Poštnina plačana v gotovini.
PROSVETNI DELAVEC
GLASILO SINDIKATA PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
Štev. 6 ^	Cfublfana, 20. marca 1951.	^ Leto II.
Naloge šole pri usmerjanju v poklice
V zadnjih letih razpisuje ministrstvo za prosveto ob zaključku semestrov anketo o usmerjanju učencev in dijakov v poklice.
Ker nimam vpogleda v rezultate anket, ne bi mogel podati neke izčrpne analize o tem vprašanju, niti' ne bi hotel posploševati svojih izkušenj. Iz mnogih dejstev pa vendarle sklepam, da šola v tem pogledu ne daje tega, kar vsi upravičeno pričakujejo od nje.
Če bi hotel to nad vse važno in družbeno izredno pomembno vprašanje pravilno osvetliti, bi moral začeti pri izhodišču, to je, kakšni motivi naj bi bili odločilni pr.i izbiri poklica in kakšno osnovno nalogo ima v zvezi s tem šola.
Naša socialistična stvarnost nam daje na to popolnoma jasen odgovor-ki ga priznava vsak pošten človek, namreč, da ne morejo odločati pri izbiri poklica materialne prednosti in ugodnosti, ampak družbeno koristni motivi.
To se pravi, da ravna pravilno tisti, ki se odloči za poklic, v katerem ve, da bo lahko razvil maksimalno vse svoje sile v korist skupnosti. Tako stališče je najkulturnejše in edino v tako izbranem poklicu more biti to, kar imenujemo občutek sreče.
Če hoče šola uspešno sodelovati pri usmerjanju v poklice, je njena osnovna naloga v tem, da doseže najprej to, da bosta imela šola in dom v tem pogledu skupno izhodišče. To je pa velika zahteva, ki je ne more rešiti šola sama, ker zadeva tudi miselnost tistih staršev, ki se še niso otresli svojih egocentričnih pogledov, ko gre za poklic njihovega otroka. Ta osnovna naloga je torej bolj izvenšolskega značaja, čeprav je primarno šolska naloga.
Kakšno mesto je zavzela šola v sedanji borbi proti egoističnim motivom pri izbiri poklicev? Mislim, da dejavnost šole v tem pogledu ni bila ofenzivna, da ne unorabim celo besede revolucionarna; v večini primerov je bila formalna in kampanjska. Spomnimo se samo na učiteljišče! Spominjam Se poročila, kaj je napotilo mnoge dijake v učiteljišče, ki ga je dala ob neki priliki ravnateljica celjskega učiteljišča.
Druga Načelna naloga šole pri usmerjanju v poklice je v tem, da šola posreduje pravilne, to je objektivne predstave o poklicih, kajti 1« na ta način bomo dosegli pravilno vrednotenje poklicev. Potem ne bomo doživeli, da bi govorili »mali maturanti« takole: »Za učitelje in.tramvajske sprevodnike so dobre ženske, hočem postati kaj več!«
Trdim, da si tu ne moremo umiti rok; čeprav ne želim posploševati, bi vendarle opozoril na razmerje med spoloma v naših učiteljiščih — pa ne samo to! Tu se pojavlja nov problem
—	feminizacija učiteljskega poklica
—	ki je najtesneje povezan z usmerjanjem v poklice — in mislim, da ne moremo enostavno mimo njega, kajti kljub »enakopravnosti« vzgaja ženska drugače kot moški.
Naslednjo nalogo pri usmerjanju v poklice pa vidim v tem, da bi mogli učitelji in profesorji, ki vsi vedno zelo radi govorimo o psihologiji, napraviti ob takih anketah nekaj več kot izpolniti rubrike, to je, da bi kot strokovnjaki, ki moramo mnogokrat odgovarjati za manjkajoče psihične in psihološke sposobnosti staršev, lahko svetovali staršem in njihovim otrokom glede izbire poklica. Da bi načrtno in aktivno usmerjali učence in dijake na podlagi psiholoških in drugih spoznanj v poklice, je potrebno, da otroka in mladostnika tudi notranje dobro poznamo in da nam to poznanje predstavlja tako imenovano dispozicijsko izhodišče pri izbiri poklica- ne pa morebiti kak konstanten IQ.
To je zahtevna naloga, katere izvršitev je od.visna od mnogih čini-teljev, trdim pa, da je prav tu najšibkejša točka naše povojne peda» goške prakse. S tem pa seveda nočem reči, da je prišla večina pedagoških delavcev v bivši Jugoslaviji preko povsem formalnih, šablonskih in katehetskih vpisov v matične liste oziroma srednješolske vpisnice. Sicer Pa več tudi ni nikdo zahteval. Vendar bi pa rad opozoril na dejstvo, da smo imeli tudi mnogo takih učiteljev, ki so samoiniciativno preučevali otroka; pri profesorjih seveda tega ni bilo, saj je pri njih veljala tako glede didaktičnih zahtev kot Slede psihološko-pedagoške dejavnosti njihova akademska izobrazba kot alfa in omega vsega.
Kako pa je danes z vpisi v matične liste in srednjješolske vpisnice? Ali sploh ustrezajo našim sedanjim Potrebam? Ali se ni pri nas v tem
Kje je mesto učitelja v graditvi
socialistične družbe
V	kapitalističnem družbenem redu stare Jugoslavije je učitelju odrejala njegovo mesto vodilna buržoazna kasta in mu diktirala tudi delo po svojih kapitalističnih interesih. Mnogi učitelji so težko prenašali to utesnjenost in so se je skušali otresti. Napredna stremljenja naših pedagoških delavcev v stari Jugoslaviji pa se vendarle niso mogla uveljaviti v polni meri, ker so morali delati po sili razmer v pogojih kapitalističnega reda. Danes vemo, da ne morerpo ničesar graditi na popolnih ruševinah starega, marveč, da se proces vrši tako, da gradimo novo stavbo na pozitivnih tradicijah stare družbe, ki jim dodajamo revolucionarne pridobitve novega časa. Res je, da smo bili glede na to dejstvo neposredno po zmagi naše ljudske revolucije pri-lično kratkovidni, ker smo mislili, da socialistična pedagogika nima nobene zveze z buržoazno pedagogiko, odnosno s pedagoško tradicijo pretekle dobe. V stiski smo se obrnili na prvo deželo socializma SZ, v domnevi, da je tam socialistična pedagogika že dobro zasidrana. Začeli smo jo kopirati in jo presajati na naša tla. Bili smo na napačni poti, ker se nismo opirali na lastne sile, marveč smo pasivno in nekritično sprejemali in nerodno vnašali sovjetsko »socialistično« pedagogiko v naše vzgojne ustanove in v novo nastajajočo družbeno stvarnost z njeno problematiko vred, dasi mnogi njihovi problemi za nas sploh niso prišli v poštev ravno •zaradi tega, ker smo ubrali svojo, specifično pot v socializem.
S tem pa, da odklanjamo brezglavo posnemanje sovjetske pedagogike, pa ni rečeno dvoje: 1. da se ne bi hoteli okoristiti s pozitivnimi izsledki sovjetske pedagogike, 2. da se bomo vrgli v naročje Zapadu in le tam iskali opore pri graditvi naše socialistične pedagogike. S študijem in poglabljanjem v psiho našega otroka, z raziskovanjem vzgojne problematike v nastajajoči novi družbeni stvarnosti bomo, izkoriščajoč plodove naprednih stremljenj pedagoških delavcev stare Jugoslavije in priznanih svetovnih klasikov pedagoške znanosti, gradili svojo lastno socialistično pedagogiko po svoji specifični poti, kakor gremo po taki poti tudi v socializem.
Po osvoboditvi nam je postalo jasno, da smo si šele s svojo ljudsko revolucijo ustvarili pogoje obnosno trdno bazp za socialistično pedagogiko, kajti le po zrušenju kapitalističnih gospodarskih in političnih temeljev je bilo to mogoče.
V	pogojih socialistične graditve je učitelj postal resnično svoboden, vsaj tisti učitelj je svobodo zares občutil, ki je svoj poklic izvrševal že v stari Jugoslaviji. Nepopisno srečne smo se počutili med učenci v učilnici, ko smo jim mogli na znanstven način tolmačiti nastanek in razvoj sveta in živih bitij, ne da bi nas zato pozneje zasledovali, češ da naš pouk ni v skladu z ideologijo obstoječega družbenega reda, kot je tako bilo v stari Jugoslaviji.
Mislimo, da učitelju danes ne more in ne sme biti težko, poiskati svoje pravo mesto v dobi socialistične graditve. Zavest, da je skoraj 2 milijona ljudi izgubilo življenje in s tem dalo pogoje za zmago naše Ijud-
pogledu res spremenilo samo to, kar obsega vprašanje št. 8 v matičnih listih, ki se glasi: »Sodelovanje staršev, bratov, sester v osvobodilni borbi, kje, kako?« Ali zares zadostuje v srednješolskih vpisnicah prostor 8X4 cm za psihološka opažanja?
Smatram, da je potrebno, da najdemo tudi za to opravilo neko novo delovno obliko, ki bo uspešnejša od sedanje.
V	osnovni šob je psihološko preučevanje otroka iz organizacijskih ozirov lažje kot v srednji šoli, kjer bi bilo potrebno, da bi se sestajali razredni učiteljski zbori večkrat na leto, da bi razpravljali o svojih opažanjih in ukrepih. To je tudi ena izmed poti, po kateri bi postal razrednik v srednji šoli res razrednik, kar je zelo pomembno tudi za usmerjanje v poklice.
Temeljite psihološke karakteristike bi predstavljale tudi osnovo za načrtno delo v naslednjem šolskem letu, ker siper začne vsak znova. Kaki so potem rezultati takega dela, je jasno.
V	tem primeru bi bile take psihološke analize ne le tako imenovano dispozicijsko izhodišče pri usmerjanju v poklice, ampak bi se potem tudi naša učno vzgojna dejavnost bistveno razlikovala od sedanje.
Šc
ske revolucije, ga zadolžuje v dveh vidikov: da čuva pridobitve naše oborožene borbe in da se ves posveti gradnji socializma, specialno še vzgoji socialističnega človeka.
Naš najvišji partijski forum je z resolucijo na svojem III. plenarnem zasedanju točno formuliral, v čem obstoji učiteljeva družbena vloga. Prepričani smo, da se marsikateri učitelj ni dovolj poglobil v analizo resolucije in v članek Milovana Dji-lasa: Problem šolstva v boju za socializem v naši deželi. Učitelj mora odigravati svojo družbeno vlogo med šolsko mladino in odraslim ljudstvom. Kako pomembne so besede v začetku I. dela resolucije: Vzgajati v šolah novega, svobodnega in odločnega socialističnega človeka, ki sta mu tuja birokratizem in modeli-ranost misli... V kapitalistični družbeni formaciji ni bilo misliti na vzgojo svobodnih ljudi, ker je bila svoboda dovoljena le vladajočemu razredu, delavski razred pa je bil zanjo v neprestanem boju. Birokratizem in modeliranost misli pa sta pojava, ki se kaj lahko vgnezdita tudi v socialistični družbi, kar nam najboljše dokazuje SZ, v kateri se je uveljavila vsemogočna birokratska kasta, ki kali in onemogoča socialistične odnose med državljani in med posameznimi socialističnimi državami, od državljanov pa zahteva, da mislijo le z možgani svojih voditeljev po danem receptu.
Glede na svojo družbeno vlogo mora učitelj iz resolucije izluščiti za svoje delo dve stvari: izboljšati kvaliteto svojega učnega in še posebej' vzgojnega dela med šolsko mladino, opirajoč se na marksistično-lenini-stična načela, in poiskati si konkretne naloge za delo med ljudstvom.
Primer praktičnega udejstvovanja v smislu povezave šole z domom oziroma učiteljstva s starši nam je pokazal učitelj neke šole. Pri pouku zemljepisa' Azije je govoril o vojni na Koreji in o borbi za neodvisnost drugih azijskih narodov. Učenci so pripovedovali doma o tem, kar so se naučili v šoli in vzbudili pri starših močno zanimanje. Nekaj ljudi je prišlo k učitelju in ga prosilo, da bi te stvari podrobneje razložil. Organizirali so sestanek. Ko je učitelj prišel prvič med zbrane ljudi, jih je bilo toliko, da se je komaj prerinil do mize. Bilo je vprašanj, da je komaj mogel odgovarjati. Prihodnjič je že prinesel s seboj zemljevid zemljin in ljudem pokazal, kje je Koreja, For-moza, Indokina itd. in opisal borbo kolonialnih narodov za neodvisnost. Tako je organiziral pravo vaško ljudsko univerzo z rednim delom kot novo obliko ljudskega izobraževanja. (Označbe kakor sestanek, tečaj in podobno so se ljudem zamerile in večkrat zadenejo na gluha ušesa). Poleg ostalega ima učitelj <Jovolj prilike, da tolmači ljudem osnove socialističnega gospodarjenja, jih seznanja s pomenom raznih gospodarskih in političnih akcij, ki se izvajajo v okviru petletnega plana in sto drugih potrebnih reči. Tako uvaja ljudi v razumevanje novega družbenega reda v neprisiljeni obliki, kar je velikega pomena. Naš kmetski človek je konservativen in ne sme ’ čutiti, da ga k. nečemu siliš. Sele potreba ga prisili k samoiniciativnosti. Če ima učitelj v takem primeru dovolj dobre volje, požrtvovalnosti, uvidevnosti in elastičnosti, lahko tako priliko sijajno izkoristi.
Mnogi naši učitelji so danes že našli svoje mesto v grandiozni graditvi socialističnega družbenega reda. Naš učitelj ne sme biti zadnji, ki se vključuje v to borbo, ampak naj bo med prvimi, da bo mogel sam s prepričevalnim delom vključevati druge. — Na vasi bi moral biti idejni vodja armade delovnega ljudstva pri gradnji socialistične družbe. Vsem reakcionarnim in kontrarevolucionarnim stremljenjem, ki se tu in tam pojavljajo še tudi na naši vasi, bo moral napovedati najostrejši boj. Z duhovno revolucijo, s preobrazbo mišljenja našega obdelovalca zemlje, v katerem najgloblje tiče korenine misticizma in praznoverja, se učiteljeva naloga šele začenja. Borba bo dolga in naporna in bo zahtevala mnogo truda in žrtev. Potrebno pa je, da se v njej izuri vsak učitelj.
Spominjam se tovariša aktivista, ki je prav preprosto postavljal pred ljudstvo lik borca za socializem, rekoč: »Lahko nam bo graditi socializem, če bo vsakdo izmed nas borec za znanstveno resnico, pravico in poštenje«. Kako zadovoljni bomo, ko bomo lahko rekli, da je vsak naš
učitelj borec za te tri elemente, ki so osnova za duhovno rast socialističnega človeka.
Nekateri šolski delavci so napačno razumeli V. del resolucije CK, in sicer pasus » ... prosvetni kader moramo popolnoma osvoboditi vseh dolžnosti, razen šolskih in nekaterih, vezanih z njegovim poklicem ter družbeno vlogo«.
Upoštevali so Te besede: »... popolnoma osvoboditi vseh dolžnosti razen šolskih« — a popolnoma prezrli na dolžnosti, ki so vezane z njihovim poklicem ter družbeno vlogo.
Pedagoški delavec stori mnogo, če s svojim kvalitetnim, z znanstvene podlage izhajajočim delom gradi socialističnega človeka v šoli, saj tja prihaja naš mladi rod, ki je najbolj sprejemljiv za ideje nove družbe, vendar nam mora biti vedno pred očmi tudi mladina, ki je zapustila šolo še v stari Jugoslaviji in v času okupacije, katere se duh novega časa mnogokrat še ni dotaknil. Tudi ostali del ljudstva na vasi, ki ga je vzgajala stara družba, je s svojo zastarelo mentaliteto velika ovira socialistični graditvi na vasi. Ali ni tu družbena vloga učitelja, ali ni tu njegovo mesto na vasi, kjer je dostikrat edini razgledan človek? Nemogoče je, da bi vas v kakršnem koli pogledu napredovala, če se učitelj sam opaja z misticizmom in si zakriva oči pred nastajajočo družbeno stvarnostjo'. Ne na repu ljudskih množic, marveč na njihovem čelu je mesto učitelja.
Naše ljudstvo v nekaterih predelih še res ne zna ceniti prizadevanja in požrtvovalnega dela idejno pravilno usmerjenega učitelja, marveč še vedno daje prednost učitelju, ki z njim vred hodi po starih, izhojenih poteh. Tako se je zgodilo na neki nižji gimnaziji, da so mlado učiteljico,-ki se dnevno zateka po tolažbo v cerkev, ki v šoli prav slabo uči, med ljudstvom pa niti z prstom ne migne, ljudje proglasili za najboljšo učite-
ljico in so ji dijaki ob zaključku prvega polletja ob organizirani pomoči odraslih priredili v razredu celo slovesnost, ki se je zaključila z darilom torte, kavnega servisa in ne vem še česa. Vse je bilo ginjeno, vse uspavano, zavito v kopreno hinavščine in laži. — Do prihoda te učiteljice na šolo, so uživali dijaki idejno pravilno vzgojo in so mnogo obetali — nekajletno delo in požrtvovalna prizadevnost učiteljev pa je bila porušena v pičlih mesecih.
Navedeni primer nam kaže, kje ni učiteljevo mesto na vasi. Kako slabo se je ta učiteljica vključila in kako daleč je od svoje družbene vloge, suha veja je, ki ne more dati sadu.
Človek na vasi se ozira nazaj v »dobre stare čase« in si jih vroče želi, ker mu mnogokrat nima kdo pokazati svetle perspektive bodočnosti. Polpismen ali celo nepismen človek ne more dojeti borbe med starim in novim, neprosvetljen in idejno-poli-tično nerazgledan človek ne more razumeti nove naprednejše oblike človeške družbe in tudi ne veruje v njo.
Velikanske so tedaj naloge, ki čakajo učitelja na vasi v delu na kul-turno-prosvetnem, ideološkem in političnem področju. »Zrno znanja zadene močneje kot jekleno« — je učil Lenin.
Vrzel, ki jo je zapustil okupator v kultumo-prosvetnem pogledu med našim ljudstvom, je v glavnem zamašil naš učitelj s prirejanjem anal-fabetskih in dopolnilnih tečajev. Socialistični družbeni red pa zahteva od človeka mnogo več znanja. Pomislimo samo na rekonstrukcijo našega zaostalega kmetijstva! Nikoli je ne bi mogli izvesti s polpismenimi ljudmi. Zato je mesto učitelja na vasi sredi ljudstva, ki ga uči, vzgaja in mu je svetilnik, katerga žarki segajo v poslednjo bajto. Gotovo je, da bo pri svojem delu naletel na velike težave in ovire, saj bo marsikje moral orati trdo celino. S svojim pravilnim in iskrenim odnosom do ljudi si bo utrl pot, s prepričevalnim delom pa bo vzgojiljpraditelje in branitelje socializma in s tem odigral pravo vlogo socialističnega učitelja.
Sepec Karel
K.at bodo študirali
letošnji maturanti
Tov. Šc je za to številko Prosvetnega delavca poslal prispevek z naslovom »Naloge šole pri usmerjanju v poklice«. Resni šolniki so se te odgovorne naloge vedno dobro zavedali in skušali pomagati mladim ljudem, ki so v dvomih kolebali med deseterimi možnostmi pa se nato zaradi včasih prav čudnih motivov odločali za tisto, ki je bila še najmanj v skladu z njihovimi fizičnimi in duhovnimi sposobnostmi. Jasno je, da se bodo s tem vprašanjem morale baviti tudi podružnice Sindikata učiteljev in prc^esorjev, zato navajam v delno dopolnilo zgoraj omenjenega članka rezultate letošnje prve ankete, ki je zajela, osnovnošolce vseh popolnih gimnazij naše republike. Teh je letos nekaj manj, kot jih je bilo lani (938). Od teh se je odločilo
študij na: Filozoski fakulteti	111
Prirodosl.-mat. fakulteti	98
Pravni fakulteti	49
Ekonomski fakulteti	11
Tehnični visoki šoli	263
Agronomiji	40
Gozdarstvu	28
Medicinski visoki šoli	125
Veterini	38
Farmaciji	32
Akademijah	37
Višji pedagoški šoli Raznih višjih šolah	14 55
Študija ne bo nadaljevalo	37
Kaj naj te orientacijske	številke
povedo gimnazijskim podružnicam ter razrednikom in razrednim učiteljskim zborom osnovnih razredov? Predvsem to, da odziv za filozofsko ■ in prirodoslovno matematično fakulteto, kakor tudi za Višjo nedagoško šolo še nekaj let naprej nikoli ne bo prevelik. Zato naj pri tistih, ki so sa. za pedagoške poklice že odločili, to odločitev še utrjujejo, pri tistih pa, ki so kolebili, pa bi imeli v tej smeri razvojne možnosti, poizkusijo z neprisiljenim tovariškim načinom preusmeritve. Seveda pa pri tem ni vseeno, za katero disciplino se bodo maturanti odločili. Videti je, da imajo povsem napačne predstave o njih, da imajo nekatere za zelo. lahke, druge za zelo težke, in bi bila naloga prav predmetnih učiteljev, da jih podrobneje seznanijo z njimi. Tako še vedno zaznamujemo sorazmerno prevelik naval na germanistiko, biologijo, geografijo, umetnostno zgo-
dovino, komparativno književnost, premajhen odziv pa za matematiko, fiziko in 6ba klasična jezika, čeprav je zaznamovati tudi tu napram prejšnjim letom razveseljivo tendenco naraščanja. Učiteljski zbori naj bi tudi bolj kot prejšnja leta opozarjali na dvoletno višjo pedagoško šolo, ki bo dobila letos še vrsto novih skupin (nemščina, angleščina pa tudi fizkul-tura, risanje ali petje v povezavi s še enim predmetom).
Sicer se bo večina še vedno rekrutirala iz vrst učiteljstva, vendar so zaradi številnih novih nižjih gimnazij potrebe tako narasle, da jih samo ne bo'moglo kriti.
Pri odločitvah za Tehnično visoko šolo je treba omeniti, da je glede na kapaciteto laboratorijev in delavnic odziv za arhitekt, in kemijo prevelik. Obe fakulteti bosta morali zajeziti dotok bodisi s sprejemnim izpitom ali pa z izločilnimi izpiti po prvem semestru, ker sta že letos sprejemali nad maksimalno kapaciteto. .Še prav posebej pa velja to za medicin, visoko šolo. Vseh reflektantov tudi ne bodo mogle sprejeti razne dve in triletne višje šole v Beogradu, kakor tudi ne Akademije, ki pa itak uravnavajo dotok s sprejemnimi izpiti.
V glavnem bi pa mogli k anketi reči, da kaže, da so načrti osmošolcev dokaj V skladu z našimi kadrovskimi potrebami .in bi bilo zato vsako umetno »preusmerjevanje« zgrešeno, če bomo le storili svojo dolžnost tam, ' kjer je to v interesu tako maturanta kot študijske panoge.
Stane Melihar
Izvršni odbor Pedagoškega društva FLRJ sporoča
Upravitelji šol in prosvetni delavci naj najkasneje do 25. aprila pošljejo naročnino za »Savremenu školu«, ker sicer odbor ne jamči, da bodo zamudniki še upoštevani. Naročnina znaša za celo leto 150 din. Pošilja se na naslov: Administracija »Savreme škole«, Beograd, Kralja Milutina 66, ček. račun 103-9033014. Obenem obveščamo naročnike, da se štev. 1—2 in 3—4 tiskajo ter bodo razposlane, čim bo tiskarna končala delo.
IO-PD FLRJ
Hekai oftitomi a Cetešufik o&mU aktov
Čeprav občni zbor podružnice ne daje vedno prave slike njene dejavnosti, bodisi da poročila ne zajemajo evidence in problematike, bodisi da je debata zadržana ali preskopa, se vendarle more iz letošnjih občnih zborov izluščiti nekoliko zaključkov gledana dejavnost podružnic in glede zastavljenih nalog.
Občni zbori podružnic so bili v glavnem letos dobro pripravljeni, če izvzamemo nekatere tehnične in organizacijske pomanjkljivosti, ki so motile potek zborovanj. Tako so bili ponekod prostori slabo izbrani, mrzli in neokrašeni (Črnomelj, Novo mesto, Krško), kar brez dvoma vpliva na potek dela. Mnogi tovariši, ki/ so morali v zgodnjih jutranjih urah po več ur daleč pešačiti, bi se na občnem zboru v prijetnih prostorih vsekakor bolje počutili, ko bi jih navdajala zavest, da sindikalna organizacija čuti njihove potrebe, da jih kolektiv želi in potrebuje, da .jih zato tudi tovariško sprejema, jim organizira kosilo in družabni sestanek, kakor pa so se, kadar je zunanji videz prostora in slabe organizacije dajal zborovanju suh, uraden pečat, ker je pač formalno treba enkrat v letu izpolniti svojo dolžnost.
Skoraj dosledno dajejo tak suh, zunanji okvir zborovanja velikih podružnic in velikih centrov (Kranj, Ljubljana, Celje). Zato sta domačnost in prijaznost mnogih majhnih podružnic (Mozirje, Tržič, Sveta Lucija) vplivali na članstvo, da je na občnih zborih uspešno sodelovalo ter z občutkom zadovoljstva odhajalo na novo delo.
Dnevni red letošnjih občnih zborov je bil večinoma pravilno izbran in ni vseboval razen političnih nobenih drugih referatov (z izjemo na Jesenicah in v Tolminu), saj ima občni zbor dovolj snovi in problematike, po poročilih pa naj spregovori predvsem članstvo. Poročila so bila v številnih primerih zelo dobro in vestno sestavljena, kar je največja odlika letošnjih občnih zborov.
Poročila predsednikov podružnic so imela večinoma politično in Ideološko vsebino. Mnogokje pa so bila taka poročila presplošna, kot nekaka predavanja o političnem položaju, in so le premalo zajela okrajno in krajevno politično problematiko, oziroma so se le malo dotikala šolsko-politične in kulturne problematike. Vzoren primer aktualnega poročila pa je podal predsednik podružnice v Murski Soboti tovariš Miro Stubel, saj je njegovo poročilo že kar cel študijski referat o razvoju šolstva v Prekmurju. Poročila, ki so dala članom mnogo pobud za aktivno delo, so pripravile tudi podružnice v Šoštanju, na Gomilskem, v Krškem, Ljutomeru, . Trbovljah, v Tržiču in nekatere mestne podružnice v Celju in Mariboru.
Delovna poročila so bila oblikovno Kaj različna. Ponekod je o vsem delu poročal samo predsednik, večinoma pa so imeli delovno poročilo tajniki, tu in tam so bila .prečitana poročila tudi še po starih sektorjih
dela in pa so celo samostojno poročale vse skupine, kar je včasih po nepotrebnem zavleklo potek občnih zborov (Kranj-mesto).
Mnogo delovnih poročil je izredno vestno in kritično sestavljenih. Iz poročil je razvidno, da imajo že mnogi upravni odbori uvedeno dobro evidenco dela svojih članov, da s pomočjo evidence usmerjajo delo članstva, članstvu pomagajo in jih v primeru potrebe tudi zaščitijo. Razen že omenjenih podružnic bi pri tem opozoril še posebej na podružnico pri Sveti Luciji, vzorna noročila tajnikov iz Ptuja, Trbovelj, I. gimnazije v Celju, Klasične gimnazije in Učiteljišča v Mariboru, Novega mesta, Starega trga, Cerkelj, Ljutomera, Trebnjega in še nekaterih drugih.
Pri ocenjevanju podružničnega dela seveda ne gre samo za stvarnost in objektivnost teh poročil, niti ne zato, koliko je eden ali drugi funkcionar sposoben »napraviti poročilo«, ga olepšati, raztegniti, lepo napisati ali prilagoditi, kakor za nujnost dobre in temeljite evidence ter takega prispevka k vzgoji članstva, da bo to na podlagi konkretnih dejstev ocenilo, izboljšalo in popravilo svoje delo. Saj je n. pr. v Šoštanju izredno kritično poročilo, ki očita članstvu preveliko indiferentnost za politične, strokovne in kulturne probleme, popravljal celo odposlanec Okrajnega sindikalnega sveta, ki ga je zanikala izredno živahna strokovna debata članov. Tako tudi izredno dobro evidenčno poročilo tajnice v Ptuju, ki ni izzvala nobene debate, ne more samo po sebi že biti tudi ocena dela. Ptujske skupine so naj-brže že predhodno razpravljale o nekaterih problemih in verjetno zaradi tega niso čutile potreb o znanih zadevah še enkrat razpravljati. Vendar pa je zelo značilno dejstvo,, da so vsa zares dobra, konkretna delovna poročila izzvala tudi dobre, konkretne sklepe za bodoče podružnično delo (...), nasprotno pa so presplošna poročila rodila tudi samo splošne sklepe, to je take, ki so bili že mnogokrat zapisani in so za podružnice brezplodni, ker ne vsebujejo osnov za organizacijo konkretnega dela.
Od vodstva podružničnega odbora je v glavnem odvisna dejavnost članstva. Taka dejavnost se seveda ne sme izroditi v prisiljeno sestankarstvo ali v po sili debaterstvo, kajti sama debata še ni ne delo ne uspeh. Kako važno je za plodno delo pravilno in dobro izbran odbor nam dokazujeta tudi naslednji ugotovitvi iz letošnjih občnih zborov:
V podružnici Stari trg pri Rakeku so ugotovili, da je bila lani skupina z Nove vasi najslabša, letos pa je pod novim vodstvom tovariša Vrabca najdelavnejša! Glede na izbor dobrega vodstva je značilna izjava tovariša iz Gomilskega, da je tam 14 dnevni študiji prišel že v potrebo in ga nihče več ne čuti kot breme.
Diskusija na občnih zborih se je letos razvijala predvsem o strokovnih problemih, kar pa ne velja za celoto.
Kako so potekale volitve
Do 4. marca 1951 so se izvršile volitve vseh podružnic in vseh okrajnih odborov Sindikata učiteljev in profesorjev (z izjemo mestnega odbora v Ljubljani). Člani Republiškega odbora ali njihovi zastopniki so razen štirinajstih obiskali vse občne zbore z RO neposredno povezanih podružnic. Med neobiskanimi dve podružnici (Ajdovščina in Lendava) nista javili datuma občnih zborov.
Občni zbori so bili vsi sklepčni.
Najnižja udeležba je bila v Sežani, v Škofli Loki je bila 51 %, v Črnomlju 55 %, v Kočevju 59 %, povsod drugod je bila udeležba višja, povprečno nad 70 %, pri čemer so podružnice z manjšim številom članstva imele višji odstotek navzočih.
Od velikih podružnic ima Murska Sobota z 9Zj?f/ udeležbo najboljši uspeh.
Ena od posebnosti pri volitvah na letošnjih občnih zborih je bila ta, da slabši podružnični odbori niso pripravili kandidacijske liste, ampak so izbor kandidatov prepuščali naklučju in dobri volji članstva, ki se je v takih primerih seveda branilo sprejemati funkcije predsednikov in tajnikov (podružnica na Jesenicah še do 'danes nima predsednika), kajti še vedno je v navadi, da silijo sprejemati vodilne funkcije prav tiste člane, ki so že z drugimi deli in z različnimi družbenimi funkcijami ali pa ob njih še z važnim strokovnim delom preobremenjeni. Tako imamo več podružnic, kjer so predsedniki sindikalne podružnice na primer tudi predsedniki okrajnega odbora Ljudske prosvete. Mnogi sposobni člani pa se odgovornosti vodilnih funkcij v sindikatu boje ali otepajo (Jesenice, Guštanj, nekatere ljubljanske podružnice).
Pri resno delujočih podružnicah so bile vsekakor že na odborovi seji predvideni kandidati, kar pomenja obenem za izbranega priznanje uspešnega dela na sindikalnem področju.
•Seveda je bil potreben tudi njegov predhoden pristanek. Kako resno je marsikje članstvo občutilo važnost
vloge vodilnih funkcionarjev, so pokazale volitve tudi s tem, da teh ni izvršilo zgolj formalno in mnoge kandidate v upravni odbor podružnice ni soglasno volilo, ampak je bil izbor in število oddanih glasov za predložene kandidate marsikje zelo različen. Samo v dveh podružnicah so bile — sicer na zahtevo članstva — izvršene javne volitve, kar je sicer lahko znak zaupanja, na splošno pa bi taka praksa pomenjala nezainteresiranost članstva pri usmerjanju dela, oziroma nezaupanje v moč in uspeh sindikalnega dela.
Da je kolektivna zavest članstva že zrasla, nam dokazujejo volilni uspehi. Najboljše podružnice oziroma najboljši okrajni odbori so pri reorganizaciji kandidirali oziroma obdržali in tudi izvolili v upravne odbore podružnic svoje dosedanje najboljše funkcionarje. Tako so večinoma predsedniki, tajniki in drugi najdelavnejši odborniki bivših okrajnih odborov prosvetnih delavcev postali vodilni funkcionarji novo organiziranih podružnic in se je s tem tudi pogoj za uspešno delo podružnic dvignil. Take primere imamo v Murski Soboti, Ljutomeru, Krškem, Trbovljah, Idriji in drugod.
Tudi volitve predsedstva mestnih oziroma okrajnih odborov, kjer so ostala, so bile dobro pripravljene in pravilno izvedene z izjemo Okrajnega odbora v Kranju, kjer je članstvo podružnice mesta Kranj želelo kandidirati vse vodilne funkcionarje okrajnega odbora'- v upravni odbor mestne podružnice in s tem hotelo oslabiti moč in veljavo svojega okrajnega odbora.
Izid volitev kaže, da so z malimi-izjemami bili izvoljeni letos v upravne odbore podružnic najboljši šolski delavci, ki uživajo ugled in zaupanje, poznajo strokovne in ideološke probleme našega šolstva in imajo tudi dovolj volje, da bodo v Sindikatu učiteljev in profesorjev uveljavljali progresivna načela, ki jih kolektivno nakazujejo šolski delavci.
Razumljivo je, da n. pr. članstvo v okrajih Postajna, Sežana ali Ilirska Bistrica predvsem skrbe materialne in finančne zadeve. Če šolski delavci že dolge mesece zelo neredno prejemajo šele zadnje dni v mesecu svoje, plače, je prav, da podružnice tako vprašanje še bolj zaostre, kajti le ob redni preskrbi se je mogoče zares in bolje posvetiti drugim družbenim problemom. Sicer pa je bilo letos izredno malo diskusije materialnega značaja, čeprav ^osebno personalne, stanovanjske in preskrbstvene prilike šolskih delavcev še niso povsod dobro urejene, kar dokazuje, da zadeve že upravni odbori podružnic pravilno in borbeno urejajo na svojih sejah in ne čakajo šele na sestanek članstva ali celo na njegov občni zbor. Na občnem zboru tržiške podružnice je n. pr. šele po skoraj triurni živi debati neki član podružnice vprašal, če v tej podružnici ni bil običaj, da se na občnem zboru obravnavajo tudi materialna vprašanja. Nasprotno pa se je v neki ljubljanski srednješolski ppdružnici pletla debata edino o tem, in je član podružnice ob ploskanju članstva zahteval v zvezi z uličnimi marnjami o 30% znižanju plač — stoodstotno zvišanje plač za prosvetne delavce!
Na občnih zborih nekaterih podružnic (Tolmin, Radgona, Črnomelj, Jesenice, Ljubljana-vzhod) so člani' razpravljali skoraj izključno o delu na ljudsko-prosvetnem področju, primorske podružnice pa o težavah z mladimi kadri in o izboljšanju njihovega usposabljanja. Osebni spori, ki so zelo negativno vplivali na delo podružnic, pa so odjeknili na zborovanjih v Črnomlju, Kočevju in podružnici. Ljubljana-vzhod. Ponekod .diskusija ni bila živahna, ker so se v istem mesecu vršile že tudi uradne konference, na katerih so razpravljali ob zaključku polletja o strokovnih in ideoloških problemih in so tako odvzeli (kakor n. pr. v Novem mestu, Cerknem, Ljubljana - vzhod) občnemu zboru nekaj njegove vsebinske problematike. Neugodno je to vplivalo tam, kjer mislijo posamezni funkcionarji upravne oblasti, da morejo na uradnih konferencah ocenjevati tudi sindikalno delo in vzgojno-politično dejavnost članstva ter mu dajati v tem pravcu upravna navodila. To hromi delovni elan in daje članstvu občutek (kar je v takih pri-rperih tudi res!), da mora sindikalna podružnica izpolnjevati upravne naloge. V Šoštanju pa so zašli v drugi ekstrem, da člani Okrajnega prosvetnega sveta ne morejo biti v upravnem odboru podružnice, kajti ti člani predstavljajo vendar »upravno linijo«!
Čut za pravilne odnose in pravilno sindikalno borbenost se odraža, v mnogih okrajih (Celje, Maribor, Trbovlje, Krško, Tolmin, Kranj), dočint so ponekod ti še vedno nejasni (Ljub-Ijana-okolica, Novo mesto,. Ljubljana, Ljutomer, Ptuj) ali celo preveč podrejeni in nesamostojni, kar se odraža tudi pri delu in uspehih. ■
Čut močne kolektivne zavesti, pravilne borbenosti in tovarištva je v mnogih krajih že močno razvit, kar se kaže v premišljenjem izboru upravnih odborov, v dobri organizaciji dela, pravilni evidenci in stalni povezavi s skupinami ter v dobri zaščiti članstva. Pri tem ne prihaja do izraza samo vabljiva pestrost organizacije (v Ptuju ima n. pr. majšper-ška skupina skoraj dnevne sestanke),, ampak tudi dobro, čeprav nekoliko ljubosumno sodelovanje z upravnimi in množičnimi organizacijami (Murska Sobota,-Ljutomer itd.) in s tem tudi zavest o pomembnosti dela, ki ga opravlja šolski delavec ne oziraje se na sporne formalne zadeve.
V takih središčih se je na občnih zborih razvila konstruktivna diskusija. ki temelji na zaupanju v moč ljudskih množic in na pravilnem tolmačenju oblastnih forumov tudi pri kritiki takih osebnih ali strokovnih problemov, ki so pereči in prav zato zahtevajo odkritosti in kulturnega poguma.
Posebno v oddaljenejših krajih imajo člani še vse premalo občutka o lastni moči pri odpravljanju raznih napak in premalo zaupanja v uspešnost svojih prizadevanj za izboljšanje življenja v smislu poglabljanja demokracije ter se čutijo zelo zapuščene in osamljene. Z velikim zadovoljstvom so posebno v teh krajih sprejemali zastopnike Republiškega odbora, poslušali njihova izvajanja in nato poglabljali diskusijo s svojimi načrti, s svojimi mislimi in premišljenimi sklepi. Zato bi bilo prav, ako bi vse podružnice in vsi mestni odbori vprašanju obiska skupin in posameznikov posvetili čim več pažnje.
Diskusije na občnih zborih so bile uspešne povsod tam, kjer so se posamezniki zares trdno povezali v pravo tovarištvo, ki so mu vzgojni problemi, ne pa osebne težnje, bistvo stvarnega dela. Tam tudi ni več ob-■ čutka v »prisilni« diskusiji in njeni reakciji — »prisilnem« molku. V razpravljanju večine nodružnic je bilo težišče dela na vzgoji in njeni
problematiki: dom, šola, mladina, gospodarstvo, sistem dela. Morda je bil s tem problem študija letos nekoliko zapostavljen, saj' je bilo v mnogih podružnicah čutiti in opaziti zanemarjanje organizacije' ideološkega študija (Laško, Postojna, Črnomelj, Žalec, Sveta Lucija, Šempeter pri Gorici) oziroma celo težnja posameznikov za odpravo kolektivnega študija (Grosuplje), vendar je bilo opaziti v diskusiji velik porast teoretične in ideološke izobrazbe pri obravnavanju vzgojnih Vprašanj, ki so bila bolj kritično obravnavana tam, kjer je k študiju pritegnjeno vse članstvo podružnice (Celje, Maribor, Trbovlje, Ljutomer, Tržič). Vzorne oblike študijskega dela so uvedene skoraj v vseh podružnicah Maribora in Čeija (s predavanji v okviru skupin, roditeljsikih sestankov ali ljudske univerze) in v mnogih majhnih osnovnošolskih skupinah na podeželju (Gomilsko, Sv. Lucija). Skrb za študijski material je dober indi-' vidualni študij s časovno in krajevno dobro organiziranimi tovariškimi študijskimi sestanki naj' bi bila tudi v bodoče posebna briga upravnih odborov.
Glede neenakomerne zaposlitve članstva se je stanje le delnč izboljšalo. Vsekakor pa je zanimivo tolmačenje (ali opravičilo?) članstva, da »po sindikalni liniji« niso mnogo naredili, pač pa da opravljajo »izven sindikalne linije« mnogo važnih poslov. Take izjave so predvsem značilne za mnoge srednješolske podružnice v Ljubljani. Miselnost, da smo danes ljudje razroolovljeni ali celo razčetverjeni na razne »linije«, je škodljiva. Sindikat učiteljev in profesorjev je samo posoda, okvir, ki zajema in druži ljudi, ki .se pečajo z vzgojnimi in šolskimi problemi, je mobili-zator (ali bi vsaj moral biti!) za reševanje, usmerjanje in uresničevanje vseh vprašanj na tem ^odročju, in kritičen množični organ učiteljev in profesorjev pri vsem njihovem delovanju. Zato tudi »ugotovitev«, da neko delo uspeva samo pod unrav-nim, hira pa pod sindikalnim vod-
stvom ali narobe, v celoti ne more veljati. V splošnem je sindikat kot množična organizacija le vzgojitelj k pravilnemu delu in množični zaščitnik osebnih pravic članstva, kar mu v prehodni dobi seveda nalaga posebne- naloge in ^oseben način organizacije.
Ob koncu je na račun podružničnih upravnih odborov omeniti še dve pomanikljivosti. Mnogo nesporazumov pri delu, pohvalah, grajah in pri ocenjevanju prosvetnega dela snloh gre ng račun preslabe povezave upravnih odborov podružnic (in tudi skunin) z upravnimi vodstvi (OLO, KLO) in z vodilnimi funkcionarji množičnih organizacij (OF, Partije, LMS, Ljudsko - prosvetnih svetov, Svetov zveze pionirjev, Okrajnih sindikalnih svetov, AF2). To sodelovanje bo potrebno z maloštevilnimi izjemami skoraj povsod znatno izboljšati, oziroma šele uvesti. S tem bodo odstranjena mnoga. napačna mnenja in kriva tolmačenja vzgojno političnih pojavov in osebnih sporov.
Druga velika pomanjkljivost, ki se je pokazala na občnih zborih, je skoraj popolno pomanjkanje pomoči podružničnih odborov skupinam in slaba pomoč okrajnih odborov podružnicam z rednimi načrtnimi obiski vseh članov upravnega odbora oziroma članov plenuma ter z boljšimi osebnimi stiki, kar bi brez dvoma znatno izboljšalo delo in uspeh ter vzbudilo sindikalno zavest vsega članstva.	'
Če bodo izvoljeni upravni odbori podružnic in voditelji skupin znali z izboljšanimi oblikami dela, kakršne so med drugim pokazali tudi zadnji pedagoški tečaji, pritegniti članstvo k boljšemu sodelovanju, če bodo izboljšali evidenco in pomoč pri delu, sprostili ustvarjalne sile članstva s konkretno pomočjo na terenu, redni ideološki in strokovni študij pravilno usmerjati, se bodo zavest, ustvarjalnost in ugled članstva Sindikata učiteljev in profesorjev ob manjših naporih dvignili še na znatno višjo stopnjo.	Zorn Jože
Paberkovanje po zapisnikih o občnih zborih sindikata šolskih delavcev
O delovnem elanu.
»Predvsem lahko ob vsaki priložnosti ugotovimo, da ne zaostajamo v delovnem poletu za drugimi kolektivi, kar nam dokaže že bežen pogled na naše umike, ali pa pogled na razsvetljena okna našega poslopja v zgodnjih jutranjih ali pa poznih ve-, černih urah. Pri nas delamo s polno paro in vsakdo med nami si je naložil na ramena, kolikor je le največ mogel. 723 ur bi bila maksimalna tedenska učna obveznost nas vseh, tem pa smo samo na matičnem zavodu dodali še 121 ur, 117 pa na večernih tečajih, pa z delom v internatih in zavetiščih. Če bi te ure sešteli, bi našli zaposlitev še za 14 moči, ki jih mi danes po svojih najboljših močeh nadomestujemo. Tudi osebnih vzgledov prave delovne vneme in delovne discipline v našem zboru ne manjka, vse, od obeh najstarejših tovarišev — prof. Orožna in prof. Cimpermana — pa do naših najmlajših tovarišic, ki so že v svojem prvem šolskem letu prevzele nesorazmerno velik del bremena na svoja šibka pleča.« (Iz predsedniškega poročila podružnice na II. gimna-i ziji v Celju.)
☆
»Predmetne komisije so v prvi polovici pretekle poslovne dobe delale naravnost vzgledno, v drugi polovici pa smo se bolj omejili na ’ lastni zavod. Za delo v prejšnjem obsegu, ko smo pritegnili učiteljstvo iz' mesta in še vsega okraja, so težave zaradi velikih potnih stroškov in prehrane. (Pa tudi ocene pristojnih forumov o tem svojem delu nismo dobili, čeravno smo pošiljali podrobna" poročila.)
V tej poslovni dobi so krožki oziroma predmetne komisije obdelale naslednje teme:
Slavisti.
Ziherlovi proslavi o Prešernu in Cankarju.
O pouku literarne zgodovine v nižji gimnaziji.
O pouku slovenskega jezika v nižji gimnaziji.
O Slavistični reviji.
Studijske knjižnice, njihov namen in vloga.
O učnem načrtu in jezikovni vadnici za 4. razred osnovne šole.
Pouk slovenskega jezika v 1. razredu gimnazije.
Izkušnje pri pouku na sedemletkah. O Kocbeku in njegovi Tovarišiji.
Zgodovinarji in geografi.
Problemi celjskega zgodovinopisja. Zgodovina zemljepisne znanosti. Metodika zgodovine.
Socializem in njegove razvojne faze. Zgodovina Zidanega mostu.
Naši arhivi in knjižnice med okupacijo.
Učni načrt za zgodovino.
Filozofsko gledanje na razvoj zgodovine.
Teoretična učna slika »Kmečki upori«.
Dopisuite i/	delavca"!
Ljudska demokracija.
O teoriji države.
Prirodoslovci.	•
Novi pogledi v biološki znanosti. Ekskurzije v prirodo.
Revija kemičnih poizkusov.
Dialekt, mater, v prirodoslovni vedi.. Učni načrti (4 sestanki).
Razvojna teorija.
Prirodopisne zbirke.
Lingvisti.
Predmetnik in učni načrt za angl-jezik.
Problemi pri pouku angl. jezika/ Pouk ruskega jezika v nižji gimn. Ruski učbenik za I. razred.
Učni načrt.
Teoretična in praktična fonetika. Učbenik za sedmi razred.
Praktična in teoretična fonetika. Praktični nastop.
Angleška fonetika.
Jezikovna vprašanja angl. jezika.
Matematiki.
Eksperimenti iz fizike letenja. Poizkusi iz fizike z enostavnimi sredstvi.
Naloge iz matematike in fizike za nižje tečajne izpite.
Osnovni poizkusi iz kemije.
Začetni pouk algebre.
Življenjski pouk geometrije.
Viri za izdelavo fizikalnih učil.
O funkcionalnem mišljenju v matematiki.
Diskusija o učnih načrtih.«
(Iz tajniškega poročila podružnice v Celju.)	^
»Tudi na območju naše podružnice smo v tem letu kvaliteti dela posvetili več časa, kakor pa prej v petih letih ,količinskega' gledanja. Vendar pa je poglobljeni študij še vedno nekaj, kar nekateri naši tovariši zanemarjajo. Imamo precejšnje število članov, ki kažejo za učitelja naravnost nerazumljivo brezbrižnost ne samo za politično, marveč tudi za strokovno literaturo. Tudi leposlovje jih ne zanima, ne vznemirja pa jihi tudi ne novi Slovenski pravopis, čeprav ga je sedaj dovolj na trgu in so bile o tem vse šole obveščene. Tako imamo še vedno takih članov, ki napredujejo samo še s poviški temeljne plače po Službenih letih, ne-pa obenem tudi strokovno, kar bi bilo želeti!«
(Iz predsedniškega poročila podružnice Šoštanj.)
*
O delu na vasi.
»Da dvignemo kulturno-prosvetni nivo našega podeželja in izpopolnimo znanje našega delovnega ljudstva v duhu napredne miselnosti, smo organizirali v območju ljutomerskega okraja 17 izobraževalnih tečajev. Eden od teh je bil tudi na Runču.
Organizacija tečaja je bila dokaj' trd oreh. Ljudi je bilo treba zainteresirati, za kar smo našli v naj ožji povezavi s frontnimi organizacijami najlepšo priliko na množičnih in pa na roditeljskih sestankih. Steber našega tečaja tvori mladina — tako iz: zadružnega kot zasebnega sektorja-
K POUKU ŽIVIH JEZIKOV
Ministrstvo za znanost in kulturo je organiziralo v času od 19.-—23. II. t. 1. vrsto zanimivih predavanj priznanega angleškega lingvista praktika in jezikovnega teoretika profesorja Gatenbyja. Govoril je o znanstvenih osnovah tako imenovane direktne metode pri pouku živih jezikov.
Od praktične strani je zelo posrečeno izpopolnil izvajanja prof. Ga-tenbyja pri nas že znani in priljubljeni predavatelj British Councila v Beogradu g. Davies, in sicer o tem, da je v treh, lahko rečemo, klasičnih lekcijah demonstriral avditoriju v miniaturnem poskusnem »razredu« (3 deklice in 3 dečki v starosti od 10 do 11 let, ki se še niso učili angleščine) uporabnost direktne metode v tej razvojni dobi. K omenjenim predavanjem so bili povabljeni profesorji anglisti iz vse Slovenije.
Izvajanja prof. Gatenbyja so poslušalcem nudila priliko, da si osveže oziroma izpopolnijo in poglobe svojo jezikovno tečretično izobrazbo ter odnesejo s seboj v prakso marsikaj novega in koristnega. Demonstracija g. Daviesa pa je temu ali onemu nedvomno dala spodbudo za boljše poklicna delo in zaupanje v možnost večjih uspehov.
Čeravno ni imela ta prireditev značaja propagande za direktno metodo, marveč se je gibala na višini informativnega poskusa, so se vendar pojavila med avditorijo fazmiš-Ijanja o možnosti aplikacije direktne metode v naših šolah. Kot vedno, so se v debatah med poklicnimi- tovariši' oglašali na eni strani zagovorniki direktne metode, na drugi pa skeptiki ali celo taki, ki so to metodo gladko odklanjali.
Kaj pa je direktna metoda, od kod prihaja?
Še v 19. stoletju je na evropskih šolah pri pouku živih jezikov skoro neomejeno gospodovala od sholastike podedovana gramatično - prevajalna metoda. Ta metoda, ki je bila morda prikladna za srednjeveške učne cilje (čitanje biblije) ter tudi še za učne cilje, ki jih je spravila v ospredje renesansa (čitanje antičnih, literarnih in filozofskih del), je pričela omahovati s pojavom kapitalizma (tehnično znanje, kolonialni narodi, svetovna trgovina).
Zato ni presenetljivo, da se je kmalu po nemško - francoski vojni, ko sta mlada nemška industrija in trgovina začeli na svetovnih tržiščih izpodrivati Anglijo, pojavila v Nemčiji (1882) knjižica prof. W. Victorja »Der Sprachuterricht muss um-kehren«. Nemški kapitalizem se je zavedal, da mora izvojevati trdne pozicije širom sveta. V ta namen je potreboval, in sicer hitro, veliko število nameščencev, koresporidentov, agentov, direktorjev, ki bi dobro, gladko znali ne literarni, ampak živi, prožni razgovorili jezik, s katerim prideš tujemu narodu čisto blizu, s katerim si pridobiš njegove simpatije, s pomočjo katerega boš mogel trgovati, in sicer dobro trgovati — zaradi družbeno - ekonomskih sprememb, ki so v življenju Bismarkove Nemčije nastopile po zmagi nad Francijo, se je pojavil v jezikovni didaktiki nov moment, ki je terjal spremembo metode. Pod sličnim pritiskom so se znašle v konkurenčnem boju še, druge buržoazne države. Zato so se pojavili reformatorji pouka živih jezikov tudi drugod: v Franciji priznani fonetik Paul Passy in metodik Charles Schweitzer,- v Angliji znameniti, še danes upoštevani fonetik Henry Sweet. Ta val je šel naprej po vseh kulturnih deželah. Razmeroma pozno, ne dolgo pred prvo svetovno vojno, smo ga občutili tudi pri nas (prof. Fr. Juvančič, dr. F. Sturm).
Ta metoda, ki so jo spočetka imenovali reformno, pozneje pa direkt-
no, saj hoče posredovati znanje tujega jezika direktno, t. j. brez posredovanja materinega jezika, bi se dala označiti z naslednjimi točkami:
1.	Besede in stavki se nam močneje vtisnejo v spomin, če se povezujejo s čutnimi vtisi. To dejstvo so ugotovili že pedagogi kot Komensky, Rousseau in Pestalozzi. V zvezi z njihovim učenjem se je ob novih ugotovitvah eksperimentalne psihologije v pedagogikijrazvil in dodobra utrdil pojem nazornega pouka, t. j. pouka ob opazovanju slik, predmetov, dejanj. Reformna ali direktna metoda je izkoristila te ugotovitve in sprejela postulat nazornega pouka kot integralni proces svoje metodike.
2.	Jezik je v prvi vrsti fonetičen pojav. Zato so oblikovalci 'direktne metode vedno poudarjali vehko vlogo praktične fonetike in konverzacije pri pouku tujih jezikov.
3.	V starih šolah je bil dijak predvsem pasiven, sprejemal je od učitelja snov, usvajal si je pravila. Tudi prevajanje je bilo večidel pasivnega značaja. Nova metoda pa je dijaka aktivizirala, udeležuje se pouka z osebnim sodelovanjem zlasti pri indukciji slovničnih pravil, pri domačih in šolskih nalogah, najbolj pa pri konverzaciji.
4.	Gramatika ni več osrednji del pouka živih jezikov, kot je to bilo nekoč. Gramatični pojavi se ne poučujejo sistematično, ampak se razlagajo od primera do primera, toda le, kadar je to neobhodno potrebno.
5.	Kar se tiče čtiva, se direktna metoda ne omejuje le na literarna dela. Navadno gre v tem pogledu po poti, ki jo ubira človek na svoji razvojni poti v življenju: domači, družinski jezik,' nato jezik vsakdanjega življenja, zatem pismeni jezik; in si-• cer najprej tehnično - znanstveni in šele na najvišji stopnji pesniški, li-teraturni jezik, jezik kulture. Čtivo na višji stopnji gre v glavnem za tem, da dijak spozna tuji narod in njegovo kulturo vsestransko in globoko.
Pridobitve reformne ali .direktne metode' so v primeri s staro, od življenja odtrgano gramatično - prevajalno metodo, zares velik korak naprej. Zahtevajo pa temiljitega jezikovnega znanja učiteljev, specialno izobrazbo predavateljev in zadostne pripomočke za ponazoritev. Zlasti pa direktna metoda zahteva velikega števila ur. Kajti ta metoda hoče naučiti človeka v prvi vrsti razgovor-nemu jeziku. Tega pa nikdar ne dosežeš z dvema tedenskima urama. Razumljivo je, da se je ta metoda zlasti razvila v velikih industrijskih državah s široko trgovsko mrežo in še prav posebno v sodobnih talaso-kratijah s kolonialno posestjo, ki streme Za tem, da nauče svoje trgovsko osebje, svoje oficirje, vojake in administratorje v kratkem, zgoščenem pouku tujega jezika, kadar se pokaže ootreba. Zanimiv je primer', ki ga je navedel g. Davies o tem, kako so v Ameriki v rekordnem času naučili več tisoč Kitajcčv angleščine za prve vojaške potrebe s pomočjo primitivnih risb.
Nastop direktne metode je dvignil v Evropi in malo kasneje tudi v Ameriki precejšen znanstven val, ki je naplavil na obrežja kulturnega sveta nešteto jezikovnoteoretičnih razprav in celo vrsto metod za pouk živih jezikov: Gouinovo z njegovimi »temami«, bralno metodo (zlasti v Združenih državah) z racionalno stopnjevanimi teksti, metode, ki se naslanjajo na pojave podzavestnega duševnega življenja.
Nastaj^ vprašanje — ne toliko, ali bomo pri nas direktno njetodo sprejeli ali odklonili, ampak—'kakšna na'j bo naša metoda. O tem je bilo v našem pedagoškem tisku že večkrat govora, tako da so ideje v tem
pogledu že oblikovane. Ne bo pa škoda, če to vprašanje še enkrat postavimo. Pri tem ne gre za izčrpno obdelavo tega problema, ampak le za misli, ki naj najdejo svojo kritiko ali odobritev. ,
V	procesu izobrazbe morajo mladi ljudje — prirodno je, da se zaenkrat omejujemo na pouk za mladino — prejeti takšno znanje, da se bodo mogli aktivno uveljavljati v družbenem življenju. To je nemara načelo, od katerega moramo izhajati v našem konkretnem primeru. Kakšne so potrebe in zahteve naše družbe, kar se tiče znanja živih jezikov?
Tu moramo ločiti izjemne potrebe, družbe od splošnih. Izjemne potrebe bi mogle, recimo1, terjati od nas, da skupino ljudi naučimo eksotičnega jezika, na primer jezik bantu, in sicer v kratkem času. Tu bi nedvomno prišla v poštev direktna metoda z velikim št#vilom ur in posebnimi nazornimi pripomočki. Vendar gre pri nas v glavnem za splošne, široke potrebe naše družbe. Izjemne, potrebe zadovoljujejo posebne šole ali organizacije.
V	tej zvezi se vprašamo: ali je res potrebno, da bi naši mladi ljudje, ko žapuste srednjo šolo, znali govoriti v tujem jeziku? Omenili smo že, kako težko je doseči to stopnjo uspeha in kako majhni so v prerezu naši domači rezultati. Nikakor ne moremo, posebno pri ogromni obremenitvi* naših šol, ki delajo (recimo TSŠ v Ljubljani) od 7. ure zjutraj do 8. ure zvečer, dodeljevati živim jezikom več kot 2—3 ure na teden (razen seveda v specialnih šolah). Poleg vsega tega pa v naših konkretnih jugoslovanskih pogojih tudi ni nujno potrebno, da bi absolventi srednje šole znali govoriti žive jezike, vsaj ne gladko in tekoče. Pač pa je ob sedanjem stanju družbenega razvoja, ko se vesoljni svet z neštetimi vezmi postopoma vse bolj povezuje v eno samo človeško celoto, nedeljivo celb v miru oziroma vojni, kot se to vidi v sodobnih pedagoških, neobhodno potrebno, da bi vsak absolvent naše srednje šole znal gladko citati in razumeti tuje tekste. Tako mu bo znanje, ki je na tej stopnji tudi lažje dosegljivo za širše množice ne le mladih, ampak tudi že odraslih ljudi, ključ h kulturi drugih narodov, okno
v svet, pripomoček za osvojitev naprednejše tehnike in s tem nedvomen doprinos k povečanju razvoja in indirektno tudi blagostanja in sreče našega ljudstva.
Če torej; pogledamo problem pouka živih jezikov s tega vidika, bomo lahko razumeli, da za nas ni v prvi vrsti važna uvedba direktne metode, čeprav ima nedvomno svoje odlike. Pač pa bomo vnesli v naš pouk živih jezikov vse tisto, kar ima direktna metoda za dosego našega cilja, t. j. za čitanje in umevanje tekstov, dobrega in za nas uporabnega. Zlasti gre tu ne samo za aktivi-zacijo dijakovega dela v šoli in’ za to, da se že končno otresemo tradicionalne literarno-estetske enostranskosti, marveč da naše tuje tekste približamo na pameten način resničnemu kompleksu sodobnega življe-, nja, da našim čitankam poleg estetske damo za današnje življenje tako važno politehnično smer v najširšem pomenu besede.
Morda bi kdo dejal, da je škoda lepih pridobitev direktne metode na področju praktične fonetike. Da, škoda je, zato pa bi v prvem in morda drugem letu, ko so organi mladine (9—10—11 let) še nežni in lahko prilagodljivi, mogli vpeljati direktno metodo, da si učenec pridobi glasove tujega jezika (saj jih bo potreboval za razumevanje govora in radija) in osnovni besedni zaklad, ki se bo pozneje razširjal z branjem. Tudi s petjem se bo,v prvih dveh letih (pred puberteto) mogel intimno, čustveno seznanjati s tujim jezikom.
V nadaljnjem poteku pouka bomo gotovo morali gojiti znanje gramatike, analizo stavka in tudi prevajanje. Zoper prevajanje grme teoretiki .direktne metode. Da, ker gospodujočim narodom prevajanje ni kdo ve kaj potrebno, ker je zanje nekaj izjemnega. Drugo je pri nas, nam so prevodi veliko-bolj potrebni. Vendar se moramo držati v naši šolski praksi, ko gojimo prevod, te misli, da prevodi ne smejo biti suženjski,' ali kot pravi neki ruski pedagog »para-zitično-reflektorni«, ampak smiselno in slogovno ekvivalentni. S takimi prevodi dosežemo, kakor je rekel že Goethe, ne samo znanje tujega jezika, ampak poglabljamo in izostruje-mo znanje svojega materinega jezika.
Predavanja prof. Gatenbyja in g. Daviesa so nemara vzbudila v vseh profesorskih kolegijih razpravljanje o metodah, prikladnih za naše kon-
kretne potrebe. Iz tega razpravljanja bo gotovo izšlo mnogo dobrega. Pojmi se bodo ob tem nedvomno razčistili. Zato moramo biti hvaležni Min. za znanost in kulturo za hvalevredno iniciativo.
Prehod na nove metode je zelo težka stvar. Kot se presnavljanje v že oblikovani duševnosti posameznika ne razvija brez trenja in trdot, tako se tudi že izoblikovane metode le težko in počasi izrinjajo iz tradicije. Le pomislimo: Kdo so sedanji profesorji? — Nekdanji dijaki. Vso gimnazijo so ob študiju vsrkavali vase metodo svojih učiteljev, recimo gramatično-prevajalno metodo. Tiči jim v možganih in kosteh. Poleg tega so nekateri ljudje res elastični, večinoma pa se vsak izmed nas giblje po črti najmanjšega odpora, to še pravi, da »mladiči čivkajo, kakor so žgoleli stari«. Zato moramo biti ob prehodih na nove metode zelo preudarni in previdni, ne zametati, kar so ustvarile prejšnje generacije — ako ne gre seveda za očitne napake — ampak prejšnje izboljševati z novimi pridobitvami.
Morda bi se dalo doseči to, da bi se na eni ali več šolah pri- nas ustanovili za preizkus novih metod, ki bi jih sprejeli strokovnjaki na svojih konferencah, posebni razredi, ki bi v nekaj letih pokazali ali ne pokazali uspehe. Odbrali naj bi se za to dijaki, ki naj bi predstavljal prerez sposobnosti naše mladine. Predavatelji bi morali biti dobri ali najboljši. Vodile naj bi se primerne, v eksperimentalni praksi vpeljane zabeležbe.
Zadnja leta se pri nas na področju pouka živih jezikov kažejo razne težave, kar je pri globoki spremembi v naši družbi razumljivo. Nedvomno pa bi bil za napredek znanja tujih jezikov pri nas potreben poseben institut, ki bi se bavil s teorijo, pa tudi prasko pouka živih jezikov na naših šolah. Saj moramo priznati, da mladi lingvist, ki pride z univerze v srednjo šolo, ne more drugega kot da nadaljuje rutino svojih nekdanjih učiteljev ali svojega mentorja, ali pa da leta in leta »plava«, dokler si po mnogih bridkih razočaranjih sam ne izdela lastne metode.
Te,misli, ki so se neprisiljeno narekovale v pero, bi morda lahko po-služile kot povod ža debato o metodah pouka živih jezikov, kakršne bi se pokazale za prikladne pri nas v sodobni družbeni pogojenosti.
I.	Prezelj
PSIHOLOŠKA DOPISNICA
Na blejskem pedagoškem kongresu je tov. dr. Šegulova imela sijajen referat z naslovom: »Pomen psihologije za vzgojno in učno delo«.
Saj smo že pred njim čutili in slutili, kako nujno potrebno in koristno bi bilo boljše in sistematičnej-še psihološko opazovanje otroka. Samo da je že naša prastara navada, da mora priti vse od »zgoraj« ...
In zdaj je prišlo in smo se oddahnili. Bi človek mislil. Vraga smo se!
Kot odmev te pobude je bil izdan šolskim upraviteljem nalog, naj izvedejo psihološki popis otrok po svojih šolah. Ampak — poznate tisto anekdoto o generalu, ki je po prvi svetovni vojni zbiral vojaške anek-doteT Naredba iz ministrstva na ar-mijske, divizijske, polkovne itd., komande, vsaka nižja inštanca malo bolj poljudno in ko je naredba prišla do čete, narednik strogo »kofervizi-to« in raport, da »u prvoj četi nije bilo, ni sada nema in nikad neče biti nikakvih, majku ti, anegdota, dok je njemu žive glave na ramenima!«
Morda je bilo drugje drugače, morda tudi ne ali pa vsaj; dosti drugače ne, pri nas smo dobili nalog, naj opazujemo otroke in »jih popišemo« v poseben zvezek, da bo inšpektorju poleg drugih uradnih spisov pri nadzorovanju na vpogled. Nič drugega in nič ve.
Poklic.
Družinsko stanje.
Premoženjske razmere.
Zdravstvene prilike, prehrana, obleka, skrb za higieno.
Stanovanjske razmere.
Vpliv družine na otroka, napredna ali konservativna miselnost, pomoč pri učenju, briga za šolski napredek, delo, moralni vpivi.
III. OKOLICA:
S kom se otrok druži izven doma, nadzorstvo.
VI. OTROK:
Individualne lastnosti otrokove.
Splošni opis, spejemljivost za vplive in vtise.
Čustvovanje.
Volja.
Delovni način.
Utrudljivost.
Trajnost pridobljenega znanja.
Pazljivost.
Sposobnost za opažanje.
Spomin.
Domišljija.
Miselne sposobnosti, inteligentnost.
Jezikovni izraz.
Vse druge lastnosti, ki bi se 'še opazile na otroku, pozitivne ali negativne, posebne nadarjenosti in podobno.
O vsaki teh (točk bi bilo treba, da se starejši tovariši porazgovore z mlajšimi vsaj, v najpotrebnejšem obsegu na konferencah ali kakor koli.
Še to: Ta popisnica ne more in noče nadomestiti one v matičnem listu, ki je namenjena predvsem mladinskemu sodniku, temveč bo služila najprej učitelju samemu za hitro in zanesljivo orientacijo, ko prevzame razred, ki ga še ne pozna, potem pa mladinskemu psihologu, kot študijski material. Zato so tudi vSe opazke kot »normalno«, »povprečno«, »pravilno«, »brez posebnosti« in pod., kakor so že navadne v matičnih listih, brez koristi. Vsi vpisi naj bodo vsaj v najkrajši obliki dokumentirani! Skušajte si povsod odgovoriti: Zakaj je otrok tak ali tak, kdaj, napram komu itd. Prečudne zgodbe se vam bodo razodele. Marsikaj vam bo postalo jasno, česar doslej niste razumeli, marsikaj bo lažje, marsikaj morda tudi težje.
Ne pozabite, da otrok ni mrtva številka, temveč živ človek, vsak zase svojstven svet, da sa v drugi svet-Ijavi, v drugih razmerjih pokaže lahko čisto drugačnega kakor ga pa vidite vi izza mize, da 'Se razvija v dobro ali v slabo, in da vam je zato zaupan, da ga — dvigate!
To naše delo je visokovredno politično delo...
Pri vključevanju mladine ni šlo lahko, kajti še vedno so močnejši magneti zabava, ples in pijača, kot pa znanje in knjiga. Vendar nam je s požrtvovalno pomočjo sekretarja mladinske organizacije uspelo, premagati tudi to oviro1. Delež same frontne organizacije je bil pri pripravah malenkosten, kljub temu, da je bila ona organizator tečaja. Zopet se je pokazalo, da naj bo prosvetni delavec tisti, ki bo iniciator kulturnega življenja na vasi. Najboljši obisk smo imeli v decembru in januarju, dočim v februarju že pada, iz česar sledi, da je treba tečaj, jeseni čimpreje začeti, ako hočemo snov v primernem obsegu obdelati. Udeleženci tečaja so želeli splošno-izobra-ževalni tečaj. Zakaj? Večina je obiskovala osnovno šolo v dobi okupacije in ji tako manjka prav osnovnega znanja. Slovenski jezik smo postavili na. prvo mesto. Uvedli smo Poslovno spisje. Pouk zdravstva smo Poživili z vajami o prvi pomoči, pouk računstva pa z nalogami iz zadružnega gospodarstva in statistike. Po Potrebi so naloge sestavljali tečajniki sami. Na ta način smo dosegli razgibanost in živahen razgovor, naj-bojj Pa pri pouku biologije, kjer so tečajhiki pokazali precej predznanja.
Predavateljski kader predstavlja-1° vfzključno šolski delavci — tudi naši najmlajši. Da jih uvedemo v metodiko izvenšolskega dela, smo
uvedli hospitacije mlajših pri starejših praktikih. Spoznali smo, da je to sredstvo uspešno.
Tečaju smo priključili še kuharski tečaj in bralni krožek. Bilanca dela kaže, naj bi se taki tečaji organizirali redno vsako leto od 1. novembra do konec februarja. Tečaja dveh oziroma treh zaporednih let bi tvorili neko zaključno enoto. Z veseljem smo pozdravili ustanovitev okrajnega aktiva predavateljev in bi le želeli, da bi ti tudi dejansko prihajali na teren.«
(Tov. Zalezina v debati na občnem zboru v Ljutomeru.)
☆
»Nerad sem šel na Cven, ker sem se bal, da moje delo ne bo tako živahno, kot je bilo delo tov. Zajlho-ferja. Tudi jaz sem se kot aktivni član vključil v vse organizacije, imel sestanke, hodil pa tudi od hiše do hiše, kjer smo se razgovarjali o tem, kaj nam lahko da tečaj. Lani ,je bil splošni izobraževalni tečaj, letos smo ga poglobili. Domačini — predvsem predsednik zadruge — so mi pomagali kot predavatelji, kar je zelo ugodno vplivalo. Spočetka so se borili s težavami, pa se jim da vsa potrebna navodila, tudi dispozicijo v zvezi s praktičnim delom. Uspeh ni izostal. Danes imamo 45 tečajnikov.«
(Tov. Roškar v debati na istem zborovanju) (Bomo nadaljevali.)
Ne tako, tovariši! Tako »popisovanje« nikakor ne bo doseglo svojega namena in je popolnoma nesmiselno. Saj ga poznamo iz matičnih listov. Gre za to, da zberemo čim več in čim solidnejšega, realnejšega študijskega materiala o vseh vplivih, ki danes oblikujejo našega mladega človeka, našega jutrišnjega sodržavljana in sodelavca. Ne more nam biti vseeno, kakšen bo.
Ne torej nadležne pisarije vrh drugih pisarij, temveč dragoceno prispevanje k zgradbi lepših in boljših pogojev, ki jih želimo in skušamo ustvariti bodočim pokolenjem.
In ravno zato je treba dati tudi »tistemu delu našega učiteljstva, ki še nima dovolj v praksi izostrenega pogleda za vsa ta precej zapletena vprašanja, navodil, kaj naj opazuje, kako naj zapisuje, da bo njegovo delo smiselno in koristno.
Dokler nam strokovnjaki ne bodo dali boljših in popolnejših napotkov, predlagam osnutek take psihološke popisnice s točkami, kakor bi naj jih jo mojih mislih učiteljstvo pri tem delu upoštevalo. Vpisovalo naj bi se v pole — za vsakega otroka posebej — ne v zvezke! Tiskovino naj založi DZS, ker mora biti enotna!
I. ROJSTNI IN DRUGI OBIČAJNI PODATKI O OTROKU:
II. PODATKI O DRUŽINI:
Starost staršev ob rojstvu otroka. Socialni izvor staršev in starih staršev.
.Učitelju faRulteto!
Učitelju je treba dati tako izobrazbo, kakor odgovarja njegovemu položaju v družbi.
Dokler je bil mežnar, je moral znati predvsem peti in orglati.
Dokler mu je bila glavna naloga, da nauči otroke pismenosti, računov in poslušnosti, se je moral sukati okoli metodičnih prijemov — in bolj ko se je počutil na tesnem v šoli, bolj je moral riti v to področje (in tudi dlako cepiti): saj le tedaj ga je družba priznala za popolno kvalifi-■ ciranega.
Ko je danes namen, dvigniti splošno ljudsko izobrazbo na višino nižje gimnazije, je treba tej splošni višini primerno dvigniti tudi učiteljevo izobrazbo.
1. Srednja učiteljska šola naj se opusti! Učiteljski kandidat naj ne krene po mali maturi na svoj stranski tir, naj ne zapusti splošno izobraževalnega tipa naše srednje šole na sredi pota, naj ostane v duhovni in tovariški skupnosti bodoče slovenske inteligence do velike mature, ko se vsem, ki se gredo usposabljat za vodilne poklice, ločijo pota po specialnih smereh! Kandidat si naj torej ne izbira učiteljskega poklica s 15 leti; marveč z 19, na zrelejši stopnji življenja.	f ,
2.	Ali' naj gre učiteljski kandidat po veliki gimnazijski maturi na VPŠ? V čem je raison d’ etre VPŠ? da odkrhne filozofski fakulteti pomemben kos pedagogike? Da niža zahteve fakultete? Da hitreje, v dveh letih, dovrši, za kar so fakulteti poj trebna štiri leta? Da na neki višji točki — kakor učiteljišče na srednji — separira skupino prosvetnih delavcev od drugih in jih navda z občutkom manjvrednosti?
' Mislim, da bi imel bodoči učitelj popolno fakultetsko izobrazbo! Kajti
a)	učitelj naj bi bil v naši družbi prosvetni voditelj. In naj bi bil to z nižjo stopnjo izobrazbe kot drugi?
b)	potreben je v osnovah enoten obraz prosvetnega delavca (kakor pri drugih akademskih poklicih, kjer se kljub temu ločijo n. pr. vaški zdravniki od visoko, kvalificiranih specialistov).
Posebno vprašanje pa je kaj naj bi dala univerza učiteljskim kandidatom, da bi jih usposobila za voditelje na področju • ljudske prosvete.
☆
Po mojem mnenju je taka pot v našem šolstvu in naši prosveti logična. Druga bi bila le stara: osemletna ljudska šola, gimnazija pa od 1. razreda za izbrance. Tretja pa je — polovičarska.	'	, fs
Spreminjevalni predlog k učnemu načrtu za nižje razrede gimnazije
Predmetnik za 1., 2., 3. in 4. razred nižje gimnazije, sprejet na seji glavne komisije za učne načrte dne 28. II. 1950 bi bilo mogoče spremeniti, ne da bi morali reducirati število predmetov. Pedagoška praksa je pokazala, da je še tako vestnemu predmetnemu učitelju skoraj nemogoče absolvirati- vso v učnem načrtu predpisano učno snov iz zgodovine, ako bosta pouku zgodovine odmerjeni v 1. razredu samo 2 uri tedensko in v
3.	razredu tudi samo 2 uri tedensko. Zgodovinska snov je obširna in zahteva mnogo utrjevanja in poglabljanja, zlasti še v sedanji začetni razvojni fazi nižjih gimnazij na našem podeželju, ko osnovna šola in nižja gimnazija mogoče prav zaradi pomanjkanja primernih učbenikov še nista tako koordinirani, kakor bi ■ bilo želeti. Zgodovinsko znanje, ki ga prinesejo učenci iz osnovne šole v 1. razred gimnazije, je labilno zlasti tamkaj, kjer se v nižje gimnazije re-. krutirajo učenci iz nižje organiziranih šol, t. j. iz šol z enim ali dvema oddelkoma, kjer so bili otroci deležni le skrčenega pouka. Izrazna moč učencev je še slaba zlasti v 1. razredu gimnazije. Mislim, da je le premalo, odmeriti pouku zgodovine v 1. razredk gimnazije samo 2 uri tedensko. Boljše bi bilo, odmeriti pouku zgodovine v 1. razredu gimnazije 3 učne ure, a pouku zemljepisja 2 uri tedensko. S tem bi bila razlika izravnana. Predpisano učno snov iz zemljepisja je možno predelati tudi z dvema učnima urama na teden. Isto velja za 3. razred gimnazije. Pouku zgodovine r(aj bi tudi tukaj odmerili 3 ure tedensko, manjkajočo uro pa bi pridobili na ta način, da bi odmerili pouku srbskega in hrvat-skega jezika samo 1 učno uro na teden. Na tej stopnji so dijaki že toliko zreli, delovno disciplinirani in samoiniciativni, da bi mogli eno, iz tedenskega učnega programa odpadlo učno uro iz srbskega in hrvatskega jezika nadoknaditi s študijem doma, s čitanjem hrvatskih oziroma srbskih knjig in krajših sestavkov ter si na ta način pridobiti zaželeno znanje.
Predmetnik navaja, da je potrebno pouku petja v 1. in 2. razredu gimnazije odmeriti tedensko 2 učni uri, v 3. in 4. razredu pa tedensko po 1 učno uro. Mislim, da bi bilo boljše, ako bi tudi v i. in 2. razredu ostala samo po 1 ura petja tedensko, zlasti še zato, ker se je pohk petja po novem učnem načrtu itak razširil v 3. in 4. razred. V štirjh letih šolanja pa bo vsak dijak zlahka pridobil toliko pevsko glasbene teorije, kolikor jo potrebuje povprečno izobražen človek z nižjim tečajnim izpitom. Ena ura petja, ki bi na ta način odpadla v 1. in 2. razredu nižje gimnazije, pa' bi za praktično poglabljanje v pevsko kulturo itak ne bila izgubljena,, kajti dijaki, ki bodo pokazali še posebno veselje za petje, se lahko izpopolnjujejo v izvenšolskem času v pionirskih pevskih zborih!
Tako bi pridobili v 1. in 2. razredu tedensko po eno učno uro, ki bi jo »ukradli« pouku petja pri sedanjem predmetniku. Ali bomo zato število tedenskih učnih ur zmanjšali od 30 na 29? Nikakor! Pridobljena učna ura, lodvzeta pouku petia, naj bi tako v 1. razredu kakor tudi v 2. razredu gimnazije bila izpopolnjena z novim predmetom, ki ga sedanji učni načrt ne omenja, t. j. z lepopisjem! Znano je, da je pisava naših nižješolcev danes pod vsako kritiko. Premladi so še, da bi bilo pri njih mogoče govoriti o individualni pisavi, prezgodaj pa so tudi opustili vaje
v lepopisju. V 1. razredu osnovne šole so se naučili pisati, v 2. razredu osnovne šole pa so to znanjfe utrjevali. S sistematičnim poukom lepopisja pa je itak mogoče pričeti šele v 3. razredu osnovne šole. V osemletni dobi šolanja pa odmeriti pouku lepopisja samo dve leti (3. in 4. razred osnovne šole), je vendarle premalo. V naši učiteljski knjižnici pregledujem stare metodične knjige za pouk lepopisja. Koliko metodičnih zahtev je nanizanih, koliko vaj je potrebnih za pridobitev tehnične spretnosti pri pravilnem poznavanju in pravilnem uporabljanju elementov lepopisja! Spominjam se, s kakšnim prizadevanjem je pok. profesor in akademski slikar A. Gvajc na mariborskem učiteljišču poučeval specialno metodiko lepopisja. Učiteljiščni-kom je bilo takrat že 18 do 20 let, sprejemali so spec. metodiko lepopisja zavestno in z razumevanjem ter z živo željo po izpopolnitvi, vendar prof. Gvajc ni bil skoraj nikoli zadovoljen z lepopisnimi izdelki učiteljiščmikov.
Semkaj seveda ne spada samo pouk lepopisja — pisane minuskule in majuskule ter raznih vez — ampak tudi podroben študij elementov pisave in ne nazadnje tudi vaje v pisanju kurzivne in okrogle pisave ter raznih okrasnih pisav. Zahtevati, da bo to pomanjkljivost, mimo katere bi ne smeli iti, ki je pa predmetnik ne omenja, opravil s pridom predmetni učitelj risanja, je vrednotenje, ki le prerado zvodeni. Zato priporočam s svojim spreminjeval-nim predlogom, naj bj se v predmetnik za 1. in 2. razred gimnazije^ uvedel tudi sistematični pouk lepopisja. Vzrokov za to priporočilo je dovolj, najbolj zgovorno pa pričajo o tej nujnosti pismeni izdelki dijakov nižjih razredov gimnazij, ki z ozirom na obliko niso takšni, kakor bi morali biti.
Toliko glede spremembe učnih ur v predmetniku, ki pa bi tudi z osvojitvijo mojih spreminjevalnih predlogov ostal pri 30. učnih urah na teden za vsak razred nižje gimnazije.
Slovenski jezik: — Novi učni načrt za pouk slovenskega jezika v 1., 2., 3. in 4. razredu nižje gimnazije je sestavljen ustrezajoče duševni zmogljivosti dijakov posameznih razredov. O tem sem se že doslej prepričal, ker poučujem slovenski jezik v vseh treh razredih nižje gimnazije. Dijaki, ki so količkaj vestni in ki z zanimanjem slede predavanjem, so pokazali lep napredek v znanju materinščine, četudi je bilo njihovo znanje slovnice in pravorečja, kolikor so ga prinesli iz osnovne šole, dokaj pomanjkljivo. Dosedanja praksa je pokazala, da popolnoma zadostuje, ako prečita dijak, mesečno eno knjigo, in sicer po samostojnem izboru od vseh za l. in 2. razred omenjenih knjig za obvezno čtivo ter napiše o prečitani knjigi tudi. krajšo ali daljšo obnovo. Poleg tega čitajo dijaki tudi mladinske liste »Ciciban«, »Pionir«, »Pionirski list«, da ne omenjam dnevnega časopisja in tednikov.
Slovenski berili za 1. in 2. razred še nista takšni, kakor bi si jih želeli tako predmetni učitelji kakor tudi dijaki. Nekateri berilni sestavki so predolgi, biografski podatki o pisateljih in pesnikih pa napisani z' znanstveno pretenzijo, ki je dijakom na tej razvojni stopnji še tuja in nerazumljiva.
Pogrešam tudi zahtevo po čitanju pravljic in narodnih pripovedk. Za 1. razred gimnazije se sicer navajajo
Andersenove Pravljice, v 2. razredu pa ničesar. In vendar bi bilo potrebno, da dijaki v 1. in 2. razredu gimnazije spoznajo tudi slovensko narodno pripovedko ter njeno zgodovinsko ozadje. Slovenska mladinska književnost je v zadnjih dvajsetih letih obogatela v tem pravcu. »Mladinska knjiga« naj bi izdala izbor najlepših narodnih pripovedk iz raznih krajev Slovenije. Po svoji lepoti in klenem jeziku so poznavalcem mladinske književnosti poznane zlasti prelepe narodne pripovedke iz Prekmurja, Dolenjske, Bele krajine itd. Klasik slovenskega pripovedništva Fran Levstik je napisal mnogo narodnih pripovedk, za njim Trdina, Valjavec, Kette! Kaj bi le našteval. Iz pedagoški prakse vem, da dijaki 1. in 2. razreda gimnazijca najrajši čitajo narodne pripovedke. Iz lastne knjižnice jim posojam belokranjske narodne pripovedke, ki sem jih zbral v šestih knjigah. Opazil sem, da tisti, ki so radi posegali po teh knjigah in radi prebirajo tudi Levstika in Erjavca, nimajo težav pri pismenih izdelkih. Postali so zgovorni, njihova izrazna moč se je okrepila, frazeologija v prostem pisanju pa jim ne dela preglavic. S svojim drobnim in preprosto obdelanim genrom je prav ‘narodna pripovedka tista sila, ki s sugestivno močjo privablja prvošolce med zgovorne debaterie in spretne oblikovalce obnov, prostih spisov itd. Zato predlagam, naj bi komisija za učne načrte posredovala pri »Mladinski knjigi« ali DZS za izbor slovenskih narodnih pripovedk, ki naj bi služile prvošolcem za obvezno čtivo poleg knjig, ki jih učni načrt že sedaj omenja.
Pri obravnavi slovstva za 3. in 4. razred pogrešam točnejših navodil, katere pisatelje in pesnike je potrebno spoznati in na katera njihova dela je potrebno še posebej opozoriti. Kratka označba za 3. razred, ki se glasi: »Ob ponavljanju in berilih kratek pregled slovenskega slovstva do realizma«, in označba za 4. razred, ki pravi: »Ob ponavljanju in berilih kratek pregled slovenskega slovstva od realizma do najnovejšega časa«, nista predmetnim učiteljem zadosten kažipot za plodno delo, kakor tudi ne zadosten pregled za obravnavo biografskih podatkov, literarnih vplivov in del tistih kulturnih delavcev ter oblikovalcev slovenske besede, ki bi jih morali nujno,spozna ti natančneje, kratko pa omeniti le manj pomembne. V tem, kar omenja učni načrt, je podana preširoka koncesija predmetnim učiteljem. V tem pogledu je bil Učni načrt za gimnazije iz leta 1948 le boljši, ker je točno preciziral, katere pisce mora dijak spoznati in s katerimi njihovimi deli naj se seznani.
Še nekaj besed o »Slovenski slovnici«, ki jo je sestavil uredniški odbor in izdala DZS leta 1947, za uporabo na srednjih šolah pa odobrilo Ministrstvo za prosveto LRS. Za uporabo v nižjih razredih gimnazije je preobširna, saj izčrpava vse možnosti pravorečja, glasovnih sprememb, pravopisja, nauka o besedi, oblikoslovja in metrike. Z novo izdajo Slovenskega pravopisa so dijakom v 3. in 4. razredu gimnazije omogočene vaje z uporabljanjem tega priročnika, ki bi moral biti v vsakem razredu vsaj informativno dosegljiv slehernemu dijaku. Učni načrt, ki smo ga prejeli v kritično obravnavo, to nujnost za študij jezika tudi pravilno poudarja. Prav zaradi tega sem mnenja, da Slovenska slovnica v sedanji širini in izgublja-
O PRIPOVEDOVANJU
Ljubezen do dela je pač najmočnejša sila, ki nas podpira v naših stremljenjih. Otrok tako rad dela, tako rad sam dela. To dejstvo sem skušal izrabiti. Da pa bi ne bilo to nekaj prisiljenega, sem učence na delo pripravljal. Za tako pripravo sem porabljal v prvi vrsti pripovedovanje. Pripovedoval sem najprej sam, da učencem pokažem, kako je treba pripovedovati. Prosto sem jim govoril, iz oči v .oči. In ko so se vame uprle oči učencev, mi je to dalo toplino in živahnost.
Kadar sem pripovedoval, sem se študiral, ter prišel do teh spoznanj: Ko pripoveduješ, naj ti oko tu in tam zažari; spremeni glas, govori hitreje, počasneje; napravi umetno pavzo; uporabljaj obraz!
Pri takem ravnanju so učenci snov obdržali, ker so jo sprejeli tudi s čustvom, ne pa samo z razumom.
Pravilno pripovedovanje vpliva posredno na voljo in značaj.
Pa sem nekoč, ko sem bral na obrazih, da jim je bilo moje pripovedovanje všeč, vprašal: »Ali je bilo lepo?«. Kar v zboru so mi pritrdili.
»Kdo bi od vas prihodnjič kaj pripovedoval?« In že so se začeli oglašati: ne sicer mnogi, pa še ti prav boječe.
Ob prvi priliki smo poizkusili. To je bil začetek, in reči moram, dober začetek. Kmalu se jih je oglašalo več in več, ki so pripovedovali. Spočetka je šlo težko, saj jim je manjkalo
govorniške spretnosti. Nikdar pa nisem otroka v prepovedovanju oviral, četudi je delal napake, saj je vendarle glavna stvar, da otrok pridno govori.
Pri pripovedovanju $mo pazili na troje: kdo pripoveduje, kaj pripoveduje in kako pripoveduje, torej na osebo pripovedovalca, na snov pripovedovanja in na način pripovedovanja.
Predvsem so govorili učenci. Otrok naj govori, govori tako, kakor zna. Marsikateri učenec ne govori, ker opaža, da učitelju njegovo pripovedovanje ni všeč, ali ker ga je učitelj celo zavrnil. Ne bodimo torej sitni in ne zahtevajmo od 10 letnega otroka, na bo njegov govor glede izgovora, besednega in miselnega reda enak govoru odraslega človeka, ker napravimo sicer učence molčeče, zakaj1 nihče ne bo rad govoril, ako bo videl, da išče učitelj v njegovem govoru jezikovnih napak. Prav zato, ker čuti, da ga učitelj opazuje, izgubi prosto držnost, ki je tako lepa, ako govori s sebi enakimi. Poznam nekoga, ki je težko govoriti z njim, zakaj kot rjoveč lev preži, kje boš v slovnici, v slogu ali sploh napravil jezikovno napako. Takemu pač raje ne pripovedujemo. Za otroka je to še teže. Glavno je, da učitelj pozna ljudski jezik. Pa poreče kdo, potem se otrok nikdar ne bo naučil pravilno govoriti. Posebnost otroškega govora je pač v njegovem besednem
zakladu in razporejanju stavkov. Besedni zaklad zavisi od otroških predstav, red stavkov pa od zveze predstav. Otroku ne moremo vsiliti oblike govora odraslih, saj nimajo za to smisla. Otrok se bo sicer navadil in bo tudi rabil pravilne izraze, ako mu jih ponavljamo in ponavljamo, toda tej jezikovni obliki manjka duševne podlage, ki naj sloni na njej. Tako ima otrok misel za posebno in govor zopet za posebno delo, ki nista odvisna drug od drugega. Tako gojimo le mehaniko.
Kaj torej?
1.	Otroci naj govore, kadar imajo kaj povedati. Potreba, da kaj pove, je najsilnejši in najprirodnejši pogoj, da bo govoril. Nikdar ne silimo otroke, da bi o čem govorili, česa* notranje ne občutijo. Le o tem, kar otrok občuti, o tem lahko res govori in pripoveduje in se vadi s tem govora in'pripovedovanja.
2.	Otroci naj govore tako, kakor je primerno njih duševni razvojni stopnji. Učitelj bodi zadovoljen tudi z glavnimi stavki, ki jim manjka prave zveze in spoznaj, da otrok v tem času še ne pozna logičnih zvez. Ako bo jezik btroka močno posejan z napakami, bodo to opazili tudi tisti součenci, ki takih najpak več ne delajo, in ti bodo gotovo poskrbeli za popravo. Ako opazi učitelj napake, ki jih otroci niso opazili, si te zabeleži in jih obravnava v posebni uri. Učitelj naj torej ne prekinja učenca, ki govori le zaradi poveštice, zato, ker je tvoril kako napačno obliko. Poprave so pa potrebne takrat, ka-
nju v potankosti, ni dober priročnik dijakom nižjih razredov gimnazij. Da je moja sodba, pravilna, je pokazala praksa, ko dijaki v 3. razredu gimnazije, četudi imajo skoraj vsi Slovenske slovnice, prosijo, naj jim obravnavano snov pregledno in kratko zdiktiram v zvezke.
In končno še ena pripomba: V Učnem načrtu pogrešam zahtevo po uvedbi Šolskih listov v 3( in 4. razredu gimnazije. Dijaki 1. in 2. razreda, vsaj tisti, ki se zanimajo za slovanski jezik, naj imajo svoje sten-čase, na katerih naj sukcesivno razstavljajo vsemu razrednemu kolektivu svoje spise: opise važnih dogodkov v šoli, doma, na cesti itd. Toda v 3. in 4. razredu* kjer so dijaki že samostojnejši in čutijo pogosto že tudi željo po skromnem ustvarjanju, naj bi se obvezno uvedli Šolski listi z imenom, ki ga bodo listu izbrali dijaki sami. Izvolijo naj si svoj uredniški odbor, dobre risarje pritegnejo k iluštriranju prispevkov, sami pa pišejo v list, ker naši mladinski listi ne morejo priobčevati vseh prispevkov, ki jih dijaki pošiljajo redakcijam. Predmetni učitelji za slovenski jezik pa naj bi bili pri urejevanju Šolskega lista dijakom pravi pedagoški mentorji. S pisanjem črtic, potopisov, pesmic in folklornih posebnosti v obligatni Šolski list bi dijaki na tej razvojni stopnji že uveljavljali svojo željo po samostojnem ustvarjanju.
Dobri predmetni učitelji za slovenski jezik so že sami pričeli reševati ta problem. Toda vsi le niso iznajdljivi, vsi tudi ne zmožni, buditi v dijakih ustvarjalne sile ter jih pripravljati na naloge, da bo lahko vsak kmečki fant’ po končanem nižjem tečajnem izpitu postal »živa vest«
Kritična beseda o
Te dni so prejele .šole »Plan odkupa zdravilnih zelišč in suhih gob« s priporočilom, da se šolska mladina seznani z njim in zainteresira za nabiralno akcijo. Učiteljstvo bo tudi tokrat, kakor vedno in povsod, podprlo akcijo z vsem razumevanjem in nudilo svojo pomoč. Učence bo pri pouku in tudi sicer seznanjalo z zdravilnimi rastlinami in jih z ustreznimi navodili za obiranje in ves nadaljnji postopek zainteresiralo za to potrebno in koristno akcijo. Učiteljstvo pa ima vkljub vsemu razumevanju in dob^i volji ob sprožitvi akcije za nabiranje zdravilnih zelišč svoje pomislike, pa tudi otroci, zmajujejo z glavicami: zopet bomo nabirali zelišča, pa še lanskih nismo mogli oddati.
Marsikje je mladina že lani akcijo na široko izvedla. Trud pa je bil zaman; posušena zelišča leže po šolskih podstrešjih, ker jih ni bilo mogoče nikjer oddati, kamoli vnovčiti. Ponekod je bil sicer odkup v redu in se je mladina mogla veseliti svojega uspeha, toda mnogi odkupni organi so pokazali popolno nerazumevanje ali pa nesposobnost. Tam je poleg gmotne škode nastala zaradi razočaranja še vzgojna. Nadejamo se, da bo letos odkup po KZ mreži kar najbolje funkcioniral in imel svoj materialni in moralni učinek. S to na-dejo bo učiteljstvo izvršilo z mladino letošnjo nabiralno akcijo.
Malomaren odnos do odkupa ali prevzema pa ni prišel do izraza le pri odkupu zdravilnih zelišč. Prav slabe izkušnje imamo tudi z oddajo in prevzemom nabranih odpadkov, ki jih je z vso vnemo zbirala šolska mladina. »Nabirajte staro železo, papir,'steklo in se to in ono!« Učiteljstvo razloži potrebo in pomen. Pionirji nabirajo, tekmujejo. Pridni so, razumejo potrebo, vedo vrednotiti
domače vasi, da se bo koristno vključil v kulturno prosvetno dejavnost domače vasi ali okoliša ter postal aktiven vodnik mladini, orgam-zirani v mladinskih aktivih, ki danes ustanavljajo po naših vaseh kulturno umetniška društva z ljudskimi knjižnicami, igralskimi družinami, šahovskimi krožki itd. Privzgojiti tej mladini samozavest, da se 4)o pogumno vrgla v boj za porast kulturno prosvetnih razmer v domači vasi, je poleg drugih važnih nalog tudi nadvse važna naloga predmetnih učiteljev za slovenski jezik. In prav z uvedbo obveznih Šolskih listov, ki naj bodo vsaki razredni zajednici v čast in ponos, ki naj odkrivajo talente ter jim nudijo možnost za ustvarjalno dejavnost, se bo v mladih ljudeh — tretješolcih in četrtošolcih — zbudila sla po pisanju, ustvarjanju in uveljavljanju duševnih zmožnosti poedincev.
K ostalim predpisom učnega načrta za slovenski jezik nimam pripomb, ker je sestavljen izčrpno in v širini, ki bo absolventom nižjih razredov gimnazij, ko bodo osvojili predpisano učno gradivo, olajšal pot v življenje in pot v socialistično izgradnjo naše vasi. Prav bi bilo, če bi se oglasili s svojimi spreminjeval-nimi predlogi tudi predmetni učitelji za ostale predmete, ki jih vsebuje učni načrt.
Z učnim načrtom v predložem obliki padajo v razvaline umetne pregrade, ki so jih stari učni načrti s svojo mačehovsko politiko do kmetske mladeži -postavljali med mestno in vaško mladino. V tem pa je načelno rešen tudi problem, ki je v preteklosti zaviral duševni razvoj podeželske mladine.
Lojze Zupanc
nabiralnih akcijah
tudi odpadke. Na šolskih dvoriščih rastejo kupi starega železa, na hodniku kupi papirja. Mine mesec, mineta dva, po nabrani material pa ni nikogar. Otroci raznašajo železo, veter papir, povsod je vse polno navlake v napotje. A sedaj se več nikomur ne mudi; klicu po odpremi odpadkov se ne odzove nihče.
Je naša dolžnost, da na te nerodnosti in nerednosti opozarjamo! Ne samo zato, ker imamo učitelji z raznimi nabiralnimi akcijami mnogo skrbi in dela pa še zamude časa, hujše je, ker postavlja tak malomaren odnos do nabranih odpadkov, do akcije same, našo besedo ha laž! Sicer smo pa kot državljani mnenja, da so naši industriji odpadki v resnici potrebni in jih ne gre po nemarnem zametavati, zlasti še če so že zbrani.
★
ODGOVOR
na „ob rob 2. številki Prosvetnega delavca"
Prosvetni delavec štev. 1 prinaša med drugimi tudi tekmovalne obveze v počastitev 10. obletnice ustanovitve OF sindikalne podružnice učiteljišča in vadnice v Mariboru, ki so bile sprejete na sestanku dne 4. XII. 1950. i Nekdo se je v rubriki, ’Ob rob 2. številki Prosvetnega delavca spod-taknil ob 4. točko individualnih obvez, kjer se zavezujeta dve tovarišici, da bosta napisali vsaka po 10 pravljic, češ — tekoči trak v literaturi. Tekoči trak v literaturi je sicer nov izraz, pa če bo dobro in koristno prestal svojo preizkušnjo, ne bo nič škodilo — temveč bo skromen prispevek k neštetim uspehom našega delovnega ljudstva.	J. L.
dar bi zaradi uporabe napačnih oblik nastalo napačno razumevanje.
Poleg učenca mora govoriti in pripovedovati tudi učitelj. Ali naj se učitelj poslužuje otroškega jezika? Otroci bi ga seveda laže razumeli. Pa ni potreba, saj otrok ne sliši govoriti le učitelja, nego tudi druge odrasle. Izpusti pa naj vse, česar otroci ne morejo razumeti, pa govori prirodno in razumeli ga bodo, ker jim bo tak govor primeren.
Kaj naj pripovedujemo? Za III. razred so primerna: poročila iz vsakdanjosti, pravljice, živalske povesti-ce, bajke in poveštice, v tem razredu pripovedujemo tudi domovinske pripovedke.
Pripoveduj s srcem, pa v otroškem duhu. Tehniko pripovedovanja pa si učitelj lahko pridobi tudi takole:
Napravi poizkus in si zapiši (če znaš, stenografiraj) neopaženo to, kar otrok prav prostodušno pripoveduje. Doma napisano potihem prečitaj (ne glasno, ker te bi lasten glas motil!) a ob tem si predstavljaj besedni in stavkov ton, ki je z njim govoril otrok; otroka moraš slišati govoriti, ko pisano čitaš. Nato oblikuj svojo pripovedno snov na tak način, kakor bi to pripovedoval otrok, čigar govorni ton,ti' je še v mislih. Če gre po tej poti tudi nekaj v izgubo, bo vendarle še marsikaj ostalo, kar je otroškemu pripovedovanju prav blizu. Poizkusite to, pa se boste prepričali, da tako pripovedovanje ni otročje in da ni treba, da bi imelo napake. Nasprotno; videli boste, da bo pripovedovanje nazornejše in sli-
kovitejše, jezik čistejši in brez določenih tujk, ki jih odrasli radi uporabljamo.
Ko je otrok dogovoril, sem ga opozoril na glavne napake spočetka sam, pozneje so že sodili součenci in ugotavljali, kaj bi se bilo dalo bolje in lepše povedati.
Zgodilo se je, da je učenec pri pripovedovanju obstal. S, primernim vprašanjem sem mu pomagal dalje.
Po teh vajah smo prišli k prostemu pripovedovanju... Na vrsto so prišli najprej boljši, da so se slabej-ši ob njih zgledu vadili.
Policani je stopil na oder, se pri-! klonil in pričel glasno in odločno, Prav pogosto so prehitro govorili, kakor bi počasneje ne mogli. V takih primerih sem poklical in vprašal: »Kdo zna povedati bolj počasi?«
Ob takih nastopih sme pazil na telesno držo. Učenci niso vedeli, kaj početi z rokami. Dovolil sem jim, da so obdržali v rokah knjigo.
Če sem kedaj moral prekmiti pripovedovanje, ga nisem prekinil preje, preden je bila logična celota zaključena.
V .razredu smo torej predvsem mnogo govorili.. S tem smo gojili veselje do pripovedovanja in zbudili zavest, da tudi sami iz sebe, brez pomoči nekaj lahko povedo in pozneje zapišejo. Tako smo polagoma prišli do tega, da sem jim dajal na prosto voljo, naj mi pismeno povedo, kar so slišali, videli, doživeli itd. Kdor hoče, naj mi prinese svoj prispevek v pregled, da ga bomo o priliki pregledali vsi, podali o njem
Še nekaj besed o nareku v naših šolah
Na tiste ljudi se prav posebno jezim, ki radi govore o tem, da je ta in in ta še iz stare šole, da je bila ta v vsem slaba itd. Res je, da se je z novo družbeno ureditvijo spremenila sodobna šola glede organizacije, vzgojnih in izobraževalnih smotrov, deloma tudi glede metod in raznih tehnik dela, vendar pa kljub temu ne moremo vsega starega zavračati kot slabo.
Tudi O” diktatu je slišati tako slabo mnenje, da je namreč plod stare šole in podobno. Seveda je res, da je stara šola od davne preteklosti do najnovejših časov gojila diktat, ter so se učenci nagulili diktirane snovi na pamet in jo obnavljali, kadar je to učitelj zahteval. Poleg tega pa se je gojil diktat tudi v zvezi z jezikovnim poukom, toda v tem smislu, da je učitelj učencu diktiral pravopisno pravilo, ta se ga je pa naučil na ■ pamet.
' Ako tako pojmujemo narek, ga seveda moramo odkloniti. Tako pojmujejo najbrže narek tudi vsi tisti, ki ga tako odločno odklanjajo, češ da je verbalizem in ne spdda v našo šolo.
Počasi, treba je slišati tudi drugo plat zvona!
Sodobna šola narek vendarle tudi ceni, saj ga predpisuje učni načrt za osnovne in srednje šole v zvezi z jezikovnim poukom. Oblik diktata tu, ne bom navajal, ker si jih vsakdo lahko ogleda v Slovenskih jezikovnih vadnicah. S temi oblikami utrjujemo pravopisna pravila, preprečujemo napake vse dotlej, dokler ne razvijemo pri učencih pravopisnih privajenosti, ko se namreč pisanje tako zmehanizira, da ni več potrebno sodelovanje zavesti. Dokler sem poučeval slovenščino na gimnaziji, sem si zapisoval leto za letom napake in se jezil, ko sem ugotavljal vedno iste. Danes, ko opazujem osnovnošolske učence na vadnici, se ne jezim več in se ne čudim napakam. Učiteljice ali kandidatke opozarjajo učence pred narekom na pisavo določenih besed, jih napišejo celo na tablo — kljub temu pa napake ostanejo. Iz tega vidim, kako dolgo časa traja pri učencih, da se razvije pravopisna privajenost. Vse to me utrjuje v prepričanju, da je treba neprestano in sistematično vaditi, če hočemo doseči uspeh.
Po trajni, sistematični vaji se nam zazdi, da'smo dosegli uspeh. Ako se hočemo prepričati o uspehu svojega dela in o uspehu učencev, tedaj učencev predhodno ne opozarjamo več na pravopisna pravila, ampak jim le narekujemo snov ter tako kontroliramo razvoji pravopisnih privajenosti. V sodobni šoli pride kontrolni diktat torej na, zadnje mesto, v stari šoli je pa prišel na prvo.
V redu! Zedinili smo se, da je diktat upravičen v okviru jezikovnega pouka.
Nikakor ne moremo trditi, da imamo že dovolj dobrih učbenikov v vsakem pogledu. Dober učitelj ali profesor lahko dostikrat ugotovita po preverjanju, da ta ali ona snov v učbeniku ni tako podana, da bi si jo učenci z lahkoto osvojili. Mislim, da bi oba grešila, če bi silila učence, da se take snovi uče. Prav gotovo bo v takem primeru dober praktik snov tako prikrojil, da bo ustregel tako učnemu načrtu — pa tudi učencu. Pri tem pa je res vprašanje, kako posameznik pojmuje zmogljivost učencev. Da ne bi bili v tem pogledu subjektivni, bi morali praktiki stalno preverjati knjige — seveda s pogojem predhodne dobre razlage — če ustreza vsebina in formulacija zmogljivosti učencev na določeni stopnji. Na tak način bi prišli do spoznanja neke povprečne zmoglji-
vosti naših učencev in bi njej primerno urejali vsebino učbenikov. S tem bi ubili dve muhi na mah: izognili bi se subjektivnemu pojmovanju zmogljivosti učencev — pa tudi narekovati ne bi bilo treba. Tako bi zadostili tudi tistim, ki menijo, da narek izven okvira jezikovnega pouka nikakor ne spada ne v osnovno ne v srednjo šolo.
Zdaj pa seveda pravda o nareku še vedno ne bi bila končana. Poglejmo, kaj pravi k temu življenje! Govorimo, da naj šola učenca pripravlja na življenje. No, če naj ga pripravlja na življenje, potem ngj ga pripravlja resnično nanj, saj vendar vemo, da si mora višješolec to ali ono zapisati, tudi na univerzi ne gre brez zapisovanja, ne kasneje, ko je treba skicirati to ali ono za zapisnik itd. Seveda je zapisovanje nekaj drugega kot diktat, ker mora človek znati razbrati glavne misli, četudi bi bil govornik nelogičen. Ne moremo pa reči, da tudi v tem primeru ni potrebna neka urnost v zapisovanju. Menim, da smemo sklepati, da tudi narek nekaj pripomore k brzini pisanja, če namreč pri nareku hitrost pisanja sistematično stopnjujemo.
Pojdimo še dalje! Vsi prav dobro vemo, da moramo učencem bogatiti besedni zaklad, jim razvijati leposlovni, znanstveni stil itd. Ah naj slavist bogati učencem besedni zaklad izven svojega področja ali naj k temu pomaga tudi z^dovinar, pri-rodopisec itd.? Mislimo, da je to dolžnost vseh.
Vedeti moramo namreč, da ne razvija učencu besednega zaklada le slavist, ampak tudi drugi predmetni učitelji s tem, ko mu razlagajo besede iz določenega področja znanja. Ako moramo učencem bogatiti besedni zaklad in jim razvijati pravopisne privajenosti pri vseh predmetih, potem je pač vseeno, če narekuje s tem namenom slavist in si sposoja snov in termine n. pr. iz zgodovine ali pa narekuje zgodovinar, a seveda pri tem delu upošteva metodo slavista.
Menda je zdaj • dovolj jasno, da
ima metodično pravilen diktat svojo vrednost tudi izven jezikovnega pouka. Zdi se mi, da izvira napačno
mnenje, da je narek upravičen le v okviru jezikovnega pouka iz tiste komodnosti, ki jo je toliko med nami: »Z jezikom naj se ukvarja slavist!« Posledica tega mnenja se jasno vidi v naših šolah: učenec pri slovenščini morda že še piše Ljudevit Posavski, Škofja Loka itd., ^pri zemljepisu in zgodovini pa piše, kakor pač nanese, saj to za zemljepisen in zgodovinarja ni važno, glavno je, da zna snov.
Jezik je vedno odraz človekovega mišljenja, znanja in razgledanosti na vseh področjih, če seveda upoštevamo še tehniko pismenega govora, ki jo mora v prvi vrsti razvijati slavist. S tem pa še ni rečeno, da ostali predmetni učitelji ne razvijajo učencu mišljenja, da mu ne smejo širiti obzorja in bogatiti besednega zaklada , ter ga naj ne navajajo na primeren stil izražanja v svoji stroki.
Dostikrat slišimo, da je diktat neupravičen izven pouka materinščine zato, ker z njim navajamo učenca na guljenje na pamet. Seveda ga navajamo, če snovi predhodno ne razložimo in sprašujemo tako, da se zadovoljimo s tem, da učenec snov dobesedno zdrdra. Tega pa ni kriv diktat, ampak tist; ki ne pozna metodike spraševanja.
Do sedaj smo govorili bolj o srednji šoli. Kako pa je z narekom v osnovni šoli? Tudi tu je diktat izven jezikovnega pouka na slabem glasu! Kar velja glede nareka za srednjo ■ šolo, velja tudi za osnovno šolo, Tu je delo v razvijanju besednega zaklada, stila in pravopisnih privajenosti še mnogo laže, ker uči vse predmete ena sama učna moč.
Ne bodimo torej ozkosrčni, kadar govorimo o vrednosti nareka in ne begajmo naših praktikov z napačnim mnenjem o njegovi vrednosti, ampak ga jim raje kažimo v pravi luči ter jim povejmo, kako naj pri tem delu sistematično postopajo!
Seveda ni treba pri tem posebej poudarjati, da je diktat le ena izmed oblik pismenih vaj.
Mnenje, da je narek upravičen posebno v osnovni šoli le v okviru jezikovnega pouka (pravopisa), sem ponovno slišal na okrajni konferenci prosvetnih delavcev v Novem mestu; zato sem temu vprašanju posvetil nekaj vrstic.	Prof. Ak.
Prvikrat je zasedal svet za
strokovno šolstvo LRS
Za večjo demokratizacijo šolstva in po sklepih III. plenuma CK KPJ je v dneh 15. in 16. marca 1951 zasedal prvikrat v zgodovini slovenskega šolstva Svet za strokovno šolstvo LRS. Člani Sveta so izbrani tako, da so v njem zajete vse panoge šolstva in operative. Na zasedanju so bili poleg članov Sveta prisotni tudi nekateri inšpektorji strokovnih šol LRS in delegati Svetov za strokovno šolstvo vseh drugih ljudskih republik.
Zasedanje Sveta je odprl v imenu ministra za prosveto pomočnik ministra tov. Bertoncelj Ivan. Za predsednika prvega zasedanja Sveta je bil soglasno izvoljen član Sveta, inšpektor za strokovne šole, tov. Glogovšek Drago iz Maribora.
Dnevni red prvega zasedanja je obsegal v glavnem oceno stanja strokovnega šolstva in pa predloge za prihodnjo reorganizacijo strokovnega šolstva.
Na podlagi poročil, ki so jih za posamezne sektorje šolstva imeli inšpektorji za strokovno šolstvo, so udeleženci v diskusiji kritično izpopolnili oceno stanja in dali predloge za izboljšanje strokovnega šolstva.
Posamezni referenti so poročali o industrijskih šolah, šolah za učence v gospodarstvu, mojstrskih šolah, srednjih strokovnih šolah tehniške skupine, srednjih strokovnih šolah krrtetijske, gozdarske in ekonomske skupine, zdravstvenih šolah, o vodstvu strokovnih šol, o sistemu šolstva v LRS.
Med sklepi, ki so bili sprejeti po široki diskusiji, naj omenim le nekatere najvažnejše.
Strokovne šole je nujno treba čimbolj povezati s proizvodnjo, zato je treba učencem teh šol med šolanjem dati čim več prakse (med letom in v počitnicah). Zaradi tega je potrebno popolnoma uskladiti teorijo in prakso. V zvezi s sklepi III. plenuma CK KPJ naj se ukinejo preozke specializacije oziroma naj se združijo posamezni specialni tipi šol v en tip. Obstojajo naj le šole, ki imajo materialne pogoje za obstoj, druge naj se združijo ali celo
Tečaj za inštruktorje praktičnega dela v Mariboru
Do nedavna smo izpopolnjevali in izboljševali pouk teoretičnih predmetov, a učenje praktičnega dela smo prepuščali posameznim mojstrom, ki so se dolga leta sami usposabljali in imeli pri tem kar zavidanja vredne uspehe. Tako amatersko usposabljanje izučenih delavcev je pa dolgotrajno in je možno le, dokler čas ne igra nobene vloge. Naša socialistična stvarnost pa je postavila pred nas novo nalogo, to je v čim krajšem času usposobiti za industrijo čim več kvalitetnih delavcev. Zato je bilo predvsem treba dvigniti teoretično kvaliteto inštruktorjev praktičnega dela. Naši sedanji inštruktorji so večinoma odlični strokovnjaki v svoji stroki, a manjka jim teoretično znanje in vsaj osnovno znanje iz psihologije in pedagogike. To potrebo je ugotovil tudi Blejski kongres pedagoških delavcev oktobra 1950. leta.
Ministrstvo za prosveto LRS je poverilo Komisiji za strokovne šole v Mariboru nalogo, da organizira prvi tečaj za inštruktorje praktičnega dela.
Tečaj se je vršil od 15. do 25. januarja v železniški industrijski šoli v Mariboru.
Na tečaju je bilo 97 inštruktorjev, kar je bilo preveliko število, ki je delo nekoliko zaviralo. Na tečaj so
prišli v glavnem inštruktorji ključavničarji (55), a bili so tudi orodjarji, mehaniki, strugarji, električarji, kovači, rezkarji, brusilci in drugi.
Po predavanjih se je^ vsakokrat razvila zelo živa debata, v kateri je sodeloval velik odstotek prisotnih inštruktorjev. Pri tem se je moglo ugotoviti, da se borijo vse šole približno z istimi težavami, le da jih premagujejo na različne načine.
Diskutanti so ugotovili, da šolam nadrejeni gospodarski forumi nočejo razumeti pomena šole. Tako smatra^ jo pbsamezna podjetja šolo kot oddelek tovarne in ji dajejo proizvodne naloge, ki s sistematičnim in metodičnim poukom nimajo nikake zveze. Šola je vzgojna ustanova, ki naj ima v okviru podjetja popolno avtonomijo, direktor šole naj bo podrejen le direktorju podjetja, ne pa tudi vmesnim organom. Podjetja nepravilno sprejemajo absolvente šol, jih nepravilno razporejajo in ko ti zahtevajo odgovarjajoče delo ali mesto, vale vso krivdo na šolo, češ, da jih je ta nepravilno vzgojila.
Nemotroče je vsakršno sistematično učenje, če ima inštruktor v eni posadi po 50 ali celo 100 učencev. Ce zahtevamo od inštruktorja vse, moramo tudi znižati število učencev na posameznika, ki naj ne bo večje od
mišljenje in ga klasificirali za dobrega ali slabega.
Otroci so svoje izdelke prinašali. Dobri in slabi so bili. Ali videl sem, da je bil tudi pri spočetka slabih spisih viden napredek. Da bi dvignil tudi tiste, ki so imeli sicer dobro voljo, pa vendar niso mogli doseči nekaterih bolj nadarjenih, sem razdelil te doneske v gornji red in spodnji red. Hotel sem s tem priti blo tekmovanja. Učenci, ki so se spočetka izražali prav slabo, so postajali boljši in boljši, celo med najboljše so se povzdignili.
Seveda smo pri obdelavi takih Prispevkov gledali na to, da so se učenci vadili uravnavati glavne misli, se izražati jasno in določno o vzrokih in posledicah, razmerjih in Pripadnostih, t. j. da so dobili vajo o sodbi in sklepu. Vadili' pa so se ob lem tudi uporabljanja najprimernejših izrazov.
Do lepšega sloga sem skušal Učen-ce pripraviti na ta način, da sem jih opozarjal na okolico. Pazijo naj na:
1- Človeški glas. Razločujejo naj ah je glas jezen, vesel, zadovoljen, zadirčen, surov, mehak — pa naj si zapišejo v beležnico izraz za tak glas.
2.	Človekov pogled, ki je morda zamišljen, vprašujoč hud, vesel, jezen itd.
3.	Človekov obraz: kisel, čmeri-"°v, čelo nagubano, žalosten, vesel,
zasmehljiv.
,	4- Gibanje njegovih rok: grozi s
iazalcem, popraska se za ušesi, plo-Ka, bobna po mizi s prsti, vtika si a.i v usta, stiska pesti itd.
Taka opazovanja množe besedni zaklad. Ko so učenci recimo 14 dni opazovali, naj v šoli čitajo svoje beležke. Videli boste, koliko besednega zaklada prineso s seboj.
Opazujejo pa naj tudi človekovo postavo:	,
a)	žilnate roke, tresejo se, lasje so dolgi, kakor bi jih ne strigel leto in da, nos je rdeč, vrat je dolg; gospa težko sope: ima golšo, obraz je upal, oči so majhne in globoko udrte, zmršeni lasje itd.
b)	Obleko. Obdrgnjene hlače, ki mahadrajo okoli nog, raztrgan telovnik, ponošena suknja. Deček bi bil v velikih očetovih čevljih skoraj utonil itd.
c)	Hoja. Spretno se je vil med množico. Lahko zibajoč se je plesal; ponosno je stopil v sobo. Trudno so stopali vojaki. Po cesti se je zaletaval pijanec itd.
Prav tako jih opozarjamo, naj opazujejo živali, n. pr.
Mačka. Oprezuje na miško, piha proti psu, se potuhne, se prihuli, potegne glavo k trupu, je pripravljena na skok, ždi ob mišji luknji itd.
Krava. Muka po telet«, bezlja po travniku, hlastno muli travo v celih šopih, neumno buli itd.
Kakor žive stvari, naj učenci opazujejo predmete. Tu gre tudi za to, da jo oživljajo s slikami. N. pr.
Dim. Gost dim se, leno dviga iz dimnika, kot da je sit življenja. — Se vije kvišku, lenuhari po strehah itd.
Oblak. Nad Šenčurjem visi velik, zahrbten oblak, vali se grozeče bliže,"
potuje dalje, plava, zakriva sonce, gleda s kislim obrazom na zemljo itd.
Sonce. Se skriva za oblaki, kuka na zemljo, mežika, gleda nagajivo izmed oblakov, rdeči gore, visi kot žareča krogla, pali itd.
Plamen. Poželjivo požira les, nemirno trepeta, lačen liže ogorke, divje narašča, mogočno sveti, liže tramovje itd.
Na ta način pridobiva učenec več in več besednega zaklada. Napačno pa bi bilo, ako bi izraze otrokom usi-Ijevali, ali jih morda celo tabelarično sestavili in obesili na steno. To bi bil zopet verbalizem od nekdaj. Zato besednega zaklada, kakor sem ga pravkar zapisal, nisem navajal z namenom, da bi ga priobčili učencem, nego naj učenci po navodilih sami- opazujejo in iščejo izrazov. Ko so jih sami nabrali (in vse navedene izraze so učenci pri meni nabrali sami), bodo postali tudi njih resnična last.
»Pa saj ne vzgajamo pesnikov«, mi poroče kdo. To res ne. Tudi za sanjavo lepoto nimamo časa. Ali učenci naj pozneje pišejo pravilna pisma in imajo lep slog. Kako slabo pa se pismeno izraža naše ljudstvo. Tudi šola je deloma temu vzrok. Ako naj imajo odrasli užitek ob dobrem slogu, ga moramo že kot otroka uvajati v lepoto materinega jezika. In to dosežemo le tedaj, ako se bodo otroci sami trudili za izraz. Le taki otroci bodo kot odrasli znali ceniti umetnost jezikovnega oblikovanja.
15. Ravno tako vpliva na učenca negativno, ako v tretjem letniku delajo v proizvodnji med delavci, namesto v šolski delavnici. Okolje, v katero ga pošljemo, vpliva na pubertetnika tako, da se navzame vseh negativnih lastnosti že zato, da kljubuje svojim vzgojiteljem, saj se nahaja v puberteti.
Posebna pažnja je bila posvečena ocenjevanju praktičnega dela. Za marsikoga je bila snov povsem nova, toda kljub temu so vsi tečajniki popolnoma doumeli način ocenjevanja, posebno še, ker so bila predavanja ilustrirana z raznimi risbami in diagrami. Tečajniki so ocenjevali praktično na že ocenjenih delih železniške industrijske šole.
Nastope tečajnikov so ocenjevale posebne tričlanske komisije.
Najboljša ocena nastopa je bila 98,3 %, najslabša 53,7 %, a srednja 70,8 %. Štiri najboljše nastope je Ministrstvo nagradilo.
Inštruktorji ključavničarji so tekmovali tudi v praktičnem delu. Čas je bil določen na 5 Ur. Do predpisanega časa je izdelalo kos 10 tekmovalcev, kar dokazuje, da čas ni bil pravilno odmerjen, čeprav so delali kos, ki so ga vsi dobro poznali, kar pomeni, da ne poznamo inštruktorjev s te strani. Rezultati tekmovanja bi bili brez dvoma precej boljši, če bi bil čas odmerjen v skladu s kvaliteto tekmovalcev, saj od petih prvih ni niti eden končal v določenem času. Vsi tekmovalci so izgubili na času skupaj 85 točk. Najboljši doseženi rezultat je bil 87,25, a najslabši 31 točk. Več kot 80 točk je imelo 10 tekmovalcev, od 70 do 80 točk 9 tekmovalcev, od 60 do 70 pa 10 tekmovalcev. Povprečna ocena je bila 66,4 točk.
Z rezultati tekmovanja nikakor ne moremo biti zadovoljni. Tekmovanje je pokazalo, da je na podobnih tečajih neobhodno potrebno, kajti ročna spretnost je predmet, ki ga uče inštruktorji, in ga zato morajo obvladati. Kot je bilo na tem tečaju tekmovanje obvezno, za ključavničarje, mora biti na bodočih tečajih za vse inštruktorje.
Štiri najboljše tekmovalce je Ministrstvo nagradilo z denarnimi nagradami.
Rezultat tečaja je bil vsekakor pozitiven, kar se je moglo ugotoviti tudi na končnem posvetovanju. Tudi predmeti so bili izbrani pravilno, le prekratek čas je bil, da bi inštruktorji dobili vse, česar jim manjka. Zelo razveseljivo je, ,da so sami inštruktorji pokazali izredno zanimanje za teoretične predmete, predvsem za psihologijo.
Bodoči tečaji morajo biti obsežnejši in izpopolnjeni še z novimi predmeti, prirejati jih bo treba vse do tedaj, dokler ne dobimo stalne in-struktorske šole.
Vladimir Juvanec
ukinejo. Posebno je treba paziti, da se učenci v gospodarstvu dodeljujejo v uk le takim obrtnikom, pri katerih se bo učenec stroke res izučil. Skupno število tedenskih ur teorije in prakse naj se zmanjša; pri tem naj bo v prvem letu večji poudarek na teoriji, v zadnjem pa na praksi. Pri industrijskih podjetjih naj se spo-polnijo šolske delavnice, ki naj ne bodo vezane ne na proizvodni in ne na finančni plan podjetja. Glede materialnih pogojev in tipa šolanja je treba popolnoma izenačiti učence v gospodarstvu in učence v lokalni industriji z učenci v zvezni in republiški industriji. Vsi učenci naj bodo izločeni iz finančnega plana delovne sile.
Za mojstre v obrti in industriji naj se odprejo posebne šole, v katerih naj bi mojstri polagali tudi teoretični del izpita, za praktični del pa bodo skrbeli posamezni izpitni centri, ki naj se v ta namen formirajo.
Pri obravnavanju srednjih strokovnih šol je bilo ugotovljeno, da je v učnih načrtih še veliko nepotrebnega balasta, da gre študij še vedno preveč V širino in da je zaradi tega premalo intenziven. Deloma je tega kriva tudi nepravilna razporeditev predavateljev in pa pomanjkanje predavateljev za posamezne stroke. (Tako n. pr. predava strokovnjak za zemljepis biologijo, komercialist matematiko in podobna). Z absolventi šol je treba pravilno ravnati in jih razporediti na delovna mesta, za katera so usposobljeni in na katerih bodo dobili vso potrebno praksa Praksa dijakov naj se poveča. Tudi predavatelje je treba bolj živo povezati z operativo in jim v ta namen izposlovati stalno dovoljenje za vstop v posamezna podjetja, med počitnicami pa naj se organizirajo poučni strokovni tečaji in ekskurzije na najmodernejša podjetja.
Vsesplošno je bilo ugotovljeno, da znajo učenci vse premalo matematike na vseh stopnjah šolstva. Zato je treba ponovno pregledati učne načrte iz matematike na vseh vrstah in tipih splošnih in strokovnih šol in organizirati sestanek učiteljev in predavateljev matematike iz vseh vrst šol, pritegniti pa tudi predavatelje drugih predmetov, katerih problematika je v zvezi z znanjem matematike, prav tako pa tudi praktike iz operative.
Pri sistemu šolstva je bilo sklenjeno, da je treba zagotoviti učencem možnost prestopa iz nižjega tipa šole v višji. To pa naj ne bo cilj, temveč le izvajanje demokratičnega načela. Učenci morajo izbrati po individualni presoji v prvem letu šolanja predavateljski zbor in vsi zainteresirani forumi. V prihodnje naj bo osnova za nadaljevanje šolanja v strokovnih šolah uspešno končana nižja gimnazija. Nižje strokovne šole naj trajajo 2 do 3 leta in absolventi teh šol naj imajo možnost vpisa v srednjo strokovno šolo. Druge srednje strokovne šole, ki zaradi specifičnosti stroke ne morejo sprejemati absolventov nižjih strokovnih šol naj pa trajajo 5 let; izjema naj bodo nekatere zdravstvene šole, ki naj bi sprejemale le absolvente višjih gimnazij in naj bi trajale 1 do 2 leti.
Zelo podrobno je bilo obravnavano vprašanje zaključnega izpita na srednjih strokovnih šolah. Sklenjeno je bilo, naj se na srednjih strokovnih šolah pri zaključnem izpitu ne uporablja več dosedanji način izpraševanja po posameznih predmetih, temveč naj kandidat pismeno reši vprašanje, ki naj zajame celotno teorijo vsega šolanja, tu je treba upoštevati tudi medšolsko prakso, in jo nato ustno zagovarja. Vse podrobnosti je treba še predelati s praktiki na šolah in v operativi. V diskusiji o vodstvu strokovnih šol so bili sprejeti različni predlogi, ki pa jih mora, če naj resnično uspejo, odobriti gospodarski svet FLRJ in izdati tudi potrebne uredbe. Predlagalo se je, naj bo Ministrstvo za prosveto LRS organ, ki more s Svetom za strokovno šolstvo in gospodarskimi resori napraviti vse, kar bi nadalje dvigalo in razvijalo strokovno šolstvo; sem je treba pridružiti tudi šole zveznega značaja v LR Sloveniji. Šole morajo biti tesno povezane s podjetji, vendar je treba dosedanje nepravilnosti v tem pogledu odpraviti.
Potrebe po kadru naj se planirajo po potrebah v našem gospodarsvtu in vskladijo s kapaciteto šol. Matični resor zbere potrebe, jih vskladi s kapaciteto in finančnim planom in šele nato predloži v zvezno Plansko komisijo, ki po potrebi vse koordinira. Planiranje naj se vrši po strokah, v ■ obrti pa tudi na podlagi razvoja obrtniškega omrežja.
Rezultat dela prvega zasedanja Sveta je bil ploden, ker je rešil veliko nalogo. Ni rešeno še vse pač pa go za načelne probleme nakazane pravilne smeri, marsikaj v sestavu Sveta pa bo treba še popraviti in pritegniti še več ljudi iz operative.
Po končanem zasedanju so se sestali še nekateri inšpektorji strokovnih šol pri Ministrstvu za prosveto z delegati iz drugih republik, kjer so obravnavali razna vprašanja, ki so vsem skupna.	T.
Organizacija sindikata učiteljev
m protesorjev v Moveniji
Po reorganizaciji Sindikata prosvetnih delavcev, ki je v Sindikatu učiteljev in profesorjev organizacijsko izvedena, šteje SUP na področju Republiškega odbora za Slovenijo približno 6500 članov, ki so razdeljeni na 75 podružnic. Med temi podružnicami je 39 podružnic, ki so neposredno vezane na Republiški odbor in 36 podružnic, ki imajo še svojo vmesno instanco Okrajni oziroma Mestni odbor.
Po reorganizaciji so ostali še samo štiri okrajni odbori: Mestni odbor Ljubljana, ki združuje 17 podružnic, Okršjni odbor Celje z 8 podružnicami, Okrajni odbor Maribor ima 7 podružnic in Okrajni odbor Kranj ima 4 podružnice. Razen okrajnega odbora v Ljubljani, ki zajema samo področje mesta Ljubljana, družijo ostali trije okrajni odbori področja dveh okrajev (mesta in okolice), kar se je doslej izkazalo kot uspešno.
Ostale podružnice (39), ki so vezane neposredno na Republiški odbor, imajo različen organizacijski princip. Med njimi je 14 takih, ki zavzemajo po ves okraj: Lendava, Murska Sobota, Gornja Radgona, Ljutomer, Ptuj, Trbovlje, Krško, Kočevje, Črnomelj, Trebnje, Radovljica, Jesenice, Ilirska Bistrica in Sežana.
Po dve podružnici v enem okraju ima 8 okrajev: Šoštanj (Šoštanj in Mozirje), Slovenj Gradec (Slovenj Gradec in Guštanj), Grosuplje (Stična in Velike Lašče), Ljubljana-oko-lica (vzhod in zahod), Kamnik (Kamnik in Domžale), Idrija (Idrija in Cerkno), Postojna (Postojna in Stari trg pri Rakeku) in Novo mesto, kjer so srednješolske v eni, osnovnošolske v drugi podružnici.
V treh okrajih imajo po- tri podružnice: Poljčane (Slov; Bistrica, Slov. Konjice, Šmarje pri Jelšah), Gorica (Šempeter, Solkan, Ajdov-
ščina) in Tolmin (Tolmin, Sveta Lucija Kobarid).
Podružnice, ki jih družijo okrajni odbori, so v Calju v Ljubljani organizirane večinoma po strokovnem načelu, da tvorijo (kar velja za mesto) srednje šole, strokovne šole in osnovne šole lastne podružnice. Mesto Kranj ge je izreklo za eno samo podružnico, mesto Maribor pa za štiri, ne glede na strokovno zaposlitev z izjemo strokovnih šol; toda pri vseh pa je za delitev v skupine obveljal strokovni princip. S to organizacijsko ureditvijo doslej samo v mestu Ljubljani še ni soglasja, kar velja predvsem za članstvo srednješolskih podružnic, ki jih smatrajo nekateri za neumestne z utemeljevanjem, da družijo preveč šol. Pestre oblike mestnih podružnic pa bodo mogle pokazati svojo pravo vrednost šele po preteku svoje prve poslovne dobe in bo pri tem treba upoštevati tudi oba važna vidika za uspešno delo: pravilen sestav in delovnp usmerjanje podružničnih upravnih odborov in dobro organizacijo s samostojnim razvojem sindikalnih skupin, kjer naj bi bilo težišče podrobnega dela.
Pri formiranju ostalih podružnic so nastajale težave v treh primerih. Združitvi dveh bivših podružnic v Celju-okolici, Zelc in Gomilsko, ter Kobarida in Bovca se je del članstva upiral, v Kranju pa se je članstvo mesta v nasprotju s članstvom okolice želelo popolnoma osamosvojiti od članstva okolice, češ, naj si osnujejo svoj lastni okrajni odbor, kar je pa zopet v nasprotju z željo večine članstva okraja Ljubljana-okolice, ki noče priti v področje Mestnega odbora v Ljubljani.
Z izjemo primerov Kobarid-Bo-vec, Cerklje in nekaterih podružnic v Ljubljani, ni v dosedanji organizacijski obliki podružnic spornih vprašanj.
Pregled organizacijske slike Sindikata učiteljev in profesorjev v LRS
Okraj	Podružnica	Štev. Štev. skupin članov		Predsednik Tajnik
I. Celje	Okr. odbor Celje			Stanič Janko Kotnik Josip
1.	Celje - srednje šole	5	83	prof. Jakhel Franjo Blaznik Mila
2.	Celje - Ekon. tehn.	1	21	Loibner Drago Vršnik Milena
3.	Celje - osn. šole	2	79	Lah Mira Boršnek Matilda
4.	■	■ Laško	3	40	Koželj Alojzij Špan Mara
5>	Vojnik	11	58	Rebernik Drago Kvac Marija
•6.	Šentjur pri Celju	6	83	Ravter Janez Voga Iva
7.	Gomilsko		42	Jančigaj Stane Štravs Berta
8. II. Kranj	Žalec Okr. odbor Kranj	7	55	Praprotnik Stane Božiček Edmund Rupret Vinko Prekoršek Branko
9. '	Kranj-mesto	6	152	Zemljak Vitomir Kalan Andrej
10.	Cerklje pri Kranju	6	. 67	Žumer Anton Snoj Marija
11.	Tržič	4	57	Grum Janez Costa Stana
12.	Škofja Loka >	3	117	Podnar Tomo Šinkovec Dimitra
III. Ljubljana	Mestni odb. Ljubljana	42	1390	Rape Vlado Verstovšek Milica
13.	Podružnica št. 1	,	2	49	Kos Joža Kerin Joža
14.	Podružnica št. 2	3	49	Potrč Ema Kranjec Iva
15.	Podružnica št. 3	4	40	Uršič Vida Zdešar Stane
16.	Podružnica št. 4	4	49	Tomažič Ivan Budkovič Helena
17.	Podružnica št. 5	3	26	Rismal Jelica Kocbek Jožica
18:	Podružnica št. 6	3	49	Trpin Levačič
19.	Podružnica št., 7	6	115	Trošt Stojan Hudales Danica
20.	Podružnica št. 8	3	60	Potokar Jože Mali Albin
21..	Podružnica št. 9	5	140	dr. Jurkovič Ljubo Jelenc
22.	Podružnica št. 10	3	97	dr. Novak Ločnikar P.
23.	Podružnica št. 11	3	170	Ogorelec Albin • Kavčič Stane
24.	Podružnica št. 12	1	127	Lenarčič Janko Kelnarič Jože
25.	Podružnica št. 13	1	58 '	' Kalin Ivo Kompare Dušan
26.	Podružnica št. 14	2	68	Urankar Pavle Vidmar
27.	Podružnica št. 15		165	Penko Ela Naglič Alojzija
28.	Podružnica št. 16	2	41	Žmavc Andrej Hrastnik Rado
29.	Podružnica št. 17	2	87	Lovše Ivan Majcen Mira
IV. Mlaribor	Mestni odbor Maribor	1		Šegula Josip Uran Jože
30. 31.	Maribor -tlevi breg Maribor - desni breg I		221 90	Matko Marjan Golež Fran
32.	Maribor - desni breg 11	6	45	Pirc Janko Mihev Metka
33.	Maribor - strok, šole	3	30	Durjava Ostoj Ziherl Anica
34.	Maribor-okolica I	20	99	Mencej Franjo Korban Anton
35,	Maribor-okolica II	7	72	Feldin Boris Stanjko Viktor
Tk. °kraJ	Podružnica	Štev. Štev. skupin članov		Predsednik Tajnik
36.	Maribor-okolica III	5	62	Gerbič Lambert Veber Marica
1. Črnomelj	Črnomelj	11	106	Švigelj Viktor Barbarič Štefan
2. Gorica	Solkan - Brda	12	106	Rijavec Mirko Segala Erna
3. 4.	Šempeter - Sp. Vipavska Zgornja Vipavska	7	79	Bratoš Darjo Leskovec Rado
5. Grosuplje	Stična	11	63	Terček Alojzij Juvan Justina
6. '	Velike Lašče	10	58	Verbič Franc Križman Zora
7. Idrija	Idrija	10	68	Puc Marija Pavliha Minka
8.	Cerkno	5	48	Ivanc Valerija Rojc Zlata
9. 11. Bistrica	Ilirska Bistrica	9	70	Menih Martin Do v jak Ivan
10. Jesendice	Jesenice	3	.'75	Blenkuš Ivan
11. Kamnik	Kamnik	7	95	Mehle Milan Britovšek Ani
12.	Domžale	6	80	Flajs Franc Flerin Milan
,13. Kočevje	Kočevje	15	100	Vrabič Rudolf Boc Aleksandra
14. Krško	Krško	24	256	Kosorok Joško Lazarko Kristina
15. Lendava	Dol. Lendava	13	103	Bitenc Rudolf Štular Avgusta
16. Ljubljana-ok.	Litija (vzhodni del)	* 7	109	Leder Mirko Rupnik Jože
17.	Notranje gorice (z. del)	8	21	Mihelič Ivo Grobeljšek Marija
18. Ljutomer	Ljutomer	16	120	Belec Janko Golobič Marta
19. Mozirje	Mozirje	13 ■	60«	Mutec Rudolf Kojc Milan
20.	Šoštanj	6	66	Pihler Jože Peupnik Erna
21. Mur. Sobota	Murska Sobota	i 6	180	Štubel Miro Senica Helena
22.	Novo mesto 23.	Novo mesto - sred. šole Novo mesto - osn. šole	5 23	60	Česen Andrej Lapajne Ivan
24. Poljčane	Slovenska Bistrica	12	69	Šnuderl Ludvik Mikulič Ida
25.	Slovenske Konjice	10	75	Štefanič Jakob Krištof Elizabeta
26.	Šmarje pri Jelšah	12	76	Kos Jože Pavlič Albina
27. Postojna	Postojna	3	92	Škorjanc Duška Gros Marija
28.	Stari trg pri Rakeku	5	31	Toni Vinko Jenko Metod
29. Ptuj	Ptuj	11	284	Majcen Mirko Šepec Kristina
30. Radgona	Gor. Radgona	16	61	Golar Manko Pertl Marija
31. Radovljica	Radovljica	12	100	Knez Rudolf Rutar Ludvik
?2. Sežana 33. Slov. Gradec	Sežana Mežiška dol. (Guštanj)	12	90	Dekleva Sonja' Zadnek Narda
34.	Mislinjska dol. (Slovenj Gradec)	13	85	Planinšek Pavel Jandl Franc
35. Tolmin	Tolmin	3	52 ■	Manfreda Franc
/				Rutar Marija
36.	Sv. Lucija ob Soči	4	23	Murovec Ivan Bratuž Anton
37.	Kobarid - Bovec	3 ’	53	Klemente Emil Žnidar Helena
38, Trbovlje	Trbovlje	19	217	Gulič Vekoslav Rozin Rozina
39. Trebnje	Trebnje	13	92	Grum Adolf Bukovec Nace
Opomba: Ker nam nekatere podružnice niso poslale točnih poročil O številčnem stanju članstva in o skupinah, niso gornje navedbe povsem točne.
Podružnici na Jesenicah in v Guštanju doslej še nimata konstituiranih upravnih odborov podružnic.
Občni zbor slndlkaia učiteljev in profesorjev v Ljutomeru
Na občnem zboru sindikata uči-, teljev in profesorjev v Ljutomeru je podal politični referat sekretar OLO tov. Verdev, ki je podčrtal dolžnost in nalogo prosvetnih delavcev, da tolmačijo ljudstvu politično situacijo in gospodarske ukrepe, predvsem iz-premembe v naši trgovini in preskrbi. Tokrat je bila diskusija izredno živahna in pri njej je sodelovalo večje število učiteljev.
Sindikalne skupine uspešno tekmujejo v čast 10. obletnice OF. Komisija za ocenjevanje tekmovalnih uspehov je prisodila za dosedahje delo prvo mesto skupini SUP v, Sve-tinju, ker se je ta kolektiv najuspešneje trudil, da bi čimprej odstranil vse ovire, ki motijo učno in vzgojno delo in dosegel čim boljše uspehe. V tej skupini je tudi kulturno prosvetno delo zelo razgibano. Lepe uspehe je dosegla skupina kljub temu, da manjkata 'na šoli dve učni moči, dve sta bolehni, ena pa je novinka, ki se šele uvaja v delo. Drugo mesto je dosegla skupina na nižji gimnaziji v Ljutomeru, kjer je profesorski kolektiv izvršil delo, ki je zelo obsežno, sistematično in vsestransko. Ta skupina ni dosegla prvega mesta zato, ker dela pod lažjimi pogoji. Tekmovanje se nadaljuje.
V ljutomerskem okraju dela 20 izobraževalnih tečajev in tri kmet-sko-nadaljevalne šole. Največ uspehov ima tov. Rošker, organizator kmetsko-nadaljevalne šole na Cve-nu. S pomočjo množičnih organizacij in s svojo osebno požrtvovalnostjo je dosegel najboljše uspehe in najboljši obisk, na delo v tej šoli so ugodno vplivali domači predavatelji, ki so prejemali od tov. Roškarja navodila za delo. Nedvomno je k njegovim
uspehom mnogo pripomoglo delo v izobraževalnem tečaju, ki je bil lansko leto na Cvenu najboljši in je bil dobra osnova kmetsko - nadaljevalne šole.
Pionirska organizacija se pravilno razvija. Na nekaterih šolah so pri-čeli z delom tudi lutkarski krožki. Predsednik pionirskega sveta se je udeležil tečaja za lutkovne odre v Ljubljani. Čeprav ni šolnik, se je znal približati pionirjem in je s pomočjo učiteljev dosegel, da pionirska organizacija uspeva.
Ljutomerski učitelji so sklenili, da bodo pisali o svojih dobrih izkušnjah v šolski praksi, kajti mnogo je prikritega in nepovedanega, kar bi morali objavljati v pedagoškem tisku. Odslej bodo v dppisih obravnavali vso našo prosvetno problematiko, ker žele, da bi bila iz našega tiska razvidna vsa pereča vprašanja, ki tarejo naše prosvetne delavce.
Vse delo učiteljstva pa j,e mogoče le ob dobri in močni podpori sindikalne organizacije, ki bo članstvo stalno bodrila in mu dajala potrebno pomoč in moralno vzpodbudo.
Zato je članstvo izvolilo v novi odbor SUP tovariše, ki so se pri delu že odlikovali. Novi odbor SUP s predsednikom tov. Belečem je že pričel z delom in objavil konzultacije o temi: Boj za demokracijo družbenega življenja.«
Po končanem občnem zboru je obiskal zborovalce min. za prosveto tov. Ivan Regent, ki j:e pojasnil učiteljstvu poetični položaj Jugoslavije v svetu. Optimistično gledanje tov. ministra na razvoj dogodkov je ugodno vplivalo na učiteljstvo, ki je z velikim zanimanjem sledilo njegovim izvajanjem. Jamšek Svojmir
Poravnajte naročnino za „Prosvetnega delavca“!
Ut pceteclU...
Pavel Rasberger, gledališki igralec in pisatelj v Mariboru, je te dni slavil 50 letnico svojega umetniškega dela. Razen tega, da je pred 32 leti na krstni predstavi Finžgarjeve Verige igral Primoža, obhaja slavljenec še rekord posebne vrste. V svojem petdesetletnem umetniškem prizadevanju je prehodil na desetine in desetine kilometrov, ko je ponujal občinstvu vstopnice za razne gledališke predstave. Ce pa hoče danes obiskati kako prireditev, se moraš boriti za vstopnice v vrsti »na repu ljudskih množic«!	^
Iz okrožnice ravnateljstva neke nižje gimnazije: »Dijak, ki hoče govoriti z ravnateljem, naj se predhodno javi pri svojem razredniku, kateri mu bo sporočil, kdaj bo sprejet«.	^
Podružnica SUP na Jesenicah še tudi dva meseca po občnem zboru ni našla predsednika. Samo na gimnaziji v kraju pa je 20 učnih moči.
■ * ,
Na občnih zborih v Murski Soboti in v Slovenj Gradcu so člani javno glasovali in vse predlagane kandidate »soglasno« izvolili.
☆
V	okraju Ilirska Bistrica je 30 osnovnih šol in 3 nižje gimnazije. Od 68 učnih moči je 17 učiteljev, iz- tečajev, med njimi so 4 brez predhodnega in 13 brez maturitetnega izpita, učiteljev pripravnikov je 21, učiteljev s strokovnim izpitom pa 24.
■ir
V	sežanskem okraju je med 90
člani 58 mladih tovarišev. Ker je za premijske dodatke v proračunih predvidenega premalo denarja, so učitelji za nadurno delo na enoraz-rednicah plačani po šest dinarjev na uro.	,;v
Člani podružnice v Laškem so sklenili, da bodo za 10 obletnico OF poklonili eni vasi na Primorskem ali na Kozjanskem popolnoma opremljeno knjižnico. Doslej so zbrali 142 in nakupili	43	knjig.
. ’	h-
Na občnem zboru Okrajnega odbora Rdečega križa v Poljčanah so soglasno sprejeli predlog naj se izreče vsem prosvetnim delavcem v okraju najprisrčnejša javna zahvala ih priznanje za delo na področju zdravstvene prosvete in organizacije prve pomoči.	^
Poljčanski okrajni ljudski odbor je v letu 1950 izplačal šolskim delavcem svojega okraja 57.000 dinarjev nagrad, pol milijona dinarjev premijskih dodatkov in četrt milijona dinarjev honorarjev za predavanja na izobraževalnih tečajih.
Precej šolskih delavcev je po oblastni, sindikalni in lastni krivdi ostalo brez kuriva. Tako so n. pr. na območju podružnice Idrija in okolica šolskim delavcem dodelili rastoče drevje v zelo oddaljenih gozdovih. Ker ga niso mogli posekati, so ostali brez drv.	^
Na Dobrni stanujeta dve učiteljici v nezakurjenih hotelskih sobah, ker jima krajevni činitelji nočejo nakazati primernega stanovanja pri zasebnikih. Le ti namreč lahko dobe od tujcev letoviščarjev za tako stanovanje v enem dnevu toliko stanarine, kolikor bi jo tovarišici plačali za ves mesec.	j,
Vojniška podružnica šteje 58 članov. Svoje tekmovalne obveze za proslavo 10 letnice OF so do 1. II. 1951 izpolnili takole, (1. obeza, 2. izpolnili do 1. II., 3. v odstotkih:
Število izdelanih učil 36, 24, 66 %;
število praktičnih nastopov 30, 19, 62 %;
pomoč mlajšim učiteljem 110 ur, 54 ur, 49 %;
pomoč pri volitvah 120 ur, 331 ur, 270 %;
število predavanj 14, 54, 360 %;
pomoč pionirskim svetom 14 krožkov, 17 krožkov, 121 %;
izobraževalni tečaji 4, 5, 125 %.
Vse ostale obveze: ureditev knjižnic, udeležbo na sestankih in izvedbo prireditev so že presegli. Med njimi je. 19 stalnih sodelavcev pri igralskih družinah režiralo 10 iger, 8 je knjižničarjev ljudskih knjižnic, 10 je pevovodij pionirskih zborov, v enem letu so imeli 433 predavanj na vasi. V raznih množičnih organizacijah opravljajo 130 funkcij.
Sestanek predsednikov vseh podružnic Sindikata učiteljev in profesorjev
V soboto, 31. marca 1951, bo ob 10. uri v Domu sindikatov sestanek predsednikov vseh podružnic SUP zaradi razgovora o načrtih za bodoče delo sindikalnih podružnic.
RO SUP
Urejuje uredniški odbor. Odgovorni urednik Jože Zorn. Uredništvo in uprava Ljubljana, Masarykova št. 14/1. Telefon 45-86. Letna naročnina din 100.-
Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana
številka čekovnega računa 604-90321-10