393
Ozir po svetu.
Kurban-bajram.
Obče znana stvar je, da si je Mohamed velik dei svojega verskega sostava izposodil iz židovskih knjig. — Ta z izvaarednimi duševnimi svojstvi nadarjeni mož skrpoval je s pomočjo židovskega rabina iz židovskih, krščanskih , staroarabskih in poganskih elementov novo vero, po nazorih, katere si je bil ustvaril sam. V koranu, v katerem je zabeležil svoje razgovore, ki jih je neki imel z bogom, je polno pripovesti iz starega zakona, pa tudi Jezus in njegova povest se napominja često, vendar so oni izreki, kateri se tičejo Jezukrista, silno izkvareni, pak so dokaz, daje Mohamed le površno poznaval krščansko vero. Mnogo takovih krščanstva tičočih se stvari poznava tudi prosto ljudstvo. Ali kako se svetopisemsko pripovedovanje od njihovega razlikuje, razvidno je iz onega primera. Turci takole pripovedujejo narojenje Jezukristovo. Posial je Aktihailah svojega Gjibraila (Gabriela) k devici, kateri je bilo ime ,,azreti Mejrima" (sveta Marija). Gjibrail podal je devici kito iz rož (djul). Ona po-vonja rožo; spočne Jezusa, a ga ni rodila, kakor rodijo druge žene, nego prodrl jej je brat Jordan z bodalom prsi, in iz njih prišel je na dan Jezus. Enakih silno izkvareoih pripovesti imajo Turci do3ta.
Vernejše je Mohamed posnel ono, kar je vzel iz starega zakona, Čemur se ni čuditi, ker mu je pri delu, kakor rečeno, pomagal židovsk rabin. Tako, na priliko, opisuje daritev Abrahamovo dosta točno in ravno ta pripovest iz starega zakona je podloga svetkovini, katero nazivljajo mohamedanci Kurban-bajram.
V obče Turci nimajo nikakovih praznikov. V petek, kateri pri njih riadomestuje našo nedeljo{ klanja se bogu Turčin ob določeni uri v džamiji, pa ide zopet na delo. Veča praznika imajo samo dva, in sicer „Veliki bajram'* ali ,srhamasan-bajrara" , kateri traja 3 dni v dobi od 1. do 3. ramazan-meseca. —  Združen je
4!
394
ta bajram s postom,  to je,   od iztoka solnca pa do zapada ne smejo ne jesti ne pušiti duhan ves mesec   dni.
Dva meseca in 10 dni izza velikega bajrama slavi se druga svetkovina, Kurban-bajram ali svetkovina žrtve, ter se naslanja na gori omenjeno povest o Abrahamu in njegovi daritvi ter ima od nje ime. Imenuje se tudi hadžijski bajram , ker se v tej dobi hodočast-niki ali romarji zbirajo v Meki. („Hadžija" znači romar ali hodočastnik pa se tem imenom nazivajo ne samo mohamedani, ki so bili v Meki, nego tudi kri-stijani, ki so bili v Jeruzalemu, ter se to ime tudi podeduje. Tako na priliko so v Sarajevu porodice: Hadži Ristić, Hadži-Livajic itd.)
Svetkuje pa se ta praznik vselej deseti dan meseca zil-hidže, letos meseca novembra, kajti nasi meseci ne skladajo se s turškimi, ki so pravi sinodski meseci od 29(30) dni; ker so ti meseci krajši od naših, tedaj je tudi turško leto krajše od našega (ima namreč samo 354 ali 355 dni), zato se v teku 33 let ta praznik v vsaki letni dobi praznuje. — Kedar se tedaj po mraku prvi pot meseca pojavi, naznani to hodža pri eni odličnejših džamij, v Sarajevu na pr. muftija (biskup) pri Usren-begovi džamiji, pa mora imeti dva svedoka, da je res videl mesec. Ker pa mesec nekoliko več časa potrebuje, kot 29 dni, dokler se okrene okoli svoje osi, namreč po priliki 29 dni in pol, zato morajo nekatere mesece računati po 30 dni; ker pa izvestno ne vedo, kedaj imajo računati 29, in kedaj 30 dni, to vselej opažajo pojav mlaja; ali ako je vreme oblačno, pa se 30. dan ne vidi mesec, računajo početek novega meseca stoprv od prihodnjega dne, premda se je mesec po našem koledarju moral uže dan poprej pokazati. — Od dne dakle, kojega se pojavi svit novega meseca, računajo 10 dni, in tedaj se začne kurban-bajram. Posle ičindije , to je , molitve, katera se vsaki dan po priliki ob treh popoludne opravlja, zagrmi topovi in to je znamenje, da je nastopila praznična doba; tedaj pa štiri dni zaporedoma (letos na priliko od sobote 13. novembra popoludne pa do srede 17. novembra popoludne) za čas vsakega klanjanja (saba pri vzhodu solnca, o poludne, icindija ob 3. popoludne, akšam pri zapadu solnca in jacija, 2 ure posle akšam) grme topovi v znamenje svetkovanja. Premda mohamedani nimajo nika-kovih praznikov, ob katerih bi jim delo bilo prepovedano, to vendar večina trgovcev in rokodelcev (vendar ne vsi) zapro svoje dućane (prodajalnice), se oblečejo praznično in sprovedejo vse štiri dni, da obiskujejo džamije, in obiskujejo drug druzega. Celo žene, katere sicer samo doma svoje molitve opravljajo, gredo te dni v javne hiše božje, vendar so za-nje odločene nekatere manje v predmestjih. Na večer so munare (vitki stol-povi, na katerih muezin petkrat na dan vernike k molitvi zove) razsvetljene, kar daje ob lepem vremenu vrlo lep pogled, ako se človek popne na vzvišeno mesto.
(Konec prihodnjič.)