Danica izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za celo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 40 kr.. za eetert leta 1 eld. 30 kr 7 tiakarniei sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2 gld.. začetert leta 1 gl.; ako zadene na ta dan praznik, izide Danica dan poprej*
Tečaj ZXXV.	V Ljubljani, 11. vel. serp. 1882.	Lisi 32.
Mz^ieM bogoifubnih otrok, iz vmih eo«or kerscansfra. 111.
(Dalje.) g) Alojzij ob volitvi stanu.
Koliko premore resna volja se je pa še naj bolj pokazalo v tem, kar zdajle pride na versto.
Življenje na španjskem dvoru je namreč za Alojzija tudi zato zelo imenitno, ker je tam pričel naj važ-niše opravilo mladih let: volitev stanu.
Da je za samostansko življenje že od pervih let gorelo njegovo dobro serce, to nam je znano. Aii samostansko življenje se je v teku časa razdelilo v več redov z različnimi bolj ali manj ostrimi pravili, pa tudi z različnimi bolj ali manj ostrimi pravili, pa tudi z različnimi opravili in nameni. Za Alojzija zdaj niso majhne skerbi, za kteri samostanski red bi se odločil. Posvetuje se 8 pobožno materjo in sam vsestransko prevdarja, kje bi bilo zanj naj bolje; še več se v ta namen posti, še gorečniše moli. Po vsem tem se mu najbolj želje vnamejo za red Jezusove družbe, in sicer zato, ker se je v njem še polnoma ohranila pervotna gorečnost vstano-vitelja sv. Ignacija; ker se mora sleherni ud s posebno obljubo odreči vsaki cerkveni časti; ker ta red tolikanj dela za odgojo otrok; ker tako goreče časti Marijo in tako izdatno pospešuje misijone po raznih deželah. Vendar prav prave gotovosti še ne čuti, je li res to klic božji. Hoče si tedaj nedvomljivo gotovost izmoliti.
Približal se je ravno prelepi praznik Marijnega vnebovzetja. Priserčni častivec in ljubljeni otrok Marijin ne v6 boljšega storiti, kakor vso svojo skerb v predobre roke nebeške Matere izročiti in njo prositi, naj mu za gotovo naznani, kaj je v tej prevažni reči volja njenega Božjega Sina. Z veliko pobožnostjo sprejme v ta namen presv. Rešnje Telo in po sv. obhajilu ves zamaknjen moli in s terdnim zaupanjem prosi za spoznanje božje volje. Kar se mu v molitvi zazdi, da razločno sliši Marijo reči: „Stopi v Jezusovo družbo, naznani to svojemu spovedniku !u
Zdaj so zginile vse megle mučne dvomljivosti, vse mu je jasno: „jezuit bom, Marija je rekla". Ali od druge strani se kopičijo čemi oblaki prehudih skerbi: kaj porečejo oče? kako očetovo privoljenje dobiti?
Alojzij ves vesel hiti povedat nebeško sporočilo svojemu spovedniku io ga pro«i, naj on posreduje, da bo kmali sprejet v samostan. Spovednik pripozná njegov poklic, pa naravnost pové, da pred ga jezuitje ne sprejmejo, dokler ne dobi privoljenja od očeta.
Od spovednika gre Alojzij k ljubljeni materi ter ves ginjen pripoveduje veselje iz nebes, pa tudi težave ki ga čakajo zastran očetove privolitve. Grofinja se joka veselja, hvali Boga in mu na novo daruje svojega ljubljenega sina. Pa tudi mater skerbi, kako bode s očetovim privoljenjem?
Naj pred, tako skleneta, bo grofinja sama govorila z grofom o tej reči. Toda, kakor je bilo pričakovati, tako se je res zgodilo. Kakor strela s jasnega neba zadene to sporočilo častiželjnega grofa. Z jeznim glasom, kakor še nobenkrat pred, odgovarja, češ, da mati bolj ljubi Rudolfa in zato da hoče Alojzija pervorojenca odgnati, in pristavi, da nikdar ne bode privolil.
Alojzij nekoliko dni počaka, potlej se pa tudi on oserči in gre prosit. Pa z enako ostrimi besedami ga zaverne in mu celó žuga, da ga bo dal pretepsti. An-geljsko mili mladeneč lahno zarudi ter ponižno odgovori: „Kako srečen bi bil, ko bi iz ljubezni do Boga mogel terpeti!" in zopet spoštljivo odide.
Grot dolži tudi Alojzijevega spovednika, da ga je on do tega sklepa pripravil in tudi njega ostro popri-jema. Ali ta mu ponižno dopové, da je Alojzij prav sam prostovoljno odločil in mu to še le pred nekterimi dnevi razodel, sicer pa je kaj tacega lahko vsak že naprej pričakoval, kdor pozná Alojzijevo nebeško svetost.
Polagoma se oče nekoliko umiri in potolaži, vendar si vse prizadene karkoli je v njegovi moči, da bi ga odvernil od takega sklepa.
Zopet in zopet prigovarja Alojziju, naj popusti svoje namere; ali Alojzij stanovitno odgovarja, da ga Bog kliče, da ne more drugače. „Ko bi si bil kak drug red izvolil, meni oče, bi lože privolil, ker bi imel po svojem stanu odperto pot do više časti." Alojzij pa odgovori: „Ravno zato sem si izvolil Jezusovo družbo, ker so tam častilakomnosti vrata zaperta. Ko bi bil časti želel, obderžal bi bil grofijo, ki mi jo je Bog kot naj starejšemu dal in bi ne bil gotovega zapustil za negotovo."
Oberne se do Alojzijevega strica P. Franca Gon-caškega, ki je bil general frančiškanov in ravno takrat
po opravkih v Madridu, ter ga prosi, naj se prepriča, ali ima Alojzij res ta poklic in naj mu ga odsvetuje. Ta se kmali prepriča in grofu naravnost povč, da je poklic njegovega sina božje delo, in da si po svoji vesti ne upa ga odvračati.
Sicer tudi oča to pripozna, vendar dovoljenje le še dalje odlaša na veliko žalost blazega mladenča, ki tako težko čaka tiste srečne ure. Nekega dne obišče z bratom bližnji samostan jezuitovski. Ko pride čas ver-nitve, se postavi pred brata in spremstvo ter pravi: „Le pojdite sami domu. Jaz sem tukaj in ostanem tukaj, da skažem pokorščino Bogu.4' Toda oča ga s silo hoče nazaj imeti in Alojzij se mora vdati ter zapustiti samostan, ki mu je naj ljubši kraj na zemlji.
Slednjič vendar s stricem toliko sprosita, da mu bo potlej dovoljeno, ko se povernejo na Laško; nikakor pa ne, dokler so na Španjskem.
Pa s tem odlašanjem menda je hotel le časa pridobiti za nove zapreke. Kajti ko se res vernejo na Laško, noče dati obljubljenega privoljenja, marveč z bratom ga pošlje okrog raznih grofov in knezov po Laškem, da bi med veselicami, igrami in svetnim ska-zovanjem pozabil storjenega sklepa — zgubil svoj poklic. Vendar ravno nasprotno se je zgodilo; to nevarno potovanje g» je še bolj uterdilo, ker take izvoljene duše si znajo vse v prid oberniti, dobro in hudo.
Tudi na potovanju se je po navadi postil in zatajeval ter zvesto opravljal svoje pobožnosti. Že med potjo je molil in premišljeval; kjer pa so ostajali, je naj pred poiskal v sobi, ktera mu je bila odkazana, podobo Kri-žanega, da je pred njo pokleknil in molil. Če je pa kje ni bilo dobiti, je sam narisal kriz na papir, ga obesil na steno in več ur molil pred njim z navadno pobož-nostjo.
Če je prišel v kako mesto, v kterem je bil jezuitovski samostan, ga je gotovo obiskal, če je le količkaj utegnil. Kajpred je sel v cerkev Zveličarja obiskat in počastit, potlej pa se je z redovniki bogoljubno pogovarjal.
Kekikrat obišče imenitno gospodo. Bilo ie zbranih več mlajših plemenitnikov in starejših gospodov. Med pogovorom izusti sedemdesetletin gospod nektere nesramne besede. Alojzij pa ga koj junaško ustavi in glasno, da so ga vsi lahko slišali, zaverne: „Kako, da se mož take starosti in tega stanu ne sramuje tako govoriti, zlasti vpričo plemenitih mladenČev? To se pravi slab izgled dajati, to je hudo pohujšanje. Ali ce pravi sv. Pavel: zloboo govorjenje spridi lepo vedenje?^ — Stari mož ničesar ue odgovori: njemu in vsim pričujočim je bil to prekoristen nauk. Alojzij pa vzame neko knjigo in gre v drugo sobo.
O drugi priliki je bil pri bližnjem sorodniku povabljen na bal. Alojzij ni hotel iti. Ko so pa le tiščali vanj, rekoč, da je nalašč zavoljo njega svečanost vrav-nana, je povabilo sprejel, toda s tem pogojem, da ga ne bodo silili plesati. Ko se pa neka sorodnica vendar prederzne, in mu reče, naj gre plesat, urno zapusti slavno družbo, gre tihoma iz sobane in se ne poverne več. Dolgo ga iščejo, m slednjič najdejo v služabnikovi sobi — klečečega med postelj i in steno pred razpelom.
Alojzij se poverne domu; a doma ga čaka, mesto dovoljenja, nova vojska. Oča naprosi raznih slavnih mož, duhovuih in svetnih, naj bi sina pregovorili, da ostaue med svetom. Ha on jim zna tako prepričavno zagovarjati svoj poklic, da po nekteri, ki so prišli ga odvračat, se zanj očeta prosili in pregovarjali.
Zdaj se hoče grof, ki je bolan ležal, sam prepričati, je li njegovo prizadevanje pri sinu kaj izdalo ali ne. Alojzija pokliče in vpraša, kake mir-li ima za prihodnost? Alojzij odkritoserčno odgovori: „Nikakoršnih
druzih, kakor to, Bogu služiti v Jezusovi družbi." Oče ga ozmerja in mu veli, da naj se mu zgubi spred oči. Sin točno uboga in gre res stanovat v neko drugo gro-fovsko stanovanje zunaj grada, ter tam ves čas preživi v molitvi in ostrih spokornih delih, dokler ga razdraženi oča spet nazaj ne pokliče.
Zopet mora slišati novo očitanje, novo žuganje in je spet z jako ostrimi besedami odpravljen. Ves otožen gre pobožni mladeneč v svojo sobo, zaklene vrata, poklekne pred križanega Jezusa, — obilne solze mu kapljajo po licih, iz globočine serca prosi Boga moči, po-terpežljivosti in serčnost, da bi mogel toliko poskušnjo prestati, pa se še ostrejše biča, kakor sicer.
Med tem pa se skesa tudi grof svoje prevelike ostrosti do sina in veli odgojitelju, naj gre pogledat v Alojzijevo sobo, in naj mu pride povedat, kaj dela. Ta najde sicer vrata zaperta, pa skoz neko prevotljenje pri vratih zagleda Alojzija — kako pred nogami križanega Zveličarja sklonjen in s solzami ves oblit objema sv. križ, se kervavo biča, zdihuje in moli in prosi Boga milosti, ki mu jo ljudje odrekujejo.
Gin jen in solzen pride odgojitelj in z derhtečim glasom začne: „Milostni gospod! ko bi bili vi videli, kaj dela vaš sin, gotovo bi ga več ne zaderževali v njegovem sklepu... Videl sem reči, ki bi tudi naj terša serca omečile in ginile." Zdaj mu pripoveduje vse, kar je videl. Grof posluša, pa skor ne more verjeti. Zato se dd drugi dan nesti pred Alojzijevo sobo, da bi sam videl. In ko se sam prepriča, ostermi in nič več se ne more premagovati. Vrata dd šiloma odpreti in z grofinjo stopi v svetnikovo sobo. Videti na tleh kaplje kervi in solz, se več ne more zderžati — obraz si zakrije z rokami in joka. Svetnik tudi porabi ta trenutek ter z milim glasom ponovi svojo prošnjo.
To je bil dan perve zmage. Grof sam piše v Rim, naj se potrebno ukrene zastran sprejetja. Alojzij pa — morda še nikdar v življenji tako vesel — priserčno Boga hvali za toliko milost.
Alojzij se odpovč vsem pravicam pervenstva in odstopi grofijo Rudolfu. Dotično pismo mora biti tudi še od cesarja poterjeno. Med tem pošlje grof Alojzija namesto sebe v Milan, da bi tam važna opravila zveršil. Vse je natanko in očetu po volji spoloil, zraven pa se še pridno učil in v bogoljubnosti napredoval.
Čez devet mescev dojde odgovor in dovoljenje od cesarja. Zdaj nič več Alojzija ne zaderžuje kakor le — volja očetova, ki se je med tem časom zopet pre-menila. Sam gre v Milan, da bi prenagnil Alojzi evo serce; tudi po druzih še enkrat skuša svoj namen doseči. Toda Alojzij se ne da premakniti.
Po zveršenih opravkih se Alojzij pomudi še v Mantovi, ter želi tudi za dušoe p -trebe poskerbeti in opravlja 20 dni duhovne vaje. Potem se verne domu s terdnim zaupanjem, da je že prišel čas, ko bo smel svetu slovo dati. Pa kako se prestraši, ko mu oče reče: da mu še nikoli ni polno m a dovolil in da mora čakati saj do 25. leta, potlej se bo spet o tem govorilo.
Ubogi mladeneč! koliko je terpelo njegovo užaljeno serce! Kolikrat se je milo razjokal! Vendar obupal se ni, ker bil je prepričan, da je od Boga poklican in da mu bo Bog gotovo pomagal. Molitev se mu zdaj zdi se edina naslomba.
Enkrat je že celih pet ur pred križanim Jezusom molil, kar začuti v svojem sercu nek opomin naj gre k svojemu očetu, ki je ravno bolan v postelji ležal, in naj — slednjikrat poskusi. Alojzij posluša ta notranji glas, gre in spoštljivo pa odločno tako Ie govori: „Oče! v vaših rukah sem; naredite z mano j kar hočete. Vendar zagotovim vas, da me je Bog poklical v Jezusovo
dražbo in če se temu klicu ustavljate, ustavljate se božji ▼olji." Z navdušenim glasom je govoril te besede in ne čakaje odgovora se verni! spet v svojo sobo. Oče pa je bil močno presunjen; spomnil se je, kolike zaprene je že delal Alojziju in da zdaj ne bo drugače, kakor dovoliti bo moral. Na glas joka in zdihuje ter čez nekaj časa spet Alojzija pokliče in pravi: „Moj sin! zel6 globoko rano si usekal mojemu sercu. Ti veš, kako zel6 te ljubim, ker si vreden; ti si bil moje upanje in upanje moje hiše. Pa ker te Bog kliče, ne bom dalje nasprotoval. Pojdi moj «in! pojdi, kamor želiš, sprejmi moj blago slov!"
Jokaje je govoril grof te besede in Alojzij se mu priserčno zahvali ter hiti v svojo sobo, poklekne pred sv. križ, povzdigne roke in oči ter ne more nehati Boga hvaliti za toliko dobroto — za zmago po toliki vojski.
Glejte koliko stanovitnost premore. Kdo bi se ne čudil Alojzijevi serčnosti!
(Dalje sledi.)
Zmoto studi, resnico ljubi:
Eden listov, kteremu tudi vnémarnost ne more veljave odreči, je rekel te dni, da med vsimi strašnimi prikaznimi v keršanski družbi sedanjega časa nobena ni tolikega premislika vredna, kakor vnémarnost, s kakoršno se celó služabniki resoice kažejo do zmote. (Unter allen Schrecken erregenden Symptomen, welche die gegenwärtige Lage der christlichen Gesellschaft uns bietet, ist keines so bedenklich als die Gleichgültigkeit, mit welcher der Irrthum sogar von den Dienern der Wahrheit angesehen wird.) Ako je vera naj bistve-niši živelj za dušno življenje, je toraj naj nezmotljivše znamnje smerti vnémarnost do strupa, kteri iše vero spodkopati, in ta strup je zmota.
Zmoto sovražiti, resnico ljubiti — to dvoje gre vštric, izvira iz enega občutka. Ljubezen do resnice se v tisti meri manjša, v kteri gine stud do zmote. Kakor se v družbinstvu ali v posamezni osebi kaže mlačnost do zmote, tako slabi tudi nravno življenje, duša zgublja svojo podpornjo, moč gine, značaj (karakter) pesa; namesto blagih misel in velikoserčnih čutov se vrivajo samopridne in malopridne težnje, namére in cili. Vse jim je dobro, ali se saj terpi za dobro, če tudi je zanikamo. V to stanje prostomišljaštva prekucuje se ker-šansko družbinstvo. In ako bi ta zapeljiva „herezija" ne imela nobenih hujših nasledkov, je že to zadosti, da si nakoplje cerkveni „anatem". Kako pa res luči gasnejo in se stebri podirajo ob času skušnje, ako se vnémarnost vgnjezdi, ne kaže samo čas Lutrov, tudi po naši deželi, ampak prav živo tudi odpadi po Laškem in Nemškem o začetku sedanje liberalne dobe.
Kužnost je splošna, pravi dalje „Apostolat der Presse" iz Švice, in v dušah je napravila ta kuga toliko razdjanja, da se strahota že več prav ne čuti; in kdo vé, ako na nevarnost zavračamo, se bodemo marsikterim čitateljem zdeli morebiti prenapeti!
Pa ne le da se vnémarnost ne spozná za hudo, za zlo, je še veliko tacih, ki to cenijo za znamnje bistro gledajočega duha in zmérnega značaja, za srečni nasledek zboljšanega nravatva in napredujoče olike. Civilna tolerancija (deržavna sterpnost) je postala podlaga novo-šegnih vstáy, njen neogibni nasledek v posameznih razmerah pa je dogmaiiška tolerancija (sterpnost — prav za prav vnémarnost — v vérskih recéh). Mnogi so prisiljeni dohajati v razmére z ljudmi, ki tajé naše prepričanje, našo vero; taki so v nevarnosti, da svojo priljud-
nost, ki jo za niih osebo skazujejo, utegnejo raztegniti tudi na njih zmote.
Kristjan 8 takim obnašanjem pa ni več kot pol-kristjan; zakaj Če je še podložen Jezusu Kristusu, mu pa vendar ne priznd izločnih pravic, ktere gred6 edinemu Bogu, edinemu Kralju duš in občinstva. Ne skerbi ga več razširjati bukve, spise, knjižure, časnike vsake verste, ki veri in nravi nasprotujejo, Češ, človek mora vse poznati, ako hoče biti nepristranski In ker meni, da nauke keršanstva dobro ve, mu tudi katoliške podučne bukve niso več po godu, češ, da v njih zanj ni nič več novega; dolgočasne so mu tehtne branja, če so še tako čverste, kakor „mana" nevernim Izraelcem. „Anima nostra nauseat super hoc cibo levissimo." (Num. 21, 5.) Ako se naznani pa nova knjiga, v kteri se šopiri strup nevčre, mesno poželenje, zabeljeno z nečimernim besedičevanjem, bode taki polkristjan pervi ali med per-vimi, ki segajo po taki dušomorni piči. — Število tistih je veliko, ki menijo, da so kristjani, ki pa so v omenjeni zmoti, ker v njih dušah dan na dan slabi vera in ljubezen do resnice, ker ne studijo zmote; ker jim je dosti, ako spis ali knjiga nima naj goropadniših posast-nost, če tudi vse na mesenost vabi in ni v njih ne iskre v prid katoliške Cerkve in resnične čednosti.
O v č i c a.
(Pis. M. Skalovič.)
(Dalje.)
28. Ovčica je priprosta žival, brez zvijače, hlirabe, domišljavosti, nekako otročja je včasi. Naš ljubi Zveličar je tudi svojim vernim ovčicam priporočal otroško priprostost in nedolžno odkritoserčnost: „Ako se ne spreobernete in niste kakor otroci, ne poj-dete v nebeško kraljestvo." (Mat 18, 3.) Ali takova priproščina se vedno bolj zgublja, kolikor bolj se tako imenovana omika in svetoa znajdenost razširja. Že sv. Gregor (veliki) opazuje istinito: .,Priprostega pravičnega zasmehujejo, kajti modrost posvetna umé serce zvijačno zakrivati, drugač misliti a drugač govoriti, kar je krivičnega kot resnično, kar je pravo kot krivo dokazovati. Tako znajdenost umejo mladi ljudje, učenci plačajo drago, da se je naučč: kdor je premeten, drug'í ošabno prezira, nevedni pa so podložni in plahi, ter one občudujejo; celó, da se ta hudobna popačenost bi ljubila, jo prekerstijo ter olikanost imenujejo... Nasprotno pa je modrost pravičnih v tem, da se nič zvijačno ne hlinijo, kar imajo v sercu, to na jeziku, resnico ljubijo, laž sovražijo; ko dobrega kaj storé, ne gledajo na svoj dobiček, rajši krivico terpé, ko da bi jo delali; za razža-ljenja se ne maščujejo; všeč jim je, ako se jim za dobro hudo po vrača. Ali taka priprostost se zasmehuje; olikani modri posvetnjaki jo imenujejo nespamet, bedarijo." (Hom. in cap. 12. Job.) Kar je veljalo za časa sv. Gregorja, pred 1300 leti, je še v veliko veči meri dandanes veljavno. Kje je še dandanes preljuba priprostost domá? V naj skrajno kočo med gorjance na) zasveti luč omike, tako hočejo, na to delajo vse moderne (novošegne) vlade; naj zginejo surovost, neotesanost, vraže, predsodki itd.! Ali mesto prave omike se opazuje ravno med učno mladino nenavadna razberzdanost, surovost, ker se preveč le um bistri, a sercé mnogokrat zanemarja. Zlasti onih, ki so kaj pokukali po visokih šolah, se rada prime bolezen v glavi, kteri pravimo domišljavost, da zmirjajo prosto ljudstvo in so jim „Schafskopfe' (t. j. ovčje glave — bedaki). A mnogo izmed tih ovčic priprostega
ljudstva ima več soli v glavi in več gorkote v sercu,
*
kot oni učenjaki, ki so zviti ko kozji rog. Tem se studi ovca, zveri jim ugajajo. Oni so kakor lovec, o kterem lepo poje Schiller (Der wilde Jäger):
Willst du nicht das Lämmlein hüten;
Lämmlein ist so fromm und sanft;
Nährt sich von des Grases Blüten,
Weidend an des Baches Ranft: Mutter, Mutter, ich will gehen Jagen, nach des Berges Höhen!
To je :
Le pasi, sinko, janjčeka, Tak' pridnega in krotkega, Ki zbira travne rožice, Pasoč kraj bistre vodice.
Oh mama ne! jas moram it' Tje verh gori zveri lovit!
Ravno nad onimi svetniki, ki so bili v mladosti ovčarji, opazujemo naj blagodejnišo priprostost: Sv. Spiridion ovčar, in škof na otoku Cipru, kakö ie po nauku Kristusovem: „ako te kdo vdari po desnem licu, nastavi mu tudi drugo" (Mat. 5, 39), ko ga je kraljev stražnik, misleč, da je kak berač, zaradi priproste obleke, udaril po licu, koj nastavil še drugo lice. (življ. Svet. 16. dec.) Dva skoro enodobna svetnika, sv. Paškal Bailon in sv. Feliks Kantaličijski, sta oba bila priprosta ovčarja (pastirja ovac) v mladosti, in po svoji ponižni priproščhn sta visoko stopinjo svetosti dosegla. „Sv. Paskala so zavolj njegovega obnašanja imeli za norega človeka, potlej pa so ga cenili za svetega ovčarja." (Življ. Svet. 17. maja.) Sv. Feliks je vedno imel v ustih besedo: „Deo gratias!" (Hvala Bogu!), in otroci niso ga drugač imenovali kot „Frat Deo gratias"; trumoma so se okoli njega gnjetli, poljubovali mu roke, prijemali ga za halo, in se mu obešali na pas; on pa jih je božkal in popraševal, če se pridno uče in radi vbogajo? Molil je ali pel ž njimi kako kratko pesmico, ki jo je sam zložil, in če so iepo peli, jih je pohvalil in odšel smehljaje se rajskega veselja, pa tudi milo jokaje ter ponavljaje svoj Deo gratias." (Življ. Svetn. 21 maja )
Ogled po Slovenskem Id dopisi.
Il Ljubljane. {Prost Urh; kanonik dr. Gogala.) Pre-tečeni ponedeljek, 7. t. m., je bilo tukaj dvojno cerkveno vmestovanje, eno v šenklavški stolni cerkvi, eno pa v škofovi kapeli. V šenklavški cerkvi so milostivi gospod knezoškof slovesno vmestili novoimenovanega korarja prečast. g. dr. Janeza Gogala, vodnika bogoslovskega semeniša, predsednika društva sv. Vincencija in učenika veroznanstva na gornji gimnaziji; opravilo je bilo pri lepo ozališanem včlikem altarji in vpričo obilne množice ljudstva, kmali po korarski maši. V domači kapeli pa bo vmestili novoimenovanega novomeškega župnika in prosta, preč. gosp. Petra Urha, dosedanjega Cema-žarjevega korarja in škofijskega pregledovavca cerkvenih računov. Kakor pri vsakem vmestovanji se je tudi tukaj bralo pismo imenovanja, oba sta molila in s prisego po-terdila tridentinsko-vatikansko vero ter sta prejela iz r6k milostivega gospoda knezoškofa znamnja nove dostojnosti in novih pravic, uni: roket, mucet, zlato verižico s križcem in rudeči biret, ta pa ko župnik: roket, štolo, rudeč biret, evangeljske bukve in ključe, ko prošt pa: mitro in pastoral. Unemu se je reklo sesti na korarski sedež, temu pa na rudeče preoblečeni stol. Oboje vmestovanje se je končalo s zahvalno pesmijo. V cerkvi je bila slovesna godba, v kapeli pa ginljivo postavljanje. Milostivi gospod knezoškof so vošili novomeškemu proštu
mnoge leta. Prečastiti gospod prošt pa bo se priserčno zahvalili in še posebao veselje razodeli, da so jih dosedanji tovarši korarji, še cel6 častitljivi starček gospod stolni dekan Juri Vole, počastili s pričujočnostjo pri njihovem vmestovanji ter so slehernemu korarju dali roko in priserčen poljubljej. — Božji blagoslov spremljaj verlega novomeškega prošta, da bodo tudi v novem Gospodovem vinogradu delali s takim vspehom, s ka-koršnim so delali v Ljubljani celih tri in dvajset let!
Ix Zatičine, 6. avgusta. (Biserna masa in nova maSa.) Danes se tukaj obhaja dvojna redka slovesnost. Prečastiti gospod Janez Hinek, župnik v pokoji, so obhajali že pred 10 leti zlato mašo in danes obhajajo bi-serno. Prečastiti starček, svojim 86 letom primčrno telesno močen in na duhu ves zaveden, so želeli ta dan pričakati in želja njih nekdanjih ovčic je bila občna, da se ta preredka dogodba slovesno obhaja. Že včeraj je naznanjal pok možnarjev, da bo drugi dan kaj nenavadnega, in na večer se je vas zatiška blesketala v razsvitljavi. Davi ob šestih smo jih peljali v slovesnem sprevodu v praznično opravljeno cerkev, vdeležili so se gospodje 8obratje iz okolice, in ljudstva se je zbralo na tisoče, da je bila velikanska cerkev napolnjena. Pridigarja bo imeli pri zlati maši preč g. dr. j. Sterbenca, in ga naprosili, da je prevzel to ljubav tudi zdaj za biserno mašo. Občudovali smo g. pridigarja že pred 10 leti, in zdaj še bolj, da je gosp. govornik v razločni, dobro premišljeni, vzorno zloženi pridigi s svojim krepkim glasom popolno zadostoval vernemu ljudstvu na vseh krajih prostorne cerkve. Po pridigi so imeli biserni mašnik razun predpevov pred blagoslovoma tiho sv. mašo. Ko so prečastiti gosp. biserni mašnik, opiraje se na okinčano palico, po sv. maši se vstopili v sredi cerkve in sveti blagoslov vernim podelili, se je mnogim vtrinjala solza za solzo, in kaj bi ne, ker 36 let so v Zatiški fari in opravljajo še vedno jutranjo nedeljsko božjo službo, ko bi sicer Zatiška fara vsled pomanjkanja duhovnov ne imela dveh duhovnih opravil.
Drugo svečanost smo obhajali ob desetih. Gospod Ljudovik Hudovernik, sorodnik preč. gosp. bisernega mašnika, in duhoven lavantinske vladikovine, je obhajal svojo novo mašo. PreČ. gospodje, ki so zjutraj svečanost povzdigovali, so se vernili domu, da so doma opravljali božjo službo ob desetih, in so poslali pa tiste gospode v Zatičino, ki so jo doma opravili ob šestih, in tako se je zbralo 12 duhovnov, ki so g. novomašniku stregli. Govoril s prižnice je zopet g. dr. J. Sterbenec, stari prijatelj in spoštovatelj preč. g. bisernega mašnika, in je v jedernatem govoru razložil razmere mašnika do presv. Trojice, do vernih in do samega sebe. In ako je bila zjutraj cerkev polna, bila je ob desetih prepolna; pri obeh vratih je bilo ljudstva zunaj na stotine, ki niso našli prostora v cerkvi. Slovesnost so povzdignili tudi osebno gg. pevci, ki so pod vodstvom izurjenega stro-ovnjaka č. o. Hugolina Satnerja iz Novega mesta tako milo in lepo prepevali, da bi bil človek kar ves dan
I'ih rad poslušal. Enako se je godilo pri izbornem obedu, :terega se je vdeležilo 52 gostov. Napitnice, premile esmice in godba so goste tako zanimale, da je le pre-itro minulo popoldne in so se gostje vračali vsak na svoj dom. Zatiškim farmaoom bo ta dan v dragem spominu, in pripovedovalo se bo še poznim vnukom od te preredke slovesnosti. Bog pa naj s svojo milostjo podpira prečastitega starčeka, jim polajša butaro težko visoke starosti; naj blagoslovi g. novomasoika, da bi prav marljivo in goreče delal za Božjo čast in zveličanje duš!
V Stari Loki je bilo preteklo nedeljo, 6. t. m., vse občinstvo močno razveseljeno s prelepo slovesno novo mašo č. g. Andreja K a lan-a. Prijazna zalo okinčana
cerkev, prav spodbudno petje gosp. primicijanta pred oltarjem in pevcev (po večem gg. bogoslovcev) na koru, obilna azistencija v krasnih paramentih, mnogi postavni svatje, ozališanje zunaj cerkve, pa prelepo vreme — vse je pripomoglo, da je bila nova masa res ena naj lepših, priserčniših in spodbudniših. Vse povzdignil je pa še verli gospod pridigar, Soriški župnik, bratranec novo-tnašnikov, ki je z ginljivim govorom o časti ji vosti du-hovskega stanu serČno razveselil Staroločane, svoje domačine, kteri od nekdaj iz serca spoštujejo duhovski stan; zato pa tudi v mnogem oziru imajo vidni blagoslov Božji, in še zlasti v tem, da sinovi ravno iz njihove srenje od leta do leta prav obilno pristopajo v duhovski stan. Kdo bo oštel nove maše, ki so bile že v stari in zdaj v novi cerkvi sv. Jurja! Dobivajo pa tudi izverstne dekane, kakor so sedanji prečast. gosp. M. Kožuh, ki tako dobro vedo glas sploh svojim okolišinam in še posebej takim prelepim slovesnostim, kakor je bila sedanja nova maša. Njim gre hvala, da se je verstilo in veršilo vse tako redno in lepo pri opravilih v cerkvi, pri po-gostovanji, ktero so imeli gg. duhovni z nekterimi drugimi v duhovski hiši, drugi svatje pa na novomašniko-vem domu v Pevnu itd. Zraven druzih priljubljenih gostov sta bila pričujoča tudi dva čč. očeta kapucina. Bratovsko pogostovanje so solile primčrne — resne in šaljive zdravice med petjem izverstnih pevcev, prijazni pogovori itd.
Naj bo Bogu na čast nastop novega mašnika, kakor tudi vse njegovo prihodnje djanje in poslednjič krona v nebesih za zasluge, ki si jih bo z Božjo pomočjo pridobil v duhovskem stanu.
V Terstu SO bile te dni velikanske slovesnosti o vmestovanji presvitlega milostnega novega škofa dr. Janeza Glavine. Omenimo naj pred drugim prav primarnega nastopnega pastirskega lista novega škofa. To pisanje živo budi k edinosti v sadaj hudo razburjenem mestu in zavrača na dvojni poklic, ki ga ima sleherni človek, enega gledč na svojo dostojnost v človeški družbi, druzega pa za prihodnje življenje. Naj tukaj '' nasleduje lepi vvod, ki obsega sedanje osebne okolišiae. Začenja se znamenito pisanje:
Janez Nepomuk Glavina,
po božjem usmiljenju iu sv. Apostolskega Sedeža milosti Teržaško Koparski škof
častiti duhovščini in preljubim vernim pozdrav, mir — blagoslov od Gospoda!
Pred šesterimi leti poklical me je Bog is Tersta in mi odločil obširniši in važniši krog delovanja, kakor sem ga imel do tada. Poslušljiv Njegovi sveti volji, sem tužnega serca zapustil priljubljeno mi škofijo teržaško, na ktero vezale so me naj n]ežniši vezi hvaležnosti in ljubezni, ter sem trepetajoč prevzel vlado častitljive škofije Poreško Puljske.
Posvetil sem se iz celega serca za dobro Čede, ktera mi je bila od Boga izročena, akoravno so bile moje moči slabši, kakor moja terdna volja; počel sem težko delo, izbral si sredstva, ktera sem spoznal za pripravna, da se pospeši dobro stanje duhovnega pastirovanja ter se mu svitlejša bodočnost pripravlja; vse moje težnje obernjene so bile na to: da na naj boljši način spolnu-jem dolžnosti poklica, kteri mi je bil odkazan. Ali božja previdnost je drugače odločila; poklicala me je še na večjo, še na težjo delavnost, še na obširniši pastirovanje. Ravno tista božja volja, ki me je pred nekterimi leti
Soslala v Poreč, me zdaj, vsled prezgodnje in nikdar osti obžalovane smerti presvitlega škofa Jurja Do-
brile, po svojem Namestniku na zemlji, kakor tudi po verhovnem deželnem Glavarju kliče, da pridem zasest prestol starodavnih škofij Teržaške in Roparske; kakor pokorni sin se v ponižnosti klanjam neprevidljivim nameram Gospodovim ter se vračam k Vam, predragi moji, kakor „Vaš Pastir, Škof Vaših duš" (L Petr. 2, 25). Vsak bi mislil, da, ako sem se svoje dni težko in žalostnega serca od Vas ločil, se bodem zdaj toliko bolj hrepeneč, s toliko večjem veseljem k Vam povernil. Ali temu ni tako. Res je, da čutim neko vgodno sladnost, da se mi serce širi, ker se vračam v škofijo, v kateri mi je zibelka stala, v kateri prejel sem svete rede, v kateri sem se izučil in doveršil večji del svojih študij, v kateri sem v raznih poklicih 25 let služboval; kjer sem prejel toliko spričevanja ljubezni in spoštovanja. Nježnih čuti igra moje serce, ako pomislim, da se vračam med častitljivo, odlično duhovenstvo, katerega večji del ali so bili moji preljubi učenci, ali pa predragi sošolci, iskreni prijatelji in verli sodelovalci, skorej vsi pa mnogoletni znanci, ktere istinito spoštujem zavolj njih poštenega značaja in hvalevrednih lastnost. — Ali pri vsem tem je moj duh potert, čutim veliko žalost in ne mali strah me obdaja. Kajti kakor britko mi je bilo ločiti se od Tersta, ravno tako me je bolelo serce zapustiti priljubljene mi škofije Poreško-Puljsko, kjer mi je častita duhovščina in pošteno, dobro ljudstvo vsih krogov ves čas mojega duhovnega vladanja, posebno pa te zadnje dni, dajalo toliko spričevanj ljubezni, vdanosti in spoštovanja. K žalosti, v kateri od ločitve do toliko dragih in vdanih dušic toni moje serce, pridružuje pa se še strah, glede na težko delo, ki me med Vami čaka; kajti ako mi je vladanje Poreško-Puljske škofije, ki je majhna v primerljeju s Teržaško Koparsko, sem ter tje bilo tako težavno, da sem večkrat si želel, da bi mi bilo odvzeto; kako ne bi se plašil in obotavljal vzeti na svoje rame zdai breme, ki je is mnogih vzrokov težje in težavniše? Kako ne bi trepetal, ako le pomislim, da mi se nalaga odgovornost, ki je toliko strašnejša, kolikor obilniše je število duš, ki jih imam napeljevati in voditi na poti k zveličanju, in kolikor večje so nevarnosti, ki jim pretijo? — Tu bo morebiti eden ali drugi rekel, da sem že skušen v pastirovanju, v škofijskem delovanju in poklicu, da se tedaj ni treba mi bati in plašiti; — ali ravno ta skušnja mi množi strah in trspet, me vznemiruje, moti in slabi po dnevu in po noči; ravno skušnja me namreč uči, da so moje moči preslabe, mi kaže težave in zapreke, ki tolikokrat uničijo ali vsaj zaverajo naj blagejše namene, naj svetejše namere duhovnega pastirja; strahu trepetam ravno zato, ker me skušnja uči, kako težko je vojevati vojske Gospodove s sovražnikom, ki je mogočen po številu in strašen po orožju, ki ga rabi, kteremu imam proti postaviti le peščico vojakov, ki so hrabri zares in dobro izurjeni, ali premalo jih je in obnemogli so že zavolj starosti in vsakdanjega truda, nekatere tudi tlači in jim jemlje pogum misel na svoje ponižljivo in revno gmotno (materijalno) stanje.
Dobro vem, da v teh težavnih časih, v katerih se strankarstvo šopiri ter rije na vse kraje, treba bi bilo važnemu prestolu Teržaško-Koparske škofije glavarja in vodje veštjega od mene, moža škofa, ki bi bil tekmec velikodušnih in neutrudljivih prelatov, ki so vedno odlikovali prestolice Teržaško in Koparsko po usmiljenju, umnosti in stanovitnosti, škofa popolnoma zmožnega takemu imenitnemu poklicu v težavnih današnjih časih, ki bi modro rabil svojo pastirsko palico v brambo svojih ovčic in se ne bal ovirov ter, ne glede na nevarnosti, bi serčno stopal na poti, ktero mu je Bog odločil, ako« ravno je sterma in s ternjem zaraščena. — Ali ker je mene Bog na to mesto poklical, On, ki „slabe pred
svetom svoli, da osramoti mogočne" (L Kor. 1, 27.), in ker zaupam na gorečnost preljube mi duhovščine in na bogaboječnost in pobožnost vsih včrnih, oborožen, kakor veli sveti Pavel, „z božjim orožjem", namreč: „opasan na ledjih z resnico in oblečen z oklepom pravice in obut na nogah za oznanovanje Evangelija miru, deržeč škit vere, s čelado zveličanja na glavi in v rokah meč Duha, ki je beseda božja" (Efež 6, 13-17) na svoji zastavi pa zapisane tiste besede, ktere boste od sle) večkrat slišali iz mojih ust, kadar Vas bodem blagoslovljal, namreč: „Naša pomoč v imenu Gospodovem", tako oboroženega, evo me tukaj med Vami v imenu Gospodovem, čeravno ne nadarjen s tisto krepostjo, ki jo taka naloga zahteva, gotovo pa z naj gorečnejšo, da, edino željo, da Vam bodem posrednik miru, ljubezni in ker-šanske pravičnosti.
Da, posreduik miru, ljubezni in keršanske pravičnosti želim biti med Vami, kajti globoko v serce so mi vtisnjene besede sv. Pavla, s kterimi je opominjal Efe-žane, jim čez vse priporočal mir in ljubezen, ter s kratkimi besedami dal zapopadek keršanske pravičnosti: „Bratje", govori on, „prosim Vas v Gospodu, da spodobno živite po poklicu, h kteremu ste poklicani, z vso ponižnostjo in krotkostjo, s poterpljenjem prenašajte eden aruzega v ljubezni in skerbite ohraniti edinost duha v sveži miru. Eno telo ?n en duh, kakor ste poklicani v eno upanje svojega poklica1. (Efež 4, 1—4.) Resne besede, ktere bi si moral slehern globoko v serce vtisniti, ker same v sebi imajo načert delovanja. Te besede bodo meni vedno predmet resnega premišljevanja za moj lastni prid naj popred, in potem mi bodo — z božjo pomočjo — tudi vodilo v mojem škofovskem poklicu. Mislim tedaj, da pastirovanje med Vami naj bolje začnem, ako to aposteljnovo opominjevanje na vso moč priporočam in vtiskujem slehernemu brez razločka, duhovnikom, gosposkam in vsim ovčicam nove čede, ktero je izročil večni Pastir mojemu varstvu. Z vso močjo svojega duha tedaj ponavljam apostolovo opominjevanje in s krepkim glasom oznanujem njegove besede svojim duhovnim sinom in bratom, in to toliko več, ker vsaki izmed nas ima dvojin poklic, enega gledč na svojo dostojnost v človeški družbi, drugega, ki se ozira na prihodnje življenje; oba ta poklica imel je sveti Pavel pred očmi, kadar je dajal svoje vroče opominjevanje, od kterega je hotel, da se obrača na obadva ta poklica.	(Konec nasl.)
Pod Čavnom. (Spomin na Loreto. [Dalje.]) Hišica Marije Device je bila že od nekdaj v časti kot stanovanje in dom nebeške Matere in pozemeljsko prebivališče Odrešenika svetd. Po čudoviti božji previdnosti ohranila se je skoz vse čase do današnjega dne. Bog namreč ni pripustil, da bi človeška roka razrušila in poderla stanovanje svojega Sina in njegove matere. Po vsegamogočnosti božji prenesena je bila 10. maja 1.1291 na Tersat, ali prav za prav v borno vasico z imenom Ravnica, blizu Reke. Tu je ostala tri leta in sedem mescev. Od ondod bila je prenesena 10. dec. 1. 1294 v nek gozd blizu mesta Rekanata na Laškem. Ta gozd je bil lastina neke gospe imenovane Laureta, od tod prišlo je hišici ime lavretanska hišica. Toda ker so tu romarje tolovaji in slabi ljudje napadali, odvzeta je bila po vsegamogočnosti Najvišega zopet sv. hišica in postavljena eno uro proč na nek hribček. Ali tudi tukaj ni dolgo ostala. Brata, gospodarja tistega hribeeka, se vsled lakomnosti skregata in eden mertev obleži. Angelci Božji sv. hišico v četerto prenesejo, in sicer v mesto Loreto, ne daleč proč, kjer še zdai stoji. Zgodilo se je to 7. sept. 1. 1295.
Nad resnico te dogodbe ni dvoma. Stvar je bila natančno preiskovana, in to ne le po škofih in papežih,
ampak tudi po vitezih, raznih učenjakih in mogočnih sve'á. Čudno se sicer to zdi, pa — če se je v stari zavezi na Mojzesovo povelje morje Izraelcem na dve strani razdelilo, če se je na Jozuetovo besedo solnce na nebu ustavilo, — če je dalje Devica spočela in rodila Sinú Božjega, če se je ob Jezusovem rojstvu čudovita zvezda prikazala, če se je v Kani na Jezusov migijej voda v vino spremenila, če se pod Jezusovimi nogami morje ni vdiralo, če so na Njegovo besedo slepi spregledavali, hromi hodili, mutasti govorili, mertvi vstajali itd., če je potem ob Jezusovi smerti solnce otemnelo in so skale pokale, če so celó svetniki, kakor sv. Gregori;, z Božjo pomočjo gore in griče prenašali itd.: ali bi ne bilo mogoče, da bi majhna hišica, kakor je Marijna, bila prenesena? O gotovo! Hišica Marijna ie v Loreti že blizu 600 lét. In 600 lét bi zmota, laž, sleparija ostajala, če bi to res ne bilo! Nemogoče. Nič ni tako skritega, da bi prej ali kasneje ne prišlo na svitlo. Naj imenitniše osebe, kakor sem omenil, so stvar dokazale in resnico te dogodbe dognale. Papež Bonifacij VIII in drugi so
Í osebne učenjake o svojih časih za preiskovanje na 'ersat in v Nazaret poslali. Vsi, ki so stvar preiskavali, se popolnoma in v vsem vjemajo, ter so svoje besede vselej 8 prisego poterjevali. Nek pisatelj te romarske poti piše, da nad tako preiskovano in dognano dogodbo zamore le tisti dvomiti, ki dvomi nad božjo vsegamo-gočnostjo in previdnostjo. Zmota ni mogoča.
Kakšna pa je ta sv. hišica, bo kdo vprašal? Hišica stoji v sredi cerkve na nekoliko stopinj vzvišenem mestu. Zidana je na štiri vogle in je dolga 8 metrov, široka nekaj čez tri. Od zunaj se pravo zidovje ne vidi, ker je obzidana z novim iz predrazega belega marmorja. To pa le v veči spoštovanje in čast. Prave, pervotne vratica v hišico so zazidane, štiroje vratica, ktere zdaj ima, so od poznejših časov. Spremenjeno je to vsled obilnega števila romarjev. Oknice pa je vedno tisto. Nad vratami, kakor tudi po zidovih, je več lepih in pomenljivih napisov v latinskem jeziku. Tako bral sem nad enimi vrat sledeči napis:
Illotus timeat quicunque intrare Sacellum,
In terr¡8 nullum eanctius orbis habet.
Po našem bi to bilo nekako: „Kdorkoli si, ne derzni se umazan v to hišo stopiti, svetejšega mesta zemlja nema." Na drugi strani bere se: „Kristjanski popotnik, ki si iz pobožne obljube sem prišel, kar tu pred očmi vidiš, je sv. lavretanska hiša, po božjih skrivnostih in Čudežih po vsem svetu častita. Tukaj je Božja porodnica Marija luč sveta zagledala, tukaj je bila od angelja pozdravljena, tukaj je beseda meso postala. To hišico prenesli so angeli naj pred iz Palestine na Tersat leta 1291 itd." Na zadnje stoji: „O romar, počasti tukaj prav pobožno Kraljico angelov in Mater milosti, da pri njenem Sinu na njene prošnje odpuščenje grehov, zdravje telesa in večno veselje zadobiš."
Zopet na drugi strani se bere: „Svetejše ni nobene hiše, ker posvečena je od sv. Petra, kjer je beseda meso postala in rojena bila Devica" itd. Zraven napisov vzidane so po stenah prekrasne podobe iz marmorja.
Stopimo v hišico. Tu zagledaš prav za prav sv. hišico, zidove, kakor so bili, in strop. V zidovju vidi se popolnoma skoraj vse kamnje, ki je povsod, dokler se zamore doseči, vse oguljeno in očernjeno od poljubov in dotikanja rók. Prek sten gori vedno 52 lamp. V sredi hišice je preleh altarček. *) Tik altarja na levi strani vidi se Marijna omarica, v kteri sti še dandanes dve skledici sv. Družince in neka škatljica. Za altarčkom
*) Piše se, da je že Peter v t«j hišici službo božjo opravljal.
je podoba Matere Božje iz lesa, po starih sporočilih zdelana od sv. Lukeža. Od silne starosti je vsa černa. Pod podobo je ognjišče Marije Device. To je na tleh v zidu, in po zidu spuščen je dimnik; dolgo je nekako en meter, široko v širokosti zidu. Bil sera dvakrat na njem in opazoval sem natančno sled dima, po steni ozkega dimnika. Tudi tu občutil sem občutke nepopisne. Človek se mora tu omečiti, naj si je še tako terd. Zraven bornega ognjišča je zopet mala omarica, kakor se sploh pri kmetih vidi, in v tej hrani se tretja lončena skledica Marijna. V tej skledici so nam svetinjce in spominke sploh blagoslavljali. Po vsakem blagoslovu dal nam je dotični duhoven skiedico poljubiti z opazko, da to je skledica, iz ktere je jedel sam Jezus Kristus. *) Skledica je precej plitva. Oh sveti, blagi pač in ves«:li spominki!
Iz Sarajeva so nam poslane pogoje, s kterimi se deklice sprejemajo v red hčeri božje ljubezni. Zdeti se utegnejo naslednje zahteve marsikterim precej hude, da pomisliti se mora, da hčerka gre v misijon, ki sam nič nima, in na delo v prid ubožnega bližnjega ter mora z naj potrebniši robo biti previdena, da more drugim v korist delati. Ako hči gre v zakon v tujo hišo, nese seboj svojo doto, ki je včasi silo velika; tukaj se saj nekoliko tudi zahteva, ako želi pristopiti v red hčeri božje ljubezni. Proglas je tale:
Družba hčeri božje ljubezni se daruje vsako-verstnim, telesnim in dušnim delom usmiljenja, posebno pa ima namen, da oskerbuje in podučuje ženske posle, dokler nimajo službe, da odgojuje uboge sirote in da preskerbi stare, za službe nesposobne osebe. — Per-votna ali materna hiša je na Dunaji, Land-strasse, Fasangasse št. 4.
Sprejemajo se prosilke, ktere se morejo v času odločenem za poskušnjo že porabiti, ali vsaj izuriti za imenovane namene.
D ovice, želeče vstopiti, morajo biti zakonske, poštene in iz častne družine.
Zahteva se, da niso nič služile, ali pa le malo časa.
Prosilke morajo 17 let že spolniti, a 30. leta ne smejo prekoračiti.
Mlaji od 17 let se sprejmejo, ako se hočejo do spolnjenega 17. leta pripravljati za učiteljstvo. One morajo posteljo in perilo koj saboj prinesti, spodaj opisano opravo pa, preden pričnejo novicijat. Ako bi izstopile prej, morale bi za hrano plačati po 15 gold. na mesec.
Zahteva se, da prosilka zna brati, pisati in naj potrebnija ročna ženska dela.
Prošnji za sprejem mora dodati sledeče svedočbe: 1. kerstni, 2. domovinski list, 3. odpustnico iz šole, 4. zdravstveni-, 5. nravni list in 6. izkaz o svojem imetku. Izkaz mora biti vradno poterjen.
Vstopnine se plača 100 gl. Polovica premoženja se plača, preden se dobi družbena obleka, druga polovica pa po pretečenem letu, ko 6e prosilka popolnoma v družbo sprejme.
Ako med poskušnjo izstopi, poverne se jej vloženi imetek, in sicer za na pot potrebni denar za ravno pripravljeno perilo koj, drugo v treh mescih. Odbije se 20 gld. za družbeno že v novicijatu dano obleko in za hrano po 20 gld. na mesec. Ne moie se tirjati, da bi se odskodovalo delo v samostanu opravljeno.
Vsaka prosilka mora sledeče stvari saboj prinesti: 1 posteljo, in sicer slamnico in žimnico ali spodnjo
tuhno,
1 gornjo posteljino, 1 belo volnato odejo,
2 blazinici, 6 rjuh, 6 oblaČic za blazinice, 18 srajc, 18 servietov, 18 briaalk, 18 žepnih robcev, 12 nočnih kapic (avbic), 12 prostih belih rut,
6 belih nočnih suknic,
2 volnati suknici, 24 parov nogovic, in sicer: 6 parov iz čeme volne, 6 parov iz višnjeve pavole, 12 parov iz bele pavole.
6 predpasnikov z nadpersjem,
2	černi volnati spodnji kiklji (interfat),
1	cerno poletoo spodnjo kikljo, več oblek za delavne dneve, in černo obleko za nedel e in praznike,
3	pare usnjatih čevljev,
2	para z gorko podvleko,
2 para suknjenih čevljev,
1 škrinjo, 1 dežoik,
1 nož, vilice, žlico, glavnik in kertačo za obleko.
Perilo, srajce in žepni robci morajo biti platneni, novi ali vsaj ne obnošeni. Vso opravo oskerbi družba sama prav rada, ako se želi in odškoduje, kar se svetuje. Odškodnina znaša 240 gld.
Frančiška Lechner, prednica.
Iz Amerike naznanjajo jnilgosp. visi pastir Janez Vertin 20. mal. serp. 1882: Častiti, ljubi prijatelj! Priloženi list je uzet iz „Kat. tednika" v Oikagi :
.,Eagle Harbar, Mich., 24. rožn. Po dolgem in hudem terpljenji je naš ljubi duhovni pastir, gospod Andrej Andolsek, sinoč v starosti 54 lét, mimo v Gospodu zaspal. Pokop se mora odlož ti do 27. t m., da se saj nekterim njegovih sobratov mogoče stori do tega nekoliko oddaljenega kraja priti. Kanjki misijonar, rojeni Kranjec, je bil posvečen v Ljubljani 1. 1854 in je pet lét delal v duhovnem pastirstvu med svojimi rojaki. Zapustil jim je ko spomin svoje gorečnosti in pridnosti lepo zbirko molitev z naslovom ,,Zlata krona".
Tukaj v Ameriki je delal v peterih škofijah; naj pervo v naši (Marquette), potlej v Erie-jski, v škofijah San Francisko, Veliki Valley, Green Bey. in poltretje leto zopet v škofiji Marquette, hočem reči, veči del po ubožnih in težavnih misijonih. Merzla zima v gorenjem Mičiganu mu je prav zeló slabila njegovo opešano telo. Po neki prav hudi operaciji, kteri se je bil mógel podvreči — nekako leto in dan je tega — nič več ni popolnoma okreval. Vendar je še nadalje, tudi v najhujšem zimskem mrazu vsako nedeljo božjo službo opravljal na dveh krajih, k čemur je bilo vsakikrat potrebno 10 do 20 milj (amerik.) popotvati. Od pervega tedna v póstu je bil na postelji. Poslednji teden mu je z veliko naglico hujšalo. Že poprej prejemši ss. zakrament za umirajoče, je bil prešnji teden še enkrat obhajan po duhovnem tovaršu, ki je bil precej od daleč prišel v naglici; po njegovem odhodu kmalo je prišel v nezavednost; drugi duhoven je prišel sinoči — ravno še d» časa, da mu je z žalujočimi duhovnijani, ki so krog njega stali, še poslednje molitve molil. Z Bogom, ti zvesta, dobra duša!"
.,27. rož nik<*. Slovesna mertvaška maša za čast. gosp. Andolšeka in pokop njegov je bil danes. Preča stiti gosp. škof Vert.n so peli sv. mašo in vodili pokop med azistencijo čč. gg. Jaker-ja iz Hankok-a, Menard-a iz Lake Lindena in Pawlar-ja iz Kal um et a. Velika množica srenjčanov in več zunanjih prijatlov je ranjcega spremljalo na pokopališe. R. I. P."
*) „Ecco quest' è la scodella, dalla quale mangià Gesu Cristo ?
Bratovske zadeve. Koledar za prihodnji teden:
14. vel. serpana. (Post.) S. Evzebij. — 15. Veliki Šmarinj. — 16. S. Rok. — 17. S. Anastazij. — 18. (Cesarjev rojstni dan.) S. Helena ces. — 19. S. Ljudovik Tolos. — 20. Dvanajsta nedelja po Bink. S. Joahim.
Zahvale:
Št. 82. Priporočila sem se bila Naši ljubi Gospčj presv. Serca v hudih telesnih in se v hujših dušnih težavah, in kmali se mi je v obojni težavi nepričakovano zelč zboljšalo ter iz celega serca naznanjam zahvalo N. Ij. G. presv. Serca.	A. M.
Št. 83. Serčno zahvalo izrekam Mariji, Naši ljubi Gospej presv. Serca, ker mi je zopet ljubo zdravje aprosila.	Marija R.
V molitev priporočeni:
Neka čisto zgubljena oseba, ako bi bilo se mogoče, da se reši. — Zanemarjen in zgubljen mlad človek za spreobernjenje. — Sestra prav goreče priporoča svojega brata duhovna v bratovsko molitev N. lj. G. in sv. Jožefa za ozdravljenje v bolezni, ako je le Bogu v slavo in njemu v zveličanje. Zahvala se bo po „Danici" naznanila. — V bratovsko molitev se prav gorko priporoča neka prav važna reč, da bi se na posredovanje Marije in sv. Jožefa prav srečno izveršila. — Že več tednov na roki hudo bolan gosp. iskreno priporočen za pomoč N. lj. G. in sv. Jožefu. — Bolan duhoven živo priporočen. — Zgubljen sin. — Dosega pravice.
Opomini k modrosti.
(Ix bukev Sirahovib, is XXIX. in XXX. pogl.)
14.	vel. serp. Zavoljo zapovedi reveža sprejmi, in zavoljo njegove revŠine praznega ne spušaj.
15.	Obračaj svoj zaklad po zapovedih Najviše ga; in ti bo bolj pomagal, kakor zlato (ti bi ga v skrinji zapertega imel).
16.	Dobrote porokove ne pozabi; zakaj on je sam sebe zate dal.
17.	Grešnik in neČistnik se svojega poroka ogibljeta. (To je, hudobnež in krivičnik.)
18.	Kdor ljubi svojega sina, ga vedno ima pod šibo da se ga veseli na poslednje.
19.	Kdor svojega sina uči, bo zavoljo tega hvaljen.
20.	Neukroten konj se ne dd voditit in samopasen sin bo predtrzen.
Teriacani so novega škofa milg. Jan. Glavina počastili s prelepo spominico z vošili v vsih ondotnih jezicih, v latinskem, nemškem, laškem, slovenskem, ilirskem, helenskem in hebrejskem jeziku.
? Zagreba je presvitli škof Janko Pavlešič preteklo nedeljo posvetil 9 dijakonov za mašnike.
Krivoverska nadleinost. „Zagr. katol. list" piše, da tudi v Zagrebu je policija 24. u. m. zasačila nekega krojača in agenta angleške bibliške družbe, po imenu Kristjan Palmer, ki je v neki hiši imel shod kacih 24 osčb in je z njimi opravljal nekake krivovčrske šege. Dobila je policija v pritlični sobi omenjeno društvo; na višjem mestu je bil harmonium z notami in z raznimi debelimi nemškimi knjigami, in za njim je sedel Palmer. To krivoverBtvo je boje nemškega značaja, kakor so se poslednje čase tudi že druge spake izgnjezdile na Nemškem, „tajčkatolicizem", „altkatolicizem". Policija je osebe poznamnjala in shod razgnala.
• Sedemstoletnica od rojstva sv. Frančiška Seraf. se
bo obhajati začela 4. vinot. (okt.). Slovesnosti bodo gotovo velike. V mestu Asisu se pripravljajo na to že tri leta ter popravljajo cerkev, v kteri svetnik počiva. Tudi sicer po Italiji delajo priprave za spodobno obhajanje tega znamenitega jubileja. Po vsem Laškem razširjena družba katoliških mladenčev bode vravnala velikansko romanje k sv. Frančišku v Asis.
Na Algirskem je bilo 1. 1880 pokončani h 16 levov, 100 panter-tigrov, 12 panterskih mladičev, 141 hijen in 2900 šakalov. Število levov in panterov se močno manjša.
Rusko Carstvo šteje v vsem skupaj 100 milijonov 38.348 prebivavcev; izmed teh jih je v Evropi 75 milijonov 604789.
Egiptovska zadeva se izhaja na to, da med tem ko se v Carigradu dogovarjajo in Lesseps zoper obsedo Sueškega kanala protestuje, pa Anglija v Egiptu zla-goma napreduje.
Ustek za raznoterosti.
Dopersna podoba ranjcega Teržaskega škofa Legata,
iz kararokega marmorja od podobarja gosp. Fr. Zajca umetno narejena, je zdaj dodelana, in je viditi pri g. Zajcu ob kariovški cesti št. 15 Pozneje bode postavljena v cerkev v njegovem rojstvenem kraju Naklem. G. umetnik Zajic zdaj nima posebnega dela in lahko postreže, ako bi imel kdo kaj naročiti.
V Moravčah je bila preteklo nedeljo zlata maša preč. g. častnega kanonika in dekana Jan. Tomana, lepa in slovesna, da malo tacih. Morebiti kdo več o tem.
Dobrotni darovi.
Za pogorelce v Cerovcu v StopiŠki fari: Po č. g. župniku A. Jamniku 13 gl. 30 kr. — Milgsp. prošt dr. Ant. Jarc 5 gl. — Iz Planine po č. g. župniku Fr. Ri-harji 3 gl.
Za pogorelce pri sv. Magdaleni nad Idrijo: Iz spod. Idrije po č. g. župniku M. Horvatu 13 gl.
Za cerkev Jezusovega presv. Serca v Ljubljani: Iz spodnje Idrije po č. g. župniku M. Horvatu 17 gld. — Neimenovana 1 gl. - Iz Idrije po preč. g. dek. J. Ko-geju 70 gl.
Za sv. Očeta: Z Dovjeea po č. g. župniku J. Až-manu 5 gl. — Fara Štanga 6 gl. — Idrija 13 gl. 60 kr. j spodnja Idrija 6 gl. — v»e po preč. g. dek. J. Kogeju. — Po č. g. župniku A. Jamniku 13 gold. 5 kr. — Iz Planine po č. g. župuiku Fr. Riharji 10 gl. Za sv. Detinstvo: Neimenovana 1 gld. Za bratovsino sv. Bonifacija: Iz št. Ruperta 2 gl. 50 kr.
Za naj potrebnisi misijone: Po č. g. župniku A. Jamniku 6 gld. 70 kr. — Brat M. P. 5 gld.: sestra M. P. 10 gl.
Pogovori z gg. dopisovalci.
K. M. v K—ni: 2 gld. oddana g. Jož. Erkerju, oprav-nifeu bratovi, za duše v vicab. — G. d. J. K. v I.: Intencije (391 + 6) se bodo oddale in o svojem času se oznanilo.
Odgovorni vrednik: Loka Jeran. - Tiskarji in založniki: Jožef Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.