List 11.
Gospodarske skušnje.
(Na ktero stran naj se drevesu kol postavi?) Zastran tega pravi K. Fischer v „lllustr. landw. Dorfz." to le: Do zdaj so vertnarji mislili, da je najbolje kole k sadnim drevesom ali na večerno ali pa na severno stran postavljati. Na večerni strani mislijo drevesa večernih vetrov, na severni pa ojstre burje, kar se da s koli, zavarovati. Toda v sedanjih časih so marljivi sadjo-rejci po skušnjah zvedili, da je ravno južna stran, na kteri sadne drevesa največ terpe, posebno če so se iz kake goste drevesnice presadile. Na južni strani jih vroči poletni žarki palijo, in sicer tako, da se jim lub na južni strani od verha do tal posuši in drevo konec vzame. Zato so začeli skušeni drevorejci k sadnim drevesom količe na južni strani staviti, da jih kolikor toliko vročih sončnih žarkov varujejo.
(Mišji sovražniki). Lani so tožili zastran škodljivih miš v več krajih in svetovalo se je to in uno, da bi ta škodljiva žival se najberže zaterla; večidel so se pa le strupene reči priporočevale. Malokdo se je spomnil na mišje sovražnike, ki so jim od natore v pokončevanje odločeni. V ^Novicah" smo že večkrat one tiče imenovali, kterih ne gre pokončevati, ker merčese pobirajo, ki so polju in gojzdom škodljivi. Gojzdnar Wiese imenuje v ?)Allg. Ztg. f. Land u. Forstvv." med drugimi živalmi, ktere miši zalezujejo, tudi jazbica in lesico, ter pravi, da jih ta dva največ uničita in pokončata; poberata pa ravno tako rada bramorje, hrošče, červe, polže, kobilice i. t. d. Jazbice lovci radi roparskim zverim prištevajo, ker jim kakošnega mladega zajčka ali tička, ki v niskem germiču gnjezdi, izmakne; pa naj kdo njegovo truplo in njegov želodec pregleda, se bo kmali kmali prepričal, da miši in merčese največkrat pobera. Lesičja najboljša sladčica ho pa polži in drugi merčesi, ona pa štakor ne žre, ampak jih le lovi in mori. Lesica napada, če le more, tudi mlade serne in zajčke, ker ravno te dve zveri prizadevate bukovim več škode od lesice. Ona lovi tudi rada miši — dostikrat jih tudi za kratki čas in s posebnim veseljem lovi. Gojzdnar Wiese meni, da noben pravi lovec ne bo po le-sici streljal, zato ker toliko miš in drugih škodljivih mer-česov pokonča, in posebno kakor je bilo že gori rečeno, bukovim* več koristi, kakor so zajci vredni in jerebice, ki jih ona tu in tam zasači.
(Pirnica za moko). Frišna pirnica (Quecken- oder Graswurzel) se v merzli in čisti vodi dobro izplakne, in potem ko se je nekoliko osušila, se v snopke poveže in z ojstro škoporeznico v drobno rezanco zreže. Ta pirnična rezanca se poleti na soncu, pozimi pa na peči, v peči ali pa na ognjišču ali v sadni sušilnici kar je moč posuši, toda varovati se mora, da se ne zasmodi. Potem se ali sama ali z drugim žitom zmešana v mlinu zmelje in na mlinskem situ preseje, da se ji otrobi odpravijo, ktere goveja živina in prešiči radi jedo. Na to vižo napravljena moka je rumenkasto - bela, je dobrega duha in okusa. Kakor John pripoveduje, se napravi iz pirnice veliko lepe moke, in sicer iz 6 funtov in 8 lotov posušenih  pirničnih korenin
4 funte in 8 lotov bele in 1 funt černe moke, i funt pa otrobov. — Tako se pirnica, ki je kmetovavcom kot nadležen plevel le predobro znana, oberne v prid.
(Raba černega kresnega ali laškega grojzd-j i č a). Omenjeno grojzdjiče ni zastran svojega močnega okusa veliko obrajtano, za vino je pa posebno važno, še boljše pa če se z rudečim grojzdjičem pomeša, se napravi iznjih kaj dobro žganje, z medom pa dobra medica. Ce se pa imenovano černo grojzdjiče z jabelčino ali hruškovino pomeša in zavreti da, dobite po nji kaj prijeten muškateljen okus.