41 Ob najvišji uri Jaša Zlobec ROMANCA tvoji nasmehi so prav takšni kot so bili nekoč upanja polni in otroško zaupljivi tvoja dlan je gladka in topla in ko streseš z vranjimi lasmi se spomnim najine mladosti samo oči imaš temnejše in včasih žalostne da me boli kdaj sem te izgubil kdaj sem pozabil nate kdaj mi je vse ušlo skozi prste kar tavam in tavam po pogorišču vse tihe besede sem pozabil vse dotike samo blodim in iščem ne da bi vedel kaj in ponavljam tvoje ime v nerazumljivem jeziku Jasa Zlobec TIHOŽITJE svit je šele slutnja na vsem še težko leži koprena noči samo škrtanje budilke zloslutno škreblja v tišino prebudim se in vem da se je spet začelo natančno in neusmiljeno nepremično ležim in zadržujem dih dlani so sklenjene kakor v molitvi veke spuščene kakor pri mrliču in mrzle ustnice ne najdejo nobene besede čakam na križu rjuh kdaj mi bo svetloba dneva obsijala čelo kakor leden mrtvaški prt ZIMSKA jesen se privleče počasi in hromo PRAVLJICA meglena glasnica zime grozi: za mano bo še slabše drevesa se odenejo v sivo jabolka so brez soka nič se ne pocedi po polnih ustnicah grozdi ležijo na tujih mizah polena pokljajo po tujih pečeh nihče radovedno ne kuka v šolske zvezke otrok v njihove proste spise nedeljski izleti samo odlašajo strah pred ponedeljkovim jutrom ponedeljek pa vselej pride neusmiljeno kakor smrt zima bo huda drevje bo pokalo od mraza ptice bodo zmrznjene padale z vej in mi bo vseeno Ob najvišji uri VEČERNA IDILA sonce zatone za gozdom kot da nikoli več ne bo vzšlo s prvim mrakom pride trenutek pogled osrepi in zdrsne na ono stran ulice na temnem pročelju hiše se začnejo prižigati svetli kvadrati za njimi se premikajo sence komaj jih je mogoče slutiti kako rad bi se jih dotaknil iz večera v večer jih je manj iz večera v večer novo okno samo črna brezzoba usta koliko časa še pogled se ustavlja na svetlih pegah jih ljubkuje in se z grozo sprašuje katera bo ugasnila naslednjega dne POLDNE ob najvišji uri dneva se zgodi ko sonce preži kot razbeljena ost negibnost iz zenita svinčeno leže čez svet in ne morem več bedeti in ne morem več spati tenko vekanje se razleže kot bi zemlja zastokala in ta skoraj neslišni jok mi pove da bo tudi otroke mojih otrok čakala ista usoda in tu je smrt neznosna in prav nič blaga Jasa Zlobec PROČ ne bom ti segel v dlan ne bom te objel prek ramen svoj pogled bom obrnil stran stisnil ustnice v molk preveč besed si prelomil in mi zrl pri tem naravnost v oči vsi smo pod vešali ampak sam moli svojo vero da rabelj in žrtev nosita isto breme odidi tako ali tako je že prepozno NESPORAZUM nesporazum je beseda ki iz nje vse rase in okoli mladega debla vsakdo roke sklepa: »vse mi je dovoljeno saj je božja beseda tako rekla« nesporazum ni izgovor nesporazum je temni križ na starem klancu kdor je hotel razumeti je razumel kdor je onkraj je slana črta smrti gluhosti molka nesporazum se boji dotika se boji pogleda nedolžnih ljudi nesporazum hoče vse nas živeti v nesporazumu 45 Ob najvišji uri JUTRO ko zakikirika petelin svoj enolični klic je sonce že davno obsijalo griče na gričih od vekomaj stojijo cerkve in gradovi božje in kraljevo oko zreta navzdol od vekov na veke petelin s svojo rožo pa kar kikirika kdor spi bo spal še naprej kdor bedi so mu krvave srage že o prvem svitu obarvale obraz