181. štev. V Ljubljani, torek 29. julija 1919. II. leto. V©lja v Ljubljani in po pošti: *elo leto .... K 84— ?ol leta . . . „ 42— četrt leta .... 21— mesec < . . „ 7— ®a inozemstvo: ** celo leto naprej K 95— ** pol leta „ , 50— *« ietrt leta , „26— ** mesec , , 9— predniStvo je na Starem trgrn Štev. 19. Telefon II Izhaja vsak dan zjutraj. *t«r. 800. — UpraniiStro je na Marijinem trgn o,««....*.«»«,«» «•„ At\ ,,i«cdov =*•—=. gtev. s. - Telefon ster. 44. -= Posamezna številka velja 4u vinarjev. Vprašanjem glede inseratov 1. dr. se naj priloži kh odgovor dopisnica ali znamka. — Dopisi naj se frsjnkirsjo. — Kokoplsl se ne vračajo. roCbe brei larja se ne Lioijalna knjižuica jzlratl. Ljubljana. | pošiljajo dno 90F” po nanaznlcl. Oglasi se računajo po porabljenem prostoru in sicer 1 mm visok ter 45 mm širok prostor za enkrat 40 vin., za večkrat popust. Pariški šah. Avstrijska delegacija vSaint-Ger-maln-en Laye je prejela mirovne poli0!® v novi redakciji. V bistvu se ti P°goji niso spremenili. New Europe pravi o mirovnih pogajanjih z Nemško Avstrijo, da se le-t& sodijo na tak način, da bi človek mislil, da nove države nekdanjo monarhije -Ploh niso pri tem interesirane. Pet velesil razpravlja o tem vprašanju, kot u.-s? toiife samo njih, ne pa morda Poljske, Češke, Romunske, Jugoslavije torej baš neposrednih mejašev'. Zastopniki teh novih držav so pac °d časa do časa klicani ad audiendum verbumr nikakor se pa nimajo udeleževati diskusij ali pa celo vmešavati v odločitve petorice. ... Mi tedaj ne bomo govorili niti Pfi sklepanju miru s sosedi. Diktat Povsod. Posledice in rezultati te brezglave metode se kažejo že danes. Nikjer nobene odločitve, ki bi bila utemeljena v resničnih dejanskih razmerah. Na naši severni meji delitev koroškega teritorija v dva pasa, kjer naj se izviši plebiscit, na jugozapadu pa ni o kaki ljudski volji niti govora. Zadnji dnevi so nam prinesli" v ponudbo poleg avtonomne reške države še enega nezakonskega otroka, ustanovitev druge samouprave v Jugoslaviji: Zader, Šibenik. Tittonl je podedoval po Sonninu res zavoženo gospodarstvo in kijub največjim naporom se bo vsakemu rimskemu kabinetu težko izvleči z zdravo kožo iz te zmede. Klub glavnih pariških šahistov se je razšel. Wilson in Llcyd George imata doma posla dovolj. Velesile so pustile v mirovnem zastopstvu v Parizu diplomate druge vrste. Italija Ima Čast, da drži v tem konsorciju predsedniško mesto, ker je pač Tittoni sedaj edini vodilni mož, ki je še °stal pri zeleni mizi — brljavec kralj •hed slepci. Ti gospodje naj sedaj poravnajo, jmr so zagrešili predniki; slabo upanje, ‘oda niti v antantinlh državah ne pričakuje iz Pariza nihče več kaj do- vLADIM1R LEVSTIK. V Pariz so šli vsi z upanjem v srcu, da bodo obveljala načela pravice, ki so priborila zaveznikom končno’zmago. Danes vedo vsi, dane bo sklenjen ta mir nič drugače kot kakršenkoli mir dosedaj — meč leži na tehtnici. Celo italcfiiski Amerikanec Herron imenuje zvezo narodov ligo gospodarjev (league ct dominion). Seeton Watson piše, da so metode, ki služijo pri sklepanju tega miru skrajno površne in diletantske, geo-grafično znanje pa enako ničli. Walter Weyl opisuje v „Ntw Republic“ (7. junija t. 1.) Wilsona, ki je šel v Parz kot srednjeveški doktor teologije s tezami na pergamentu in mislil, da bo tam našel tudi doktorje, ki se bodo spustili z njim v argumentacije in jasno, da bo njegov evangelij zmagal. Toda idealist WiIson je padel med hudiče, ki so bili vajeni igrati po kleteh in politik Wilson je izgubil ravnotežje v tej podzemeljski igri. Italija, da dobi vsaj nekaj, je zahtevala vsega čez mero, londonski pakt ji je dajal premalo. Angleži so pač izrazili Wilsoisu, da je ta pakt nemoralen in da bi morala Amerika najti izhod za oba nasprotnika. Wilson se je podal, začel predlagati kompromise, katerih nobeden ni odgovarjal njegovim 14 točkam in izgubljen je bil. Anglija je igro dobila Wilson je razočaran zapustil Evropo, fn najbolj pereče vprašanje tega miru, jugo-slo v an sko-i ta 1 i j a nski spor,je ?e.s, bolJ zapleteno kot v začetku. Anglija je pa v tem sporu, kar mimogrede dosegla vse. Wilson bi prišli v poštev za ta slučaj, menda niso preveč vneti za dobrote italijanske kulture. Do raspleta se po tem potu ne bo prišlo. Danes pač uvldevajo sami zavezniki, da jc bila največja napaka to, da so poslali kot okupacijsko armado na jugoslovansko ozemijo Italijane, ki so stranka v pravdi. Vsi nasveti, ki so opominjali antanto na to nevarnost, so šli njenim državnikom mimo ušes kakor Kasandrini glasovi. Tolažijo se s tem, da ta mir itak ne bo definitiven, ampak se bo izboljšal in popravil z naknadnimi dogovori, ki jih bodo sklenili med seboj narodi v treznem in resnem sodelovanju. V koliko se bodo te nade izpolnile, danes ne moremo presoditi. Izvršiti se bodo morale na vodilnih mestih korenite spremembe. Sodelovati z ljudmi teh režimov ne bo mogoče. Kompromisov, s katerimi bi saukcljonirali rop, pa narod ne bo delal. Kako naj se n.pr. dobimo za resno sodelovanje vdružbi z italijanskimi naci j on alei, k i o slovenski Goriški sploh ne razpravljajo? V kakšni smeri se bo razvilo medsebojno razmerje med nami in Italijo po ratifikaciji miru, ne vemo. Če ostane v Italiji vse nespremenjeno po današnjem, najdemo v zgodovini edino primero — Alzacijo in protest, ki so ga podpisali v Bor-deaux narodni zastopniki proti tej nasilni aneksiji, med njimi je bil tudi tiger — g. Clemenceau. S. r. je popustil tam, kjer bi bil moral vstrajati do konca — v svojih načelih, katera edina so obetala narediti mir, let ga še ne pozna zgodovina, tako bo pa pariški kongres v letu 1919 enakovreden pendant k dunajskemu kongresu izleta 1815. Namesto načela pravičnosti je obveljalo barantanje in kompenzacije. S kompenzacijami nameravajo v Parizu odškodovati Lahe za „izgube“ v jadranskem morju. Te kompenzacije pa zadevajo kaj neprijetno drugam, kjer tudi ne marajo biti enostavne figure za konferenčne šahiste. Sirci, ki Resni problemi, iv. O agrarni reformi se vsaj posvetuje, o socijalni v ožjem zmislu ni duha ne sluha. In vendar je ta, zlasti za nas Slovence, ki bomo postali najbolj in-dustrijelni del države SHS, nujno potrebna. Ne vemo sicer natančno, kako se izvaja nacionalizacija tujih podjetij; cujemo le, da se snuje močna kapitalistična organizacija, ki hoče monopolizirati takorekoč vso industrijo na slovenskem ozemlju. Imamo torej naj-lepse izglede v zasnutek trusta ovitega v naroden prapor, a nič manj brutalno kapitalističnega, kaker je bil dosedanji. Za delavca se ne briga nikdo, in če se načrt vojnih dobičkarjev izvede, bo naš mali človek še večji revež, nego je bil prej. Zdi se, da sedanji državniki niso na vrhuncu svoje naloge, in da prav nič ne razumejo novih upravičenih struj. Mesto da bi izvajali počasi soci-jalizacijo kakor je to projektirano v Ceho-Slovaški republiki, Nemški-Avstriji i. t. d. so jim vzor imperalistlčne države za pada zlasti nesocijalna Francija. Toda pri nas ne pojde tako. Najmanje, kar bi se moralo pri bodoči socializaciji obratov Izvesti, bi bilo tole: Osnujejo naj se akcijske družbe ali družbe 7. omejeno zavezo. Od akcij oziroma deležev bi morala pripasti najmanj četrtina delavcem in In uradnikom dotičnega podjetja, na primer v razmerju plač. To bi se moralo ugotoviti zakonitnim potom. Da bi te deln!ce oziroma deleži ne prišli v napačne roke, bi se moralo glasiti na ime lastnika in bi bil prenos dovoljen le s privoljenjem viade. Na ta način bi prišlo delavstvo do kstnine podjetij in bi imelo svoj največji interes, da podjetje dobro pro-speva. Načrt, kakor ga nekateri zagovarjajo, da bi imel delavec delež na čistem dobičku ni priporočljiv, ker ima fabrikant preveč pripomočkov, da čisti dobiček skrije oziroma zmanjša 'in delavec že vsled tega ne more imeti zaupanja na tak način rešitve delavskega problema. Pri zamenjavi kron v dinarje bodo zelo oškodovani oni revni sloji, ki so si v dolgoletnem napornem delu zaslužili par krajcerjev in katerim preti sedaj nenadomestljiva izguba. Ker se bo zamenjava izvršila na vsak način na škodo ubogih, je edino sredstvo, da si ti reveži rešijo popolnega obupa, da se takoj in nemudoma izvede obli-gatorično in splošno zavarovanje za brezposelnost, bolezen, invaliditeto in starost. Posebno v zadnjem oziru bi moral biti zavarovan vsakdo brez razlike na premoženje. Naravnost neumljivo je, zakaj naj bi bili od tega zavarovanja izključeni ravno poljedelski de- 134. nadaljevanje. Višnjeva repatica. »Pri Vas? Gotovo ne prvič,« je menil grof z iz-»To ni bogve kakSno zrna- ovalno breTh-, - goslavje.« 2bnžnostJ t, »In če £redajat se __ „ •«* o. vam povem, da je prišel položit orožje? se — na milost in nemilost takorekoč? in prvoboritelj slovenstva v naši Ve 1? vriskal stari gospod, plešoč okrog gosto-sa blazinjaka. »Vi pravite, da to ni zmagoslavje?« muh 1 Prekanjena finta! mož je polhen >Finta — seu {"»ovalno kakor človek, ki Predsednik je vzmahnil po-Utegnila bi ---------------- — u uči Ud 11 Ul lina ?J0 ugledu, rovanje nasprotnikov, nevoščljivost mla '»o, pomanjkanje zmisla za težnje naših dni. .. A i- se bd obdržal, da niste vi posegli vmes ter apeli vsega do blaznosti; žilav je! Tako pa se je Pustil na pota, ki jim ni všeč; nazaj ne more in ce, naprej ne zna iz lastne moči; slutil sem, kaj Škaf^ ?nti nazadnJe- In zdaj se Je pridružil še tisti kak ° katerem je že smrdelo pred tedni — ne-diSk« °b ?,asu vašega prihoda: grda istorija z gle-igralko, mladosten greh, kakor jih ima naš Smučiklas mnogo na vesti, samo da s posebnimi, zelo neprijetnimi detalji. Spričo njegove sedanje smeri pomeni ta afera obglavljenje, ako prodre na beli dan; treba jo je potlačiti, naj stane kar hoče in Smučiklas je pripravljen plačati sleherno ceno. Iz-prva so jo trosili klerikalci, a z njimi se je nekako pogodil, in vrhutega so vplivali gotovo tudi oziri na vas; naklonjenosti grofa Kunnigsbrucha ne sme zaigrati, kdor sam računa ž njim -— vi pa ste pokazali nekajkrat, kakor bi krili doktorja Smučiklasa . . . Vidite, kako dobro sem informiran, hehehe!« »Zares vas moram občudovati,« je popustil grof, čuteč se zopet sigurnega. _ »Nu, torej! Mož se je, mislim, potolažil; a ne za dolgo. Razen klerikalcev imamo namreč še socialiste, ki jim je figo do vašega prijateljstva, ljudi, s katerimi je hudo trgovati in pri katerih bi Smučiklas gotovo ne opravil ničesar; preveč so si v laseh — bogme, če le pomislim, kakšne jim trobi Slovenija* ! Da sem jaz socialist kakor Viktor Mahnč, bi tudi ne poznal pardona, bogme da ne . .. bam zlodej vedi, odkod so rdeči dobili podatke —- zakaj zdi se, da vedo več, nego je pisalo ,Ljudstvo' izprva; dejstvo je, da .Rdeči plamen* pogreva tisto reč, in da je Smučiklas v strašni zagati. Vse je postavil na vas, in zaradi vas mora najti pot, da se stvar potlači; drugače je ubit. Nazaj ne more, naprej se boji — socialistom pa ne ve kako priti do živega. V tem obupu je potrkal na moja vrata.« »ZanimivoI Kaj vam je rekel?« »V kratkih besedah tole: .Gospod predsednik,* pravi, ,naša pota ne gredo tako vsaksebi, kakor si vi mogoče mislite; prav zdaj zahtevajo višje narodne koristi, da stopita vlada in naša stranka v najožji sporazum; kolikor je v moji moči, se bo to zgodilo. Vi le recite, in jaz bom poslušal, saj vem naprej, da je prav tako .. .* In v moje neizmerno začudenje, zlasti, ker sem vedel za najnovejšo afero — niti besedice o kakih pogojih ! Toda nazadnje, že s kljuko v roki, je vendar pokazal, kam taco moli. ,Ako hočem uspešno zastaviti svoj vpliv v najine skupne namene' — ,v najine skupne namene*, če to ni predrznost! — ,je treba onemogočiti nizkotno gonjo, ki jo vzdigujejo socialisti prav zdaj zoper moje dobro ime. Ni mi treba omeniti,' pravi, ,da je vse skupaj podla izmišljotina; storite, kar veste in znate, da morem stati čist in neomadeževan' — čist in neo-madeževan, haha I — ,ob vaši strani, ter bodite naprej gotovi mojih lojalnih uslug.* Tako misli ubiti dve muhi hkrati: jaz naj zamašim usta Mahnetu, in v nameček stori celo korak naprej. Saj menda ne dvomite, kam špekulira?« »I, kam? Skomina ga po redovih, in plemstvo bi rad dobil. Po pravici rečeno — mož se je izkazal dovolj koristnega; lehko bi ga uslišali.« ___________________ (Dalje prih.) lave!, ti največji reveži med tolkimi siromaki. V imenu socijalne pravičnosti, v Interesu 90% revnega ljudstva v Jugoslaviji je prva dolžnost vlade, da takoj in nemudoma predloži narodnemu predstavništvu načrt o vseobčnem zavarovanju, ki naj ga zbornica obravnava in sprejme pred vsem drugim. Zahteva socijalne pravičnosti je, da se revežem, ki pridejo ob svoje prehranke, vsaj na drugi strani da neka podlaga, da ne obupajo nad bodočnostjo. Zakon mora stopiti v veljavo istočasno z regulacijo valute in opravičena je zahteva junktima med uvedbo nove valute in splošnjim zavarovanjem. Edino na ta način se bo dalo revno ljudstvo potolažiti in ne bo izgubilo vse zadnje iskrice zaupanja v pravičnost in socijalno uvidenost državnikov Jugoslavije. Rdečkarji in njih vodstvo. Židje; Kakor se ne more zadržati več kamna, ki se vali po strmini navzdol, enako tudi voditeljev naših socijalnih demokratov, dirjajočih v propast brez-narodnosti in brezdomovinstva, skoraj ni mogoče več spraviti nazaj na pošteno cesto narodno*čutečega demokratizma: Ti voditelji so prodali svojo dušo in telo takoimenovani »interna-cijonali", v resnici v plašč te interna-cijonaie preoblečeni nemški židovski nacijonali, ker jim na ta način cveti njih strupena mednarodna kupčija, oni sami pa lahko ostanejo pri — polnem koritu, na račun in škodo včlanjenih slovenskih sodrugov. Kaj je tem voditeljem mar jugoslovanstvo? Prazne fraze! Saj imajo še danes, torej po tričetrtletnem obstoju Jugoslavije, tako srčno zvezo z vodstvom nemške židovske soc. demokracije na Dunaju, da vpošiljajo temu nemškemu vodstvu članarino slovenskih sodrugov 1 Če zboli ta ali oni slovenski sodrug, mora ljubljansko vodstvo prositi ono na Dunaju za podporo jugoslov. sodrugai Kje je toraj srce naših rdečkarjev? Na židovskem Dunaju! Ali ste že kdaj videli nemškega soc.-demokrata, ki bi ne čutil nemški? Ali laškega, laški; ali angleškega angleški ? Nikoli1 Najbolj nacljonalen med vsemi pa Je gotovo nemški soc.-demokrat. On razumeva internacljonalo tako, da mora biti v njegovi rdeči organizaciji vse nemško, potem je to „lnternacijoualno". Kdor se temu ne ukloni, je v njegovih očeh nacijonalec-šovinist. — Od takega nemškega soc. demokratizma je torej odvisno vodstvo slovenskih rdečkarjev. Lahko si potein mislimo, v kateri rog to vodstvo trobi in odkod dobiva sredstva za obstoj. •Priobčujemo ta članek, ki nam ga je oslal priprost slovenski delavec, ker jasno aže mišljenje in razpoloženje slovenskega delavstva, kako ono presoja sedanje razmere. Milan Skrbinšek: Igralec in kritika. Izkustvo uči, da mora ustvarjati igralec čisto neodvisno od kritike v Časopisju. V prvi vrsti mora biti zanj merodajen glas lastne sodbe. On sam najbolj ve, kdaj je bil na mestu in kdaj ne. Popolnoma zadovoljen pa ni nikdar sam s seboj in če ga mogoče kritika povzdiguje tudi v deveta nebesa. Ono, kar sam na sebi težje presodi — kar vidi na sebi le, če razpolaga z dovolj močno domišljijo, da se more zamisliti v občinstvo, kjer sedi sam kot gledalec, on, ki stoji obenem na odru in ustvarja — vidita rezišer in najnaivnejši del občinstva. Najnaivnejši del občinstva, pravim. To so namreč oni obiskovalci gledališča, ki pridejo vanj samo z namenom, tu odpreti svojo dušo dogodkom na stežaj, eni, ki sede z vernim pričakovanjem pred še zastrtim zastorjem, da se ta vsak hip razgrne in jim pokaže kos pravega življenja in pravega človeka. Ta del občinstva je najstrožji, najneizprosnejši kritik. Oni pa, ki gredo v gledališče z namenom, da »kritizi- Žalostno, ampak resnično in škandalozno ! Kdo ni danes po mišljenju soci-jaiist? Gotovo vsak, kije okusil strašno svetovno vojno na lastni koži! Izjeme so le: vojni dobičkarji, kapitalisti, „preistreiberji“ in podobni krvosesi revnih slojev. Ministrstvu v Belgradu ter pokrajinskim vladam kličemo: Davek in zopet davek na vojne dobičke, verižnike pa pod ključ! Ako se to ne zgodi, se bo brezbrižnost vladnih organov maščevala tudi nad krivci samimi! Toda brzo ne odnehati, kajti že nam Jugoslovanom preti nova nevarnost in nevarnejša kot je ,.rdeča": Strup iz Judeje. Židje vidijo v Jugoslaviji svojo »obljubljeno dvželo", in posledice njihove naselitve v njej bodo enake milijonskemu roju najstrašnejših in najpožrešnejših kobilic! Kamor bodo prišli Židje, tam bodo požrli blagostanje, mir, čut svete narodne zavesti in podvrgli z njim lastno vztrajnostjo svojemu ziatemu teletu slovansko dušo, ki bo morala moliti to židovsko zlato tele, v prahu ponižana in zasužnjena . . . Vi vsi, ki hočete svojemu narodu res dobro, ukrenite čimpreje in izvedite z vsemi razpoložljivimi sredstvi: 1. Slovenski delavec ne spada v od Nemcev protežirano soc.-demo-kratsko organizacijo, ki nam zapeljuje in odtujuje toliko in. toliko narodnih proletarcev — slovenski delavec spada v Narodno Socijalno Zvezo. Snujte povsod podružnice in podučujte tovariše, da bodo ,uvideli, da za zavednega slovenskega socijalista ni mesta v internacijonali, temveč le v Narodno Socijalni Zvezi. Za vzgled naj nam bodo češki narodni socijalisti. 2 Ustanovi naj se čimpreje res nično jugoslovanska narodna soci-jalistična stranka. Liberalci varujejo predvsem le koristi meščanov-kapita-listov, klerikalci koristi višje duhovščine in cerkve — za ubogega slovenskega delavca se pa resno nobena politična stranka niti ne zmeni. Nujno potrebujemo torej stranko, kateri bi bil v prvi vrsti namen zavzemati se na vseh merodajnih mestih za koristi slovenskih delavcev, železničarjev, uradnikov itd. 3. Z najstrožjimi odredbami naj se zaire skrajna nevarnost židovskega priseljevanja ali pa, kar bo še pač najboljše — ne pustite Židov niti blizu in tu se nahajajoče nepoštene židovske elemente izženite iz Jugoslavije, dosledno in brez pardona, kajti le na tak način se Izognemo uresničenju izreka: „Kdor nevarnost ljubi, v njej tudi pogine!" —ič. Prosimo, ko vpošljete denar na naše ujravništvo, zapišite zadaj na odrezku namen pošiljatve, za kaj je. N. pr. naročnina za Jugoslavijo, za tibkšno in katero knjigo ali za kak dobrodelen namen, da ne bo potem nepotrebnih reklamacij. rajo" in gledajo že vnaprej, še predno se je dvignil zastor, tega igralca z všečnimi a onega z nevšečnimi očmi, ki se zbero po predstavi okrog ka varniške mize, da se udajo onemu prijetnemu prerekanju o dobrotah in slabostih posameznih igralcev, ki ni zahtevalo od njih tekom predstave nikakšnega doživljaja, temveč le hladno jajčje dlačasto motrenje — to so ljudje, ki ne povedo igralcu ničesar. In kar piše potem naša kritika, je navadno le mnenje posameznika, ki kritizira le zato, ker je „naprošen" ali je kako drugače le slučajno se zuajdel na kritikovem stolčku, ne da bi ga bila gnala k temu delu ona neizogibna sila, ki dela iz igralca umetnika in iz poročevalca — kritiko. In dokler je tako, in tako bo več ali manj zmeraj, je mogoče javno kritiku v dnevnikih zagovarjati le iz stališča reklame v dobrem smislu besede, ki računa s psiho občinstva, ki misli tem več, na gledišče, čim več se o njem piše. Radi tega je kritika potrebna. Za igralca ni potrebna. Da, ona zamore postati zanj škodljiva, včasih celo usodepolna. Usoda koroškoslovenskih internirancev. Primerno sliko o surovem in nečloveškem postopanju s slovenskimi interniranci od strani nemške „Volks-wehr“ na Koroškem podaja nastopno uradno poročilo, ki se tiče internirancev iz občine Logaves: Internirance tnkajšnje občine niso sicer orožniki, ki so jih prijeli, dejansko napadli, toda grozili so jim, da se jih mora natakniti na bodala, da se jim morajo rezati živim jermena s telesa in podobno. Pravi križev pot pa so doživeli, ko so jih peljali dne 2. maja ob 12. uri iz garnizijskega zapora v Celovcu na kolodvor. Ko so prišli z dvorišča jezuitske vojašnice na cesto, se je vsula na nje množica, kričala in vpila nanje, zmerjala jih in pljuvala. Tepli so jih s palicami in metali nanje debelo kamenje. To huronsko vpitje in ravnanje je trajalo do vlaka in so interniranci ki jih je bilo okoli sto, in med katerimi je bilo več vojnih ujetnikov, ki so bili v ravnoiakera žalostnem položaju, že komaj čakali, da bi odpeljal vlak. Med potjo 30 bili na posameznih postajah prav »prisrčni" sprejemi. V Vrbi je na postaji približno 15 letni fant metal s pračo kamne v vagone, da so se morali interniranci od okenj pritisniti k stenam vagonov, da so se zavarovali prejj kamenjem. Ko je vozil vlak že bolj proti Gornji Koroški, so taki sprejemi pojenjava!! in se je ljudstvo obnašalo napram' internirancem mirnejše. V Špitalu ob Dravi in v Mil-štatu se je občinstvo obnašalo človeško. Tu so bili 3 dni, na kar so jih poslali na koroško deželno pristavo Litzlhof, kjer so jih pustili večkrat na prosto in se jim je v tem pogledu nekoliko boljše godilo kakor v Celovcu, kjer jih je bilo zaprtih 33 v eni ječi, zanemarjeni, s polnimi straniščnimi posodami. Hrana je bila popolnoma nezadostna in se je jetnikom zlasti gnusilo smrdljivo konjsko meso, ki so ga v začetku dobivali v Litzlhofu vsak dan za obed. Ni torej čudno, da ie bilo več oseb črevesno bolnih. . Še slabše kot v Litzlhofu pa se godi internirancem sedaj v Trebesingu, kjer se nahajata od prejšnjih 11 internirancev iz tukajšnje občine sedaj še dva občana in kjer so že popolnoma obupani. (Ldu.) Iz zasedenega ozemlja. Civilni komisarijat za Primorsko. T r s t, 27. julij a. Brzojavka Agenzie Stefani javlja, da je bil imenovan Luigi Credare za izrednega komisarja za Trentino in Augusto Ciuffelli za izrednega komisarja za Venezio Giu-lio. Ko nastopita novoimenovana službo, ponehajo funkcije vojaških guvernerjev razun v nekaterih vprašanjih, ki so odvisna od posebnih razmer z ozirom na primerno cono. Ni ga sicer igralca, ki bi pritrdil kritiki, kadar ga trga po kfivicl, ali s tem še ni rečeno, da je imel vsak igralec priliko svojega človeka v toliko vzgojiti, da bi ne vplivala krivična kritika na njegovo duševno razpoloženje. In ni izključeno, da se takšen igratec polagoma izneveri svojemu cilju, ki je edino pravi in sledi kritiki ter postane v svojih stvaritvah lažnjivec. Krivična kritika pa ni samo ona,' ki trga, kadar bi morala hvaliti, temveč je to tudi v nasprotnem slučaju. In nevarnost, ki leži v takšni kritiki za igralca, ki nima zadostne avtokritike, je še neprimerno večja. Neprimerna kritika, in naj si bo potem krivična ali hvalisasta ali po svoji vrednosti nezadostna, v splošnem torej lahko rečeno —- kritika sploh, torej ne vpliva na vstvarjanje igralčevo in v tem slučaju ga ta gotovih korakov svoji izpopolnitvi nasproti, ali pa vpliva nanj, in igralec postane —■ komedijant. Ko sem prišel v Trst, sem našel tam mnogo komedijantstva. Ne mislite mogoče, da mi oni, ki jih zadene ta opazka, zamerijo, kajti prepričal sem jih bil, da so bili dosedaj res le ko- Kakor javljajo listi, pride CiufelH prve dni avgusta v Trst, da prevzame mesto guvernerja za Venezio Giulio. V njegovem spremstvu bo razen drugega štab raznih referentov tudi com-mandatore Bc-rio, ki prevzame funkcije vice-guvernerja. Kakor se čuje, bo novi guverner pozval vse tukajšne stranke, da imenujejo po gotovem ključu zastopnike v posebni avtonomni sosvet, ki bo imel v upravnih zadevah glede Julijske Benečije posvetovalen glas. Trst, 25. julija. Uradni „Osser-vatore« št. 163. z dne 23. julija 1919, objavlja odlok italijanskega vrhovnega poveijništva, s katerim določa: „Ko» misarju za vodstvo samoupravnih poslov .dežele Goriško-Gradiščanske se poverja vodstvo deželnih samoupravnih poslov za one dele dežele Kranjske in Koroške, ki se nahajajo tostran premirne črte. Mirovna konferenca. Važna posvetovanja vrhovnega sveta. Lyon, 27. juiija. (Brezžično.) Vrhovni svet zaveznikov se je sestal k seji v soboto zjutraj. Posvetoval se je o položaju, ki je nastal vsled ofenzive madžarskih boljševikov proti Romunom. Nadalje je razpravljal tudi o vprašanju, kako bi se uredil trgovski promet med Rusijo in drugimi državami. Ta problem se je proučeval že prej, pa so odgodili razpravo. Seja vrhovnega zavezniškega sveta se je nadaljevala v soboto popoldne. V soboto zjutraj je zborovala v ministrstvu za kolonije komisija, ki im® nalogo, nadzorovati trgovino Z žganimi pijačami v kolonijah. Popoldne istega dne se je sestala komisija za poljska vprašanja in je nadaljevala razpravo o usodi Vzhodne Galicije. Nato je komisija za baltiške probleme imela posvetovanje o položaju v Kur-landiji in Livoniji, kjer nastajajo nove težkoče zaradi izzivajočega obnašanja generala von der Ooltz. Bolgarska delegacija v Parizu. Lyon, 27. julija. (Brezžično) Čtem bolgarske delegacije, ki je pozvana v Pariz, da sprejme mirovne pogoje, so dospeli v Pariz v soboto zjutraj ob 8. Na kolodvoru jih je sprejel polkovnik Henry, nakar so se v avtomobilih odpeljali v madridski grad v Neuiliy. Mirovni pogoji vojaškega pomorskega značaja določeni 2® Bolgarijo. Lyon, 27. julija. (Brez-žično) Vrhovni zavezniški svet je kofl-čnoveijavno določil mirovne pogoj® vojaškega in pomorskega značaja, ki jih bodo naložili Bolgariji. Izdelal je tudi že določbe glede bolgarskih vojnih ujetnikov. Kakor pravi »Hotnih® Libre", bo znašala vsota, ki jo b° morala plačati Bolgarija za odškodnino in obnovo, nad 3 miljarde. Glasom istega lista so pri določitvi bolgarskih mej ponovno vprašali za svet Venizelosa; mirovno pogodbo bodo podpisale tudi Zedinjene države, da-siravno niso bile z Bolgarijo v vojneth medijanti, in — spreobrnili so se. Stal® me je mnoga truda, da Sem jih napravil čisto neodvisne od kritik®* in to že iz principa, ne oziraje se nato je-li trenotrio kritik na mestu ali n® Prve besede, ki sem jih govoril svf' {emu ansamblu in jih tekom sezoh® vedno in vedno ponavljal, so bile sto deče: Mi hočemo S pomočjo odrsk® umetnosti, kateri bo doprinašal vsak izmed nas več ali manj, ta z večjj! drugi z manišo nadarjenostjo, opravi*1 vredna dramatična dela v kolikor m°' goče umetniški obliki na oder — h® oziraje se na vse drage, kar se h® vršilo, pisalo in govorilo okoli n®" dušo razgrneno le umetnini, oči vpd® le v svojo umetniško vest. Kritika 23 nas ne sme bfti merodajna. Gotovo jih je nekaj med vami, * so le slučajno pri gledališču, ves® jih, ali iščejo zaslužka, ali mogoče mislijo, da jih nič dri gega ne vez > mogoče so nadarjeni, samo vere va jim manjka, ali pa jim jo je z*m° „ kritika, ki je pri nas navadno le *a dirajoča. (Dal*e) ^anju. Zdi se, da vrhovni svet aiii-rancev želi dokončati čimprej svoj posel z Bolgarijo. Kakor pravi »Gau-lo‘S“, je pričakovati, da bo mirovna pogodba izročena Bolgarom v osmih j*° desetih dneh. Publicist George oourdon razpravlja v »Figam® o po-r°cilu, ki ga je predložila konferenci roedzavezniška komisija za preiskale kršitev mednarodnega prava po bolgarskem vojaštvu v Macedoniji. Navaja uradni dokument bolgarskih oblasti in pravi, da pomeni ta deku-b^nt za Bolgarijo obtožbo, katere ne bo mogla izlepa izbrisati; tako, kakor “° postopali Bolgari z deportiranci iz vzhodne Macedordje, ne bi se upala nobena civilizirana država ravnati z se e zločinci. Vse te grozote so H j53 godile namenoma in po načrlu. n koncu pravi pisec, da tako brez-bil u in verol°mne vlade, kakor je * bolgarska za vojne, sploh ni mo-Q če primerno ožigosati. Politični pregled. aW„PSLS In JSDS se pogajata za P O PrciirAHito« tri npAti7Afip ne P^ureditev in prevzetje dežel-V|ade v Ljubljani. Komentar pride. Pr.,fiPegre, Ignacij Weiss in dr. Micollch. Anton Segre je brat šefa italijanske vojaške komisije generala Segre na JJunaju. Tržaška firma si je navzela nalogo, da diktira cene in jih vzdržuje ”a gotovi večini za blago, ki se uvaža tVrnv Avstrijo. Poizkus drugih vnoif i da bi prodrle to zyezo, in se nnn'v v Nemški Avstriji s cenejšimi razbij '1 ’ se *e do3iei v.?akokfat [talija, temu družb ki po ci