Oštarije pa počitek ob nedeljah. Kjer veje duh krščanstva, tam se godi vse prav, kakor in kar terja eloveška natora in dopnšča volja božja — tudi brez posebne postave. Ali žal, da se duh krščanstva in celo že eloveatva čedalje bolj izgublja med nami in treba nam je za to zmerom več in poedinilrf postav, ee nečemo, da nam izgine vse blagostlnje iz ljudatva. Delo je čast in dolžnoat človeka. Za tisto je tudi njegova narava po vaem pripravna, vendar gre to le do neke, gotove meje. Kedar človek le-to prestopi, pa delo za-nj ni vee naravno in mu ni več na korist, marveč obrne ae mu na škodo, dušno ali telesno ali pa na obojno. V tem mu je treba pomoei. Za-8e, za svojo osebo ai jo najde človek že še sam, leži mu več ali manj v njegovi volji. Za društvo, za državo pa je treba, da seže gospoaka vmes. Poslednji državni zbor je v posebnih postavah delo omejil ter nedeljo odločil v splošnji počitek ali, kakor že to ni moglo biti drugače, na marsikatero delo svojih postav ni raztegnil ali pa tega ni bil mogel. Zato pa ae zdaj, ko 80 se te postave jele izpeljevati, oglaša že čedalje ve6 delalcev, ki bi tndi radi dobroto nedeljskega počitka vživali. Tako trgovei, zidarji in drugi. Mi pa dnes opozarjamo čaatite bralce na eno vrato delalcev, na katere državni zbor ni bil mislil, pa tudi sami še niao pokazali, da bi radi v nedeljo počitka — to so krčmarji. Po naaih mislih ao ga tudi oni potrebni, ali če ga že ne marajo sami. Ijudstvo ga je potrebno. Dokazovati sicer ne menimo, da in zakaj je v nedeljo krčmarjem in njih pomoonikom počitka treba, nam gre le za Ijndstvo in temuje pa že prav treba, da se vkrene kaj glede oštarij njemu na korist. Omenimo pa koj skraja, da ne terjamo krčmarjem za vea den nedelje počitka, ali tudi za vse dopoludne. To ni leliko mogoče, pa še tudi aploh ni potreba. V mialih imamo samo nekatere ure in to vsaj dopoludne, nič manj po mestih, kakor na kmetih. Toliko je mogoče, toliko pa je za blagostanje ljudstva tudi pot?fetmo. Naše cesarstvo je kračansko, v njem še čuti in in^gjogromna večina ljudstva potrebe krščanstv«ti|n njim se zadostuje prav le v nedeljo dod^4^ne- Ako so v teh urah oštarije odprte,^*ore biti celo tik cerkve, kar je po večih krajih, mar one niso lehkomiselni mladini vabilo, muditi ae raji v njib, kakor pa v cerkvi ? Mladina brez vere ali vsaj taka, ki nima potrebe, zadoatiti ji, pa ni in ne bo nikjer nikoli državi na blagor. Pa to naj bi še bilo, aaj še dobri stariši in skrbni dušni pastirje v tem niao brez^vs^ .v^ljave; ali izgodi ae rado, da vino in šfe' huje, žganje zmeša tacim mladeničem glavo, in tepenje med njimi ali tudi že motenje alužbe'božje je temu le naravnapoaledica. ¦ * :¦' Dpžava, kakor nikogar ne aili s svojo poatavo k bogočastju, tako pa je dolžna vsaj akrbeti, da je to vsakemu mogoče in ga v njem nihče ne moti. To pa stori, če tudi le poaredno, oštarija, kedar se v njej toči ob času službe božje. Bati se ni kake škode ni krčmarju ni ljudstvu, ("e se o teh urali zapro vse oštarije, izlasti pa še take, ki so blizu cerkve. Kdor euti potrebo do oštarije, lebko ji ustreže ali že poprej alipapoznej, kedar ne bo nikomur za napotek. V obče pa ne prineae nikomur dobička, veliko po oštarijah poaedati. Liberalnim vladam gre ta dvomljiva hvala, da nimamo več poatave v našem cesaratvu, ki zabranjnje motenje službe božje, katero se začne v oštariji, izvrši pa v cerkvi in konea v sodniji. Ne upamo veliko, da jo dobomo že v kratkem, čeravno čutimo, da ajena potreba čedalje ailniša postaja. Zato pa se obračamo do naših bralcev, med katerimi je lepo število županov in krčmarjev, naj skrbijo vsak po svoji moči, da bode tudi po oštarijah poaelimal ob aedeljah ia praznikih v urah, ki smo jib zgorej aavedli, počitek, saj ga je treba krčmarjem ia kračaaskeam ljadstvu, nikomur pa ae bo na škodo. (?)