547 Piknik pikapolonic (Izbor iz zbirke) Jože Snoj V JUTRIH v jutrih nam pojejo taščice v sen nam bodejo akacije v grozi lezejo s postelj pod postelje pikapolonice na tesnem se ploske ploščijo na ploskogrude ljubice samo da ne pride na vislice kdor bil bi storjen iz polucije iz polucije iz skrivnih želja do tuje žene in tujega blaga taščice te votlooke prerokinje akacije te vitoroge vislice iščem te v razkoraku trave mravlja na zemljevidu v preganjeni gubi obzorja se vdajam grafičnim prividom: zdaj sem na tigrovi koži zdaj pred daljico brez konca včasih se mi zazdiš velikanska včasih kot pikapolonica drobna včasih so tvoje zle pege edini živi mrčes tega papirja včasih poginjaš sred znamenj in si oznaka za plaz smrt močvirje Jože Snoj IŠČEM TE 548 549 Piknik pikapolonic včasih sam dolge tedne poganjam iz zemljevida kjer so narisane trave včasih te ure vznak kličem v dlan iz petprste slušalke VMES, v blagih tečajih duha MED NALIVI se neslišno obrača DEŽJA os vmes med nalivi dežja se visoko oglaša kos kos za kosom odlagaš s sebe svoja tuja oblačila zdaj zdaj mi boš stopila gola in bosa iz sna v blagih tečajih vrat veje tvoj skrivni prihod vmes med nalivi dežja si zunaj odpočiva glog gib za gibom izmikaš s sebe smešno velike obroče svojih tujih poti zdaj zdaj se mi zahoče pa bom odprl oči na blage tečaje spokoja se mi ovijaš voljna in krhka v čakanju in v rokah moja iz tuje resnice in sna vmes med nalivi dežja se mi vračaš mokra spod prhe BALADA vstani vstani že O JERICI Jerica voli te bodejo v vimena trava je prhka od cimeta danes boš prvič nezvestnica črnoobrobljeni ogrci pokukali so na ogledi iz tvoje lisaste dlačice v tvoje podpazduhe cimetaste vonja tako da te glava boli dehni tako da ti slabo stori stopiš naravnost ali stopiš vstran čaka te 550 Jože Snoj Piknik pikapolonic on kot noč čaka dan ne veš ne kdo ne dojameš čemu niti od kod si a veš da si tu in smrček jutranjega hladu se te dotakne posredi sramu BALADA ko sem ti razstlal O NEIZGOVORJENEM prsi sem našel tam še toplo gnezdo smrti ko sem ti oblezel boke sem našel tam odtis obešenčeve zanke ko sem ti grel grivasto sramnico sem zdrsnil v razpokano grobnico pa ti vsega tega nisem omenil niti z besedico molče sem goltal stoke 551 in mislil vsak imava v grlu svojo užejano davico in vsak svoje otroke BALADA O SKAVTIH IN FLAVTI na sveže odprti meloni jaz in ti in milijoni v sramnem oranžnem soku ves sem sladak in sprijet nikomur ne morem dati roke tvoj nasmeh je znenada iz črnih meloninih pešk pred očmi si mi -— oprosti — zbolela za spolnim skorbutom jemlješ jih s prsti iz ust in jih že spet ješ bruham tečem ob potoku tečem v samih sprenevedavih lokih samo da ne dotečem do reke tam tvoj mož med nedokončanimi zelenimi skavti Jože Snoj 552 553 Piknik pikapolonic igra slišiš vse tise igra na flavto BALADA po nekem kriku O KROKODILU neke noči priteče mož priteče hči k postelji materini tam vitek krokodil leži iz najtanjšega kačjega usnja ustrojen nalašč za mesečino moža piči zla slutnja hči požira slino krokodil na hrbtu leži zadnji nogi narazen prednji prekrižani čez trebuh kačje sviščeča zadrga znotraj nič: ženski nered pač črtalo za smehljajočo se prevaro ključ kljun prikljuvan iz moda čakanje čakanje robček solz slika neznanega gospoda 554 Jože Snoj v lakastem blišču jo pokopljeta na dvorišču kakšna draga kolekcija reče hči in jok nabira mož koagulira prva letošnja žrtev krokodila HOMO zdravi smo EROTICUS in luč žametne kritine nam sveti rijemo krti smrtni od trebuha do trebuha v epohe na zevu posredi časa na zevu stoka in noge zatajimo sebe in svoje preroke o vlažno — — toplo — — temna in brez globine na tebi obtičimo odcejeni brez misli brez prihodnosti in brez zgodovine RES SI imaš eno roko in eno nogo eno uho in eno oko — polžena imaš razpočena usta in podusteno telo — polmoja poljub daješ in naročje ponujaš — polzvesta kar je scela in kar je po dvoje posojaš res si kar je razprl ti božjo obličnost urezujoči nož simetrije — razklana tvojo smrtno sluz je obsenčil sveti duh tvoj brezmadežni obup je razstlal opoj rjuh polmesec tvojih nog je zazibal človeški rod iz rok nam letijo nedolžni otročiči RAZ KROV DRSIMO ZGODNJA DANICA 555 Piknik pikapolonic 556 Jože Snoj naši prsti grabijo za votlo režo kože in zmakljivimi brstiči raz krov drsimo zgodnja danica raz snov se nam lušči strupeni lošč duše slabo žgana glina smo blagoslovljena med ženami razmočena prst zgolj pohojena od nevidnega stopala ne vemo kaj bo z nami zdrava ki si v nebesih v slast in stud so nam naša sesala pod zvezdami vesoljnega viharja visimo drhteči na seskih NE BOVA IMELA ne bova imela skupnega groba ampak skupne milijarde organizmov in skupne bilijone organov in skupne prabičke orgazmov in tipala bova za svojo nesmrtno protoplazmo in počutila se bova porazno in najinemu gomazenju 557 Piknik pikapolonic ne bo konca in najinemu hlepenju ne bo kraja in v nama bo to kar bila sva podoba izgubljenega raja