavljen register stavb in stanovanj, npr. pri analizah namenske uporabe stavb itd. V začetku februarja tekočega leta je zavod izdelal volilne imenike za splošne volitve v letu 1986 za 24 občin SR Slovenije. Za te občine je vzpostavljena povezava med CRP (za volilce) in RTE poprečno na 99,60 odstotka, kar pomeni, da ni bilo možno avtomatično opredeliti volišča samo za poprečno 0,40 odstotka volilcev (razlike so bile od 0,03 do 1,72 odstotka). V letu 1986 bo zavod nadaljeval z usklajevanjem podatkov in zboljšanjem povezav prek HŠ še za vse druge občine SR Slovenije, razen za občine me- sta Ljubljane in Maribor, katere bomo usklajevali v letu 1987, Za to us- klajevanje podatkov je pogoj dobro urejena evidenca hišnih številk v ob- činah, brez oznak "nova hiša" (NH) in "brez hišne številke" (BS) ter dobro sodelovanje v občini med pristojnimi upravnimi organi za geodetske zadeve in za notranje zadeve. Med CRP in ROS še ni operativne poveza~~ prek MŠ organizacije - skupno- sti delovnega mesta. Glede na pred~ise) iz leta 1984, je obveza zavoda, da v sodelovanju s Skupnostjo pokoJninskega in invalidskega zavarovanja vzpostavi tudi to povezavo do junija 1987, leta (glej točko 3.4). V letu 1986 bo zavod vzpostavil enotni register obratovalnic za SR Slo- venijo (ERO). Enote in podatki ERO so obravnavani v drugem referatu. Za povezovanje in integriranje podatkov je pomembno, da bo vzpostavljena povezava ERO z drugimi registri in sicer: 3lPravilnik o vodenju in vzdrževanju Centralnega registra prebivalstva SR Slovenije (Ur.l. SRS, št. 18/84). GV 30(1986)2 123 z RTE prek HŠ stalnega prebivališča samostojnega obrtnika in HŠ sede- ža obratovalnice; - s CRP prek EMŠO samostojnega obrtnika; z ROS prek MŠ, in sicer samo za primere kooperacij med obratovalnica- mi in enotami ROS ter prek HŠ naslova obratovalnic in HŠ naslova enot ROS. Ta povezava bo omogočala izdelavo različnih analiz po teritorial- nem načelu, in sicer združeno za družbeni in zasebni sektor. 3.3. Povezovanje in integriranje podatkov statističnih raziskovanj Leta 1977 je zavod začel s postopnim uvajanjem MŠ za vsa statistična raziskovanja, pri katerih je enota opazovanja enota ROS, Obstajajo pet- in več-letne serije podatkov statističnih raziskovanj, ki se lah- ko prek MŠ povežejo in integrirajo s podatki, in sicer iz naslednjih področij: - statistike samoupravljanja, - statistike narodnogospodarskih bilanc, - statistike investicij in družbenega bogastva, - statistike gradbeništva in stanovanj, - statistike industrije in rudarstva, - statistike prometa in zvez, - statistike notranje trgovine, - statistike gostinstva in turizma, - statistike ekonomskih odnosov s tujino, - statistike dela, - statistike izobraževanja, - statistike znanstveno raziskovalne dejavnosti, - statistik~ kulture in umetnosti, - statistike telesne kulture, - pravosodne statistike, - popisa ~rebivalstva, gospodinjstev in stanovanj l. \1981 (delno) in še za nekatera druga področja statistike. Za. vodenje in vzdrževanje CRP so vir dogodki demografske statistike, EMŠ~ je enotna identifikacija za vse dogodke o: - rojstvih, - smrtih, - porokah, - razvezah in - migracijah na območju SR Slovenije (notranje selitve, priselitve in odselitve). EMŠO je bila zajeta kot podatek pri Popisu prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj leta 1981, Odstotek vpisa EMŠO je bil različen in je mož- no samo delno povezovanje in integriranje podatkov popisa s podatki CRP in z drugimi podatki. Od leta 1984 je EMŠO obvezni podatek za statistič­ na raziskovanja s področja vzgoje in izobraževanja, vendar še ni možno zagotoviti 100-odstotnega zajetja EMŠO, Za vsa omenjena področja statistike, ki imajo MŠ ali EMŠO, je možno: poleg medsebojnega povezovanja in integriranja podatkov prek MŠ in EMŠO nadaljnje povezovanje z ROS oziroma s CRP in prevzem SŠ-TE, ki omogočajo povezovanje z RTE in s tem teritorialno opredelitev podatkov za različne teritorialne ravni, ki se vodijo v RTE in za različna območja (npr. za izbrane občine, naselja, krajevne skupnosti itd.). 3,4. Povezovanje in integriranje podatkov prek enotnih identifikacij z večnamenskimi bazami podatkov zunaj sistema statističnih raziskovanj Povezovanje podatkov CRP in Matične evidence zavezancev (MEZ) Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja (SPIZ) smo v zavodu prvič iz- vajali v letu 1983. 124 GV 30(1986)2 .EGENDA: 1. SHEMA POVEZOVANJA SKUPNIH REGISTROV -MEDSEBOJNA IN Z DRUGIMI VEČNAMENSKIMI BAZAMI PODATKOV- . PREK ENOTNIH IDENTIFIKACIJ / / / / / '.<:>o/