Friderik Naumann: „Srednja Evropa". Poroča dr. L. Pitamic, vseučiliški docent. Izmed vseh tekom svetovne vojne izišlih spisov, ki se bavijo s problemom bodoče tesnejše zveze naše države z Nemčijo, je najpomembnejši Friderika Naumanna spis: »Srednja Evropa«.1) Morebiti je sedaj, ko ni videti ne konca ne izida te vojne, še prezgodaj, razmotrivati o navedenem problemu raz politično stališče; zategadelj nočem Naumannove knjige presojati s tega stališča, ampak predvsem podati le ob kratkem njeno vsebino. To pa radi tega, ker vpliva ta knjiga po svoji vsebini in obliki z veliko sugestivno močjo na bralce — in teh je mnogo —, in ker jo je brez ozira na politično mnenje vpoštevati kot faktor v razvoju naziranj o bodočnosti naše države. Knjiga je razvrščena v 8 poglavij, katerim je na koncu dodana dobra zbirka statističnega in historičnega gradiva. V prvem poglavju »Skupna vojna in njeni nasledki« izvaja pisatelj, da v sedanjem in bodočem času male in srednje države ne morejo več delati velike politike. Le prav velike države pomenijo še kaj posebnega. Duh veleobrata in naddržavne organizacije vladajo politiko. Za to bližajočo se dobo državnih zvez in veledržav sta Nemčija in Avstro-Ogrska premajhni. Radi tega danes srednjeevropska zveza ni slučaj, ampak potreba. To zvezo moramo — akopiav je ne bi sprejeli z navdušenjem — hoteti na podlagi zgol umstvenega preudarka. Drugo poglavje se bavi s predzgodovino srednje Evrope. V tretjem poglavju »Konfesije in narodnosti« piše Naumann o tem kočljivem predmetu z veliko objektivnostjo, finim ') „Mitteleuropa' von Friedrich Nauman, Berlin 1915, Verlag von Georg Reimer; 299 strani, cena 3 marke. — Naumann je znamenit član nemškega državnega zbora in znan pisatelj na političnem, socijalno-političnem, verskem, umetniškem in leposlovnem polju. 23 354 Friderik Naumann: »Srednja Evropa". taktom in razumevanjem stremljenj tudi malih narodov, posebno v avstro-ogrski državi. V četrtem poglavju »Srednjeevropsko gospodarsko ljudstvo« razlikuje pisatelj med angleško-francosko in nemško gospodarsko metodo. Le-ta, ki je manj individualna, manj osebna, toda bolj organizirana, bolj socijalistična. ne vlada le v Nemčiji, ampak tudi v Avstro-Ogrski, in tukaj tudi v nenemških narodih. Ta metoda bodi podlaga srednjeevropskega gospodarstva. Peto poglavje vsebuje skupne vojno-gospodarske probleme. Omeniti hočem le, da označuje Naumann sedanje vojno gospodarstvo za velikanski napredek državnega socija-1 i z m a, t. j. socijalizma pod varstvom vlade. Zanimivo ie. kake naloge pripisuje Naumann finančni politiki po vojni, prvič: tvorbo državnih sindikatov, t. j. velikih industrijalnih zvez, ki bi uživale monopolske pravice, plačale pa za to poseben (zelo izdaten) davek, in bi pri njih morala biti blagobit delavcev v različnih ozirih zasi-gurana. Le na ta način bode državi možno, da krije svojo vedno večjo potrebo denarja. Drugi veliki problem je državno založno gospodarstvo (Vorratswirtschaft). t. j. nabiranje velikih rezerv --sirovfn. V šestem poglavju, naslovljenem »V svetovnem gospodarstvu« izhaja Naumann od spoznanja, da se resnična suvereniteta osredotoča čedalje bolj le na prav malo mestih. Le nekatera središča so, kje se res vlada; tako stoji London, New-York, Moskva (ali pa Petrograd). Vprašanje je, ali se more vzdržati med Rusijo in Anglijo poseben, srednjeevropski centrum ali ne? Morda je sploh bolj pametno, da opustimo misel na srednjo Evropo kot posebno svetovno gospodarsko skupino, in da se pridružimo eni že obstoječih svetovnih gospodarskih skupin. Preiskujoč to vprašanje, pride Naumann do zaključka, da bi gospodarska pridružba bodisi k Rusiji bodisi k Angliji pomenila prenehanje politične neodvisnosti centralnih držav. V sedmem poglavju razpravlja Naumann o carinskih zahtevah. Glavno vprašanje je. ali naj se osnuje carinska unija, ali naj si zagotovijo centralne vlasti v trgovinskih pogodbah medsebojno prednostno postopanje. Naumann meni, da bi bil drugi način za Avstro-Ogrsko nevaren, in da se bo treba torej odločiti za Friderik Naumann: .Srednja Evropa*. 355 carinsko skupnost, naj si je njeno oživotvorjenje v državnopravnem pogledu še tako težavno. V vseh teh poglavjih, kojih vsebino sem mogel podati le v kratkih obrisih, se bavi Naumann le z bodočim razmerjem med Avstro-Ogrsko in nemško državo, češ, najprvo je treba ustanoviti jedro, okolo katerega bi se lahko družile tudi druge srednjeevropske države. Tudi v osmem (zadnjem) poglavju »Ustavna vprašanja«, ki nas s pravniškega stališča najbolj zanima, govori pisatelj le o navedenih dveh državah. Tvorba »Srednje Evrope« pomeni centralizacijo gotovih državnih panog. Ker se pa ne bode nobena država hotela odreči svoji krvavo pridobljeni in ohranjeni suve-reniteti, ne predlaga Naumann nove zavezne države, ampak le zvezo obstoječih držav. Države v njej ne bodo nehale biti subjekti bodočega skupnega delovanja. Predno poda Naumann konstrukcijo bodoče zveze, navaja one zadeve, ki bi se morale izvzeti iz skupnega upravljanja, ki torej ne bi spadale v zvezino področje, ampak bi ostale dosedanjim državam. Med te zadeve spadajo predvsem vsa verska in narodnostna vprašanja, potem vse š'01 s k e zadeve. Tudi sklepanje o vseh jezikovnih vprašanjih naj bo pridržano posameznim državam. Čeprav silijo občne srednjeevropske prometne in vojne naprave do gotove jezikovne enakosti, bi bilo vendar nenemškim malim narodom nemogoče, pridružiti se s polno notranjo svobodo srednji Evrope, kadar bi tako prišli v nevarnost, da jim jezikovna vprašanja uravna neka visoka, oddaljena centrala. Srednjeevropska zveza naj se nadalje ne dotika notranje uprave, občinske ustave in državne ustave v ožjem pomenu; zato bodi tudi urejevanje volilne pravice pripuščeno vsaki posamezni državi. Isto velja za vse zakone, ki urejajo razmerje med ljudskim zastopstvom in krono. Tudi različni načini (parlamentarnega in nepariamentarnega) vladanja naj ostanejo nedotakneni. Vsled tega se ne bodo mogle srednjeevropske zvezne uprave in zastopstva voliti ali pozvati po istem sistemu. To je seveda velika hiba. toda ne sme se iti predaleč, zakaj »srednja Evropa« ni nova stavba, ampak le nekak nadzidek. Nato razpravlja Naurnan o vprašanju, kako naj se zveza formalno sklene. V poštev pridejo le mednarodne 23* 356 Friderik Naumann: .Srednja Evropa*. pogodbe, ker le te morejo dovesti do naddržavnega pravnega in upravnega razmerja, ne da bi bile s tem dotaknene posamezne suverenitete. Pogodbe, ki jih bode sklepati, se ločijo v dve glavni skupini: 1. v take, ki jih izvršuje vsaka država s svojimi uradniki na svoj poseben način brez skupne kontrole; 2. v pogodbe, ki po svojem bistvu zahtevajo mešano, skupno izvrše-valno komisijo. Taka komisija bi bila skupen odsek za izvrševalne naredbe, upravne odločitve, za nadziralno kontrolo in vrhovno vodstvo. Posebni značaj pogodbe zedinjenega svetovno-gospodarskega ozemlja napram drugim mednarodnim pogodbam bi bil ta, da bi se ne izmenjavala samo načela in predpisi, ampak tudi izvršujoče osebe ter da bi se dotični zakoni in izvršilni predpisi med seboj kolikor moči izednačili tudi po besedilu. 2e carinska skupnost ni možna brez trajnih skupnih izvršilnih in računskih organov. Isto velja za skupno založno gospodarstvo (posebno za državni nakup žita) in za skupno ureditev sindikatov; tako tudi za morebitno skupno blagajno vojnih dolgov in odškodnin. Naumann poudarja izrecno, da ne mara podati popolnega programa za bodoče srednjeevropsko državno delovanje. Zato se tudi pravzaprav ne da kritikovati njegova konstrukcija srednjeevropskega ustroja. Pisatelj si je bil naibrže sam svest, da ni njegova juristična konstrukcija do konca premišljena; tako napravi ta del spisa (8. poglavje) v primeri s prednjimi izvrstnimi, da deloma ble-stečimi izvajanji o splošni politiki in gospodarstvu nekak slaboten, nedovršen vtis. Jasno pa je, da tvorba »Srednje Evrope« ni samo velikanski politični in gospodarski problem, ampak da bi zahtevala tudi nenavadno mero konstruktivnega jurističnega talenta. Naumann prepušča nadaljnji razvoj bodočnosti, češ, da bodo prej navedene srednjeevropske komisije in uprave pomenile nekako srednjeevropsko centralno upravo; zategadelj naj se jih kolikor se da centralizuje na enem mestu. Za centralo glavnega pogodbenega delovanja bi Naumann predlagal Prago; centrala za pomorsko trgovino pa naj bi se ustanovila v Hamburgu, borzna centrala v Berlinu in pravna centrala na Dunaju. Nato razpravlja Naumann v velikih potezah o vprašanju, katere kompetence naj se odkažejo zvezi. Srednja Evropa bodi Friderik Naumann: .Srednja Evropa" 357 gospodarska in vojaška skupnost. Prva zahteva gospodarsko vlado, ki bi bila za eden del gospodarskih zakonov direktno pristojna, za drugi del pa bi dajala posameznim državnim vladam nasvete. V direktno področje bi spadale carine, ureditev sindikatov, prireditev izvozov, patentno pravo, varstvo znamk, kontrola materijala in slično; v indirektno področje pa trgovinsko pravo, prometna politika, socijalna politika in drugo, česar pa pisatelj ne omenja. Ker bi se te skupne zadeve ne opravljale parlamentarnim potom — pomanjkljivost, ki jo Naumann priznava — predlaga, naj bodo srednjeevropske gospodarske komisije zavezane, protokolarno zaslišavati zastopstva interesentov iz vseh udeleženih dežel in pridobitnih slojev. Velika napaka pa bi bila po njegovem mnenju, če bi se obremenila nova državna skupina z nekakim delegacijskim parlamentom, ki bi bil izvoljen od obstoječih ljudskih zastopstev. Ker mora po pisateljevem načrtu biti srednjeevropska zveza gospodarska in obrambna skupnost, se pojavi še drugi velik problem, t. j. oživotvorjenje vojaške skupnosti. Posameznim državam bi se s tem seveda omejila njih popolnoma samostojna politika, ker bi se ne mogle več same poljubno vojskovati. Zato bi se pa tudi ne bilo več treba vsaki zase bati tujih napadov. Treba bo srednjeevropskega vojnega statuta, pri katerem bi se razlikovalo med splošnimi vojnimi dolžnostmi združenih držav, enakimi za vse družabnike in pa med posebnimi pravicami posameznih držav. Idejo skupnega vodstva zunanjih zadev odklanja Naumann, ker so vendar medsebojni odnošaji združenih držav sami — zunanja politika. Kar hoče pisatelj uveljaviti novega, to ne bi bilo skupno zunanje ministrstvo, ampak rastoče število skupnih nalog in naprav med dvema že obstoječima zunanjima uradoma (t. j. nemškim in avstro-ogrskim). Tudi sklepanje pogodb s tujimi državami bi bilo prepustiti vsaki združeni državi. Ako sta pa obe državi udeleženi pri isti stvari, naj bi se vedno skušalo doseči iste pogoje. Naumannova konstrukcija srednjeevropske zveze kaže vse bistvene znake one oblike državnih zvez, ki se v teoriji naziva s o d r ž a v j e (Staatenbund). Sodržavj e je pogodbena, mednarodnopravna trajna zveza suverenih držav s skupno zvezno orga- 358 Friderik Naumann: .Srednja Evropa" nizacijo, v prid skupnim, zlasti političnim interesom. Tako si tudi Naumann misli Srednjo Evropo kot trajno zvezo neodvisnih, sainobitnih držav, ustvarjeno na podlagi mednarodnih pogodb z nekako skupno upravo in skupnimi smotri — zavarovanjem proti zunanji vojni in gospodarski sili, — torej z vojno in gospodarsko skupnostjo. Naumannova konstrukcija se razločuje le toliko od historične oblike sodržavij, da stopijo kot centralni organi na mesto zveznega shoda (ki je bil v zgodovini nesposoben izvršiti svojo nalogo) nekake skupne vodilne in nadzorovalne komisije. Naumann si je bil najbrže sam svest, da bi popolno kopiranje historične oblike sodržavja ne utegnilo osigurati trajne državne zveze. Kajti zgodovina nas uči, da se oblika sodržavja ni mogla nikoli in nikjer trajno vzdržati. Dandanes ni državne zveze, ki bi imela to obliko; in prejšnje tvorbe so razpadle ali se preosnovale bodisi v enotno bodisi v zavezno državo. Razpadla je konfederacija južnih držav severne Amerike že leta 1865 (osnovana 1861). V enotno državo so se leta 1795. spremenile nizozemske države, združene 1. 1579. v obliki sodržavja. V zavezno državo se je že leta 1787. spremenila severoamerikanska konfederacija (osnovana 1778 kot sodržavje). Isto se je zgodilo s švicarskim sodržavjem iz leta 1815 do 1848; isto z zvezo avstralskih kolonij iz leta 1885 (razpadla že leta 1895, osnovana 1. 190(1 kot avstralska zavezna država). Nemška zveza iz leta 1815. (prototip sodržavja) končala je leta 1866. z izstopom Avstrije; nato se je leta 1870. osnovala Nemčija kot zavezna država. Ta razvoj kaže. da tradicijonalne oblike sodržavja nimajo življenjske rnoči. Ako vodi potek svetovne vojne do tvorbe Slednje Evrope, bode treba za to novo veliko idejo ustvariti s samotvorno močjo tudi nove oblike.