Misli o ponavljalni šoli. »onavljalna šola je popolnonia odvec, slišiš prepogosto. To sodbo izrekajo tu in tam tudi omikanci. Stvar je vsekako vredna, da izražamo nekatere misli o ponavljalni šoli. Na podlagi starega, zdravega pedagogičnega načela, da je ponavljatev dusa vsega pouka, in pa z ozirom na šolsko obiskovanje in njega olajšave so osnovali leta 1874. omenjene šole. Seveda je bila druga točka v oceh postavodajalca važnejša od prve, ker so vpeljane po deželi in sicer tam, kjer kmetsko prebivalstvo največ zaradi ubožnosti lastnih delalnih močij potrebuje, to je svoje otroke k delu sili. Zdrav, krepak 13, 141eten deček, telesno močno razvita deklica jednako starosti, sta gotovo za kmetovalca kaj izdatna podpora. Ni se tedaj čuditi, da v deželah, kjer je določena osemletna hoja v šolo, pogosto izražajo željo, da naj bi se le ta skrčila na šestletno dolžnost. Pri nas pa tudi naletiš na ljudi, ki pravijo, moj otrok že zadosti ume, bere dobro, lepo piše in računiti zna tudi dovolj za njegove potrebe; čemu pa naj hodi še v šolo? Najdejo se tudi taki, ki pravijo, moj otrok se v 6 letih (?) nič ni naučil, se tudi v ponavljalni šoli nič ne bode. Takim ljudem ne moreš dati druzega prepričanja; še tako dobro, jedrnato govorjenje bi bilo brezuspešno. Ua so tako in jednako besedioi, izvira največ od tod, ker ljudem še veliko, veliko manjka do pravega pojraa o ljudskem šolstvu, o šolskem pouku sploh Oni mislijo, otroci se uče molitvice, se uče brati, pisati, računiti in - po besedah nekaterih olikancev (?) — dru- gih nepotrebnih rečij. Ne vedo tedaj, da je učiteljeva naloga uciti in odgojevati, da je naše delo izobraževanje duha in srca. Da je ta resnica tako raalo poznata, je skoraj gotovo kriva stara šola naša. Tu je bil pouk urezan le bolj za svet pri običajnih javnih skušnjah, za premije, uredjen je bil čestokrat kot nekaka »dresura" za prepotrebni (?) nernški jezik. Lepa pisava, gladko recitiranje raznih ,,regelc" itd. je bila glavna zahteva. Novejša uredba ljudskih šol se ne uklanja edino uspehom, ki služijo le zunajnemu svetu. To je, če bi se smel rabiti izraz »slaba stran" novih šol, premalo je krika. Vendar nas to ne more motiti; le enakoraerna razvitev duha in srca stori človeka, kar nam pričajo duševni velikani vseh časov in narodov. Kaj lepo in odločno sodi o tem naš Gregorčič, ko pravi: nLe tisto omiko jaz štejem za pravo, ki voljo zadeva, srce in glavo, vse troje! Nebeško solnce zlato omike vzorne najlepše je slika, kot ono naj bode človeška omika. Kot ono nara svetlo bodi v glavi, kot ono prijazno in gorko srce, in trdno, značajno po poti pravi vodimo korake krepke!" Resnično je, da so učenci, katerih ura tudi po večletnem šolskem obiskovanji ostane nerazvit, pri katerih ne dosežemo postavno zaznamovanega smotra; ali se pa sme reči, nič se niso naučili, um ostal je nerazsvetljen? Nikakor ne! Nravna stran pouka in šolskega življenja sploh rodila bode gotov sad. In kaj z onirai, ki pravijo: moj otrok dovolj zna. Zemeljski zakladi minejo, ako vedno le s kupa jemljemo. Isto tako je z duševnim blagom. Kakor raora naša skrb biti one ohraniti in povišati, tako je tudi z duševnimi zakladi. Sploh je pa čas šolskega pouka jako kratek, če vzamemo v poštev od dolgih let življenja le par let šolskega obiskovanja, večinoma poldnevnega pouka, ako mislimo na počitnice, praznike in druge slučaje, ki ovirajo pouk, kakor bolezen, slabo preskrbljene šole z učili, zanikrnost, lenoba otrok itd. Poleg tega je jemati ozir na naravo otroškega duha. Ta je do 12. leta še dokaj teman. Obzorje duševno raste enakomerno s starostjo človeško. Kdor iraa kupe zlata in jih neporabne hrani v železni omari, ta ne pozna vrednosti denarja. Mrtva roka ne prinaša koristi. Tudi duševno življenje je imel pesnik pred ocmi, ko nam je zaklical: ,,Ni praznik, predragi mi, naše življenje, življenje naj bode ti delaven dan!" Čas beži, nove potrebe se kažejo in rastejo. Vsakdanji poklic že zahteva vporabo vseh sil, zahteva vse moči duha in telesa. Za življenje ne zadosti več, da je človek le v svoji stroki doma, da razume gospodariti le pri domačem ognjišči. Tudi občina, dežela, država ga potrebujejo, samooprava zahteva to. ,,Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to m 6 ž je storiti dolžan!" Te zlate besede našega pesnika veljajo vsakemu. Razna društva, zbori in odbori iščejo njegove mooi, ga kličejo na delo, ki bode tolikanj bolj uspešno in plodonosno delo, kolikor( razu- mniši bode svetovalcev dejanje in nehanje, kolikor svitleje bode v njihovih glavah; Učeči mladini je tedaj sveta dolžnost v šoli dobljene znanosti ne le ohraniti, ampak tudi množiti. Vsak, ki je, naj si bode za skrčenje časa šolske dolžnosti, ali za odpravo ponavljalne šole, je neprijatelj narodove izomike, njegove sreče. Ponavljalnica potrebuje preosnove in sicer prvo v tera, da se pod drugim imenom n. pr. nadaljevalna ali napredovalna šola osnovi povsod. To ime zasluži že zaradi tega, ker nima le ponavljati naukov, ki jih podaje vsakdanja šola, arapak kar je večje važnosti, ona jih dopolnuj e in razšir juj e. Da pa je moči to doseči, se mora šte vilo ur pomnožiti in dolžnost hoje v to šolo povišati. Domoljubi! Delajte za izobražbo naroda, za njega vsesfcranski napredek, ker le temu ima sijati lepše solnce boljše prihodnosti in vprašajte se z duševnim velikanom Kantom: ,,Wie woll't Ihr die Menschen gllicklich machen, wenn Ihr sie nicht weise und sittlich macht ?" Ivan Okorn.