..iwtilllliliMB
Aleš Gačnik, Stanka Gačnik
FOTOGRAFIJA KOT TOTALNA INFORMACIJA IN VIR ZNANJA
"Pogled v zgodbo" skozi umetniško fotografijo Branka Lenarta
Če je pred časom veljalo prepričanje, da fotografija ni umetnost, danes ta stereotip prav gotovo ne drži več. Umetniško fotografijo lahko in moramo obravnavati in upoštevati kot relativno samostojen del celote likovne umetnosti. Skoznjo je prav tako moč verificirati odnos do sveta in samega sebe, obenem pa spoznavati in razbrati trende v sodobni likovni umetnosti. Ko gledamo fotografijo, nam je jasno, da je to nekaj iz preteklosti, vendar je hkrati tudi za prihodnost, za večnost. Nenazadnje pa je fotografija tudi dokument neke realnosti, bodisi kot spomin na nek dogodek, osebo, kraj...
V suka fotografija, tudi umetniška, pa je hkrati tudi totalna
vizualna informacija in kot taka vir za znanstveno raziskovalno delo, tudi etnoioSko, Še preti leti so najbolj zagrizeni zagovorniki audiovizualnih medijev v etnoloških vrstah govorili o t. i, etnološki fotografiji, etnološkem filmu, etnološkem predmetu itn., pa čeprav nikoli niso pojasnili, v čem se kaže razlika med "navadno" fotografijo, filmom in predmetom nasproti t. i etnološkim.
Skoraj heretično je bilo takrat podvomiti v te resnice in se jim zoperstaviti, Tudi danes bi se med slovenskimi etnologi na to temo kresale iskre in različna mnenja, o katerih pa ne bi razpravljali na tem mestu, Nenapisana pravila o tem. kaj je lahko "etnološko" in kaj ne, obstajajo predvsem v glavah etnologov, manj pa znotraj možnega v metodologiji same znanosti. Umestno si je zastaviti vprašanje: ali je vsako dejanje, povezano s participacijo etnologa, že samo po sebi etnološko?!
Tako kot ne moremo govoriti o etnološkem kozarcu, pa čeprav se npr ta kozarec nahaja kot eksponat v t i etnološki zbirki ah depoju, tako tudi fotografije le iste muzealije ne moremo označiti kot etnološko. Obstajajo le kozarci, bodisi v realnem kontekstu, muzejskem, bodisi na fotografiji, filmu... Informacijske znanosti, med katere spada tudi muzeologija, vidijo v predmetih ali fotografijah predvsem vizualne informacije, ki predstavljajo ncizčrpljiv vir znanja in informacij. Vsaka icmeljna znanstvena disciplina si svet ogleduje in razlaga po svoje, pač v skladu z metodologijo in metodiko te discipline.
V primerjavi z različnimi fotografijami se je t. i. umetniška fotografija razmeroma malo uporabljala v etnološke raziskovalne namene. Kot da je premalo "avtentična" in povedna!? Dileme in zagate, povezane s vprašanjem avtentičnosti in neavtentičnosti, originala in kopije, rekonstrukcije in modela itn., zagotovo begajo marsikoga, ne le etnologe. Kljub temu pa to ne pomeni, da tudi umetniška dela (ne le fotografije) ne morejo biti relevanten vir za etnološko raziskovalno delo. Ne le realistična, temveč tudi abstraktna postmodernistična slika je lahko etnološko povedna. Navsezadnje so "za" slikami in fotoaparati l|udje, ponavadi z imenom in priimkom, različno stari, prihajajo iz mest ali vasi, so "profesionalci" ali "amaterji",.. Umetnine so na žalost pozabljen, vendar potencialen in vse premalo
uporabljen vir za etnološko znanstveno-raziskovalno delo.
V tem prispevku izpostavljava "etnološkost" v enem od ciklusov umetniških fotografij mojstra Branka Lenarta.
Del fotografskega opusa zajema ciklus iz let 1982 198'i, na katerih je Lena rtov fotografski objektiv ujel osebne bivalne prostore ljudi, ki v njih prebivajo. Na razstavi "Bivalni prostdh se na 32. fotografijah soočamo z načinom življenja 45. posameznikov, tako moških kot žensk, z različnimi Življenjskimi usodami. Pa naj gre za način bivanja, razumevanja in čutenje prostori 16. letne dijakinje Didi ali 82. letne gospodinje in vdove Albine.
/. notranjščino "domovanj", ki so specifične in lastne vsakemu posamezniku posebej, nam Branko Lenart želi pokazati, da se opremljenost določenega prostora kaž,e kot manifest lastnih potreb po konkretnem domu oziroma kot socialna nuja pripadati nekemu okolju, ga sprejeti in se z njim identificirati, Fotografije nam tako omogočajo, da se skupaj s fotografom in z njegovim načinom umetniškega dojemanja sveta in življenja soočimo s pogledom v najrazličnejše bivalne prostore različnih ljudi, ki so med seboj nezamenljivi, lastni in specifični vsaki osebi posebej, .Saj vemo, da bi dve osebi enak prazen prostor opremili povsem različno in v skladu s svojimi željami in potrebami. To različnost in osebno individualnost domovanj umetnik še dodatno izvirno definira Z imenom, starostjo, poklicem in krajem bivanja lastnika določenega bivalnega prostora Paleta raznolikih prisvajanj bivalnih prostorov se nam tako kaže tudi skozi poklice, dejavnosti in hobije "nevidnih oseb. Od gospodinj, kmetov, dijakinje, študentov, grafika arhitektov, izdajatelja, živinozdravnika, učiteljice, ume t nikov, prodajalke, kontrolorja, urednice, pisatelja, "alternativnega" zdravnika, slikarja, novinarke, fotografa, izdelovalke kitk, do frizerke in zbirnike umetnosti.
Istočasno pa fotograf Branko Lenart mojstrsko in s pre-finjenim občutkom doseže, da se fotografija nadaljuje v zgodbo. Fotograf je zabeležil nek trenutek nekega prostora in ga tako dokončno definiral v fotografiji, gledalec pa je tisti, ki lahko svobodno v svoji domisli j i nadaljuje zgodbo
1} Potogmj in ¡profesor fotografije Branko Lenart je sicer rojen Ptujčan {t9<ix i, vendar že od letet 1954 Süd t> Gradcu v sosednji Avstriji. Fotografija in njena izpovedna moč ga je pritegnila že zelo zgodaj in se j! je kasneje tudi poklicno posvetit. Študijsko se je izpopolnjeval v Italiji in Angliji 1 nojem izredno ustvarjalnem življenju je t vitka razstavljal (skupinsko in samostojno! doma v Avstriji in v tujini (Nemčija. Italija. Anglija. ZDA. IaponskitJ, kjer je bil tudi pogostokrat nagrajen. Njegove serije fotograjij so objavljene v mnogih fotografskih revijah in publikacijah po vsem svetu. fotografije pa hranijo n številnih muzejih in zbirkah. Uvrščen je med vodilne etiopske fotografe st.i/je generacija.
J) Tehnični ¡podatki o razstai i Na ogled je bila v prostorih MihehČeve galerije tut Ptuju (Pokrajinski muzej Ptuj) od 16. 9. do 16, 10. 199* besedilo v zloženki (400 izvodov) in izbor fotografij Stanka Gačrnk ¡¡ustavitev razstave; Branko Lenart in Stanka Gačnik. oblikovanje vabila, plakata in zloženke. Janko Marinič.
J) Ker gre v ciklusu fotografij "Bivalni prostori" za izrazito prostorski' fotografijo, polno "akcije" in navidez marginalnlh individualnih zgodv najrazličnejših predmetov, ki so pogojeni s kadrom fotografije, obstaja možnost, cia gledalec vidi Kfr/ sliko popolnoma drugače, kot jop videl v trenutku sprožitve umetnik sam Avtor nam tako ponuja le okvir zä nadaljna možna razmišljanja in interpretacije Možne zgodbe pa sf raztezajo lxfotografij v prostor...
10
Gl ASNIK SE D 34/1994, št. 3


HUI
In kol so bivalni prostori različni, so različno in drugačne zgodbe, ki se nadaljujejo. O različni starostni in socialni strukturi "nevidnih oseb" ter njihovem načinu življenja govorijo tudi različni prostori, tako javni kot intimni: kuhinje, dnevni prostori, spalnice, kabineti, kojxilnice in stranišča. Na dileme redoljubno - ncrcdoljubno, lepo grdo, čisto -umazano itd, si lahko odgovorimo vsak zase. Preko oblek, različnega sadja in zelenjave, namiznega pogrinjka ijid. lahko prepoznavamo različne letne čase ali dele dneva in ob tem različne življenjske stile, nam nepoznanih oseb.
Fotografije nam tako omogočajo vpogled v neko selektivno realnost različnih domovanj, ki pa jo mojster Lenart vidi in dojema povsem osebno in lastno svojemu gledanju opazovanju okolice in hotenju po izpovednosti. Na tak ustvarjalni način in z dodatno uporabo barve se je poskušal približati predvsem fenomenu "meščanskega realizma". Tako gre predvsem za izseke/odlomke domovanj prijateljev in znancev. In kol pravi Branko Lenart, se v teh fotografijah (z zgodbo) zrcali in odseva tudi del njegovega lastnega domovanja.
4) Kot zani»tivosl lahko iz{>osUn tnv> clefstun, da mojster fotografije Branko Lenari ta* its t vii tjct siTijfotografij isU'i^ci hired iicvct j ¡ros lout Nusprotno V vsakem prostimi naredi le 3 do 4 fotografije, katerih kompoztčfta ni zrežirana in "akcija" predhodno dogovorjena, temveč je resničen
Tudi umetniška fotografija je dokument neke realnosti. S pomočjo fololehnike in tehnologije je gospod Lenart ob lem, da je ustvaril opus umetniških fotografij, muzealizira! tudi realnost samo. /.a etnologe in kustuse-etnologc je ob razumevanju "moči" vizualnih medijev pomembno, da ob fikciji in estetskem Ugodju, ki (ne) veje iz umetnin, iščejo tudi v umetniški fotografiji ne le vidna, temveč tudi nevidna sporočila!
Moica RamŠak
PO POTEH LJUDSKEGA STAVBARSTVA SLOVENIJE - IN THE FOOTSTEPS OF VERNACULAR ARCHITECTURE IN SLOVENIA
Ministrstvo za kulturo, Zavod Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, Ljubljana 1994, 117 str., ilustr. Vzporedno slovensko besedilo in angleški prevod.
/"\d 22. do 24. septembra i 994 so potekali Dnevi evropske kulturne dediščine, ki jih je pripravil Svet Evrope. Kon-■sei vatorji zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine so pripravili oglede etnoloških spomenikov: Vito Hazler v /-•ivodnjah, Velenju in Rogatcu; Vladimir Knific v Kropi; ulja na Medved in Jelka Skalicky v Lovrencu na Pohorju, ■^enijanžu nad Dravčami in Šniartnem na Pohorju; Uda nin3arm Uojan Klemenčičv Štanjelu, Gočah in Idriji: Uda tenčiČMoharv Sečovljah in Ravnu; Dušeni Si/varv Šmarjah 111 Apneniku; Zvezd a na Koželj pa je v Vodnikovi domačiji v Ljubljani predstavila publikacijo Po poteh ljudskega s avharslva Slovenije, katere avtorji so navedeni etnologi konservatorji.
I o je že tretja knjiga iz zbirke Vodniki po poteh sloven-I kulturne dediščine. Leta 1992 je izšla prva, Po poti '•'ročnih spomenikov Slovenije, leta 1993 pa po poteh rim-Slil" vojakov v Sloveniji.
S1 ppteh ljudskega stavbarstva Slovenije je knjiga, ki na k	čakali in bo vsekakor dobrodošla ne samo
u knjižnih policah Slovencev, ki imajo pozitiven odnos do
etnološke stavbne dediščine, ampak tudi v žepu angleško govorečih popotnikov. Etnologom in študentom pa bo poleg svinčnika, zvezka, fotoaparata in diktafona dobrodošel pripomoček tudi v njihovi terenski bisagi, saj so v knjigi predstavljeni modeli nekakšni Zgledi za muzejsko, turistično in obrtno dejavnost, ki se lahko razvije v prenovljenem objektu ljudskega stavbarstva, izbor predstavljenih objektov je šopek izbranih cvetk, ki so jih etnologi konsenza to rji obnovili in jih ¡primerno predstavili širši, ne samo etnološki javnosti.
Vezava v mehke platnice in lisk na umetniškem gladkem papirju ta strokoven sistematični jiregled vzdrževanih, prenovljenih in za javnost dostopnih spomenikov ljudskega stavbarstva napravi za praktičen priročnik, ki se zaradi (pre)pogostega prelistavanja ne "izrabi" prehitro.
V etnološki "vodniški" literaturi je knjiga Fo poteh ljudskega stavbarstva v Sloveniji "že" tretja te vrste, torej za Stotimi najlepšimi kmečkimi hišami na Slovenskem dr Ivana Sedeja iz leta 1989 In Vodnikom po slovenskih muzejih, ki je izšel leta 1992 Kot taka predstavlja temeljno strokovno in popularizacijsko delo etnologov konservatorjev in io ne le z arhitekturnega, umetnostnozgodovinskega in etnološkega zornega kota, pač pa širše; spomenike ljudskega stavbarstva obravnava sistematično v luči raznovrstne dejavnosti varstva naravne in kulturne dediščine, s poudarkom na predstavitvi njihovega pomena in varstvenih posegov na njih in ni le razvojni ali pa tipološki pregled obravnavane tematike V knjigi niso predstavljeni samo objekti ruralnc stavbne dediščine, ampak tudi delavska stavbna dediščina.
GLASg|K SED 34/1994, šl. 3
3 S