268
Dopisi.
Iz Maribora 4. avg. Včeraj je obhajala čitavnica mariborska obletnico svojega obstoja. Bil je slovesen dan — dan poln veselja na vsakoršno stran. Namen teh vrstic ni na drobno popisovati krasne te narodne svečanosti, ki se je, ker Slovenec vsako reč rad z Bogom začenja, začela z veliko sv. maso in končala z zanimivo besedo v veliki dvorani, ki so jo za ta dan najeli; le samo to hočemo danes povedati, da od bližnih in daljnih krajev in tudi iz predrage nam Hrvaške se je snidla tolika množica, da se nihče ni nadjal tako obilega števila domoljubnih gostov (bilo jih je gotovo čez 600) , med kterimi smo s posebnim veseljem šteli nad 100 poštenih gospodarjev in gospodin in med njimi tudi našega vrlega govornika gospodarja Bizjaka iz Teharjev. Gospod predsednik z odborniki čitavnice mariborske imeli so truda veliko, vrediti vse tako izvrstno, da enoglasna jim je bila hvala. In oj! kako zidane pa poštene volje je bilo vse! Pa še več, — skupščina je danes glede tega, kar se je t i kam a nje godilo, spet očitno kazala, kako miroljubna duša je Slovenec. In tako končamo te vrstice; vemo, da bojo vzbudile radovednost pri častitih bravcih današnjega lista, ki niso bili pričujoči, pa bi radi bolj natanko zvedili, kaj in kako je bilo. Naj potrpijo do prihodnje srede. Obljubljen je ^Novicam" obširniši popis te narodne veselice, ktera je — v veliko radost našo — tudi gospodom  iz Hrvaškega  globoko  v srce
segla in bode v živem spominu   ostala vsem   deležnikom in deležnicam svojim.
Iz Trbovlj 31. julija. H. — Včeraj se je pri nas grozovita nesreča pripetila. Opoldan pelja hlapon od postaje v Hrastnik-u 6 praznih vozov, ki premog vozijo po stranski železnici nazaj k jamam, kjer premog lomijo. Bog sam ve, kaj je bilo krivo? Ko na visoki most pripeljajo, skoči hlapon s ceste čez most, in dobi pod sebe pridnega moža, vrlega očeta čvetero malih otročičev, Jožefa Kordon-a, in ga na drobno zmečka. Vodja hlapona je sicer še živ, toda hudo ranjen in nevarno bolan; dva druga voznika sta nekoliko obtolčena s strahom srečno smrti odšla.
Iz okolice tominske 24. julija. (Tomin — prijetna prebivališče za poletje). Sonce hudo pripeka, poletna vročina navpik smodi, žarjava soparica po mestih močno pritiska, nježnim devojkam mile lica pari in mlado kri jim po žilah kali. Umakne se kdor more morivni zračnini! Zapustite za čas mestne zidove in pridite na deželo , kjer di-votni logi, senčne livade, hladni potoki in bistri studenci obilno mikavnega zavetja pred gorečimi poletnimi žari na ponudbo imajo. Pa kam se hočete podati? — V Tomin pridite! tukaj je kaj prijetno prebivališče za poleti.
Ako se hoče mestni gospodi kak kraj za poletno stanovanje priporočevati, resnično sme se Tomin nasvetovati. Že zavolj svoje romantične lege na vtoku hladne Tominke v bistro Sočo , kjer se rodovitno polje na podnožji visocih planin razprostira, ima trg Tomin kaj posebno ugodnost za poletje. Priljudno obraščena gora, ki se matematični prizmi podobna poleg trga kvisko kopiči, in glavo ji venčajo slavne razvaline nekdanjega grada „na kozlovem robu" , kjer so v starodavnih časih oglejski patriarhi poleti stanovali, in še v letu 1509 mesca avgusta Benečani krepko se avstrijan-skemu vojvodu Brunsviku branili, ponudi brhki gospodi kaj razveseljivne sprehajališča, daje prijatlom staroznanstva obilno predmeta in ogledovavcom narave odpre kaj obširne obzore. In ako bi se komu zljubilo na tem sprehajališču mleka spod krave piti ali pa zdaj storjene siratke, naj se oglasi v Zatolminu pri prvi hiši, in snažna gospodinja mu bo z veseljem postregla, še prosila ga bo, naj dovoli, da mu sme zaželjeno pijačo jutri po svoji okroglolični hčerki na dom poslati. Morebiti je kdo zmed naših gostov prijatel klasikov? naj gre v Tominsko — eno uro hoda; ondi bo našel podzemeljsko dupo , ki se zove „Danteva jama"; tukaj je imenovani pesnik v 14. stoletju prvikrat sprožil besede: „Per me si vaalla citta dolente44, in zložil imenitno pesem o peklu. Ce pa koga veseli po skalovji plezati , naj korači čez Tominko in visoko v hribih bo našel neko ozidje, kojemu pravijo „turške šancett. Ustmeno izročilo pripoveduje, da leta 1479 so bili divji turki do tomin-skega grada prihruli in se na unem hribu okopljali; od ondi so v grad streljali , dokler so jim naši hribovci čez pečine na glavo prišli, jih z zasipov sterali in s tominskih dobrav spodili; roparske čete so jo odtod na Belec proti Koroškemu udarile.
Al kaj to pišem! saj mestna gospoda in posebno brhke gospodične na deželi druzega ne iščejo, kakor le ugodnega stanovanja, lepe postrežbe, vesele družbe, kratkočasne zabave in deželnih pohodov. Tomin jim utegne tudi v teh rečeh zadostiti. Čeravno je naš trg le majhen , vendar imamo v gostivnicah ali pa v zasebnih hišah sobic zadosti za prebivališče nam zaželjnih gostov. In kar se postrežbe tiče, mi ni treba besedice ziniti; kajti naše gostoljubje in priljudnost ste občno znane. Naša čitavnica je slehernemu odprta; tuka dobiš časnikov slovanskih, nemških in laških, kolikor ti jej drago; tudi večernih zabav smeš biti deležnik. Našim pevcom „Hej Slovenija" tako soglasno teče, da ee iz čitavnice po vsem trgu razmeva, in marsikterega kora po mestnih glediščih se nič ne vstrašijo. Tudi dunajskih glasovirov nam ne manjka in imamo mož, ki jih prav mojstrsko pritiskati znajo.    Naši govorniki ]n zabajavavne   be-
269
sednice se tako dobro zastopijo na deklamacijo, da bi se jim lahko dovolilo „alla Feniceu na oder stopiti. Naše strelišče slovi že od nekdaj, in dobro došel, kdor hoče ondi na tarčo poskusiti, ima li se trdno roko in pravomerno oko. — Naši mladi uradniki in neoženjeni odvjetniki so kaj priljudni gospodje, kteri z veseljem pozdravljajo vesele družbe. Naši trzanje in mile tržanke pa delajo čast olikanemu devetnajstemu veku.                                            (Kon. prih.)
Iz okolice kočevskega okraja. X *~ Razg°-varjal sem se že večkrat z našimi po svetu potujočimi Kočevarji, ki so zelo obžalovali, da se v njih ljudskih učilnicah slovenski jezik kakor drug deželni jezik ne podučava , ker jim to zanemarjenje mnogo zaver v kupčii napravlja. Prisiljeni so zarad tega svoje otroke drugam v šolo pošiljati, ker doma za to sposobnih učenikov nimajo, dasiravno za to pripravnih zadosti že učeniške službe čaka. Pa imajo tudi prav! Gredo na Cesko, Moravsko, Poljsko, Rusko, Slovaško, Ogersko, Srbsko, Hrvaško, Lužnico in po Slovenskem, kjer jim je slovanskega jezika treba. V Nemčii — pravijo — imajo že tako zadost pretkanih ljudi, in vsi se ne zamoremo v jednem kraji preživiti; na doljnih krajih Avstrije in proti Rusovskemu pa se odperajo železnice in obetajo zadosti zaslužka. Zakaj se toraj poštenim Koče-varjem zarad nečimernosti učeniške ta poštena želja ne iz-polnuje? Morda niso naše šolske knjige tako lepo za Nemca kakor za Slovenca uredjene? Ali morda kočevska glavna šola nima med štirimi učeniki treh slovenskemu jeziku sposobnih, in ako jeden ni, ali ni volja g. vodja to važno delo prevzeti? Ali se bo zarad jednega samega učenika dobri stvari protivilo? — Prevdarite to na vse strani dobro! Danas ali jutri, ko bodo začele slovenske gimnazije bolje po nato mi poti postopati, bo treba nižemu razredu še z mira j slovenskega učnega jezika in nemškega le kot nastavljenega. Ali se bo zarad dveh Kočevarjev, ki se nista slovenski pravilno učila, morala cela šola na' protinaravno pot vrniti? Pa taisto velja tudi za kmetiske kočevske šole. Razun nemških učivnih predmetov naj se na nemški podlagi ustanovi knjiga, ki jih bo djansko (za kupčijo) slovenščine vadila. Nasproti pa bi se moglo ravno to storiti za slovenske kmetiske šole z enim uče-nikom, ki zarad pohiševanja nemščine žele in ki na nobeno vižo ne zamorejo uspešno delovati po bukvah glavnih šol v obziru nemškega jezika. Kočevske kmetiske šole imajo tudi povsod za to sposobne ljudi, ako ni učenik, so pa ka-planje in fajmoštri, ki gotovo blagor svojim dušam žele!
Iz okolice blejskega jezera na Gorenskem 30. julija. ** Tihotni naš kraj se oživlja poslednje dni čedalje bolj; že vabi ^zemeljski raj" čedalje več gostov v okolico našo iz množin krajev; al prava „saison" se začne še le mesca avgusta in okoli velikega Šmarna doseže svoj „kul-minationspunkt". 16. avgusta pričakujemo kakor vsako ieto tako tudi letos ljubih prijatlov iz vseh krajev mile naše domovine, in še se veseli spominjajo, kako lepo je bilo v tem času lani, ko so domoljubi svoj shod postavili s tem, da so z obilimi darovi se spomnili akademije jugoslovanske. Kdor pride letos k nam, bo najdel še vse pri starem; nič se ne sliši še, da bi se kakošna priprava delala za to, kar bi olišpalo okolico jezera bolj kakor jo lišpajo še tako krasne poslopja — to je, prijetna pot, z košatim drevjem zasajena poleg jezera krog in krog. To bi bil zal pas , s kterim bi se okinčala niksa jezerska, in shodišče bi bil vsem gostom, ki sedaj tukaj ločeni eden od druzega živijo, da se še ne poznajo ne. Ali ne bo nobeden sprožil začetka te naprave?
Iz Kranja 30. julija. L, — Naše nove gimnazijske poslopje je že tako dodelano, da o vseh Svetih bomo že imeli vse 4 razrede (klase) spudnje gimnazije. Da si lože pomagamo, so nam dovolili presvitli cesar, da sme mesto do 3000 gld. dnarja na posodo vzeti. Toliko ga ne bomo potrebovali, ker so dobrotljivi domoljubi darovali menda še
čez 1500 gold., k čemur so „Novicea tudi pošteno pomagale; al 2000 gold. se bo vzelo pri ljubljanski hranilnici na posodo in ji zato zastavila obligacija zemljišne odveze za 3600 gold., ki jo ima naš mestni šolski zaklad ; mestni župan g. Loker, ki si za napravo gimnazije s gosp. katehetom Globočnikom hvalevredno prizadeva, je že dobil zagotovilo, da bo hranilnica ljubljanska posodila 2000 gold. Bivši gimnazijski vodja g. Ko*nschegg se bo spet za profesorja v Ljubljano preselil. Ko bomo imeli 4 nove šole, bo saj nekoliko živejše v našem mesticu; sedaj smo precej zaspanci; naša „kazinau životari, da človek ne ve, čmu da dnar plačuje, ker le v kavarnici zunaj mesta se shajajo večidel naši mestjani; še pevske družbice nimamo, da bi nam včasih dolgi čas s domačimi pesmami kratila; tako smo zapuščeni v vsem. Ako beremo od družin krajev in celo od majhnega To m i na, kako prijetno jim č i ta v niče delajo življenje, se nam pač sline cedijo po tej prijetnosti; al — mi plačujemo za kazino , pa sedimo raji pri Pua-tu, in le Sava in Kokra nam šumljate domače glase. Citavnica čje si!
Iz Ljubljane. Šole so se pri nas pretekli teden večidel končale; le kmetijska in živinozdravilska še ne, ktere se končate še le mesca septembra. „Noviceu se bojo po navadi ozrle na preteklo šolsko leto in pod nadpisom „šolske rečitt iz letnikov (programov) povedale to in uno. Mestni naš župan g. Ambrož je letos, kakor smo slišali, obiskaval vse tukajšne ljudske šole in prav zadovoljin bil s tem, kar je vidil in slišal; veselilo ga je, da čedalje bolj se skazuje pravica domačemu jeziku in tako nauk pospešuje. „Trie-sterčni" dopisnik sicer potem, kar je pri očitni delitvi gimnazijskih daril vidil in slišal, solze pretaka ter tako piše, kakor da bi že kljenkaio „nernški" ljubljanski gimnazii; in zakaj? — zato ker je Slovenec z izvrstnim slovenskim govorom nemški in latinski govor tako „in den Hintergrund" potisnil, da ju skor še slišati ni bilo. Slovenščina ni več tisto okorno dete, kakor ga si nekteri nevedni ljudje mislijo ali za česar ga delajo protivniki naši, — krepek mla-deneč je, ki ga, kamor le pride, sprejemajo s zasluženo slavo. Ko so nemški in latinski govor izdelovali profesorji, ni bilo tega treba pri slovenskem: učenec sam ga je naredil in govoril — čeravno je slovenščini po vsi gimnazii bilo le po dvoje pohlevnih ur na teden dovoljenih. Namesto tedaj, da bi „Triesterčniu dopisnik solze pretakal, bi se, ako je pošten mož, še le veseliti mogel, da se domači naš jezik tako vrlo obnaša iz lastne moči! — Kakor slišimo, utegneta vstrična (paralelna) 3. in 4. gimnazijska razreda v Ljubljani nehati, zato ker imajo Dolenci svojo celo gimnazijo v Novem mestu in Gorenci bojo prihodnje leto imeli že celo spodnjo gimnazijo v Kranji. Starišem je tako veliko polajšano , da svoje fante imajo bliže v šolah, ktere so ravno tako dobre kakor ljubljanske. — Slišali smo tudi, da za prihodnje šolsko leto ostane še začasni ravnatelj (vodja) ljubljanske gimnazije gosp. prof. dr. Mitteis, in da za ravnatelja realke morebiti pride g. dr. Brankovič, Slovenec iz Stajarskega, sedaj profesor više realke v Brni.
—  Kdo pride za deželnega poglavarja, se celo nič verljivega ne sliši; uganja se veliko, ne ve pa nič. Da nam pride mož ustavnega duha in ki more z narodom našim sam govoriti, to so želje, ki so skozi in skozi pravične. Ali se nam bojo spolnile?
—   Gosp. dr. Toman-a pričakujemo te dni domu, ker državni zbor praznuje do 15. septembra.
—  Gosp. dr. Klun, naš rojak, ki je sedaj mnogo-spoštovan profesor v kupčijski akademii na Dunaji, bi, kakor slišimo (gotovega še nič ne vemo) se ne odrekel poslanstvu v krajnski deželni zbor, ako bi ga svoji rojaki, ki ga za moža bistre glave in zgovorne besede poznajo, namesto rajnega deželnega poglavarja g. dr. Ulepiča izvolili v Trebnem za zastopnika dežele, ktero dobro pozna in potrebe njene.
— Te dni se je povsod govorilo o hrodjih (kostnjakih) 5 človeških trupel, ki so jih pri popravljanju Jelenove hiše poleg bolnišnice naše našli na dvorišču zakopane. Ker ni bilo na tem mestu nikoli pokopališče, ima radovednost dovolj gradiva uganjati, kako so ti smrtni koši le-sem prišli in kako dolgo utegnejo tu zakopani biti, o kteri poslednji zadevi zamore le zdravniška preiskava po primeri kaj reči.
270