Poitnlna plačana v gotovini
Catta Mn I*-
Stev. 81.
V Ljubljani, sobota 8. aprila 1939.
Leto IV
Hudi boji ob zasedanju Albanije
Prestolnica Tirana do zdaj še ni zavzeta Vlada se je preselila v Elbasan - Obleganje italijanskega poslaništva v Tirani
Rim, 8. aprila, o. 0 zadnjih dogodkih med Albanijo in Italijo poročajo iz poučenih krogov naslednje:
Zadnji politični koraki Anglijo so pokazali, da hočeta ona in Francija za vsako ceno ustvariti obkoljevalno zvezo proti Nemčiji in Italiji ter za to zvezo pridobiti vse države od Baltiškega morja do Balkana. Če bi se zgodilo, da bi balkanske države sprejele angleške predloge, bi utegnilo nastopiti nevarno stanje na Jadranu, od koder bi Anglija ob kakem takem sporazumu lahko ogrožala Italijo. Zato je morala Italija skrbeti za svojo varnost in si zagotoviti jamstva za mir v tem delu Sredozemskega morja ter dobiti popolnoma v svoje roke nadzorstvo na Otrantsko ožino, ki loči Italijo od Balkanskega polotoka, in ki je široka na najožjem mestu samo 75 km. Če hoče Italija zavarovati mir na Jadranu, mora to storiti.
Ker je Italija z Albanijo že od leta 1927. povezana s prijateljskimi pogodbami in ker je za Albanijo veliko storila na političnem, gospodarskem in vojaškem področju, je hotela doseči svoj cilj predvsem z mirnimi sredstvi. Stopila je v stike z albansko vlado, da bi sporazumno z njo določila obliko še tesnejšega političnega in vojaškega sodelovanja na tem delu Jadranskega morja v sedanjem času. Šlo je za to, da_ Albanija dovoli Italiji zasesti najvažnejše obalne postojanke in da dovoli osnovati nekaj italijanskih garnizij po raznih albanskih mestih. To bi bilo v obliki nekakega italijanskega protektorata, ki bi bil po zatrdilih iz Rima samo začasnega značaja. Albanska vlada pa italijanskim predlogom ni hotela pritrditi, zaradi česar jih je Italija morala postaviti ▼ odločnejši obliki, katero Je tujina oznamenovala kot ultimat. Tudi ta ultimat je albanska vlada na pobudo kralja Zoga zavrnila. Hkratu je po vsej Albaniji prišlo do nasilnih nastopov proti italijanskim državljanom, ki jih je bilo tam precej. Zaradi tega so italijanske oblasti daie vsem svojim državljanom v	Albaniji pred tremi	dnevi nalog,	da	morajo zaradi lastne varnosti nemudoma zapustiti albansko	ozemlje. Italijanske	vojne ladje	so	vse	te Italijane prepeljale t Bari in v Brindizi.
Ker so bili vsi poskusi, da bi Albanija sprejela italijanske predloge, brezuspešni, in ker so Se nasilja ter	demonstracije proti	Italiji množila,	je	Italija zaradi obrambe svojih koristi sklenila poslati v	Albanijo oboroženo	ekspedicijo,	ki	naj	bi albansko vlado in ljudstvo pripravila do
tega, da ustreže italijanskim zahtevam. Storila je to tudi zaradi tega, da bi vzpostavila v Albaniji tak politični red, ki bi jamčil, da v albanski politiki in v albanskim življenju ne bodo mogli prevladovati tuji vplivi, ki bi s tem radi škodovali Italiji na enem njenih najobčutnejših mest. V noči od četrtka na petek je bil mobilizran del italijanskega vojnega brodovja in pa prva letalska eskadra »A«.	,
Italijanske čete so se začele včeraj zjutraj izkrcavati t vseh štirih albanskih pristaniščih: Santa Quaranta, Draču, Valoni in Sv. Ivanu Meduanskem. Italijansko vojno brodovje križari od včeraj zjutraj ob albanskih obalah, 400 italijanskih letal pa kroži nad albanskim ozemljem in meče letake, v katerih pravi italijanska vlada, da bo »njena vojska ostala v Albaniji samo določen čas, da vzpostavi red in mir, ki ga ogražajo albanski oblastniki.< Ta italijanski korak je po trditvah rimskih krogov docela v duhu prijateljske pogodbe med obema državama, ki določa italijansko vojaško pomoč in vojaško akcijo, če bi prišlo v Albaniji do neredov. Sporazum je podpisal kralj
Zog.
Rim, 8. aprila a Jutranje italijansko uradno poročilo o dogodkih v Albaniji pravi, da se izkrcavanje italijanskih čet nadaljuje v vseh štirih pristaniščih in da vojska brez odpora prodira v notranjost. Prestolnica Albanije Tirana davi ge ni bil zavzeta.
Po italijanskih vesteh je albanska vlada, ki je včeraj ves dan pozivala prebivalstvo na odpor, proti večeru odpotovala iz Tirane v notranjost države, najbrž v Elbasan, ki leži sredi med Jadranskim morjem in med jugoslovansko mejo. Tja je pobegnil tudi kralj Zog s sestrami in z dvorom. Dvorno premoženje so odpeljali z več avtomobili, predvsem dragocenosti in zlatnino.
V	Tirani trajajo že od včeraj dopoldne poulični boji, zlasti v predelu okrog italijanskega poslaništva, od koder so se albanski orožniki umaknili. Osebje poslaništva se je zabarikadiralo v poslopju, vendar se zaradi pomanjkanja ljudi »n orožja — saj ni spričo znanega prijateljstva med Albanijo in Italijo nihče računal na kake nasilne dogodke — ne bo moglo dolgo braniti, če italijanske čete v kratkem ne zasedejo prestolnice.
Albanci so na cesti med Tirano in Dračem razstrelili edini most čez reko Skumbi, da bi preprečili napredovanje italijanske vojske.
Po italijanskih vesteh so pristaši Italije v Tirani ponoči ustanovili zasilno vlado pod vodstvom polkovnika Albanasija in s pomočjo nekaterih italijanskih vojaških osebnosti, ki so sc ostale v Tirani. Ta vlada skuša preprečiti nasilja in ustaviti boje, a se zdi, da ji bo brez italijanske pomoči to težko uspelo.
Italijanska radijska postaja v Bariju nepre-. stano oddaja opomine albanskemu prebivalstvu, naj bo mirno in naj se ne upira italijanski vojski. Davi je v tem radiu govoril bivši glavar v Draču Khodeli, ki je hudo obtoževal kralja Zoga in njegovo politiko ter vabil albansko ljudstvo, naj preneha z odporom proti italijanskim četam. Italija je Albaniji dajala dolga leta ogromne vsote in si s tem pridobial veliko zaslug in pravic. Kralj Zogu pa namesto, da bi ta denar porabil za potrebe albanskega ljudstva, ga je spravljal v svoj žep ter vodil s svojimi sestrami in svojim dvorom razkošno življenje, ljudstvo pa je stradalo. Mussolini, ki se je pokazal kot edini pravi in resnični prijatelj albanskega ljudstva, bo držal svojo obljubo, da hoče združeno neodvisno in močno Albanijo. Italijanske čete, ki se izkrcavajo na albanski obali, prinašajo albanskemu ljudstvu mir, red in pravico, ki jih pod vlado kralja Zoga ni bilo.
Pariz, 8. aprila o. Tukajšnje albansko posla-
Teksfilni tovarnarji so darovali bolnišnici 40.000 din
Maribor, dne 7. aprila.
Mariborski tekstiloi tovarnarji so že ponovno pokazali razumevanje za socialne potrebe na polju napredka naše bolnišnice Na pobudo ravnatelja tvorni c Doctor in drug g. Fischerja so tedai zopet s človekoljubno gesto in z znatnim prispevkom omogočili, da bo mogla tukajšnja bolnišnica nabaviti za njen odsek za pljučne bolezni prepotrebni inštrumen-tarij za thoraskopijo in kaustiko Darovale so sledeče tvornice: J. Hutter in drug 8000 din, Doctor in drug 5000 din, Jugosvila d. z o. z. 5000 din, Avgust Ehrlich 5000 din, Mariborska tekstilna tvornica d. z o. z. 5000 din, Thoma & Co 5000 din, Predilnica bombaža in meh. tkalnica Zelenka & Co 5000 din. Skupaj so darovali tekstilni industrijci 40.000 din. Darovalcem »odi izrečena iskrena zahvala.
ništro neprestano Izdaja poročila o dogodkih ▼
Albaniji. V teh poročilih zanikuje vse vesti, o tem, da bi bilo prišlo do kakih neredov, in do kakih nasilnih nastopov proti italijanskim državljanom v Albaniji. Zlasti ni res, da bi se bilo kaj takega primerilo na dan pred italijanskim pohodom, saj so vsi Italijani že dva dni prej zapustili Albanijo. Albanska vlada in albansko ljudstvo nista mogla sprejeti italijanskega ultimata, ki dejansko pomeni konec albanske neodvisnosti. Zaradi tega je vlada dala ljudstvu razglas, naj se z vsemi silami upre osvajanju Albanije po italijanski vojski. Tiranski radio neprestano kliče
ljudstvo na boj, hkratu pa pošilja prošnje Angliji in Franciji, naj prihitita Albaniji na pomoč.
Po albanskem uradnem poročilu prvi poizkus za izkrcavanje italijanskih čet včeraj zjutraj ni uspel. Zaradi odpora albanske vojske, orožništva in oboroženega prebivalstva so se zlasti v Draču razvili hudi boji. Italijansko letalstvo in bojne ladje so obstreljevala nato Drač in druga pristanišča. Po albanskih poročilih so Italijani šele popoldne po hudih bojih zavzeli Valono, Santo Quaranto in Sv. Ivan Meduanski. Albanci trdovratno branijo vsako ped zemlje. Albanci ne priznavajo, da bi bili Italijani zasedli Drač.
Albanska vlada je poslala vsem albanskim poslništvom v tujino sledeče sporočilo: Včeraj ob 4.30 so pomorske zračne in teritorialne italijanske oborožene sile izvršile napad na Santi <?uaranta, Valono, Drač in San Giovani di Medua z name-
nom, da zasedejo albansko ozemlje. Albanska vojska je dala močan odpor. Vojna se nadaljuje z velikim junaštvom s strani Albancev. Vlada je sklenila, da brani z vsemi možnimi sredstvi albansko ozemlje. Obvestite vlade, pri katerih ste akreditirani, o tem napadu, ki je bil izveden v nsprotju z veljavnimi pogodbami.
Rim, 8. aprila. AA. Stefani: Italijanske čete so 15 km oddaljene od Drača ob reki Sjak. Albanske čete so razstrelile most, ki so ga zgradili Italijani. V Draču se je na tamošnjem letališču spustila italijanska izvidniška eskadrilja. V severnem delu Albanije so italijanske čete zavzele Lješ, na jugu pa Delvin ter napredovale v notranjost.
Atene, 8.8 aprila, o. Albanska kraljica Ge-raldina ie s štiri dni starim prestolonaslednikom dopotovala v Florino pri grško-albanski meji, od koder se je davi odpeljala proti Solunu.
Jugoslavija je bila o italijanskih namenih do Albanije obveščena
Mirno presolanše novega stanja v Belgredu
Belgrad, 8. aprila, o. Odgovorni naši krogi izjavljajo, da je bila naša vlada po svojem poslaniku v Rimu zaduje dni neprestano v stiku t italijansko vlado in da je bila točno obveščena o razvoju razmerja med Italijo in Albanijo. Zaradi tega je zadnji dogodki niso presenetili in tudi ne misli glede njih ukreniti ničesar izrednega, ker je mnenja, da niso ti dogodki v ničemer prizadeli določil, ki jih glede jugoslovanskih pravic na Jadranu vsebuje sporazum med našo državo in med Italijo, podpisan leta 1937, v Belgradu. Jugoslavija je prepričana, da se bodo sporna vprašanja
Vesele praznike!
Uredništvo in uprava
Romunija sprejjema angleško jamstvo za svo!o neodvisnost
Posveti s Tur« o glede prehoda bojnih ladij skozi Bospor
za pomoč Romuniji
London, 8. aprila, o. Romunski poslanik v Londonu Tilen, ki se je pred dvema dnevoma vrnil iz Bukarešte, je bil včeraj sprejet pri tajniku zunanjega ministrstva Cado-ganu. Cadoganu je sporočil, da je Romunija v načelu pripravljena sprejeti angleško jamstvo za svojo nedotakljivost in neodvisnost ter pristopiti v obrambni sistem, ki ga pripravljata Anglija in Francija. O podrobnostih tega romunskega pristanka pa se je treba posvetovati. Predvsem je potrebno, da se sporazumeta Romunska in Poljska glede pogojev za stvarno izvajanje določil pogodbe o vzajemni pomoči, ki sta jo sklenili pred nekaj leti.
Cadoganu je za romunskim poslanikom sprejel tudi turškega poslanika Fethi-Okyara in se z njim dolgo razgovarjal. Njun posvet se je nanašal na turško sodelovanje z Anglijo in na pomoč Romuniji kot balkanski državi, s katero je Turčija zvezana po določilih Balkanskega sporazuma.
Bukarešta, 8. aprila, o. Zunanji minister Gafencu je snoči nenadno odpotoval na uradni obisk v Turčijo. To potovanje je presenetljivo, saj je romunska vlada še včeraj iz-
dala uradno poročilo, v katerem pravi, da je pot zunanjega ministra v Turčijo odložena na nedoločen čas. Da je romunska vlada kar na lepem spremenila svoj sklep, so vzrok dogodki v Albaniji, v katerih vidi Romunija dokaz, da razmere na Balkanu še niso ustaljene. Zato si hoče zagotoviti pomoč Turčije, zlasti pa dobiti od nje pristanek, da bi lahko tuje — angleške — bojne ladje plule skozi Bosporsko ožino Romuniji na pomoč.
med Albanijo in Italijo rešila zadovoljno za obe državi. Jugoslavija je zvesta pogodbam, ki jih je sklenila in v katerih vidi jamstvo za svoje koristi.
Italijanska vlada zagotavlja Jugoslaviji, da bo upoštevala koristi Jugoslavije na Jadranskem morju. Zdi se, da dozdaj tudi obveznosti glede morebitnega skupnega nastopanja Italije in Jugoslavije po pogodbi iz leta 1937. po dosedanjih dogodkih še ne stopajo v veljavo.
Vladi v Rimu in Belgradu sta neprestano v stikih.
Vesti 8. aprila
V	angleškem zunanjem ministrstvu so bili včeraj sprejeti — v zvezi z albanskimi dogodki — jugoslovanski, grški, romunski, turški in francoski poslaniki.
Poluradno francosko mnenje o zasedbi Albanije je, da ta zasedba neposredno ogroža francoske koristi na Sredozemskem morju, in da zaradi tega ni pričakovati kakih posebnih francoskih korakov.
Vsearabski odbor T Londonu je snoči izdal razglas, v katerem pravi, da zasedbo Albanije obsoja ves mohamedanski svet, čeprav ji trenutno ne more nuditi druge pomoči kakor moralno. Vsi Arabci na svetu smatrajo napad na albansko neodvisnost za napad na mohamedansko stvar.
Albanski poslanik v Združenih državah je izjavil ameriškim listom, da albanski zastopniki v tujini ne bodo priznali novega stanja in da se smatrajo še naprej za edine upravičene zastopnike albanskih koristi v tujini.
Španija je uradno sporočila svoj pristop k zvezi proti Kominterni. Zapisnik o pristopu je bil podpisan včeraj v Burgosu. Italijanski ter nemški tisk prikazuje to dejanje kot drugi odgovor Italije in Nemčije na angleško akcijo za ustvaritev obrambne zveze proti tema državama. Hkratu pa podpis te pogodbe dokazuje, po mnenju tega tiska, da bo Španija vodila tako politiko kakor Italija in Nemčija.
Nemške poluradne razlage o izkrcavanjih ital. čet v Albaniji
Zasedba Albanife - odgovor Nemčije in Italije Angliji na Baikanu
Berlin, 8. aprila, m. Dobro poučeni nemški krogi so ob italijanskem^ vdoru v Albanijo poudarjali, da ta italijanski korak pomeni skupni napor držav osi Rim-Berlin. V tem primeru mora imeti od teh prizadevanj koristi Italija. Nemške uradne razlage, ki so bile objavljene včeraj ob izkrcavanju italijanskih čet v Albaniji, pravijo, da je to nauk zahodnim e v -
Niti grob ni mogel izbrisati sledu
ta zločin« ki se je odigral pred tridesetimi leti - Rjav žebel v odkopani lobanji
Maribor, 8.8 aprila. Prav za letošnjo	veliko	noč	je morala	biti
prihranjena razburljiva novica, ki se je kot blisk raznesla pa Mariboru in okolici. Ponovno je potrdila, da nobena stvar ni tako skrita, da nekoč ne bi prišla na dan.
Ko je grobar na pokopališču pri Sv. Marjeti niže Ptuja prekopaval včeraj nek grob, je naletel na	človeško okostje,	To na	vse	zadnje za	gro-
barja ni nič posebnega, saj se mu to vendar ni pripetilo prvič v iivlienju. Ko pa je lobanjo pogledal nekoliko od bliže, je na svoje veliko presenečenje opazil, da	tiči v	njej	zarjavel žebelj.
Ta čudna novica	se je hitro*	raznesla in	brž
»e je nabralo na pokopališču precej radovedne-
žev. Nekateri tamkajšnji ljudje se še spominjajo, da je bila v ta grob pred 30 leti pokopana neka mlada žena, ki je nenadoma umrla. Tedaj je njen mož dejal, da sta tisto noč, ko je mlada žena umrla, 6pala v svaiji spalnici, zjutraj pa da jo je našel mrtvo. Ljudje zdaj vedo, da ta mlada žena ni umrla naravne smrti, pač pa da jo je moral nekdo umoriti, in sicer s tem, da ji je zabil žebelj v glavo, zaradi česar je morala takoj nastopiti smrt. Sum je seveda .padel najprej na njenega moža. Preiskava bo najbrž hitro dognala, kdo je ta zverinski morilec.
Niti pret nad grobom ni mogla izbrisati sledi za gnusnim zločinom, ki se je odigral pred tridesetimi leti.
ropskim velesilam, ki so nameravale pokazati svoj vpliv v tem delu Evrope. V Berlinu poudarjajo, da os Rim-Berlin odlično deluje. Medtem ko so si nekateri mnogo _ obetali od sklenitve angleško-poljske zveze, je Italija začela zasedati Albanijo. Nemški krogi izjavljajo, da se popolnoma strinjajo z zadnjim italijanskim korakom, kajti Italija ima tudi svoje koristi v Albaniji. V pisanju o vkorakanju italijanskih čet v Albanijo poleg drugega poudarjajo tudi to, da je albanski kralj Ahmed Zogu finunčna sredstva, ki jih je dobival kot podporo Italije Albaniji, pridrževal zase.
V	nemških uradnih političnih krogih menijo, da je ta korak popolnoma \ duh« italija n sko-al banske prijateljske pogodbe iz leta 192? m povsem v skladu s simpatijami Italije do albanskega naroda. Nemški krogi popolnoma razumejo, da Italija ne more dovoliti, da bi bila država na drugi strani Jadrana, v kateri ima Italija tako važne koristi, še dalje pozorišče nemirov, kakor tudi ne more dopusnti ogrožanja varnosti Italijanov, ki žive v tej državi
Rim, 8. aprila, o. Italijanski zunanji minister grof Ciano je včeraj sprejel angleškega poslanika v Rimu Pertha, ki mu je izročil spomenico angleške vlade glede njenega stališča do dogodkov v Albaniji.
Ljubljana od včeraj do danes
Pa nam bo letos menda res prizaneseno za velikonočno praznike z dežjem! Čeprav se je vreme zadnje čase nekam kisalo, se je na vse zadnje, kakor kaže, vendarle odložilo, da tistim — zlasti nežnemu spolu — ki bi radi o praznikih pokazali umetnije svojih krojačev in mojstric, ne bo nagajalo. Tako je lepo in prav: vsi bomo veseli lakih praznikov. Človek vsaj brez skrbi stopi iz hiše, kadar se kam odpravlja! In o praznikih rad zavije malo ven, pod milo nebo. med njive, malo v gozd ali pa tja na hrib, odkoder je zdaj, ko gozd 'se ni ozelenel, pogled na vso moč lep. Čas sam bo kaj naglo, še prenaglo minul. Malo v cerkvi, malo loma, malo pri sorodnikih, treba bo kakor je po slovenski gostoljubnosti že star običaj — povsod, kamor bo človek prišel, malo prigrizniti: potice, klobase, gnjati, če ne bi se človek na vso moč zameril hišni gospodinji, ki rada vidi, da jo človek * dobrim dkusom pohvali za njene kuharske sposobnosti. Pred hišami bodo odrasli in otroci sekali živo barvane pirhe in pomaranče. Marsikakšna modra beseda bo spet padla. Ob takih prilikah se sorodniki spet malo pobliže seznanijo, med letom se sicer itak bolj redko vidijo. Voščiti pa človek mora, če ne, je zamera huda. Na Velikonočni ponedelejek so navadno taki obiski, nekateri pa to opravijo že tudi v nedeljo, da potem lahko zavijejo ven, na deželo, na spomladanski izlet. Prav gotovo bo nekaj meščanov zavilo tudi v gore, da si privoščijo za slovo od zime še nekaj poštenega smučanja.
če bo vreme tako kakor danes kaže, da bo, potem bosta Oba praznična dneva še prehitro minila.
Velika sobota
Najlepši obredi v cerkvenem letu so prav gotovo na Veliko soboto. Krasen je obred blagoslovitve ognja in krat n e vode in vse drugo. Skraja je še vse v spokorni zbranosti, tiho je še v cerkrvi, resnoba vlada. Toda Ob »-Gloriji« spet zavlada veselje, zvonovi se sipet oglasijo in mesto resnih' napevov se raztegnejo mogočni glasovi prekipevajoče radosti. Orgije zabuče, petje zagrmi v mogočnem spevu. Radost prevzame ljudi:	Gospod	je vsital,
aleluja!
Velikonočni prazniki so tu. Vse je veselo.
Popoldne je najprej staroznani, prelepi običaj blagoslavljanja velikonočnih jedil. V poznem popoldnevu pa so procesije, ki gredo skozi mesto. V Ljubljani se vrsti procesija za procesijo. Nekatere so še v svetlem dnevu, druge pa pozneje, zvečer, ko postane vsaka slovesnost pomembnejša, skriv-nostnejša. Sveče gore, rdeči ogenj ožarja sprevod tam pri križevniški cerkvi. Zjutraj ob štirih pa je najlepša ljubljanska procesija, ki gre skozi mesto iz cerkve Srca Jezusovega. K tej procesiji pribite tudi množice ljudi iz mestne okolice, nekateri celo po ure in ure daleč.
Mali raznaša!ci ognja
Na Veliko soboto se iz hišnih vrat v prazne ulice že navnezgodaj usipajo drobni fantički, ki ponavadi ob tej uri še sladko spe. V rokah nosijo na dolgi žici pločevinaste škatle, v katerih gori ogenj. Pridni jih vihte v rokah, da ogenj ne bi ugasnil. Potem pa hite k cerkvi, kjer bo blagoslov ocrnja. Takoj po blagoslovu jo uberejo nazaj v mesto; od hiše do hiše hodijo s tem ognjem, Ljudje pa jih obdarujejo. Letos je bilo teh majhnih raznašalcev posebno veliko.
Na železnici pred prazniki
Na ljubljanskem glavnem kolodvoru se do današnjega dopoldneva tako imenovani predpraz-niški promet še ni posebno uveljavil. Tudi prazničnih vozovnic ni bilo še posebno veliko prodanih, kar je tudi popolnoma razumljivo,^ saj se ljudje odpravljajo iz mesta na deželo šele na veliko soboto popoldne, ob delavnikih za take reči ni časa. Nekateri vlaki pa so kljub temu ze morali odhajati ojačeni, kajti zadnje dni je pritisnilo dijaštvo, ki odhaja domov na počitnice. Tega dijaštva z dežele pa je v Ljubljani zelo veliko.
Ni bilo mnogo dela
pred prazniki na ljubljanski reševalni postaji. Predvčerajšnjim so bili zaznamovani štirje prevozi, od včeraj do danes pa jih je bilo sedem. Prav nič posebnega se ni zgodilo. Le davi ob
Vesele velikonočne praznike
želi
Lekarna Mr. Fran Šavnika-dedič
Kranj
četrt na pet so bili reševalci klicani v Narodno tiskarno. Tam je stroj zagrabil za roko štiriinštiridesetletnega pomožnega strojnika Franca Mihevca, ki stanuje v šišenski ulici št. 51. MihevSeve poškodbe pa k sreči niso posebno težke, tako da bo lahko kmalu ozdravel.
Koliko ljudi bo šio za praznike v zamejstvo?
Pri >Putniku< je naročilo vozovnice za velikonočne ^ izlete v zamejstvo precejšnje število Ljubljančanov. Tako jih bo odpotovalo v Italijo približno 200, v Nemčijo pa okrog 150, kar je precej visoka številka. Vsi ti g^do seveda sami zase. Z izleti pa bo v zamejstvo odpotovalo za praznike nad 300 naših meščanov.
Nov križev pot v kapeli sv. Vincencija v Zeleni jami v Ljubljani
Na veliki petek zvečer, na spominek! dan, ko je Gospod v Jeruzalemu hodil svoj prvi križev pot, je bil blagoslovljen v javni kapeli sv. Vincencija v Zeleni jami nov križev pot. Velike barvane dike, delv slikarja Fugelna, obdajajo lepi umetniški okvirji po načrtu inž. Suhadolca. Prebivalci Zelene jame so v svoji požrtvovalnosti nabavili posameane postaje. Ob 7 zvečer je imel frančiškan g. p. Odilo Hanjšek pomemben govor o križevem po,tu, njegovem začetku in odpustkih, nakar so bile slike obešene in se je opravila prvič molitev križevega pota. Delavski okraj Zelene jame in sosednjih Jarš, ki hodi svoj križevi pot težkega dela ali brezposelnosti, bo našel prav pod križem svojo moč in tolažbo. Pri blagoslovitvi je bila velika kapela polna pobožnih vernikov. Lepo slovesnost je povzdigovalo ubrano petje močnega pevskega zbora pod vodstvom g. upravitelja Brica. Moški zbor je zapel lepe ža-lostinke. Že itak veličastna kapela sv, Vincencija je s svojim križevim potom zopet mnogo pridobila na 6voji lepoti.
Čast zavednim delavcem v Rušah
Maribor, 7. aprila.
V Mariboru imamo visoke gospode, ki niso naši državljani, pa 6e vendar zelo zanimajo za naše razmere in za razpoloženje med našimi slovenskimi ljudmi na meji. Eden teh gospodov je zadnjič prišel v Ruše. O njegovem obisku in o izkušnjah, ki jih je tam doživel, smo, izvedeli sledeče zanimivosti;
Gospod se je ustavil s svojim avtomobilom pred gostilno, v kateri so sedele skupine ruških delavcev pri nekaterih mizah. Gospod je bil velikodušen, naročil je za vsakoi mizo liter vina, potem pa se je spustil v pogovor z delavci. V pogovoru pa je na vso moč hvalil razmere pri naših sosedih. Delavci so ga nekaj časa molče poslušali, nata pa so mu na učinkovit način odgovorili: poslali so mu pijačo, katero je naročil za nje, nazaj. Gospod je odgovor razumel, utihnil ter se kmalu nato izgubil iz gostilne.
Naročajte »Slovenca"!
300 raznih bogatih nagrad
vrednih nad 150.000 din bo dne 29.aprila zastonj razdeljenih med naročnike „Sfovenca“.
Nagrade so:
1. 2 šivalna stroja,
2. 5 radijskih aparatov,
3. 4 nevestine bale,
4. 10 moških ali ženskih koles,
5. 20 žepnih ali zapestnih nr.
6. 4 lepe harmonike,
7. 5 plugov,
8. 5 bran,
9. 50 knjižnih zbirk,
SREČA VAS ČAKA!
10. 50 raznih skupin tuhinjske posofle,
11. 50 skupin razne porcelanaste in steklene namizne posode,
12. 5 zlatih nalivnih peres,
12. 50 kosov različnega blaga za obleke, rjuhe itd.
14. 40 raznih drugih nagrad, ki jih bomo še objavili.
Naročite takoj „SIovenca".
Kodrov pomagač Anton Hočevar — aretirani
Dobrniče, 6. aprila.
Orožniki iz Dobrniča so danes aretirali pomagača znanega zločinca Kodra, Hočevarja Antona iz Knežje vasi pri Dobrničah, kateri ima na vesti tudi več ropov, ki sta jih sporazumno s Kodrom zagrešila po raznih krajih Dolenjske. Na prigovarjanje Hočevarja se je tatvina izvršila pri Tereziji Mlakar iz Kamen potoka in pri Vencelnu v Trebnjem, dalje pri Frančiški Sirk iz Dol. Kamenja in pri Kravcarju na Gor. Selcih občine Dobrniče in v Iladohovasi, kjer sta ukradla več slanine in sta si plen po bratsko razdelila. Koder je Hočevarju dal tudi ene telovadne hlače in eno majco, katero je ukradel pri Venclju.
Hočevar Anton vse to mirno prizna. Izgovarja se pa, da ga je na to napeljal sam Koder, ker mu je pretil, da ga bo ustrelil, ako ne gre z njim. Da bi on oropal pred enim mesecem Ludvika Slaka, krojača iz Dobrniča, in gostilničarko Minko Blatnik, ne prizna.
Hočevar Anton je mlad fant, ki je rojen leta 1907. močne postave, po poklicu mehanik. Svojega obrta se pa ni držal. Bil je zastopnik nekega dnevnika, ki je zanj prav marljivo nabiral nove naročnike. Precej je tudi agitiral pri zadnjih volitvah (državnih) za mačkovo listo. Iraei je vedno dosti denarja, kar se je marsikomu zdelo bolj čudno.
I-I.1L..I arMTAr manufakturist in proda-
iziozDeni aranžer -alec VOjageine pr0st —
/eli premeniti mesto. Ponudbe upravi »Slovenskega doma« pod »Dober risar« št. 124.
Melika slovenska obrtniška razstava v Ljubljani
Na pobudo zastopnikov slovenskega obrtništva v f obrte in fotografijo. Tej strokovni razstavi bo pri-obrtnem odseku Zbornice za TOl v Ljubljani se je ključena razstava našega obrtnega šolstva in razstava
s v Ljub- 1 slo
naše obrtništvo odločilo, da priredi letos v Ljub ljani veliko slovensko jubilejno obrtniško razstavo. Namen razstave je pokazati kvaliteto izdelkov slovenskega obrtništva obenem pa tudi razvoj slovenskega obrtništva v prvih 20 letih svobode v narodni državi. Ker poteče letos tudi 10 let, odkar je bil ustanovljen Zavod za pospeševanje obrta pri Zbornici za TOI v Ljubljani, se namerava na razstavi pokazati tudi delo tega zavoda v 10 letih njegovega obstoja. Naše obrtništvo hoče s to 6vojo razstavo opozoriti tudi vso našo javnost na svoje delo, trud in napor in ga privabiti,, da spozna njegovo kvalitetno delo in da se zato s svojimi naročili naveže nanj kot izdelovalca domačega blaga in domačih predmetov, ki ga morejo nuditi domače roke v prvovrstni izdelavi in obliki.
Razstava bo v začetku oktobra t. 1. v vseh prostorih ljubljanskega velesejma in bo razdeljena po glavnih obrtnih panogah tako, da bo obsegala gradbene obrte, oblačilne obrte in tapetništvo, lesne obrte, kovinske obrte in elektrotehniko, umetne obrti in aranžerstvo .keramiko, služnostne obrte, galanterijo, živilske obrte s kulinarično razstavo ter grafične
Novo došie državne srečke prodaja menjalnica Reicher & Turk, Prešernova ulica
slovenskega obrtnega slovstva, prav tako pa še posebna razstava, ki bo s tevilnimi grafikoni pokazala delo Zavoda za pospeševanje obrta v 10 letih njegovega obstoja.
Razstavni odbor, ki mu predseduje predsednik g. Ivan Ogrin, tvori uprava Zavoda za pospeševanje obrta, poleg tega pa so v njem zastopana naslednja oblastva in ustanove: Kralj, banska uprava, mestne občine v Ljubljani, Mariboru in Celju, nadalje Tehniška srednja šola v Ljubljani, Osrednji zavod za ženski domači obrt v Ljubljani ter Ljubljanski velese-em. Poleg razstavnega odbora vodi vse priprave za razstavo tudi posebni tehnični odbor, ki sestoji iz odličnih slovenskih arhitektov ter strokovnjakov za posamezne panoge obrtniške delavnosti; ta odbor je delo že razdelil po posameznih odsekih, ki jim na-čelujejo strokovnjaki.
Razstavni odbor bo skušal nuditi možnost vsakemu slovenskemu obrtniku, da se razstave udeleži. Seveda bo omogočeno razstaviti samo kvalitetne izdelke, po zamisli in načrtu tehničnega odbora. Vse slovensko obrtništvo je bilo po svojih strokovnih združejnih pozvano, da se razstave v častnem številu udeleži in tako dokumentira voljo slovenskega obrtništva do obstanka, kakor tudi svojo voljo za napredek in boljšo bodočnost slovenskega gospodarstva.
Vse podrobne informacije morejo interesenti dobiti pri razstavnem odboru Zavoda za pospeševanje obrta pri Zbornici za TOI v Ljubljani, Beethovnova ulica 10.
Obvestila
Danes, sobota, 8. aprila: Velika sobota; Albert,
škof.
Jutri, nedelja, 9 .aprila: Velika noč. Vstajenje
Gospodovo.
Ponedeljek, 10. aprila: Velikonočni ponedeljek Mehtilda, devica.
Nočno službo imajo lekarne: mr. Leustek, Resljeva c. 1; mr. Bahovec, Kongresni trg 12; mr. Ko-motar, Vič-Tržaška c.
Na Soli Glasbene Matice se bo pričel pouk P® velikonočnih praznikih zopet v četrtek, dne 13. t. n». Gojence in starše opozarjamo na to.
Mestno zdravniško službo bo opravljal od sobote od 8 zvečer do ponedeljka do 8 zjutraj mestni zdravnik dr. Ivan Logar, Knezova 34, telefon 41-52. Od ponedeljka od 8 zjutraj pa do torka do 8 zjutraj bo pa opravljal zdravniško dežurno službo mestni zdravstveni svetnik dr. Franta Mis. Poljanska cesta 15-11, telefon 32,84.
Moto-salon Motokluba Ilirija. Pripravljalna dela za motosalon, ki ga priredi Motoklub Ilirija od 15.—32. aprila v dvorani Delavske zbornice, so v polnem teku. Večje število tvrdk je že prijavilo svoje sodelovanje, tako da je gotovo, da bodo zastopane na tem motosalonu vse znamke motornih koles, ki so v Ljubljani naprodaj. Motoklub Ilirija je stopil letos v novo fazo svojega delovanja.
V	juliju bo ljubeljska dirka, sicer starši prireditev, ki pa bo letos izpeljana prvič v v. i slogu kot do sedaj, namreč ket mednarodna | . reditev, prijavljena v ofieielnem koledarju svetovne zveze rnotoklubov FICM. Na Ljubelju bodo leto6 sodelovali vsi oni vozači iz inozemstva, ki sodelujejo stalno pri tekmovanju za evropsko gorsko prvenstvo. —
Ljubljansko gledališče
DRAMA — »ačetek ob 8 »večer:
Nedelja, 9. aprila: »Živi mrtvec«. Izven. Ponedeljek, 10. aprila ob 3 popoldne: »Potovanj© v Benetke«. Izven. Znižane cene.
Ob 8 zvečer: »Kaj je resnica?« Izven. Znižane cene.
Torek, 11. aprila: Zaprto.
Sreda, 12-. aprila: »Hlapci«. Red Sreda.
Četrtek, 13. aprila: »Živi mrtvec«. — Premierski abonma.
Petek, 14. aprila: Zaprlo. (Gostovanje v Celju: »Kaj je resnica?).
OPERA — začetek ob 8 zvečer:
Nedelja, 9. aprila: »Vse za šalo«. Opereta. Premiera. Izven.
Ponedeljek, 10. aprila ob 3 popoldne: »Vse *a sa* lo«. Opereta. Izven.
Ob 8 zvečer: »Gioconda«. Gostuje J. Gosti ž in gdč. Vera Majdičeva. Izven. Zničane cene. Torek, 11. aprila: »Hamlet«. Gostovanje Dublin Gate Theatra. Izven. Cene od 40 din navzdol. Sreda, 12. aprila: »Werther«. Red A. Gostuje Josip Gostič.
Mariborsko gledališče
Nedelja, 9. aprila ob 3 popoldne: »Partija šaha«.
Znižane cene. Zadnjič
Ob 8 zvečer: »Dijak prosjak«. Pretniera^Izvon.
Ponedeljek, 10. aprila ob 3 popoldne: »Prodana nevesta«. Znižane cene.
Ob 8 zvečer: »Matura«. Znižane cene. Zadnjič.
tlerwey Allen:
194
Antonio Adverso, cesarjev pustolovec
Ouvrard je bil v Parizu prvič v svojem življenju izpostavljen zaničevanju in to ga je strlo. Ono noč ga je na stopnišču gledališča prevzel občutek krivde, ki ga je znal s tako spretnostjo skrivati sam pred seboj. Udarec je prišel kot strela in je bil neodklonjiv. Razum je bil brez moči proti tako globokemu razočaranju. Zdelo se mu je prav, da so metali kamenje vanj. Sprejel je to kot maščevanje, liot nadomestek za nekaj, kar bi bilo lahko še mnogo slabše. !z Pariza je zbežal kot skesan in tresoč se lopov in začasno zlomljen mož. Njegovega sončnega optimizna in veselega zaupanja vase ni bilo nikjer več.
Vožnja po mračnih pokrajinah pri Bordeauxu, jesenska megla, ki je prihajala od morja in grčave veje plolovca, ki so se zrcalile v temnih in tihih jezerih, pa še večale dušečo Ouvrardovo melanholijo, ki se je nikakor ni mogel otresti. Proti večeru mračnega oktoberskega dne so se približali španski meji. Mogočna veriga Pirenejskega pogorja je s svojimi veličastnimi in nejasnimi obrisi
—	ob pogledu nanje je Antonio veselo vzkliknil — ga je še bolj potrdila. Ouvrard je mislil na neznane težave in nevarnosti, ki ga čakajo v tajinstveni in »sovražni« deželi onkraj pogorja. Šele pogled na trdno stisnjene strehe mesta Bayonne in na rumene ploščate cerkve ga je nekoliko pomiril.
Zdelo se mu je, kot da .je vso megleno pokrajino prevzela njegova lastna nerazjasnjena bolestnost in da je polna nevidnih zo-pernih in grozečih strahov. Čutil je, kako prihajajo ti strahovi iz daljnega horizonta v morju in kako se plazijo še naprej preko skrivnostnega pogorja v Španijo.	.. . ,
Na Antonia, ki je že nekaj časa sem prenehal s svojimi brezupnimi poizkusi, razveseliti svojega, proti pričakovanju obupanega spremljevalca, je bližina španske meje učinkovala ravno_ nasprotno.
O	Španiji, njenih zgradbah, narodnih običajih in nošah je vedel že
zelo mnogo.	.	..
Vsakdo, ki je bil kedaj v Španiji, ga je zagotavljal, »da Španija koraka za časom<. Ravno to in vse drugo ga je vleklo, da si jo
Mak) modernih ljudi, si je misffl, se lahko odreže spoštovanju,
ki si ga izkazujejo sami, če cenijo preteklost. To jih napravlja tudi domišljave, da imajo nek posebno fin občutek, ter da morajo prednosti svojega časa razumeti bolj kakor drugi. Ustvarjajo si prijetne privide, da postajajo ljudje sčasoma boljši in da so kot dediči preteklosti mnogo močnejši: prav tako kakor bi se ob tem dedovanju v resnici nič ne izgubilo.
Tako so vsi ljudje v Angliji in Franciji popolnoma prepričani, da ima čas, v katerem živijo, neko posebno visoko ceno. Mislijo, da je to velik čas, poln svobode, kulture, razuma in človečanstva. In vendar je zanimivo, si je mislil, ko je gledal pokrajino skozi okno kočije, da noben človek v Evropi ne pogreša tega, kar je on upal dobiti v Španiji in česar tu ni več.
V	Evropi tega dejansko ni več; ostalo je samo še nekaj sledov. Toda slišal sem tudi, da v Španiji marsikatere moderne naprave in udobnosti zaničujejo in odpravljajo samo zato, da bi obdržali stik z večnostim v zemeljskem življenju. Slišal sem, da tu ljudje živijo še vedno tako, kot da bi bilo njihovemu življenju postlano v globokem, nedotakljivem miru.
Tudi jaz sem to poznal nekoč v svojem vrtu v samostanu. Ko sem se prebujal še kot otrok, sem živel v večni sedanjosti. Sedaj iščem to, kar sem izgubil.
Pravijo, da je tudi Španija tak samostan, v katerem se je še čudovito ohranila možnost, živeti v večni sedanjosti. Bomo videli.
Pogledal je Ouvrarda, ki je spal, naslonjen na blazine. Njegov obraz je drgetal. Ali naj bi povedal Ouvrardu, kar je pravkar premišljeval? Ouvrard je nameraval v Španiji marsikaj predrugačiti. Bil je samo tipalka, ki jo je iztezal Napoleon. Antonio je pogledal v stran in nato zopet ven preko dežele Baskov, na morje, ki se je iz-
§ ubijalo v večernem mraku in nato gori proti goram. Pireneji ločijo paiiijo kot mogočen naravni val od ostale Evrope, kakor trdo in sovražno obzidje proti vsaki spremembi. Toda tudi iz neke razdalje nimajo podobe navadnega pogorja, ampak se zdijo kot ogromen zastor, ki pada z neba in ki hoče obraniti nedotaknjeno skrivnost za njim.
Ouvrard je v svojem razpoloženju gledal gore kot zle znanilce. Antonio pa je čutil, da mu srce utriplje od neučakanosti, da bi čim-preje prešel to baskiško pokrajino ob Bayonne. Dežela, ki je onkrat Pirenejev, ne more pripadati temu svetu, v katerem je nekaj milj pred seboj videl brezpomembne hiše in cerkve, ki so se-‘ dvigale iz ravnino.
Nenadoma je v sebi zopet začutil veselje po junaštvih in strast, ki ga je vabila v neznano. Niti suhoparno dejstvo, da je pri hotelu moral pomagati Ouvrardu iz kočije in ga celo spraviti v posteljo, — bankir se je sedaj čutil resnično bolnega — ni moglo oslabiti njegovega napona.
Po večerji je šel z Juanom na izprehod. Postopala sta po pomolu, kjer so umazane luči v napol pokritih kabinah ribiških ladij metale čudne sence v meglo, ki je ležala nad sipinami Biskajskega zaliva. Zdelo se je, da je tam celo brodovje z Charonom, kot admiralom.
»Gotovo čakajo na duše, ki jih bodo odpeljali na zapad,« si je dejal Antonio smehljaje in pripovedoval Juanu ustno izročilo. Juan ga je zelo resno poslušal. Od časa do časa sta zaslišala izza temnih ladijskih vrat surove glasove Baskov, ki so se razgovarjali med seboj v svojevrstni govorici. Jadrnice, pošastna in napol odvita jadra in vrvi na škripcih, duh po morskih halogah, ki je prihajal iz morja, vse to ju je vabilo, da bi se ukrcala, napela jadra in se odpeljala.
»Nekje na svetu je prav gotovo dežela, kjer žena, ki to ljubi, ne beži vedno od tebe, in kjer ne trgajo sinov iz očetovega naročja. Kje je to? Ali ni kraja na svetu, kjer bi zaslutil lahko vsaj odsev večnostnega v sedanjosti?«
Zamišljen je odšel v hotel.
Charonove ladje so bile daleč najboljše v Bajonnu. Po enem tednu sta bila Antonio in Juan do smrti zdolgočasena nad to revno mejo med obema svetovoma, kjer so francoščino in španščino izgovarjali tako, kakor da sta isti jezik. Bila sta sita ozkih ravnih ulic, rumene katedrale, rib, capinov in smradu. Zdelo se jima Je, da je vse življenje in vsa slikovitost osredotočena izključno samo na špansko poštno kočijo za Madrid, ki sta jo videla vsak dan odhajati, med tem ko je Ouvrard pomišljal in se obotavljal.
Bankirjevo stanje jo bilo takšno, da ee je bilo resnično bati, da bo potovanje v Španijo dobilo popolnoma drug značaj. Neverjetno je bil obupan in brez moči. Vsaka, tudi najmanjša odločitev mu je povzročila neskončne muke. Antonio in Juan sta morala vsako malenkost opraviti sama. Antonio je sicer računal s tem, da bo prevzel del odgovornosti za to potovanje. Toda ni pričakoval, da bo moral nadomestiti bankirju izgubljen razum. Če bo šlo vse tako naprej, tedaj bo moral biti v Madridu ne samo posredovalec, ampak resnični vodja vseh poslov, ki jih bo moral samostojno začeti in voditi.
Poslednji dnevi Ivana Cankarja v ljubljanski bolnišnici
Spomini iz sobe št. 25 na kirurgičnem oddelku, kjer je umrl II. decembra 1918 pesnik »Podob iz sanj«
Utrujen in izčrpan je na jesen 1918 stopil v tisto veliko hišo na Zaloški cesti, kjer se življenje poraja in umira neprestano, kjer je smrt pogosta vasovalka in kjer skoraj ni razlike med dnevom in nočjo. Že več mesecev je bolehal in se slabo počutil. Poleti se je zdravil na Bledu mesec dni in se mu je stanje precej izboljšalo, pa le za malo časa. Z nastopajočo jesenjo je začel ugašati. Hotel pa je še ozdraveti ali pa vsaj podaljšati si življenje, da bi slišal velikonočne zvonove, ki so oznanili vstajenje domovine, zaničevane in poniževane. Doživel je tiste dni, potem pa je zatisnil oči v veri, da neizmerno trpljenje in žrtve niso bile zaman.
Pred svojo smrtjo se je zatekel v bolnišnico dvakrat. Zadnjikrat je prišel 25. novembra 1. 1918. in je ostal do svoje smrti 11. decembra. Sprejet je bil na interni oddelek, potem pa so ga premestili na kirurgični oddelek v sobo št. 25., kjer je tudi umrl. Ta soba je v drugem nadstropju kirurgičnega oddelka in je v njej še skoraj vse tako, kakor je bilo takrat. Samo dve postelji sta bili takrat v sobi, danes, ko je v naši bolnišnici stiska za prostor velika, pa so tri. Ko vstopiš, zagledaš na desni strani okno, ob desnem in levem zidu stoji po ena postelja, pred teboj pa je ob zidu, ki je vhodu nasproti, postelja, na kateri je ugasnilo njegovo življenje. Ko je umiral, je imel vzglavje tako, da je gledal proti oknu, zdaj pa bolnik gleda z zglavja preč od okna.
Pogovor s sestro usmiljenko
Dvajset let pomeni mnogo v človeškem življenju. Ljudje, ki so stali ob njegovi bolniški postelji, ga zdravili in mu stregli, so se poizgu-bili ali pa legli pod rušo, in spomin na njegove dni, ki jih je preživel v bolnišnici, se je nekoliko zabrisal. Sestra, ki	mu je v bolezni	stregla,	je
odšla drugam, kjer	še naprej	streže	bolnim	in
pomoči potrebnim. Mnogim bolnikom je stregla v tem času, neštetim je prinesla kozarec vode, marsikomu je tudi zatisnila ugašujoče oči. Ce bi jo ob tolikšnem številu bolnikov, ki jim je bila v pomoč, vprašal za koga drugega, težko če bi se ga spomnila po tako dolgem času. Spomin na tega moža pa ji je	ostal kljub	dolgim letom	in
bolnikom še živ in	jasen.
Globok mir me je zajel, ko sem vstopil v svetlo zavodno sprejemnico, v katero so skozi njena okna lili žarki prvega spomladanskega sonca. Prosojna svetloba je še bolj pobelila njen obraz in njene roke. Okrenila se je, vstala in mi prišla z nasmehom na ustih. »Daleč je že to,« je rekla. »Vendar se ga še dobro spominjam. Ležal je v sobi št. 25. Vseh podrobnosti se seveda v hipu ne bom mogla spomniti.« Ko pa sva prešla v pogovor, je vedela na vsako vprašanje povedati kaj natančnejšega iz njegovega življenja.
Vojaki-ranjenci so brali Cankarjeve knjige
Sestra je Ivana Cankarja poznala že, preden je prišel v bolnišnico, ne sicer osebno, toda po imenu. Med vojno je bila dodeljena vojaški bolnišnici v nekem večjem kraju Slovenije. Našim fantom-vojakom so tam preskrbeli, da so dobili y roke domače branje. Dobivali so razne časopise in knjige, med njimi tudi Cankarjeva dela. Seveda je bilo tako ravnanje strogo prepovedano. Izpostavljali so se veliki nevarnosti. Nemci niso v tem pogledu poznali nobene šale. Toda vsa strogost ni nič pomagala in ni mogla zatreti v ljudeh navdušenja ter ljubezni do rodne zemlje. Slutili so vsi, ranjenci, njih znanci, bolniško osebje in slovenske sestre usmiljenke, da se bo zgodilo nekaj veselega in velikega, že v kratkem, veselega in tako velikega, da je sama ta misel zlahka pregnala strah in malodušnost.
Kakšen |e bil Cankar kot bolnik
Ko se je zdravil, ga je večkrat obšla neza-vestnost. Po prvem zdravljenju se je kmalu vrnil. Vzela ga je domov zaročenka, da bi kar moč skrbno skrbela zanj. Mnogo bolnikov je sestra spoznala v svojem življenju. Skoraj slehrni je bil potrpežljiv in zadovoljen, kolikor je le mogel. Cankar pa je bil prav izjemno potrpežljiv in prav z vsem zadovoljen. Nikdar ni imel nikakršnih zahtev; vsako stvar je sprejel s hvaležnim srcem. Bil je zelo miren, za vsako uslugo hvaležen, prav lahko mu je bilo streči. Zdelo se je, da ga je sama dobrota in potrpežljivost. Toda motil bi se, kdor bi mislil, da je bil zaradi bolezni čmeren in pust. Bil je zelo duhovit in dovtipen. Ko ga je usmiljenka zjutraj spet obiskala, se je pošalil: »Ohol Sedaj je pa moja ljubezen prišla!« Večkrat je zapel tudi kakšno pesem. Pozneje se ga je včasih lotil rahel delirij. Nekoč ga je dobila pri vhodu na oddelek v sami srajci. »Kam pa, kam,
Na tej postelji, v sobi štev. 25, je 11. decembra 1918 izdihnil svojo dušo večni romar Ivan Cankar, mož, ki je napisal najlepše strani o trpljenju in upanju slovenskega naroda.
gospod Cankar?« ga je vprašala. »Domov!« ji je na kratko odgovoril. Prijela ga je za roko ter ga peljala nazaj v sobo. Prav nič se ni upiral, voljno je šel z njo in nikdar pozneje ji tega niti z besedico ni omenil. Čeprav ga poprej, dokler ni prišel v bolnišnico, osebno ni poznala, je takoj potem, ko je bil sprejet in ga je videla, zaslutila, da je moral mnogo pretrpeti in da ni srečal v življenju mnogo ljudi, ki bi ga imeli radi. Zadnje dni, preden je umrl, je bil že nekoliko zmeden. Veliko je trpel v bolezni. Shujšal je tako, da ga je bila nazadnje še sama kost in koža. Hrano so mu dajali najboljšo. Nekatere stvari pa je bilo takoj po vojni zelo težko dobiti. Zdravnik mu je dovolil dopoldne in popoldne četrtinko vina.
Lepa je bila njegova smrt
Prav rad je govoril. Pogovarjala sta se navadne, vsakdanje reči. O kakih posebnih vprašanjih se nista s sestro, ki mu je stregla, pogovarjala nikdar. Kadar pa je nanesel pogovor na vojno, tedaj je sestra videla, kako je stiskal pesti in se boril v sebi kakor bi hotel reči, čemu toliko trpljenja in gorja, čemu toliko krvi, čemu gre toliko mladih življenj, cvetočih in lepih v izgubo? Kdo je bil to zagrešil, kdo je tega kriv?
Ker je bil slab, ga je včasih vprašala, kako bi bilo, če bi se spovedal. Pogledal jo je in rekel: »Kaj mislite, da bom umrl?« Težko je bilo odgovoriti in sestra ne ve, kaj mu je rekla, čez nekaj časa pa ji je sam od sebe nekoč dejal: »Dobro, pa naj pride duhovnik!« Spravil se je z Bogom. Njegovo umiranje in zadnje ure so bile tako lepe kakor so lepe in vzpodbudne le pri malokaterem umirajočem. Dne 11. decembra ob pol dveh ponoči so ugasnile njegove očj.
Pokojni primarij dr. Stoje je sestri nekoč rekel: »Boste videli, sestra, ta soba, kjer je umrl Cankar, bo še znamenita!« In res! Po dvajsetih letih se ljudje zanimajo za najmanjše podrobnosti, ki je z njim v zvezi!
šel sem pogledat sobo, kjer je umrl. Na vseh posteljah so ležali bolniki. Na postelji, kjer je bil Cankar umrl, je ležal starejši mož. Trudno se je ozrl, ko sem odprl vrata. Bogve, morda se je tudi Cankar v tihi noči tako trudno obračal in pričakoval nje, ki mu ni bila nekaj strašnega, ampak priroden konec vsega pozemskega.
V	naši zemlji je prišel na ta svet, in naša zemlja ga je trudnega sprejela. Med njegovim prihodom in njegovim odhodom pa je delo, ki nikdar ne bo pozabljeno.
Pozabljena 20 letnica smrti »Podravskega«
Trdo življenje kmečkega moža, ki je prevajal v slovenščino Sienkiewiczeve
romane
Ribnica na Pohorju, 7. aprila.
Leta 1859., dne 8. aprila 6e je daril v iRbnici na Pohorju izredno nadarjen kmečki fant, pisatelj Peter Miklavec-Podravski. Ker je minulo, dne 5. novembra 1938 ravno 20 let njegove smrti in ker se ga takrat ni spomnil noben slovenski časopis, je naša narodna dolžnost, da ga oimemo z naslednjimi vrsticami pozabi.
Peter Miklavc je bil sin srednjega kmeta in župana Mihaela (Feferla) v Arlici pri Ribnici. 2e kot deček je kazal izredno nagnenje do učenja, njegov bistri duh ga je dvigal kot prvega in najboljšega učenca v vseh razredih ribniške osnovne šole. Kot tak je prosil očeta, da bi ga poslal študirat. Toda oče njegovi želji ni ustregel, prvič zaradi stroško/v, drugič pa zato ne, ker ga je namenil kot prvega 6ina za svojega naslednika. Ker je dečku bila tako pot v višje šole zaprta, se je oklenil z vso vnemo samoizobrazbe. Vsako prosto uro je izkoristil za učenje tujih jezikov ter vaje v pisateljevanju. Stopil je v 6tik s pokojnim tiskarjem J. Krajcem v Novem mestu, ta je tudi tiskal in izdajal njegova prva dela. Od imenovanega založnika je prejel tudi prve nagrade, ki so ga k peresu še bolj navdušile.
Med njegove lepe načrte za bodočnost pa je nenadoma posegla kruta smrt. Vzela mu je očeta, istočasno pa še sestro Marijo; oba so položili hkratu na mrtvaški oder. Udarec je bil tako strašen, da je tudi fant čez nekaj časa težko obolel. Ko je okreval, je prepustil kmetijo mlajšemu bratu Lipetu, sam se je pa zadovoljil s hišico in malo parcelo zemljišča, ki si jo je bil oče pripravil za stara leta. Tu se je poročil s preprostim kmečkim dekletom, ki mu je rodila 11 otrok. Zaradi številne družine ter skromnih honorarjev mu je bilo življenje dokaj težko in polno skrbi. Navzlic svoji revščini pa so radi zahajali k njemu v obiske prijatelji iz prav odličnih
krogov. V skrajni sili je bil deležen od mnogih tudi dejanske pomoči; velik dokratnik njegove družine je bil zlasti domači g. župnik ter poznejši arhidiakon konjiški F. Hrastelj. Tudi sosedje in delavci so se zatekali k njemu po nasvete v pravdnih ali političnih stvareh. Dasiravno je njegovo ime sčasoma v javnosti precej zaslovelo, je 06tal vsikdar skromen in ponižen. Ni se sramoval vzeti ob košnji tudi kose na ramo ter iti pomagat kmetom na travnik.
Da je bil »Podravski« prvi prevajalec obširnih Sienkiewizcevih romanov, se javnost še dobro spominja. Poleg tega pa je prelil v slovenski jezik še lepo število povesti, novel in raznih sličic izpod peresa čeških, slovaških in ruskih pisateljev. Številnim časopisom, pisanim v navedenih jezikih, je tudi marljivo dopisoval zlasti o razvoju in napredku naše slovenske književnosti in omike. Po pravici zasluži pokojni »Podravski« mesto r vrsti onih, ki sc* pokazali velikim narodom, da 6mo tudi Slovenci na 6vetu, čeprav majhni po številu, pa vendar krepostni ter podjetni po duhu. Nemalo spretnosti ter odlične zmožnosti pa je pokazal pisatelj tudi v svojih izvirnih delih, kar spričujejo njegove povesti: »Pod slamnato streho«, »Trnjev venec«, »Tlača-nje«, »črtice iz življenja slavnih mož«, in »Za kruhom«. Posebno dovršeno ter zanimive* sliko trpljenja pohorskega ljudstva pod grajčinskim jarmom nam podaja v res lepi povesti »Tlačanje«. Kolikor sem pok. »Podravskega« osebno poznal, smem samo reči: Škoda, da mu je potreba po hitrem zaslužku zaradi številne družine onemogočala temeljitejše brušenje izvirnih del, ker bi bil sicer dosegel lepše mesto v zgodovini naše
[književnosti. Še večja škoda pa je, da mu ni bilo dano svojih izrednih talentov opiliti v temeljitem šolanju.
Pisatelj »Podravski« pa ni dal svojemu na-
Sporazum med Batom in Nemčijo
Berlin, 8. aprila.
Jan Bata, največji češki industrijec, lastnik najobsežnejših čevljarn na svetu, se je po dvodnevnem bivanju v Berlinu vrnil v svoje podjetje v Zlin in bo po sporazumu z nemškimi oblastmi prevzel spet vodstvo poslov v prejšnjem obsegu in po starih preskušenih načinih.
Jan Bata je ob nemški zasedbi Češke in Moravske na svojem osebnem letalu Lockhead-Electra — enem od dvajsetih letal svojega podjetja — pobegnil iz Zlina v Bukarešt, ker so se razširile vesti, da je na seznamu osebnosti, ki bodo po zasedbi aretirane, tudi on. Iz Bukarešte je čez Poljsko in Skandinavijo letel v Amsterdam, nato v London in Pariz. Sprva je nameraval svoje podjetje prenesti v Holandijo.
Iz Amsterdama, kjer je imel posvete s holandsko vlado, je odšel v Jugoslavijo, kjer je tudi nameraval po zasedbi Češke močno razširiti svoja sedanja podjetja v Borovem ter osnovati nove tovarne v Južni Srbiji. Ko je priletel v Belgrad, so ga pa na letališču že čakali posebni odposlanci nemške vlade, ki so mu sporočili, da Nemci vedo za njegove načrte, in ga prosijo, da bi se posvetoval z maršalom Goeringom, preden začne z obnavljanjem svojih podjetij v tujini Jan Bata je bil priprav-Ijen pogajati se, zahteval je samo, da mu dajo nemški zastopniki določena jamstva glede njegove osebne svobode, če gre v Berlin. Ta jamstva je nemudoma dobil in nato z odposlanci nemške vlade takoj odpotoval v Berlin, kjer so mu bili že rezervirali prostore v hotelu Esplanade.
V	Berlinu se je Bata lahko svobodno gibal. Imel je več dolgih posvetovanj z nemškim gospodarskim ministrom generalom Goringom. Pri teh razgovorih se je pokazalo, da Nemci ne žele drugega, kakor da se Bata vrne na Češko in nadaljuje s svojim delom, češ da je ustroj njegovega podjetja tak, da ga ne more voditi nihče drugi kakor on sam. Bata je prosil za premislek, nato pa je stavil svoje pogoje nemški vladi: zahteval je jamstvo, da ga nemške oblasti ne bodo nadlegovale zaradi njegove prejšnje politične in domoljubne delavnosti, da mu dajo docela proste roke, ker se mora v nekaj letih rešiti večjih obveznosti v tujini in da mu puste izključno pravico do vodsva proizvodnje in prodajne službe po njegovih lastnih načelih, brez nepotrebnega nadzorstva in brez omejitev, ki so v nemškem gospodarstvu danes običajne.
Vse te pogoje so Nemci brez oporekanja sprejeli in Bata se je vrnil v Zlin.
Vzrok za ta nepričakovani sporazum med Bato in Nemčijo je samo eden: Batovo podjetje je tako veliko, da bi bil za priključene pokrajine prehud gospodarski udarec, če bi delo v njem prenehalo. Bata je od svojih prodajaln v tujini dobival tedensko za 1,300.000 din tujega denarja, deviz, letno torej nad 60 milijonov deviz, ki jih nemško gospodarstvo danes potrebuje za nakupe tujih surovin bolj, kakor kadarkoli...
rodu samo svojih duševnih zmožnosti, nego je dal domovini tudi dejanske obrambe — štiri sinove za vojsko. Slovo je dobrega očeta močno potrlo, zlasti, ker je bil sam takrat zaradi svoje bolezni priklenjen na posteljo, s katere tudi ni več vstal. Bojna vihra je bila tudi kriva, da ni ime! nobenega svojih sinov pri sebi. Značilno pa je bilo, da je prav na dan njegovega pokopa dospel z vlakom iz vojne njegov sin Stanko, ne vedoč za očetovo smrt.
Kakor je bilo vse življenje pokojnega »Podravskega« le trpeljenje in skromnost, je dane6 skromen tudi njegov grob. Na njegovi gomili stoji le preprost lesen križ, na katerem so vrezani z zlatimi črkami verzi, katere 6i je pokojni pisatelj še nekaj dni pred svoje* smrtjo zapisal v svojo beležnico:
Rojakom!
Bratje, kadar jaz v gomili, v črni zemljici bom spal; boste lipo mi vsadili in pod njo bo križec stal
Križ in lipa naj znamenje tam po smrti moji bo; saj za njim je kopmenje, mesje vedno tukaj šlo.
Naj popotnik tu se vstavi,
6e pod lipo ohladi; lepo sveti križ pozdravi, moli zanj, ki v grobu 6pi.
Ivan Krivec:
Živ ogenj
Velika noč je bila tisto leto v drugi polovici meseca aprila. Zima pa je odkimala še precej zgodaj, tako da je pomlad obetala razgrniti svoje cvetje in zelenje še preden bi kdo mogel pričakovati.
Bilo mi je takrat šest let. Spominjam se, da sem bil zelo slaboten otrok, bledih lic in suhega koščenega telesa, kakor večina haloške dece. Tu pa tam me je vendar kak sovrstnik daleč prekosil. Od prvih dni, ki se jih spominjam, da so me tlačile vse mogoče bolezni in včasih sem slišal od koga: »Saj ta itak ne bo zrasel do vrha!«_
Tako so mi prisodili in morda bili celo prepričani, da me nekega dne res ne bo več. Pa so se vendar motili. Danes, ko se dotaknem v spominu teh besed, se jim čisto nalahno nasmejem. Saj vem, da ni nihče govoril tega iz Čiste zlobe, tudi mi menda niso privoščili, da bi izginil z zemlje. Zakaj bi se potem nanje jezil? Le nemir so mi včasih povzročili v nežni otroški duši, ker si nikakor nisem mogel predstavljati, kuko bi mogel ležati v neprestanem miru v ozki krsti. Te misli so me včasih malo morile in vem, da sem se pred njimi marsikdaj pozneje zgrozil.
»Danes bova šla po'obleko!« mi je dejal oče na veliki petek dopoldne. »Za Veliko noč moraš biti nov, če boš znal paziti na obleko!«
Takrat sem stal pred njim kakor vkovan in mu zrl nepremično v oči; saj jih nisem mogel premakniti. Z neko skrito silo je prisesal nase moj pogled. Nisem vedel, kaj naj odgovorim. Bilo mi je čisto vseeno ali imam staro ali novo obleko. Mnogo ljubša mi je bila stara. V njej sem se luhko vsaj po mili volji valjal po tleh, pacal v blatu, zidal iz ilovice cerkve in hišice ter počel, kar mi je prišlo v glavo. Nova pbleka pa se mi je zdela vedno kot nekaka ječa; tedaj nisem smel mnogo iz hiše, niti ge
obračati po mili volji. Oče je bil zelo strog, rekel bi celo prestrog, in za vsako malenkost me je našeškal z drobno leskovo šibo. Tako so bili dnevi, ko sem oblekel novo obleko, zame naj večja muka, pa kaj, ko si nisem mogel pomagati. Če je oče zapovedal, da bo tako, je pač moralo tako biti. Kdo bi bil mogel njegovo zapoved obrniti na drugo plat.
Popoldne sem stopical po razmočeni ilovnati cesti h krojaču. Pred očetom sem moral hoditi, da je pazil na vsak moj korak in mi privil ušesa, če sem stopil v naj večjo lužo. Meni se je vselej zdelo najlepše, če sem čofnil v blato, da se je razletelo na vse strani. On pa je čisto drugače gledal na to moje veselje in posledice sem moral pretrpeti vedno sam. Zato ni bilo v tistih dneh zame mučnejše stvari, kakor iti nekam poleg očeta. Če je bila vsaj mati z mano, je še šlo. Prijela me je za roko in me potegnila na lepšo pot ter me skrivaj okregala, da oče niti opazil ni. Oče pa me je pustil kar samega.
Kaj sem si hotel? Ta dan je mati imela dovolj opravkov doma. O Veliki noči je kurila že od ranega jutra, pekla kruh in kuhala meso, da je dišalo po vsej hiši. Sline so mi ob prijetnem vonju silile neprestano v usta. Tako rad bi se bil le z enim samim prstom dotaknil mesa in ga potem dal v usta, pa so mi vsi dejali: »Danes je post! Ne smeš misliti na meso! To je greh!«
O	besedici greh sem razmišljal še mnogokrat pozneje. Predstavljal sem si, da se skriva za njo nekaj velikega, česar človek ne more prenesti, nekaj tako težkega in groznega, da človek, ki stori greh, zaradi tega umre. Tega pa jaz nikakor nisem hotel. Rajši sem stisnil nos, da ne bi ta grešni vonj uhajal skozi in me spravljal v greh. Pa kaj, ko ga je bilo povsod polno.
Vsepovsod je bila gluha tišina. Zunaj je bilo opaziti le malo ljudi. Vso je počivalo in se pripravljalo na Veliko noč. Gorice, ki so ležale
na pobočjih nad nama, so bile že vse skopane. Rumena ilovica se je svetila v soncu. Ravne vrste trsov so se gnale proti vrhu, in kolje je štrlelo v zrak kar nekam grozeče. Laz pod najino potjo je že lepo ozelenel. Marjetice in vijolice, bele in plave barve, so se razcvetele med travo. Kako rad bi bil stopil mednje in jih natrgal šopek. Drevje je bilo že močno v popkih. Rdečkasto popje je pobarvalo sive in umazane veje, da bi se jim človek nehote nasmehnil. Nad vso tiho zemljo pa je ljubko sijalo božje sonce, edino, ki je ostalo tako kot prejšnje dni. Vse drugo je nekam umolknilo. Ljudi ni bilo, ptice so utihnile, še pesem prirode same je zamrla, kakor da tudi ona trpi ob spominu na Kristusove muke. Od nobene strani ni bilo slišati zvonov, kakor da bi se bile pogreznile vse cerkve.
Ah, dal Kako so tisti dnevi skrivnostni! Človek bi moral biti iz kremena, če ne bi pogledal v svojo notranjost in uredil račune.
Zelo nerodno mi je bilo mirno sedeti na klopi za pečjo in čakati, da se bosta oče in krojač pomenila svoje stvari. Vajenec, ki je sedel ob oknu, obrnjen proti meni, je neprestano škilil in me prebadal s svojimi pogledi. Zvijal sem rob zakrpanega predpasnika, da bi se z nečim motil. Pa me vse to ni izvleklo iz zadrege. Drhtel sem od nemira in želel čim
prej vstran. Ven, samo ven na prosto----------------
*
Na veliko soboto dopoldne smo nosili otroci rožje za vizenico. (Pri nas je vizenica velikonočni kres.) Na najvišji hrib, na Kocil, kjer je majhna ravnina in je na njem gorela vsako leto vizenica, je bilo treba pripraviti velik kup rožja in drv. Pri rezi v goricah je odpadlo mnogo rožja in trsovih kocenov, ki prav radi gorijo. Vse to je pa bilo treba spraviti na vrh na kup. Vizenica je s tega hriba, ki je bil najvišji izmed vseh, pozdravljala daleč okrog ljudi in jim prinašala velikonočne pozdrave.
Vse dopoldne smo delali. Tudi nekaj starejših fantov in deklet je prišlo pomagat. V gozdu so posekali celo suho drevo in ga privlekli, da je bilo nekaj debelejšega vmes, ker samo drobno rožje prehitro zgori. Tako smo navlekli skupaj precej visok kup, ki je samo čakal večera, da bo zagorel.
Malo vstran od vznožja tega visokega hriba je strmelo v nebo šest visokih in vitkih smrek. Bog ve, koliko let so se že napajale iz zemlje in poganjale vanjo svoje dolge korenine. Sredi med njimi je stal vitek križ. Pod temi mogočnimi oboki temnih vej se je zdel tako zelo majhen in skromen, da bi ga človek lahko skoraj vsega objel. Mogočno so se zibale veje in pele neprestano pesem nad njim.
Pri tem križu je bil na velikonočno soboto blagoslov jedil, ki so jih prinesli ljudje s treh vrhov. Daleč naokrog ni bilo nobenega križa več, niti kapele, zato so se ljudje zbrali ob njem od precej daleč in prinesli zvrhane jer-base. Med njimi si jih mogel videti vse mogoče vrste: premožnejši so prinesli velike, revnejši manjše, viničarji in reveži pa so natlačili vse kar v cekar. Navadno so prinesla dekleta k blagoslovu. Premožnejša, ki so bila lepše oblečena, so stopila ob križu v gručo ter opravljala one, ki so imele že ponošene rute in kikle.
Za nas, otroke, je bil to izredno velik dan. Vedno smo z nemirom pričakovali kaplana, ki je prišel kmalu popoldne blagoslovit. Vedeli smo, da nas bo vsakega posebej pobožal po glav, in nam prinesel za Veliko noč podobic. To je pri nas veljalo zelo mnogo in vsakdo je hotel biti prvi.
Jako važno se nam je zdelo delo tudi pri možnarjih. Starejši fantje so nabijali vanje drobno kamenje in opeko in nas vselej podili vstran: »Pojdite! Taka stvar ni za vas! Naj se sproži, pa bo enega ali drugega odneslo v zrak, da se bo razletel. Kdo bo potem odgovarjal zanj?«
Vlažen veter je pognal meglo v pobočja črnjan-skih hribov. S pišem se je plazila vkreber in zajemala svet v bregu nad dolino. S slemen je vpadala v onkrajma pobočja in obstala v Ki.sovcu in v Konjski. Macesni so črneli na sivem prestiralu.
Visoko na pobočjih Njivice je žarelo sonce. Svetloba se je raztresala z leskeoih se ploskev enega po vzvalovani površini meglenega morja. Bledo-
-	i nje nebo se je bočilo nad gorsko rajdo, vrhovi so plamteli in pokladali enoje sence v krnice zagorskih dolin. Izostrene čeri na grebenih so obdale kopne vrzeli. V nenehnem šumu so se posipale snežne plasti in v dnu grap je zaklokala voda pod plazovi. Završal je veter, raztepena megla je vzvi-hrala iznad dolin po zledenelih stenah na vrhove. Sonce je ugasnilo med njenimi črnikastimi štrenami.
Mračni dnevi so bili tačas v dolini. Gola, porjavela pobočja so se razpirala pod ozkimi oblaki, ki jih je gnala odjuga nad gore. Dež je rosil in narasle vode so hrumele v strugah. Kalna Bistrica se je razlila po prodeh, segla čez bregove in jih jemala s svojim tokom.
Na Stahovici so gorele apnenice. V zamolklih sumih je bilo potajemo vse življenje v dolini. Hripavi klici voznikov so se oglašali na cesti, kamenje je rožljalo, ko so ga skladali v kupe pred apnenicami. Težika tišina je legala v večerih, dim se je vlekel čez blatno, razmočeno zemljo. Ljudje so bili zase, nihče ni prihaj'al, kakor bi vse zastalo v velikem pričakovanju. Gore so bile zadelane v meglah, nihče ni tedaj mislil nanje. V viharjih in mečavah so se odtujevale ljudem.
Stanovi na Veliki planini so bili prazni. Stare otajane smučine in gazi je prekrila novina in izbrisala sledi za ljudmi. Nihče ni več prihajal čez Poljanski rob, Ovčica je bila pralna: le šum vetra je znašal tožeče glasove iz globeli za Dolgo gričo.
»Jutri nemara«, je premišljeval vodnik, ko je gledal iz Stahovice v jaso na Grohatu, kjer je veter poganjal meglo v čeri. »Zdaj hi bilo zaman vse iskanje«, je dopolnil misel z besedo, ko so ljudje ostali pred njim z vprašanjem. »V takem ga ne moremo najti. Na Sušavah je snega do paeu, — tudi ko bi vedeli, da je v plazu pod Pasjo pečjo.*' Otrl si je debele kaplje s krajevcev klobuka. »Še nocoj bo zapadel za par pedi,c je končal, ko so se ozrli v štrene dežja, pomešane s snežinkami.
Deževalo je že teden dni, v gorah je vejavica metla sneg. Niiako nad dolino so bila poibočja pobeljena. V jutru je Žagar v Praprotnem ugledal samotno sled. ki je šla v gore. Nekoga so pogrešili po voMikih, viharnih nočeh. Odšel je iz doline in se izgubil.
Na Planini so se smuči globoko ugreaale. Sneg je bil prekrit z viharnim snegom, v njem so tičali stanovi do streh. Njegov stan je bil prazen, veter je vanj nanesel snega po špranjah in vedeli so, da ni dospel. Vrnili so se in po dolini je završala novica.
Ujasnilo se je čez noč. Sunkoma se je prerila burja čez grebene, bela pobočja so posivela. Takrat so zagrmeli plazovi v dna. Po Kobilici so se začrtale plaznice. Votlo grmenje je pretresalo svod, nebo je brnelo kakor napeta vrv. Ogljeni bregovi so začrneli nad zasneženimi podanki.
V	juti-u je posijalo sonce, belkasti kosmiči megle 60 se zagrinjali po nebu, z robov so segali
pogledi v daljave. V tesni zaseki Bistrice se je ovijala reka. Sveži veter je sušil zemljo. Ljudje so jeli prihajati v dolino.
Vabeče so ee razpirale gore iz Konca v Bistrici. Petemnela površina pobočij se je svetlikala, v piših so otresale veje iskreče kaplje. Mlačne sape so dahnile po sneženih glavah vrhov in curki so se zablesteli v stenah. Sonce se je uprlo v lica gora in v obraze ljudi, ki so pogledovali s plazov v zmožju sten za skalnimi robioi in napušči.
Sredi stare otajane sledi je vzcvetel podlesek, prožne veje rušja so zanihale nad površino enega, ki jih je ugrebal.
*
Oskrbnik v Bistrici poseda. Zanj ni več pravega dela, odkar je zvlačil les po Jerinčkovem plazu. Za Macesne v Črnem vrhu so se pač pogajali, pa so premalo dajali. Gozdar je trd in noče popustiti. Za štirideset od metra noče nihče vzeti. V drugem kraju, v Kalcah, kjer ne bo poseka v grdem kraju, so nekateri poprijeli — pognali bodo les po plazil nad Žagano peč v nekaj dninah. Za Petra to ni, rajši vbada v patentno iglo na zarisani vzorec na platno in izdeluje gamse in ruševce. — Vse dni je Bistrica prazna, kak drvar se oglasi spotoma, ko gre v Žagano peč, kjer podirajo za Sivnico na Jer-rnanici. Sobotne večere prihajajo gorniki. Sem v ta zapuščeni kraj se izguibljajo ljudje in se v ranem jutru razkrope po svojih stezah. V težki pred-poldanski tišini zazveni potem klin v steni in ljudje prisluhnejo. Med smrekama v bregu pod Rokovnjaškimi jamami se mota dim, tam posedajo ob ognju drugi in preživljajo dan po svoje.
Na vejah brsti popje, cvetje sili iz tal. Motno zelemije re<lke tise se svetlika med drt>li smrek, ki so si posula vznožja z odpadlimi iglicami. Z mahom obrasle skale zaikrivajo vhod v zijalko, pre-vržena debla so se nagrmadila druga čez drugo. Zarasla steza se vije po bregu v strugo Sedliška, kjer buči pomladanja voda izpod plazov.
Zelenje sili v gore. Svetle proge zelenečih bukev se nizajo med temino smrek, v višavi pa črni golo drevje, razpostavljeno po plaizih pod stenami. Tam še ni pomladi. Korafki se udrezajo v razmočeni srenec. Daleč v dnu se svetlika reka na ovinkih struge. Zelena pobočja obkrožajo temna vznožja gora. Na obzorjih se grmadijo gmote oblakov, njihove sence leže po ravneh, plovejo čeznje in mrače svetle točke hiš sredi razoranih polj.
Po dolgem svetlem dnevu, ko ostajajo za ljudmi le sledi po snežiščih, zamrmrajo gore zase v neizmerno tišino. Veter zagode čez pomrzle snežne poljane, kjer je v soncu zamolklo šelestela kopneča snežna plast. V koči ožarja ogenj zamišljene obraze, dan je utonil in vse ž njim gine v spomin in občutje. Takrat ožive zgodbe, ki jih hranijo gore. Nizajo se druga na drugo. Zadnja ostaja v misli.
*
Izza oblakov je posijalo sonce, črnikasti zastori so se parali in nad gorami se je razprla bleščeča sinjina. Skalni špiki so stali odgrnjeni nad zelenjem gozdovja v gorskih dolinah, belina plazov v njih vznožjih je ginila v bleščanj« pocejenih plati v steni Jermanovega turna.
V	jutru se je privlekla rahla meglica nad rosno travo. Sonce je bilo še globoko za grebeni. V somrak je zaščebetal ptič, glasneje je zažuborela
Bistrica. Drameče je prihajal mrzli spodnji veter po dolini. Pod smrekami se je stiskala gosta tema. Negibna siva površina ravnine je vzvalovala in se učvrstila s trdima, krutimi črtami. _ _
Dan je rasel in se nagibal. V pečini so bile izrezljane čeri in mogočni stolpi, pod njo se je odpiralo mračno snežno dno. Mrka gorska krnica se je širila s plaizov na grebene, obrisi vršičev so se črtali po nji, čeznje je sršilo sonce in razblinjalo svojo luč ob požledenih skalah v usahlem koritu. Onkraj doline se je nizal pusti, razvlečeni greben k sesedli m skladom razbrazdane gore in nad njo je visel kopast neurni oblak.
Človeka sta plezala, prvi se je trudil za robom. Vrv se ni ganila Spodnji je gledal za njo, ko je potekala po snežni površini in izginjala za snežnimi skladi. Nobenega glasu n,i bilo od nikjer. Že pred lirami je prelezla vznožja tropa gamsov, nekje v dolini je zaukal človek, ki ga je morda bilo strah samote in zgoraj na temenu gore sta postajali drobni piki in se potem pomikali po slemenih v onkrajno dolino.
Noga mu je drevenela v slabi stopinji. Moral se je premakniti. Sključen pod previsom se je
oprijel krhkega roba in tipal podse. Nekje ko je udaril kamen, sprožil plaz, ki se je grme usul po žlebovih. Vrv je ohlapnila in se v gubah spuščala. Šumenje obleke je bilo prvo, kar. je spodnji zaslišal, potem ostro zasoplo dihanje in naenkrat je šinila mimo njega brezoblična gmota, vrv je švisinila po zraku in se napela od telesa do telesa. Strašna peza ga je povlekla k sebi. Uprl se ji je z vsemi močmi. Nihče n; slišal krilca, razklenilo mu je prste, nekaj votlih udarcev je__preglasil o bobnenje plazu in nerazločni sta obležali razbiti trupli na sivem snegu pod steno.
Iz doline je prinašal veter glasove zvonov, nekje se je oglasil človek, globja in zamolknejša senca se je razvlekla v odsonoja.
Pomlad bo prešla v poletje in težko klasje se bo sklanjalo v rahlem vetru, sonce se bo sršilo na blestečih kapljicah oplajajoče rose. Toda vse je prevzela pomlad po dneh, ko se je zarezovala v oči boleča rumenkasta luč in je zunaj lil dež v gostih, bijočih curkih. Žarek jii segel med zidove, le tam daleč na gorah so žareli zasneženi grebeni v krvavih zarjah, ko se je razmaknilo^ nebo
v	širnem krogu nad pokrajino. Bori« Rezek,
Gorska pomlad
''
■Pilili®
k m
v-
Naš novi listek bo manuskript letalskega filma:
Poslednja zapoved
Že večkrat je marsikdo bral izraz »filmski scenarij« ali »libreto« ali »filmski manuskript«, pa si ni bil povsem na jasnem, kaj prav za prav ti izrazi natančno pomenijo. Zato se nam zdi pravilno, da naše čitatelje, preden pričnemo objavljati »Poslednjo zapoved«, scenarij, ki je bil podlaga za istoimenski film in ki smo ga dobili od družbe Warner Brothers, nekoliko seznanimo z vsebino teh pojmov.
Predvsem se nam zdi potrebno, da pojasnimo nekaj podrobnosti in razčistimo razliko med >su-jetom«, »scenarijem«, »filmskim manuskriptom« in »režijsko knjigo«.
»Sujet« (izgovori: siže) ali »filmska ideja« lahko vsebuje le nekaj stavkov, in če je ta »sujet« ali »filmska ideja« dobra, — nova, zanimiva, napeta — bo vsako filmsko podjetje rado odkupilo teh nekaj stavkov. Seveda je tak »sujet« zelo težko napisati. Vsako znano filmsko podjetje sprejema slednji teden na tisoče takih »filmskih idej«, toda le v prav izjemnih primerih se dogodi, da je tak »sujet« tudi sprejet.
»Scenarij« je pisan v obliki manjše ali tudi večje novele, ni pa potrebno, da bi bili v njem dialogi (razgovori). V »scenariju« so prikazani tisti prizori, ki jih v tem ali onem filmu gledamo na platnu zapovrstjo. Vsak »filmski scenarij« bi se dal — po majhnih spremembah in popravkih — brez nadaljnjega natisniti kot roman ali kot povest.
»Filmski manuskript« se sestoji v glavnem iz »scenarija« in »dialogov«. (Te dialoge pišejo na podlagi scenarija posebni dramaturgi. V marsikakšnem filmu opravijo to delo tudi po trije ali po štirje ljudje.) Prevedeni naslovi (pri nas so po krivdi zagrebških prevajalcev in pogosto nekritičnih domačih posnemalcev često prav nemogoči) so pogosto vzeti (v skrajšani, neredko spremenjeni obliki) iz zgoraj omenjenega dialognega manu-skripta.
»Režijska knjiga« je popolnoma dovršen filmski rokopis, po katerem je bil film posnet. Filmski manuskript je kot »režijska knjiga« opremljen do vseh podrobnosti tudi že z vzemi opazkami, ki jih je bil vanj vnesel po svojih zamislih režiser.
»Poslednja zapoved«, v katerem bomo spet srečali našega starega znanca, ki se nam je bil tako močno vtisnil v spomin zlasti kot »Robin Hood« — Errola Flynna, je filmski manuskript, ki ga bomo začeli že v kratkem objavljati v našem listu. Ilustriran bo z risbami, ki so bile napravljene po fotografijah tega filma. Manuskript sam je napisan v obliki majhnega romana. Scene se nizajo ena za drugo po isti vrsti kakor si slede v filmu. Vanje so vneseni dialogi, ki so bili vzeti iz dialogne knjige. Ta filmski manuskript je bil napisal Dan Totheroth; v našem prevodu bodo domala vse scene iz tega filma.
Bralci tega prvega pravega filmskega mami-skripta bodo imeli lepo priliko, da 6e bodo lahko seznanili s slogom ameriških filmskih dramaturgov. Videli bodo, kako je prav za prav treba pisati za film. Filmski roman ne spada v literaturo in tudi ni nikakšno samostojno umetniško delo, temveč je sestavina sotrudniškega dela, ki ga morajo složno opraviti avtor ideje (sujeta), avtor scenarija, avtor dialoga in filmski dramaturg, ki je bil vso to podrobno in posamično delo povezal ter ga pripravil in prilagodil tako, da ga bo lahko uporabil filmski režiser, pod čigar umetniškim vodstvom igralci ustvarjajo značaje in ustvarjajo film.
V	»Poslednji zapovedi«, v tem našem filmskem romanu, trepeta odmev že davno pozabljenih eksplozij na zapadni fronti leta 1918, na tistem predelu, kjer so angleški piloti v zadnjem trenutku
rešili ogrožene položaje na ta način, da so bombardirali s svojimi močnimi in drznimi avionskimi eskadrami sovražnika, ki je bil dejansko mnogo močnejši.
V tem filmskem romanu je prikazana vojna, hkratu pa tudi hrepenenje po miru. Prikazana so sovražna dejanja, prizore vidimo, v katerih ljudje brez pravega razloga ubijajo druge ljudi. Toda vzporedno s temi grozotnimi prizori gledamo v »Zadnjem povelju« tudi scene in poslušamo pogovore, ki v nas krepe iluzijo (dandanašnji je morda to samo še iluzija, nič več kakor utvara, — toda čez čas, morda že prav kmalu, utegne ta iluzija postati gola, veličastna resnica), da ljudje v vojski lahko ostanejo — ljudje, ne, še več, da prav v vojni Začutijo v sebi vroče hrepenenje in neodoljivo težnjo, da bi spet postali resnični, pra-
vi	ljudje.
»Prijatelji smo, čeprav smo sovražniki!... zato ni treba, da bi se osebno sovražili in črtili!« Tako pravi ujeti nemški častnik angleškim pilotom. Skupno z njimi poje pesem o junaški dolžnosti : »Okrog nas so pusta pogorišča in zidovi črni, sivi, pesem, ki doni iz naših ust, pa pojo mrtvi, ne živi! — In zato izpraznimo čaše, pogladimo grenkobo smrti! Hura! Hura našim tovarišem, ki bodo jutri že mrtvi! — Drzno poletimo v zrak, da poiščemo svoje tovariše! Kajti na zemlji ostajajo tisti, ki se boje smrti! Hura našim tovarišem, ki bodo jutri mrtvi!«
V tem filmskem romanu »Poslednja zapoved«, v tem romanu, ki je poln borbe in dejauja, požrtvovalnosti in junaštva, pa odmeva še neka druga pesem, pesem duše: .... Skozi bodeče žice se trudna in izmučena vleče la pesem, skozi žice se pleto velike iluzije...
Ta filmski roman, ki je dinamičen in eksploziven po svoji bojni dejavnosti in junaškem tovarištvu, kljub vsemu deluje kakor sveto oznanilo miru, oznanilo, ki se oglaša prav daleč izza obzorja, na katerem zdaj sevajo bliski bližnje nevihte. Napoved miru po hudi nevihti se javlja že za bližnjo bodočnost.
Knjige Slovenske Matice za leto 1939 so pravkar izšle. Spis Frana Petreta »Poizkus ilirizma pri Slovencih« obravnava vseslovanske in južnoslovanske težnje pri nas v predmarčni dobi. Knjiga obsega 374 strani leksikonskega formata, opremljena z lesorezi-vinjetami iz dobe, ki ga spis obravnava. Antona Ingoliča povest »Soseska« (212 strani) je izrazito socialno delo in slika spore, ki nastanejo v podpohorski vasi v zvezi s »sosesko«, skupno zemljiško posestjo. Dejanje nosijo predstavniki treh skupin: kmet Koren, nosilec naziranja, da se soseska ne sme razdeliti, skopuški Pišorn, ki vodi svoj del vasi za razdelitev soseske, in invalid Smeh, voditelj puntarskih bajtarjev, ki v tem sporu zadnji zmagajo. »Dvanajsta ura« je zbirka novejših pesmi pesnika Iga Grudna. Vsebina zbirke ima dve osnovi: družbo in ljubezen. Podobe malih ljudi, občutje sedanje družbene groze, družbena in osebna erotika — to je vsebina te zbirke. Knjiga obsega 100 strani. Vse tri redne publikacije Slovenske Matice stanejo broširane za člane 50 dinarjev; vezane stanejo 86 din. Hkrati je izdala Matica še izredno publikacijo, ki jo prejmejo Matični člani za doplačilo 10 din, Alme Kodnikovc spis »Descartes«, njegovo življenje in filozofija. Spis obsega 136 strani in nam predstavlja francoskega klasičnega filozofa Reneja Descartesa, katerega se je ob tristoletnici njegovega glavnega spisa pred dvema letoma spominjal ves svet. Knjiga je pisana v lahko umljivem slogu in podaja celotno filozofijo tega človeka misli.
Včasih je kateri od nas proseče zastokal: Saj me ne bo, ne!« Pa to ni nič dosti pomagalo. Neusmiljeno so nas podili h križu, da bi nemoteno delali naprej.
Zase vem, da sem bil zelo neposlušen. Vselej sem se izmaknil, kjerkoli sem le mogel, le da mi ne bi bilo treba proč. Hotel sem imeti povsod svoj radovedni nos. Dobro se še spominjam, kako kruto me je zgrabil eden izmed fantov za klobuk in za lase ter me brcnil proč. Klobuk mu je ostal v roki. Posadil ga je na možnar in dejal, da ga bodo pustili, naj ga odnese v zrak. Tega pa sem se le zbal in sem milo zajokal. Vedel sem, da bi ga na drobne kosce raztrgalo. Le kaj bi potem bilo doma? Po velikih prošnjah so mi ga le vrnili; obljubiti pa sem moral, da se ne bom več prikazal pri inožnarjih.
Ko se je bližal kaplan z mežnarjem, ki je nosil belo obleko in štolo na roki, se je zaporedoma sprožilo šest možnarjev. Zenske so vztrepetavale, vreščale in se držale za ušesa, otroci pa smo vselej zamižali, da ne bi videli dima, ki se je pred treskom pognal v zrak. Teh šest mogočnih strelov je oznanilo ljudem okrog, da se bo kmalu pričel blagoslov.
Jerbase so pokrili s trdo poškrobljenimi in lopo zlikanimi robci. Na vsakem sta bila dva, ki so jih dali križem, da je viselo navzdol krog in krog osem oglov. Ko so jih potem ženske dvignile na glavo, so frfotali ti vogli v vetru, da jih je bilo lepo gledati v dolgi vrsti, ko so stopale po ozki poti druga za drugo. Na oddaljenejših hribih pa so se oglašali težki možnarji, in njihov tresk se je izgubljal počasi med grabami na vse strani. Vse ozračje je bilo razgibano, tudi ljudje so se zganili iz mirovanj«. Nad vsem je plaval en sam klic: Aleluja!
Mnogo ljudi se je zbralo na vrhu. še najstarejši so prisopihali, obujali lene spomine na mlada leta in modrovali: »Najbrž sem letos zadnjič pri vizenici. Zdi se mi, da me boste
kmalu zanesli k fari, odkoder nihče ne pride več nazaj.«
Taki sivolasi starčki z upognjenimi hrbti so stali malo bolj ob strani in pustili mlajšim, da so se zbrali bliže skupaj. Vse je bilo zbrano: otroci, dekleta, fantje, žene, možje, starčki; vse, kar je moglo na noge, se je zbralo, da čuti ob ognju klic, ki bo plaval nad vsem svetom: klic Odrešenika.
Mehka tenčica tihega mraka zagrne zemljo. Na zapadu se svetijo le še odtenki sledi sonca, vse drugo je že zamrlo. Prve, še medle zvezdice se svetlikajo nad glavami množice. Po Pohorju in Slovenskih goricah je raztresenih že mnogo svetlih točk.
Vsi skoraj hkrati utihnejo, se obračajo nemirni na vse strani in komaj slišno dihanje se še čuje iznad glav. Tedaj spreleti množico drget zaradi treska mogočnih možnarjev, ki so postavljeni malo vstran. Brž nato pa se pojavi v vizenici prva iskra, iz katere zagori skromen plamenček in objema šibico za šibico. Raste in raste, žari v.edno bolj, plamen švigne tu pa tam že izven kupa suhih drv in rožja. še preden se človek prav zave, je plamen objel že polovico vizenice in osvetlil ves prostor daleč naokrog z motno svetlobo.
Zublji, ki sikajo z ostrimi in koničastimi jeziki v zrak, mečejo svetle sence na obraze ljudi, ki stoje okrog. Lica jim žare od zadovoljstva, srce jim vriska v radosti. Še starčkom se zdi, da so se razpotegnile njihove gube na obrazu in so jim izginili z glave sivi lasje. Vse zre tiho v ogenj, le prasketanje napolnjuje ves prostor. Počasi se množica pomika nazaj. Vročina jo sili k umiku. Tihi in zadovoljni smehljaji se razlijejo čez obraze haloških ljudi.
Vizenica žari. Žari v močnem siju. Čuti se, kako je ta ogenj močan, živ, ves živ in žareč. Vsepovsod že leži tiha pomladna noč. V drevju in trsju se poraja novo življenje. Novi sokovi, ki poljejo iz zemlje z vso silo v trsje in drevje,
ga ženejo, da nabreknejo brstiči. Krog in krog je mlado življenje, tisto življenje, ki se kakor čez noč porodi in pomladi svet.
Mladi zapojejo. Njihova pesem plava nad vsem božjim stvarstvom, nad tihimi in komaj v mrak pogreznjenimi in zasanjanimi Halozami, nad temi ljudmi in se krade v njihova srca. Vedno več radosti sc nabira v njih, vse bolj sočno in veselo zveni njihova pesem. Živa je ta pesem, kakor je živo vse okrog njih, vse življenje, ogenj in celo srca upognjenih starčkov.
Ko se pesem razlije čez griče in utihne med njimi zadnji odmev, se čuje od fare ubrano pritrkavanje vseh zvonov. Od vseh strani prihaja pesem zvonov in nosi s seboj velikonočne pozdrave. Polno svetlih ognjev žari vseokrog, vmes pa se oglašajo streli možnarjev.
Na veliko soboto so mi oblekli novo obleko, v kateri sem se zdel zelo neroden. Prav malo mi je bila po volji. Povsod me je rezala in se mi jc zdela mnogo prelepa zame. Oče mi je strogo zabičal, naj pazim nanjo, da jo bom imel dolgo lepo. Za vsak dan, je dejal, bom nosil še vedno staro.
Vtepel sem si v glavo, da se bom ravnal po njegovih besedah.
*
Na velikonočno jutro smo sedli vsi k mizi, ko sta oče in mati prišla od rane maše. Oče je narezal mesa, kruha in hrena. Tudi jajca smo olupili. Na tešče smo morali zavžiti najprej hren, šele potem druge jedi. Ko sem si hotel razrezati kruh, me je trdo posvaril: »Ne smeš! Lomi si ga! Kristus je tudi lomil kruh.« Tudi nobenih vilic mi niso dali. Z golo roko sem jemal koščke mesa in drugih stvari in jih nosil v usta.
Nazadnje so mi zdrobili lupine blagoslovljenih jajc v predpasnik in me poslali ven, da sem jih raztrosil okrog hiše govoreč: »Obvaruj to hišo vseh nadlog in vsega hudega!« To sem pozneje moral kot najmlajši storiti vsako leto.
Popoldne sem šel v novi obleki z drugimi otroki na Kocil. Hoteli smo pogledati, koliko je ostalo še ognja od prejšnjega večera. Precej otrok se nas je zbralo skupaj, danes jim vsem niti imen več ne vem. Dobro pa se še spominjam njihovih obrazov. Daleč v svetu so razkropljeni, vsak se bori za svoj košček kruha in ko se jih spominjam, mi jc prav toplo pri srcu.
Precejšen kup pepela je stal pred nami-»J? zgorelo, le ob krajih so ležali kratki košek1 rozja, ki ga plameni niso dosegli. Z dolgim kolom smo razbrskali pepel in z njim oglje, ki se je v sončni svetlobi zdelo popolnoma mrtvo. Le toplota je še izhajala iz njega. Na vse strani smo ga razbrcali. Ko smo pa v sredini opazili še živ ogenj, smo ga spravili na kupček m začeli znova kuriti. Spet smo zanetili majhen ogenj in čepeli okrog Jijega. Pridno smo nalagali, da ni nehalo goreti. Uživali smo ob njem vse bolj, ker je bil naš in smo sami počeli z njim, kar smo hoteli. weleli smo takrat, da bi bila noč in bi se naš ogenj videl prav tako daleč, kakor se je prejšnji večer videl« vizenico. Ker nam je Lilo zelo toplo — ogenj in sonce sta puhtela toploto — smo slekli suknjiče in jih pometali po tleh. Nihče ni pazil, kam ga je zagnal. Takrat vem, da so občudovali mojo novo obleko, sam pa sem se jezil nad njo, ker nisem smel v njej niti pošteno sesti, niti poklekniti, da je ne bi umazal.
Ko. smo se proti večeru pobrali, da bi jo mahnili domov, smo se zmenili za drugi dan. Vedeli smo, da bo pri Kazimirju napravil viničar gugalnico in se bo tam zbrala mladina ter se zabavala. Nas ni smelo manjkati.
Pobral sem suknjič in ga oblekel. Takoj sem se prestrašil. Na prsih sta zijali dve, za pest veliki luknji. Pregorela mi je. Nekaj Časa sem ugibal, kako bi se bilo moglo to zgoditi, pa nisem prišel do zaključka, šele malo pred domom, ko sem sedel na travi in milo jokal,
Le v športu se lahko merijo mali narodi z velikimi
Že ob prvem pogledu na velikanske uspehe, ki so jih dosegali Finci takoj ob začetku modernih olimpijskih iger in potem vsako četrto leto, mora vsakdo priznati, da so Finci v športnem pogledu daleč pred vsemi drugimi narodi na svetu. Težko si je predstavljati, kako je mogel -ta, niti štirimilijonski narod, vzgojiti in pokazati svetu take športnike, kakor jih ni mogla pokazati nobena država kljub najbogatejšim sredstvom, ki so jih žrtvovale za športno gibanje in za uspehe svojih tekmovalcev. Kratek pogled v zgodovina olimpijskih iger in v zgodovino malega in trdoživega finskega naroda nam pojasni marsikaj. Prav is odnosa finske narodne zavesti in športnega gibanja lahko tudi vidimo, kako velik in odločujoč činitelj je bil šport v narodni zgodovini finskega naroda.
Ko so se leta 1894 na klic barona Pierra de Coubertina prvič sestali narodi v Atenah k modernim olimpijskim igram iz vseh krajev sveta, Finska še ni poznala urejenega športnega življenja. Značaj finskega naroda in njegove življenjske navade pa so nudile soliden temelj za razvoj modemih športnih panog vseh vrst. Marsikatere športne panoge, kakor na primer smučanje, veslanje, jadranje so bile vsakdanja življenjska nujnost finskega naroda. Finci 60 imeli že od nekdaj mnogo 6mi6la za spretnostne igre, imeli so moč in ^trajnost že v 6vojem značaju in so zato z navdušenjem sprejeli vse moderne športne panoge in telovadbo. Po vplivih pa, ki 60 prihajali konec 19. stoletja iz tujine na Finsko, pa so Finci znali sijajno združiti s svojim izročilom 6Voje vaje v preizkušanju moči in 6voje junaške igre z vsemi modernimi športnimi panogami. V resnici pa se je športno gibanje na Finskem začelo razvijati šele v prvem desetletju današnjega stoletja in to prav takrat, ko je bil finski narod v vsem zavisen in tlačen od carske Rusije.
Šport je rešil narod propada
Kratek po,gled v nekaj stoletij finske narodne zgodovine nam pove, da se je finski narod mogel ohraniti le zaradi tega, ker so bili Finci naravni, zdravi in odporni ljudje. Od leta 1581 je bila Finska kot velika vojvodina združena z Švedsko. Leta 1809 pa so prišli Finci pod carsko Rusijo. Ruski car je izjemoma dal Finski 6tatut, s katerim je Fincem dovolil, da so 6e lahko v okviru popolne avtonomije razvijali svobodno na temeljih svoje narodne kulture. Te razmere pa so se kmalu zaradi odločujočih krogov v Petrogradu iz-premenile. Proti koncu 19. stoletja so Rusi popolnoma podjarmili Fince. Prav v tej dobi pa 60, Finci že začeli gojiti šport in telovadbo v vseh modernih oblikah. Z ukinitvijo finske avtonomije in razpustitvijo posebne finske vojske, ki so jo Finci dotedaj še 6meli imeti, so se Finci vrgli popolnoma v organizacijo športnih in telovadnih društev, v katerih so hoteli ustvariti nov, zdrav, mlad, udaren in odporen rod, ki bo znal nuditi odpor vsemu pritisku od zgoraj. Na vsem Finskem je bilo v tej dobi že skoro 200 raznih športnih in telovadnih društev. Ta društva je leta 1900 hotela povezati vrhovna finska športna zveza ■Suomen Voimistelu — ja Urheiluliitto«. Rusija pa ustanovitvi te vrhovne finske športne zveze ni bila prav nič naklonjena. Rusi 60 v tej zvezi videli poizkus organizirati mladino v društvih, ki bodo imela povsem finski narodni značaj. Zato «o Rusi tudi tej vrhovni zvezi prepovedali vsako delovanje. Toda Finci sc niso dali ugnati m so skrivaj delali in organizirali svoja društva naprej.
V	začetku dvajsetega stoletja pa so 6e politične razmere še poslabšale. Rusi so brezobzirno gazili njihove pravice in nasilno kršili zakone, na podlagi katerih so Finci organizirali svoja društva. Delo finskih športnih društev je bilo na ta način silno otežkočeno. Nasilje, ki je prihajalo iz Petrograda, pa je naredilo Fince še odpornejše in še bolj 60 se zagrizli v vzgojo svoje mladine v športnih društvih. Ustanavljali so vedno nova športna društva, v katera je prihajalo vedno več finske mladine, ki je imela pred seboj en sam cilj: popolno osvoboditev svoje zemlje. S telovadbo, športnimi vajami, 6 spretnostnimi igrami in medsebojnim tekmovanjem se je finska mladina utrdila in izvežbala.
Leta 1905 in 1906 so bile politične razmere na Finskem že tako neznosne, da so se začeli kazati znaki aktivnega odpora, istočasno kakor v Rusiji. Rusija je bila prisiljena ublažiti pritisk. Končno je Fincem uspelo, da so dobili dovoljenje za ustanovitev svoje športne zveze in da so bila njena pravila potrjena. S tem so Finci tudi uradno združili V6a športna in telovadna društva, ki 6o delovala že ves čas prej. Finska telovadna in športna zveza — Suomen Voimistelu — je Urheiluliitto — je postala članica mednarodnih športnih zvez, kar je pomenilo, da so bili Finfci^ v mednarodnem športu priznani kakor samostojen narod.
Finska — svetovna velesila v športu
S tem je Finska doživela pomlad svojega narodnega preporoda. Leta 1906 so Finci že poslali v Atene štiri svoje tekmovalce .Leta 1908 pa so na olimpijskih igrah v Londonu postali pozorni na finske tekmovalce ne eano zaradi njihovih športnih uspehov, ampak tudi zaradi tega, ker jih je Rusija prisilila, da so nastopali pod njenim imenom. Pri olimpijskih igrah leta 1912 v Stockholmu pa so se Finci izkazali prvič v V6ej svoji športni veličini. O najslavnejšem tedanjem finskem tekmovalcu Hannesu Kolehmainenu so takrat pisali, da je on tisti, ki je s 6Vojo zmago postavil Finsko v svetovni zemljevid.
Rusom ti sijajni uspehi finskih tekmovalcev niso bili prijetni. Javne oblasti v Rusiji so pri mednarodnem olimpijskem odboru protestirale, da bi se smela Finska postavljati s svojimi^ uspehi kot samostojna država, in so dosegli, da je mednarodni olimpijski odbor leta 1914 tudi izbrisal Finsko iz članstva olimpijskih držav. Ta odločitev je močno razočarala finski narod. Toda kljub tej odločitvi niso popustili Finci niti za trenutek. Delali in organizirali 60 naprej in vsa Evropa je tedaj vedela, da je najhitrejši tekač Finec Koleh-mainen, čeprav finske države ni bila
Prišla je svetovna vojna in olimpijske igre leta 1916, ki bi morale biti v Berlinu, so odpadle. Fincem ni bilo treba nastopiti za Ru6ijo. Pač pa so Finci leta 1914 sodelovali pri igrah baltiških držav, ki so jih priredili Švedi v Malmou. Uspehi finskih športnikov 60 bili presenetljivi, da skoraj neverjetni.
V	svetovni vojni je finska mladina, ki se je vzgajala v .športnih društvih, na vseh straneh skušala delati za osvobojenje svojega naroda. Revolucija, ki je leta 1917 izbruhnila v Rusiji, je končno nudila možnost narodne osvoboditve tudi Fincem. V proglasu, ki je bil na skrivaj razširjen po V6eh finskih športnih in telovadnih^ društvih, je tedanji vodja finskega športa Lauri Pih-kala takole govoril finski mladini: »Svoboda je dobrina, katere ni mogoče drugim darovati.^ Da bomo vredni naše 6Vo,bode, je treba, da si jo priborimo sami, ali vsaj, da smo pripravljeni boriti se zanjo in žrtvovati vse. Ni važno, ali smo živi ali mrtvi. Važno je za nas in za naše sinove, da bomo živeli dobro, ali pa, da smo pripravljeni tudi umreti za dobro stvar, če nam to sedaj ne bi uspelo. Svoboda je draga tistim, ki 6e čutijo sposobne za žrtev in jaz mislim, da tako najlažje mislimo mi, ki smo športniki.« Pihkala je imel prav. Športniki 60 naredili vse, kar so mogli za dosego samostojne Finske.
Pa tudi tedaj, ko je Finska že imela svojo popolno samostojnost, ni pozabila na šport in na sodelovanje pri mednarodnih tekmah, zlasti pri olimpijskih igrah. Finci so prav v tem videli najlepšo možnost narediti mlado državo popularno po vsem svetu. Uspehi finskih tekmovalcev leta 1920 v Anversu in zmage nesmrtnega Pavao Nur-mija v Parizu leta 1924 so zadivile ves svet. Mladina ee je vneto oprijela dela v športnih društvih, nenehoma je trenirala m se skušala približati svojim nedosegljivim mojstrom ,ki jih je občudoval ves svet. Uspehi niso izostali. Rezultate, ki jih je postavljal Nurmi in za katere so v tedanjem času govorili, da je to višek, kar more doseči človek, so kasneje še izboljšali. Toda zopet samo Finci. Nihče na 6vetu se jim ni mogel približati. In tako so zmagovali naprej. Leta 1928 v Amsterdamu, leta 1932 v Los Angelesu in leta 1936 v Berlinu. Triinpolmilijonski narod na severu Evrope, ki ga sicer ne bi poznal nihče, je postal slaven po vsem svetu.
Olimpijske igre, ki jih za 1940 pripravljajo Finci v svojem glavnem mestu Helsinkih, so za njih največje slavje. Finci gledajo lahko s ponosom na kratko zgodovino modernih olimpijskih igre. Med vsemi narodi so prav gotovo Finci oni narod, ki danes v športu pomeni največ na vsem 6vetu. Do 6edaj je pri modernih olimpijskih igrah sodelovalo 724 aktivnih finskih športnikov. Toda nobeden izmed teh številnih športnikov, ki so se udeležili tega praznika mladine, moči in zdravja, ni prišel na olimpijske igre nikdar samo na izlet. Ti tekmovalci 60 proslavili svojo domovino s številnimi zmagami in so prinesli domov 69 zlatih, 66 srebrnih in 69 bronastih olimpijskih odlikovanj.
Finski minister-rekorder govori
Za mlado finsko državo bo leto 1940 največji praznik: v svoji skromni domovini bo sprejela mladino vsega sveta. Finci brez dvoma ne bodo mogli nuditi tistega razkošja, ki so ga dali lek-movalcem Amerikanci v Los Angelesu ali Nemci v Berlinu. Toda zdi 6e, da je mali finski narod pravilno razumel pravi duh olimpijskih iger in da bo v tem 6mislu tudi organiziral XII. mednarodne olimpijske igre.
Danes govori notranji minister finske republike dr. Kekonen, predsednik finskega olimpijske-
se mi je porodila misel, ki je utegnila biti prava: razbrcali smo ogenj in nanj pometali suknjiče. Pozneje sem zvedel, da nisem bil sam tako nesrečen.
Do mraka sem sedel na hladni zemlji in se joka!. Domov si nisem upal. Da bi bilo to kje na hrbtu, bi še skrival, da ne bi tako hitro prišlo na dan, spredaj pa se to ni dalo. Takoj no padlo vsakomur v oči in posledice bodo neizbežne. Bal sem se očetovega pogleda, ki me je bolel huje kot udarci leskove šibe. Pa kaj sem si hotel?
V	precej gostem mraku sem nenadoma opazi! pred seboj mater, ki me je šla že iskat ter me za roko odvlekla domov. Se ona sc je jezila name in me okregala, zato se ji nisem upal izdati svoje nesreče. Dejal sem le, da jočem, ker me boli glava.
Takoj ob prvem koraku v liišo je oče opazil ob svetlobi luči pregorelo suknjo. Pristopil je in oba z materjo sta jo ogledovala.
»Pusti ga danes, ker je Velika noč! Saj bo Se čas za račune!« je prosila mati očeta. On se je vdal. Jaz pa sem predobro vedel, da se bodo za to kazen nabrale tudi obresti, zato bi mi bilo ljubše, če bi bil storil takoj, kar je nameraval. In res, nekoč pozneje sem dobil zvrhano mero z obrestmi vred.
Naslednjega dne sem moral ostati v hiši in se nisem smel niti ganiti čez prag. Zunaj je sijalo toplo pomladno sonce, po katerem človek tako zelo zahrepeni, na črešnji ob hiši so raz-eveteU že prvi cveti. Sedel sem nepremično ob oknu in gledal drobne črešnjeve vejice. Zdaj Pa zdaj sta priletela nanje škorca v blestečem
*	rnem perju ter prinesla suho travo za gnezdo. Urna sta smuknila v kletko, ki jo je oče obesil k deblu, potem pa sedla nekaj trenutkov na vejo, zavirala vse mogoče melodije in spet odhitela. Tako sta hitela neprestano sem ter tja ‘n me kratkočasila.
. Z drugega vrha pa je prihajal vesel smeh
pesem mladih ljudi, ki so se lovili in se
gugali. Doli v grabi pa je pela sosedova Fefka, s katero sva bila v tistih dneh najboljša prijatelja.
tedaj mi je bilo hudo, kakor jetniku, ki so mu vzeli prostost, pa ni ničesar zakrivil. Danes pa se mi zdi, da se mi včasih še vendar vzbudi v srcu odmev tiste pesmi, ki so jo peli takrat mladi in sem jo moral za kazen poslušati pri oknu. Včasih, pravim. Vselej skoraj takrat, ko pomislim na tihe obraze, ki so strmeli ob vizenici v ogenj in v katerih srca se je vselil plamen tiste velike ljubezni, ki jo je Kristus prinesel s seboj.
VJ. romanje v Rim. Za binkošlne praznike bo pohitelo 300 Slovencev s posebnim vlakom v večno mesto Rim. Med potom si ogledajo Florenco, nato Rini, kjer ostanejo od ‘23. do ‘28. maja. Poleg cerkve sv. Petra in vatikanskih muzejev bodo imeli izletniki priliko pod strokovnim vodstvom ogledati si 6tari, srednjeveški in moderni Rim. Predvidene so tri poldnevne krožne vožnje z avtobusi. Na binkočtno soboto popoldne pa obiščejo izletniki poletno rezidenco sv. očeta, Castel Gandolfo, Albansko jezero in Frascati. Nad 100 izletnikov pa pohiti ta dan v Neapelj. 25. maja je predvidena avdienca pri sv. očetu, kjer se poklonijo Piju XII. Slovenci v narodnih nošah, v krojih ZFO in ZDK. Na binkoštno nedeljo pa bodo imeli priliko udeležili se slovesne službe božje, katero bo imel ev. oče Pij XII. v cerkvi sv. Petra. Na binkoštnl ponedeljek ee mude izletniki v Benetkah. Isti dan zvečer ob 8 pa bo privozil posebni vlak v Ljubljano. — Vsi 6troški, to je voznina Ljubljana-Rim in nazaj, avtobusi po Rimu, hrana in stanovanje, dalje krožna vožnja v Florenci in prehrana v Benetkah III. razr. za osebo 830 din, II. razr. 1000, Prijaviti se je do 17. aprila pri Prosvetni zvezi v Ljubljani. Miklošičeva 7.
Naročajte in širite »Slovenski dom« !
ga odbora in bivši finski ter evropski rekoder v skoku v višino, tekmovalcem naslednje besede:
Prijatelji! Smo v zadnjem letu priprav za XII, olimpijske igre leta 1940 v Helsinkih. Še vedno imamo pred očmi sijajno razkošje, ki so nam ga nudili domačini v Berlinu, in še vedno se spominjamo življenja, ki je vladalo na njihovih boriščih. Večjih svečanosti še nismo videli.
Dejali so nam, da 60 bile berlinske igre živa slika moči, volje in zmagoslavja. Igre, ki jih pripravljamo mi skrbno in z vsem navdušenjem, ki ga imamo za šport, naj bi bil© v znamenju sloge in prijateljstva. Nikomur ne bomo oporekali slovesa igre. Mi pa hočemo pri teh igrah pripraviti samo bratski sestanek najboljših tekmovalcev vsega sveta.
Prijatelji! Ne pozabimo nikoli, da je šport — igra. In morda najlepša med vsemi, ki v njej
zmaguje harmonija telesa, moč, mladost in pa* met. Šport nas je zbližal z onim tovarištvom, ki nastane samo tam, kjer si vsak v pošteni borbi prizadeva, da bi 6toril največ in da bi prekosil samega sebe. Ali ni bil tudi pri 6tarih Helenih bog prijateljstva Zeus Philios tudi pokrovitelj olimpijskih iger. Ali je treba res posebnega napora, da v tem času, polnem 6porov, pozabimo na vso zlobo, ki nas obdaja. Recite, prijatelji, ali se tekmovalci boje naporov?
Daljnja in miroljubna Finska si mnogo prizadeva, da bi okrepila one vezi, ki družijo moderne olimpijske igre z igrami starih Helenov.
Prijatelji, tekmovalci iz vseh strani! Finski šport je dočakal za leto 1940 veliko čast. Mi vam želimo to leto nuditi ono, kar smatramo za najlepše: pravi šport; poštene, to,da zagrizene borbe v čistem športnem duhu, s katerim živimo!
Šahovska tekma za državno prvenstvo
Pred začetkom 6. kola je vodja turnirja prebral pismo predsednika Šahovske zveze prosvetnega ministra Stevana Čiriča, v katerem se zahvaljuje za pozdravno brzojavko, ki so mu jo udeleženci turnirja poslali ob začetku turnirja. To zahvalo so navzooni sprejeli kot posebno poča-šženje.
Takoj nato se je začelo 6. kolo. Največ zanimanja je vladalo za partijo Pie—Vukovič. Igrala sta damski gambit. Pirc jze začetek boljše igral, Vukovič pa je skušal izenačiti po Laskerjevem razbremenilnem sistemu. Oba sta igrala zelo previdno in natančno. Igra je bila ves čas napeta. Vukoviču se je počasi le posrečilo izenačiti. V končnici trdnjav in kraljic je imel Pirc sicer kmeta več, a je bila postava tako izenačena, da je bil remis, za katerega sta se potem odločila, neizbežen.
Schreiber in Furlani sta igrala damski gambit. Kmalu po začetku je Furlani spregledal potezo s trdnjavo ter zašel v težave. Pozneje pa se mu je posrečilo igro izenačiti. Partija je bila dolgo časa nejasna in sta 6e nazadnje igralca zedinila za remis.
V	igri med Lešnikom in dr. Virmarjem je prvi že takoj v začetku izgubil kmeta. Igrala sta italijanski začetek. Lešnik je igral taktično dobro in precej dvorezno. Dr. Vidmarju tak način igre ni bil všeč, ker se je moral preveč braniti. Igra je postajala čedalje bolj napeta, dokler ni dr. Vidmar v 18 potezi spregledal figuro in se nato takoj vdal. Ležnik je spet dokazal, da je nevaren tudi najmočnejšim igralcem.
Vidmar ml. in Kostič sta igrala damski gambit. Vidmar je dobro začel in si je pozneje osvojil še kmeta. Kostič se je odlično branil in izsilil zamenjavo figur. V končnici trdnjav in dveh kmetov sta se igralca odločila za remis.
Avirovič in Tomovič sta igrala slovansko obrambo damskega gambita. Po začetnih potezah sta igro izenačila, nato pa je Tomovič spregledal trdnjavo, kar je prineslo Aviroviču veliko prednost. Tomovič je sicer pozneje dobil figuro za dva kmeta, vendar se je moral po 38. potezi udati. Avirovič se je s tem zelo približal naslovu mojstra. Kdor hoče na tem turnirju postati mojster, mora v boju z mojstri doseči vsaj štiri točke.
Rožič in Filipčič sta igrala aljehinko. Filipčič je bolje začel. Beli je igral zelo ostro, pri tem pa je izgubil kmeta. Filipčič ei je nato naredil prostega	kmeta, vendar se	je Rožiču s
spretno igro — pretil	je poleg	tega	tudi z matom
•— posrečilo izenačiti in nazadnje doseči tudi rems.
_ ?r®^er,	P®*®*1 sla igrala damski gambit.
Broder je bi! v začetku že zelo nevaren, pozneje pa je Petek izenačil in je imel upravičeno upanje, da bo dosegel vsaj remis. V končnici enakih tekačev pa ni	dobro	igral in	je Broder s kmetom več v 63	potezi	zmagal.
Broder je med igro protestiral pri vodstvu turnirja, ker so Petku zagrebški mojstri analizirali partijo na deski, na kateri so drugače ki-bicem prikazovali potek posameznih partij. Vodstvo je zaradi tega odstranilo desko.
Preinfalk je proti dr, Kalabarju v Niemcovi-čevi indijski brambi dobro zaigral. Pozneje je dr. Kalabar izenačil. Partija je bila zelo zapletena.
V	končnici trdnjav ima Preinfalk kot črni močnega konja proti tekaču. Igra je blia v nejasni postavi v 58. potezi prekinjena.
Stanje po 6. kolu: Pirc, Vukovič, Broder 4.5, Kostič, Schreiber 4, Avirovič 3.5, Preinfalk 3 (1), Lešnik, Tomovič 3, dr. Vidmar, Vidmar ml., Furlani, Filipčič 2.5, Petek 1.5, Rožič 1 in Kalabar
0.5 (1).
V	sedmem kolu igrajo: Preinfalk : Avirovič, dr. Vidmar : dr. Kalabar, Vukovič : Lešnik, Furlani Pirc, Petek : Schreiber, Filipčič : Broder, Kostič : Rožič, Tomovič ; Vidmar ml.
Broderjeva zmaga nad dr. Vimdarjem
Šahovska tekma za prvenstvo Jugoslavije v Zagrebu je v tretjem kolu prinesla velemojstru dr. Vidmarju poraz, ki mu ga je zadal po izvrstni igri Broder. Igra, h kateri je napisal navedene pripombe Broder sam, je potekala takole:
1.	d4, e6; 2. c4, Sf6; 3. Sf3. b6; 4. g3, Lb7;
5.	Lg2, Dc8; (Na 5 c5 pride 6. d5! ed; 7. Sb4
in beli ima boljšo igro); 6. 0—0, c5; 7. b3 (v poštev je prihajalo d5 z žrtvijo kmeta na pri.: 7. d5, ed; 8 ed, Sd5; 9. e4, Sc7 in beli ima namesto pešca močan napad); 7. ..., cd; 8. Lb2, Le7; 9. Ld4, (na 9. Sd4 črni izenači z LXg2, 10. Kg'.!, Db7+, 11. Kgl, d5), 0-0; 10. Lb2, d5; 11. cd, Sd5; 12. Sbd2,	ScG; 13.	Tel, Dd7;	14.	Šc4, Tfd8;
15. Dc2, Tac8;	16. Dbl,	De8 (Lf6	ne	gre zaradi
e41); 17. Sfe5,	Se5; 18.	Le5, La8	(dobra poteza,
s katero črni reši viseč	položaj dveh	figur); 19.
Lb2, Sb4; 20. La8, Ta8; 21. a3, Sd5! (Sc6 je slabo zaradi naslednjih potez De4); 22. Se5, Tac8; 23. Tc8, Tc8; 24. Dd3, Tc7! (edina poteza, ki parira grožnjo Da6); 25. Tdl, Dc8; 26. Df3 (slaba poteza, Treba bi bilo igrati e4), Lf6! (beli ima zdaj težave, ker Lb2 ni branjen); 27. Ld4 (bolje je bilo 27. Sd3, Lb2; 28. Sb2 in črni bi kljub temu bolje stal), Sc3; 28. Td3, Sb5!; 29. De4 (Lb2 ne gre zaradi Tc2; 30. So4, Lb2;	31.	Sb2, Tb‘2; 32.	Db7.
Tc2! in črni	dobi), Sa3:	30.	Sg4, Ld4; 31.	Dd4.
h6; 32. Db4 (groba napaka, zaradi katere beli kmalu zgubi — treba bi bilo igrati Se5), Tel + ; 33. Kg2, Sc2;	34. Sh6 (obup)	gh; 35. Dg4+,	KI8;
36. Td2, Sil;	37. Kh3, e5!	—	Beli se vda, ker na
Td7 sledi Ke8! in črni bi izsilil izmenjavo kraljic!
abodefeh
Vjemite črnega kralja t treh skokih
M
JmKS
y4	ft
Se enkrat tekma CeljeiOlimp
Ker vsebuje članek, ki je izšel v Vašem ceni j u z dne 28. marca 1939, št. 71 na tretji strani v drugem stolpcu m pod naslovom: še nekaj o tekmi je Oiimp, neosmovane in lažnive trditve, ki bi znale škoditi tako ugledu našega kluba, kakor tudi uglediu omenjenih oseb našega g. predsednika in člana kluba g. Brunšeka, Vas tem potom, sklicujoč se na S§ 26. m 27. zakona o tisku, vljudno pozivamo, aa blagovolite objaviti v naslednji številki Vašega H-sta na isti strani in na istem mestu sledeč popravek: v j t r?* ^a: “ieiima ie zapustila klavem vtis pri ljudeh, ki so morali gledati, kako so igralci SK v-elja pogazili ugled kluba«. Res pa je, da tekma ni zapustila klavemega vtisa ter da igralci SK Celja niso pogazili ugleda kluba.
• ‘j res' da,: »Malokdo ve da je bil neodločen izid tekme, v kateri so bili Celjani absolutni favoriti in so vodik s 4 goli razlike, določen že 4 dni pred tekmo.« Res pa je, da nihče ni tnogel vedeti, da je bil izid tekme določen že 4 dni pred tekmo, ker ni bilo ničesar prej določenega za izid tekme.
•	. Ni, r,es’, da: *° lem Priča dovolj jasno izjava, ki jo ,e dal dan pred tekmo tajnik SK Celja kapitanu nogometnega moštva SK Jugoslavije g. S.« Res pa je, da tajnik SK Celja ni dal nobene izjave nikomur, ker ni govoril z nobenim kapitanom SK Jugoslavije, ker ga sploh ne pozna.
Ni res, da: »Izjavil je, da bo rezultat tekme neodločen, s čimer bo SK Jugoslavija odletela iz prvega razreda, kar je bil tudi edini cilj te tekme, ki so jo tako vešče zrežirali celjski športni intriganti, odigrali pa razen dveh častnih izjem ljudje, ki so v svoji klubski zagrizenosti pozabili, da so športniki.« Res pa je, da tajnik SK Celja ni ničesar izjavil, da bo SK Jugoslavija odletela iz prvega razreda, ker ni bil to cilj tekme, ker jo niso zrežirali nikaki športni intriganti in ker niso pozabili, da so športniki.
Ni res, da: »Kolikor smo mogli izvedeti, sta zaradi škandaloznega nastopa nogometnega moštva Celja takoj po tekmi podala ostavko dolgoletni klub ki predsednik celjski veletrgovec g ^»vnkar in ;gra!cc moštva g. Brunšek.« Res pa je, da pisec :i mogel ničesar izvedeti, da sta takoj po tekmi odstopila predsednik kluba veletrgovec g. Ravnikar in igralec g. Brunšek, ker omenjena gospoda sploh ni*** odstopila ter sta ostala na svojih mestih vršeč še nadalje kot doslej svoje naloge v korist kluba.
Ni res, da: »Odstop klubskega predsednka :n enega najboljših igralcev pač pove dovolj in bo go-
abedofg-h ... tudi v treh skokih
tovo naletel v	celjski	športni	javnosti	na globok odmev.« Res pa	je, da	odstop	klubskega predsetktikj.
in enega najboljših igralcev ni v celjski športni javnosti naletel na nikak globok odmev, ker odmeva ni moglo biti, ker omenjena gospoda nista odstopila.
Ni res, da: »že itak redkim ljubiteljem nogometa v Celju ne bo več treba gledati takih protišportnih demonstracij in da je bilo moštvo SK Celja pač edino, ki si je dovolilo ta neodpustljiv prestopek proti športni morali.« Res pa je, da je bila redkim ljubiteljem nogometa v Celju dana prilika gledati protišportne demonstracije teden kasneje v nedeljo
2.	aprila t. 1. ob priliki tekme	mladin	Celja in Jugoslavije, ko so	igralci	prvega	moštva	Jugoslavije in
člani istega kluba udrli na igrišče ter z grožnjami pretili sodniku, ki je bil primoran predčasno zaključiti tekmo, kar najbolj priča o športni morali tistih, ki drugim očitajo, da so jo prekršili.
Za naklonjenost se najlepše zahvaljujemo in beležimo s športnimi pozdravi — SK Celje.
Drobne iz Kranja
^ Svengalijcv nastop v Kranju. Samo še velikonočni prazniki ločijo Kranjčane od Svengalijevega prihoda in njegova poskusnega večera v Narodnem domu. Začetek obeh prireditev v torek in sredo bo točno ob 20, ker je spored dolg in traja nad tri ure. Zaradi tega naprošamo cenjeno občinstvo, da zasede svoja mesta točno ob napovedani uri. Da se občinstvo izogne nepotrebnemu navalu pri blagajni, ki bo poslovala oba večera v Narodnem domu že od 19 naprej, nujno priporočamo obiskovalcem Svengalijevih prireditev, da si nabavijo potrebne vstopnice v predprodaji v trgovini gosp. Hlebcia na Glavnem trgu. G. Svengali bo nastopil v Kranju s svojim najizbranejšim sporedom ter naproša cenj. občinstvo, da mu prinese k poskusom jasnovidnost^ majhne predmete, ki so v zvezi z večjimi dogodki, ki jih bo g. Svengali pred občinstvom javno rekonstruiral. Ker razen napovedanih dveh prireditev g. Svengali no bo v Kranju mogel, dati nobene predstave več, porivamo vse, ki jih zanima tak večer, da si pravočasno preskrb potrebne vstopnice.
Daruj za osrednfi slovenski prosvetni dom k Ljubljani!
VV. •	■	I	IIP"1'	■!■
Velika noč tistih, ki nas vozijo na počitnice
Odgovorilo in naporno delo železniških uslužbencev — Dvakratni napor, nič praznikov in počitka — to so
pirhi železničarjev
Skoraj za vse tiste, ki smo zamenjali srajčke s hlačami še v času, ko so bili avtomobili redka m večini ljudi neznana senzacija — da o aeropla-nih sploh ne govorimo — je bils v otroških letih vožnja z vlakom največje doživetje. Takrat je bila lokomotiva simbol vsega napredka, ki ga je preneslo 19. stoletje, prav tako, kakor se zdi, da so simbol sedanjega časa tisoč kilogramske bombe in plinske maske. Nič ni čudnega, če je tedaj mladina videla v strojevodji skoraj pravljično osebnost in da se je skoraj slehernemu vrezal v srce veliki vzor: ko bom velik, bom postal strojevodja.
—	Leta so minula; mladina je zamenjala svoje vzore s časom in jih postavila više: na letala, avtomobile in — nogometna igrišča. Pri večini drugih, ki so nekdaj gledali v svoj vzor strojevodje, pa je zob časa zglodal njihov ideal tako, da je celo spomin nanj komaj ostaL Le prav redki so ostali zvesti sanjam mladih let in še ti se morda danes — kesajo.
Veliki vzor mladih let — postati strojevodja...
Promet — slika časa
Kdo nam more zameriti, če se danes, posejani med najrazličnejše poklice, ne menimo za naše vzornike iz mladostnih sanj. Nič ni čudnega, če iz našega poklica sklepamo, da teče življenje strojevodje in železničarja morda prav tako enostavno ali celo ugodno kakor naše. Preobsežno bi bilo očrtavati najrazličnejše delo tako obsežnega železniškega aparata, ki je postal s svojim velikanskim prometom živ izraz sodobnega življenja in vedno bolj pospeševanega tempa. Oglejmo si podrobneje tiste železniške uslužbence, ki nas spremljajo na poti v kraj, kjer nameravamo prebiti velikonočne počitnice.
Ljubljana je po svoji legi izredno važno železniško križišče in zato je ljubljanska postaja pravo mravljišče že ob navadnem času. Tudi Maribor kot obmejna postaja z najprikladnejšim vhodom v našo državo za vse smeri iz severa in severovzhoda je podobno obremenjen kakor Ljub-
Sedimo na klopi in mimo okna beži pisana in v prvem zelenju se prebujajoča pokrajina. Brez skrbi smo, pravočasno bomo prišli na svoj cilj in vse bo v redu. Kdo so tisti, ki nosijo odgovornost za našo brezskrbnost. Prvi je vzor naših mladih
let
strojevodja
Polno uro pred odhodom vlaka iz začetne postaje je prišel strojevodja v kurilnico in prevzel stroj, s katerim nas popelje v Veliko noč. Pri prevzemu stroja, ki traja precej dolgo, je pregledal vse naprave na stroju, kajti on je odgovoren, če mu zaradi oapake, ki bi jo pri prevzemu stroja prezrl, stroj obstane ali nagaja med vožnjo. Zato mora biti strojevodja izučen ključavničar z delavsko šolo; nato mora dve leti delati v železniških delavnicah zato, da spozna do zadnjih potankosti najrazličnejše lokomotive, ki bodo kasneje zaupane njegovem vodstvu. Ko je tako izurjen v vseh spretnostih, potrebnih za upravljanje in popravljanje lokomotiv, gre slnžit stroju. Pa ne kot njegov vodja, ampak kot njegov delavec. Pet mesecev stoji za kotlom lokomotive kot kurjač, da spozna tudi to plat najtežjega železničarskega posla. Ko je končal vse te preizkušnje, mu šele zaupajo stroje manjših tovornih vlakov. Za tem pa se začenja njegova kariera po sposobnosti in vestnosti. Z lokomotiv, ki vlečejo tovorne vlake, pride na stroje osebnih vlakov na lokalnih železnicah, nato k strojem važnih potniških vlakov, za tem pa k brzovlakom in kot višek k mednarodnim ekspresom.
S to težko in dolgotrajno šolo pa še ni vse opravljeno. Delo strojevodje je še v naprej naporno in odgovorno. Med vožnjo mora paziti na neštete vidne in slišne signale. Od odgovarja kazensko in gmotno, če prezre signal in tako povzroči nesrečo. Odgovarja za stroj, če ga z napačnim opravljanjem pokvari. Odgovarja, če mu vlak dela zamudo. Odgovarja, če ne vozi po predpisani brzini, ki je za vse posamezne dele katerekoli proge predpisana. Pri tem ga kontrolira avtomat, ki beleži s kakšno hitrostjo je lokomotiva vozila na posameznih mestih železniške proge. Tako stoji v svoji hišici in upravlja stroj. Njegov pogled pa je skoraj ves čas uprt na progo pred njim, saj ni dolžan paziti le na signale, ampak tudi na vse nepredvidene primere. Morda je proga pokvarjena, morda gre živina čez progo, morda je obtičal avto, ki je vozil po cesti čez progo, prav na njej. Medtem, ko stoji za strojem od dopoldneva do kasnega popoldneva se mu v kotičku ob razbeljenem parnem kotlu kuha juha — kosilo. Pač nima časa, da bi nekje izstopil in si privoščil obed. Pravijo, da žene strojevodij nikdar ne znajo skuhati tako dobrih juh,	kakor	si	jih strojevodje
sami skuhajo ob	stroju,	čeprav	to	morda ni res,
radi pa verjamemo, da juha lačnemu in trudnemu strojevodju skuhana v piskerčku ob parnem kotlu, tekne boljše, kakor kuharska umetnost žene na krožniku. Naj bo	megla,	burja	ali	vihar, 30 stopinj nad ničlo ali	20 stopinj pod	njo, vedno ostane
strojevodja zvesto na svojem mestu in skrbi za
Kurjač » dolgim železnim drogom razmetava žerjavico na rešetki, da bi lepše gorelo.
zaupano mu blago in potnike. Medtem, ko morda potniki godrnajo nad slabo kurjavo v vozovih, posebno takrat kadar je živo srebro padlo globoko pod ničlo, tedaj strojevodja stoji na prepihu. Od spredaj puhti vanj razbeljeni parni kotel, v hrbet pa ga hladi ledeni prepih odprte hišice na lokomotivi. V tunelih požira dim in se včasih duši tako, da bi mu celo plinska maska komaj pomagala. Vse to pa ga ne odvrne od tega, da ne bi vestno izpolnjeval svoje dolžnosti.
Tovariš strojevodje v prepihanem ohišju lokomotive med vožnjo pa je
kurjač
Ta je po priznanju vseh železničarjev ,ki svoj poklic gotovo najbojjše poznajo, najvežji revež in največji garač. Njegovo delo sestoji v tem, da služi stroju med vožnjo in da ga do podrobnosti pripravi pred vožnjo. Dve uri pred odhodom vlaka z začetne postaje že nastopi kurjač službo pri stroju. V stroju je sicer ogenj že zakurjen, vendar gori pod kotlom le toliko, da začenja voda komaj vreti. Tedaj je kotel pod pritiskom ene atmosfere. Da pa je lokomotiva sposobna za vožnjo mora biti v parnem kotlu 11—12 atmosfer pritiska. Zato kurjač pridno nalaga premog v ogenj pod kotel, vmes pa ves stroj očisti, pregleda in maže. Ko pride strojevodja mora biti glavno delo že opravljeno.
Med vožnjo je vsa skrb za ogenj pod kotlom prepuščena kurjaču. Hkrati pa je njegova dolžnost, da tudi pazi na signale in da skrbi za napajanje stroja z vodo. Medtem ko drvi lokomotiva od postaje do postaje, je često med vožnjo treba zlesti iz ohišja lokomotive na parni kotel in tam mazati, če to zahteva potreba. Najhujše pa je vsekakor
Stroj in človek: Kurjač na parnem kotlu največje lokomotive naših državnih železnic.
ljana. Veliki teden pa je za glavne postaje res pravi križev teden. Začenja se pomnoženo delo, ki je tem hujše, ker železničarji že povprečno delo komaj zmagujejo. Prvo preglavico v velikem tednu jim povzroče številni dijaki, ki se vsipajo na vlake skoraj vsi ob istem času in ki vsi skušajo priti čim prej domov na počitnice. Nato se začne promet s tujci in izletniki. Za praznike same pa bi se vsa večja mesta najraje kar preselila. Mi vsi, ki v teh dneh odhajamo z vlakom, niti najmanj ne pomislimo, koliko je dela, priprav in požrtvovalnosti vloženih v to, da železniški aparat kljub velikanski preobremenitvi redno posluje in zadosti neštetim željam in pričakovanjem potnikov. Pripravljeni so ojačeni vlaki, osebje zanje je na mestu in tudi velikanske množice velikonočnih pošiljk se odpravljajo brez zamud v redu. Ko sedimo v vlaku, ki nas pelje na počitnice, veselju in oddihu nasproti, je prav, če se spomnimo veeh listih, ki nam po svoji dolžnosti in s svogpg gofctoHMhttffi delom to omogočajo.
Prva slika: Skozi ozko po Jevno okno strmi stroje vodja mimo velikanske^ parnega kotla lokomotiv na lesketajoče se in v da Ijavo izgubljajoče se tračni ce. Njegova levica pa krep ko drži ročico za ravnanj' stroja. Kurjač na levi pr, pita nenasitno žrelo kurišč s premogom.
Druga slika: Vsakdanji kru' lokomotive — premog -nakladajo na tenderje na? več v Ljubljani Vozičke premogom dviga posebn dvigalo, nakar jih izprazni naravnost v ogromno skl i dišče tenderja.
opravilo, ki	mu je	dalo tudi	ime. Ogenj	pod
kotlom neprestano žre velikanske množine	premoga. Skozi	majhna	vratca je	treba metati	premog na vso	rešetko,	ki je pri	največjih lokomo-
Vse se vrti, vse se giblje, zato na najbolj občutljivih mestih nikdar ne sme manjkati maže.
tivah široka dva metra, dolga pa dva metra in pol. Enakomerno razmetavanje premoga po taki rešetki je prav posebna spretnost, hkrati pa je nadvse naporno. Lopata, s katero meče kurjač premog, presneto mnogo zajame in z vso silo jo zavihti proti odprtini peči, tako da kosi premoga lete daleč na vse strani po rešetki. To delo opravlja ves čas globoko sklonjen. Kadarkoli odpre vratca peči mu udarja v obraz strašna vročina plamena. Kadar se obrne nazaj pa mu pozimi ohladi razbeljeno lice mrzli prepih. Kljub temu pa vse teče z njega od samega napora. Na napajalnih postajah, ki so postavljene druga od druge v razmeroma velikih razdaljah, dobi kurjač skromno pomoč. Na tenderju, ki vozi velikansko zalogo premoga, se med vožnjo jemlje premog iz največje bližine. Ko ga tod zmanjka ga kurjač niti ne doseže več. Zato bi moral v tenderju samem premog najprej prelagati, da bi ga mogel iz ohišja lokomotive zopet doseči. Na napajalnih postajah pa mu to delo opravijo delavci. Če mu. zmanjka premoga seveda med vožnjo, ne more čakati in mora to delo opraviti sam. Na takih postajah mu delavci tudi očistijo pepelnjak zato, da bi kurišče dobro vleklo.
Vsi potniki, ki vstopajo in izstopajo na postajah, pa redno lahko opazijo, da je prvi, ki je na tleh, potem ko vlak obstane, kurjač, ki hiti da izkoristi kratki postanek zato, da namaže najbolj občutljiva mesta na stroju. Nalaganje premoga v ogenj je seveda najtežji del kurjačeve naloge in je zanimivo, da kurjači kljub temu, da opravljajo to delo vsi potni in z velikanskim naporom v menjajočem se prepihu, ne zbole na prehladu. So silno utrjeni in če si ogledamo njihovo garanje v številkah, bomo to razumeli. Kurjač na osebnem vlaku, ki vozi iz Ljubljane na Rakek in nazaj porabi v dve in pol urni vožnji sem in tja 5000 kg premoga, ki ga mora v tem kratkem času vsega zmetati skozi ozka vratiča na rešetko. Pet ton premoga z lopato preložiti v dveh urah in pol res ni navadna šala. Opraviti to delo ves čas sklonjen, paziti na pravilno razmetavanje premoga v rešetki, pomagati strojovodju in mazati
ki ima zopet cel koš dolžnosti in nalog. Sproti piše ves čas potni list-protokol vožnje. V tega zapisuje vse spremembe, ki se tičejo vlaka. Vpisuje zamude in vse izredne dogodke, če se vlak ustavi na progi. Na postajah, kjer ni prometnika, odpravlja vlak naprej. Med vožnjo in na progi je šef vlaka in odgovoren za vse ukrepe. Če se vlak ustavi med postajami na progi, je dolžan čim preje oskrbeti zavarovanje vlaka na obeh koncih prog. Znano je, da vlaka ni mogoče tako hitro ustaviti kakor avtomobil ali avtobus. Kljub zaviranju vozi vlak, posebno tovorni, še kakih 700 m daleč. Zato je treba v primeru nepredvidenega obstanka vlaka sredi proge zaznamovati progo 700 m pred in za vlakom zato, da drug vlak, ki bi slučajno ali pa po voznem redu pripeljal po isti progi, začne pravočasno zavirati in tako prepreči trčenje vlakom. Tudi vlakovodja je dolžan paziti na signale na progi in ima v ta namen posebno zvezo s strojevodjo. Za primer, da bi strojevodja in kurjač prezrla ali napačno tolmačila kak signal, ju je dolžan opozoriti, sicer nosi prav tako vso polno odgovornost. Da to lahko napravi, ima iz službenega voza napeljano vrvico do ročne piščalke na stroju. Če hoče opozoriti strojevodjo, potegne za vrvico in lokomotiva zapiska.
Vlakovodju je dodeljen v pomoč
prtljažnik
ki sprejema na posameznih postajah prtljago potnikov. Med vožnjo pripravlja najrazličnejšo prtljago v prtljažnem vozu na primerna mesta in prave am, vaSona’ tako da jih na postaji lahko bret zamude zmeče iz voza. Med vožnjo tudi vpisuje vs? P, Ja£° in skrbi, da je vse poslovanje glede potniške prtljage v redu.
Naš ožji znanec pa je
sprevodnik
Njegovo delo pa ni le v ščipanju kart in odpiranju vrat. Najmanj pa smatra za potrebno, da bi nadlegoval potnike, kar mnogi mislijo. Najrazličnejši
predpisi, ki obravnavajo njegove dolžnosti in delo
so tako obsežni, da bi jih lahko tehtali na kilograme. Med splosmmi predpisi navajamo sledeče: sprevodnik mora psihološko presojati stanje in razpoloženje potnikov, vedno mora brzdati živce in biti vljuden, postrežljiv, dobrohoten in toleranten, pa naj bo še tako zelo utrujen ali nervozen. Posebne težave mu napravljajo najrazličnejše vozovnice. V vseh se mora spoznati, hkrati pa gmotno odgovarja za vse napake, ki hi jih na-
Kratck je postanek — le hitro premenjajmo tovor
stroj med vožnjo in na postajah pa je že res — preveč. Kurjač na osebnem vlaku Ljubljana—Zagreb in nazaj zmeče na ogenj okrog 7000 kg premoga. Kurjač na brzotovornem vlaku, ki ga navadno vlečejo najtežje lokomotive, pa porabi na vožnji iz Ljubljane v Zagreb in nazaj 13.000 do 15.000 kg premoga.
Takoj za lokomotivo in tenderjem osebnega vlaka je službeni voz. V njem je
vlakovodja
Ko je lokomotiva i vožnje nazaj, se začne drugo delo: čiščenje stroja. Tudi dimniška vratca je treba odpreti in t lopato skidati kupe pepela in saj
redil pri izstavljanju novih in doplačilnih vozovnic. Ogromno je število najrazličnejših popustov in legitimacij za ugodnosti za vožnjo z železnico. Vse te mora poznati in se po njih ravnati. Če napravi napako v škodo železnice povrne škodo is lastnega zaslužka. Če napravi napako v škodo potnika, se ta verjetno pritoži in zopet sledi | gmotna kazen. Še neprimerno nerodnejši pa so najrazličnejši predpisi za vozovnice iz zamejstva in za vožnje z mednarodnimi vlaki. Vse skupaj mora poznati najmanj okrog 80 različnih vozovnic,
i	od kakršnih je ena n. pr. navadna rujava za | osebni vlak in druga na primer listkovna vozov-
1	nica, kakršne sprevodniki sami izstavljajo potnikom, ki so vstopili na nekaterih postajališčih recimo kamniške proge.
Po predpisu pripadata sprevodniku za revizijo dva vagona potnikov. Pri povečanem prometu, še bolj pa ob velikonočnih praznikih to seveda ne gre in zato se dodeli sprevodnikom normalno po tri do štiri vagone, ob praznikih pa celo po pet vagonov. Pozimi zaradi neprestanega prehajanja iz toplih vagonov na mraz zlasti trpe sprevodniki na zdravju in jim je običajna desetletna nagraga za vestno delo — pošten revmatizem, ki jih trga po vseh udih. Še prav posebno veselje sprevodnikov pa so arogantni potniki, ki jim delajo težave in ki često mislijo, da je sprevodnik njihov sluga, no pa požrtvovalen in vesten uslužbenec, ki_ z največjim naporom komaj opravlja svojo dolžnost. Nihče ne pomisli, da morajo sprevodniki na dolgih progah nositi hrano s seboj in da si jprivoščijo večinoma le toplo kavo, ki jo jim da zena na pot. Nihče se ne vpraša, kakšen
(Nadaljevanje na 7. strani.)
Radio
Programi Radio Ljubljana
19 i-	8*	aPr^Ta* 12 Reproducraai koncert —
iti ♦	?-Ti ^ Napovedi, 13.0-. Koncert radijskega
orkestra — 16 Prenos velikonočne procesije iz stolnice ~ 17.,>o Kviskn srca (plošče) - 18.15 Koncert komorne fflasbe: Kvartet pihal — 19 Nap »vedi — 19.05 Jože Vom-oerffer: Velika noč — dramatični prizori (6*ani rad. igr. družine) — 19.50 Pregled sporeda — &, Velikonočne pesmi poje Sentpetrski cerkveni zbor — 20.45 Koncert radijskega orkestra — 22 Napovedi — 22.05 Za konec tedna (plošče). — Konec ob 23. ari.
Nedelja, 9. aprila: 8 Pihalni kvintet, vmes plošče r* 9 Napovedi — 9.05 Vsakemu nekaj (plošče) — 9.45 Verski govor (g. dr. Ciril Potočnik) — 10 Prenos cerkvene glasbe iz stolne cerkve — 1L30 Koncert. Sodeluje K. Prof. M. Lipovšek in povečani radijski orkester. IMrigent: I). M. Pijanec — 13 Napovedi —18.20 Kar želite to dobite (ploščo po željah) — 14 Otroška ura: Na-ato potrok (vodi gdč. Slavica Vencajzova; oddaja prekinjena od 14.30—17) — 17 Kitarski trio: (gg. Prek Stajico, Privšek Josip, Slovnik Maks) — 17.45 Plošče — 18 Velikonočne pesmi: Radijski komorni zbor in radijski orkester. Dirigira: D. M. sijanec — 19 Napovedi, po-ro6ila — 19.30 Nac. ura —• 19.50 Koncert komornega tria (gdč. Fr. Ornikova, gg C. Sedlauer in M. Lnpovšek) — 20.30 Koncert vojaške godbe. Dirigent viš. voj. kajpelnik Ferdo Herzog — 22 Napovedi, poročila — 22.15 Velikonočna oddaja za izseljence: 1. Velikonočne p&smi (plošče); 2. Govor (pesnik Oton Župančič); B. Nagrobne pesmi poje ob spremi zevam ju radijskega orkestra g. Tone Petrovčič. — Konec ob 23.
Ponedeljek 10. aprila: 9 Napovedi — 9.05 Na izlet! (plošče) — 9.1*> Prenos cerkvene glasbe iz franc. cerkve 9.45 Verski govor (g. prof. Filip Terčelj) - 10 Godalni oktet J. H.Sqmre (plošče) — 10.15 Tercet Stritar poje narodno ob spremljevajiju harmonike (g. Stanko) — jv o16? 7	(Pjošče) — 11.30 Koncert- Gregorčevih
skladb. Soaelu.ie^o: Slovenski vokalni kvintet in povečan radijski orkester. Dirigent: .Tanko Greg« rc — 13 V/Ti*	Tambnraški orkester (vodi A. Kar-
meij) 14 Otroška ura (gdč. Manica Komanova: oddaja prekinjena od 14.30 do 17) - 17 Kmet. nra: Perntni-ttaTe.tvo v Sloveniji (g. inž. Greif Anton) — 17.30 Beži-grajski pevski zbor, vmes Cimermanov kvartet — 19 Napovedi, poročila — 19.30 ^Tac. ura — 19.50 Klavirski Koncert ge. Jadvige Štrukelj-Požeaielove -- 20.30 Kovačev študent. — Veseloigra z godbo in petjem. Libreto nanisa.l Ivan Kovačič, uglasbil Vinko Vodopivec, za radio priredila Jožek in Jožek. Izvajajo člani radijske Jgr. družine, sodelujejo Fantje na vasi in radijski or-keester — 22 Napovedi, poročila — 22.15 Veseli trio. — Konec ob 23.
Torek, 11. aprila: 12 Valčki in polke (plošče) — 12.45 ^orosila —. 13 Napovedi — 13.20 Radijski šrarml — 14 Napovedi — 18 Angleške narodne pesmi poje ga. Etbel Lewi«, pri klavirju g. prof. M. Lipovšek — 18.40 Nekaj vssgojn/ih nasvetov (g. dr. Stanko Gogala) — 19 Napovedi, poročila — 19.30 Nac. nra — 19.50 Dr>set minut zabave (g. Fr. Lipah) — 20 Kvartet mandolin — 21 Mas-seuet; Mano® (prenos iz Rima), v odmoru poročila. — Konec okrog 23.30.
_ Sreda, 12.aprila: 1<2 Šramel «Skr.ianček< — 12.45 Poročila — 13 Napoveili — 13.20 Operetni drobiž (plošče) 14 Naipovedi — 18 Mladinska ura: a) Zakaj slavimo ve-Itiko može (g. prof. Fr. Vo<lndk) ; b) Ročna dela: Lok l?	»x\*1TOiilav Zor) — 18.40 Zagorje danes (g.
Arnost Adamič) — 19 Naipovedi, poročila — 19.30 Nac. SP*- 7T xr x .°®copt komorne glasbe. Sodeluj«jo: gdč. Ksenjja Kuse,i (sopran), gg. Ali Dermcli (violina), Bo-jomiir Leskove (cello). Marijan Lipovšek (klavir) -1	Jaz7‘ — 32 Napovedi, poročila — 22.15 Pre-
3?«» » • glasbo iz restavracije cEmona«. — Konec 00 «s. uia.
počitek Smajo sprevodniki sredi noči, medtem ko vlak drvi svojo pot. Malokdo pa ve, da sprevodnik,! ko pridejo z vlakom na končno postajo ter so po 100 ali 150 km od svojega doma, nimajo nobenega primernega bivališča in da morajo čakati na povratno vožnjo, na kateri bodo zopet v službi, v skupnih sobah, ker ob vsakem trenutku prihaja in odhaja osebje; tako da tudi ponoči ni mogoče spsti. Prav garadt tega tarejo poleg rev-matiHna sprevodnike t ?e»lki„ rfieri živčna obolenja jn želodčne težave, So žjr.tvo, poklica, k} ga vsi tako radi podcenjujemo.
Pri tovornih vlakih so tudi sprevodniki-zavi-rači. Ti na postajah opravljajo premikanje vagonov, potrebno za sestavljanje tovornega vlaka. Na manjših postajah morajo zavirači tudi nalagati in iz-lagati komadno blago. Med vožnjo morajo paziti na tovor in na signale. Največjo odgovornost nosi zavirač v zadnjem vagonu vlaka. Kličejo ga sklepni sprevodnik in mora vedno, kadar vlak zapelje v postajo, paziti na to, da je vlak zapeljal tako daleč čez kretnico, da bodo čez kretnico vozili tudi drugi vlaki, ne da bi pri tem zadeli v zadnji vagon njegovega vlaka.
To bi bili glavni odgovorni ljudje, ki nas spremljajo na vožnjo v počitnice. Seveda je še neprimerno večje število vseh tistih, ki na postajah skrbijo za pravilno in varno vožnjo vlaka, ki vodijo izza pisarniških miz z umskim delom ves ta velikanski aparat previdno in smotreno, tako da ni nikdar in nikjer pomembnejšega zastoja. Tudi njihovo delo ni samo odgovorno, ampak tudi težko.
Posebni pirhi
Preden želimo vsem tem, ki nas vozijo srčno po železni cesti, vesele velikonočne praznike, je prav če pokažemo, še na dve grenki strani njihovega poklica. Prva so takozvani turnusi ali delavni red. Že v svojem okspozeju je minister prometa dr. M. Spaho omenil, da je železniško osebje obremenjeno do 50% in ne, kakor je predpis,
Nemški denar
Berlin, 8. aprila.
Prihodnji mesec začne na vsem nemškem ozemlju veljati gospodarsko izredno pomembna odredba o novem načinu plačevanja za blago, ki ga tovarne in druge ustanove dobavljajo državi za javna dela, za oboroževanje, za potrebe štiriletnega gospodarskega načrta itd. Te dobave bo Nemčija odslej plačevala le delno v gotovini; 40 odstotkov dolžne vsote pa bo plačala v nakaznicah, ki jih bodo davčne oblasti pozneje sprejemale za plačilo davkov.
Ta novi red in njegovo daljnosežno pomembnost za bodočnost nemškega gospodarstva najbolje ponazarja stvaren primer;
Nemška država dolguje zasebnemu dobavitelju na primer 100.000 mark. Od 1. maja dalje^ bo dobavitelj dobil na račun svojega dolga pri državi samo 60.000 mark v papirnati gotovini, za 40.000 mark pa bo dobil nakaznice ali »davčne bone«. Za 20.000 mark bo dobil bonov št. 1, za 20.000 mark pa bonov št. 2. — Država se obvezuje, da bo bone št. 1. sprejela od tovarnarja za plačilo davkov, toda šele po sedmih mesecih od dneva, ko so bili izdani. Bone št. 2 bo država sprejemala na račun davkov šele čez 37 mesecev.
Ta novi način plačevanja je za državo trenutno ugoden, ker bo morala odslej plačevati za svoja naročila samo 60% v gotovini. Manj ugoden je ta način za državne dobavitelje, ki bodo dejansko dobili samo 60% za svoje blago, čeprav bodo pozneje z boni lahko plačevali davke, saj je gotovina za trgovca in izdelovalca danes zlasti v Nemčiji dosti večjega pomena kakor je bila kdaj prej.
Trenutno je ta gospodarska rešitev za državo ugodna, v bistvu pa ne pomeni nič drugega, kakor da si je država pri davkoplačevalcu vzela prednjem na davke, ki bi jih moral plačati šele čez pol leta, oziroma čez tri leta. Neugodno in celo usodno utegne biti vsa stvar za državno gospodarstvo v daljšem času, 6aj bo čez šest, odnosno čez 37 mesecev država namesto davčnega denarja dobivala v blagajne papir. Denar, ki ga bo Nemčija dobila s tem postopkom, bo šel za oborožitev in za druge državne potrebe, ki jih bo država plačevala z denarjem, katerega bi morala dobiti šele čez tri leta. Vprašanje je zdaj, kakšne nove odredbe za to zapleteno gospodarstvo bodo potrebne čez tri leta, ko bodo nujnosti za državo še hujše, kakor so doma,
Naročajte in širite
Slovenski dom!
33%. To pomeni, da je železničar od 24 ur na ds n do 12 ur v službi. Sila razmer, zlasti pa povečanje prometa in dejstvo, da mnogi stari uslužbenci, ki še niso upokojeni, ne zmorejo tako težkega dela, je prisilila druge, da so morali skrčiti svoj počitek in svoj prosti čas. Do 12 ur na dan delajo železničarji in pri tein se jim ne šteje v službo čas, ko na končni postaji, kamor so prišli v službenem poslu, čakajo na drugo službeno pot. Dve, tri ure takega časa so zanjo izgubljene in tako se zgodi, da njihov delovni red za ves mesec izgleda tako, da nimajo nekateri niti enega dneva s polnimi 24 urami lase. Ves njihov prosti čas je, razsekan na odmore od 12 ur navzdol in to deloma podnevi, deloma ponoči! še manj pa more železniško osebje, ki je usluž-beno pri prometu računati s prostimi nedeljami ali prazniki. Z železno disciplino se vzdržuje ves aparat v teku na petek in svetek. Nedelja je delaven dan, prazniki pa še prav posebna prilika za napore in daljšo službo. Velikonočni prazniki zlasti pa letošnji, v katerih so padli pravoslavni in^ katoliški na isti datum, pomenjajo za železniško prometno osebje največjo preizkušnjo in najhujše garanje. Za ocvirek v njihovi velikonočni potici pa so razne kazni, ki jih dolete ob malenkostnih napakah. Te kazni so najhujše, saj so zaradi vzdrževanja discipline vse — denarne kazni, ki se odtrgavajo od plač in zaslužkov. Da te ne znesejo malo, naj dokazuje samo primer, da je že preračun bolniškega fonda železničarjev, tja se namreč stekajo kazni, določil 150.000 din dohodkov od njih.
Letošnji velikonočni pirhi naših železničarjev bodo grenko zasluženi. Vprašanje je le, če jih bodo zaradi pomanjkanja prostega časa sploh mogli v miru pojesti. Mi vsi, ki se vozimo brezskrbno na počitnice, pa sklenimo, da jim za praznike damo vsaj prijazno besedo in lep pogled, s katerim jim bomo dokazali, da se zavedamo vseh velikih žrtev, ki jih prevzemajo nase v izvrševanju svoje odgovorne službe.
Od tu in tam
Stavka zagrebških trgovskih pomočnikov v trgovinah s špecerijo in živilskimi potrebščinami je bila že po enem dnevu končana. Trgovci so morali naposled uvideti, da se pomočniki bore za svoje pravice in so zato pristali na posredovanje zveze trgovskih nameščencev. Podpisana je bila kolektivna pogodba, po kateri se daje pomočnikom osemurni delavnik. Obenem so se morali trgovci zavezati, da ne bodo odpustili nobenega svojih uslužbencev, ki so se udeleževali stavke, razen v primerih, koder dovoljuje zakon take ukrepe.
V	Slavonijo so se začeli v večjem številu naseljevati kmetje iz Hrvatskega Zagorja in Medjimurja. Zlasti okrog Djakova je bilo zadnje dni sklenjenih mnogo kupčij z zemljišči, ki so jih nakupili doseljenci. Običajno se prodaja jutro zemlje po 4 do 6000 dinarjev. Naseljevanje pospešujejo zlasti gospodarske organizacije hrvaškega gibanja.
S čudnim »emigrantskim« zakonom imajo posla Belgrajčani. Pred nekaj meseci je pribežala v Belgrad dunajska operetna pevka Marija Elmer in poiskala svojega nekdanjega ljubimca nekega oelgrajskega inženirja, s katerim se je bila spoznala na Dunaju. Mislila je, da jo bo ta inženir rešil beganja po svetu s tem, da jo bo vzel za ženo in ji s tem preskrbel^ jugoslovansko državljanstvo. Toda inženir, ki je prej računal na njeno palačo na Dunaju, se je premislil, čim je izvedel, da pevka od svoje hiše ne bo imela bogzna kolikšne dohodke. Da bi pa stvar bolje izpeljal, je dobil znanca Dragišo Mitiča, ki je bil zaradi večjih grehov nekaj let na robiji, in ga pregovoril, da bo za lepo nagrado igral zakonskega moža igralki, takoj po poroki pa bo odšel spet po svojih poslih. Kakor je bilo domenjeno, tako se je tudi izvršilo. Nezgoda pa se je začela v trenutku, ko se je robijaš Mitič dejansko zaljubil v pevko in ni hotel od svojih pravic nikakor odnehati. Pevka mu je obljubila stalno mesečno rento, če je ne bo sramotil s svojo navzočnostjo. Ker pa Mitiču to ni šlo v račun, je zadevo prijavil policiji. Tod so šele na podlagi te prijave dognali, da je bil ta zakon sploh sklenjen in iz kakšnih nagibov. Pravniki pa so mnenja, da se igralka ne bo mogla osvoboditi robijaša, ker je bil zakon sklenjen tako, kakor velevajo predpisi cerkve in predpisi prava.
Večnadstropno hišo je nkazal podreti bel-grajski župan samo zato, ker za zidavo občina ni dala odobrenja. Gradbenik Milan Misimovič je funkcijo občinskega odbornika razumel čisto po svoje. Tako se je lani na jesen spomnil, da bi bilo dobro zgraditi sredi mesta lepo palačo. Ne da bi zaprosil za dovoljenje, je Misimovič začel graditi in na spomlad se je stavba začela dvigati od nadstropja do nadstropja. Šele tedaj so se na občini spomnili, da Misimovič za dovoljenje sploh prosil ni. To je bila
firva usodna napaka. Druga pa je ta, da. regu-acijski načrt na tistem mestu sploh ne dovoljuje nobene nove stavbe. Samovoljni Misimovič je bil silno presenečen, ko so mu te dni prinesli ukaz župana Vlade Iliča, da se mora hiša takoj podreti, in sicer bodo to delo vzeli v roke gasilci. Misimovič je užaljen začel protestirati in se sklicevati na to, da bo ostalo mnogo delavcev brez deia. Pomagalo pa ne bo nič, ker proti županovemu ukazu ni pritožbe.
Akademika, ki se je zavzel za dva mala tihotapčka, je ubil trošarinski paznik Voja Kur-čubič v Belgradn. V okolici mesta živijo najbolj siromašne družine, ki se večinoma preživljajo s tem, da pretihotapijo v mesto kako steklenico žganja, špirita ali kake druge pijače, ki je treba zanjo plačati visoko trošarino. Tako sta tudi predvčerajšnjim dva majhna otroka, vsak z dvema steklenicami vina, hotela pobegniti na samotnem mestu mimo trošarinske postaje v mesto. Paznik Kurčubič pa ju je zapazil, nekajkrat za njima ustrelil, nato pa vsa preplašena dohitel. Začel ju je neusmiljeno pretepati s palico, da sta se otroka kar valjala
fio tleh. Iz nližnje hiše je prizor opazoval 28-etni akademik Stevan Lukič. Pohitel je pred paznika in hotel obraniti otroka. Toda paznik je brez besede potegnil samokres in iz neposredne bližine ustrelil akademika naravnost v srce. Na krik ljudi so prihiteli orožniki iu morilca prijeli. Nesrečni akademik je bil siromak, ki je vzdrževal svojega očeta in mater. Študiral je tehniko, toda sleherni dan je delal na stavbah kot navaden zidar, da si je le zaslužil toliko, da je mogel jesti.
Svoj pogrebni zavod je ustanovila tudi belgrajska občina. Lepi zaslužki pogrebnih zavodov so vzpodbodli oočino, da je uredila svoje podjetje. Pogrebi sc dele v pet vrst, od katerih je zadnja vrsta brezplačni pogreb za reveže. Pogreb prvega razreda velja 3500 dinarjev. drugega 1800, tretjega 1000 in četrtega 550
dinarjev, če je krsta kovinasta. Če pa je krsta lesena, so cene mnogo nižje; za 1. razred 1500, za 2. 800, za 3. 600 in za 4. 250 dinarjev. Obenem si je novi pogrebni zavod uredil trgovino z vsemi potrebščinami, ki so v zvezi s pogrebi.
Dva osebna vlaka sta trčila na postaji Stari Futog blizu Novega Sada. Na postaji so bili vsi štirje tiri zasedeni, ker so tri zasedli tovorni vlaki, na četrtem pa je stal vlak, ki je prispel iz Somborja. Nekaj minut kasneje pa bi moral pripeljati na postajo novosadski vlak. Postajenačelnik je hotel postaviti somborski , vlak na tir, na katerem je stal krajši tovorni vlak. Somborski vlak je manever izpeljat, toda tisti hip je že privozil v postajo novosadski vlak in zadel v somborskega, katerega del se je nahajal še na kretnici. Udarec je bil silen. Nekaj vagonov je skočilo s tirov, a na potnike so začeli deževati kovčki in ostala prtljaga. K sreči ni bilo smrtnih žrtev, čeprav je bilo ranjenih petnajst ljudi. Pač pa je gmotna škoda velika.
Zaradi bornega koščka zemlje so se stepli bratranci Markoviči iz Šenkovičev pri Rogati,ci. Bratranci Dušan, Miloš, Rada in Milan Markovič so živeli na majhnem posestvu, katerega lastnik je bil stric Todor. Po posebnem dogovoru z očetoma štirih bratrancev je bil Toaor obljubil, da bo zemljo po svoji smrti prepustil bratrancem. Nedavno se je stric odselil, pred nekaj dnevi pa je prišel nazaj in povedal, da bo^ zemljo prodal. Milan in Rade nista imela nič proti prodaji, ker sta imela zagotovilo, da bosta svoj delež od strica dobila. Pač pa sta se uprla ostala dva. Pridrla sta v stričevo hišo in začela s puškama streljati. Ubila sta Milana in Rada, a strica ranila.
Rus Sergije Njemčinov, ki je bil spremljal rusko carsko družino v Jekaterinburg in jo
tam izročil boljševikom. je umrl pred dnevi v Bclgradu. Na njegov pogreb sta prišla le dva Rusa, ostali pa so iz prezira do pokojnika ostali doma. Njemčinov je bil v Rusiji odvetnik. Kot revolucijonar je dobil takoj visok položaj od vlade revolucijonarja Kerenskega. Od tega je prejel tudi naročilo v avgustu 1917, naj spremlja carsko družino skozi Omsk v Tobolsk. Njemčinov je naročeno izvršil, toda carja je zapeljal v Jekaterinburg, ker so se v Tobolsku pripravljali caristi, da bodo carja osvobodili. Na končni postaji je izročil carja in njegove boljševikom, ki so z njimi opravili na rabeljski način. Njemčinov je potem pobegnil v Jugoslavijo in dobil službo na sodišču kot dnevni-čar. Ostali ruski begunci ga niso marali ter / njim sploh niso občevali. Njemčinov je napisal tudi svoje spomine. Iz njih se bo morda osvetlila marsikatera tajna, ki zavija do danes pogin ruske carske družine.
30 dijakov je bilo nedavno izključenih iz gimnazije v čačku. Tako strogo kazen je izglasoval profesorski zbor zaradi prestopkov, ki so jih dijaki zagrešili na pogrebu enega svojih tovarišev. Imeli so nagrobne govore, ki so bili hujskaški, a podobno so dali izraza svojim čustvom tudi na trakovih vencev. Huda kazen je dijake toliko bolj udarila, ker so vsi večinoma revni. Deset dijakov je bilo izključenih iz vseh gimnazij, ostalih dvajset pa samo iz ča-čanske gimnazije.
Zaradi ovac, ki so zašle na tujo njivo, fe prišel ob življenje Rasim Ahmed iz Lažanov pri Bi-tolju. Rasimov sin je gnal ovce iz staje. Ko so tri ovce zalezle na njiva soseda, se je lastnik pojavil iz hiše in začel vpiti. Nato je prišel iz svoje hiše še Rasim in skušal ovce pognati z njive. Toda sosed in njegov prijatelj sta že pripravila samokresa in začela streljati. Nekaj strelov je zadelo Rasima, da je padel. Napadalca pa sta pograbila za vile in premlatila žrtev. Trdoživi Rasim je groznim poškodbam podlegel šele dan kasneje v bolnišnici v Bitolju. Vzrok zločina so bili 6tari prepiri med družinama.
Vaškega oderuha Radojka Petroviča iz Malega Požarevca je obsodilo sodišče na dve leti robije, ker je jemal od svojih dolžnikov oderuške obresti. Kmetom je rad posojal denar, pa si je zaračunaval obresti na tri mesece in sicer po deset odstotkov. Toda obresti ob dogovorjenem času ni vzel, četudi mu jih je dolžnik ponudil, temveč jih je takoj prištel h kapitalu. Tako je odiral ljudi skoraj s 50 odstopnimi obrestmi. Pred sodiščem so žrtve povedale marsikatero žalostno zgodbo. Neki kmet si je bil 1. 1931 izposodil pri Petroviču pet sto dinarjev. Do lani je moral plačati nič manj kakor 2500 din, povrh pa mu je moral podpisati prazno menico, s katero ga je Petrovič potem imel stalno v rokah. Kmalu so vsi zadolženi kmetje iz vasi in okolice padli v njegove mreže in se ni60 mogli na noben način izvteči. Sodišče je oderuhu naložila za kazen dve leti robije.
Norman Railly Raine:	s3
JUNAŠTVA ROBINA HOODA
ZGODOVINSKI ROMAN S SLIKAMI
Zgodilo se je pa še nekaj hujšega.
Robin Hood je udaril po njegovem meču s tako strahovito silo o,dspodaj navzgor, da je roka 6ira Guya Gisbour-neškega zatrepetala, omahnila, popustila
—	in njegov meč je v velikem loku odletel vstran.
Sir Guy je bil razorožen.
Zdaj Robinu Hoodu, če bi bil po prirodi tak kakor sir Guy Gisbourneški in tako brez slednjih moralnih pomislekov, ne bi bilo treba napraviti drugega kakor priskočiti in razoroženemu siru Gu-yju Gisbourneškemu, ki je bil njegov smrtni sovražnik, s katerim je moral bojevati boj na življenje in smrt, zadati zadnji udarec in ga ubiti kakor psa.
Pa tega ni hotel storiti.
Čudno! Dobro je vedel, da ga njegovo popuščanje brez nadaljnjega lahko 6tane življenja, kajti sir Guy Gisbaurne-ški ne pozna viteštva, za junaško ravnanje ne pozna upoštevanja in občudovanja, ampak misli samo na eno stvar; kako. bi nasprotnika, ki se ne pusti ugnati v kozji rog in je nevaren, odstranil s podlo zvijačo in prevaro. Vse to je bilo Robinu Hoodu prav dobro znano, pa vendar ni hotel spremeniti junaškega sklepa, ki se je bil v hipu porodil v njegovi glavi.
Takih dejanj pravi junaki niso sposobni. Nikdar jih ne bi bili utegnili za-firešiti niti nad najhujšim sovražnikom,
tudi če bi bil ta nasprotnik še tako podel.
Take stvari niso vredne plemiča, pa naj bi tudi bil upornik in uskok.
Zato je Robin Hood poskočil, v hipu dosegel z nogo meč ter ga porinil od 6trani pred sira Guyja Gisboumeškega. Pri tem pa je ves čas pazil, da ga sir Guy ne bi presenetil.
Robin Hood je bil s tem dal siru Guyju Gisbourneškemu znamenje, da hoče boj nadaljevati. Prekratek in premalo časten se mu je zdel tak konec. Raz-oroženega nasprotnika ne bi bil mogel kar tako zaklati.
Sir Guy Gisbourneški je eledil migu.
Toda začutil je v sebi nekakJno čudno nezanesljivost in omahljivost. Nikakor ni bil več sposoben, da bi se spet zbral za borbo. Dejstvo, da mu je bil Robin Hood, ta nesramni, gorjačareki upornik iz 6herwoodskih gozdov, izbil meč iz roke in mu ga proti vsemu pričakovanju spet vrnil ter ga vnovič po-zval k borbi, nanj ni vplivalo samo poniževalno in sramotno, ampak tudi kot neke vrste slabo znamenje, kakor nekakšen opomin usode.
Najrajši bi bil ustavil nadaljnjo borbo ter se predal Robinu Hoodu na milost in nemilost, toda zdelo se mu je kakor bi bil Robin Hood naskrivaj uganil njeesnve nrsli.
Ni mu bilo za ujetnika .sira Guyja
Gisboumeškega, hotel ga je imeti pred seboj mrtvega, premaganega tako, da mu ne bi mogel nikdar več v bodočnosti škodovati.
Saj pa je bil nasprotnik tudi stokrat zaslužil, da ga za vse zločine, ki jih je bil zagrešil v svojem življenju, končno doleti 6mrtna kazen, ki jo bo nad njim izvršil sam, Robin Hood, ki ga je bil 6ir Guy Gisbourneški ves čas tako strastno preganjal.
Kaj vse je bil ta zli duh omahljivega in nekoliko bebastega princa Ivana brez dežele v svojem življenju po odhodu kralja Riharda z Levjim srcem že zagrešili Njegove krivice vpijejo do neba po krvavem maščevanju!
Kako je preganjal nedolžno saksonsko ljudstvo! Kako je mučil ženske in otroke, kako so njegovi ljudje ropali, požigali in ubijali po vaseh! Koliko gorja je moral pred njegovo razbojniško druhaljo pretrpeti ubogi saksonski narod! Kako silovito je preganjal tudi njega, Robina Hooda, pa se mu je k sreči sijajno izmuznili
Zdaj je končno prišla ura maščevanja.
Robin Hood je zdaj napadel prvi.
Sir Guy Gisbourneški je njegove udarce že začel odbijati nezanesljivo, pa tudi prav nič zbrano.
Ta hip pa je Robin Hood zapazil, da je prišel do stopnic, ki 60 vodile v podzemlje, v ječo, in takoj mu je prišlo na misel, da nemara prav v tej ječi vzdihuje njegova uboga Iady Marian.
Brž je odskočil od svojega sovražnika in skočil navzdol po stopnicah.
Dva oborožena stražnika sta se mu na poti postavila po robu.
Stala sta 6redi stopnic.
S krepkim zamahom je prevrnil oba in se pognal naprej navzdol.
Ta trenutek pa se je zavedel tudi že sir Guy Gisbourneški, za kaj gre.
Nemudoma je	stekel za	njim	ter	se
pognal za obema	stražnikoma, ki	sta	se
bila že opomogla od udarca in 6e pobrala ter jo udarila za Robinom Hoodom.
Drug za drugim sta ga napadla.
Toda Robin Hood je kaj naglo opravil z obema.
Enega za drugim je prebodel. Zvalila sta se vstran in	obležala	kakor	vre^i.
Bil je pa ^udi	že zadnji	čas.
Za stražnikoma se je že prikazal sir Guy Gisbourneški.
Zdaj sta si oba smrtna sovražnika stala spet iz oči v oči.
Položaj pa je bil za sira Guya Gis-bourneškega neprimerno boljši kakor za Robina Hooda.
Sir Guy Gisborneški je namreč stal na vrhu stopnic, Robin Hood pa je bil nižje.
Lažje je tedaj napadal sir Guy Gisbourneški, pa je tudi mnogo lažje odbijal napade Robina Hooda, ki je težje 1 napadal in ee težje branil.
Sir Guy Gisbourneški je skočil čez trupli obeh stražnikov in zaklical z močnim glasom Robinu Hoodu, ki je bil pravkar komaj, komaj še zavrnil njegov divji udarec in se obdržal na nogah:
»Pomoli brž za blagor 6voje duše!«
Toda Robin mu je prav tako glasno odvrnil:
»Dobro, v redu je ta tvoj nasvet! Nisem mislil, da si tako zelo pobožen! i Bom molil, bom, toda ne za blagor svoje duše, temveč za blagor tvoje, ki je tako
črna, da se je peklenšček že naprej veseli in jo bo sprejel z največjira veseljem ter navdušenjem!«
Pri teh besedah je Robin Hood spretno skočil na zemljo.
Na ta način sc je v hipu rešil neugodnega položaja v tej težki borbi.
Tako je tudi prisilil sira Guyja Gis-bourneškega, da se je moral, hočeš ali nočeš, še sam spustiti s stopnic.
_ In ta boj se je razvijal morda prav blizu lady Marian, ki mu z očmi sicer ni mogla biti priča, v duhu pa je morda vendarle slutila, kako težak boj bije zanjo in za vse dobre ljudi ta hip njen dragic fant, ponosni Robin Hood, ki ga ima iz dna srca rada.
Oba nasprotnika sta bila že na vso moč izčrpana. Komaj, komaj sta 6e še držala na nogah.
Dolg je bil že ta divji dvoboj, pa se še ni hotela bojna sreča nagniti na nobeno stran.
Obilne kaplje znoja so jima prepregle obraza in močile kamenite tla. Ni bilo časa, da bi si kdo od njiju obrisal znojno čelo. Pot sam je silil v oči in jih zalival, da so gledale le še kakor skozi pekočo meglo, vse solzne io zameglene.
V	grlu in v ustih sta čutila njegov zoprni kiselkasti okus in duh po njem jima je nevšečno začel dražiti nosnice.
Le kdaj bo ta boj v kraju?
Kdaj bo mogel rešiti 6vojo Iady Marian iz ječe?
Misel na izvoljenko, ki v verigah ječi v temni podzemski jazbini, je Robinu dala v hipu novih, nečloveških moči.
Misel, da je za temi težkimi, železnimi vrati najbrž zaprta njegova Jady Marian, mu je dala novega poguma.
r.r?r~r!"r~-
Madridu razveselili i toliko kolikor bi t
Kako je v teh časih na Dunaju
»Vsa skrb je posvečena mladini, stari naj delajo, kar hočejo«
O življenju, kakršno je danes na Dunaju, bi gotovo tudi radi kaj več zvedeli, ne? O tem vedo zanesljivo povedati brez dvoma ljudje, ki sami bivajo tam vsaj že toliko časa, da so se mogli podrobno vživeti v dunajske razmere. Vsem mogočim govoricam ne smemo verjeti, ampak poslušajmo rajši, kaj je te dni napisal za svoj hrvat-ski časopis dopisnik:
Dunajčani bodo še pili kavo, čeprav je »škodljiva«
Ljudje radi govore o tem, da se »pravi« Dunajčan ne bo nikdar privadil na nove razmere. Tisti, ki to trdijo, eo se postavili na 6tališče, da bodo nemške oblasti prisilile domačine, da se podvržejo nemškemu duhu. Pokrajinski voditelj Burckel pa je psihološko dobro razumel položaj in ni ničesar ukrenil v tej smeri. V nekem svojem govoru je naglasil, da bo vse, kar je potrebno za dosego željenega cilja, zaupal mladini in da bo pustil starce, naj delajo, kar hočejo... Dunaj je zares ostal prav takšen kot je bil in njegovo življenje se ni niti najmanj spremenilo. Zadnje čase je vsekakor treba upoštevati gospodarsko stanje nemškega rajha. Dunajčani bodo morali — prvikrat po 23 letih — misliti na omejitev raznih življenjskih potrebščin. Do sedaj 60 imeli nekakšno protekcijo od strani Berlina, ker so si Dunajčani v času, ko v nemškem rajhu ni bilo kave, mogli — kakor tudi še danes — nabavljati kave, kolikor so je pač hoteli. Maslo in mast že več let dajejo v starem rajhu na izkaznice, s prvim aprilom pa se je to začelo tudi na Dunaju. Te dni so dobili Dunajčani izkaznice za maslo in mast. Ni še določeno, koliko bo vsaka oseba dobila, računajo pa, da na dan po 50 gr masla in nekaj več masti. To je odvisno od »agrarne« okolice mesta. Dunajčani bodo torej v bodoče jedli nekoliko manj masla, zato pa jim bo ostala kava kljub temu, da je propagandni minister Goebbels v nekem svojem objavljenem članku dejal, da je kava človeku škodljiva. Berlin upošteva potrebe in želje Dunaja in tu bodo torej še nadalje pili kavo.
»Ko se vrnem, lahko spet godrnjate«
Pokrajinski voditelj in državni komisar Burckel je Hitlerjev pooblaščenec. Na najvišjem mestu uživa takšno zaupanje, da ga je voditelj nemškega rajha pred nedavnim postavil tudi za dunajskega Gauleiterja, kar je bil prej Globočnik. fUirckel je pri arijevcih zelo priljubljen, ker ne izvaja nobenega pritiska. Posebno se zavzema za delavstvo, med katerim je — kakor on dobro ve
—	še vedno nekaj »rdečih«. Te dni je proslavljal svoj 44. rojstni dan ter je za to priliko odšel na 14 dnevni dopust v Oberpfalz. Pri odhodu se je od Dunajčanov poslovil z besedami: »Odhajam na 14 dnevni dopust in bi vas prosil, da med tem »asom — v kolikor je to sploh mogoče(!) — ne godrnjate... Ko se spet vrnem, lahko spet nadaljujete z godrnjanjem.«
Pred kratkim je imel Burckel tu veliko zborovanje, na katerem je spet poskušal priti v čim tesnejši stik z dunajsko dušo. Na koncu svojega govora, ko že ni mogel drugače — posebnega razpoloženja do tedaj se ni bilo — je dejal enostavno: »Čeprav moja mati ni bila Dunajčanka, vam zagotavljam, dragi bratje in sestre, da bom dober dunajski sin ...«
Tako ravna Burckel z Dunajčani in gotovo je svoje poslanstvo izpolnil tako, kakor mu je bilo poverjeno.
Ne pripovedujte lažnjivih vesti še drugim
Kakor povsod v Evropi, tako vlada tudi tu več ali manj vojaško razpoloženje. Ljudje časopise kar požirajo, še bolj pa poslušajo tuje radijske postaje. London zvečer nekajkrat oddaja v nemškem jeziku, in zatem francoske radiopo-staje z nemškim sporedom. Občinstvo smatra, da lio tam slišalo to, česar ne bere v časopisih. To je oblastem dalo povod, da javnost opozore na posledice za primer, če bi ljudje to, kar so slišali od teh tujih postaj, pripovedovali naprej dru-gim. Zakon določa težke kazni od dveh do petih let za vsa Kogar, kdor raznaša v lastnem domu sprejete vesti — če so lažnive — še drugam. Če bi kdo takšne vesti razširjal javno, bi bila kazen še občutnejša. Dunajskemu radiu so se v ostalem pridružile še češke postaje: Moravska Ostrava, Brno, Melnik. Poročila oddajajo v obeh jezikih,
Stric je potegnil svojega nečaka v skrajni kot sobe, medtem ko je nečakova izvoljenka sedela v drugem.
>Kaj pa vendar misli.« mu je šepetal na uho, >kakšno pa si si izbral. Saj vendar škili, povešene rame ima, jeclja, naprej je nagnjena, noge
ima na 0 in-------------«
Nečak: »Le brez skrbi glasno govori, gluha je tudi.c
najprej v nemškem in potem v češkem. Poleg tega oddaja Dunajska radijska postaja vsak dan poročila v slovaškem, češkem in ruskem jeziku.
Potovanje v protektorat Češke in Moravske še vedno ni dovoljeno. Ni mogoče potovati v Prago, niti iz Prage nazaj na Dunaj. Edina zveza je po pošti in po telefonu. Nasprotno pa je potovanje v Bratislavo razmeroma zelo enostavno. Češka in Moravska sta za sedaj še vedno odrezani od ostalega sveta, ker se morajo prej urediti razna vprašanja, kakor na primer vprašanje carin, deviz itd. Zelja Dunajčanov, da bodo v kratkem času na primer lahko pili poceni plzensko pivo, se še ne bo tako hitro izpolnila.
Brnenje letal — časovna napoved
Izredno dobro je organiziran poštni promet med Dunajem in Berlinom. Pošto, ki jo na primer oddaš do 10 zvečer, dobi oni, na katerega je naslovljena, že drugo jutro ob 3, ker pošto prenašajo poštna letala z Dunaja v Berlin in nazaj, ali pa iz Munchena na Dunaj in dalje v Berlin, kakor tudi nazaj v Mtinchen. Točno ob 11 zvečer posluša ves Dunaj brnenje letalskih motorjev. Vsak ve, da je tedaj ura 11 zvečer. Če nimajo od tega druge koristi, imajo vsaj to, da tedaj lahko točno naravnajo svoje ure. To ponočno brnenje letal jim je zanesljiva časovna napoved.
Barvanje pirhov na kmečkih domovih
Predsednik republike ponoči padel z vlaka
Žalostno naključje, nad katerim se je vsa Francija iz dna srca nasmejala
V	noči od 23. na 24. ma.j — bilo je nekaj čez polnoč — je progovni paznik Radeau pregledoval železniško progo 'v bližini Montargisa na Francoskem. Počasi je stopal ob strmem nasipu in na-lahko požvižgaval. V roki mu je nihala sem in tja svetiljka, kakršne imajo pazniki vedno s seboj, kadar polnoči pregledujejo progo. Od časa do časa je naredil mehaničen gib in s kladivcem udaril na tračnico ter poslušal, če je zvok kladiva pri udarcu na tračnico pravilen.
»Strah v pižami«
Nenadno pa se je pojavila pred njim bela | postava, kot strah ob tej pozni nočni uri. Radeau | je obstal in dvignil svojo svetiljka, da bi se prepričal, kaj naj pomeni ta polnočna prikazen. Na svoje veliko začudenje je opazil pred seboj človeka, oblečenega v svileno pižamo in bosega Maž je imel svetle in naprej štrleče brke. Bil je v obraz bled in zmršenih las. Po licu je bil ves krvav, prav tako pa tudi po rokah. Kljub vsej tej žalostni svoji pojavi, pa se je mož še vedno držal od sile dostojanstveno.
»Kaj pa vendar počenjate tukaj?« ga je vprašal Radeau.
»Jaz sem predsednik republike«, je odvrnil mož v pižami s prepričevalnim glasom.
Radeau je stopil korak naprej, da bi od bližje videl čudnega ponočnega popotnika, nato pa mu je vljudno dejal:
»Dobro, dobro, saj vem, kaka je z vami. Vi ste vendar ves potolčen, dragi moj. Pojdite z menoj. «
Prijel je moža za roko in mu namignil, naj gre z njim. Kakšnih dve 6to metrov dalje je stala hišica progovnega čuvaja Dariota. Ko sta počasi prišla tja, je Radeau potrkal na vrata in poklical:
»Dariot, za božjo vol>o, vstani vendar!«
Vrata so se odprla. Na pragu sta se pojavila Dariot in njegova žena vsa preplašena in zaskrbljena, v samih srajcah in kamižolah,
Čuvajnica — »Elizejska palača«
»Našel sem pri pregledovanju proge tega čudaka, zares pravega čudaka. Pa naj že bo z njim karkoli, vseeno je gotovo, da je potreben pomoči.«
Dariot in njegova žena sta ju gostoljubno sprejela in ju povabila, naj vendar vstopita. Čudnega neznanca sta peljala v kuhinjo. Dariotova žena je hitro zakurila v štedilniku, še prej pa nesrečnega neznanca pokrepčala z rumom,
»Kaj se vam je vendar pripetilo,« je začel spraševati neznanca Dariot.
»Jaz sem Paul Deschanel, predsednik republike, dobri gospod,« je odvrnil ,brodolomec*. »Vozil sem se z vlakom. Ponoči sem hotel prezračiti spalni vagon, pa sem se preveč nagnil čez okno. Zmanjkalo mi je tal pod nogami, in padel sem z vlaka.«
Dariotu, njegovi ženi in tudi Radeauju se je zdelo to še vedno precej neverjetno, vendar 6i za V6ak primer o tem niso upali preveč očitno dvomiti. Nemogoče na vse zadnje vendar ni, da bi kak potnik ponoči padel iz vlaka, pa če je to tudi sam predsednik republike. In če je nazadnje ta mož v pižami tudi res predsednik republike, kakor je povedal že dvakrat, kaj potem?
Radeau je čez nekaj trenutkav že telefoniral v Montargis.
Velike noči so se letos ljudje v lahko kupili kruha, čeprav ne
predvsem zato, ker si bodo v pekarnah spet radi. Potic pa letos tani še ne bo.
Uro za tem je že prišel od tam sam prefekt.
Bil je ves razburjen in komaj za 6ilo oblečen, saj je aRdeau tudi njega z/budil iz spanja.
»Kaj 6e je vendar tako strašnega zgodilo, da me ob tej uri tako nujno kličete?« je divjal. Držite se dobro, če ste me kar tako za prazen nič klicali sem ...«
Prefekt je vstopil v sobo, kjer je našel na Dariotovi postelji razkuštranega neznanca, oblečenega v Dariotovo domačo ableko in vsega nasmejanega. Držal je v roki skodelico vročega groga, ki mu ga je skuhala Dariotova žena, da se ne bi prehladil, ko je moral v sami pižami tako dolgo biti ponoči zunaj ob železniški progi.
Prefektu so 6e ob po,gledu na tega moža začele tresti noge.
»Gospod predsednik, gospod predsednik...« e vzklikal, ko je spoznal, da je to res sam predsednik francoske republike, Paul Deschanel.
»Oprostite, gospod prefekt, da imate takšne sitnosti,« se je vljudno in ves nasmejan opravičeval predsednik Deschanel.
Radeau in Dariot sta ker osupnila, ko 6ta tako spoznala, kako visokega gosta imata v 6voji hiši. Bila sta silno zadovoljna, da sta prej s tem visokim neznancem ravnala tako ljubezniva.
Vsa Francija na nogah
Trenutek za tem so povsod na vplivnejših mestih zazvonili telefonski zvonci. Prefekti, komisarji, orožniški predstojniki — vse je bilo v trenutku na nogah. Prav taka tudi ministri v Parizu, gospa Deschanelova, zastopniki protokola in številni drugi. Vsi ti so se z avtomobili podali v ono hišico železniškega čuvaja — v »malo Elizejsko, palačo«.
Ko so prišli tja, 60 začeli na široko razpravljati o tem, kako je moglo priti do tega mučnega dogodka. Prejšnji večer se je predsednik republike odpeljal 6 posebnim vlakom iz Pariza v Mantbrison k odkritju nekega tamkajšnjega spomenika. Okrog 11 zvečer se je z vlakom vračal nazaj v Pariz. Podal se je v spalni vagon in naročil, naj ga zjutraj ob 7 pokličejo. Ponoči mu je postalo vroče in je hotel odpreti okno, pri tem pa je zgubil ravnotežje in padel iz vlaka. K 6reči je bil železniški nasip na tistem kraju precej strm« da padec ni bil preveč hud, poleg tega pa je vlak slučajno na tem kraju vozil precej počasi. Deschanel ni dobil hujših poškodb in se je lahko takoj po,bral. Le precej opraskal se je po obrazu in rokah. Ko je vstal, se je takoj podal kar po progi naravnost proti Parizu. In tedaj ga je srečal omenjeni preglednik proge Radeau.
Zaskrbljenost, nato pa smeh iz vsega srca
Drugo jutro ob 7 je bila pokonci že tudi vse Deschanelovo spremstvo, ki 6e je vozilo s predsednikom in ki 6e je čez noč tudi podalo spat, In tem svojim spremljevalcem je Deschanel naročil, naj ga ob 7 zjutraj pakličejo. Tako so tudi hoteli storiti. Ko je kazala ura 7, je stopil nekdo iz predsednikovega spremstva k oddelku, kamor 6e je Deschanel prejšnji večer podal spat. Potrkal je najprej rahlo na vrata, potem pa, ko ni bila nobenega odgovora, nekoliko močneje. Toda, tudi zdaj je bilo v Deschanelovcm spalnem vozu vse tiho. Poklical je še druge, in vsi so nato začeli razbijati po vratih. A odgovora še ni bijo. Nazadnje so s silo odprli vrata, a na svaje veliko presenečenje in strah so videli, da predsednika republike ni nikjer Takoj so ustavili vlak, ker 60 slutili najhujše. Začeli so iskati predsednika, obvestili o tem nenadnem izginotju vse merodajne osebe, končno pa sa le zvedeli, da je med tem Deschanel že v Parizu, v pravi Elizejski palači.
Ob tem nenavadnem dogodku 6e tedai vsa Francija ni malo nasmejala na račun svojega predsednika republike. Pravijo, da je ta dogodek tudi precej pripomogel k temu, da je moral šc istega leta 20. septembra Deschanel odstopiti.
Roosevelt zahteva prstne odtise svojih ministrov
Precej različno razpoloženje je vzbudila med svetom vest, da je predsednik Združenih ameriških držav stavil predlog, da mora policija imeti za vsak primer prstne odtise od vseh uradnikov Bele hiše in od vseh tistih, ki imajo količkaj opraviti v njej. Zdaj zahteva tudi, da bodo morali dati 6voje prstne odtise policiji še vsi člani vlade. Nekemu časnikarju, ki se je hotel na vsak način prepričati, če je vse to res, kar govore o teh prstnih odtisih, je Roosevelt dejal, da to vendar ni nič tako čudnega. Človek mora vendar misliti na vse. Kdo ve, kaj se utegne kdaj pripetiti. Sicer pa je dejal, da je tudi on sam moral dati svoje prstne odtise, in to že leta 1917, torej pred 22 leti. Bilo je to takrat, preden je odšel na obisk v Francijo. Svojih prstnih odtisov pa ni dal — kakor je časnikarju odločno izjavil — prostovoljno, pač pa eo ga k temu prisilili. Sicer pa je prav — je Še pripomnil — zakaj bi med ljudmi delali razlike.
Gigli je najlepše pel, ko je imel 39 stopinj vročine
Pred dobrim tednom je imel sloviti italijanski tenorist Benjamin Gigli koncert v neki londonski dvorani. Za ta koncert je vladalo med londonskim občinstvom izredno zanimanje, kar se je videlo tudi po tem, da so bili vsi prostori v dvorani razprodani že nekaj dni pred koncertom. Na dan koncerta pa je Gigli nenadno zbolel. Imel je 39 stopinj vročine. Njegov osebni zdravnik, ki potuje z njim, mu je svetoval, naj nastop odpove in gre v posteljo. Toda Gigli ni hotel hondonskega občinstva »ipotegniti za nos« in je sklenil kljub temu, da je imel toliko vročine, nastopiti. Med vsakim odmorom pa si je za srajco natlačil svežega papirja, kakor mu je to svetoval njegov zdravnik. Koncertni spored je bil dokaj obširen. Gigli je moral zapeti šestnajst pesmi. Kljub svoji bolezni pa ni notel nobene izipustiti. In zdaj pravijo celo to, da Gigli še nikdar ni tako lepo pel, Kakor ravno na tem koncertu, ko je imel med nastopen 39 stopinj vročine.
7 letna deklica napiše v eni sekundi 12 besed
Zadnjič so priredili v nekem kraju na Francoskem tekmo v tem, kdo zna hitreje pisati —■ tekmo med stenografi. Prijavilo se je precej tekmovalcev, med njimi tudi neka 7 letna deklica, čeprav 60 drugače smeli pri tej tekmi nastopiti samo oni, ki jim je stenografija poklic. Že takrat, ko se je prijavila, da hoče tudi nastopiti, je vzDudila precej začudenja. To začudenje pa se je pozneje spremenilo v pravo presenečenje. 7-letua dklica je premagala v hitri pisavi vse svoje tekmece, ki jih ni bilo malo. Pravijo, da je v eni sami sekundi napisala 12 besed, napisala pa tako, da jih je tudi znala prebrati. In to branje je pri stenografu prav tako važno kot hitro pisanje. In dekletce se je te svoje hitre pisave povrhu še navadilo samo doma.
Z avtomobilom v visoka nadstropja
Na Angleškem so gradbeniki že začeli graditi tudi takšne hiše, ki nimajo nobenih stopnic. Pa to niso morda pritlične hiše, ki stopnic sploh ne potrebujejo, pač pa hiše s številnimi nadstropji. Stopnice so nadomestili s svojevrstnimi dvigali, kakršne je mogoče videti že tudi ponekod drugod po modernih državah. Kdor bo stanoval v takšni hiši, se bo do svojega stanovanja, čeprav bo kje v višjem nadstropju lahko pripeljal kar z avtomobilom, ki ga bo pustil nato pred novim stanovanjem. S tem pa so angleški gradbeniki dosegli še nekaj drugega, kar je po večjih mestih tudi važno. Ne bo več treba, da bi avtomobili postajali v dolgih vrstah po ulicah in s tem ovirali promet, pač pa bo vsak lahko zapeljal svoj avtomobil tik pred vrata svojega stanovanja.
»Tokrat pa že ne bova dovolili, da bi se ti velikonočni zajci ponašali z najinimi jajci.«
Ime ni lastnina, zato si ga vsak sme izposoditi
V	Parizu imajo nekega lekarnarja, ki se piše dr. Cornelius. Vrteli pa so v enem pariških kinematografov film, v katerem je neko francosko filmsko podjetje dalo glavnemu junaku ime »Corne-lius«. Lekarnar se je smatral pri tem užaljenega, posebno še, ker je mislil, da se to filmsko podjetje vpraV iz njega norčuje. Zato je lekarnar tožil podjetje za odškodnino, češ da ga ni vprašalo, če sine filmskemu junaku dati njegovo ime. Sodišče je razsodilo, da ima lekarnar res pravico do odškodnine in je dobil 500 frankov. Lekarnar pa s to razsodbo še ni bil zadovoljen in se je pritožil na višje sodišče Da bi tožbo čim bolj gotovo dobil tudi na prizivnem sodišču, si je najel enega najboljših odvetnikov. Toda prizivno sodišče je njegovo zahtevo po odškodnini zavrnilo, češ da se ime ne more smatrati za lastnino.
Iraški kralj Ghazi, ki so je ta teden smrtno ponesrečil pri vožnji * avtomobilom
Daruj za slovenski prosvetni dom v Ljubljani — s tem pripravljaš lepšo bodočnost svojemu narodu!
»Slovenikl dom« lakaj* jriak delavnik ob 12. Mesečna naročnina 12 din, aa inozemstvo 25 din. Uredništvo: Kopitarjeva nlira fi/fll TelMon 1001 dn 4003. Oprava: Kaaltariava nliea C.
Za JagosUvaaak« Uakarna i Ljubljani: K, Cač. Izdajatelj Inž. Jož« Sodja. Uradnik: Mirko Jamnik.