DUHOVNI PASTIR. Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto. XXVIII. letnik. V Ljubljani, avgust 1911. VIII. zvezek. Deveta nedelja po binkoštih. Jezus joka nad Jeruzalemom. Ko se je Jezus približal Jeruzalemu in je ugledal mesto, se je razjokal nad njim. Luk. 19, 41. Evangelij današnje nedelje je le odlomek one prelepe in znane evangelijske zgodbe, ki nam opisuje Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem na cvetno nedeljo. Da razumemo položaj imenovane zgodbe, treba najprej nekaj opomb. En teden pred svojo smrtjo je bival Jezus Kristus v Betaniji pri svojem dobrem prijatelju Lazarju in njegovih dveh sestrah Marti in Mariji Magdaleni. Od tu je hodil v jutro v Jeruzalem, zvečer pa se vračal. Betanija je bila mala vas, ki je ležala za Oljisko goro, tako da se iz Betanije ni videlo mesto Jeruzalem. Z vrha Oljiske gore pa se je odprl prelep pogled na mesto, pozidano na peterih gričih; globoka dolina Cedronska je ločila Jeruzalemske griče in Oljisko goro. Cvetno nedeljo je Jezus spet šel iz Betanije v mesto, a v vasi Betfage zajaše oslico in kmalu se okrog njega nabere velika množica ljudi, ki ga poveličuje in mu glasno kliče „hozana“. Tako pride Jezus v slovesnem sprevodu na vrh Oljiske gore. Tu leži pred njim sveto mesto, ponos naroda in njega svetišče, — za katero bi vsak Jud rad umrl, če treba, — prekrasno zidano, osobito pa veličastni tempelj visoko na hribu Morija, sezidan iz belega marmorja in pokrit z zlatimi pločicami. In vse to obseva za Jezusovim hrbtom višje vstajajoče jutranje solnce z vsem žarom in bleskom 28 Pastir 1911. južnega podnebja. Prekrasen pogled, ki gane tudi srce Jezusovo. A Jezus kot Bog vidi globlje in dalje, in to mu tako seže v srce, da se razjoka nad Jeruzalemom. Dalje danes ne bomo zasledovali zgodbe, ampak si bliže ogledali jokajočega Jezusa. Tri dejstva, tri stvari bi posebno opomnil: Jezus joka nad Jeruzalemom, mu ponuja svojo milost, a Jeruzalem ostane zakrknjenega srca. To so tri glavne točke mojega govora. Prosimo Gospoda Jezusa, naj nam da v tej uri spoznati svoje preljubeznivo Srce pa tudi spoznati, kaj je nam v prid in koristi I. Jezus joka! Pretresljiv prizor. Zveličar sveta joka, točf solze. Jezus je jokal tudi, ko je stal ob grobu Lazarjevem. In po Sv. Duhu navdahnjen piše sv. Pavel: »Kristus je v dnevih svojega mesa, t. j. človeškega življenja daroval Očetu molitve in prošnje z močnim glasom in s solzami." (Hebr. 5, 7.) — Nam modernim ljudem se to zdi čudno, smešno, otročje, poniževalna, da bi mož jokal. Pav prejšnjih časih se tudi možje niso sramovali, dati duška svojim srčnim čuvstvom. Jokal je n. pr. tudi sveti. Pavel; sam o sebi pravi, da ni nehal s solzami opominjati E(e-žanov (Act. 20, 31.), Korinčanom pa piše: „Z veliko bridkostjo in težavo srca sem vam pisal med mnogimi solzami, ne da bi bili žaljeni, temveč da bi spoznali, kako obilno ljubezen imam do vas." (11. 2, 4.) Če je jokal Jezus in so jokali svetniki, ne morejo biti solze pač nič napačnega, samo da prihajajo iz pravega vira ; kajpada so tudi solze greha in pogube. Pa kaj je vendar tako silno ganilo presv. Srce Gospodovo? Kar vidijo telesne oči in kar sliši na lastna ušesa, to ga vendar mora razveseliti! Silno ljudi je okrog njega, njemu v pozdrav mahajo s palmovimi vejami, njemu v čast pogrinjajo z zgornjimi oblačili ceste, njemu v počeščenje prepevajo psalmove vrstice in navdušeno kličejo „hozana!“ Pred njim pa leži v blesteči luči mladega pomladanskega solnca prekrasno bogato mesto, ki se pripravlja na bodoče praznike. Vsako še tako trdo srce bi vse to napolnilo z veseljem, a Jezus — joka?! S svojimi vsevidnimi očmi vidi namreč vse prej ko veselje, lepoto, srečo. Nasprotje med tem, kar zro ljudje z naravnimi očmi, in med tem, kar gleda on z očmi božje vsevednosti, je tako velikansko, da mu pretrese dušo in srce. Na zunaj je vse sreča in sijaj, a manjka notranjega miru in sreče. Temna in mračna je pred Gospodovimi očmi pre- teklost, sedanjost in prihodnost, in to mu privabi vzdihe iz prs in solze iz oči. Gospod Jezus gleda v preteklost in vidi same prepire in needinost; stan zoper stan, narod zoper narod se vzdiguje v surovem, nasilnem sovraštvu. In on sam, kaj je doživel? Prišel je med svoje ljudstvo s srcem polnim ljubezni, miline, usmiljenja, prizanesljivosti, odpuščanja, s srcem, kakršnega še ni bilo nikdar: a povsod so mu le nasprotovali, ugovarjali, ga preganjali, zaničevali. In če pogleda sedanjost? Skoro v vseh srcih najde slepoto in zakrknenost. Pozdravljajo ga, pa brez prave žive vere, samo prevzeti trenutnega ginjenja in navdušenja, pozdravljajo ga brez pravega trdnega upanja. Ta dan je za Jezusa dan milosti in obiskanja, a Judom manjka spoznanja in prikrito je njih očem, da jim on donaša mir in srečo, nočejo spoznati tega. In to boli Jezusa, ta upor in odpor proti milosti, ponujani jim tolikokrat: to mu iztisne solze iz božjih oči, solze žalosti. Še strašnejši pa je pogled v bodočnost. Ako bi bil Jeruzalem spoznal, kaj mu donaša milost, bi bilo to mesto postalo glava krščanstva. A ker je tako zaslepljeno to ljudstvo, da bo v kratkem dvignilo roko zoper Kristusa in ga umorilo, ker bo zavrglo Jezusov evangelij, bo izročeno v kazen Rimcem. In Gospod vidi, kako bodo ti veličastni zidovi vsi črni dima, razdrti in razsuti, da ne bo ostal kamen na kamnu. Ti ljubki, srčkani otroci, ki so poleg njega in mu vpijejo „hozana“ in pojo vesele pesmi: ah, enkrat bodo viseli na križih pribiti po dolini cedronski, ali pa bodo ležali po jeruzalemskih ulicah kot okrvavljeni, razmesarjeni, osmojeni mrliči. In prekrasni tempelj, čudo sveta, zgorel bo in razpadel v prah in grobljo. Od tu pa, kjer Gospod stoji in gleda nizdoli, pošiljal bo rimski poveljnik Tit svoje legije, da napadajo in naskakujejo mesto in povedejo na razne strani staro in mlado, na tuje, v sužnost. In sredi slavlja zajoka Jezus, tako mu prevzame usmiljenje pre-dobrotljivo srce. Razumete sedaj, dragi v Kristusu, zakaj joka Jezus? O, ko bi mi mogli videti marsikaterim razmeram v državi, v družbi, v družini, v duši — do dna: tudi mi bi se razjokali same žalosti in usmiljenja s tujo nesrečo! Na zunaj vse lepo in blesteče, a miru ni, pravega srčnega miru, zato ker ljudje nočejo spoznati, da je pravi mir najti le pri Jezusu in v njem. 11. Jezus Jeruzalemu ponuja svojo milost; to je drugo imenitno dejstvo današnjega evangelija. Da bi nagnil Jude in jih pridobil zase, pokaže jim svoje veličastvo: vse ljudstvo vre za 28* njim. Spomnili naj bi se stare prerokbe, katera napoveduje ta slovesni vhod. Ne Herod, ne Pilat, ne Ana in ne Kajfa, nobeden ni imel takega vhoda in sprejema, ko Kristus. To naj odpre ljudstvu oči, da vidijo, kdo je ta, ki prihaja. — Pokaže jim svojo ostrost in strogost: sejmarje izžene iz templja s hudimi besedami, to je njegovo prvo delo. Bali naj bi se ga, kadar bo prišel izvršit grozno sodbo, ki jo napoveduje solznih oči vrh Oljiske gore. — Pa če to ne predrami Judov, naj jih gane njegova dobrotljivost in ljubezen. Uči ljudi v templju in stori mnogo čudežev nad bolniki, kakor nam nadalje pripoveduje evangelij, tako da začno ljudje iznova klicati „hozana“. In tudi svojo moč jim pokaže. Sovražniki bi bili najrajši planili po njem, ko prihaja tako slovesno kot kralj in ko tako oblastno izpodi sejmarje. A nevidna moč jim veže roke, da ne morejo drugega ko par zabavljic. Z vsem tem je hotel Gospod Jude pridobiti za božje kraljestvo. A vseeno: prvakov judovskih vsi ti dokazi Jezusove božje moči prav nič ne ganejo; ostanejo trdovratni kakor so bili in odbijajo ponujano milost od sebe, ne spoznajo dneva svojega obiskovanja. Tu se spomnim nekega drugega obiskovanja v evangeliju, ko je namreč Marija prišla obiskat svojo teto Elizabeto. Kako veselo je sprejela to milost, kako hvaležno se izkazala. A tu Judje odbijajo milost, pode jo od sebe. V tistem slovesnem trenotku je Marija zapela veličastni „Magnificat“ in oče Janeza Krstnika, stari Caharija, kmalu na to ves srečen zapoje drug slavospev: „Hvaljen Gospod Izraelov Bog, ker je obiskal in storil odrešenje svojemu ljudstvu/ A Jezusu bo to ljudstvo v kratkem vpilo: „Proč žnjim! Križaj ga! Nočemo, da bi nam ta gospodoval/ Jagnje božje tako milo obsoja to trdosrčnost: „Skrito je pred njih očmi/ In tako je Jezus Kristus molil na križu : „Oče, odpusti jim, saj ne vedo ...“ Ta zaslepljenost je sicer nekako opravičevala Jeruzalem, a vendar je bil pokončan. Tako nastane mnogo grehov ne iz hudobije, ampak iz zgolj zaslepljenosti. Ljudje ne poslušajo pridig, ne bero pobožnih knjig, ne premišljujejo večnih resnic, ampak kar po svoje si prikrojijo verske resnice, kakor so jim ravno prav in priročne, in tako postanejo zaslepljeni ter se pogube. Kako važno je torej, da so nam vsaj glavne verske resnice popolnoma znane in jasne. In ravno zato vam oznanjujemo nedeljo za nedeljo božjo besedo, da vera ne zatemni. Sveta vera naša je podobna daljnogledu: celo v nebesa in v večnost gledamo jasno in določno; če so pa steklene šipe v daljnogledu motne, se ne vidi dosti ali pa vse narobe in zabrisano. To je vera zaslepljenih ljudi, ki beže od pridig in ne marajo premišljevati svetih resnic s puhlim izgovorom: „Že vse to vem.“ Ravno tu nam Gospod ponuja svojo milost in kaže čuda svoje vsemogočnosti, usmiljenja, pravice, da bi nas ganil in pridobil za kraljestvo božje na zemlji. III. Nehote se sedaj vprašamo po pravem vzroku te strašne, pogubne zaslepljenosti: Zakaj je ostal Jeruzalem trdovraten? Zakaj se niso dali omečiti, razsvetliti ? Dva velika greha sta zakrivila pri Judih zaslepljenost in ž njo propad vsega naroda: po-čutnost ali mesenost ter ošabnost, ki jim je branila vklo-niti se pred Bogom. Če zasledujemo zgodovino judovskega naroda, vidimo, kako silno so bili ti ljudje željni užitkov; samo da so imeli jesti in piti in so se razveseljevali, pa jim je bilo dosti. Zgodbe kraljev nam pa pripovedujejo grozne reči o vsakovrstni nečistosti na dvorih raznih judovskih kraljev. In preroke, ki so jih klicali k pokori, so morili: Izaija razžagali, druge kamnali, Caharija, sina Barahijevega, pa so umorili celo med templjem in oltarjem. Vsi skvarjeni, nižji in višji, niso marali strogega nauka Jezusovega, kojega prvo načelo je: »Zatajuj samega sebe.“ Pa četudi so bili vdani Judje najgrši počutnosti: Jezus bi jih bil izpreobrnil s pridigami in čudeži, ko bi se bil toliko bavil ž njimi, kakor se je s farizeji in pismarji. A da se ti vkljub toliki skrbi niso izpreobrnili, ampak postajali vedno bolj zaslepljeni, je kriv njih grozni napuh, njih nepopisna trmoglavost, njih samoljubna samozavest: mi smo mi in, kar rečemo, je res. Za malo se jim je zdelo, da bi nje, učenjake, učil Jezus; kar slišati niso mogli, da „tesarjev sin“ iz Nazareta ve več ko oni! — Kako lep nauk za nas! Ako si hočemo ohraniti vero in z njo zveličanje, ne vdajmo se počutnosti tudi za las ne! Človek, ki jč in pije kadar in kolikor in kar se mu ljubi, ki spi dokler more, ki ne potrpi z drugim nič, ki si sploh vse privošči ali bi si privoščil ko bi imel, to vam je slab kristjan! Vsak dan je pred Bogom izgubljen, ako se nismo vsaj v kaki stvari premagali in odrekli svojemu telesu. Trmast, ošaben človek, ki se ne da poučiti ne veri, ne zgodovini, ne življenju svetnikov, ne izpovedniku, ne modremu človeku, ampak le tišči svojo in se skrbno izogiba vsakega zatajevanja, je na napačni poti, na nevarni poti! Strašen pa zgovoren zgled je grozni padec počutnega, ošabnega Jeruzalema. Kaj je storilo svetnike velike? Zatajevanje in ponižnost; kolikor manj so stregli svojemu telesu, toliko bolj krepka je postajala njih duša; ljudje so jih sicer imeli za nespametne in jim dajali priimke, a oni so pri vsem tem uživali srčni mir in so sedaj pri Bogu v časti in sreči. To vidimo pa tudi v življenju sploh. Ali živijo verno v oni družini, kjer cel teden premišljujejo samo to, kam bodo šli v nedeljo in kako se bodo opravili in kaj bodo jedli in pili. Skratka: največji oviri vere sta počutnost in napuh. Zato je pa Gospod Jezus Kristus dal svoji veri zunanje znamenje križ: znamenje zatajevanja in ponižnosti. ____________ Če hočete spoznati človeško srce, poglejte njegove solze! Ako joka solze žalosti nad tujo nesrečo in grehom, ako toči solze pokore nad lastnimi grehi, ako preliva solze usmiljenja z drugimi, ako se mu svetijo v očeh solze veselja in ginjenja nad srečo svoje duše, nad srečo drugih in solze navdušenja za sveto stvar Gospodovo, je plemenit človek, ne brez napak, a zlato, dobro, zvesto srce. Kaj naj potem rečemo o presvetem Srcu Jezusovem, ki toči solze nad nesrečo Jeruzalema? Da, te solze Gospodove nam odpro pogled v Srce Gospodovo in vidimo, da je v njem morje usmiljenja, ljubezni, milosti, prizanašanja, tolažbe, in da on edini sme in more klicati in vabiti vse k sebi: „Pridite k meni vsi, ki ste trudni in obtoženi, jaz vas bom poživil." Amen. Fr. S. Watzl. Deseta nedelja po binkoštih. Pogled v nebo. Povem vam, ta je šel opravičen v svojo hišo. Luk. 18, 14. „Dva človeka sta šla v tempelj molit," tako predragi v Gospodu, se začne današnji sveti evangelij. Farizeja vidimo pred vso množico, kako dviguje svojo ponosno glavo, slišimo ga, kako opravlja svojo ošabno in zato Bogu zoperno molitev. Kaj ne, predragi verniki, ta farizej nam ne dopada, dopadel tudi ni Bogu in zato ni šel opravičen iz hiše božje. Poglejmo drugega — cestninarja. Tam zadaj kleči poln ponižnosti in kesanja in komaj slišno prosi Boga odpuščanja za svoje slabosti. Gotovo, duša tega moža je bila globoko potrta, to spoznamo iz njegovih besedi: „Bog, bodi milostljiv meni grešniku!" Še bolj pa spoznamo njegovo potrtost iz tega, ker si še svojih oči ni upal dvigniti proti nebu. Kristjani, težko breme je moralo ležati na duši tega človeka, ker si ni upal pogledati proti nebu. Proti nebu se človek rad ozira. Duša njegova je za nebo ustvarjena, zato se naše oko rado tjekaj gori ozira, kjer nebeški obok oznanja vsemogočnost božje roke, tjekaj gori, kjer prebiva Oče usmiljenja, kjer je naša večna domovina. Pogled proti nebu je torej svet pogled. Zatorej naj posebno pobožni kristjan večkrat kliče z besedami sv. Cerkve: „Sursum corda“,— „kvišku srca". Pobožni kristjan, oziraj se rad proti nebu! I. Glej proti nebu, kadar česa potrebuješ. »Povzdignil sem svojo oči proti goram," pravi kralj David, »odkoder naj mi pride pomoč." Toda, od gora ne pride pomoč, ampak višje se moramo v duhu dvigniti, ako hočemo prejeti pomoči. „Od očeta luči pride vse dobro," pravi apostol Jakob: od zgoraj pride blagoslov, pravi domač pregovor. Zatorej, ako česa potrebuješ, ozri se proti nebu, proseč in zdihujoč. Ljudje ti ne morejo vsega dati, česar potrebuješ, njih roka je preslaba, njih moč premajhna. Bog pa je gospod nebes in zemlje, on je vsemogočen; zato kristjan, glej proti nebu! Ljudje, ti pa tudi nočejo pomagati. Njih uho je le prerado zaprto tožbam revščine, glasovom obupa. Zato glej proti nebu, tam najdeš uho, ki rado posluša tvoje tožbe, tam prebiva Bog, ki te ljubi z večno ljubeznijo ! Če torej potrebuješ zdravja, poglej proti nebu in prosi, če potrebuješ kruha, ozri se tjekaj gori in moli! Če potrebuješ moči v izkušnjavah, svetih misli, pobožnih želja, božje milosti, če potrebuješ odpuščanja in usmiljenja, ozri se tjekaj gori poln zaupanja! Cestninar si še svojih oči ni upal dvigniti proti nebu, dvignil jih je pa le in je šel zato opravičen na svoj dom. Dvigni jih tudi ti zaupno in reci: »Oče naš, kateri si v nebesih." II. Pogled v nebo je zahvalna molitev. Zato poglej proti nebu, če si kaj prejel! Vse dobro pride od zgoraj, ponavljam zopet. Kadarkoli prejmeš kako dobroto, kako milost, ozri se s hvaležnim srcem proti nebu in reci ponižno: »Bog, zahvalim te." Ako stojiš ti kmetovalec sredi plodonosnega žitnega polja ali pa sredi bogato s sadeži obdanega drevja, tedaj hvaležno povzdigni svoje roke proti nebu rekoč: »Bog, zahvalim te." In če sediš doma v svoji družini obdan od številnih svojih zdravih cvetočih otrok, pa še bolj hvaležno povzdigni svoje oči proti nebu in reci: »Bog, zahvalim te." Ako se zjutraj zbudiš, in ti žarko solnce posije v obraz ter te vzbudi k novemu dnevu dela in trpljenja, zopet reci: „Bog, zahvalim te, da si mi dal dočakati nov dan življenja, ti, ki daš solncu sijati nad dobrimi in hudobnimi.“ Ako se vsedeš k mizi ter uživaš jed in pijačo, zopet hvaležno vzklikni proti nebu in reci: »Bog, zahvalim te, ker odpiraš svojo roko ob pravem času in vse živo obsiplješ s svojimi dobrotami." Ako si kaj dobrega storil, Bogu v čast, bližnjemu v pomoč, sebi v blagor, poglej tudi proti nebu in reci: »Bog, zahvalim te, kajti ti si začetek in konec vsega dobrega." III. Pogled v nebo je za nas tolažilen, kadar se mrači okoli nas. Kadar tava popotnik v samoti v nočni temini, tedaj pogleda proti nebu, da bi zapazil kako svetlo zvezdo ter po njej uravnal svojo nadalnjo pot. Kadar vihar na razburkanem morju premetava ladijo semtertje, tedaj krmar v nočni temini skrbno išče jutranjo zvezdo, da bi srečno priplul s svojim čolnom do pristana. Glej, tako obrni tudi ti, o kristjan, v temnih urah svojega življenja svoj pogled proti nebu. Na nebu sijejo zvezde, nad zvezdami prebiva Bog, od katerega izhaja in prihaja vsa milost v revno človeško srce. Ob uri dvoma in obupa se obrni proti nebu, in žarek žive vere bo prisijal v tvoje srce, da boš dejal r »Gospod, kam hočem iti, ti edini imaš besede večnega življenja." Ob uri trpljenja poglej proti nebu in žarek veselega upanja ti bo posvetil v dušo, da boš potolažen vzkliknil: »Gospod, zgodi se mi po tvoji volji." Ob uri izkušnjave poglej proti nebu in žarek goreče ljubezni bo vnel tvoje srce, da boš zaklical: „Jaz vem, nič me ne loči od ljubezni Jezusa Kristusa." Ob vsaki temni uri svojega življenja se ozri proti nebu, in pred oči ti bodo stopili sijajni zgledi iz življenja svetnikov božjih, ki so bili ljudje kakor ti, ki so hodili, trpeli, se bojevali na isti zemlji kakor ti, ki so pa v boju zmagali in v tvojem boju dajejo tudi tebi moči in poguma. Da, rad glej proti nebu, rad glej nad zvezde, nad katerimi sije solnce božje milosti v verno srce! IV. Pogled proti nebu je poln miru, zato glej tjekaj gori, kadar boš čutil, da te Bog kliče k sodbi. Ko je umiral sveti škof Martin, je ležal na golih tleh v spokorni obleki s pepelom na glavi in s sklenjenimi rokami pobožno zbran v molitvi, in obračal noč in dan svoje oči proti nebu. Ko so mu njegovi učenci hoteli olajšati bolečine in preložiti njegovo truplo, tedaj le vzkliknil: »Pustite me, naj ležim tako kot poprej, da moj duh tem lažje in tem prej najde svojo pravo pot proti domu." Da pogled tjekaj gori je res poln tolažbe in miru. Zato se ozirajmcr radi gori večkrat v življenju, zlasti pa ob smrtni uri. V tej usode polni uri se obrni od zemlje proč, ki ti ne more dati nobene tolažbe, in zadnjikrat upri proti nebu svoje trudne oči. Domovina je blizu in popotnik se vrača v svoj dom nazaj. Umirajoč glej tje gori poln hvaležnosti in kesanja, pa tudi poln žive vere in ljubezni. In s tvojim umirajočim pogledom se bo srečal pogled nebeškega Očeta, ki je poln usmiljenja in odpuščanja, in poslal bo svojega angela, da popelje tvojo čisto dušo pred prestol sodnika in potem v večne prostore neskončnega plačila. Cestninar se ni upal niti povzdigniti svojih oči proti nebu, in bil je opravičen; o, kako blagodejen mora biti šele tak pogled proti nebu, ako je pogost in zaupen. In s takim pogledom se ozrimo proti nebu tudi mi, dragi verniki I — Naše premišljevanje je končano in duhovnik bo opravil daritev svete maše. Sklenite pobožno svoje roke, zberite svoje svete misli, povzdignite svoje oči proti nebu in pošljite svoje zahvalne molitve za vse prejete dobrote, svoje prosilne molitve za božji blagoslov, svoje zadostilne molitve zaradi storjenih grehov, združite te prošnje z molitvijo duhovnika in z najsvetejšo daritvijo, vse to darujte neskončnemu Bogu, in tudi vi boste šli opravičeni na svoj dom, po svoji smrti pa v dom nebeškega Očeta. Amen. Ivan Baloh. Praznik Marijinega vnebovzetja. 1. Le eno je potrebno. Le eno je potrebno, Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ne bo odvzet. Luk. 10, 42. Besede, s katerimi sem stopil danes pred vas, dragi v Kristusu, so bile izrečene prvikrat Mariji Magdaleni; njo je bil Zveličar tako pohvalil. A bolj še veljajo te besede Mariji, materi Jezusovi, in po vsej pravici jih sv. Cerkev obrača na Marijo. In da si je Marija res izvolila najboljši del, priča nam današnji praznik. Danes se spominjamo slavnega in veličastnega konca, s katerim je bilo zaključeno prelepo zemsko življenje Marijino ter je prejela nje duša in nje telo nebeško plačilo. — Različni so poklici, službe, stanovi, dela, v katerih preživimo svojega življenja dni. A vsakega vodi pri tem en določeni smoter in namen, ki vlada vsa njegova dejanja. V današnjem evangeliju pa nam Jezus Kristus zatrjuje, da je le eno neobhodno potrebno vsem ljudem, za tem bi morali vsi ljudje brez razlike težiti, za to se truditi. Nihče pa ni tega najpotrebnejšega poklica izvrševal tako zvesto in natančno, ko ravno Marija. Tudi mi bi si želeli tako slavnega, srečnega konca in radi bi zamenjali nebesa za to dolino solz. Kaj ne? Torej treba tudi nam vedno imeti pred očmi eno potrebno. Spoznajmo danes, kako je Marija to delala, kako jo mi posnemajmo, da tudi nam Bog podeli sveta nebesa. — Iz svetlih višav svoje časti in slave blagoslovi nas s svojim materinskim blagoslovom, o Marija! I. a) V knjigi svetega pisma, ki se imenuje „pridigar", podaja Sv. Duh različne nauke za bogoljubno življenje. K sklepu pa povzame vse opomine in pravila v enem samem stavku: „Za-slišimo vsi skupaj konec govorjenja: Boga se boj in spolnuj njegove zapovedi, ker to je popoln človek!" (12, 13.) To torej je naloga našega življenja, to zapopadek vseh dolžnosti, to eno potrebno, kar naj človek tu na zemlji izpolnjuje: služiti Bogu. Isto je zabičaval Mozes Izraelcem pred svojo smrtjo: „Kaj drugega," klical jim je, „kaj drugega zahteva tvoj Bog od tebe, kakor da se njega bojiš, po njegovih potih hodiš, njega ljubiš, njemu služiš?" (Deut. 10, 12.) Marija je ta opomin Sv. Duha razumela kakor noben človeški otrok in ga izpolnjevala kar najpopolnejše. In to nalogo je izvrševala zvesto in natančno, da ji v tem nikogar ne moremo najti enakega. Bogu služiti, to je bila njena največja skrb, po njegovi volji živeti, ki ji je podelil toliko dobrot, največje veselje. Ko ji angel naznani, da jo je Bog izbral za mater Odrešeniku, se sicer zavzame nad veliko častjo, a to jo skrbi, kako se bo to zgodilo, ne da bi prelomila Bogu dano obljubo vednega devištva. Božja volja ji je najprvo v mislih. Tudi njej je vodilo življenja kakor njenemu božjemu Sinu: „Moja jed je, da delam voljo njega, ki me je poslal." (Jan. 4, 34; 8, 29.) „Vsak čas storim, kar njemu dopada." Zato ne najde tudi najbolj bistro oko na Mariji nobene nezvestobe, niti najmanjše nepopolnosti, niti sence kake zanikarnosti nasproti Bogu. Da ji je moralo tako Bogu vdano življenje pridobiti toliko slavo in poveličanje, je prav umevno. Da, Marija si je tu na zemlji izvolila najboljši del, a tam v nebesih ga tudi prejela. b) Smo li tudi mi tako živo prevzeti resnice, da je prva naša dolžnost in pred vsem potrebno: služiti Bogu? — Če onim, ki ne verujejo v Boga aii ga ne poznajo, izgine ta resnica izpred oči, ni nič čudnega; a skoraj neverjetno se nam zdi, da morejo to pozabiti oni, ki vanj verujejo. Ali mar nismo dolžni služiti Bogu ? Njemu imamo se zahvaliti za vse, kar smo in imamo, od njegove dobrote živimo minuto za minuto, on nam vzdržuje kri, ki se preteka po naših žilah, daje zrak, ki ga dihamo, hrano, ki nas vzdržuje, obleko, ki nas varuje. In pravite: da nismo dolžni Bogu služiti ? Kdo je še kdaj slišal kaj tako nespametnega ? Ena misel mora obvladati delo vsakega dneva: „Kaj hoče Bog? Kaj hoče on, čigar last sem, kateri je moj začetek in konec ?“ A vendar se dobe tudi med onimi, ki imajo sicer vero, dosti ljudi, ki nikdar ne mislijo na to dolžnost svojega življenja, se nikdar ne vprašajo, ali je njih dejanje in ravnanje po volji Bogu ali ne. Kar imajo pred očmi, je navadno ljubi „jaz“, z vsemi posvetnimi željami in skrbi, ki so obrnjene le na uživanje in blišč. Kako redko mislijo na edino potrebno! In kaj čuda, da jih toliko zgreši cilj in pot k cilju že na tem svetu ter žive v zmotah, katere jih slednjič pogube. O Marija, ki si v svojem življenju tako zvesto Bogu služila, daj nam moč in milost, da nam nikdar in nikoli ne izgine izpred oči eno potrebno: izpolnjevati sveto voljo božjo. II. Marija je Bogu služila z dušo in telesom. Gotovo je prav in pravično, če Najvišji od nas zahteva, da mu služimo kar najpopolnejše. Ali niso mar vse zmožnosti, telesa in duha, njegovi darovi? Zato mu moramo služiti z vsemi temi zmožnostmi. Ravno v tem se pa loči služba, s katero služimo Bogu, in ona, s katero služimo ljudem, ki so nad nami. Svetni knezi in vladarji morejo zahtevati le vnanjo pokorščino in službo. Da se le naše besede in dejanja vjemajo z vsemi ukazi, da ne prekršimo kake postave, dosti je, več ne more svetni knez zahtevati in bi se tudi uprli, ko bi kdo se drznil dotakniti se našega prepričanja, misli, nagnenj i n želja. A ni tako pri Bogu! On je Gospod celega človeka! Zato, ne samo da more, ampak mora zahtevati, da mu služimo tudi po notranje, na tem mu je največ ležeče. „Bog je duh, in oni, ki ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici." {Jan. 4, 24.) Služiti mu mora naš razum; da se uklonemo verskim razodetim resnicam ter kar nič ne dvomimo, četudi jih ne razumemo. Služiti mu mora srce, skrbno naj čuvamo nad njim in vse zatremo, kar je zoper voljo božjo. Volja naša se mora pod vreči volji božji. To je notranja služba božja, bistveno, prav in poglavitno, a pridružiti se mora tudi zunanja, da tudi nazunaj delamo po božjih in cerkvenih zapovedih, ki uravnajo službo božjo. To ukazuje Gospod z besedami: „Ljubi Gospoda, svojega Boga . . .“ (Marka 12, 30.) Marija je vse to storila natanko in tako popolno, kolikor le človek more. Nje duša je bila svetišče, v katerem je neprestano gorela luč najčistejše ljubezni do Boga, kakor večna luč pred tabernakelom. Kako močna in stanovitna je bila vera ponižne device iz Nazareta! Ona veruje, da je njen sin Bog, ko ga vidi v jaslicah, na križu. Temu srcu se nikdar niso približale niti najmanjše spačene želje, njena volja je vedno brezpogojno podvržena volji božji. Vestno je tudi izpolnjevala Marija postavo stare zaveze: ona čista devica ni bila dolžna iti štirideseti dan v tempelj, a šla je, ni bila dolžna hoditi v Jeruzalem k velikim praznikom, a hodila je. Gospod Bog pač ni imel ne v nebesih in na zemlji bitja, ki mu bilo služila s tako celim srcem, celo dušo, celim, nedeljenim bistvom, kakor je bila ponižna dekla Gospodova Marija. Zato jo je pa Gospod Bog tudi poplačal s plačilom nezaslišanim, čudovitim, tudi njeno telo, to lepo posodo še lepše duše, to zvesto orodje božje vdanega srca je vzel v nebo ter Marijo postavil za kraljico nebes in zemlje, Gospo angelov in ljudi. A mi ? Služimo li Bogu, z dušo in telesom, kakor Bog zahteva? Farizeji so bili silno natančni v svojem vnanjem obnašanju, goreči v molitvi, postu in miloščini. A znotraj polni napuha in ošabnosti, nevoščljivosti in jeze, maščevalnosti in sovraštva. Hudo obsodbo jim je zato Jezus Kristus izrekel: „Povem vam, če ne bo vaša pravica obilnejša ko pismarjev in farizejev, ne boste prišli v nebeško kraljestvo." (Mat. 5, 20.) Pobeljene grobove jih je imenoval, polne grdobije in gnusobe. Ravnotako malo všeč pa so Gospodu tisti kristjani, ki so na zunaj goreči in vestni, a znotraj ne krote svojih želja, svojih misli, ne zatirajo napuha in škodoželjnih misli, godrnjajo zoper Boga in njegove naredbe. Mnogo jih je, ki često na dan molijo: „Zgodi se tvoja volja," a nimajo druge želje, ko to, da se zgodi njih volja, ne pa božja. Toda pomnimo: vnanja služba božja brez notranje je kvečjemu hinavstvo, a znotranja spremljana z zunanjo, to stori človeka popolnega, da služi Bogu v duhu in resnici kot cel človek. 111. »Kliči Gospoda svojega Boga in njemu samemu služi!" (Mat. 4, 10.) In Marija služi samo Bogu. Bog hoče biti sam gospodar našega srca: ali vse ali pa nič. In ker ima Bog največje pravice do nas, zato zahteva, da služimo samo njemu in nikomur drugemu. Vsi drugi, kateri imajo še sicer pravico zahtevati, da jim služimo, starši, predstojniki, vladarji so le namestniki božji. Zato jim smemo služiti le radi Boga, ker nam Bog po njih razodeva svojo voljo, ne radi njih samih. Iz tega tudi sledi, da jim smemo služiti tudi samo tako dolgo, dokler njih ukazi niso zoper voljo božjo. Ako pa služimo ljudem samo iz tega namena, da jim dopademo, da dobimo plačila, pohvale in priznanja, če se torej nič na Boga ne oziramo, postavili smo poleg Boga še enega gospoda, kateremu se klanjamo. A čujte: „Nihče ne more dvema gospodoma služiti." (Mat. 6, 14.) Če pa slušamo svoje predstojnike tudi, kadar nam kaj grešnega ukazujejo, potem Boga ponižamo pod ljudi. „Sodite sami, ali je prav pred Bogom, vas (ljudi — veliki zbor) bolj slušati ko Boga." (Act. ap. 4, 19.) Glejmo pa sedaj Marijo! Kako popolno služi ona samo Bogu. Uboga povelje rimskega cesarja, ki ji ukaže iti v Betlehem, pokorna je naredbam sv. Jožefa, poslušna zapovedim stare zaveze: vsepovsod vidi izraženo voljo njega, kateremu se je od prvega svojega trenotka posvetila s celim srcem. Ne enega koraka ni storila, da bi dopadla ljudem. Nje geslo je: „Enemu Bogu eno srce in celo srce." »Služite Bogu samemu", nam kliče Marija s prestola svojega poveličanja. »Samo to vas bodi skrb, da dopadete Bogu. Vklonite se z veseljem, pa radi Boga, njim, ki so vaši predstojniki!" Oj, naj se užge v naše srce misel: »Na svetu smo, da samo Bogu služimo, ne angelom, ne ljudem, še manj stvarem, marveč Bogu. Na tem je naša sreča za zemsko življenje ter tudi večno zveličanje." IV. »Marija si je izvolila najboljši del," pomeni slednjič tudi to, da je Marija Bogu vedno služila. Ne ene ure, ne ene minute se ni odtegnila Bogu. Vsak trenotek je bil njemu posrečen. Ostala je zvesta Bogu tudi na križevem potu, tudi pod križem, tudi ob grobu. Vedno in vsa božja, vedno v ustih in v srcu: »Ecce -ancilla Domini, fiat mihi secundum verbum tuum!" Nič krivice ne bom storil, če rečem: Mi pa ne delamo tako. Služimo Bogu, ne samo v sreči ter dnevih veselja, marveč tudi v dnevih križev in v žalosti recimo kakor Marija: Fiat! (Zgodi se!) Neprestana in nepretrgana bodi naša služba Bogu na zemlji, da se bo ta služba enkrat neprestano na veke nadaljevala v nebesih, v katera je ta pot tudi najkrajša in najvarnejša pot. Lepo je in našemu srcu prikupljivo premišljevati Marijino življenje, lepo in ganljivo častiti jo z zaupnimi molitvicami ter prisrčnimi pesmicami, a vse to še ni pravo Marijino češčenje. Tudi ko bi kdo solze točil ginjenja in veselja pri tem, to še ni dosti, Marija tega ne bo posebno vesela. Veselilo pa jo bo, ako bomo hodili po isti poti proti nebesom kakor ona, ako posnemamo njene čednosti. To je pravo Marijino češčenje. Izkušnja pa nas uči, da je Marija jako dobrotljiva Mati, ljubezniva Gospa ter mogočna Kraljica, ki nas za vsako molitvico, za vsako pesmico, za vsak pozdrav poplača ter nikomur ne ostane dolžna. Koliko večje bo šele naše plačilo, ako se z vso resnobo zavzamemo za to, da skrbimo po njenem zgledu za eno potrebno ter si izvolimo najboljši del, kakor smo to videli danes. Gotovi smo Marijine pomoči v življenju in v smrti. Amen. Fr. S. Watzl. 2. Kdor časti Marijo, si izvoli najboljši del. Marija je izvolila najboljši del, kateri ji ne bo vzet. Luk. 10, 42. Kdo je tista Marija, predragi v Kristusu, ki nima samo sreče, da jo obišče Gospod, ampak prejme od njega tudi zagotovilo, da je izbrala najboljši del? Jezus sam je to zagotovil Mariji, sestri Marte in Lazarja, ki je bivala v Betaniji; v višjem smislu in po prepričanju sv. Cerkve pa velja to o Mariji, preblaženi Devici, Materi božji, ki je danes vzeta v sveta nebesa. Da, ta milostipolna Marija, prečista Mati Odrešenikova, gre danes v nebesa, da oni najboljši del, katerega si je v življenju izbrala, prejme iz rok svojega božjega Sinal Kaj naj jaz vam danes na ta slovesni dan, ko obhajamo vnebovzetje Marijino, spodbudnega in zveličavnega povem? Ali naj vam govorim, kako sladko je sedeti z betanijsko Marijo pri Jezusovih nogah? Ali naj vam razlagam, kako koristen in srečen je tisti del, katerega si je izvolila Marija, Mati božja? Ne; danes vam hočem oznaniti nekaj ravnotako veselega, kakor je Gospod betanijski Mariji, ko ji je rekel, da je izbrala najboljši del. Rečem torej: Ne samo tisti si izvoli najboljši del, ki sedi ob nogah Gospodovih, ampak tudi tisti, ki sedi ob nogah Marije, prečiste Device. S temi besedami hočem reči — in to je predmet mojemu govoru —: Kdor pobožno časti Marijo, Mater božjo, si izvoli najboljši del; najboljši 1. za sedanje življenje, 2. najboljši za posmrtno življenje. —Vnebo-vzeta Devica Marija, danes vse v tvojo čast! I. Kaj je boljše tu na zemlji, kakor zvest prijatelj! Zvest prijatelj nam je tolažba v žalosti, podpora v potrebi, pomoč v nesreči, zavetje v stiskah, pribežališče v nadlogah. „Zvest prijatelj, pravi Sv. Duh po Sirahu (6. 14.), je močna bramba in kdor ga je našel, je našel zaklad/ Toda, kako redki so vendar taki zvesti prijatelji tu na zemlji! David je sicer našel zvestega Jonatana, pa kako malo je zdaj takih Jonatanov! Kako nestanovitni, kako spremenljivi, kako sebični, kako hinavski so prijatelji tega sveta! Že Ovid, star rimski pesnik, toži nad to nestanovitnostjo zemeljskih prijateljev: »Dokler si srečen, tako piše, imaš neštevilno prijateljev. Kadar ti pridejo pa hudi časi, ostaneš sam/ Celo Bog nas je hotel resno posvariti po preroku Jeremiju pred prevelikim zaupanjem na človeško prijateljstvo: »Nespameten človek, pravi, ki zaupa v človeka ... in katerega srce odstopi od Gospoda/ (Jer. 17. 5.) Zdaj vas pa vprašam, predragi, ali ne ravna tisti pametno, ki si pri tej nestanovitnosti vsega človeškega prijateljstva poišče drugo zvestejše prijateljstvo? In kje je najti tako? Tako je prijateljstvo Marijino. Marija je prijateljica, ki se ne da nikoli zastonj klicati na pomoč. V vseh nadlogah more in hoče pomagati tistim, ki jo pobožno časte. Nauk naše svete vere je, da nam morejo svetniki božji veliko izprositi s svojo priprošnjo pri Bogu. Sveto pismo nas zagotavlja, da prinašajo nebeški angeli pred prestol božji naše molitve in jih Bogu darujejo kot dragoceno kadilo. In ali ne beremo v evangeliju, da je storil Sin božji na prošnjo svoje Matere v Kani prvi čudež in izpremenil vodo v vino? Da, preljubi verniki, zdaj pa naredimo primeren sklep! Če nam morejo že svetniki, ki so le prijatelji božji, toliko zadobiti s svojo priprošnjo, kaj nam bo Bog šele dal, če ga bo prosila prečista Mati njegovega Sinu! In nadalje, če je že naša molitev prijetno kadilo Bogu, ako mu jo darujejo angeli, kako prijetna mu mora biti šele, če mu jo daruje kraljica angelov! In naposled, če je že Sin božji svoji Materi na ljubo storil prvi čudež, ko je bila še na zemlji v umrljivem telesu, kaj ji bo na ljubo storil šele zdaj, ko je kraljica nebes in zemlje! Da, s sv. Bernardom rečem: Imamo Marijo v nebesih za priprošnjico pri Sinu, kakor imamo Jezusa Kristusa za priprošnjika pri Očetu. In menite li, predragi, da Marija ni prav tako pripravljena in voljna nam pomagati, kakor je mogočna? Jaz v tem oziru molčim. Pa namestu mene govore stotine svetišč in božjih potov, na katerih deli Marija vsak dan v obilici dobrote in milosti; govore tisoči od vernih in pobožnih častilcev Mariji posvečeni in darovani spomeniki, kateri svetu oznanjujejo, kako je ta ali oni siromak in nesrečnež dosegel rešitev s pomočjo Marije. O zares, prevelika je tvoja dobrotljivost, Marija! Kdo je kdaj pribežal k tebi, ne da bi ga bila rešila? Kdo je kdaj tebe klical zastonj na pomoč ? Vsakdo je marveč tukaj vedno najboljši del izbral, kdor je tebe častil. 11. A tudi za večno življenje si izbere vsakdo najboljši del, kdor časti Marijo. Ako je Marija že tako pripravljena, pomagati nam v časnih potrebah, v telesnih zadevah, koliko bolj bo šele skrbela za naše duše, za naše prihodnje življenje, za našo večnost. Marija dobro ve, da je človeška duša neskončno dragocenejša od telesa; dobro ve, da njen Sin ničesar bolj ne želi, nego da bi vsi rešili svoje duše in dosegli večno zveličanje; dobro ve, da je le vsledtega postala Mati božja, ker se je hotel Sin božji učlovečiti, da bi nas odrešil grehov in večnega pogubljenja; in ravno zaradi tega, ker vse to ve, je njena največja skrb, grešnike spraviti z Bogom in vse rešiti, ki se k njej zatekajo. O, nebeški prebivalci, ki ste se v življenju na zemlji po Marijini priprošnji spravili z Bogom, zdaj pa z Marijo uživate večno veselje v nebesih, o, da bi vas mogel vse imenovati! O, spokorniki, ki še na zemlji živite in ste svoječasno stali že pred peklenskim breznom, zdaj pa po poti zveličanja hodite s pomočjo Marije, o, da bi vas mogel vse poklicati! O, pravični, ki ste tu pričujoči in mi v srcu pritrjujete, da je Marija, h kateri ste pribežali, vas pripeljala na pot čednosti, o, da bi vas vse mogel poznati! O, predragi, kako bi se vi vsi začudili nad nepopisno skrbjo Marijino, katero ima za zveličanje vseh ljudi! Z vsem pravom jo imenuje sv. Cerkev pomoč kristjanov in pribežališče grešnikov. Predragi v Kristusu, če smo bolni, zatecimo se k Mariji, ker ona je zdravje bolnikov; če smo žalostni, pribežimo k Mariji, ker ona je tolažnica žalostnih; če smo v izkušnjavah in grehih, če smo v dvomih, poiščimo Marijo, ker ona je sedež modrosti in mati dobrega sveta! Skratka, bodimo v katerikoli nadlogi, stiski in zadregi, vedno se obračajmo na Marijo, ker ona je pomoč kristjanov, ki nikogar nikoli ne zapusti, kdor jo zaupno in pobožno prosi pomoči. In če si hočemo zagotoviti srečno smrtno uro ter doseči večno zveličanje v nebeškem kraljestvu, priporočajmo se Mariji, ker ona je vrata nebeška, in kdor bo hodil skozi ta vrata v nebesa, ne more zaiti, ampak mora svoj cilj doseči. Tako si resnično izvoli vsakdo najboljši del za čas in večnost, kdor Marijo pobožno časti. Ti pa, o, nebeška kraljica in naša pomočnica Marija, katere slovesno vnebovzetje danes praznujemo, prosimo te, obračaj vedno svoje milostljive oči iz nebes na nas in pokaži nam po tem revnem življenju Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa! Amen. Po P. R. Graserju O. S. B.: K■ Čik. Enajsta nedelja po binkoštih. /. Homilija. In mu pripeljejo gluhega in mutastega, in ga prosijo, da naj položi roko nanj. Mark. 7, 32. Čudno se nam mora zdeti, zakaj da se je Gospod Jezus pri ozdravljenju gluhega in mutastega poslužii toliko vnanjih obredov, ko ga je vendar zamogel s samim dotikljejem, ali s samo besedo, ali celo s samo svojo vsegamogočno voljo ozdraviti. Jezus je namreč vzel gluhega in mutastega izmed množice na stran, in je vtaknil svoje prste v njegova ušesa ter je pljunil in se dotaknil njegovega jezika, in je pogledal v nebo in zdihnil, in mu rekel: Efeta, to je, odpri se. Brez vsega vzroka naš božji Zveličar vsega tega gotovo ni storil, ampak hotel nas je z vsem tem učiti prav imenitnih resnic. Posebno nas je hotel s tem učiti, da se grešnik, ki je Boga zapustil, le s pomočjo milosti božje more k Bogu nazaj vrniti, in koliko je k temu potrebno, da se grešnik izpreobrne in pripelje na pot izveličanja. In ravno v ta namen premišljujmo danes, kako da je Jezus evangelj-skega gluhomutca ozdravil, in kako da se grešnik •more i zp r e o b r n i ti. Začeti hočem v imenu Jezusa in Marije. Pistir 1911. 29 Da je bil evangeljski gluhomutec ozdravljen, je pred vsem drugim pripisovati temu, da so ga drugi usmiljeni ljudje pripeljali k Jezusu. Sveti evangelij pravi: »In mu pripeljejo gluhega in mutastega, in ga prosijo, da naj položi roko nanj.“ Gluhomutec ni nič o Jezusu slišal, ker je bil gluh, in ga tudi sam prositi ni mogel, ker je bil mutast. Kako potrebno je torej bilo, da so ga drugi usmiljeni ljudje pripeljali k Jezusu in zanj prosili, da naj bi ga ozdravil. — Ravnotako gluh in mutast je tudi marsikateri grešnik na svoji duši: on je gluh za glas božji, za besede večnega življenja, zato se ogiblje božje besede, ljubše mu je prazne besede, kakor svete resnice poslušati; in on je tudi mutast, in tako nezmožen, da bi dušnemu zdravniku, izpovedniku, odkril rane svoje duše, in da bi mogel prositi za dušno zdravje. — O kako potrebno, dobro in zveličansko je torej, take na duši gluhe in mutaste z ljubeznivim prigovarjenjem in opominovanjem k božji besedi in k izpovedi pripeljati in Jezusa za njih dušne ozdravljenje in izpreobrnjenje prositi! »In (Jezus) ga je vzel izmed množice na stran." Ker gluhomutec ni mogel ne slišati, ne govoriti, zato mu je hotel Jezus z znamenji na znanje dati, da hoče nekaj posebnega ž njim storiti ter ga ozdraviti. — To odpeljanje od ljudstva v samoto pa lepo pomenja, kaj da je pred vsem potrebno za izpreobrnjenje grešnika — ločitev od sveta in njegovega šuma, to je, da se odtegne od tistih, ki so mu bili dozdaj v izpodtikljej, v pohujšanje in v padec. Kako le more božji glas v sredi šumnega sveta priti do ušesa grešne duše? Bog se sicer more povsod ljudem spoznati dati, vendar pa je samota in odtegnjenje od sveta tisti kraj, kjer Bog dušno uho odpira in daje slišati svoj zveličanski glas. »Popeljem jo (dušo) v samoto, in ji bom na srce govoril" (Ozej. 2, 14.), tako je govoril Bog pri preroku Ozeju. In sv. Tereziji je nekdaj Bog razodel, rekoč: »Rad bi hotel z ljudmi govoriti, in jim svoje skrivnosti odkriti, pa njih srce ima toliko opraviti s stvarmi, da mi ne pripusti nobenega prostega trenotka, da bi mu mogel svojo voljo razodeti, ali pa je zavoljo posvetnega šuma tajco gluho, da mojega zveličanskega glasu ne more slišati." Sveto pismo nam pove mnogo zgledov, kako da je Bog v samoti z ljudmi govoril in jim obilno milost izkazal, n. pr. Noetu, Abrahamu, Mozesu, preroku Eliju in drugim. »Naj se prebira sveto pismo, pravi kardinal Hugon, in lahko se najde, da Bog ni celi množici govoril, razen na gori Sinajski. Sicer pa je vselej le posa- meznim, ločenim od posvetne druhali in posvetnega šuma, v kaki samoti, ali na kaki gori govoril." In res, kako bi bilo mogoče, da bi mogel zveličanski božji glas slišati tak, ki se noče ločiti od družbe posvetnjakov, ponočnjakov, pijancev in drugih po-hujšljivih ljudi, ali ki vedno le v posvetnem šumu žive? „ln je vtaknil svoje prste v njegova ušesa." S tem je hotel pričujoče prepričati, da je moč božja, ki ozdravlja, zakaj prst po-menja prst božji ali moč božjo. — Pa tudi izpreobrnjenje grešnika je delo božje, delo milosti božje, ki jo Bog človeku daje, da mu duhovno uho odpre, da sliši to, kar je njemu v izveličanje. »Gospod Bog mi je odprl ušesa, jaz pa nisem nasprotoval" (Iz. 50, 5.), je rekel prerok Izaija. S tem je naznanjeno, da Bog ne daje le samo milosti, slišati božji glas, ampak ga tudi voljno sprejeti; zakaj veliko jih je, ki imajo ušesa za poslušanje, in vendar ne slišijo." Mnogi slišijo božjo besedo sicer s telesnimi ušesi, ne pa z dušnimi, zato je ne sprejmejo z veseljem in je nočejo izpolnjevati. »Prst v ušesa položiti," pomenja, na duši gluhega nagniti, da voljno sprejme božjo besedo in je pripravljen, jo izpolnjevati. O koliko jih sliši najlepše in najbolj potrebne in zveličanske nauke, pa se jih nič ne primejo, ne dobivajo nobenega dobička iz njih. Veliko jih sliši najlepše zglede svetnikov, najlepše izreke in nauke za svoje življenje, pa vse gre pri enem ušesu noter, pri drugem ven. Milost božja mora človeka v to nagniti, in tako rekoč mu prst v ušesa položiti. Koliko grešnikov, ki so izpreobrnjeni, je to izkusilo! Kako lepe in zveličanske nauke so poprej slišali, pa jih niso razumeli, in si jih niso k srcu vzeli 1 Ravno taki nauki so bili, kakor jih zdaj slišijo; pa takrat še niso imeli nič srca, nič spoznanja in veselja zanje! Zdaj pa jih slišijo in razumejo in po svoji slabi moči izpolnujejo. Zakaj ? Zato ker je Bog takorekoč prst svoje milosti v njih ušesa položil. »Ter je pljunil in se dotaknil njegovega jezika." Da je marsikateri mutast, pride odtod, ker ne sliši. Govorjenje pride od sluha. Zato je Kristus dal najprvo gluhemu slišati, in potem govoriti. — Tako mora tudi grešnik najprej začeti besedo božjo z veseljem poslušati in izpolnjevati, potem bo tudi začel prav in po volji božji ter v božjo čast govoriti. S slino pa se je Jezus mutastega dotaknil zato, ker slina iz Jezusovih ust pomenja božjo modrost. Ako se namreč božja modrost našega jezika dotakne, potem bo naš jezik zdrav in bo za čast božjo govoril ter se obtožil pri izpovedi svojih grehov. „ln je pogledal v nebo in vzdihnil." S tem pogledom proti nebesom in z vzdihljejem je Jezus na znanje dal, kako potrebno je grešniku proti nebesom pogledovati, vzdihovati in prositi za potrebno milost izpreobrnjenja. Zakaj, če grešnik ne prosi, sam ne vzdihuje k Bogu, k preblaženi Devici Mariji za milost izpreobrnjenja, kako hoče brez molitve tako veliko milost doseči? Četudi drugi molijo za njegovo izpreobrnjenje, je sicer to dobro delo in koristno, vendar pa grešniku ne more zadosti pomagati, dokler sam ne moli in ne prosi za svoje izpreobrnjenje. Radi tega glejte in vzdihujte proti nebesom, k usmiljenemu Bogu, k Mariji, pribežališču grešnikov, vsi tisti, ki v grehih živite, da vam usmiljeni Bog da milost resničnega izpreobrnenja po priprošnji preblažene Device Marije. Amen. f J. Kerčon. 2. Jezik, nevaren ud. Dotaknit se je njegovega jezika, je pogledal v nebo in vzdihnil. Mark. 7, 34. Najboljši razlagavci svetega evangelija so razni cerkveni očetje v prvih stoletjih krščanstva. Ko razjasnujejo današnji sveti evangelij, poudarjajo, da je to čudno, da Gospod vzdihujoč pogleda v nebo. Bržkone, pravijo, je mislil na to, da temu dosedaj mutastemu človeku sicer izkaže veliko dobroto, ko mu razveže jezik, a da mu tudi mnogo prilike k grehu. Če kdo, pač Jezus Kristus pozna slabost našo ter nevarnosti, katere ima v sebi dar govora. Mi smo tako srečni, da po milosti božji lahko rabimo svoj jezik, ker je zdrav: bodi nam, dragi v Kristusu, to ravnanje Gospodovo opomin, da brzdamo in krotimo ta ud svojega telesa. Da, slušajmo in storimo, kar nam veleva Sv. Duh v sv. pismu : „S trnjem zagradi svoja ušesa, svojim ustom napravi vrata in ključavnice, srebro in zlato raztopi in tehtnico naredi svojim besedam." (Sir. 28, 28 — 30.) Pomnite tudi, kar govori sv. Janez Krizostom: „Da ima kaka hiša ali mesto okna, vrata in obzidje, zato še ni varna, če manjka ljudi, ki jih stražijo, ter vedo, kdaj jih je treba odpreti in zapreti; tako so pa tudi usta in jezik brez koristi, ako jih pamet ne čuva in straži, pamet, ki naj ve, kdaj je pametno jih odpreti in zapreti." Prav živo bi vam danes rad opisal nevarnosti jezika, pa tudi pokazal, kako ga treba varovati, da ne iz greši m o nebes. Premnogi so se že pogubili samo radi jezika. Da tudi nas ta usoda ne zadene, dajmo se poučiti, prepričati, a z božjo pomočjo tudi poboljšati! I. Koliko grehov se naredi z jezikom! Protiversko govorjenje, nečisto govorjenje, laž, obrekovanje, opravljanje, podpihovanje, krivo pričanje, krivo priseganje, hinavsko govorjenje, zaničevanje, zasramovanje, prepir, zapeljevanje, ošabno govorjenje, norčevanje itd., vse to so grehi jezika: ni je zapovedi, zoper katero bi se ne pregrešili z jezikom. Že iz tega razvidite, kako nevaren ud je jezik, ki je že brezštevilnim ljudem vzel čast in dobro ime, premoženje in srečo, a tudi brezštevilno ljudi spravil v večno nesrečo. Ali torej nima prav modri Sirah, ki govori (28, 22): »Mnogo jih je padlo v ostrini meča, pa ne toliko, kolikor jih je poginilo zaradi svojega jezika." Kaj čuda torej, da je Jezus Kristus vzdihnil, ko je razvezal jezik? Iz zgolj ljubezni je uslišal prošnjo nesrečnega človeka ter mu dal dar govora, a on dobro pozna človeka in zato ga skrbi. Majhen je sicer ta košček mesa, ki mu pravimo jezik, a neznansko gorje se ga drži. Saj tako govori sv. Jakob (3, 5. 6.): »Tako je jezik sicer majhen ud, pa veliko hudega napravi. Glej, majhni ogenj, kako velik gozd užge! Tudi jezik je ogenj, svet krivic." Apostol hoče s tem reči: Jezik skriva v sebi, dejal bi, cel svet hudobije, ker nas more zapeljati v najrazličnejše pregrehe. Podobno govori o jeziku sv. Bernard: „Jezik je spolzek kakor riba, zbode kakor pušica, umori prijateljstvo, neti in kuri sovraštvo, vzbuja prepir, seje needinost. Z enim mahljejem udari in umori mnogo ljudi. Prijazen je, pa potuhnjen ter komaj čaka, da izlije vino ter nalije žolča." Jezik je majhen ud, pa, ako ne paziš nanj dobro, velika nesreča." Ko so apostola Petra dolžili dekle in vojaki in drugi na dvorišču velikega duhovna, da je tudi on učenec Kristusov, je prvič odgovoril: „Ne poznam ga," drugič: „0 človek, jaz nisem bil ž njim," tretjič: »Človek ne vem, kaj govoriš. . .“ In tako je trikrat zapored hitro zatajil svojega Učenika. Malo besedi, pa trije veliki smrtni grehi, s katerimi bi ga bil jezik spravil v pekel, da ga ni milostipolni pogled Jezusov spravil na pot pokore. — ln glejte nesrečno Satiro! Ko jo je apostol vprašal, ali sta ona in njen mož njivo res za toliko prodala in ne za več, je odgovorila samo: »Da, za toliko." A v teh malih besedicah je bila skrita tolika grda laž zoper Sv. Duha, da je na mestu umrla. — Kralja češkega Podjebrada je nekoč brivec, medtem ko ga je bril, vprašal: „V čigavih rokah je sedaj kralj in kraljestvo češko?“ Češ: samo enkrat potegnem, pa je tvojega kraljestva konec. Kralj je pogoltnil svojo jezo, a ko je bil brivec gotov, ga je tako sunil z nogo, da je mrtev obležal. Kaj je imel nespametni človek od predrznega vprašanja? In lahko bi vam še povedal to ali ono zgodbo, pa ali ni jezik tudi že vas pripravil v težave, sramoto, škodo, ker niste molčali? In kolikokrat ste se že morali pri izpovedi izpovedati grehov jezika: pa ste se že tudi poboljšali? Kaj vam je pomagalo izpovedati se, če pa niste imeli trdne volje krotiti svoj jezik? Ponavljal se bo spet greh pri Bogu, škoda pri ljudeh in poguba pri vas. Prav, popolnoma prav imata modri Sirah in sv. Jakob. Vprašajte tega ali onega v peklu, zakaj si tu? Jezik, oh jezik ta me je pripravil sem. Boga sem preklinjal in kvantal in čast kradel; hudo sem se pregrešil zoper ljubezen do Boga in do bližnjega, sedaj sem pa tukaj. Oj, nesrečni jezik, zakaj te nisem krotil, večno me sedaj pokoriš." 11. Lahko bi vam o nevarnosti jezika še kaj povedal, a komur to ne zadostuje, mu je pač težko pomagati in ga prepričati. Mislim, da je dosti razvidna resnica: Kdor se hoče obvarovati časne in večne nesreče, kroti, brzdaj svoj jezik! Psalmist (33, 12. 13.) vpraša: „Kdo je človek, ki želi življenje in bi rad videl dobre dni?" ter takoj sam odgovarja: „Varuj svoj jezik pred hudim in tvoje ustnice, da ne bodo govorile lažnjivo." istih besedi se poslužuje sv. Peter (1. 3, 10.): „Kdor ljubi življenje in želi videti dobre dni, obvaruj svoj jezik hudega in ustnice, da ne govore laži." Ko bi bolje brzdali svoj jezik, bi pač ne bilo toliko besedi, ki žalijo bližnjega ter napravljajo prepir, ter nam jemljo mirne, srečne dni. O miru in sreči pa ni mogoče govoriti tam, koder nimajo ljudje drugega nujnejšega opravila, ko dan za dnem obirati celo vrsto ljudi, jih obsojati, jim podtikati slabe namene ter njih dejanja napak razlagati. In ljudem je to celo v zabavo; tudi taki se dobe. Da med takimi ljudmi živeti ni ravno prijetno in veselo, morebiti ne verjamete, in res prej ne boste verjeli, dokler vam ne bodo drugi povrnili, kar jim vi sedaj z jezikom hudega storite. Jezik, to je prvo orodje za greh. Jezik seje laž v svet, daje hudobne svete, zapeljuje nedolžnost. Kako gibčen, kako gladek je jezik, zato ga je tudi težko preob-vladati. Kdor pa je svojega jezika gospod, bo tudi gospod drugih počutkov, kakor nas zatrjuje sv. Jakob (3. 2.): „Kdor v nobeni besedi ne greši, je popoln mož, tudi celo svoje telo lahko brzda/ Ko bi mi bolje brzdali svoj jezik, bi imeli tu na zemlji mirno, prijetno življenje, a tam v nebesih večno izveličanje. To je tako resnično, da cerkveni očetje uče: »Znamenje izveličanja je, če je človek previden v svojih besedah, da mu ne uide nič grešnega/ To tudi Sv. Duh govori: »Smrt in življenje je v roki jezika/ (Preg. 18, 21.), t. j. če jezik krotiš, zadobiš večno življenje, ako ga ne krotiš, večno smrt. In zopet pravi (Preg. 13, 3.): „Kdor varuje svoja usta, varuje svoje dušo/ Ni tako napačna besčda, ki se večkrat sliši: On ima srce na jeziku. Pomeni sicer: strašno rad govori in kar ničesar ne more zamolčati. Pa je tudi drug pomen: nihče ne ve, kakšno je tvoje srce: črno ali belo, lepo ali grdo. A poglej na jezik! Če govori besede čiste, pobožne, skromne, ne boš se dostikrat zmotil, če rečeš: krščanski, bogaboječ človek je. Umazane, brezbožne, sovražne besede pa kažejo tvojo črno, umazano dušo. To berem jasno zapisano: „lz svojih besedi boš opravičen, iz svojih besedi boš obsojen/ (Mat. 12,37.) Človek je pač takšen, kakor govori. Govorjenje je najpopolnejši dar človekov, dejali bi cvet njegovega bistva: po cvetu že poznam rastlino. Lepo pravi sv. Kri-zostom: „Svetili naj bi vedno z ustmi in jezikom. Kakor jezik razodeva barbara, Scita in Grka, tako se bomo pokazali kot apostole in angele, če kot taki govorimo. 111. Ali še dvomite, da je brzdati jezik jako potrebno in koristno. In zato me tudi vprašate, kaj naj storim, da krotim svoj jezik? Pomočkov pač dosti, le glejte, da jih boste rabili. Res, da: Jezika ne more noben človek krotiti" (Jak. 3, 8.), namreč iz svoje lastne moči. Pomočnika pri tem delu nam kaže Sv. Duh (Prov. 16,1.): „Človek sicer pripravi srce, a Gospod vlada jezik/ Kaj nas to uči? Resne, odločne volje moramo trdno skleniti: pazil bom na svoj jezik, da ne bo govoril grešnega. A jaz sem slab, zato moram prositi Boga, ki naj mi pomaga, da to res storim, zlasti, če živim med ljudmi, ki sicer dosti ne pazijo na jezik in je torej obilo prilik za greh. »Postavi stražo, Gospod, pred moja usta," je prosil David. Najboljša straža, najtrdnejša vrata so pa milost božja. Veliki cerkveni učenik sv. Avguštin je iz lastne izkušnje vedel, kako nevaren ud je jezik, ki ga je bil v mladosti spravil v marsikak greh; a ko se je izpreobrnil, ga je bila velika skrb, jezik krotiti. „Dan za dnem goreča ognjena peč je človeški jezik, iz katerega švigajo kakor plameni brezbožne besede. Tudi v tem ukazuješ nam zdržnost, o Gospod! Daj, kar zapoveduješ, in potem zapovej, kar hočeš. Ti veš, kolikokrat da sem vzdihoval iz srca k tebi in pretakal cele potoke solza.“ Po njegovem zgledu prosimo prav goreče od Boga milosti v boju s svojim jezikom. Zjutraj, pri sveti maši, pri delu, pred pogovorom govorimo: „Gospod odpri moje ustnice in moja usta bodo oznanjevala tvojo s!avo“, da ne bom govoril nič zoper čast božjo in ljubezen do bližnjega. — Pa tudi sami se moramo potruditi. Milost božja nas ne sili, dasi brez nje nič ne moremo, moramo se sami premagovati in paziti na svoje besede. Sv. Peter Alkantara je jemal tri leta kamenček v usta, ki ga je vedno opominjal: paz> na svoj jezik. Posnemajmo to gorečnost, Bog bo dal obilo pomoči in prenehalo bo grešno govorjenje. Kajpada, treba se ogibati tistih prilik in oseb, ki so nam bile povod grehov jezika. Pes ne gre nikdar več v kuhinjo, koder so ga polili. Koliko bolj se bo bal pametni človek prilike! In če res treba iti med take ljudi, bodi silno oprezen, potem si izprašaj svoje vest ter premisli vse okoliščine in če ti vest očita, da si se spet pregrešil z jezikom, naloži si kako majhno pokoro, kako molitvico ali kako malo zatajevanje. Pa to treba delati vztrajno in počasi bodo tudi nam veljale besede sv. Jakoba: Kdor ni grešil z jezikom, je popoln mož 1“ ____________ Ko smo torej premislili, da je jezik res nevarna reč, da ga treba krotiti in kako to storiti, je morebiti ta ali oni nevoljno zagodrnjal: „Kaj bom moral vedno molčati?" (Toda povedal sem, kako in kdaj je treba govoriti.) Kdor bi tako mislil ali celo rekel, s tem pokaže, da je prav v živo zadet, da se je njega jako prijelo. Pa je že tako; kadar nas kdo prepriča, da nismo česa prav storili, brž se ošabno odrežemo: sploh nič ne bom delal, mesto da bi rekli: bom napravil boljše. Evangelij pravi o ozdravljenem: „ln je prav govoril." Gospod Jezus Kristus je pač kot Vsemogočni napravil velik čudež, a jaz ga ne morem, dasi bi rad naredil, da bi vi vsi prav govorili. Ker to pač moramo reči, da je pri nas grehov jezika, da je strah in groza. Ne rečem, da zlorabite jezik iz hudobije, tega vas ne dolžim. A iz nepremišljenosti in prirojene zgovornosti ste že marsikaj časti ukradli Bogu, marsikaj hudega storili bližnjemu. Zato kličem danes nad vas milost božjo, da bi sklenili govoriti premišljeno in krščansko, da bi v prihodnje prav govorili. Amen. Fr. S. Watzl. Dvanajsta nedelja po binkoštih. 1. Hvaležnost za milost odrešenja. Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Luk. 10, 30. Kako bridka je izguba posvetnega premoženja! Na obrazu pusti taka žalost globoke brazde — struge potokov solzil. — Ko se je očak Job v dnevih nesreče spomnil prošlih srečnih časov, tedaj je solznih oči vzdihnil: Jaz, nekdaj tisti bogati, sem bil naglo strt: zgrabil je moj tilnik, potrl me je in me postavil sebi kakor znamenje. Obdal me je s svojimi sulicami .. . vsekal mi je rano za rano, planil je name kakor velikan." (Job. 16.13. 14.) — Tako se je zgodilo očaku Jobu v malem in posvetnem, kar se je zgodilo človeškemu rodu v velikem in splošnem blagru po prvem grehu Adama. — Po božji pravični obsodbi je bil grešni človek vržen iz raja v pekel, iz srečnega položaja ljubezni božje v nesrečno stanje sovraštva: greh ga je ranil do smrti. To nesrečno stanje človeštva slika prilika, ki smo jo brali v današnjem evangeliju; zakaj popotnik iz Jeruzalema v Jeriho ni nihče drugi, kakor človeški rod, potem ko je bil izgnan iz raja, kraja miru in sreče, kar pomenja beseda Jeruzalem. Rane pomenjajo greh in kazen zanj. Samaritan pa je Gospod Jezus sam, ki je obvezal človeškemu rodu rane greha in kazni z milostmi odrešenja. Lahko si mislimo, kako vesel in hvaležen je bil nesrečni ranjenec svojemu Rešeniku. Učimo se od njega hvaležnosti za milost odrešenja in premislimo danes, kako dober je Bog, ki nam je p oslal tako usmiljenega Samaritana. I. Iz Jeruzalema v Jeriho je blizu šest ur hoda. Pot vodi po zelo pustih krajih in še dandanes nevarnih soteskah. V mraku in ponoči si tamkaj človek ni svest življenja, ker roparskih beduinov v bližini ne manjka. — Gospod Zveličar je namenoma za svojo priliko izbral ta kraj, da bi nam pojasnil, kod je hodil človešk rod, da je zašel v toliko nesrečo. Po nevarnih soteskah grešnega življenja, v mraku verskih zmot in slednjič popolno temne noči poganstva in nevere je človeški rod vsled dušnih ran opešal in se onemogel zgrudil v' splošni spridenosti. Iz knjig svetega pisma, pisanih v zadnjih stoletjih pred Kristusom, lahko posnamemo, kako željno je človeški rod pričakoval in hrepenel po Rešeniku iz splošnega gorja. Sin božji je prišel: prinesel je luč svojega nauka in svoje milosti. Od takrat človeški rod hodi, to je, mi, ki smo kristjani, hodimo po poti resnice v polni svetlobi solnca pravice, kakor imenuje sveto pismo Gospoda Zveličarja. In nam veljajo besede sv. Pavla, ki pravi: „Noč je prešla, dan pa se je približal! Odvrzimo tedaj dela teme in oblecimo orožje svetlobe: kakor po dnevu pošteno hodimo!" Pot nevernikov, poganov je bila pot zavita v temo verske nevednosti: pravega Boga niso poznali in niso vedeli, kaj je njegova volja. Čutili so breme in želeli si pomočnika, rešenika; niso se pa zavedali, da to breme povzroča greh; saj so z grehom častili bogove. Torej, kolika sreča za nas, da nam sveti luč prave vere, kako hvaležni moramo biti Bogu zato, da vemo, koga naj častimo. Mi poznamo njegovo voljo, mi vemo prav ceniti lepoto čednosti in grdobo strasti; mi poznamo vrednost minljivih svetnih in vrednost neminljivih božjih darov in dobrot. Toda nasprotno, ko to vemo, pa vkljub temu za greh živimo, je naše zadolženje in prihodnja kazen toliko večja, kolikor bolj smo se poglobili v spoznanje Boga in njegove svete volje; z drugimi besedami: mi kot kristjani smo, če grešno živimo, bolj kaznjivi, kakor so bili pogani. Zakaj lahko se izgubi z neznanega pota, kdor hodi v temi; nerazumljivo pa je, če kdo o belem dnevu zaide s pota, ki mu je znan; prvo velja o poganu, drugo o kristjanu. Beli dan pa je za nas, ki smo bili v katoliški Cerkvi rojeni, ki smo od svojega detinstva sčm že bolj poučeni v božji resnici, kakor je bil katerikoli modrijan starega veka. Kristjan! kako dober je Bog, ki ti je z življenjem že prižgal luč prave vere: kako hudoben pa si nasprotno ti, ako tej luči ne prilivaš olja, to je, zanemarjaš molitev in svete zakramente, to olje žive vere! 11. Res je to, da je greh naših prvih staršev v kazen vsemu človeškemu rodu kot posledico zapustil ne samo otemnenje razuma, ampak tudi poslabšanje volje za vse dobro. In sveta vera nas uči, da je človek vsled izvirnega greha postal nezmožen, iz lastne moči kaj dobrega storiti, sploh božjo voljo izpolnjevati; tudi voljo zato je izgubil. Da torej moremo in hočemo delati, kar je po božji volji, nam je potrebna dejanska milost božja, ki nam vlije v dušo krščansko čednost. Ta krščanska čednost pa je dar božji in ta dar nam je zaslužil usmiljeni Samarijan, Gospod Jezus Kristus. „Vse premorem v njem, ki me krepča," pravi sv. Pavel