Gerkvene zadeve. Z birmovanja v marenberški dekaniji. Ni težavnejše dekanije, kakor marenberška. Letos od dne 28. junija do 6. julija so milostljivi knezoškof lo dekanijo obiskali. Dne 27. junija so se ob 5. uri popoldne iz Maribora do Vuhreda pripeljali s po-tnim vlakom. Na postaji so jih pričakovali marenberški dekan, vlč. g. Avg. Hecl, vuhredški župnik, remšniški, selniški, žt.-peterski, mutški, in še več drugih duhovnikov in veliko Ijudstva. — Ko so jih g. dekan lepo pozdravili in jim duhovnike predstavili, podali so se čez brod po deroči Dravi proti Marenbergu, kjer jih je ponižno vsprejel trški zastop, na čelu mu župan g. Langer, vse uradništvo, šolska mladina z učitelji in Ijudstvo. Podajo se naravnost v cerkev, kjer je bilo izpraševanje otrok. Otroci so prav lepo in glasno odgovarjali. Drugi dan, dne 28. junija, je bila birma in izpraševanje odraslib, ki je tudi prav dobro izpadlo. Dne 29. junija je bila sv. birma na Muti, kjer &o višjega paslirja tudi prav lepo vsprejeli. Cerkev in župnišče je lepo prenovljeno. Popoldne ob 4. pa so se nadpastir odpeljali na Pernice. To je župnija, ki leži 1060 m nad morskim površjem. Spremljali so jih selniški g. župnik. Po 3 urah hude in težavne vožnje so prišli na visoke Pernice, kjer je bilo še zvečer izpraševanje otrok. Drugi dan, dne 30. junija, bila je birma. Po sv. opravilu predstavila sta se sp.-dravburški prošt, preč. g. "VVakonig, in župnik iz Ojstrice, g. Hiittner, oba iz krške škofije. Kneza je to moCno veselilo. Saj so se prijateljski pogovarjali z g. prostom, s katerim sta nekdaj v Serajevu skupno kot vojaška kaplana služila. Iz vuzeniške dekanije so se predstavili škofu trbonjski župnik, g. Arzenšek. — Cerkev in farovž so v Pernicah lepo prenovili. Milostljivemu knezu se je tukaj prav dopadlo; večkrat so rekli besede: »De montibus salus, s hribov odrešenje.« Ob 3. popoldne so se knezoškof odpeljali na gorskem vozičku z 2 konjema po lepen ravnem planinskem kolovozu skozi Mlake proti Soboti. Na celem potu sta dva moža voz držala, da se ni prevrgel, kajti lu pa tam je cesta vendar več ali raanj snedena. Spremljali so škofa selniški, mutški in trbonjski župnik. Dve uri smo Sli lepo po ravnem in pa v senci. Od Mlak gor pa je bila pot strma celo uro do Sobote, ki leži 1070»; visoko. Zvečer je bila navadna skušnja otrok iz kršč. nauka. Tudi tukaj so otroci prav dobro odgovarjali, kakor prej tudi v Pernicah in na Muti. Zvečer so pa goreli kresi. Bilo je tri videti kakor oltar, na katerem je v sredi Najsvetejše, na vsaki strani pa 10-20 sveč. To je bil čaroben prizor. — Pri sprejemu sla bila v Soboti tudi 2 župnika iz sekovške škofije, namreč g. Pišak iz Wiel-a in pa g. Fruhmann iz Št. Ožballa nad Ivnikom. Drugi dan po sv. birmi pa se je predstavil knezu iz Št. Vincenca nad Eltendorfom na KoroSkem gospod vitez Mulle. Ta gospod je bil škofov sošolec na celjski gimnaziji. Ko smo še pri obedu sedeli, se je nebo prav sumljivo oblačilo, in ravno, ko smo se ob 3. iz Sobote poslovili, je bilo najhuje. Bila sta dva voza. Na prvem so se knez vozili, g. sekratarij, gg. ožbaldški, trbonjski inperniški na drugein. Peljali smo se, pa kako! Konji so šli počasi. Dežnikov nisrno mogli vseh razpetih imeti, ker }e bil eden drugemu na potu, dež pa lil, da se je od zemlje kadilo. Cesta je bila nevarna; bilo se je bati, zdaj pa zdaj se zvrnemo v strašen prepad. Zavijali srao se v suknje, koce, plete, v vse, kar smo gleštali, a vse ni pomagalo nič: v eni uri bili smo mokri do zadnje niti. Za sedeža smo imeli 2 žaklja, natlačena s slamo, ki pa sta se vedno premikala. Kadar smo si morali sedeža popravljati, tedaj nas je neštevilno vej, ki od dreves na cesto štrlijo, pošteno okloiutalo. Dežniki vej niso mogli obdržati, ker so bile pretežke. Zato smo se skrivali pred vejami, kakor jež, ki se zvije, kadar mu nesreča preti. Iz Sobote smo se peljali v globok jarek, Krumbah zvan; 300 m smo se se navzdol peljali, to je bilo tako navzdol, da sem mislil, zadnji del voza se bo vzdignil ter prekucnil na konje. Vendar smo bili srečni, zvrnili se nismo. Ko smo se iz Krumbaha zopet navzgor kakih 300 m peljali proti Hadrniku, to je gora 1183 m visoka, in čez to smo morali, tedaj je dež malo ponehal. Mislili smo, zdaj pa že bo, megla pa je bila, kakor v noei. Toda nismo že imeli časa odkašljati se, kar se vlije zopet prav hudo in nas z novega premoči. Na Hadrniku pa je bril tak mrzel veter, da smo se tresli na vseh udih, zobje so nam kar šklepetali. In nič nismo mogli priti do Sv. Jerneja, kamor smo bili namenjeni. Dva moža smo srečali. Hitro ju vprašamo, kako daleč bi še bilo do Sv. Jerneja, a vsak je rekel: »Še dobro uro«. Nam se je to še silno veliko zdelo, pa pozneje smo še mi eno uro raorali dodati. Vendar pri vseh nezgodah nam dobra volja ni ušla. Prišli smo potem vendar v 41/., uri v Št. Jernej. Lilo je še neprenehoma. Tukaj je pa zaeelo še bliskati in grometi. Videli nismo ničesar, z veliko silo smo našli župnišče, cerkve pa, ki je malo oddaljena, tisti večer nismo videli. (Konec prih.).